Potep po džungli, ki je zaradi horde nadležnih krvosesov izgubil ves čar romantičnosti, o kateri tako radi sanjamo.
Povsod navzoči represivni organi. Revščina kljub preobilju črnega zlata. Podkupovanje na vsakem koraku, tudi uradnih uniformirancev. Menjava denarja v ilegali, pogosto z neznancem v džipu z zatemnjenimi stekli, da se za trenutek počutiš kot v katerem od Tarantinovih gangsterskih filmov.
In, seveda, razkrajajoča zapuščina Chaveza, po katerem se mnogim pod taktirko njegovega naslednika Madure pošteno kolca. To so podobe Venezuele, ki jih skoraj pričakujemo in malce manj pogumne odvrnejo od tega, da se potopijo v državo, ki te, ko postrgaš surovo zgornjo plast, presune z naravno lepoto. Nepojmljiva veličina Angelovega slapu, največjega na svetu. Peščene plaže Karibskega morja. Prostranost los Llanosa, raja za ornitologe. Zasneženi večtisočaki andske verige in mistične mizaste gore Tapui. In mogočni Orinoko, vodna žila življenja, kjer pa bi, ko sem zakorakala iz čolna na obrežje, neposredno v skoraj neprehodno džunglo, skoraj spustila dušo. Takšnega napada brenčečih krvosesov si ni mogoče predstavljati, kaj šele pričakovati. In če ti že ne izpijejo polovice krvi, ti vsekakor razblinijo vsakršne utvare o romantičnosti džungle, ki si jih imel do tedaj.
Ponosni Orinoko
Po nekaj urah tresenja, pozibavanja in preskakovanja lukenj na za silo asfaltirani cesti je kombi vendarle obstal. Kakšne štiri ure od mesta Ciudad de Bolivar, na koncu majhne vasi pri še manjšem pristanišču slepega rokava reke Orinoko. A o mogočnosti ene največjih rek, kjer se je, ko je v njeno razvejeno delto stopila noga Aljandra de Ojede, začela pisati zgodovina novega sveta, ni bilo niti sledu. Le ozka, malce kalužasta rečica v objemu tropske vlage.
Čoln, natrpan z nahrbtniki in deseterico popotnikov, je začel rezati rjavkasto vodo. Vijugal je po rečnih serpentinah. Ob bregovih so se prepletale mangrove, tu in tam sta se v nebo dvigala palma in kakšno že polsuho drevo, ko se je vodni kanal vendarle razširil in priključil glavnemu rečnemu kanalu, obdanemu z gostim rastjem tropskega gozda. Nebo je presekala jata zelenih papagajevk, tistih, ki vselej zaljubljeno letajo v parih. Na veji je ždela modra ara. Malo naprej, nekje med bregom in vodo, pa je na majavih lesenih kolih tičala koliba, brez sten, le s streho, krito s palmovimi listi, pod katero so v popolnem brezvetrju mirovale grobo pletene viseče mreže. Končno! Naposled sem vpeta v divjino in samotnost ponosnega Orinoka, ob katerem prebivalci, ki jih je sodobna civilizacija le rahlo oplazila, še vedno dihajo in živijo z okoliškim pragozdom, kjer naj bi se podili duhovi prednikov in lovile sence mitoloških junakov ter se, vsaj deloma, stvarnost prepleta z razsežnostjo mitskega sveta.
Pred očmi so mi poplesavale podobe moje domišljijske džungle – mesnati listi razkošnih zelenih odtenkov, eksotično pisano cvetje, opice, ki se pozibavajo na lijanah, kraljevski tukan pa se pomenkuje z lenobnim drevesnim mravljinčarjem. A sem o njih malce podvomila že ob prihodu v naše tridnevno domovanje, posodobljeno in turistično prikupno različico domorodskih koliščarskih kolib. »Preden se obujete, preverite, ali se ne skriva kaj v čevljih. Nič hrane v vaših sobanah. S hrbtom proti postelji brzinsko pod mrežo proti mrčesu, ki jo nemudoma zatlačite pod vzmetnico! Bolj ko se boste umivali, slajše boste dišali komarjem, torej lahko mirne duše opustite tuširanje,« so bila prva navodila, povsem nezadostna za srečanje z resničnostjo naslednjega jutra.
Komarji proti turistom – 1 : 0
Po navodilih vodnika sem se od glave do pet oblekla v ohlapna oblačila nevtralne bež barve, ki naj je komarji ne bi dobro zaznavali. Noge sem skrila v blatne škornje in si z ruto naredila zasilni turban, ki zakriva večino glave. Za piko na i pa se na debelo popršila z repelentom s 30-odstotno vsebnostjo deeta – čeprav skoraj neprepustno zapre pore in njegova sestava še najbolj spominja na živčni plin, da mi je, ko sem si ga prvič nevešče nanesla, stopil plastične japonke, je ta strupena kemikalija vendar edina, ki se je doslej obnesla. Skratka, bojna oprema, na začetku raziskovanja okoliških vodnih kanalov skoraj nesmiselna.
Radovedno smo srkali znanje vodnika, ki je opozarjal na rastline, opice vreščače, z mačeto razpolovil plod vodnega kavovca, ki pa – proti pričakovanjem – na jeziku ni pustil čokoladnega okusa. »Stopajte po mojih stopinjah, ne zavijte vstran niti za nekaj centimetrov,« je bil edini napotek, na katerega pa smo pozabili že po prvih nekaj korakih z rečnega brega v notranjost. Medtem ko je vodnik kazal rastline, ki nam v džungli pomagajo preživeti – od nekakšnega trsa, polnega sladkaste vode do lapuhu podobnih listov, ki nadomestijo toaletni papir –, smo se mi prelevili v panično gručo, ki je tacala levo desno, se ugrezala v globoko lepljivo blato in brezglavo opletala z rokami, v brezupnem poskusu, da razpršimo roj komarjev, ki nas je goltal. Neuspešno. Bilo jih je na stotine, morda tisoče, ki so nas nič kaj galantno prebadali skozi oblačila. Sploh soborce, ki so nase navlekli temna ali pisana oblačila, ki venezuelske vampirske komarje privabljajo kot med muhe. In ko temu dodaš še zavedanje, da te iz skrivnih kotičkov opazuje na desetine oči žab, kač in škorpijonov, začneš teči za življenje. Dokler se ne prerineš nazaj do razmeroma varnega čolna. Ja, to je resničnost džungle. Prav nič romantična. V olajšanje je bilo le to, da je bilo ravno sušno obdobje in nam je bila prihranjena vsaj muka zaradi pijavk, ki toplo kri zavohajo že na daleč in vonju sledijo kot trop krvoločnih črvičkov.
Ko potrebuješ le palmo …
Četrt ure deževnega orinoškega gozda je za malce razvajeno ljubljansko srajco skoraj kot peklenska večnost. A kar je za zahodnjaški okus negostoljubno, za obstoj neprimerno okolje, je za tamkajšnje domačine zakladnica naravnih zdravil za skoraj vsako tegobo in bolezen, užitnih plodov in obilja živali za lov. Prav posebno mesto pa zavzema palma moriche, ki pripadnikom indijanskega ljudstva Warao daje hkrati streho nad glavo, hrano in osnovo za trgovanje s turisti. Uporabijo namreč prav vsak njen del. Vitka debla predelajo v kole, na katerih zrastejo njihovi zaselki, po katerih je – ker so prve Evropejce malce spominjali na Benetke – celotna država dobila ime. Ali pa jih izdolbejo in izžgejo v deblake, v katerih premagujejo kilometer za kilometrom rečnih kanalov (Warao ne pomeni zaman ljudje kanujev). S palmovimi listi krijejo strehe in iz njih pridobivajo štrenasto predivo, podobno slami, ki ga pridne ženske roke naprej spreminjajo v viseče mreže, košare, cekarje, podstavke za posodo, ki k nakupu premamijo še tako stiskaškega obiskovalca. Palmove plodove pa zmeljejo v rdečkasto kašo, osnovo za njihov kruh. A najbolj cenjen diamant se skriva med koreninami – nekajcentimetrski zavaljen bel črv, prava beljakovinska bomba. Toda četudi med lokalci slovi kot gurmanska delikatesa, bomo temu še naprej verjeli zgolj na besedo. V naši gruči namreč ni bilo junaka, ki bi si ob obisku upal sprejeti ponujeno poslastico in zagristi vanj.
Uf, kulturna ignoranca!
Mlaskanje še živega orjaškega črva moriche smo prepustili gostiteljem, družini plemena Warao, in pogled raje preusmerili proti na hitro razstavljenim izdelkom iz palmovih listov, ki se jih ne bi sramovali niti naši ribniški krošnjarji. Moški so si ogledovali kipce in košare, ženske so raje brskale med verižicami in zapestnicami – vse, seveda, ponovno iz čislane palme –, ko se je zataknilo pri barantanju. Ne, ne pri ceni, z bankovci ne nazadnje govorimo precej univerzalen jezik, četudi nekateri s pogajanji dosežejo ugodnejše cene kot drugi. Nepripravljene nas je ujelo nepoznavanje tamkajšnjih navad, saj smo, ko smo se z izbranimi darilci obrnili na gospodarja kolišča, naleteli na molk. Napaka! Vsi dogovori potekajo prek žensk! Ja, obiti sem morala že precejšen del sveta, da sem naletela na matriarhalno družbo. Na ljudstvo, ki priznava to, kar po tihem vsi vemo. Da je resnični gospodar v hiši ženska.
Potopis, ki ga je napisala Tina Podobnik, je bil objavljen v Delovem Tripu.
Fotografije: Tina Podobnik
