Kaotične, primerno umazane Atene v poletni vročini sprva ne spominjajo na pametno odločitev, a se kmalu izkaže, da je to mesto, ki kljub visokim temperaturam sproščeno diha. Lastnost, ki je v množici vtisov najbolj izstopala, je prijaznost prebivalcev, tako neznačilna za velemesta. Naglica jim ne more blizu, ljudje vseh starosti si vzamejo čas za odgovor, nasvet ali kratek klepet.

Prihod v Atene zaznamuje šok. Impulzivno izberem najbližji hostel v središču mesta, v okraju blizu trga Viktorija, za katerega se pozneje izkaže, da je pravzaprav neuradna rdeča četrt. Redke odprte trgovine in lokali se stiskajo med zidovi, popisanimi z grafiti, smetnjaki so prepolni odpadkov, na ulicah srečujem prazne lupine ljudi, ki so svoje življenje podarili drogam. Trgovine z živili so izpraznjene, na policah je razstavljenih nekaj naključno izbranih izdelkov, jogurta in banan ni. Cena običajnega paketa toaletnega papirja preseže znesek štirih evrov, človek se resno vpraša, komu koristi evro. Okrožje je, kot izvem pozneje, znano po solidarnosti z množico migrantov, ki napolnjuje tako Atene kot celotno Grčijo. Beda sočustvuje z bedo, drugi so prezaposleni, da bi se ukvarjali s prišleki. Pogumu navkljub se še pred padcem noči vrnem v hostel, neprijeten občutek ogroženosti mi ne dovoljuje, da bi ulice raziskovala sama. Pred spanjem razmišljam, ali je to demokratična Evropa, o kateri so sanjali stari Grki.

Minljiva večnost

Bližnji Narodni arheološki muzej kaže drugačno sliko, v steklenih vitrinah hrani zaklade civilizacij preteklosti, katerih čas je minil. Zbirka predmetov prazgodovinskih ljudstev, pregled antičnih skulptur in keramike, mistika Egipčanov in blišč kraljevega okrasja pomiri dušo in ugnezdi zavedanje, da je propad, ki sledi obilju, nezamenljiv del evolucije. Muzej je vsekakor obvezen postanek za ljubitelje belih muzejskih soban, ki dišijo po nekem drugem času. Njegov sodobnejši brat muzej Akropolis, institucija, ki hrani dragocene ostanke antičnega kompleksa, je za obiskovalce odprt od leta 2007. Razširjen na kar 25.000 kvadratnih metrih se ponaša s sodobno arhitekturno gradnjo, ki obiskovalcu iz vrhnjega nadstropja omogoča 360-stopinjski razgled na Akropolis in Atene, vse iz hladnega klimatiziranega zavetja stekla in betona. Kariatide, kore in kurosi ter delci slavnega friza iz Partenona potešijo željo po antični umetnosti, sladkorčki, kot je maketa Akropolisa iz lego kock, in kletni stekleni pod, ki razkriva podzemne razvaline, pa poskrbijo za pravcato sodobno muzejsko izkušnjo. Ugodna vstopnina in hitra pretočnost sta le češnja na turistični torti!

Mesto božanstev

Ogled Aten seveda ni mogoč brez obiska vzpetine, po kateri so raztreseni ostanki mestne Akropole, izlet se kljub vročini in smrtnemu strahu pred množicami izkaže za pravilno odločitev. Čeprav je velik del Partenona obdan z zidarskimi odri in so erehtejonske kariatide v resnici veliko manjše od pričakovanja, občutek nečesa velikega vseeno ostane. Morda k temu pripomorejo spektakularne vedute Aten ali kaj drugega, Partenon je oče starogrških templjev z razlogom. Nakup skupne vstopnice omogoča obisk drugih antičnih najdišč, kot sta bližnja Agora in monumentalni tempelj Olimpijskega Zevsa, ki ti podžgejo radovednost, kako neki je bilo nekoč. Ko so še verjeli v bogove, skulpture barvali z zlatom in verjeli znanosti. Sprehod čez sosednji hrib Philopappos z vonjem po borovcih in skritimi želvami ohranja občutek poletja, okoliške vile pa potešijo arhitekturne navdušence, ki v mestu zmeraj najprej opazijo mikavna bivališča.

Večerna gneča

Prava zakladnica starinskih vil, ki čakajo na obnovo, se skriva v očarljivi, a precej turistični soseski Plaka. Kupujejo jih premožni atenski svetovljani z nezmotljivim okusom, na letalih med Evropo in svetom naročajoč svilene blazine iz Indije. Posebnost četrti je odsotnost vozil, vse ulice so namenjene pešcem. Glavne, najbolj oblegane uličice so polne kotičkov z bajno grško kozmetiko, začimbami, olivnim oljem in sladkostmi, ob njih pa taverna za taverno z lokalno glasbo. A le ulico ali dve stran so tlakovci prazni, vrvež se skrije pred intimnostjo stisnjenih obmorskih mestec. Sprehod stran je soseska Monastiraki, znana kot kraljestvo boljših trgov in nakupov. Stiska se okrog trga in manjše cerkve, njeno nedrje je zvečer polno cmokajočih tujcev v restavracijah in parčkov, ki iščejo spominke. Turistična Grčija v svojem sijaju, hlepeča po še in brez časa za postanek v miru.

PREBERI ŠE // Doživi Atene z namigi lokalcev

Mestece v mestu

Čisto drugačna zgodba se odvija na drugem koncu mesta, v malce odmaknjeni stanovanjski soseski Nea Smyrni. Morda je za vzdušje kriva bližina morja ali način gradnje, ogromne stanovanjske bloke, ki spominjajo na obmorske apartmaje, povezuje s širokimi avenijami in trgi, okrog katerih se nagneteni lokali in restavracije. Klientela je povečini lokalna, veseli Atenci nikdar ne spijo. Dobesedno, čas za večerni koktajl, morda izberete kombinacijo avokada in vodke, nastopi okrog polnoči, zabava se raztegne do jutra, nato naslednji dan znova. Še dobro, da je na vsakem koraku dostopen hladni kremni frape!

Pozabljeni

Postajo ali dve z metrojem proti morju je največje potniško pristanišče v Evropi, Pireaus. Na koncu na videz neskončne vrste terminalov leži terminal E1, zloglasni kraj, kjer od začetka leta 2016 bivajo begunci in migranti. Za velikanskimi trajekti, ki peljejo na Kreto in druge slikovite destinacije, ljudje spijo pod mostom v šotorih, na soncu, vetru in brezupju. Potrpežljivo čakajo na hrano prostovoljcev, vljudno odklanjajo nepriljubljene testenine in vajeno opazujejo Evropejce, ki prihajajo in odhajajo po želji. Moški, prišel je iz Sirije, mladi nemški turistki briše solze, tolaži jo, da situacija, ki ji je ravnokar priča, ni tako grozna. Mlajši fant iz Pakistana bere angleško izdajo Shakespearovih del, pove, da ga predvsem zanima tragedija Romea in Julije. Sprašuje se, kaj je to ljubezen, čeprav puncam ne zaupa preveč. V času, ko pišem to reportažo, teh ljudi v pristanišču ni več, razmeroma nasilno so jih odselili v druge, bolj nadzorovane begunske centre. Pristanišče je znova v celoti namenjeno potnikom, ki v vrtincu lastnih življenj težko opazijo nesrečo drugih. Dvojnost Aten postane še bolj očitna, na eni strani blišč civilizacije, ki je svoje bivanje podredila užitku, in na drugem koncu tisti, ki o užitku že dolgo ne razmišljajo več, želijo si le osnovnih dobrin in malo človeškega dostojanstva. Slepeče poletno sonce pa vsemu navkljub enako žge.

Besedilo in fotografije: Petra Godeša, novinarka priloge One in revije Onaplus