Marsikomu žal ni dano, da bi se lahko sredi noči zbudil na višini petih tisočakov, zlezel iz šotora in imel zvezde na dlani. Ko sem sama to doživela prvič, se je vame naselil občutek, da bi lahko pobožala zvezde na nebu. Ko sem gledala zasnežene vrhove, ki se ponoči svetijo kakor biseri, sem se zavedela, koliko pozitivne energije nas obdaja in kako smo tudi mi del te nenavadne in čudežne kreacije.

Velika večina Himalaje željnih se odpravi v Nepal, ki predstavlja dom številnih trekingov in najvišjih vrhov na svetu, kot so Everest in Anaapurna. Le malokdo pa pomisli, da obstajajo številne, a ne tako zelo obljudene in precej manj poznane možnosti tudi v indijski Himalaji. Ena takšnih dogodivščin je premagovanje desetdnevne poti iz zelene doline Parvati v puščavsko dolino Pin, ki sem ji bila priča.

Prvi del prispevkov o trekingu, si lahko prebreš tukaj.

Aklimatizacija se je pričela že v nižinah

Z gotovostjo bi lahko zatrdila, da smo s prvo obliko aklimatizacije našega popotniškega ter pohodniškega podviga pričeli že v Delhiju. Seveda govorim o aklimatizaciji na pekočo hrano, smoga v zraku, norišnico na cestah in navsezadnje na nam tako drugačno in na glavo postavljeno kulturo.

Pa vendar smo prestolnico indijske podceline kaj kmalu zapustili in se podali za svežim zrakom in gorskim življenjem na sever v zvezno državo Himachal Pradesh.  Tam te za spremembo od kaotičnega Delhija pričaka umirjeno življenje gorskih vasi. To je kraj, kjer za piščanca ne plačaš več kot v Sloveniji samo zato, ker si bel. Prav nasprotno. Tam te lokalni patrioti pričakajo z magično smolo ter umirjenim nasmehom na obrazu, na obrok po indijski ceni pa lahko čakaš tudi več ur, saj se vendarle nikamor ne mudi.

To je le še ena slika dežele tisočerih obrazov kakor jo imenujemo in mi smo se odločili, da sledimo obrazom v divjino, stran od vsega direndaja. Na eni strani mi, z odličnim profilom na podplatu in nahrbtnikom, ki sede perfektno na bok. Odeti v material, ki bo skorajda že kmalu preprečil potenje, nogavicami z membranami od a do ž, in na drugi strani naši nosači. Obuti v plastične škornje, ki jih pri nas uporabljamo za v hlev. Na hrbtu pa 50 ali več kilogramov litrski žakelj ali aluminijast zabojnik privezan z navadno vrvjo na hrbet ter velik prešeren nasmeh na ustih. In smo šli.

Lepote narave te čakajo na vsakem koraku

Srečali smo se z bujnim pragozdom in še bolj divjo reko Parvati v istoimenski dolini, iz katere smo se podali višje. Sledili smo vodniku z zeleno kanglico kerozina v roki, obut pa je bil v natikače za na plažo. Naši začudeni pogledi na njegovo obutev so izzvali  odgovor, da je prevroče, da bi si obul gumijaste škornje, saj si bo te nadel, ko bomo višje in da raje hodi kar tako. Naš prvi cilj nam je predstavljala Kirganga. Sveti kraj posvečen enemu izmed milijon hindujskim božanstev, za nas pa wellness na prostem. Res ga ni lepšega, ko se zjutraj skobacaš iz šotora in te poboža toplo sonce ter misel na to, da se lahko greš namakat in umit v izvir tople vode. Ampak, da ne bo pomote. Fantje na levo, punce na desno stran deske.

Počasi smo civilizacijo puščali za seboj, so pa nas zato pozdravili bujni slapovi, ki so bučali iz mogočnih skal, orli, ki so preletavali nad nami ter izjemno pisana preproga rožic in trav, po kateri smo hodili. To je res bila pravšnja kulisa za počitek duše in telesa.

Prečenje rek v Himalaji je svoja zgodba

Reke in njihovo prečenje so v Himalaji poglavje zase. Ta so namreč naslovljena kot  Nepozabna, Adrenalinska, Na prvi pogled nemogoče. Ampak naš epilog je bil srečne narave. Premagali smo most zgodovinske vrednosti, ki bi bil v naših krajih proglašen za enega izmed prvih lesenih mostov na našem območju. Most je bil tik pred tem, da se podre. Zlezli smo na naraven most, ki s svojo pravljično zgodbo ni bil nič kaj prida pravljičen za prečkat. Prav tako smo prestali vožnjo himalajskega lunaparka v jekleni košari čez reko s pomočjo škripca.

Vse to in še več nas je pripeljalo do razgleda na visoke vršace in do ledenikov ter ledeniških dolin, ki so nam bile na dlani kot iz kakšnega geografskega učbenika. Ne, ampak to ni bila slika projektorja, iz katere nam je raztresen profesor bral in kazal ledenike, ledeniške morene in ledeniška jezera. To je bila slika v živo in je prikazovala neverjetno prostranost in moč narave, ki nas je obdajala. Da je bila slika še bolj kičasta, so jo okrasili nomadski pastirji s svojimi čredami ovac, koz in konjev.

Moč narave pa smo seveda občutili tudi z vsakim korakom, ki nas je vodil višje in višje. Da je bilo še bolj pestro, jo je nekaterim zagodla višinska bolezen. Med drugim so se v kariju skrivali nepridipravi, ki so nekatere pogosto spravljali tja, kamor je še sultan šel peš. Marsikateri želodec ne vajen indijske kulinarike je protestiral in zavračal hrano, posledično temu se je marsikatera postava posušila za nekaj kilogramov. In to brez kakšne predpisane diete. Tudi noč na pet tisoč metrih le nekaj ur hoda do prelaza ni bila od muh. Ampak, kjer je volja tam je tudi pot. Zagrizli smo v ledenik in korak za korakom premagovali na prvi pogled le še teh nekaj metrov višinske razlike. Dočakali smo trenutek, ko je celotna skupina dosegla najvišjo točko našega potepa, ki je merila 5319 metrov. Veselje, veselje in še enkrat veselje.

Iz zelene doline Parvati v puščavski Pin

S tem ko smo se spustili na drugo stran prelaza, pa smo vstopili v povsem nov svet. Prej bujno zeleno rastje, na drugi strani pa puščava in pesek, po katerem smo hodili še nadaljnja dva dni. Prav tako smo indijskemu kuharju, ki se je sicer odrezal odlično, privoščili počitek, saj smo si po osmih dneh želeli razveseliti naše želodce z nečim nevtralnim. Nečim, kar ne bi imelo okusa po kariju. In zato velik hvala Zdravku, ki je prevzel kuhalnico kuhinjskega šotorskega krila in pripravil najboljši pražen krompir s priokusom kerozina, ki ga je kadarkoli bilo mogoče dobiti v Himalaji.

Naša deset dnevna pohodniška odisejada se je končala, ko smo ponovno prispeli v civilizacijo, v vas Mud. Tam nas je pričakala gruča radovednih in navihanih otrok, medtem ko so njihovi starši preživljali čas na poljih, saj je ravno rodila bogata letina sladkega graha. Iz sveta milijonih bogov in boginj v dolini Parvati, smo vstopili v budistični svet z molilnimi mlinčki in plapolajočimi pisanimi zastavicami v dolino Pin.

Pričakala pa nas je tudi novica, da je cesta zaprta, saj jo je odnesel plaz. Vendar smo tudi to dobro odnesli z nepozabno panoramsko vožnjo vseh enajstih v enem džipu do prvega tuša v Kazi. Ali ste se kdaj tuširali ali bolje rečeno polivali z ledeno vodo, čelno svetilko obesili na vrata, ker je zmanjkalo elektrike in iz vas je tekla rjava voda? Za nameček pa ste si peli in med tem pili topel hmeljev napitek? Nam je vse to uspelo.

Preprosto zakaj?

Na takšni poti se pojavi tudi vprašanje, zakaj mi je tega treba. Zakaj prenašam mraz, zakaj je moja edina kopalnica ledeno mrzel potok ali le vlažilni robčki? Zakaj hrana, ki je moj želodec več ne more prenašati, in zakaj po možnosti še zastrupitev na poti? Vse to za mogočne razglede, za močen stik z naravo ter samim seboj in za občutek svobode, po kateri vsi tako zelo hrepenimo. To so dnevi, ko rutina zbledi, in vsak dan je nekaj posebnega in drugačnega.

To so koščki iz mozaika življenja, ki se jih bom spominjali po jutranji kopeli v termalnem izviru s pogledom na sosednje vrhove, po smehu sotrpinov, ki jim humorja kot večini planincev ni primanjkovalo. Tudi takrat ne, ko je nekatere mučila višinska bolezen, druge okus riža. Riž pa so nam z veseljem pomagali pokončati prijatelji na štirih nogah, ki so nas ves čas spremljali in še kako veselo pomigali z repkom, ko so dobili obrok, četudi brez mesa.

Bilo je nepozabno doživetje, katerega besede in fotografije so le en majhen približek dogajanja, ki smo ga bili  deležni v tako ogromni deželi kot je Indija in še bolj mogočni Himalaji. Po več kot 120 prehojenih kilometrih, smo pot končali v deželi Bude na peščenih in puščavskih tleh. To so kraji, kjer se čas ustavi, duša umiri in srce veselo zapoje, preden se vrne v Slovenijo in prične sanjati o novih poteh.

Če sanjaš podobno, se lahko pridružiš na poti iz doline Parvati v dolino Pin še letos poleti.

Foto: Bojan Štumberger