Slovenski par, ki se je podal na enoletno poročno potovanje po svetu #intervju

Sandra in Bojan sta Slovenca na zavidanja vrednih medenih tednih. Na poročno potovanje sta šla novembra in še kar ne kaže, da bosta kaj kmalu doma. Morda ste zanju že slišali pod imenom Potepuha na frnikoli, kakor sta poimenovala svoj popotniški blog.

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo? 

Sva Sandra in Bojan, par v rosnih tridesetih, ki se nadvse rad potepa. Sicer naju običajno najdeš v družbi nepogrešljivega člana trojice – jack russell terrierja po imenu Nano, a tokrat sva na potepanju izjemoma sama. Namreč že od začetka novembra 2018 sva na dolgem poročnem potovanju po naši frnikoli.

Poleg kužkov in vseh ostalih kosmatih živalic na štirih tačkah ter potepanj si življenja ne predstavljava brez gorskih koles, smuči in vsaj n+1 ostalih aktivnosti. Konstantno se namreč navdušujeva nad novimi in najin pujs s prihranki tako vedno trpi.

Ruta 40, Argentina

Kje smo vaju ujeli tokrat?

Trenutno se nahajava v Boliviji – ravno včeraj sva s kolesom prevozila slavno Cesto smrti pri La Pazu. Res sva pogrešala občutek drvenja navzdol! Tako da imava danes dan za počitek. Seveda z obveznim skokom do lokalne tržnice v La Pazu za smoothie ali dva.

Kakšen je občutek ob nakupu enosmerne letalske karte? Kako sta na to pripravila domače in nadrejene, pa nenazadnje tudi svoje slovensko domovanje?

Občutek je … fantastičen. Sandra si je tega želela že vrsto let, Bojan pa se je navdušenja nalezel – tako da sva ob nakupu karte kar odprla šampanjec. Večji del družin je novico sprejel prav super, nekateri pa so potrebovali malce … privajanja. Ampak roko na srce, razumeva – predvsem jih je skrbela situacija glede »brezposelnosti«, kar bi verjetno marsikaterega starša. Morava pa potrkati, v obeh najinih službah so novico o enoletnem poročnem potovanju sprejeli izredno pozitivno, tako da slovo ni bilo čisto nič neprijetno.

Sicer sva komaj čakala, da se odpraviva in glede na to, da sva živela v preprostem najetem stanovanjcu, nama selitev ni predstavljala nobenega problema. Edina težka odločitev je bila za toliko časa pustiti najinega kužka v – sicer vrhunskem – varstvu pri Bojanovi sestri. Če sva odkrita, če bi se odločala še enkrat, bi ga vzela s seboj.

Torres del Paine, Čile

Koliko časa bo trajalo vajino poročno potovanje, kaj sta do zdaj že odkljukala in kam vaju še nese?

Na začetku sva si rekla, da bova odšla nekje od pol do enega leta – odvisno od financ in kako nama bo všeč. A sva kaj hitro ugotovila, da se bo številka bolj približala 12 mesecem. Sicer je bila najina prva destinacija Kuba, sledila pa je centralna Amerika od Mehike navzdol. Zaradi spleta okoliščin sva nato plan obrnila na glavo in iz Kostarike odletela v Čile, v katerem sva po obrokih preživela že kar nekaj mesecev, raziskovala pa sva tudi Argentino – vse tja do Ushuaie, najbolj južnega mesta na svetu. Trenutno se že kakšen mesec potepava po Boliviji, nato pa se preko Peruja počasi vračava v Čile. Preden se vrneva domov pa si bova privoščila še malce narave, sončka in palm.

Kako izbirata naslednjo destinacijo? Imata natančen ali okviren načrt ali pa se morda čisto prepuščata sprotnem navdihu?

Uf, ja, najin večni »problem« – načrtovanje. V njem nisva prav dobra in niti ne uživava v načrtovanju podrobnosti. Dosti raje se prepustiva navdihu, prenočišča in aktivnosti rezervirava na licu mesta ali pa iz danes na jutri popolnoma spremeniva plan. Prav tako se večkrat zgodi, da imava idejo, da bova v kakšnem kraju ostala dan ali dva, pa nato ugotoviva, da je tam res fino in ostaneva po teden dni ali več – ampak ravno to je lepota dolgega potepanja. Ugotovila sva, da raje potujeva počasi in »vidiva« manj, a hkrati »doživiva več«. Tudi ponovno vračanje v že prepotovane kraje naju vedno bolj navdušuje.

Sva pa seveda imela ob odhodu okvirno idejo, katere države in stvari iz »bucket lista« bi v potovanje vključila – to pa je bilo bolj kot ne to. Če pa že kaj načrtujeva, si pri tem kot večina popotnikov največkrat pomagava s TripAdvisorjem in Lonely Planeti, ki jih imava naložene kar na telefonih.

Salar de Uyuni, Bolivija

Na kakšen način potujeta po Južni Ameriki? Kje spita in s čim se prevažata?

Že kmalu po začetku potovanja sva ugotovila, da se nama celo leto ne bo dalo voziti z avtobusi, poleg tega pa ti lastno prevozno sredstvo daje neprimerno več svobode. Že v Mehiki in Nikaragvi sva zato za del poti najela avto – kar pa seveda ni najceneje. Zato sva se južno Ameriko odločila raziskati z lastnimi »kolesi«. Tako sva v Čilu kupila predelan kombi, ki sedaj večino časa predstavlja najino potujočo hiško na kolesih. Tu in tam pa še vedno prespiva v hostlu ali Airbnb.

Kaj vaju je na poti do zdaj najbolj navdušilo? 

Joj, ogromno stvari, ne moreva se odločit za eno! Kuba nama je bila resnično všeč, saj si zaradi prenočevanja v t.i. casas particulares (domačini oddajajo sobe) ves čas v stiku z lokalnim prebivalstvom. V Mehiki naju je navdušil »hipi vibe« obale Pacifika (surfanje & joga sta tam številka 1) ter potapljanje okoli otoka Cozumel.

V Gvatemali sva na vulkanu brez besed strmela v lavo (neverjeten občutek je kaj takega videti v živo) ter se zaljubila v kolonialno Antigvo. V Nikaragvi pa je vse tako lepo počasno, mirno in sproščeno. Vrhunec Čila je vsekakor bil Velikonočni otok, kjer sva preživela skoraj 6 nepozabnih dni ter roadtrip po znameniti Carreteri Austral, katere okolica je neverjetno lepa. Argentina je poskrbela za brbončice – steaki in njihova vina so vrhunski, prijetno presenečena pa sva bila nad severno Argentino – za naju verjetno ena izmed lepših pokrajin na tem potovanju. Ah, ja, in da seveda ne pozabim ledenika Perito Moreno ter Ushuaie. Bolivija pa se nama bo vtisnila v spomin zaradi slane puščave – spanje pod milijon zvezdami brez žive duše naokrog! Ter zaradi spusta po Cesti smrti.

Vidiš, preveč stvari! (smeh)

Prva noč v kombiju, Čile

Kako dolgo ustvarjata svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

Blog ustvarjava od začetka leta 2018, a šele s tem potovanjem tako bolj zares. Jaz (Sandra) sem že od nekdaj uživala v potovanjih ter v pisanju in sem že pred desetimi leti, ko sem dva meseca potovala po Peruju, prijateljem pošiljala nekakšen »tedenski mail blog«. Kljub temu želje po blogu dolgo nisem realizirala. Vedno se najde tak in drugačen izgovor. Nekega posebnega povoda torej ni bilo – le odločitev, da večletno željo spravim v realnost in vidim, ali je to zares nekaj, kar si želim početi. Tako za prispevke in fotografijo na blogu skrbim jaz, Bojan pa pomaga pri urejanju družbenih omrežij, skrbi za video vsebine ter tehnični del urejanja spletne strani – ta mi res ne gre.

Kako je ustvarjati dvojezičen blog? Kdo so vajini bralci? Slovenci ali tujci?

Težko! Dvojezični blog sva ustvarila z neko daljnoročno idejo, a sva ugotovila, da se pri »full time« potovanju preprosto ne izide – ali ti zmanjka časa ali pa se moraš vsake toliko časa ustaviti za nekaj tednov in le pripravljati vsebino, česar pa si na tokratnem potovanju res ne želiva. Že tako ali tako je z blogom ogromno dela – od pisanja ter urejanja prispevkov in ustvarjanja video vsebin, urejanja fotografij ter bloga samega. Da nastane en kvaliteten prispevek, je potrebno kar precej ur, potem pa so tu še družbena omrežja, morebitna sodelovanja, itd.

Pri dvojezičnem blogu pa je veliko stvari – dvojnih. Prispevke je potrebno prevesti in jih urediti ali pa napisati čisto svoje, prav tako je potrebno pripraviti in urediti dvojne fotografije … Zato sedaj že nekaj mesecev ne objavljava angleških prispevkov, ampak tu in tam narediva angleški vlog – ko pa se vrneva domov, pa bo angleški blog (predvidoma) ponovno zaživel.

Večji del bralcev je seveda iz Slovenije, blog (angl.) pa prebira tudi kar precejšnje število tujcev – največ iz Velike Britanije, ZDA in Avstralije, kar ni presenetljivo, saj običajno ti veliko potujejo.

Ushuaia, Argentina

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vajinem blogu?

Pravzaprav objava iz bloga v angleškem jeziku – plan enomesečnega potovanja po Mehiki, sledi pa slovenska objava o tem, kako sem (Sandra) med roadtripom po Carreteri Austral pristala v bolnici.

Kaj počneta, ko ste doma?

Če bi vprašali najine starše, naju sploh nikoli ni doma (smeh). In res je, le redko naju lahko najdete v stanovanju – če se ne potepava kje daleč, med vikendi raziskujeva različne konce Slovenije ali okoliške države, tako na štirih kot na dveh kolesih, se s psičkom potikava po kakšnih hribčkih, obiščeva kakšen festival ali koncert ali pa se ukvarjava s katerim od ostalih športov. Tu in tam pa res pride dan, ko ostanemo doma – vsi trije pod odejo, maraton filmov in kakšna dobra knjiga ali tri. Ah, pa posedanje na Petkovškovem nabrežju imava skrajno rada!

Na kakšen način si financirata svoje poti? Z blogom tudi služita?

To potovanje (no, in prav tako vse ostale) sva si financirala iz svojih prihrankov. Prav tako pa sva svate na poroki prosila, naj namesto jedilnega servisa (itak nimava stanovanja!) raje prispevajo za najino poročno potovanje. Ne bova zanikala, da sva oba imela dobri službi, kar omogoča dodaten prihranek, a veliko je odvisno tudi od prioritet. Lepo stanovanje, nov avto ali pogosta nakupovanja (razen opreme za xy športov!) nama kaj veliko ne pomenijo – in na ta način se precej prihrani.

Vulkan Pacaya, Gvatemala

Z blogom zaenkrat direktno ne služiva. Tu in tam pride do kakšne kompenzacije ali neplačanega sodelovanja, to pa je vse. Pravzaprav tudi ne bi imelo smisla, da začneš blog ustvarjati z zaslužkom v mislih – najprej je fino ugotoviti, ali je to nekaj, kar sploh rad počneš, nato pa ustvarjaš in še enkrat ustvarjaš. Šele precej kasneje je čas, da se odločiš, kdaj in če sploh boš poskusil z blogom tudi kaj zaslužiti.

Na katerem kontitentu se počutita najbolj domače? Zakaj?

Nisva še bila na vseh kontinentih, tako da težko rečeva! Ampak do sedaj:

Bojan: Evropa – zaradi domačnosti in »reda« ter čistoče.

Sandra: Latinska Amerika – zaradi kulture, glasbe in sproščenosti.

Imata na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vama najbolj prirasli k srcu?

Ja, seveda, kjerkoli je to mogoče in ni jezikovnih ovir. Čeprav se da tudi z rokami veliko pomeniti. Tudi zaradi tega sva v osnovi izbrala latinsko Ameriko, saj jaz (Sandra) govorim špansko in je tako komunikacija še olajšana. Kubanci so resnično prijetni ljudje za pogovor in so se nama kot taki res vtisnili v spomin. Pa družina, ki naju je gostila v svoji hiški na drevesu v Nikaragvi, lastnika Airbnb-ja v Santiagu, striček v Ushuaii … veliko je takih izkušenj.

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Neeee! Rada fotkava in tako bi se temu res težko odpovedala. Sicer bi se ob pogledu na najine fotografije verjetno marsikateremu fotografu kolcalo (pa ne v dobrem smislu) in bi se trikrat prekrižal, ampak, hej, to je že druga zgodba.

Kakšen tip popotnikov sta?

Spontana in ne najbolj organizirana. Težko bi prenesla poležavanje na plaži več dni skupaj, zato vedno poskušava najti kakšne zabavne/adrenalinske aktivnosti za »presekati rutino«. A če je urnik poln več dni, potem paše kakšen dan držati vse štiri od sebe.

Ne gledava na vsak evro – čeprav si za potrebe bloga stroške zapisujeva, a z denarjem tudi ne razmetavava. Podobno kot doma, na račun stvari, ki nama pomenijo manj, prihraniva denar za tisto, kar naju res zanima. Če pa si nekaj res želiva doživeti/poskusiti ali pa se nama zazdi, da bi rada nekaj dni preživela v neki lepi nastanitvi, potem nama cena ni preveč pomembna.

El Tunco, Salvador

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Kljub temu, da nama je pomanjkanje organizacije že kakšno zagodlo, pa so najini najlepši spomini povezani ravno s spontanostjo. Zato naj vas ne bo strah kdaj pa kdaj odložiti vodiča iz rok in ne vedeti, v katero smer se boste odpravili jutri, se odzvati povabilu tiste družine, ki jo vidite prvič v življenju ali pa ostati v nekem kraju dlje, kot ste sprva načrtovali. Življenje se (menda?) zgodi, medtem ko načrtuješ ostale stvari.

Aja, in pa seveda – nikamor brez rolice papirja in šilca žganja za poplaknit tisto kosilo iz stojnice (smeh).

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Sandra: Mie/Nasi Goreng – Indonezija (pečen riž ali rezanci na sto in en način), argentinski steak, manti (nekakšne vrste ravioli, Turčija).

Bojan: argentinski steak, ostrige & Guiness – Dublin, empanade – latinska Amerika (pečeni ali ocvrti kruhovi žepki, polnjeni z vsem mogočim).

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Sandra: Verjetno ravno zastrupitev med potovanjem po Carreteri Austral. En teden na relaciji med posteljo in kopalnico ter pristanek na urgenci sredi noči. Ni bilo fajn.

Bojan: Jaz tudi prevečkrat na WCju!

Zares grozne izkušnje na potovanju še nisva imela (morava potrkati).

Velikonočni otok Čile

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

O potovanjih: Da se moramo za potovanje odpraviti na drug konec sveta. Tudi roadtrip po sosednji državi čisto lepo spada pod potovanje.

O popotnikih: Da ljudje potujemo, ker vedno iščemo nekaj drugega ali pa sebe. Ni res, preprosto nas to izpolnjuje in osrečuje – kot morda nekoga najbolj osreči to, da poleti vsak vikend priredi piknik na domačem vrtu.

In pa morda to, da se popotniki »žrtvujemo«, zato da lahko hodimo po svetu. Neštetokrat slišiva komentarje v smislu »Jaz pa že nisem tako nor, da bi si od ust trgal, da bom šel nekam« ali pa »A zdaj pa si ne bom kupil novega plašča, zato da bom za letalsko karto varčeval?« A vsak ima svoje prioritete – nekomu je pomembno, da ima na sveže prepleskano hišo ali pa vsako poletje novo garderobo, drug pa se s tem denarjem raje odpravi na počitnice (in pri tem prav nič ne obžaluje, da njegov avto spada skoraj že pod inventar). In tako je tudi prav – vsak naj porabi tisto, kar prisluži na način, ki ga najbolj osreči.

Pa o popotniških blogerjih?

Da s(m)o popotniški blogerji nekakšni »influencerji«, ki v življenju ničesar ne počnemo in se le potepamo na tuj račun. Sploh se je te besede prijel izredno slab sloves in zato se tudi midva ne bi hotela tako opisati. A navsezadnje, če se na podlagi nekega prispevka nekdo drug odloči, da bo v prihodnosti obiskal to destinacijo ali pa mu prispevek olajša načrtovanje – si potemtakem vplival nanj, kajne?

Večino potovanj si blogerji v celoti financirajo sami, zraven pa še ustvarjajo blog – zato, ker jih to veseli. Marsikdo se ne zaveda, koliko truda in časa je vloženega v ustvarjanje bloga. In če podpiramo športnike, umetnike, igralce, ipd – ki svojo strast do nečesa združijo s poklicem in od tega živijo, zakaj bi bilo torej narobe, da nekdo, ki več let večino svojega prostega časa nameni ustvarjanju bloga, tu in tam (ali pa v celoti) z njim tudi služi? Midva čestitava vsakemu, ki se je tega lotil in mu je uspelo, se nama pa zdi, da imamo pri tem mišljenju (predvsem) Slovenci še nekaj prostora za izboljšavo.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Lahko bi naštevala v nedogled A če jih nanizava le nekaj … Naučila so naju spoštovanja do drugačnosti. Da lahko imaš svoja mnenja, navade in kulturo, a to ne pomeni, da so tvoja tudi edina »prava«. Da ni tujih dežel, le ti si tujec. Da v življenju štejejo malenkosti in za srečo ne potrebuješ prav dosti. Da pri mnogih zoprnih situacijah pomaga velik nasmešek na obrazu. In da se vsi smejimo v istem jeziku.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Pitno vodo (to je res luksuz!), čisto naravo (ne, žal je marsikje daleč od tega) ter varnost.

HITRIH 6

Najljubša država: Sandra: Iran/Bojan: Slovenija

Najljubše mesto: Sandra: Težka odločitev! Ljubljana in Istanbul se stiskata na prvem mestu./Bojan: Dublin.

Najljubša plaža: Sandra: Perhentian islands, Malezija/Bojan: El Nido, Filipini

Najljubša kulinarika: Oba: italijanska

Naljubši način transporta: Oba: avto/kombi

Najljubši jezik: Sandra: španščina/Bojan: nemščina

Potepuha na frnikoli, Sandra in Bojan se oglašata na BLOGU, na Facebooku in Instagramu.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Slovenki, ki s petimi evri na dan že pol leta kolesarita čez Južno in Srednjo Ameriko

Na poti sta že dobrih sedem mesecev. Na dan zapravita pet evrov na osebo. Vse, kar imata, vozita na kolesu. To sta Anja in Barbara, dekleti, ki ju srečate tudi pod imenom The Bike Wanderers in ju na tej poti čaka še ogromno kilometrov ter dogodivščin. Kakšna je njuna zgodba?

“Sva dve preprosti in skromni punci iz naše majhne zelene dežele, ki sva se odločil odkriti svet na kolesih,” mi Anja Antolič in Barbara Marčič – The Bike Wanderers odgovorita na vprašanje, kdo pravzaprav sta. Več o njuni dogodivščini pa v spodnjem intervjuju.

Vajin cilj na tokratnem potovanju je prekolesariti Južno in Srednjo Ameriko. Od kod ideja za takšen podvig?

Tako je. Ideja se je porodila že dolgo časa nazaj. Mogoče se je vse skupaj začelo že s telenovelami, ki smo jih takrat skoraj vsi gledali in se tako učili tudi španskega jezika. In pa še kasneje z ogledom filma posnetega po resnični zgodbi. Gre za film Motoristov dnevnik, kjer sta jo Che Guevara in njegov prijatelj Alberto mahnila po Latinski Ameriki z motorjem. Mogoče je k potovanju prispeval tudi sam študij španščine, Španija ni bila več dovolj za odkrivanje tega nadvse zanimivega jezika in porajala so se nama vprašanja o življenju, ljudeh, kulturi in običajih na drugem koncu sveta. In tako sva pristali tukaj – v Latinski Ameriki. 

Kje smo vaju ujeli tokrat in kako dolgo sta že na poti? Imata kakšno časovno omejitev, kdaj podvig zaključita?

Na poti sva že dobrih 7 mesecev. Trenutno se nahajava v Boliviji in se s kolesi odpravljava prekolesarit najbolj slano puščavo na svetu Salar de Uyuni.

Časovne omejitve nimava, zato tudi težko govoriva o koncu. Čas bo pokazal, kako in kaj. Najina želja je prikolesariti vsaj do Kolumbije ali pa Mehike, tako da je pred nama še kar nekaj kilometrov.

Katere države sta že prevozili na tokratnem tripu?

Do sedaj sva prevozili Argentino, kjer sva potovanje tudi začeli in majhen del Čila ter Bolivije.

Kako izbirata naslednjo destinacijo?

Točne poti nimava začrtane, saj sva mnenja, da so stvari, ki se zgodijo spontano, vedno najlepše in najboljše. Imava okviren načrt, ki je ta, da se počasi pomikava proti severu. Seveda nama pri izbiranju poti veliko pomagajo z nasveti in predlogi tudi drugi kolesarji, ki prihajajo s severa, včasih pa poklepetava tudi z domačini, ki zelo dobro poznajo tukajšnjo okolico in se orientirava po njihovih nasvetih.

Kakšen izziv je vse svoje imetje za naslednjih nekaj mesecev spakirati na kolo? In kakšen izziv je vse to prevažati?

Precej preprost. Ko si na poti nekaj dni, se zares zaveš, kaj je resnično pomembno in kaj sploh potrebuješ ter česa ne. Izziv vse to prevažati je velik, saj gre vseeno za neko dodatno težo, ki se zelo pozna pri poganjanju pedal v hrib, a po drugi strani majhen, saj na kolesu prenašava najino svobodo, ki nima ne teže in ne cene.

Sta se na podvig fizično kaj posebej pripravljali?

Ne, nisva. Zadnji dve leti sva bili zelo zaposleni, opravljali sva razna priložnostna dela, ki so se pojavila in počasi varčevali ter postopoma izbirali opremo za to potovanje. Tako da časa za fizične priprave ni bilo kaj dosti.

Gresta na pot tudi, ko vama vremenske razmere niso naklonjene?

Seveda. Kolesariva, ko je zunaj sonce, dež ali veter. Vremenske razmere nama niso vedno naklonjene, a kot pravijo, za vsako nevihto vedno posije sonce.

Česa vaju je bilo pred potovanjem najbolj strah? In kje je bil strah (ne)upravičen?

Malce strahu do neznanega je bilo vedno prisotnega, a je ta kmalu potem ko sva pognali pedala iz Ushuaie počasi izginil. Dobri ljudje, ki sva jih srečevali na poti, so tudi pomagali odgnati ta strah in nama približati “tujo” deželo.

Kaj počneta, ko ste doma?

Delava in varčujeva za naslednje potovanje.

Na kakšen način si financirata svoje poti?

Konkretno za to potovanje sva garali 2 leti v Ljubljani. Opravljali sva razna dela, ki so se nama ponudila, delali sva v proizvodnji, raznašali oz. dostavljali hrano pozimi na kolesu, opravljali dela v knjigarni in kolesarski trgovini.

Vajino potovanje je načeloma nizkoproračunsko, tudi spita kar na prostem. Katera so bila vajina najbolj nora prenočišča do zdaj?

Ne le načeloma. Dejansko JE nizkoproračunsko. Najin dnevni proračun je 5 evrov na osebo, kar pomeni, da imava denar zgolj za hrano. Večino časa divje kampirava s šotorom nekje sredi ničesar in si sami kuhava hrano s prenosnim gorilnikom.

Vsako prenočišče je zgodba zase. Misliva, da bo najbolj noro prenočišče to, ki še pride, ko bova šotor postavili sredi slane puščave in naju bo obdajala neskončna belina, nebo pa bo razsvetljevalo na miljone zvezd. So pa bila nora “prisilna”divja kampiranja ob cestnih jarkih, ker drugje ni bilo nikakršne zaščite za veter.

Pa hrana? Živita od instant pripravkov nad plinskim gorilnikom ali si privoščita tudi kakšno lokalno pojedino?

Najina hrana so večinoma špageti in riž s kakšno zelenjavo iz konzerve ali parmezanom.

Seveda, včasih naju tudi lokalci povabijo ali pa nama pripravijo kakšno tipično lokalno jed. Zadnjič sva tako poskusili tipični bolivijski zajtrk, ki se mu reče api. Api je topla tekočina vijolčne barve, gre za koruzno moko iz rdeče koruze, ki jo skuhajo in vanjo dodajo sladkor, cimet in klinčke. Napitek je božansko dober in noro dobro diši. Poleg tega napitka pa zjutraj pojejo še nekakšen ocvrt kruh, ki je polnjen z malo sira.

Koliko stikov z lokalci imata na potovanjih? Kje so vama najbolj prirasli k srcu?

Zelo veliko. Obe sva namreč študirali španščino in tekoče govorjenje tega jezika nama omogoča sporazumevanje z lokalci. Včasih pošljeva tudi kakšno prošnjo na Couchsurfingu, ki je tukaj v Južni Ameriki zelo raziširjen in pa na Warmshowers, aplikacija, ki se uporablja zgolj za kolesarje in tako nama velikokrat tudi domačini odprejo vrata svojega doma. Vsi ljudje, ki so nama na takšen ali drugačen način pomagali na tej poti, so nama prirasli k srcu in čisto vsem bova za vedno hvaležni iz srca.

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Težko. Spomini sčasoma zbledijo in lepo je imeti kakšno fotografijo, ki te popelje nazaj v tisti čas, kraj, trenutek …

Kakšen tip popotnikov sta?

Kolesarski, avanturištični, svobodni …

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Ne drvite od točke A do točke B. Pozabite na čas. To ni bistvo potovanja. Ustavite se, zadihajte, poglejte, kje ste, uživajte v okolici, spoznavanju novih ljudi in kultur. Aja, pa če imate možnost, se usedite na kolo, občutek vetra v laseh in neskončne svobode je nepozaben.

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Argentinske empanade – zvitki polnjeni z mesom/sirom/koruzo/zelenjavo

Čilenska sopaipilla – ocvrti kruhki

Bolivijski zajtrk Api – topli napitek iz koruzne moke

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Močan Patagonski veter, ob kateremu se počutiš čisto nemočnega.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Strah. Veliko ljudi ne potuje in imajo to idejo, da je zelo nevarno spati v šotoru in potovati sam takole po svetu. No, midve to počneva in vam lahko poveva, da ni nevarno. Noči so veliko mirnejše kot v kakšnem stanovanjskem bloku …

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

To, da na kolesu nimaš nikoli preveč vode in hrane. To da v Patagoniji ne planiraš, koliko kilometrov boš naredil na dan, ker jih ne boš, saj ti bo veter vedno prekrižal vse načrte. In to, da lahko zaupava ljudem. Seveda tudi to, da je kljub slabim dnevom jutri vedno nov dan.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Ko tako dolgo goniš po puščavi, se spomniš na vso to zelenje, ki ga imamo v Sloveniji. Drugače pa seveda pogrešava dobro mamičino in babičino kuhinjo, družino ter najine prijatelje.

HITRIH 6

Najljubša država: Španija

Najljubše mesto: Toledo

Najljubša plaža: hrvaške plaže otokov

Najljubša kulinarika: azijska

Naljubši način transporta: kolo

Najljubši jezik: španščina

Foto: The Bike Wanderers/osebni arhiv

Anji in Barbari ter njuni kolesarski ameriški turneji lahko sledite prek The Bike Wanderers na INSTAGRAMU in na FACEBOOKU.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

Puščavo Atacama pokrile čudovite cvetlice

Čilsko puščavo Atacama, ki velja za najbolj suho območje na svetu, je po silovitem in nepričakovanem nalivu pokrila barvita cvetna odeja. Naravni pojav cvetoče puščave se ponovi vsakih pet do sedem let, ko zaradi dežja vzkalijo v pesek zakopana semena. Od zadnjega cvetenja puščave pa je tokrat minilo samo dve leti, poroča britanski BBC.

Naravni pojav v puščavi Atacama, ki leži med Tihim oceanom in Andi, vsakič privablja turiste in botanike iz Čila ter drugod.

Tokrat so puščavo prekrile bele, rumene in vijolične cvetlice. Turistični uradniki upajo, da bo v prihajajočih tednih zacvetelo še več cvetlic, saj različne rastlinske vrste kalijo ob različnem času.

Na območju so sicer našli več kot 200 različnih rastlinskih vrst.

A post shared by ATOK DEAN (@atokdean) on

 

A post shared by Chile es TUYO (@chile_estuyo) on

Vir: STA
Foto: Thinkstock, Instagram

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.