Potopisi

Kronplatz: Raj ne le za smučarje, ampak tudi za kolesarje

Potopisi, , ,

Verjetno ga ni slovenskega navdušenca smučanja ali deskanja, ki za Kronplatz ne bi vsaj slišal, mnogi pa so se po tamkajšnjih belih strminah tudi že podili. V poletnem času smučarje zamenjajo kolesarji, saj tako gora kot regija na Južnem Tirolskem ponujata ogromno čudovitih (gorsko)kolesarskih poti.

Dolomiti so mnogim najlepša gorska veriga v Evropi, uvrščeni so tudi na seznam zaščitene naravne dediščine Unesca. Idej in čudovitih krajev za krajši ali daljši oddih je ogromno, med najprepoznavnejšimi pa je brez dvoma regija Kronplatz z istoimenskim kopastim vrhom, ki se ne uvršča ne le med vodile smučarske destinacije, ampak so kraji vse bolj priljubljeni za poletni turizem. »Kolesarski turizem je v Kronplatzu v izrazitem vzponu,« pove domačin Lukas, sicer lastnik družinskega hotela Alpinhotel Keil v majhnem kraju Olang, ki je vključen v verigo Bikehotels. Poleg plačila za članstvo v verigi mora Lukas izpolnjevati še najmanj osnovni pogoj, da ima kolesarjem prijazen hotel. Lukas pa se, če mu čas le dopušča, s kakšnimi gosti tudi poda na gorskokolesarsko turo. »To mi je v užitek. Tako imam vsaj izgovor, da lahko malo pobegnem in se mi ni treba ves čas ukvarjati s hotelirstvom,« pristavi v smehu. O slovenskih gostih pravi, da jih je včasih pozimi v hotelu tudi tja do 80 odstotkov, za njih pa je značilno, da se leta in leta vračajo na isti kraj, če so tam zadovoljni in se dobro počutijo.

Staro mestno jedro Brunecka

Italija, a prevladuje nemščina

Ko beseda nanese na območje, ki je do prve svetovne vojne spadalo pod avstrijsko oblast, Lukas pojasni, da je, čeprav zdaj že stoletje spadajo pod Italijo, prvi jezik v osnovni šoli še vedno nemški. Zato ne preseneča, da so na dvojezičnem območju po večini vsi napisi najprej v nemščini, šele nato v italijanščini. Pa tudi sicer je skoraj pogosteje slišati nemško kot italijansko besedo. Da se zadeva še malce zaplete, je ponekod zapis trojezičen, še v ladinščini; gre za različico romanskega jezika, značilno za to območje, a jo govori le še izredno majhen odstotek ljudi.

Tudi Kronplatz je, kakopak, nemška beseda in pod tem imenom regijo tudi tržijo. Plan de Corones mu rečejo po italijansko, s tem, da je corones izvorno ladinska beseda, pomeni pa »krona«.

Ob vsem tem se seveda postavi vprašanje, kako domačini sprejemajo takšno mešanico narodnosti in jezika na tem območju. Presenetljivo ni prav nobenih problemov in vse teče v popolnem sožitju, čeprav so nemško govoreči prebivalci v boju za svoje pravice pred desetletji uporabili tudi skrajne ukrepe, terorizem. A brez skrbi, to je le grenak spomin za zgodovinske učbenike.

Pestra izbira kolesarskih poti

Največ kolesarskih poti na tem območju je povezanih s tamkajšnjo najvišjo goro Kronplatz, ki se dviga 2275 metrov nad morjem. Gre pravzaprav za planoto. Nanjo z več strani tudi v poletnih dneh vozijo gondole, kar še posebej prav pride fizično ne ravno najbolje pripravljenim kolesarjem in drugim obiskovalcem planote. Velika prednost je tudi, da se s kolesom po različnih označenih poteh podate do vmesnih postaj in se od tam naprej do vrha povzpnete s kabinsko žičnico. Pohvalno je, da so poti res dobro označene, tako se tudi nedomačini dobro znajdejo, ponekod pa je na začetku celo tabla z reliefom trase – to da kolesarju najbolje vedeti, v kaj se podaja. Sicer pa je vrsta kolesarskih in pešpoti različnih težavnostnih stopenj dobro opisana v brošurah in zemljevidih, ki jih dobite ne le v turističnih pisarnah, temveč tudi v hotelih in zasebnih apartmajskih nastanitvah.

Čeprav bi med vrtenjem pedalov na Kronplatz vse kolesarje, ki sem jih srečal, lahko preštel na prste, sem bil na vrhu izredno presenečen nad njihovim številom, kar le še dokazuje, da do vrha vodi več različnih poti, predvsem pa potrjuje Lukasove besede, da je kolesarstvo prihodnost poletnega turizma.

Regija Južne Tirolske se vse bolj uveljavlja kot idealna za poletni počitniški in družinski turizem

MMM

Naokoli se lahko podate tako s cestnim ali treking kolesom, če izberete asfaltirane poti, po gozdnih pa brez primernega gorskega kolesa ne bo šlo. Vsekakor pa ni nobena trasa nedosegljiva z vse bolj priljubljenimi gorskimi e-kolesi. A na vrhu hriba bolj kot ne kraljujejo »spustaška« oziroma downhill kolesa. Kako le ne bi, če je pa spust po tamkajšnjih urejenih progah tako čudovit. Najdaljši spust, namenjen tudi začetnikom, brez težav pa ga premagate z običajnim gorskim kolesom, je dolg zavidljivih devet kilometrov! Pohvale vredno je tudi, da poskrbijo za varnost. Na vsakih sto metrov je tabla z intervencijsko telefonsko številko, tako da reševalcem, če se poškodujete, lahko natančno poveste, kje ste.

Češnja na torti Kronplatza je od leta 2015 postavljeni Messner Mountain Museum ali krajše MMM. Gre za šestega in menda zadnjega po vrsti vrhunskega plezalca Reinholda Messnerja (med drugim je prvi na svetu brez dodatnega kisika preplezal vseh 14 osemtisočakov). Estetsko je to izredno dodelan muzej, ki je umeščen na goro oziroma njeno obrobje, predstavlja pa največjo zbirko razstavnih predmetov, povezanih z gorami. A obiskovalca nekoliko preseneti predvsem njegov umetniški pridih, ne toliko vsebina. Tu se mešajo likovna in kiparska umetnost, knjižnica, plezalni pripomočki, citati, razmišljanja …

Messner Mountain Museum je izredno zanimiv že zaradi zunanjosti, preseneča pa tudi notranjost.

V naravi odkrijte in doživite otroški svet

Turistični delavci vse bolj stavijo tudi na družinske počitnice, zato vas prav posebna zabava in pustolovščina čakata v Olangu na obrobju gozda in ob tamkajšnjem potoku, kjer je pred dvema letoma na več sto metrih dolžine zrasel otroški svet (Kinderwelt oziroma Kids World of Valdaora Olang). Razdeljen je na tri dele: gozdno igrišče, vodni svet in plezališče. Če sta igrišče in plezališče bolj kot ne namenjeni razgibavanju in otroškemu odkrivanju sveta, je vodni svet tudi precej poučen, saj otroci na svojevrsten način sami spoznavajo naravne fizikalne zakonitosti črpanja in odtekanja vode. Ob vodnem parku je od letošnjega junija prav posebna atrakcija, najdaljši tobogan Južne Tirolske. A s to razliko, da je umeščen sredi gozda, ne pa, kot je za velike tobogane običajno, na kakšnem bazenskem kompleksu. Spuščanje po toboganu z mokrimi oblačili je strogo prepovedano, odsvetujejo pa tudi oblačila, narejena iz poliestra. Razlog je preprost: s takšnimi oblačili se hitrost spusta lahko nevarno poveča. Vadba in igranje na prostem pa ne razveselita le najmlajših obiskovalcev, saj se tudi kakšen starejši rad preizkusi, kako spreten je.

Še nekaj namigov, kako prijetno čas preživeti z najmlajšimi. V poletnih dneh je vsekakor obvezen obisk zunanjega bazena. Ker temperatura vode ne pade pod 25 stopinj Celzija, za namakanje zunaj ne rabi biti ravno pasje vroče. V Kron Arc Adventure Parku se malo starejši otroci lahko na obrobju gozda preizkusijo v lokostrelstvu, le nekaj korak vstran pa je Kids Fun Camp in Tubing Park. Marsikaterega otroka pa navdušuje že sprehod po čudoviti naravi.

Ne manjka niti kulturno-zgodovinskih znamenitosti, kamor brez dvoma sodi tudi največje mesto na tem območju, Bruneck, ki je predvsem pri nežnejšem spolu priljubljen tudi zaradi starega mestnega jedra z veliko trgovinami.

Pod črto, brez dvoma se v Kronplatzu najde za vsakogar nekaj.

Od otroškega sveta so bodo najmlajši težko ločili.

Članek je napisal Mitja Felc, novinar Delove rubrike Trip

Foto: Mitja Felc, Press Release

Azori: Vulkansko otočje sredi Atlantika

Potopisi, , , ,

Avtor se je po štirih desetletjih vrnil na azorsko otočje in obujal spomine. Domačini še vedno ponosni na bikoborbe

Moj oče je bil v zgodnjih šestdesetih letih za nekaj časa službeno premeščen v letalsko oporišče Lajes na azorskem otoku Terceira (kar v portugalščini pomeni »tretja«). Takrat sem bil star sedem let. Po dolgih letih sem se odločil, da bom tja odpotoval z ženo in obudil spomine, ki jih imam iz te ribiške vasice, spomine na poulične teke pred biki in bikoborbe pa tudi spomine na temne, po svoje kar strah vzbujajoče gozdove.

Azore sestavlja devet vulkanskih otokov v Atlantskem oceanu, ki ležijo približno 1500 kilometrov zahodno od Portugalske. Otok Terceira leži sredi Zalivskega toka in ima subtropsko podnebje. Z ženo sva za pet dni bivanja na Azorih najela avtomobil. GPS nisva potrebovala, saj nama je dovolj dobro služil zemljevid na prenosnem računalniku. Po spletu sva najela stanovanje v Angri da Herosimu, največjem mestu na Terceiri, ki je bilo zaradi lepo obnovljenih palač, cerkva in utrdb že pred časom uvrščeno na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. To je mesto, ki se lahko pohvali tudi z živahnim predmestjem, s cestami in pločniki, okrašenimi z mozaiki, prelepimi vrtovi, številnimi lokali in trgovinami, ponoči pa tudi z živo glasbo na prostem.

Otočje je sredi Atlantskega oceana, oddaljeno približno 1500 kilometrov od portugalske obale in 1925 od kanadske.

Najpomembnejše točke

Najin glavni cilj je bil obisk Praie da Vitorie, drugega največjega naselja na otoku, kjer smo živeli, ko sem bil otrok. Našel sem hišo, v kateri smo stanovali. Zdaj se mi je zdela precej manjša od tiste, ki sem jo imel v spominu. Sprehodila sva se po soseski in se po Rui de Jesus spustila vse do obale. Ribiči so že pospravili svoj dnevni ulov in odšli, namesto njih pa so obalo zavzeli kopalci, ki so se sončili na pesku pred restavracijami in stojnicami za prodajo sladoleda. Ko sva se z avtomobilom vozila po Praii, sva z očmi iskala tako imenovane imperios, kapelice, posvečene čaščenju Svetega duha. Te male in pisano poslikane kapelice je mogoče opaziti po vsej Terceiri. Našla sva jo in se ob njej fotografirala ter s tem izpolnila dnevni načrt.

Iz Praie sva se peljala po obalni cesti in poskušala izvedeti, kje bodo popoldne bikoborbe. Prirejajo jih od maja do oktobra in so zanimive predvsem zaradi teka pred biki po ulicah, ki ga izmenično prirejajo v posameznih vaseh. To je tako imenovana tourada a corda – bikoborba z vrvjo. Na stotine gledalcev sedi na zidovih ali balkonih, stoji pred vhodnimi vrati ali skozi okna opazuje mlade moške, kako izzivajo bike, nato pa spretno bežijo pred živalmi. Skupina pastirjev jih poskuša bolj ali manj zadrževati z vrvmi, a včasih kljub vsemu izgubijo nadzor nad njimi. Tukajšnji prebivalci so nama zagotovili, da namen prireditve ni, da bi se ljudje znašali nad živalmi, in da je za bike med prireditvijo in po njej lepo poskrbljeno. Poulični prodajalci ponujajo krofe in pečen krompirček, posebej prirejeni tovornjaki za prodajo piva in različnih jedi pa še dodatno prispevajo k prijetnemu vzdušju. To je v resnici nadvse zabavna prireditev.

Kulturne povezave ali vrzeli

Na poti proti vulkanskim območjem sva se vozila mimo kmetij, ki imajo svoje lastne male bikoborske arene. Pred eno od njih je stal tovornjak za prodajo piva in hrane, zato sva se ustavila. Bila sva prijetno presenečena, saj sva pred seboj zagledala prodajalca, ki naju je prejšnjo noč med spremljanjem teka pred biki razvajal z območno specialiteto bico de cracas. Zdaj je skupaj z ženo mimoidočim ponujal kosila pred areno, v kateri so se biki za večerno bikoborbo ogrevali s tekanjem za nogometnimi žogami, ki so jih mednje metali vaški mladci. Nekaj vaščanov nama je pojasnilo, da si tukajšnje vasi po svojih najboljših močeh prizadevajo, da bi se s svojimi bikoborbami čim bolj izkazale, tako da vlada med njimi svojevrstna tekmovalnost. Spoznala sva nekaj zanimivih domačinov in bila deležna nadvse okusne hrane, za katero nama ni bilo treba plačati. Kakšna dogodivščina!

Nekega popoldneva sva se odpravila proti vasi Altares na severozahodnem delu obale, da bi večerjala v vrhunski restavraciji Caneta, ki slovi po izvrstnih mesnih jedeh. Tik pred mestom se je promet nenadoma ustavil. Stopila sva iz avtomobila in videla, kaj je povzročilo zastoj. Tam je stal tovornjak s ponudbo hrane in piva. V Altaresu so bile na sporedu bikoborbe, zato je bila cesta zaprta. Zaprta je bila tudi restavracija. No, nič hudega. Ostala sva in znova uživala v prijetnem vzdušju bikoborb, v Caneto pa sva se odpravila naslednji dan. In bilo se je vredno vrniti.

Ob obali otoka Sao Miguel

Spomini na gozdove

Tisto, kar sem si znova želel ogledati bolj kot kar koli drugega, pa so bili pravljični gozdovi, ki so nasploh prevladovali v mojih spominih na azorske otoke. Ni jih bilo težko najti. V gozdovih, ki večinoma prekrivajo notranje dele otoka, rastejo orjaške cedre, ki, če stojiš pod njimi, povsem zakrivajo nebo. Podrastja skorajda ni, če izvzamemo preprogo iz mahu in lišajev, ki povsod prekrivajo tla.

Članek je bil objavljen v Tripu in je povzet po pisanju Zeka Leeja za Washingtonpost.com

Foto: Shutterstock

Montana: Valilnica za tiste, ki bi radi postali kavboji

Potopisi, ,

Zvezna država, o kateri se upravičeno govori, da ni toliko fizični kraj kakor stanje duha

Stojim na kupu proda ob reki Big Horn v Montani. Ob mojih nogah je lobanja jelena, katerega rogove še vedno ovija baržunasti ovoj. Zdi se, da je bil žrtev bolezni modrikastega jezika, a o tem lahko le ugibam. Ti kraji so posejani z živalskimi kostmi. Prsni koši, čeljusti, nožne kosti in zobje so snežno bele barve. Večinoma so to ostanki losa, kojota, vola, prerijskega psa, belorepega jelena ali viloroga.

V daljavi grmi in po nebu švigajo strele, a nad mojo glavo ni niti enega oblačka. Nebo je modro in umirjeno. V Montani je kopica takšnih mikrookolij. V te kraje sem začel zahajati pred tridesetimi leti, ko sem bil star nekaj čez 30 let. Večinoma zaradi ribarjenja, pozneje pa tudi zaradi ljudi in neba. Montana je zvezna država, ki je videti kot z razglednice, in je valilnica za vse, ki sanjajo, da bi postali kavboji. O njej je bilo upravičeno že nekajkrat rečeno, da ni toliko fizični kraj kakor stanje duha. V teh krajih naletite tako na pisce kakor na oskrbnike konj, ki pa se med seboj ne razlikujejo. Poltovornjaki s prikolicami, na katere so naloženi čolni, traktorji ali bagri, drvijo 130 kilometrov na uro po neskončnih cestah. Turiste prepoznaš po tem, da pripovedujejo zgodbice tistim, katerih celotno življenje je ena sama velika zgodba. A nenapisano pravilo prepoveduje pripovedovanje teh zgodb prišlekom. Lokalni prebivalci si jih zgolj delijo med seboj.

Nacionalni park Bighorn kanjon

Fotografije delajo pokrajini krivico

Navigacijo GPS lahko pustite kar doma. Ko si namreč telesno, pa tudi duhovno, v Montani, potreba po merjenju razdalj izgine. Neprestano si namreč v vmesnih prostorih, ki so zelo dolgi in široki, zato z lahkoto pozabiš, da se odpravljaš proti določenemu cilju. Če popoldne preživiš na reki Musselshell (najbližji kraj je Checkerboard), te medla vročina in hladna rečna voda zazibata v brezčasje, kjer pozabiš na obveznosti, družino in povratno vozovnico. Če prihajaš iz mestnega okolja, ti je lahko oproščeno ugibanje, zakaj ni vsakega pol kilometra postavljena razgledna točka. Do zdaj še ni bil izumljen fotoaparat, ki bi lahko zajel vso to lepoto. Tudi slikanje v panoramskem načinu dela pokrajini krivico. Zatorej moraš sprejeti svojo majhnost. Ne nazadnje, zaradi tega si sem tudi prišel. Montana je območje, kjer ljudje ne izgubljajo besed in kjer pogled pove več kakor besede.

Jezero Two Medicine na zahodnem robu ledeniškega nacionalnega parka v Montani

Pozdrav mimo vozečemu poltovornjaku je zgolj dvignjen kazalec roke, ki še naprej oklepa volan, pa čeprav je voznik dober prijatelj, ki ga nisi videl že leta. Karkoli več bi bilo kršenje nenapisanega, a svetega pravila, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Ne z ustnim izročilom, ampak z enim samim pogledom. Če tvoj prapraded v teh krajih ni imel kmetije ali pa cesta, ob kateri živiš, ni poimenovana po tvoji družini, potem veljaš za prišleka. Prepričan sem, da mnoge od tistih, ki prihajamo sem, Montana privlači, ker v nas vzbudi podobo tistega, kar smo nekoč hoteli postati oziroma si to še vedno želimo: da bi bili iznajdljivi, pristni in globoko zakoreninjeni.

Lastovica na trnku

Ribarjenje pa ni vse, kar ponuja Montana. Tu je še divjina. Ljudje, ki pridejo sem iz drugih predelov sveta, uživajo v bogastvu flore in favne. Na lokalnega ornitologa še nisem naletel pa tudi ne na človeka, ki ne bi poznal raznovrstnih ptic, ki naseljujejo to območje. Pred leti sem s trnkom, ki sem ga vrgel proti vodi, po nesreči ujel lastovico. Konica trnka se ji je zasadila naravnost v prsni koš. Pazljivo sem navil laks, vzel lastovico v naročje ter ji odstranil trnek. Hitro je odfrfotala. Nekoč sem v Big Hornu brodil po vodi, ki mi je segala do prsi. Mimo mene je priplavala prerijska klopotača. Od boja s tokom je bila tako utrujena, da je potem, ko je priplavala na drugi breg, še komaj zbrala nekaj energije za plazenje. Pazljivo sem jo dregnil z veslom, a me sploh ni zaznala. Tisti večer sem o svojem srečanju s klopotačo pripovedoval vodnikom. Niso bili zadovoljni. Moja dolžnost je namreč, da klopotačo ubijem, saj so drugače njihovi psi v nevarnosti. Njihova življenja bi bila torej na moji vesti.

Nisem še naredil rezervacije za prihodnje leto, a bom to storil zelo kmalu. Medtem pa v mojem stanovanju v Bostonu naokoli ležita moja oprema in oprema mojega sina: ribiški škornji, ribiški palici, laks, škarjice, vabe in plovec, ki drži vabo blizu površja vode. Domov sva prišla pred tremi dnevi, toda opreme kar ne bi rad pospravil. Dokler je zunaj, je v meni še vedno košček Montane, ki se ga lahko oprijemam in mi da občutek, da sem bil resnično tam. Pomaga mi tudi pri lažjem prehodu v vsakdanje življenje podzemne železnice, ozkih panoram in topota korakov iz zgornjega nadstropja.

Članek je bil objavljen na straneh Tripa, povzet pa je po pisanju Teda Gupa za Washington Post.

Foto: Shutterstock

Venezuela: Po kanalih orinoških Benetk

Potopisi, ,

Potep po džungli, ki je zaradi horde nadležnih krvosesov izgubil ves čar romantičnosti, o kateri tako radi sanjamo.

Povsod navzoči represivni organi. Revščina kljub preobilju črnega zlata. Podkupovanje na vsakem koraku, tudi uradnih uniformirancev. Menjava denarja v ilegali, pogosto z neznancem v džipu z zatemnjenimi stekli, da se za trenutek počutiš kot v katerem od Tarantinovih gangsterskih filmov.

In, seveda, razkrajajoča zapuščina Chaveza, po katerem se mnogim pod taktirko njegovega naslednika Madure pošteno kolca. To so podobe Venezuele, ki jih skoraj pričakujemo in malce manj pogumne odvrnejo od tega, da se potopijo v državo, ki te, ko postrgaš surovo zgornjo plast, presune z naravno lepoto. Nepojmljiva veličina Angelovega slapu, največjega na svetu. Peščene plaže Karibskega morja. Prostranost los Llanosa, raja za ornitologe. Zasneženi večtisočaki andske verige in mistične mizaste gore Tapui. In mogočni Orinoko, vodna žila življenja, kjer pa bi, ko sem zakorakala iz čolna na obrežje, neposredno v skoraj neprehodno džunglo, skoraj spustila dušo. Takšnega napada brenčečih krvosesov si ni mogoče predstavljati, kaj šele pričakovati. In če ti že ne izpijejo polovice krvi, ti vsekakor razblinijo vsakršne utvare o romantičnosti džungle, ki si jih imel do tedaj.

Ponosni Orinoko

Po nekaj urah tresenja, pozibavanja in preskakovanja lukenj na za silo asfaltirani cesti je kombi vendarle obstal. Kakšne štiri ure od mesta Ciudad de Bolivar, na koncu majhne vasi pri še manjšem pristanišču slepega rokava reke Orinoko. A o mogočnosti ene največjih rek, kjer se je, ko je v njeno razvejeno delto stopila noga Aljandra de Ojede, začela pisati zgodovina novega sveta, ni bilo niti sledu. Le ozka, malce kalužasta rečica v objemu tropske vlage.

Čoln, natrpan z nahrbtniki in deseterico popotnikov, je začel rezati rjavkasto vodo. Vijugal je po rečnih serpentinah. Ob bregovih so se prepletale mangrove, tu in tam sta se v nebo dvigala palma in kakšno že polsuho drevo, ko se je vodni kanal vendarle razširil in priključil glavnemu rečnemu kanalu, obdanemu z gostim rastjem tropskega gozda. Nebo je presekala jata zelenih papagajevk, tistih, ki vselej zaljubljeno letajo v parih. Na veji je ždela modra ara. Malo naprej, nekje med bregom in vodo, pa je na majavih lesenih kolih tičala koliba, brez sten, le s streho, krito s palmovimi listi, pod katero so v popolnem brezvetrju mirovale grobo pletene viseče mreže. Končno! Naposled sem vpeta v divjino in samotnost ponosnega Orinoka, ob katerem prebivalci, ki jih je sodobna civilizacija le rahlo oplazila, še vedno dihajo in živijo z okoliškim pragozdom, kjer naj bi se podili duhovi prednikov in lovile sence mitoloških junakov ter se, vsaj deloma, stvarnost prepleta z razsežnostjo mitskega sveta.

Pred očmi so mi poplesavale podobe moje domišljijske džungle – mesnati listi razkošnih zelenih odtenkov, eksotično pisano cvetje, opice, ki se pozibavajo na lijanah, kraljevski tukan pa se pomenkuje z lenobnim drevesnim mravljinčarjem. A sem o njih malce podvomila že ob prihodu v naše tridnevno domovanje, posodobljeno in turistično prikupno različico domorodskih koliščarskih kolib. »Preden se obujete, preverite, ali se ne skriva kaj v čevljih. Nič hrane v vaših sobanah. S hrbtom proti postelji brzinsko pod mrežo proti mrčesu, ki jo nemudoma zatlačite pod vzmetnico! Bolj ko se boste umivali, slajše boste dišali komarjem, torej lahko mirne duše opustite tuširanje,« so bila prva navodila, povsem nezadostna za srečanje z resničnostjo naslednjega jutra.

Komarji proti turistom – 1 : 0

Po navodilih vodnika sem se od glave do pet oblekla v ohlapna oblačila nevtralne bež barve, ki naj je komarji ne bi dobro zaznavali. Noge sem skrila v blatne škornje in si z ruto naredila zasilni turban, ki zakriva večino glave. Za piko na i pa se na debelo popršila z repelentom s 30-odstotno vsebnostjo deeta – čeprav skoraj neprepustno zapre pore in njegova sestava še najbolj spominja na živčni plin, da mi je, ko sem si ga prvič nevešče nanesla, stopil plastične japonke, je ta strupena kemikalija vendar edina, ki se je doslej obnesla. Skratka, bojna oprema, na začetku raziskovanja okoliških vodnih kanalov skoraj nesmiselna.

Radovedno smo srkali znanje vodnika, ki je opozarjal na rastline, opice vreščače, z mačeto razpolovil plod vodnega kavovca, ki pa – proti pričakovanjem – na jeziku ni pustil čokoladnega okusa. »Stopajte po mojih stopinjah, ne zavijte vstran niti za nekaj centimetrov,« je bil edini napotek, na katerega pa smo pozabili že po prvih nekaj korakih z rečnega brega v notranjost. Medtem ko je vodnik kazal rastline, ki nam v džungli pomagajo preživeti – od nekakšnega trsa, polnega sladkaste vode do lapuhu podobnih listov, ki nadomestijo toaletni papir –, smo se mi prelevili v panično gručo, ki je tacala levo desno, se ugrezala v globoko lepljivo blato in brezglavo opletala z rokami, v brezupnem poskusu, da razpršimo roj komarjev, ki nas je goltal. Neuspešno. Bilo jih je na stotine, morda tisoče, ki so nas nič kaj galantno prebadali skozi oblačila. Sploh soborce, ki so nase navlekli temna ali pisana oblačila, ki venezuelske vampirske komarje privabljajo kot med muhe. In ko temu dodaš še zavedanje, da te iz skrivnih kotičkov opazuje na desetine oči žab, kač in škorpijonov, začneš teči za življenje. Dokler se ne prerineš nazaj do razmeroma varnega čolna. Ja, to je resničnost džungle. Prav nič romantična. V olajšanje je bilo le to, da je bilo ravno sušno obdobje in nam je bila prihranjena vsaj muka zaradi pijavk, ki toplo kri zavohajo že na daleč in vonju sledijo kot trop krvoločnih črvičkov.

Ko potrebuješ le palmo …

Četrt ure deževnega orinoškega gozda je za malce razvajeno ljubljansko srajco skoraj kot peklenska večnost. A kar je za zahodnjaški okus negostoljubno, za obstoj neprimerno okolje, je za tamkajšnje domačine zakladnica naravnih zdravil za skoraj vsako tegobo in bolezen, užitnih plodov in obilja živali za lov. Prav posebno mesto pa zavzema palma moriche, ki pripadnikom indijanskega ljudstva Warao daje hkrati streho nad glavo, hrano in osnovo za trgovanje s turisti. Uporabijo namreč prav vsak njen del. Vitka debla predelajo v kole, na katerih zrastejo njihovi zaselki, po katerih je – ker so prve Evropejce malce spominjali na Benetke – celotna država dobila ime. Ali pa jih izdolbejo in izžgejo v deblake, v katerih premagujejo kilometer za kilometrom rečnih kanalov (Warao ne pomeni zaman ljudje kanujev). S palmovimi listi krijejo strehe in iz njih pridobivajo štrenasto predivo, podobno slami, ki ga pridne ženske roke naprej spreminjajo v viseče mreže, košare, cekarje, podstavke za posodo, ki k nakupu premamijo še tako stiskaškega obiskovalca. Palmove plodove pa zmeljejo v rdečkasto kašo, osnovo za njihov kruh. A najbolj cenjen diamant se skriva med koreninami – nekajcentimetrski zavaljen bel črv, prava beljakovinska bomba. Toda četudi med lokalci slovi kot gurmanska delikatesa, bomo temu še naprej verjeli zgolj na besedo. V naši gruči namreč ni bilo junaka, ki bi si ob obisku upal sprejeti ponujeno poslastico in zagristi vanj.

Uf, kulturna ignoranca!

Mlaskanje še živega orjaškega črva moriche smo prepustili gostiteljem, družini plemena Warao, in pogled raje preusmerili proti na hitro razstavljenim izdelkom iz palmovih listov, ki se jih ne bi sramovali niti naši ribniški krošnjarji. Moški so si ogledovali kipce in košare, ženske so raje brskale med verižicami in zapestnicami – vse, seveda, ponovno iz čislane palme –, ko se je zataknilo pri barantanju. Ne, ne pri ceni, z bankovci ne nazadnje govorimo precej univerzalen jezik, četudi nekateri s pogajanji dosežejo ugodnejše cene kot drugi. Nepripravljene nas je ujelo nepoznavanje tamkajšnjih navad, saj smo, ko smo se z izbranimi darilci obrnili na gospodarja kolišča, naleteli na molk. Napaka! Vsi dogovori potekajo prek žensk! Ja, obiti sem morala že precejšen del sveta, da sem naletela na matriarhalno družbo. Na ljudstvo, ki priznava to, kar po tihem vsi vemo. Da je resnični gospodar v hiši ženska.

Potopis, ki ga je napisala Tina Podobnik, je bil objavljen v Delovem Tripu.

Fotografije: Tina Podobnik

Pompeji: Pod vulkanskim pepelom se je skrivalo presenečenje

Potopisi, , , ,

Pompeji – V zadnjih letih je mesto doživelo veliko preobrazbo. Ena največjih zanimivosti je še vedno Lunapare. Po pompejskem forumu so razporejeni čudoviti kipi.

Pred kratkim sem obiskal Pompeje in bil prijetno presenečen. Starodavno mesto, izkopano izpod ruševin stoletja po tem, ko ga je prekril pepel iz vulkana Vezuv, je zasijalo v popolnoma drugačni luči: bleščeče in urejeno. Čudovita preobrazba je plod restavratorskih del v zadnjih nekaj letih.

Spremembe so vidne že pri vhodu v večno mesto, kjer na novo postavljena vrata uravnavajo tok obiskovalcev. Vzdolž ulic, ki vodijo v osrednji del mesta, so posajeni oleandri. Prijeten vonj njihovih cvetov se širi po zraku, obiskovalcem pa v najbolj vročih delih dneva ponujajo hladno senco.

Tok obiskovalcev je urejen. Večina ruševin je ograjena z ograjami, ki turistom preprečujejo dostop v njihovo bližino. Za obiskovalce je odprtih zgolj nekaj skrbno obnovljenih hiš (domus): kopališče, hiša zlatih kupidov, favnova hiša, vila skrivnosti in druge. Pred kratkim so za turiste odprli še pet drugih pomembnih stavb.

VANDRAJ priporoča // Načrtuješ izlet v Rim? Izkoristi bližino in obišči Pompeje, v Rimu pa ne zamudi teh dveh znamenitosti

Ena največjih zanimivosti pa je še vedno Lupanare (bordel). Ime je tvorjeno iz samostalnika »Lupa«, volkulja, kar je bil v latinščini izraz za prostitutke, saj so stranke privabljale z volčjim zavijanjem. Ostanki hiše užitka so vabljivi za najstnike, ki občudujejo skrbno restavrirane freske s seksualnimi prizori. Selfije morajo pred temi freskami narediti hitro, saj ni priporočljivo zaustaviti neskončnega toka obiskovalcev. Pri vhodu v stavbo namreč stojijo uslužbenci, ki z volčjim zavijanjem priganjajo obiskovalce, da se premikajo hitreje. V stavbo, ki je danes galerija antične umetnosti seksa, je naenkrat dovoljeno vstopiti zgolj desetim obiskovalcem, saj bi prevelika vlaga lahko škodila slikarijam. Iskrive nasmeške in pripombe vzbuja cenik raznih »profesionalnih storitev«, ki so jih ponujale mlade »dame« (večinoma sužnje grškega rodu).

Sanje Igorja Mitoraja

V mestu je na ogled postavljenih 28 kiparskih mojstrovin Igorja Mitoraja. Veliki bronasti kipi, ki so upodobitve mitoloških junakov, se sijajno prilegajo antičnim ostankom Pompejev in njihovi umetnosti.

Z razstavo umetnikovih del, ki se je pred dnevi žal iztekla, je vladni minister Dario Franceschini izpolnil umetnikove sanje (umrl je leta 2014), da bi bila njegova dela razstavljena v Pompejih.

Prvi bronasti kip predstavlja Dedala, spretnega grškega rokodelca, ki je sinu Ikaru izdelal krila. Ogromna statua je postavljena na posebnem odru, ki stoji na terasi Venerinega templja. Dedalova glava je obrnjena proti polotoku Sorrento in vhodu, kar učinkuje še posebej vznemirljivo.

Preostali kipi so razporejeni po pompejskem forumu, na Vii dell’Abbondanza ter ob glavnih znamenitostih. Med 28 upodobitvami so tudi Ikara, ki si jo je Mitoraj zamislil kot Ikarovo sestro, stotnik in strelec.

Obisk Pompejev, ki vključuje vodnika, kosilo in popoldanski obisk poglavitnih znamenitosti v Neaplju, je bilo mogoče opraviti v enem dnevu. Izlet, ki se začne v Rimu, je organizirala agencija CitySightseeing Italy, ki organizira celo vrsto čudovitih izletov in širi svoje delovanje s severa na jug Italije. Njihov uspeh v Italiji je med drugim rezultat uporabe urbanih transportnih sredstev v mestih, kjer delujejo. Njihove cene so nizke in vključujejo organizacijo prevozov z vlaki in prevoz do krajev, ki z javnimi prevoznimi sredstvi niso dosegljivi. Za točnost in varnost je poskrbljeno.

Članek je bil objavljen v Delovem Tripu in je povzet po TravelDailyNews.com

Foto: Shutterstock

Turracher Höhe: Gurmanski safari na smučeh

Potopisi, , , , ,

Ravno prav velik, da se dobro nasmučamo in se še vseeno prijetno počutimo – Sezono so odprli že konec novembra, saj jim visoka lega omogoča dobre razmere tudi, ko se morajo zanašati le na umetno zasneževanje. Na odlično urejenih progah, ki so zdaj pobeljene še z naravnim snegom, lahko uživajo začetniki, rekreativci in najboljši smučarji. Ti zadnji imajo tu pogosto treninge, med njimi tudi slovenska reprezentanca.

Turracher Höhe je gotovo eno najbolj pravljičnih smučišč v naši bližini, saj s tremi jezeri, eno od njih povezuje smučišče, ustvari prav posebno atmosfero, ki ne navduši le smučarjev, temveč tudi pohodnike, tekače na smučeh in, seveda, drsalce. Idilična pokrajina pogorja Nockberge je skupaj z različnimi možnostmi za zimske športe tisto, kar je tukaj zares posebno.

Med Štajersko in Koroško

Smučišče, ki leži na meji med Koroško in Štajersko, čisto malo naprej od vsem znanega Bad Kleinkirchheima, je priljubljena enodnevna izbira za slovenske smučarje, saj je iz Ljubljane oddaljeno le dve uri vožnje. A prijetno vzdušje v vasici, ki leži na 1763 metrih nadmorske višine, kar kliče po tem, da si za Turracher Höhe vzamemo kakšen dan več. »Naslednjič pa res ostanemo vsaj za konec tedna,« si rečejo mnogi in tisti, ki svoj načrt uresničijo, niso razočarani. Odlična hotelska ponudba z avstrijsko gostoljubnostjo in profesionalnostjo poskrbi, da Turracher Höhe ostane v lepem spominu.

Turracher See je naravna atrakcija, čez pa nas popeljejo s sanmi.

Turracher ponuja ljubke hotele, vsi so zgrajeni povsem v avstrijskem slogu, eden takih je Schlosshotel Seewirt, ki je priljubljena izbira znanih in vplivnih Slovencev. Ti se prepustijo razvajanju družine Prodinger, ki veliko vlaga v kulinarično doživetje, za katero ima največ zaslug sin Philipp Prodiger. Pričakujete lahko vse, od nenavadnih kombinacij, kot je krvavica z rakom ali pa kuhano vino v obliki sladoleda, do klasično pripravljenega divjačinskega mesa. Seewirt je, kot mnogi drugi hoteli na Turracher Höheju, v skupini prenočišč z butlerjem. Za kaj gre? Še en bombonček tega smučišča, s katerim razvajajo goste, je smučarski butler, ki ga boste na smučišču prepoznali po zanimivi opravi.

Turracher Höhe je poln ljubkih hotelov, eden takšnih je tudi Schlosshotel Seewirt.

Lokalne dobrote in juha iz sena

In kaj si lahko s simpatičnim spremstvom privoščimo? Recimo gurmanski safari od koče do koče, kjer nam predstavljajo njihove specialitete, ali pa izlet ob polni luni, prav posebno doživetje je izlet s krpljami, kjer še posebej uživamo v naravi. Sicer pa so butlerji vsak dan na smučišču, ki ga poznajo kot svoj žep. Seznanjeni so z vsemi posebnostmi na progah, gostom so ves čas na voljo z nasveti in tudi razvajati znajo. Smučarjem ponudijo robčke, sladkarije, sončno kremo, ko je topleje, bio sladoled z gorske kmetije. Največ pozornosti smučarjev pa pritegne butlerka, ki na smučišču odpre svojo stojnico in vsem postreže s kozarcem prosecca. Poleg izvrstnih hotelov in osebnega pristopa na smučišču k lepi izkušnji smučarskih počitnic pripomorejo pristno urejene planinske koče. V njih ni samopostrežnih restavracij, saj so jim preprosto rekli »Ne, hvala«. Je pa veliko odlične hrane, največ je štajersko-koroških dobrot in vseh značilnih smučarskih malic, od dunajskega zrezka do germknödla (po vsej Avstriji znani kvašeni cmoki z različnimi nadevi). A v koraku s časom in moderno kuhinjo so tudi na 2000 metrih nadmorske višine, saj si lahko med smučanjem privoščite juho iz sena, ki je hit med najboljšimi svetovnimi kuharji.

Smučišče ima 42 kilometrov prog in je izbran za najboljše smučarsko središče z do 60 km prog.

Ravno prav veliko, da je prijazno

Gostoljubnost lahko resnično začutimo na vsakem zavoju, kar so prepoznali tudi na spletnem naslovu skiresort.de (največjem portalu z ocenami smučišč na svetu), kjer so Turracher Höhe izbrali za najboljše smučarsko središče z do 60 kilometri prog. Ja, Turracher Höhe ni posebno veliko smučišče, a je ravno zato toliko bolj simpatično in prijazno. Ima 42 kilometrov prog različnih težavnostnih stopenj, na katerih je razporejenih 14 žičnic in vlečnic. Smučišče leži na dveh hribih, med njima je zamrznjeno jezero Turracher See, čez katero nas peljejo sani. Cena celodnevne smučarske vozovnice za odrasle je 44,50 evra. Tisti, ki radi zavijajo po svoje in vmes naredijo tudi kakšen skok v višino, si lahko dajo duška v Snowparku; 1,5 kilometra dolgi park vključuje spektakularne elemente za izvajanje trikov, posebni objekti pa bodo dvignili utrip vsem smučarjem in deskarjem prostega sloga.

Če se na pohod s krpljami odpravimo dovolj zgodaj, nas Turracher nagradi s čudovitim sončnim vzhodom.

Poleg smučišč ponuja Turracher Höhe tudi proge za tekače na smučeh. Izbirate lahko med štirimi različnimi progami, skupaj dolgimi 15 kilometrov. Številne zimske poti vodijo skozi gozd borovcev, zasnežene alpske travnike in vzdolž treh gorskih jezer.

A naj opozorimo, Turracher ni izbira za zabave željne smučarje, ki že pri jutranjem zapenjanju smučarskih čevljev razmišljajo o zabavi apres ski, temveč bodo v idiličnem okolju veliko bolj uživali tisti, ki potrebujejo odklop v miru, v naravi in z razvajanjem v katerem od hotelskih velnesov.

Kot na vseh avstrijskih smučiščih, je tudi tu gostinska ponudba odlična.

Visoka lega smučišča, na 1400 do 2205 metrih nadmorske višine, zagotavlja snežno odejo in dolgo sezono. Ta se začne že novembra in traja vse do konca aprila. Mi smo Turracher Höhe obiskali konec lanskega leta, ko se je marsikatero smučišče borilo z vremenskimi razmerami, tu pa o takšnih težavah ni bilo ne duha ne sluha. Razmere so bile odlične, proge izvrstno pripravljene, zdaj ko je zima razveselila še s snegom, pa je na Turracher Höheju prava zimska pravljica.

Foto: Daša Mavrič

Kopenhagen – potep po prestolnici Danske

Potopisi, , ,

Za portal Vandraj je svoje vtise obiska danske prestolnice strnila Maja Lampe, ki sicer ustvarja svoj blog, katerega najdeš tukaj.

Kopenhagen bi v nekaj besedah opisala kot mesto, ki slovi po urejenosti in izjemni raznolikosti, čigar prebivalci so prijazni, sproščeni, vsi pa govorijo tudi odlično angleško. Ni velemesto, kar pomeni da je povsem obvladljivo tudi peš.

Prvič sem Kopenhagen obiskala poleti 2014, letos pa smo se določili za ponoven obisk Danske. Kljub temu, da smo se v Kopenhagen odpravili v mesecu septembru, ko tam hladnejši in deževni dnevi niso ravno neobičajni, smo z vremenom imeli neznansko srečo. Ves teden je sijalo sonce in bilo je prijetno toplo. Stanovanje, ki smo ga rezervirali prek airbnb se je nahajalo na severnem delu mesta, v neposredni bližini ene glavnih znamenitosti Kopenhagna – kipa morske deklice. Ne glede na to, kdaj se odločiš za ogled kipa, vedno je gneča, zato so slike, na katerih je izključno morska deklica redke.

Ker nam je bilo vreme naklonjeno, smo se od morske deklice do centra mesta odpravili kar peš, pot nas je vodila ob morju, vse do druge glavne znamenitosti mesta – Nyhavna. Nyhavn je bilo v preteklosti glavno pristanišče v Kopenhagnu. V barvitih hiškah, ki so še danes glavna atrakcija pristanišča, so bile sobe, gostilne in pivnice za tedanje mornarje, ki so z ladjami pripluli v pristanišče. V spomin tedanjim časom tudi danes Nyhavn velja kot kraj za druženje, sprostitev in pitje piva. Še posebno ob koncih tedna, ko so vse pivnice in gostilne nabito polne.

Le nekaj minut hoje od Nyhavna se začne glavna nakupovalna ulica imenovana Stroget. Na ulici najdeš marsikaj, od raznih spominkov, cenejših trgovin z oblačili, veleblagovnic pa vse do trgovin znamke Gucci, BOSS, Louis Vuitton in tako dalje. Na Strogetu ne manjka tudi kavarn in restavracij z okusno hrano, za katero pa seveda odšteješ veliko več denarja, kot v prav tako dobri restavraciji nekaj ulic stran.

14625608_10209658200604998_481190806_o

14672710_10209658194764852_1838656529_o

Če se sprehodiš do konca ulice, te pot privede do glavne železniške postaje in znanega parka Tivoli. Tivoli je znamenit zabaviščni park, kjer najdeš vse od vrtov, vrtiljakov, stojnic z različno hrano pa vse do pomanjšanih znamenitosti sveta, kot so na primer Eifflov stolp, Taj Mahal, piramide v Egiptu. Sama sem si park ogledala le z zunanje strani, saj so bile vrste za vstop predolge, seznam ostalih stvari, ki sem si jih želela ogledati, pa prav tako dolg.

Ob obisku Kopenhagna, priporočam ogled botaničnih vrtov, tudi tistim, ki niso ravno ljubitelji rastlin. Botanični vrtovi v Kopenhagnu so eni izmed lepših. Že sam sprehod skozi urejene parke z neštetimi vrstami dreves in grmičevja, ribniki in lesenimi mostički na človeku pusti poseben pečat. Zanimiv je tudi obisk steklene hiše, kjer se nahajajo tropske rastline v več nadstropjih, katere med seboj povezujejo slikovite zavite stopnice. Še vedno omahujete nad obiskom botaničnih vrtov? Naj vam povem še to: vstop je prost!

Kljub dvakratnemu obisku danske prestolnice, še vedno veliko znamenitosti in predelov mesta čaka, da jih odkrijem. Morda bom prihodnjič nekaj pozornosti namenila tudi pokrajini izven mesta. Kar pa se tiče samega mesta je Kopenhagen definitivno odlična izbira za nekajdnevni pobeg na sever.

14697136_10209658195244864_496469830_o

Besedilo in fotografije: Maja Lampe

Razglednica s Krete: Iz kopalk v bundo

Potopisi,

Vsaka dogodivščina ima svoj začetek in tudi svoj konec. Moje pohajkovanje po Kreti je napisalo zadnje poglavje in ponovno začenjam obračati vsakodnevne liste v deželici na sončni strani Alp. No ja. Stvar, ki jo trenutno najbolj pogrešam je sonce in še enkrat sonce. In vsekakor se ni lahko vživeti v jakne, debele nogavice in tople radiatorje, medtem ko sem še nekaj dni nazaj veselo skakala v kopalkah na plaži. In namesto ledene kave si zdaj nalijem skodelico vročega čaja. A kako že pravijo? Človek je vzdržljivo bitje in se navadi marsičesa.

Kreta mi je dala veliko

Čas, ki sem ga preživela na tem čudovitem grškem otoku, je neprecenljiva izkušnja. Kot da bi vesolje vedelo, česa si želim in kaj potrebujem. Medtem ko se je moja hiška iz kock pred odhodom porušila, imam danes ogromno bogatega materiala za gradnjo nove. Prepustila sem se toku in ta me je peljal do nepozabnih zalivov, do nepozabne vasice Azogyres, zabavnega preživljanja časa v taverni, prehojenih poti, predvsem pa do ljudi, ki so naredili moj postanek na Kreti izjemno vesel in pozitiven.

–> Preberi še: Vse Barbarine razglednice s Krete

Včasih se ljudje premalokrat zavedamo, kako malo je potrebno, da je človek vesel in izpolnjen. Kakorkoli že obrnemo zemeljske zakonitosti, pridemo do tega, je denar sveta vladar. Da, življenje je precej lažje, ko ti ni potrebno gledati katere artikle si boš danes lahko privoščil za kosilo. Ampak mislim, da je največje bogastvo mirna duša, občutek, da si sprejet in ljubljen in pa seveda dobri in pozitivni ljudje.

Moram priznati, da pri preskoku iz Grčije v Slovenijo nisem začutila le spremembe v temperaturi, temveč tudi v vzdušju. Ves ta čas na Kreti sem bila seveda zavita v vato, ki me je varovala pred slovensko ihto in večnim prelaganjem odgovornosti na druge ljudi, kar je v Sloveniji postal že nacionalni šport. Da ne govorim o iskrenosti, spletkarstvih in večnemu jamranju. Dejstvo je, da idealnega kraja za življenje ni. Kamorkoli človek zavije, pa naj si bo na prvi pogled še tako rajsko, ta raj čez nekaj časa dobi podobo vsakodnevne realnosti. Ampak glede na to, da je bila moja vsakodnevna realnost na Kreti odnos s pozitivnimi ljudmi, s katerimi se je dalo dogovoriti prav vse, se doma v Sloveniji velikokrat vprašam, ali je z mano kaj narobe. Vendar ko ponovno stopim v stik z ljudmi, ki verjamemo, da je marsikaj mogoče, ko se z njimi nasmejim do solz ali zavijem v hribe, vem, da sem doma.

Potovanje ti da več kot semester na univerzi

Lepo se je potepati po svetu. Pomisli, kaj vse se ti lahko zgodi že na enem samem potovanju. In koliko novega vidiš, spoznaš in se naučiš. Navsezadnje tudi o samem sebi. Potrebno je le odpreti oči, spakirati in se občasno umakniti iz vsakodnevne rutine. Potovanja prijajo tudi takrat, ko se ti zdi, da ne gre več naprej. Menim, da je z nekoliko daljšim potovanjem zase naredimo več kot pa z enim semestrom na fakulteti, kjer na predmetniku ni socialnih veščin ter mreženja, spoznavanja raznolikosti kultur, sprejemanja drugačnosti in znanje, kako se umiriti, uživati ter preprosto živeti življenje.

–> Preberi še: Ko sem na poti sama, me življenje največ nauči

Foto: Barbara Kuhar

Razglednica s Krete: Še zadnji dnevi sonca in skritih zalivov na rajskem otoku

Potopisi, , ,

Ker sem velika navdušenka in zasvojenka s kotički, kamor lahko prideš peš, kjer mi družbo dela narava in mir, bom predzadnji glas iz Krete ponovno posvetila idejam za pohodniško raziskovanje divjega juga otoka. Moj raziskovalni duh mi ni dal miru, zato sem se odpravila še na določene odseke poti E4, ki se vije po otoku. Doživetje in razgledi so res nepozabni in priporočljivi vsem pohodniškim in v naravo zaljubljenim dušam.

Samaria ni edina soteska na Kreti

Preden sem zavila na obalne predele pohodniških poti, sem se odločila obiskati kanjon, ki ni tako razvpit, kot Samaria, o katerem sem že pisala. Med tem, ko se tja valijo trume obiskovalcev, so mi v zgodnjih jutranjih urah v manj znani soteski Agia Irini družbo delale le živali. Na javni avtobus sem čakala še v temi. Ko po ovinkastih cestah pridemo do izhodišča kanjona, avtobus zapustim le jaz in moje zaspane oči. Ampak, kaj hitro me je prebudil svež jutranji zrak ter pot pred mano. Gre za lepotico, ki jo je izklesala voda. Pot je lepo urejena in česa bi si lahko bolj želela, kot pa zajtrk s pogledom na skalnato kreacijo, po kateri se sprehajajo gamsi? In potem ne veš, kdo je bolj radoveden in kdo koga bolj opazuje. Oni mene ob prežvekovanju zajtrka ali jaz njih in njihove strumne noge, ki jih držijo na prepadnih skalah. Štiriurna pot me je privedla do Sougije. To je manjši obalni kotiček z nekaj hiškami, manjšimi hoteli, čudovito plažo ter seveda super tavernami. Pot, ki jo prehodimo, pa naj si bo pohodniška ali življenjska je vedno poplačana. Tudi ta je bila s skokom v morje in super vanilijevo pogačo iz vaške pekarne.

—> Vse Barbarine razglednice s Krete si lahko prebereš tukaj. <—

Peš na slavno plažo Elafonisi

Ko listaš po vodičih in spletnih straneh, ki opisujejo kraje, ki naj jih na Kreti ne bi izpustil, je med njimi prav tako plaža Elafonisi. Ta se nahaja na jugozahodu otoka. Gre za dolgo peščeno plažo z nebeško barvo morja. Da je še vse nekoliko bolj pisano, je poskrbela narava, saj je pesek odela v roza odtenek.  Če vprašaš hipije, ki so otok raziskovali 3o let nazaj, bi ti povedali, da je to res bil raj na Zemlji. Danes je seveda raj popestrila ponudba na stotine ležalnikov, za želodčke pa poskrbijo številne kantine na plaži. In da na megalomanskem parkirišču najdeš svoj avtomobil, je huje kakor, da bi iskal Minotavra v Knososovi palači. Da ne govorimo o sardelicah na plaži. Ampak kljub vsemu, sva se s sopotnico odločili, da do plaže prehodiva obalnih deset kilometrov. Pričeli sva na plaži Krios, ki je nekoliko oddaljena od znanega letoviškega mesta Paleohora. Pot je bila ponovno čarobna. Na štiriurni sončni poti pa sva odkrile nov in pa precej manj oblegan raj, ki je na poti do plaže Elafonisi. Govorim o potopljenem mestu Viena in pa plaži Kedrodasos. Tja vzemi svojo vodo, svojo hrano in se prepusti ležanju na mivki.

Od Paleohore do Sougije

Zelo priljubljena in prav tako zelo pravljična pot se vije od Paleohore, natančneje od Anidri plaže do Sougije. Tukaj je promet pohodnikov dokaj gost, a nič za to. Če boš nastanjen v Paleohori in si želiš lepega dnevnega izleta, jo mahni do Sougije. Do tja te ponovno vodi šesturna pot ob skritih zalivih. Če si za Robinzonske počitnice, potem ti ta del otoka ne sme pobegniti. Naprtaj si šotor in spal boš lahko na najbolj nepozabnih in samo zate namenjenih zalivčkih. Zjutraj te bo zbudilo sonce in šum morja. Takšnih korenjakov na poti sicer ni veliko. Je pa precej kar na divje postavljenih šotorov na plaži v Sougiji. Torej, če si želiš biti v civilizaciji, za sosede imeti osebke, ki so zelo odprtega duha, zavij do Sougije. Če želiš nazaj v prijetno posteljico v Paleohoro pa skok na ladjo in v dveh urah boš na dnevnem izhodišču.

Možnosti so številne in neverjetno pisane. Ampak mislim, da me bo žal prehitel čas odhoda. Zato že sedaj v mislih oblikujem načrte, kam vse moram zaviti naslednjič.

–> Preberi vse Barbarine dogodivščine na Kreti!

Razglednica s Krete: Kako je mogoče, da se je vse to in še več dogajalo v mali grški vasici Azogyres

Potopisi, ,

Ko sporočim prijatelju v domovini, da se odpravljam na vodeno turo po vasi, se mi je začel smejati. »Si v eni mali vasi in ti greš na turo po njej? Le kaj ti pa lahko zraven koz, ovc in oljk še pokažejo?«  Tudi sama sem se spraševala in kaj kmalu dobila zabaven odgovor. Lucky, lastnik Alfa Kafeniona, v katerem sem se specializirala za Sofijine omlete in grške solate, ni samo gostinec, ampak rojen pripovedovalec zgodb.  Če boš kdaj hodil po teh krajih, naj te pot obvezno zanese v Azogyres in zgodbe bodo vrele ena za drugo. Tudi jaz jih imam nekaj na zalogi in v spominu. Ob tem se najde še kakšen predlog za popoldanske ali celodnevne izlete, ki mi niso pobegnili.

Kreta je bila nekoč raj za hipije

Kreta je bila nekoč zatočišče hipijev. Mir in ljubezen sta odmevali na plažah, v jamah in kjer koli so se hipiji počutili sprejete in dobrodošle. Še danes je na Kreti mogoče spoznati stare hipije, ki ne bijejo bitko s časom. Več hipijevskega življenja je mogoče izkusiti še na sosednjem otoku Gavdosu, ki je med drugim tudi najjužnejša točka Evrope. Bili pa so tudi v vasi Azogyres.  Danes je kotiček imenovan »Waterfalls«, kjer je imaš priložnost ob žuborenju vode in divje narave brati knjigo na viseči mreži. Nekoč je bil ta kraj veliko bolj divji, saj so prirejali divje hipijevske zabave. Seveda so hipiji za higieno poskrbeli, da so se tam tudi umivali in se posušili na prijetnem soncu. Za nekatere tradicionalne Grke je bilo to preveč. Zato je eden od domačinov, ki je imel nekega dne vse golote in razvrata dovolj, na njihovo mesto odpravil kar z orožjem in pričel streljati v zrak. To je pač eden izmed načinov, kako Krečani rešujejo težave.

99 očetov in jamski svet

Tradicija in vera v Grčiji zasedata med ljudmi prav posebno mesto. V vasi Azogyres pa so nadvse ponosni, da so se v 14. stoletju v ta kraj zatekli tako imenovani sveti očetje in bilo jih je 99. Ti so bili vdani verniki iz Turčije, ki so imeli nadnaravo moč zdravljenja ljudi. Svoj čas so po večini preživeli v molitvi, meditaciji in se popolnoma posvetili bogu. Njihov vodja je bil Janez Puščavnik. Ko so občutili, da ljudje od njih zahtevajo preveč in, da vrste bolnih postajajo predolge,  so zapustili Turčijo in se odpravili v smeri Krete. In mesto so našli v vasici Azogyres. Tukaj so nekaj časa preživeli v samostanu, ki ga še vedno lahko obiščeš. Energijski strokovnjaki pravijo, da je tam zelo dobra energija. Če vprašaš mene, mislim, da je dobra energija po vsej vasi. Ampak skupinica se je odločila sledeče. Ko bo vodja umrl, bodo vsi skupaj umrli naenkrat. In to se je tudi zgodilo. Po novici, da je Janez Puščavnik umrl, se je preostalih 98 korenjakov podalo v eno  izmed številnih jam v okolici Azogyresa in tam tudi umrlo. Danes si del jame lahko ogledaš.  Ampak pozor. V jami naj bi živelo 99 golobov, ki odajajo ne ravno prijetne vonjave v zaprtem prostoru, hkrati pa je velika verjetnost, da ti bo kakšen kakec padel tudi na glavo. Kako že? Pa saj to prinaša denar.  V vasi je prav tako mogoče zaslediti mogočno platano, pod katero so se hladili očetje. In legenda pravi, da ko bo platana, ki s svojimi vejami, ki se oblikujejo v obliki križa, naredila 99 križev, umrla. Vaščani mislijo, da je njen konec že zelo blizu.

Pridelava oljčnega olja za lenuhe

Grška mitologija pravi, da se lahko ljudje za oljko zahvalijo le Ateni.  Ta je bila boj s Pozejdonom, kdo bo mestu Atene dal ime. Pozejdon je Atenčanom ponudil vodnjak s slano vodo, Atena pa oljčno vejico. Izbrali so oljko in tako so Atene dobile ime po boginji modrosti in s tem tudi oljko. Modri pa so tudi lastniki oljčnih nasadov na Kreti, ki krasijo celoten otok. Pod mogočnimi drevesi, lahko po celem otoku vidimo tudi črne mreže, ki jih v času nabiranja porazgrnejo pod drevesi. Nekateri plodove s silo spravijo na mrežo, tisti ta pravi Grki, pa počakajo,  da vsi sami padejo na tla, ko je čas za to. Zakaj bi se mučili, ko pa mama narava lahko sama poskrbi za delo. Med tem pa je Grkovo edino delo le opazovanje, pitje frapeja, mogoče tudi kakšne rakije. Kot pravi Lucky, prav tako lastnik oljk, ki se prodajajo huje kot na dražbi. »Več oljk kot imaš, več veljaš«. Ker sledi tradiciji in je zelo tradicionalen fant, raje gleda, kako plodovi padajo na tla in kako nastaja pravo tradicionalno olje, čeprav s strani znanosti po kakovosti nekoliko slabše. Ampak, zakaj bi se človek mučil in zapravljal čas po nepotrebnem?

Skozi kanjon Anidri do plaže Anidri

Kot sem že pisala, je Kreta vsekakor destinacija za pohodnike, saj pohodniških poti, kanjonov in sotesk res ne zmanjka. Čudovita pot, ki se vije iz Azogyresa, te popelje do sosednje vasi Anidri. Tam je vsekakor obvezen postanek v taverni Sto Scolio, kar pomeni, v šoli, saj je stavba nekoč res bila vaška šola. Če si gurman in še posebej navdušenec nad dobro in še boljšo grško hrano, je to obvezna postojanka na poti. Meni je napisan na tabli in to je to.  Le nekaj jedi je na dnevnem meniju, vendar te pričarajo nebesa na zemlji. Verjetno bi si prste obliznila tudi kakšna nadzemeljska bitja.  Taverna pričara romantično vzdušje ob sončnem zahodu, saj ima terasa filmski razgled. Čeprav je s polnim trebuščkom težko hoditi, pa se lahko iz vasi Anidri spustiš po kanjonu Anidri vse do prelepe in meni sanjske plaže, kjer preživljam veliko popoldnevov.  Sicer dvourna pot brez postankov, ponuja čudovite razglede, divjo naravo, opoj Mediterana v zraku, po želji veselje za brbončice ter na koncu največjo nagrado, skok v morje.

Če želiš se več zgodb in dogodivščin iz vasi, predlagam, da zaviješ na sledečo povezavo. Morda pa naslednjič tudi ti zaviješ do tega bisera sredi ničesar.

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.