So intervjuji, ki se jih lotiš z lahkoto. Potovanja, izkušnje, hoteli, kaj vzeti s seboj, s kom potovati, kaj videti in kaj početi. Bogastvo priviligiranih, ki odkrivajo v resnici že kar nekajkrat odkrite kotičke sveta. In so intervjuji pri katerih se ustaviš, globoko vdihneš in se potopiš v povsem drugačen svet. S povsem drugačnimi pravili in iz povsem drugačne perspektive. S povsem drugačnimi ljudmi. Takimi, ki vidijo, kar je večini nevidno. Kar drugi morda niti ne želijo videti, ker bi na glavo postavilo vse, kar so verjeli in kar čutijo. Ta je eden takšnih. Dobrodošli v Gambijo, kjer pod peresom Kaje Rukav nastajajo Pisma iz sirotišnice.
Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?
Verjetno bi najprej rekla, da sem pedagoginja in sociologinja, po poklicu šolska svetovalna delavka, že približno petnajst let pa je pomemben del mojega življenja tudi aktivno prostovoljstvo. Toda v zadnjih letih so se vsi ti različni deli mojega življenja začeli vedno bolj prepletati in danes jih pravzaprav težko sploh še ločim med seboj.
Veliko delam z otroki in mladimi. Doma, v šolskem okolju, pa tudi v Afriki, kjer sem v zadnjem času preživela kar velik del svojega časa. Tam je moje delo povezano predvsem z otroki, ki odraščajo v sirotišnicah, z izobraževanjem in s konkretno pomočjo tam, kjer je najbolj potrebna. In ta pomoč ima zelo različne obraze. Enkrat pomeni previjanje, hranjenje in cartljanje dojenčkov, drugič pomoč pri učenju ali igro z otroki, spet tretjič pa iskanje zdravnika, organizacijo zdravljenja, zbiranje sredstev ali iskanje možnosti, da bi otrok lahko nadaljeval šolanje.
Iz vseh teh izkušenj je nastal tudi projekt Pisma iz sirotišnice. Pravzaprav precej spontano, iz občutka, da vseh zgodb, ki jih srečujem, ne želim vedno znova odnesti samo s seboj domov. Želela sem jim dati prostor. Vendar ne tako, da bi otroke prikazovala zgolj skozi njihove najtežje življenjske okoliščine. Zdi se mi namreč zelo pomembno, da za besedami, kot so »sirotišnica«, »revščina«, »bolezen« ali »pomoč«, ne izgubimo človeka. Ker je za vsako od njih otrok z imenom, značajem, norčijami, strahovi, željami, talenti in svojo zgodbo. Otrok, ki ni samo tisto, kar se mu je zgodilo.
Če pa bi morala povedati nekaj bolj osebnega, bi rekla, da sem predvsem zelo radoveden človek. Rada imam ljudi, dolge pogovore, potovanja, spoznavanje drugih kultur in vse tisto, kar nekoliko zamaje naš ustaljeni pogled na svet. Rada poslušam zgodbe ljudi in se učim iz svetov, ki so drugačni od mojega. Verjetno me je prav ta radovednost skozi življenje pripeljala na marsikatero pot, za katero si nekoč niti predstavljala nisem, da bo postala tako pomemben del mene.
Čeprav me danes ljudje pogosto povezujejo predvsem z Afriko in projektom Pisma iz sirotišnice, je to samo en del moje zgodbe. Prostovoljstvo je bilo del mojega življenja že veliko prej in ostaja zelo močno prisotno tudi doma, v Sloveniji, pri delu z brezdomci, otroki in družinami v stiski, pri različnih projektih ter povsem vsakdanjih oblikah pomoči, ki pogosto nimajo niti imena.
Morda zato vsega tega niti ne doživljam kot več ločenih svetov, poklica, prostovoljstva, Afrike in življenja doma. V ozadju je pravzaprav vedno isto: človek. Zanimanje zanj. Njegova zgodba. Odnos. In vprašanje, ki me verjetno spremlja že večino življenja: če je pred menoj človek in lahko nekaj naredim, zakaj ne bi?
Kje se je vse začelo, kako vas je pot zanesla v Gambijo?
Če sem povsem iskrena, se moja zgodba z Gambijo ni začela z neko veliko življenjsko odločitvijo ali dolgoletnimi sanjami o prostovoljstvu v Afriki. Sama sem v bistvu planirala Indijo, a je že moralo biti tako. Začela se je precej bolj preprosto, z mojo sestro Marušo.
Ona je bila tista, ki je dala pobudo za prvi odhod. Sama sem sicer že vrsto let prostovoljila, rada potovala in me je vedno zanimal svet zunaj tistega, ki sem ga poznala, vendar Gambija takrat ni bila nekaj, kar bi dolgo načrtovala. Preprosto sem se odločila, da grem z njo.
In zanimivo je, da moja prva reakcija ob prihodu sploh ni bila: »To je to. Tukaj želim ostati.« Bila je skoraj nasprotna. Spomnim se prvih ur in občutka, da je vsega preveč. Vročina, zvoki, vonji, promet, drugačen ritem, ljudje, okolje, ki ga nisem poznala. Vse je bilo glasno, intenzivno in nepredvidljivo. Sama pa sem bila utrujena, nekoliko prestrašena in predvsem daleč zunaj vsega, kar mi je bilo domače. In moja prva iskrena misel je bila približno: »Kaj jaz delam tukaj? Jaz bi šla domov.« Danes se temu rada nasmejim, ker vem, kako zelo drugače se je zgodba nadaljevala.
Še isti dan sem prvič vstopila v sobo z dojenčki v sirotišnici. Tam sem spoznala dojenčico Oumie. Bila je stara le nekaj mesecev. Ne spomnim se, da bi se zgodilo karkoli velikega ali filmskega. Samo pogledala me je, iztegnila proti meni svoji majhni ročici in ko sem jo vzela v naročje, se me je oprijela. In nekaj se je v meni premaknilo.
Težko razložim, zakaj prav ta trenutek. Morda zato, ker včasih človek ne potrebuje velikega dogodka, da se mu spremeni smer. Včasih je dovolj nekaj sekund. En pogled. En objem. En otrok, za katerega še nekaj ur prej sploh nisi vedel, da obstaja.
V tistem objemu je nekako izginil ves strah prvih ur. Še vedno nisem poznala okolja, kulture, ljudi in nisem vedela, kaj me čaka. Toda prvič sem začutila, da morda vendarle nisem prišla po naključju. Zdelo se je, da sem v njenem objemu, znova našla sebe. Takrat seveda nisem vedela, kaj vse bo sledilo.
Nisem vedela, da se bom v Afriko vedno znova vračala. Da bom tam v zadnjem času preživela mesece svojega življenja. Da bodo nekateri otroci, ki sem jih takrat prvič srečala, postali ljudje, katerih odraščanje bom spremljala. Da bom nekoč z bolnimi dojenčki sedela pred ambulantami in bolnišnicami, iskala zdravila, zbirala sredstva za zdravljenje in trepetala, ali bodo preživeli noč. Da bom spoznala tudi izgube in nemoč, o katerih takrat nisem vedela ničesar.
In zagotovo nisem vedela, da bodo nekoč prav iz teh zgodb nastala Pisma iz sirotišnice. Vedela sem samo, da sem nekaj ur po tem, ko sem si želela domov, sedela z majhno deklico v naročju in je nisem želela odložiti. Oumie je danes daleč stran in njena življenjska pot se je nadaljevala povsem drugače. Toda zame bo vedno ostala otrok, pri katerem se je vse začelo. In Oumie bo za vedno tudi malo moja.
Kakšen je bil prvi stik z Afriko? Kakšna je Afrika?
Moj prvi stik z Afriko je bil intenziven. V prvih urah skoraj preveč intenziven. Vročina, vlaga, promet, glasovi, vonji, ljudje, barve, popolnoma drugačen ritem življenja. Vsega je bilo naenkrat ogromno. Potrebovala sem nekaj časa, da sem nehala primerjati z domačim in začela samo opazovati.
Danes pa, ko me nekdo vpraša, kakšna je Afrika, zelo težko odgovorim. Najprej zato, ker Afrika seveda ni ena sama zgodba. To je ogromna celina, sestavljena iz neštetih kultur, jezikov, pokrajin in načinov življenja. Sama lahko govorim samo o tistih njenih koščkih, ki sem jih imela priložnost spoznati in živeti. In tiste je težko opisati z besedami. Ker je tukaj nekaj, česar fotografija ne ujame.
Barve so drugačne. Zelena se mi zdi bolj zelena. Oranžna bolj oranžna. Rdeča zemlja po dežju dobi barvo, za katero se mi zdi, da je doma sploh ne poznam. Nebo tik pred nevihto je drugačno. Sončni zahodi so včasih tako močni, da se preprosto ustaviš. Tudi zvok Atlantika je drugačen. Valovi so glasnejši, globlji, skoraj surovi. Včasih zvečer samo sediš ob oceanu in ga poslušaš, pa imaš občutek, da je svet za nekaj minut postal veliko večji od vseh tvojih skrbi.
In potem je tukaj zrak. Ne znam ga opisati drugače, kot da je nekaj v zraku. Nekaj, česar ne moreš prinesti domov v kovčku in česar ne moreš zares pokazati na fotografiji. Mešanica toplote, prahu, morja, dežja, glasbe, glasov otrok, vonja po hrani, ki se pripravlja ob cesti, in življenja, ki se dogaja zunaj, med ljudmi. Tukaj se mi zdi, da življenje veliko manjkrat poteka za zaprtimi vrati.
Toda najbolj od vsega so zame Afrika ljudje. Nekaj je v njihovih nasmehih. In tega ne govorim zato, da bi romantizirala težke življenjske okoliščine ali ustvarjala podobo ljudi, ki so »srečni, čeprav nimajo ničesar«. Takšne predstave so lahko zelo krivične. Za marsikaterim nasmehom, ki sem ga spoznala, se skriva ogromno. Izguba. Lakota. Strah. Bolezen. Skrb, kako bo družina preživela naslednji teden. Zgodbe, ki jih včasih izveš šele po mesecih poznanstva in potem človeka pred seboj pogledaš povsem drugače. Pa vendar je v teh nasmehih nekaj neverjetno človeškega.
Naučila sem se, da lahko človek nosi veliko bolečino in se še vedno iskreno smeji. Da žalost in veselje nista vedno nasprotji. Da je mogoče imeti težek dan in zvečer plesati. Da se lahko otroci nekaj minut prej prepirajo, naslednji trenutek pa se smejijo milnim mehurčkom, kot da na svetu ne obstaja nič drugega.
Morda me je prav to najbolj presenetilo. Koliko življenja je tukaj zunaj. Koliko spontanosti. Glasbe. Smeha. Pogovorov. Otrok, ki tekajo naokrog. Ljudi, ki sedijo skupaj. Nekdo nekje vedno nekaj kuha, nekdo kliče tvoje ime, nekdo se želi pogovarjati, nekdo se smeji. In tudi kadar je okoli tebe zelo malo materialnega, je lahko med ljudmi ogromno življenja.
Seveda pa Afrika, ki sem jo spoznala, ni samo lepa. Videla sem stvari, ki jih nikoli ne bom mogla pozabiti. Otroke brez dovolj hrane. Dneve brez vode. Bolezni, ki postanejo nevarne, ker zdravljenje ni pravočasno dostopno. Otroke, ki so doživeli stvari, ki jih ne bi smel doživeti noben otrok. Videla sem veliko neenakosti in trenutke, ko sem bila na svet preprosto jezna.
Toda prav zato je ne želim opisovati ne samo skozi lepoto ne samo skozi bolečino. Ker je oboje. Je smeh in je jok. Je neverjetna toplina in so zelo težke zgodbe. Je skupnost in je osamljenost. Je barvitost in je pomanjkanje. Je otrok, ki tisti dan morda ni imel dovolj za kosilo, pa te čez pet minut vleče za roko, ker ti mora nujno pokazati nekaj, kar je našel na tleh.
In morda sem se prav zato zaljubila vanjo. Ne v neko idealizirano predstavo Afrike, ampak v koščke življenja, ki sem jih tukaj spoznala. V ljudi. V odnose. V jutra in večere. V glasove otrok. V mango drevesa. V dež, ki v nekaj minutah spremeni cesto. V Atlantik. V tisti poseben občutek, ko se po dolgem času vrnem in nekdo že od daleč zakliče moje ime.
Afrike pravzaprav ne znam opisati. Lahko povem, kakšne barve je, kako diši po dežju in kako zveni Atlantik. Lahko pripovedujem o ljudeh, ki sem jih tukaj vzljubila, in o zgodbah, ki so mi zlomile srce. Toda tistega najpomembnejšega ne znam ubesediti. Nekaj je tukaj v zraku. Nekaj, kar moraš začutiti sam. In ko ga enkrat začutiš, del tega odneseš s seboj del sebe pa, ne da bi sploh opazil kdaj, pustiš tukaj.
Kje ste izvedeli za sirotišnico in po kakšnem kanalu ste pristali tam na prostovoljnem delu?
Ko sem se prvič odločala za prostovoljstvo v Afriki, sem si med različnimi področji dela sama izbrala sirotišnico. Delo z otroki je bilo že takrat moje strokovno področje in vedela sem, da želim svoj čas nameniti predvsem njim. Prvič sem tja prišla po organizirani prostovoljski poti, prek organizacije, ki je prostovoljce povezovala z lokalnimi ustanovami.
Takrat se mi je zdelo pomembno predvsem to, da najdem pot, po kateri bom lahko prišla tja in pomagala tam, kjer se res čutim. Danes, po vseh izkušnjah, na to gledam nekoliko drugače. Naučila sem se, da je pri prostovoljstvu, še posebej prostovoljstvo v tujini kanal, po katerem nekam prideš, veliko manj pomemben od odgovornosti, s katero tam ostaneš. Ali se tja vračaš.
Dober namen namreč še ne pomeni nujno tudi dobre pomoči. Najprej moraš poslušati, opazovati in spoznati okolje ter ljudi. Predvsem pa se naučiti vprašati, kaj ljudje zares potrebujejo, namesto da s seboj prineseš svojo predstavo o tem, kaj bi bilo zanje dobro.
Še posebej pomembno se mi to zdi pri delu z otroki. Ko kot prostovoljec vstopiš v njihovo življenje, ti ti otroci niso dolžni postati tvoja življenjska izkušnja. Njihove zgodbe niso nekaj, kar prideš pogledat, fotografirat in odneseš domov. Če ti otrok začne zaupati, te čaka in se te razveseli, s tem odnosom pride tudi odgovornost – še posebej pri otrocih, ki so v življenju že doživeli veliko odhodov in izgub. Zato sem danes zelo previdna tudi pri obljubah in pri tem, kaj otroku rečem, ko odhajam. Tako v prvi sirotišnici, kot v drugi – ja, vmes sem se povezala s še eno sirotišnico. To sem spoznala kasneje sama, preko prijateljstev, ki sem jih vmes vzpostavila tukaj.
Danes zato nikomur ne bi rekla samo: »Pojdi v Afriko (ali kamorkoli) in pomagaj.« Rekla bi: pozanimaj se, kam greš. Sprašuj. Poslušaj lokalne ljudi. Preveri organizacijo. Spoštuj okolje, v katerega prihajaš. In ne predvidevaj, da že zato, ker prihajaš z dobrim namenom, nujno delaš dobro.
Sama sem v sirotišnico prvič prišla po poti, ki mi jo je odprl nekdo drug. Vse, kar je sledilo, pa me je naučilo nekaj pomembnejšega: ni najpomembneje, prek koga si prišel. Veliko pomembneje je, kako si ravnal, ko si bil tam – in kaj za teboj ostane, ko odideš – predvsem, v življenjih otrok, ljudi.
Kakšno je vsakdanje življenje v sirotišnici v Gambiji?
Mislim, da si je življenje v sirotišnici težko zares predstavljati, dokler nekaj časa nisi tam. Sama sem vpeta v delo v dveh sirotišnicah, kjer so otroci zelo različnih starosti od dojenčkov, starih komaj nekaj dni ali tednov, do najstnikov in mladih, ki tam odraščajo praktično vse svoje življenje.
Vsakdan je predvsem zelo skupinski. Veliko je otrok in bistveno premalo odraslih rok, zato individualne pozornosti, ki bi jo otrok potreboval, preprosto ne more biti toliko, kot bi si želeli. Pa tudi če sem čisto iskrena, je tukaj pogled na otroka, otroštvo, ljubezen kulturno precej drugačen. Še vedno je prisotna palica. Ljubezen do otroka pa se meri bolj v tem »preživim te, dam ti osnovne potrebe« – kot pa v trenutkih neke topline. Pri dojenčkih se dan vrti okoli hranjenja, previjanja, kopanja, uspavanja in nege. Ko sem tam, jih poskušam čim več vzeti tudi ven, na svež zrak, jih nositi, se z njimi igrati in jim dati nekaj tiste bližine, za katero v vsakodnevnem ritmu pogosto zmanjka časa.
Pri starejših otrocih je življenje drugačno. Veliko stvari naredijo sami, starejši pogosto pomagajo mlajšim, med šolskim letom hodijo v šolo, sicer pa večino časa preživijo zunaj. Igrač je zelo malo, pa vendar vedno znova najdejo nekaj, iz česar nastane igra. Kos plastike, prazna plastenka, kamenčki, listi manga, pesek ali blato lahko postanejo nekaj povsem drugega. Včasih je dovolj že glasba ali nekaj milnih mehurčkov in nastane cel žur.
Toda za tem otroškim vsakdanom je tudi precej težja realnost. Včasih zmanjka stvari, za katere si pri nas skoraj ne predstavljamo, da bi jih lahko zmanjkalo – pitne vode, hrane, mleka za dojenčke, plenic ali zdravil. Obrokov je lahko zelo malo. Doživela sem dan, ko je bila ena velika skleda riža praktično vse, kar je bilo na voljo, pa še tukaj je zmanjkalo za nekaj otrok, in trenutek, ko sem gledala otroke, kako so zaradi žeje lizali kapljice vode s stola, ali pili vodo iz luže. Takšni prizori ostanejo s teboj za vedno.
In vendar bi naredila krivico tem otrokom, če bi življenje v sirotišnici opisala samo kot žalostno. Ni. Med vsem tem je ogromno smeha, nagajivosti, plesa, prepirov, prijateljstev, objemov in povsem običajnega otroštva. Otroci se zaljubijo, skregajo, pobotajo, tekmujejo, kdo bo sedel poleg tebe, skrivajo tvoje stvari in se smejijo, ko jih iščeš. Okoliščine so lahko zelo težke, otroštvo pa vedno znova išče način, da ostane – otroštvo.
Morda je najtežje prav to nasprotje. V istem dnevu lahko držiš bolnega dojenčka in razmišljaš, kako boste prišli do zdravnika, nekaj minut pozneje pa se na dvorišču smejiš z otroki, ki plešejo. Lahko te skrbi, kaj bodo jedli naslednji dan, oni pa te medtem vlečejo za roko, ker ti morajo nujno pokazati svojo novo igro.
Sirotišnica lahko (ali pa naj bi) otroku zagotovi osnovno varnost, hrano, kadar je je dovolj, posteljo, šolanje in ljudi, ki zanj skrbijo. Ne more pa povsem nadomestiti tistega, kar pomeni imeti nekoga samo svojega. Nekoga, ki pozna tvoj jok, tvoje strahove in tvoje sanje. Nekoga, ki zvečer ve, kako te pokriti, in je naslednje jutro še vedno tam.
Zato je življenje v sirotišnici zame polno nasprotij. Je težko in hkrati neverjetno živo. Je pomanjkanje in iznajdljivost. Jok in smeh. Skrb in otroška brezskrbnost. Predvsem pa so za vsemi temi velikimi besedami čisto običajni otroci, ki si želijo prav tisto, kar si želi vsak otrok – biti varen, opažen, ljubljen in nekomu pripadati.
Kako otroci pristanejo v sirotišnici? Pravite, da jih je v Afriki kar nekaj?
Otrok je ogromno. In če sem povsem iskrena, se ob tem pogosto vprašam, koliko je še tistih, ki do sirotišnice sploh nikoli ne pridejo. Koliko jih ostane nekje zunaj, na ulici, pri ljudeh, ki zanje ne zmorejo ali ne znajo skrbeti, ali preprosto v okoliščinah, kjer jih nihče zares ne vidi.
Razlogi, zaradi katerih otroci pristanejo v sirotišnici, so zelo različni. In pomembno je povedati, da vsi otroci, ki živijo v sirotišnici, niso sirote v dobesednem pomenu besede.
Nekateri so starše res izgubili. Pri drugih je v ozadju huda revščina in družina otroka preprosto ne zmore preživljati. Srečujemo se z alkoholizmom, odvisnostjo od drog, nasiljem, kriminalom, različnimi duševnimi boleznimi ali stanji, zaradi katerih starš ni zmožen varno skrbeti za otroka. Včasih je »otrok rodil otroka« zelo mlada mama, ki se sama še išče v življenju, nenadoma pa mora skrbeti za drugo človeško bitje in pri tem nima praktično nobene podpore.
Potem so zgodbe otrok, ki jih nekdo preprosto pusti. Dobesedno odloži nekomu v naročje in odide. Nekateri dojenčki so najdeni zapuščeni in o njihovem ozadju skoraj ničesar ne vemo. Ob takšnih zgodbah je zelo lahko obsojati, toda skozi leta sem se naučila, da je lahko v ozadju ogromno stvari, ki jih mi ne poznamo obup, bolezen, nasilje, zasvojenost, revščina, strah ali popolna odsotnost kakršnekoli podpore. To seveda ne zmanjša posledic, ki jih vse to pusti na otroku, pokaže pa, kako kompleksne so te zgodbe.
V zadnjem času sem spoznala tudi nekaj otrok in mladih, ki so bili rešeni kot žrtve trgovine z ljudmi. In priznam, da so me njihove zgodbe pretresle na povsem nov način. Ko sedi pred teboj otrok in ti počasi pripoveduje, kaj vse se mu je zgodilo, včasih preprosto nimaš besed. Nekatere stvari so tako težke, da jih tudi kot odrasel človek težko poslušaš, kaj šele razumeš, kako jih je lahko otrok preživel.
In potem je pred teboj isti otrok, ki si želi hoditi v šolo. Ki govori o tem, kaj bi nekoč rad postal. Ki se smeji, se šali in ima načrte za prihodnost. Takrat se še močneje zaveš, kako pomembno je, da ga ne začneš gledati samo kot »žrtev trgovine z ljudmi«. To, kar se mu je zgodilo, je del njegove zgodbe. Ne sme pa postati njegova celotna identiteta.
Zato je tudi izraz »otroci iz sirotišnice« precej bolj zapleten, kot se zdi. Za njim je na desetine popolnoma različnih življenjskih poti. In otrok, ki živi v sirotišnici, ni nujno brez družine niti ni avtomatično na voljo za posvojitev. Nekateri imajo starše, sorojence, babice, tete ali druge sorodnike, vendar družina v določenem obdobju preprosto ne zmore zagotoviti varne skrbi.
Pri številkah pa zelo nerada govorim o Afriki kot eni celoti. Sama lahko govorim predvsem o okoljih, ki jih poznam. Tam je otrok, ki potrebujejo varno namestitev in pomoč, veliko. Hkrati pa se vedno bolj zavedam, da so tisti, ki jih srečam v institucijah, pravzaprav samo tisti, ki so do neke oblike pomoči že prišli. In morda me najbolj straši prav misel na vse tiste, ki jih ne vidimo. Tiste, ki jih ni v sirotišnici, ni v nobeni zgodbi in morda še nihče niti ne ve, da potrebujejo nekoga, ki jih bo našel.
Kaj so največji izzivi in kako se z njimi spopadate?
Zame je največji izziv zagotovo nemoč. In morda je najtežja prav tista nemoč, pri kateri veš, da rešitev obstaja. Da zdravljenje obstaja. Da zdravnik ve, kaj bi bilo treba narediti. Da obstaja zdravilo, operacija, šola, hrana. Toda če ni denarja, je ta rešitev lahko tako blizu in hkrati popolnoma nedosegljiva.
To so trenutki, s katerimi se še danes najtežje spopadam. Kako se odločiš, kateri izmed treh bolnih dojenčkov je bližje smrti in mora prvi do zdravnika? Kako pogledaš otroka, ki si želi v šolo, in mu poveš: »Zate smo uspeli zbrati šolnino, ti greš,« drugemu pa praktično: »Ti boš moral še počakati, ker je zmanjkalo denarja.« Kako se odločiš, ali boš denar, ki ga imaš, porabil za zdravljenje enega otroka ali z njim kupil hrano za trideset drugih? Kako sploh primerjaš takšne stiske, ko je za vsakega od teh otrok njegova stiska ves njegov svet?
Mislim, da me je prav to v Afriki največkrat zlomilo. Ne dejstvo, da pomoč ne obstaja, ampak dejstvo, da včasih obstaja – samo dostop do nje ni samoumeven. To zelo dobro vidiš pri zdravstvu. Ko stojiš z bolnim otrokom pred ambulanto, bolnišnico ali lekarno, lahko med njim in zdravljenjem stoji samo denar. In takrat se ti začnejo številke zelo hitro spreminjati v obraze. Nekaj sto ali nekaj tisoč evrov ni več samo znesek. Lahko pomeni operacijo. Zdravila. Še eno možnost. Včasih pomeni življenje.
Podobno je pri izobraževanju. Zame je izjemno težko sprejeti, da imaš pred seboj otroka, ki se želi učiti, ki ima načrte in potencial, ovira med njim in šolo pa je znesek, ki je v našem okolju morda cena telefona ali nekaj večjih nakupov. In potem jih je pred teboj več. Vsi si zaslužijo možnost, ti pa veš, da v tistem trenutku ne moreš omogočiti vsega vsem.
Dolgo sem imela občutek, da moram najti rešitev za vsakega. In ko je nisem, sem to doživljala kot lasten neuspeh. Danes se še vedno učim sprejemati, da imam tudi sama meje. Nemoč namreč ne pomeni vedno, da ne moreš storiti ničesar. Včasih pomeni samo, da ne moreš storiti vsega. Zato se z njo spopadam tako, da se osredotočim na tisto, kar v tistem trenutku lahko naredim. Pokličem. Vprašam. Iščem zdravnika. Pišem ljudem. Zbiram sredstva. Iščem drugo možnost. Včasih desetkrat slišim ne in enajstič nekdo reče da. In prav zaradi teh »da« še vedno vztrajam.
Ker sem v teh letih videla tudi drugo stran nemoči. Videla sem otroka, za katerega se je zdelo, da možnosti skoraj ni več, pa danes praznuje rojstni dan. Mladega človeka, ki je bil prepričan, da bo umrl, pa danes po težki operaciji okreva. In otroke, za katere je nekdo nekje rekel: »Jaz bom pokril njegovo šolnino.« Zato se poskušam vedno znova opomniti na nekaj, kar sem se morala naučiti na precej težak način: ne morem rešiti vseh. Lahko pa naredim vse, kar je v moji moči, za tistega, ki je v tistem trenutku pred menoj. In včasih je to dovolj, da se življenje enega otroka obrne v povsem drugo smer.
V Evropi je kar nekaj akcij, ki spodbujajo k dobrodelnosti za Afriko. Lahko Afriko sploh zajamemo z eno samo besedo?
Ne. In mislim, da je prav tu ena od stvari, pri katerih moramo biti zelo previdni. »Afrika« je pogosto uporabljena skoraj kot ena sama zgodba, kot sinonim za revščino, lakoto in pomanjkanje. Pa ni. Afrika je ogromna, raznolika in polna povsem različnih okolij, kultur, ljudi in življenjskih zgodb. Sama lahko govorim samo o krajih in ljudeh, ki sem jih imela možnost zares spoznati.
Se mi pa zdi prav, da obstaja veliko dobrodelnih akcij. Tudi zato, ker imajo ljudje možnost sami izbrati zgodbo, področje ali človeka, ki se jih dotakne in mu želijo pomagati. Potreb je ogromno in sama zelo dobro vem, da lahko kot posameznica naredim le omejeno. Ko se povežemo, pa lahko naredimo stvari, ki jih en človek sam nikoli ne bi zmogel.
Ob tem pa se mi zdi izjemno pomembno, da smo tudi kritični. In to velja tudi zame. Pri vsaki akciji bi se morali vprašati, kdo jo vodi, komu je pomoč namenjena, kam sredstva dejansko pridejo in kaj z njimi omogočimo. Dober namen je pomemben, vendar z njim pride tudi velika odgovornost.
Sama to odgovornost čutim do vsakega človeka, ki je kadarkoli prispeval en evro, delil zgodbo, podaril pripomoček ali kakorkoli pomagal. Ker mi je nekdo s tem zaupal nekaj svojega in verjel, da bo pomoč prišla tja, kamor sem rekla, da bo prišla. In ker sama ne bi imela srca in vesti zvečer zaspati, ob dejstvih, da pomoč ni prišla kamor je bila namenjena. Če zbiramo za zdravljenje, je jasno, da smo plačali zdravljenje. Če zbiramo za hrano, je jasno, da so otroci dobili hrano. Če nekdo prispeva za šolnino, mora ta denar pomeniti priložnost izobraževanja. Pri tako nujnih potrebah se mi zdi transparentnost najmanj, kar dolgujemo tako ljudem, ki pomagajo, kot tistim, za katere pomoč zbiramo. In sama sem pri tem izjemno striktna – ne glede na višino zneska. Ker na koncu, ne gre samo za zneske – gre za zaupanja ljudi. Gre za vzor, ki ga predajm(o) naprej.
Včasih si želim, da bi lahko vsakemu, ki je kadarkoli pomagal, za nekaj minut predala tudi občutek, kaj njegova pomoč v resnici pomeni. Da bi lahko videl otroka, ki ti je nekoč v naročju za nekaj sekund prenehal dihati in mu je zastalo srce, danes pa pripravljaš njegov drugi rojstni dan. Da bi lahko srečal fanta, ki ti je nekoč povsem mirno rekel: »Jaz bom umrl, ker nimam denarja za zdravljenje,« danes pa po operaciji govori o prihodnosti. Da bi lahko sedel ob otrocih, ki so nenavadno tiho samo zato, ker se prvič po dolgem času do sitega najedo obroka, ki ni zgolj pust riž. Takrat dobrodelna akcija ni več objava na družbenem omrežju. Ni več številka na računu. Dobi obraz. Občutke. Takrat tečejo solze sreče. In takrat je ena sama hvaležnost.
In teh trenutkov je bilo toliko. Zdravljenja, ki so se zgodila, ker se je povezalo veliko ljudi. Hrana, ki smo jo lahko kupili. Mleko za dojenčke. Šolnine. Zdravila. Pripomočki. Vsakič znova se pokaže, koliko lahko naredimo skupaj. Zato si želim, da dobrodelnih akcij ne bi bilo manj. Želim si jih veliko! Vendar odgovornih, transparentnih in spoštljivih. Takšnih, pri katerih ljudi ne prepričujemo v pomoč s tem, da nekomu odvzamemo dostojanstvo, ampak jim iskreno pokažemo, zakaj je pomoč potrebna in kaj bo omogočila.
Pomagajmo. Veliko. Povezujmo se. Toda ob odprtem srcu ohranimo tudi odprte oči. Ker pri pomoči ni pomembno samo, koliko zberemo. Enako pomembno je, kam pomoč pride – in kaj v življenju človeka na drugi strani zares spremeni. Pa to ne velja samo za Afriko, popolnoma enako velja za čisto domače lokalno okolje, ali pa katerokoli celino na svetu.
Česa vas je delo v sirotišnici v Gambiji naučilo?
Najprej tega, da nimam pojma. Morda se sliši nenavadno, ampak delo v sirotišnici je podrlo ogromno predstav, ki sem jih imela o svetu, življenju, pomoči in tudi o sebi. Ko prvič prideš, misliš, da marsikaj razumeš. Imaš svojo izobrazbo, izkušnje, vrednote, predstavo o tem, kaj je prav in kaj narobe. Potem pa se znajdeš v situacijah, za katere te ni pripravil noben učbenik. In ugotoviš, koliko stvari si vse življenje jemal kot samoumevne in kako zelo drugačen je lahko svet samo nekaj tisoč kilometrov stran.
Naučilo me je tudi, da sem veliko bolj pogumna, kot sem mislila. In močnejša. Da zmorem vztrajati tudi takrat, ko se zdi, da upanja skoraj ni več. Da lahko stojim pred bolnišnico prestrašena do kosti, pa vseeno naredim naslednji korak. Da lahko slišim desetkrat »ne« in še enajstič vprašam. Ne zato, ker me ni strah ali ker me stvari ne zlomijo, ampak ker te včasih nekdo preprosto potrebuje, da ne odnehaš.
Ker niso vse zgodbe srečne. Vmes so bile tudi izgube. Otroci, ki jih nismo mogli rešiti. In mislim, da na to ne moreš postati odporen. Ko ostane kinderpet, v katerem je še včeraj ležal otrok, prazen, se zlomiš. Ko ti otrok umre v naročju, se sesuje nekaj v tebi. In potem pride trenutek, ko ne veš, kako boš sploh še enkrat prestopil prag tiste sobe. Pa ga.
Ker te za temi vrati čakajo drugi otroci. Ogromno majhnih srčkov, ki ne vedo, da se je tvoj svet ustavil. Nekdo je lačen. Nekdo joka. Nekdo potrebuje svežo plenico. Nekdo iztegne roke proti tebi, ker želi v naročje. In takrat dojameš nekaj zelo krutega in hkrati življenjskega: tudi ko se tvoj svet za trenutek popolnoma poruši, njihov teče naprej. In zato moraš počasi naprej tudi ti.
Zaradi teh otrok danes drugače razumem ljubezen. Drugače gledam na življenje. In zagotovo drugače dojemam tudi smrt. Naučili so me, da ljubezen ni samo nekaj lepega. Včasih pomeni ostati, čeprav veš, da te lahko zelo boli. Pomeni navezati se, čeprav veš, da boš nekoč moral oditi. Pomeni otroka vzeti v naročje, čeprav si si po zadnji izgubi prisegel, da se ne boš nikoli več tako navezal. Pa se. Vedno znova. Morda še bolj.
Dolgo sem mislila, da ima srce neko mejo. Da bo nekoč preprosto preveč zgodb, preveč otrok, preveč skrbi in tudi preveč bolečine. Pa sem ugotovila ravno nasprotno. Srce je očitno dovolj veliko, da vanj sprejme še enega otroka. Pa še enega. In še enega.
In čeprav se je moje tam že nekajkrat zelo zlomilo, sem se naučila tudi, da se srce zaceli. Ne tako, da pozabi. Nekaterih otrok in nekaterih trenutkov ne bom pozabila nikoli. Zaceli se tako, da naredi prostor ob bolečini tudi za novo ljubezen, nov smeh, nov objem in novo upanje. Morda je to največ, kar so me ti otroci naučili: da moč ne pomeni, da se ne zlomiš. Moč je včasih samo to, da se naslednji dan vrneš skozi ista vrata, čeprav te še vedno boli – in ponovno odpreš srce otroku, ki te čaka na drugi strani.
Kako pogosto se vračate v sirotišnico? Vzamete dopust?
V zadnjem času pravzaprav ne govorimo več samo o kratkih obiskih. Eno obdobje sem v Afriki preživela skoraj devet mesecev, tudi zdaj sem tukaj že kar nekaj časa. Zato se včasih pošalim, da moje življenje počasi poteka nekje med dvema svetovoma: med življenjem in službo doma ter življenjem, ki ga dajem na mednarodnem področju pomoči.
Seveda je ob redni službi potrebnega precej načrtovanja. Dopust poskušam organizirati tako, da ga lahko čim več koristim skupaj in del tega časa namenim tudi delu v Afriki. Vmes sem imela možnost del svojega bivanja povezati z Erasmus+ pripravništvom, v prihodnje pa me čaka še en projekt, ki mi bo ponovno omogočil povezovanje mojega strokovnega področja z delom tukaj.
Tako da pravzaprav ves čas malo kombiniram in manevriram. Med službo, dopustom, različnimi projekti, obveznostmi doma in časom, ki ga želim preživeti v Afriki. Ni vedno najbolj preprosto in zahteva kar nekaj organizacije, predvsem kadar želiš nekje ostati dlje časa.
Daljša obdobja so mi postala tudi veliko pomembnejša od kratkih prihodov. Ko nekje preživiš več mesecev, nisi več samo nekdo, ki pride za nekaj tednov pomagat. Začneš spoznavati vsakdan. Spremljaš otroke skozi daljše obdobje, vidiš spremembe, vzpostaviš odnose, spoznaš lokalne ljudi in začneš veliko bolje razumeti tudi stvari, ki jih kot obiskovalec sprva sploh ne opaziš.
In verjetno je prav zato danes moj odnos do vračanja nekoliko drugačen. Vedno redkeje rečem, da »grem v Afriko«. Velikokrat rečem preprosto, da grem nazaj.
Ker to niso več samo kraji, kamor prihajam prostovoljno delat. To so otroci, katerih odraščanje spremljam. Ljudje, ki me poznajo in ki jih poznam jaz. Ljudje, ki me že pred odhodom vprašajo, kdaj se vrnem. In ljudje, ki jih imam rada. Vmes pa sem neizmerno ponosna in hvaležna, da imam možnost ostati povezana in v stikih z otroci, ki so bili posvojeni in imajo sedaj svoja nova življenja drugod po svetu. Te povezave, te vezi, za katere vem, da bodo trajale, so največja in najlepša potrditev, kar jih lahko prejmeš v življenju. In čeprav je včasih časovno res izjemen izziv kombinirati vse, je več kot vredno.
Kako se financirate, ko ste tam (in ko pridete nazaj) saj gre za prostovoljno delo?
Ha ha, tako kot večina drugih: s službo. Dobitnega loto listka za zdaj še nisem zadela, tako da moram kar lepo hoditi v službo, varčevati in načrtovati, koliko časa si lahko privoščim biti tukaj. Nekatera obdobja sem uspela povezati tudi z Erasmus+ projekti oziroma pripravništvom, kjer je del stroškov sofinanciran. Sicer pa vse svoje osebne stroške: pot, bivanje, hrano in življenje tukaj krijem sama.
Prostovoljstvo je zame neplačano delo, zato je v ozadju poleg vsega lepega tudi precej načrtovanja in varčevanja. Za zdaj torej brez skrivnega recepta: služba, nekaj organizacije in očitno precej močna želja po vračanju.
Se lahko na delo v sirotišnici prijavi kdorkoli? Kako, kje?
Ne, in mislim, da je prav, da je tako. Vse več držav, med njimi tudi Gambija, uvaja dodatne zahteve in varovalke za ljudi, ki želijo delati z otroki. Navsezadnje govorimo o eni najranljivejših skupin, zato ne more in ne sme imeti dostopa do njih kar vsak.
Najlažja pot je običajno prek organizacij, ki že sodelujejo z lokalnimi sirotišnicami oziroma ustanovami. Vendar bi tudi tukaj svetovala previdnost. Preveriti je treba tudi organizacije, njihova delovanja, sodelovanje z lokalnim okoljem in pogoje, pod katerimi prostovoljce vključuje v delo. Sploh v zadnjem času lahko je zelo enostavno najti razne organizacije iz številnih držav, ki ponujajo razno razne priložnosti, pa se včasih na koncu izkaže, da organizacije sploh ne obstajajo, da o njih nihče ni še slišal, od prostovoljcev pa že vnaprej zahtevajo neverjetne zneske. Sploh pri tujih organizacijah, bi sama rekla, da je res potrebna previdnost, ne glede za to, za katero afriško državo gre.
Praviloma je potrebno dokazilo o nekaznovanosti oziroma čist criminal record, poleg tega pa še različna dovoljenja in pogoji, ki se razlikujejo glede na državo in ustanovo. Zato bi vsakemu, ki ga takšno delo zanima, svetovala predvsem: ne iščite samo najhitrejše poti do sirotišnice, ampak najbolj odgovorno. Pri delu z ranljivimi otroki mora biti njihova varnost vedno pomembnejša od naše želje po izkušnji.
Kako lahko pomagamo vsi?
Mislim, da se pomoč začne že veliko prej kot pri denarju ali dobrodelni akciji. Začne se s tem, da smo pripravljeni širiti svoja obzorja. Da spoznavamo svet tudi zunaj tistega, kar nam je domače, in razumemo, da življenje ni samo črno-belo. Vmes je cela mavrica različnih odtenkov, zgodb, kultur, okoliščin in načinov življenja.
Pomagamo že s tem, da ljudi zares poslušamo. Da jih ne zapremo v predalčke »revni«, »sirote«, »žrtve« ali »tisti, ki potrebujejo pomoč«, ampak poskušamo slišati njihove zgodbe in jih spoznati kot ljudi. Prav to si želim tudi s Pismi iz sirotišnice – ljudem približati svet, ki je morda geografsko daleč, in otrokom ter ljudem, ki jih srečujem, dati obraz, ime in zgodbo. Ne zato, da bi se nam smilili, ampak da bi jih bolje razumeli.
Seveda pa lahko pomagamo tudi povsem konkretno. Dobrodelnih akcij je veliko in mislim, da je lepo, da lahko vsak sam začuti, katera zgodba, človek ali področje ga nagovori. Ne glede na to, za katero državo gre, za kateri namen gre. Nekdo bo pomagal pri zdravljenju, drugi pri šolanju, tretji pri hrani, nekdo bo prispeval nekaj evrov, drugi bo zgodbo samo delil naprej in bo prav zaradi njega prišla do človeka, ki bo lahko pomagal.
Ni treba, da vsi pomagamo na enak način. Pomembneje se mi zdi, da ne ostanemo zaprti samo v svoj mali košček sveta. Morda je prav to tudi eden od namenov Pisem: da za trenutek odpremo okno v življenje nekoga, ki živi povsem drugače od nas, in ugotovimo, da njegov svet vendarle ni tako zelo oddaljen od našega. Ker ko zgodbo človeka enkrat zares slišiš, ga veliko težje vidiš samo kot številko nekje daleč stran.
Je Gambija primerna/varna za potovanja?
Rekla bi: ja in ne. Sama verjamem, da smo marsikje varni toliko, kolikor znamo biti previdni tudi sami. Če potujemo odgovorno, spoštujemo lokalno okolje in kulturo, upoštevamo osnovna varnostna pravila in ne precenjujemo svojega poguma, se mi zdi Gambija povsem primerna destinacija za potovanje.
Seveda tudi tukaj obstajajo tveganja. Aktualna potovalna priporočila na primer opozarjajo predvsem na drobne tatvine v turističnih in bolj obljudenih območjih, previdnost ponoči ter slabše razmere na cestah.
Sama osebno večjih slabih izkušenj nisem imela. Res je, da so mi ukradli telefon, ki ga seveda nisem nikoli več dobila nazaj, ampak danes tudi to štejem med izkušnje, ki jih prinese potovanje. Predvsem me je naučilo, da tudi tam, kjer se počutiš že skoraj domače, ne smeš pozabiti biti popotnik, ki mora uporabljati zdravo mero previdnosti. Tako da ja , Gambijo bi zagotovo videla kot primerno destinacijo. Le tako kot povsod drugje velja: odprtost in pogum sta čudovita sopotnika, dokler zraven vzamemo še nekaj zdrave pameti.
Če ja, kaj lahko tam doživimo?
To je zelo široko vprašanje. Morda je treba najprej vprašati sebe: kaj si sploh želim doživeti? Če so to tiste velike afriške živali, ki jih poznamo z razglednic in dokumentarcev, potem Gambija verjetno ni prava izbira. Če iščete popolnoma urejeno okolje brez smeti, ga tukaj prav tako ne boste našli. Če pa iščete ljudi z velikimi nasmehi, živahne ulice, drugačen ritem življenja, Atlantik, glasbo, tržnice, naravo, pogovore in priložnost, da za nekaj časa stopite iz sveta, ki ga poznate – potem lahko tukaj doživite ogromno.
Sama mislim, da se dobro potovanje začne že pred izbiro znamenitosti. Z vprašanji: Zakaj potujem? Kaj iščem? Si želim počitka, avanture, spoznavanja kulture, ljudi, narave? Želim samo videti ali želim tudi razumeti? Ko si na to odgovoriš, je danes ob vseh informacijah zelo preprosto poiskati kraje in izkušnje ter sestaviti potovanje po svoji meri.
Morda pa so najlepši deli Gambije ravno tisti, ki jih ne moreš vnaprej vpisati v načrt poti. Pogovor, ki ga nisi pričakoval. Človek, ki ga nisi nameraval spoznati. Kraj, na katerem si se ustavil po naključju. In trenutek, zaradi katerega se domov vrneš z nekoliko drugačnim pogledom na svet, kot si ga imel ob prihodu.
Kaj bi še želeli sporočiti širšemu krogu ljudi?
Morda predvsem to, da se znova naučimo biti malo bolj Človek med ljudmi. Da znamo biti hvaležni za stvari, ki jih imamo, ne da bi za to potrebovali primerjavo z nekom, ki ima manj. Da smo lahko prijazni tudi takrat, ko od tega nimamo ničesar. Da poskušamo biti bolj odprti, spoštljivi in empatični do zgodb, ki jih morda ne razumemo, ker jih sami nikoli nismo živeli.
In če si želimo narediti nekaj dobrega, nam za to ni treba na drugi konec sveta. Sama sem morala prepotovati kar nekaj tisoč kilometrov, da sem nekatere stvari zares razumela, vendar danes še bolj vem, da lahko spremembo naredimo tudi doma. V svoji ulici, šoli, službi, družini. Pri človeku, ki sedi poleg nas in ga morda že dolgo nihče ni zares vprašal, kako je.
Ena najlepših stvari, ki sem se jih naučila v Afriki, je zagotovo skupnost. Občutek, da življenje ni samo moje. Da človek ni otok in da se včasih ne vprašaš, ali je nekaj tvoja odgovornost, ampak preprosto vidiš, da nekdo potrebuje roko, in jo ponudiš. To je nekaj, kar bi si želela prinesti več tudi v naš svet.
Ne mislim, da moramo vsi postati prostovoljci, reševati ljudi ali oditi v Afriko. Želim pa si, da bi nekoliko pogosteje pogledali drug drugega. Da bi manj sodili in več razumeli. Manj predvidevali in več poslušali in zares slišali. Da bi se spomnili, da nikoli zares ne vemo, kakšno bitko bije človek pred nami.
In morda predvsem, da ne čakamo na velike priložnosti, da bi bili dobri ljudje. Prijaznost ne potrebuje projekta. Empatija ne potrebuje letalske vozovnice. In za to, da nekomu spremeniš vsaj majhen del njegovega sveta, ti ni treba prepotovati tisoče kilometrov. Včasih je dovolj, da se ozremo okoli sebe. Ker morda največja stvar, ki se je moramo znova naučiti, ni, kako rešiti svet. Ampak kako biti Človek. Drug ob drugem, drug za drugega in predvsem med ljudmi.
Kajo in njena Pisma iz sirotišnice lahko spremljate TUKAJ.
Foto: Kaja Rukav, osebni arhiv
