Mikonos – nikoli izpeta destinacija

6. 4. 2016adminPotopisiEgejsko morje, Grčija, Kikladi, Mikonos, poletne počitnice

Dobrodošel na najbolj poznanem grškem otoku, pobeljenem paradižu v osrčju kikladskih otokov v Egejskem morju. Pozdravljen v svet prestiža in zabav, zlatega peska in nočnih klubov, slavnih in bogatih, dekadentnih in ekstravagantnih, svet kontrastov in barv.

Mikonos je otok, kjer glamur podaja roko preprostosti. Otok, kjer pridejo na svoj račun žejni zabave, ljubitelji antične zgodovine, mondenih butikov, zaspanih mlinov na veter in kristalno čistega morja.

Otok z belimi hiškami in modrimi okni, ki so posejane po ozkih ulicah, že od nekdaj slavi za eno od najatraktivnejših destinacij na svetu. Zato ni le zgolj slučaj, da o otoku kroži legenda, da so ga bogovi ustvarili za hedonistične namene.

Mikonos se ponaša s številnimi čudovitimi plažami z zlatim peskom in kristalno vodo. Tiste najlepše lahko najdeš na jugu otoka. Tja se odpraviš tudi, če si še posebej v party razpoloženju, saj so na plažah organizirane številne nepozabne zabave, ki ne ločijo dneva od noči. Najbolj poznani plaži, kjer te bodo zavrteli vroči ritmi in vroče sonce, sta kaj drugega kot Paradise Beach in Super Paradise Beach. Od klubske scene je v ospredju Cavo Paradise.

Otok prestiža je prav tako znan kot destinacija, ki na široko odpira svoja vrata homoseksualnim parom. Da je otok prav tako poln glamurja, ti je jasno, ko pogledaš cene na meniju. Vendar to ne drži za vse taverne, ki ti bodo ponudile enega najboljših mediteranskih okusov – okus grške hrane.

Glavna žila na otoku tako za domačine kot za obiskovalce je ulica Matogianni, ki se nahaja v glavnem mestu Hora. To je kraj zločina za vse, ki radi nakupujete in se razvajate v dobrih restavracijah ter barih.

Enega najbolj pisanih in romantičnih kotičkov na otoku predstavlja Alefkantra ali tako imenovane male Benetke. Tukaj se ustaviš na kavi in med tem uživaš ob pogledu na ljubke hiške iz 18. stoletja, ki jih krasijo pisani balkoni in stilsko oblikovana okna. Glasba, ki je na tem prizorišču vedno spremljava ob kavi, so valovi morja ob tvojih nogah. Če si ljubitelj fotografije, je to obvezna točka, ki je ne smeš zamuditi.

Skok na sosednji otok Delos, je skok v antiko. Čeprav je Delos med najmanjšimi otoki v Kikladih, velja za eno od največjih arheoloških znamenitosti Grčije. V antičnih časih je veljal za sveti otok, ker naj bi bil po starogrški mitologiji rojstni kraj Apolona in njegove dvojčice Artemide. Sprehod skozi ruševine starogrških templjev, ki so razmetani po celotnem otoku, je za ljubitelja antične kulture vsekakor posebno doživetje, ki se ga zlepa ne pozabi.

Ne gre pa tudi pozabiti, da je Grčija preživela ekonomsko krizo in rezultat tega so dostopnejše cene za turiste. Trenutno preživlja in se sooča z migrantsko krizo, vendar je otoku Mikonos ter preostalim kikladski otokom prizaneseno. Migranti, ki stremijo za boljšim življenjem, so namreč napoteni na grške otoke v bližini turške obale.

Zato lahko Mikonos še vedno opišemo kot obvezno poletno postojanko, ki te že pričakuje odprtih rok.

Mi ti lahko pomagamo pri iskanju letalske karte in te popeljemo v kraj iz razglednice.

Foto: Shutterstock

Gozo – obvezna postojanka na Mediteranu

22. 3. 2016adminPotopisiGozo, kultura, narava, pohodniške poti, primeren kraj za počitek

Ko sem razmišljala, kam bi lahko pobegnila na krajši odklop, sem imela v mislih sledeče želje: sonce, divja narava, pohodniške poti in kotički, kjer možgani lahko preklopijo na tipko off. Vse to in še več sem našla na otoku Gozo, ki leži tik ob Malti. Izkazalo se je, da je bila moja odločitev zadetek v polno, če ne popolno.

Skok do tega pravljičnega otoka sploh ni tako velik. Z nizkocenovnim letalskim prevoznikom sem iz Trevisa letela do Malte in že čez nekaj ur sem bila na njenem sestrskem otoku Gozo. Zahvala za to gre odlično urejenemu javnemu prevozu tako na Malti kot na Gozu.

Občutek imaš, kot da si ves čas del filmske kulise

Na miniaturnem otočku, ki meri v dolžino le 14 kilometrov in v širino sedem, danes prebiva 30.000 ljudi. Življenje na Gozu nikoli ni bilo lahko in tudi danes ni. Temu pričajo številne zapuščene ali nedokončane hiše, ki jo jih zapustili domačini ter odšli v svet s trebuhom za kruhom. Pa vendar so mi idilične vasice posejane po otoku dale občutek, kot da se sprehajam v brezhibno in ljubko pripravljeni filmski kulisi. Kakor da so igralci že zapustili snemalno prizorišče, ostala sem samo še jaz s potepuškimi mucki in čarobnimi s soncem obsijanimi hišami. Hiše zgrajene iz lokalnega kamna krasijo pisani in prikupni balkoni. Dodatek ob njih so rdeče govorilnice, ki še zmeraj spominjajo na čas vladanja Angležev ali cerkve, ki so stalnica na vsakem koraku.

Da me filmska talentiranost otoka ni varala, potrjujejo številni filmi, ki so res bili tu posneti. Eden zadnjih je film Angeline Jolie in Brad Pitta, ki sta ob nastajanju filma z naslovom By the sea, na otoku preživela kar šest mesecev. Verjamem, da jima ni bilo hudega, saj je bilo njihovo delovno okolje zaliv Mgarr ix Xini, ki ga na otoku ni za izpustiti. Na tako majhnem kraju pa seveda ne primanjkuje govoric. Govori se, da je gospa, ki je v tem zalivu imela manjši bar, dobila 200.000 dolarjev, da je s svojim delom prekinila pol leta in svoje delovno mesto prepustila hollywoodskemu timu ustvarjalcev.

Gozo je raj za pohodniške duše

Ko sem ljudem omenila, da sem na Gozo prišla predvsem z namenom, da otok prehodim, so mi vsakič odvrnili: »Potem si prišla na pravi kraj.« Seveda sem takšne odgovore prej dobila od aktivnih in upokojenih Angležev, ki uživajo jesen življenja na soncu, kot tudi od domačinov, ki jim hoja ni tako zelo blizu. Mediteranska mentaliteta po večini hojo smatra kot tujko v vsakdanjem življenju. Ko sem prišla do kakšne razgledne točke, ki je bila dosegljiva z avtomobilom, je bil prizor zmeraj podoben in prikupno smešen. Jaz nekje na travi ali na plaži z oreščki v ustih, domačini sedeči v avtomobilih z obilnimi malicami v naročju. Ampak naš namen je bil isti. Zreti v čudovito sliko narave pred nami.

Pohodniki smo zasvojeni z lepimi razgledi in kot pohodnica sem dobila ogromen kos svoje droge. V nekaj dneh sem po etapah obhodila celoten otok. Divjih in nepozabnih 50 kilometrov. Pohodniške poti so delno označene, ampak velikokrat pride prav tudi lastna intuicija ter orientacija. Tudi ko sem izgubila sled za potjo, me je velikokrat pripeljalo do še bolj skritih kotičkov, ki so bili za nekaj trenutkov res samo moji in od mame narave. Ljudi s podobnimi idejami skorajda nisem srečala, kar je vse skupaj naredilo še bolj mirno in čarobno.

Zato se ne gre čuditi, da je tudi Odisej na svoji poti ostal na Gozu začaranih sedem let. Uročila ga je nesmrtna nimfa Kalipso. Sama na poti sicer nisem srečala nimfe, sem pa bila uročena nad klifi, podivjanim morjem med nevihto, prebujajočo naravo ter rdečo plažo.

Toliko kulture na tako malem otoku

Najverjetneje ni mediteranskega otoka, na katerem bi bili prebivalci bolj kulturno aktivni ter povezani kot so na Gozu. Temu pričata kar dve aktivni operni hiši in številne prireditve ter festivali, ki se dogajajo na otoku. Ti so sicer po večini pod okriljem cerkvenih praznikov in dogodkov, saj sta vera in cerkvena skupnost pri domačinih še kako pomembni. Pa vendar je izbor dogajanja pisan skozi vse leto. Paleto prireditev si lahko ogledate na uradni spletni strani otoka: www.visitgozo.com

Ko sem spoznavala lokalne ljudi, sem imela občutek, kot da vsak nekaj ustvarja. Pa naj gre za slikanje, igranje inštrumenta ali pisanje knjige. Glede na inspiritivno okolje v katerem živijo, se to ne zdi čudno, je pa presenetljivo. In ko sem vprašala prikupnega možakarja, zaposlenega v mlinu, kaj bo počel čez štiri mesece, ko se bo upokojil, mi je odgovoril: »Še več se bom družil s čopiči in slikal. Ko ne bom slikal, bom sedel na trgu in pil pivo ter počel nič.« Ko mu odgovorim, da si želim, da bi moje slikarske sposobnosti bile boljše, mi z nasmehom na obrazu pove: »Vsak zna slikati. Potrebno je le prijeti čopič v roke in slediti temu kar čutiš.«

Na Gozu sem sledila neki nevidni sili, ki me je za sedem dni poslala na otok poln lepih presenečenj. Brez da bi prej veliko vedela, kam grem in kaj me tam pričakuje, sem prišla domov s torbo polno nepozabnih razgledov, novih poznanstev, prazno glavo ter še bližje naravi.

Foto: Barbara Kuhar

Sama v Indijo? Nepozabna izkušnja!

18. 3. 2016adminPotopisiIndija, potovanje, raznolikost kulutre, varnost, zgodbe iz Indije

Vsekakor Indija ni dežela za vsak želodec in za vsako dušo, saj od popotnika terja veliko mero energije in potrpežljivosti. Je izziv za vsakogar iz našega dela sveta, ne glede na to, koliko izkušenj imamo s potovanji . Ko prestopiš prag te kaotične države, vstopiš v film, kjer se vedno kaj dogaja, četudi si tega ne želiš. Še posebej, če se na pot odpraviš kot ženska in to po možnosti sama. Biti ženska v Indiji ni vedno lahko, ampak, če veš kaj pričakovati, je nepozabno.

Ko sem se prvič sama odpravila v na glavo postavljeno državo, novice o množičnih posilstvih in ogroženosti žensk v Indiji še niso prodrle do mene. Zato sem se po večini počutila varno in strah je bil odveč. Moja prva stran indijskega papirja se je pričela pisati pred šestimi leti. Od takrat pa do danes se je nabralo precej zgodb, saj je Indija še vedno moja občasna gostiteljica. In zgodbe so tiste, ki ostanejo za vedno.

» Gospa, vi ste v napačni vrsti. To je vrsta za moške.«

Potovanje z vlakom po Indiji je posebno doživetje. Ne samo, ker lahko čez okno zreš v raznoliko in prostrano pokrajino, ampak ker lahko vsakodnevni utrip te pisane kulture spremljaš tudi v vagonu. In ker so vlaki zmeraj polno zasedeni, je potrebno kupiti karte kar precej časa vnaprej. Seveda je najbolj elegantna in preprosta oblika, da jih kupite preko spleta (Makemytrip, Cleartrip). Da sem se tega naučila, sem morala izkusiti, kako je, če kupiš karto fizično na eni izmed železniških postaj v Hyderabadu, kjer sem živela nekaj mesecev.

Ko sem prišla do okenc, sem najprej zagledala dolgo vrsto, v kateri so stale samo ženske. Ker so bile ostale krajše, sem se postavila v eno izmed njih. Ravno, ko sem prišla na vrsto, sem bila seveda deležna čudnega pogleda. Resen gospod na drugi strani mi je kaj kmalu povedal, da je to vrsta za moške in da naj se prestavim v vrsto za ženske. Kljub mojemu moledovanju, da nisem vedela in da bom drugič to upoštevala, mi ni izdal karte. Tako sem se prestavila v neskončno in edino vrsto namenjeno ženskam, medtem ko so fantje kaj hitro prišli do svoje vozovnice.

Podobna zgodba je v kinih, zabaviščnih parkih in krajih kjer je potrebna karta ali vozovnica. Fantje levo, punce desno ali obratno. In da ne bo pomote. Spolna segregacija je v Indiji prisotna na vsakem koraku. V mestnih avtobusih je mesto za ženske v sprednjem delu avtobusa, za moške v zadnjem.

Ko sem v Delhiju sama vstopila v prvi vagon podzemne železnice, ki se je ustavil pred mojim nosom, sem se počutila kot panda v živalskem vrtu. Seveda se mi ni sanjalo, da obstaja poseben vagon samo za ženske. In medtem ko sem bila kot na razstavi, je do mene pristopil moški ter dejal: »Ni prijetno, a ne? Drugič raje poglej, kam vstopaš, če si sama.« In res sem drugič to naredila.

Sedaj pa si zamislite, da ste moški rojen v Indiji. Že od malega obiskujete šolo, kjer ste dan za dnem obdani samo s fanti. Veliko izobraževalnih ustanov v Indiji je namreč še vedno ločenih po spolu. Od punc ste ločeni na podzemni, na avtobusu, v vrstah. Tudi ko hormoni pričnejo noreti, o seksu nimate pojma, ker se o tem ne govori na glas. Četudi si želite okusiti žensko telo, ga ne boste zlahka dobili, saj mora ta počakati na poročno noč. In če vam starši še niso izbrali neveste, ki bi v družino prinesla dovolj bogato doto? Da, potem se nekega dne tak moški znajde pred žensko, si jo vzame in spolno prisvoji ne glede na vse okoliščine. Ventil se odpre in potlačeni nagoni privrejo na plano. Žal v skrajni obliki.

Ali se lahko fotografiram s teboj?

Na začetku se zdi zabavno, ko se ti v naročju kar naenkrat znajde novorojeno dete, njegov oče pa ta prizor fotografsko obeležuje. Malo manj postane zabavno, ko se to dogaja kjerkoli na javnih površinah, kjer se pojavi tvoja bela koža. Kar na lepem se zraven tebe znajde moški, ki se želi s tabo fotografirat. Ali njegova žena morda? Ali kar celotna družina še z dedkom in babico po vrhu. Zato lahko mirno rečeš ne in odpeketaš svojo pot. Bela koža je v Indiji kot magnet. Velika večina nas vidi kot kokoši, ki dnevno nesemo zlata jajca. Kljub temu, da najbogatejšim Indijcem ne sežem niti do najmanjšega mezinčka na nogi. Tudi naši magnati jim ne.

In kaj kmalu mi je postalo jasno, zakaj smo ženske vsak vikend dobile toliko povabil na zabavo s strani domačinov. V osnovi ne, ker bi jim bile tako zelo zanimive ali tako prijetna družba. Gre za to, da če moški v klub ali pub vstopi z belo punco, je potem glavni v mestu in na vasi. Seveda telefoni istih oseb niso bili dosegljivi, ko bi od njih potrebovale manjšo uslugo čez teden. Ampak, da prideš do te ugotovitve, ni potrebno do dosežeš globino zapletene indijske kulture.

Lepa beseda lepo mesto velikokrat NE najde

Indija je idealna za trening, kako se naučiti postaviti zase, še posebej, če si ženska in ti manjka hrbtenice. Zakaj? Ker si prisiljena v to. Čez čas sem ugotovila, da prijazen obraz in prijazna beseda v milijonskem mestu žal velikokrat ne delujeta. Na splošno gre za precej militantno družbo, ki na tak način pač deluje. Torej z vpitjem, piščalko in ustrahovanjem. In ko prijazni prijemi ne dosežejo želenega, deluje le še grd pogled in povzdignjen glas. To nam je ženskam tako ali tako velikokrat položeno v zibelko, če vprašate moške.

Cimra se je nekega večera sama vračala iz mesta. Ko je ugotovila, da je pristala v rikši s pijanim voznikom, ga prosila, da ustavi. Ta ni ustavil in je peljal naprej. Poklicala je policijo, ampak tudi to ni zaleglo. Šele, ko je nanj pričela histerično kričati, ji je ustavil nekaj ulic pred domom. Domov je pridrvela panično in opozorila na to, da ji je sledil. Čez nekaj časa je potrkalo na naša vrata. Danes z nasmehom na obrazu, takrat prestrašena se spomnim, da sva odšle v kuhinjo in vsaka je pograbila svojo ponev za obrambo. Odprli sva vrata, s ponvami v rokah, ko se je pred nama narisala podoba presenečenega policista. Seveda ni pričakoval dobrodošlice s ponvami, ampak vinjenega voznika smo kaj kmalu umirili. Zato se ponoči punce nismo nikoli več nikamor odpravljale same. In zato je priporočljivo, ko potujete same po Indiji, da do vašega naslednjega cilja pridete podnevi oziroma begajoče ne iščete namestitev v večernih urah.

»V tvojih laseh je hudič!«

Indija je dežela barv. Kamor koli pogledaš je svet pisan in kot mavrica. Bodi so to sariji bleščečih odtenkov ali stojnice obložene s sladkim sadjem. Vsekakor pa se je potrebno ogniti barve kože, ki je v Indiji ni priporočljivo veliko izpostavljati. Še posebej naj bodo pokrita ramena.

In ko že misliš, da veš o njihovi kulturi veliko, si iz dneva dan bolj presenečen. Kot tisti dan, ko sem se z avtobusom odpravila na drugo stran mesta. Na sebi sem imela majico z rokavi in dolge hlače, na kar ženska, ki je sedela za mano, prične kričati name in kazati na moje lase. Na moji glavi je sicer res koš skodranih las, ki so bili takrat spuščeni. Šele čez nekaj časa sem jo razumela, da je v mojih laseh hudič in, da naj si jih spnem. In sem jih spela. Če sem s tem pregnala hudiča, še danes ne vem.

Kljub temu, da je Goa precej turistična in polna zahodnjakov v kopalkah, pa je nekaj povsem običajnega, da boste na plaži dobile družbo. Še posebej, če boste v kopalkah lovile sončne žarke in se podile za valovi indijskega oceana. Brez kakršnega koli sramu, nas je po nekaj minutah na plaži obdalo nekaj vaških fantov. Posedli so se zraven nas in nas gledali, kot da bi bile televizijski ekran. Da je bila scena še bolj bollywoodska, je v našo bližino prišla še sveta krava, ki je našla svoje mesto na plaži tik pred nami. In na drugi strani fantje, ki so nam ponujali najboljšo masažo na plaži in se nikakor niso pustili odgnati. Dobrodošli v Indiji.

Vasi Himalaje so drug obraz Indije

Indija ni samo katastrofalen zrak, revščina, smetišče na prostem in gneča v mestih. Ta ogromna podcelina je čudež narave. In žal je velikokrat tako, da se domačini ne zavedajo v kako lepi deželi živijo, saj je okoljevarstvena osveščenost še vedno v povojih ali je sploh ni.

Kako zelo čudno so me gledale tamkajšne sodelavke v vrtcu, ko sem želela otroke naučiti, da pospravijo za seboj. Ni jim potrebno, ker bo za njimi pospravila žena, ki je radostna, da lahko za nekaj rupijev dnevno počisti za njimi. In potem, ko ti otroci zrastejo, nekateri pridejo do zelo pomembnih in dobro plačanih položajev. Takrat se odpravijo na oddih v Himalajo. Pripeljejo se z najnovejšim avtomobilom, popolno naličeni in našemljeni. Avto se ustavi sredi vasi in brez slabe vesti smeti poletijo in okrasijo gorsko idilo. Žal tam ni prisotne žene, ki bi za njimi pospravljala za šalico riža.

Je pa v himalajskih vaseh prisotno obilo dobre volje domačinov in prijaznih ter nevsiljivih ljudi. Tam se zdi, da lahko ponovno zadihaš s polnimi pljuči, saj ti nihče nič noče. Otroci so navihano nasmejani in nihče od njih se ne pritožuje, da do šole hodijo tudi do dve uri. V razredu, kjer si učilnico deli 40 otrok je smrtna tišina. Ne poznajo hiperaktivnosti, dodatna strokovna pomoč jim je tujka in učitelji so deležni pozornosti. Njihovo otroštvo ni prikrajšano zaradi prevelike skrbi staršev, kakor smo vedno pogosteje priča v našem delu sveta. Je le preprost ritem življenja z naravo in družino. To so kraji, kjer je življenje umirjeno in kjer čas prevzame druge dimenzije. Še posebej, če se podaš višje, v objem himalajskih gora.

Pravijo, da je strah votel, okrog pa ga nič ni in da dobro privlači dobro. Odpraviti se na pot v Indijo kot ženska s strahom v kosteh, je brezsmiselno. Je pa na poti še kako smiselno poslušati svojo intuicijo in se postaviti zase, ko je to potrebno. Kamor koli na svetu se podamo, naletimo tako na slabe kot dobre ljudi. Vendar je velika verjetnost, da bomo naleteli na slednje, če bomo tudi sami v dobri koži, ki bo oddajala pozitivne in ne preveč naivne frekvence. Pa srečno in veselo pot v Indijo Koromandijo, kjer so nepozabne zgodbe zagotovljene.

Foto: Barbara Kuhar

Smučanje v Utahu oziroma pravljica o najboljšem snegu in sedmih smučiščih

14. 3. 2016adminPotopisiDeer Valley, Park City, smučanje, smučanje v Ameriki, Utah, ZDA

Z mislimi že na morju, a vtisi s smučanja v Ameriki so tako močni, da jih preprosto moramo deliti s tabo. In še en razlog je, da o smučanju v zvezni državi Utah beremo konec smučarske sezone. Športne počitnice na tistem koncu sveta zahtevajo nekoliko več denarja, zato je načrtovanje in varčevanje smiselno predčasno.

Salt Lake City je odlično izhodišče za smučišča s snežnimi razmerami in progami, kot jih v Evropi nismo vajeni. V enem tednu smo jih spoznali kar sedem in vsi skupaj sklenili: v Utah se bomo še vrnili.

»Zakaj bi se na smučanje odpravili čez Atlantik in s seboj tovorili vso opremo?« so bila najpogostejša vprašanja, ko so prijatelji izvedeli za naš načrt zimskih počitnic. »Ker je za najboljši sneg na svetu to zagotovo vredno,« je bil tih odgovor, o katerem še nismo bili povsem prepričani. A že prvi dan v Utahu so vsi dvomi o pravilni odločitvi izginili. Besede The Greatest Snow on Earth (najboljši sneg na svetu), ki jih združenje Ski Utah ponosno uporablja, niso zgolj citat za privabljanje turistov, ampak opis dejanskega stanja. Če ste mislili, da se vijuganju med kupi snega in drsenju po ledenih ploščah na najbolj strmi progi, ki vas pripelje v dolino, ne gre izogniti, se motite.

Razgledi so z vseh smučišč neverjetni.

Ker je sneg drugačen

Smučišča v Utahu so še ob poznih popoldanskih urah v takšnem stanju, kakršna so bila ob jutranjem zaganjanju žičnic. K temu pripomorejo naraven sneg in malo ljudi. Smučišča v bližnji okolici mesta ob Slanem jezeru so vsako leto zasuta s šest do 12 metri snega, ki je po strukturi drugačen kot ta, ki ga poznamo v Evropi. Bistveno bolj suh je, kar je za ljubitelje pršiča in smučanja po celcu pravi raj.

Izogibanje smučarjem na progi je povsem nepotrebno.

Deer Valley, ki velja za eno najbolj mondenih smučišč na svetu in je bilo med letoma 2007 in 2010 izbrano za najboljše v ZDA, pri številki sedem tisoč smučarjev tisti dan preneha prodajati vozovnice. Tako se neredko zazdi, da imaš progo rezervirano le zase. Toda niti enega več kot sedem tisoč ne spustijo na proge.

Cene celodnevnih smučarskih vozovnic na smučiščih v Utahu se gibljejo med 88 in 110 evri.

Vsak dan novo

Ker smo se na smučanje odpravili tako daleč, smo želeli videti čim več smučišč, poleg tega pa ta v Utahu niso tako velika, da bi jih odkrivali več dni. Začeli smo z Alto, ki je primerna za družine, saj ponuja zahtevne terene in proge, na katerih se lahko začetniki naučijo prvih zavojev. Naslednji dan smo se odpravili na Brighton, kjer smo že lahko spoznali nedotaknjene terene, zaradi katerih so ameriška smučišča priljubljena med smučarji, ki morajo pri nas pršič iskati na nezavarovanih predelih. Po navdušenju nad Brightonom nas je tretji dan še bolj navdušilo smučišče The Canyons, največje v Utahu.

Sveže zapadlega snega oziroma powdra tam res ne manjka.

Sveže zapadli sneg je ponujal še večje užitke, kot smo jih bili vajeni, tam pa se je začelo tudi spoznavanje kulinaričnih dobrot, za katere si ne bi mislili, da jih, sploh takšne kakovosti, lahko ponudijo na smučišču. Ste denimo že kdaj jedli suši na skoraj tri tisoč metrih nadmorske višine?

Četrti dan, ko bi si na evropskih smučiščih človek že privoščil manj intenziven smučarski dan, sta nas navdušenje nad že videnim in radovednost nad tem, kaj nas še čaka, pripeljala do mondenega Deer Valleyja, ki je takoj upravičil svoj ugled. Poleg odličnih prog in vrhunske kulinarične ponudbe se obiskovalcem vtisnejo v spomin tudi izjemno prijazni uslužbenci in razkošne honke, v katere lahko vstopi vsak, četudi le za krajši počitek na udobnem kavču.

Koče na smučiščih se nekoliko razlikujejo od tistih, ki smo jih vajeni na evropskih smučiščih.

Po vsej mondenosti Deer Valleyja smo se peti dan odpravili na odkrivanje raznolikih prog v Snowbasinu, za katerega smo se tudi po vrnitvi domov vsi strinjali, da je najboljše, kar smo jih obiskali. Snowbasin slovi po urejenih progah, na katerih vas v sneg vtisnjene tračnice od teptalnikov snega počakajo celo do 16. ure.

Na spletni strani liftopia.com lahko karte za tamkajšnja smučišča kupite vnaprej in privarčujete.

Pow Mow za konec

Na sporedu je bil še obisk Powder Mountaina. Med domačini priljubljeni Pow Mow postaja ena najbolj priljubljenih in delno neodkritih točk ljubiteljev smučanja po celcu. In privoščili smo si še sloviti Park City za zadnji dan avanture, ki je presegla vsa pričakovanja.

Za ljubitelje smučanja je doživetje ameriških smučišč zagotovo obvezen to do.

Utah ponuja 15 smučarskih središč, mi smo jih spoznali sedem. Sedem izjemnih zimskih središč z razmerami, ki jih na naših smučiščih nikoli ne doživiš. In vsi smo dobili potrditev o najboljšem snegu na svetu, ki je v nas seveda nemudoma vzbudil željo po vnovičnem obisku.

Foto: Daša Mavrič

Z motorji in surfi čez Siargao

3. 3. 2016Eva NatlačenPotopisiFilipini, lifestyle, live like a local, local, Phillipines, Siargao

Nika Koncilja in Luka Stanovnik sta mlada kreativca, ki svet odkrivata na ultimativen način. Nista tipična turista, saj na potovanjih vedno poskušata živeti življenje lokalcev. Tokrat sta z družbo preživela mesec na filipinskem otoku Siargao.

Prilagamo njune nasvete kako čim bolj uživati na Siargau, več pa bodo povedale fotografije!

#1 Komarji vas bodo pikali ne glede na to, koliko se boš škropil z vsem, kar poznaš za boj proti njim v Evropi. Pomaga le zelena tekočina, ki jo prodajajo domačini!

#2 Cena najema surfa je enaka z učiteljem ali brez. Če še nisi čisto vešč obvladovanja valov, so Filipini idealna možnost za zastonj inštrukcije.

#3 Obvezno najemi motor, saj boš tako lažje raziskal otok.

#4 Obisk tradicionalnih petelinjih bojev ni za evropski želodec.

#5 Preizkusi vse, kar ti ponudijo domačini. Izplača se!

Reportaža: Zimska eksotika na severu Norveške

18. 2. 2016adminPotopisihaskiji, ledeni hotel, Norveška, Sami, severni sij

Eksotika ni samo ob ekvatorju v deževnem gozdu ali na čajnih plantažah med obiralci. To je lahko tudi kraj, kjer ure dnevne svetlobe pozimi prešteješ na prste ene roke, kjer te ob večerih pozdravi polarni sij in kjer velja pravilo, da nikoli ni krivo slabo vreme, ampak je kriva le tvoja slaba oprema.

Nekoč kmetje, ki so živeli zelo skromno, se preživljali z ribolovom, gojenjem jelenov, si pridelali nekaj krompirja in korenja, danes pa družba, ki s svojim visokim standardom spada v sam svetovni vrh. Tja jih je pripeljala predvsem nafta, ki so jo odkrili na severu Norveške v poznih 60. letih. Se pa na severu Norveške vsekakor ne skriva samo nafta.

V objemu doma in navad

Za Norevžane je njihov dom prav posebno mesto, nekakšen sveti kraj. Tega v zimskem času zaradi kroničnega pomanjkanja svetlobe krasijo številne sveče. Posledično temu, so njihove lesene hiške pogosto žal priča mnogim požarom. Kljub temu, da dom družinsko orientiranim severnjakom pomeni zelo veliko, pa svoj prosti čas radi preživljajo zunaj, v naravi.

Naj bo dež, naj bo mraz, to ni ovira, da se ne bi odpravili ven. To velja tudi za najmlajše v vrtcu, ki jih je moč videti, kako v dežnih plaščkih capljajo po lužah in se ne dajo motiti mrazu. »Da smo od malih nog zunaj v vseh vremenskih razmerah je razlog, da smo tako vzdržljivi, naši športniki v zimskih športih pa tako zelo dobri«, mi pove ena od mojih sogovornic.

Zime so na severu Norveške zelo dolge in zato si jih domačini popestrijo z raznimi zimskimi športi, kot so tek na smučeh, turno smučanje in sankanje. Mesto zase pa predstavljajo snežne sani, s katerimi se ob koncih tedna z vso družino podijo po zasneženih strminah in dolinah.

Ob aktivnih dnevih na prostem si Norvežani radi zakurijo ogenj in tako pripravijo obrok. Le kdo bi pri nas pomislil na piknik na snežni odeji? Sosedje bi nas kaj kmalu opomnili, da pomlad še ni prišla, medtem ko je to na Norveškem nekaj čisto običajnega. Zato v primeru, če se boste na Norveškem kje smukali za hišami, bodite pozorni, da si ne zlomite noge, saj vas za hišo zagotovo čaka vsaj ena luknja v snegu, namenjena pikniku.

Medsebojno obiskovanje na Norveškem ni ravno pogosto, ko pa se to zgodi je obiskovanje nekoliko drugačno kot smo vajeni v Sloveniji. Recimo, da je Magnus gostitelj in povabi svojo druščino v petek zvečer k sebi domov. Njegova prijatelja Tobias in Ingrid že od daleč vidimo, da v roki nosita vsak svojo vrečko, v katerih nosita nekaj steklenic piva. Prične se druženje, ampak ob tem vsak vzame iz svoje vrečke svoje pivo in po končanem še eno in morda še eno. V primeru, da v vrečki kaj ostane, brez zadrege preostanke vsak odnese domov.

Sicer pa imajo vikendi za mlade na Norveškem posebno noto. Čez teden mirni in konformistično naravnani, si zato ob koncu tedna nadenejo drug obraz. Alkohol je cenovno gledano tako iz naše kot iz njihove perspektive tekoče zlato, zato si dajo duška le ob koncu tedna. Tudi pri nas je tako, pa vendarle, jim ne sežemo do kolen. Po statistiki so v Evropi na samem vrhu po številu avantur za eno noč. Čez teden zadržani, sramežljivi, čez vikend pa hitreje povabijo v posteljo kot vprašajo po imenu.

Noč v ledeni postelji

Nekaj nadobudnežev se je pred 13 leti odločilo oblikovati prvi ledeni hotel na Norveškem, ki leži dvajset kilometrov iz Alte in še danes nadaljuje s svojo tradicijo ter privablja goste iz vsega sveta.

Celoten kompleks je narejen iz ledu, pa naj se gre za sobe, postelje in celo kozarce v ledenem baru. Vsako leto je v hotelu različna tematika skulptur, ki prikazujejo norveško kulturo in tradicijo. Da smo bili priča vsem tako živim pa čeprav ledenim skulpturam in izvirnosti hotela z dvaintridesetimi sobami, so kreatorji potrebovali približno šest tednov.

Za spanje, ki ga vsekakor ne morete doživeti vsak dan pa razen debele denarnice, ne potrebujete ničesar drugega kot le termo spodnje perilo, saj za ostalo opremo, primerno tudi za na Antarktiko, poskrbijo gostitelji. Zagotavljajo dober spanec ter z nasmehom na obrazu trdijo, da zmrznil ni še nihče. Za nočitev v ledeni dvoposteljni sobi je potrebno odšteti 473 evrov.

Do srede aprila imate še čas, če vam slučajno po glavi roji želja po nenavadni poroki. Usodni DA je namreč mogoče izreči tudi v ledeni kapelici, ki je del hotela. Ohlajen šampanjec najverjetneje ne bo problem.

»Če ne boš priden, te bo polarni sij odnesel«

Ljudje so si že od nekdaj po svoje razlagali naravne pojave in pri tem ni izvzet niti pojav polarnega sija, ki velikokrat obarva norveško severno nebo. Različne kulture v Severu Amerike, Evrope in Azije so v svetlobnih pojavih videle dejavnost bogov ter duhov. Predstavljali so si, da plešejo ali pa se bojujejo, drugi so jih jemali kot sporočila človeštvu.

Vikingi so v polarnem siju videli znamenje, da se je nekje na svetu končala velika bitka. Ko so vso zadevo v roke poprijeli znanstveniki, smo izvedeli, da je vzrok živih in plesočih barv na nebu predvsem v polarnih pasovih, ko električno nabiti delci magnetosfere pridejo v stik z zemljino atmosfero.

Polarni sij pa je tudi eden izmed razlogov za porast zimskega turizma na Norveškem. Vedno več je namreč križark, ki v zimskem času svoj ladijski kljun usmerjajo proti severu, da bi ljudje v živo doživeli polarni sij ali tako imenovano auroro borealis, ki vsekakor predstavlja posebno doživetje, za nekoga, ki ob tem ni odraščal.

Za tiste, ki so s polarnim sijem odraščali, pa je po pripovedovanjih sodeč lahko predstavljal velik strah. Starši so namreč svoje otroke ustrahovali, da jih bo polarni sij odnesel, če ne bodo pridni. Zato so se otroci kar se da izogibali pogleda na polarni sij in se pred njim skrivali.

Danes je sama beseda polarni sij oziroma polar light na severu Norveške prisotna na vsakem koraku. Hotel, frizerski salon, restavracija, kopališče in celo cerkev nosijo ime, ki odmeva na vsakem koraku.

Na novo zgrajena protestantska cerkev polarnega sija v Alti, ki v svoji sodobnosti in modernosti prav tako ponazarja obliko polarnega sija, pritegne pozornost tudi tistega, ki ga cerkve še najmanj zanimajo. Kaj pa o novi arhitekturni pridobitvi menijo domačini? Po večini jim je prav vseeno. Gospa, ki je zadolžena za skupine, ki prestopijo prag cerkve, je povedala takole: »Norvežani v cerkev ne zahajamo pogosto in ne molimo prav veliko. Nismo zelo verni in tukaj se srečujemo le ob večjih praznikih ali pogrebih. Najverjetneje gre to povezati z našim načinom življenja, saj smo vsi materialno dobro preskrbljeni in stres ni prisoten v takšni meri, kot je to po večini drugih držav. Imamo srečo. «

Nekoč smatrani kot divjaki, danes glavni rejci severnih jelenov

Na severu Norveške kaj hitro naletimo na Same, nam bolj znane pod imenom Laponci, ki predstavljajo eno največjih avtohtonih etničnih skupin v Evropi. Skupina s samosvojim jezikom in bogato kulturo živi v manjšem odstotku še na Švedskem, Finskem in Rusiji.

Imela sem to čast, da sem bila gostja v srednji šoli na dan, ki je namenjen njihovem praznovanju, torej na dan Samov. Kljub temu, da danes kot etnična manjšina uživajo številne pravice in določene privilegije, pa njihova pot do sedanjega položaja ni bila lahka in tudi danes še ponekod zadene ob čeri diskriminacije.

Nekoč smatrani za barbare, divjake, umazance, pijance, so danes seveda po ustavi enakopravni Norvežanom, kljub temu, da se v njih preliva Laponska kri, ki jo je v preteklosti marsikdo prav zaradi manjvrednosti zatajil. Samo še nekaj desetletij nazaj, so bili namreč kaznovani vsi, ki so v javnih prostorih govorili laponski jezik, ki je bil takrat izrecno prepovedan. Stoletja nazaj so se morali prav tako odpovedati tudi svoji religiji, ki je temeljila na šamanističnem načinu življenja.

Sami so že od nekdaj znani po svojem nomadskem načinu življenja, ki ga je danes seveda nadomestila moderna oblika. Kljub temu pa ostajajo glavni rejci jelenov v državi, kar jim omogoča zakon, ki na območjih poseljenih s Sami, daje pravico do reje teh živali samo njim.

Srednješolke so z mano delile marsikatero zanimivo misel o njihovi etnični skupini in načinu življenja. Z najnovejšim iPodom v roki in oblečena v pisano tradicionalno obleko, katere vzorec se prenaša iz generacijo v generacijo, nam je ena od njih z veseljem na obrazu naznanila, da je letos prvič dobila svojo čredo jelenov. Vsekakor gre za poseben dogodek v življenju za tiste, ki se doma ukvarjajo s to pridobitveno dejavnostjo.

Sami so prav tako zelo družinsko orientirani in pravijo, da je njihova vez med samo družino in sorodniki še bolj poglobljena kot pri ostalih prebivalcih. In kaj kmalu sem dobila odgovor ene od deklet, ko me je ravno spreletavala radovednost glede porok. »Močno upam in si želim, da se bom poročila z Laponcem. Tako bo moja vez z družino ostala močna še naprej in lahko bom nadaljevala z rejo jelenov, ki je sicer, če ne bi omožila Laponca, ne bi mogla.«

S pasjo vprego naokrog

Doživeti norveško divjino na severu države s pasjo vprego je izjemno očarljivo. V majhni vasici Langjord, kjer je tudi dom svetovnih prvakov v pasji vpregi, v šali večkrat poudarijo, da je v vasi več psov kot pa ljudi, ki tudi pojedo več kot ljudje.

In zakaj se nekateri iz raznih koncev in krajev Evrope preselijo v vas, kjer je do prve trgovine pol ure z avtomobilom in kjer je le ob vikendih odprt en in edini bar? Ker je tam božanski teren za trening in rejo psov.

Nekoč so bili psi seveda v teh koncih nepogrešljivi člen namenjen transportu človeka v zimskem času. Pse je človek kasneje nadomestil z izumom motorja in pa motornih sani, ampak pes in vprega so kljub vsemu ostali prisotni.

Haskije kot vlečne pse so vedno bolj nadomeščajo aljaški haskiji in pa križanci, ki so še posebej hitri in priporočljivi za tekme, kjer lahko premagujejo razdalje tudi do 1600 kilometrov. Vsekakor je to za psa, ki je rojen, da teče še vedno velik napor, ampak tekmovalci na dveh nogah trdijo, da trpijo še bolj kot psi. »Za pse je lažje, ker spijo več kot jaz«, pravi John, ki je zapustil rodni London in se z družino preselil v Langfjord prav zaradi psov in pokrajine.

Ker je Norveška najdražja država v Evropi, zalogaj za obisk te dežele vsekakor ni majhen. Izjema ni niti skodelica vodene kave, ki se giba med štirimi in petimi evri. Na Norveškem te kot gosta ne bo pričakala polna in obložena miza dobrot. Prej te bo gostitelj le usmeril k hladilniku, iz katerega si lahko postrežeš sam. Je pa zato dežela fjordov polna divjih in nepozabnih prizorov, ki jih nikoli ne boš pozabil. Tudi piknikovanja pri – 30 stopinjah ter toplega kakava ob ognju ne.

Foto: Tomaš Ferech, Shutterstock