Medtem ko smo v zadnjih nekaj letih doživeli preporod burgerjev, ki so se iz “manjvredne” hitre ulične hrane prekvalificirali v vrhunske kulinarične mojstrovine, se – kot kaže – zdaj podobno dogaja tudi picam.
Picerij v Sloveniji res ne manjka, a vsaka pica vendarle ni enako dobra pica. Tokrat smo preizkusili picerijo trappa na Viču v Ljubljani, kjer jih pečejo iz kislega testa z drožmi. Niso prvi, niti edini, so pa pokazali, da mislijo resno. Preden je prišel na police trgovin industrijski kvas, so naši predniki pekli kruh z drožmi, oziroma iz divjega kvasa. Kislo testo z drožmi pa se očitno končno vrača, saj je spet čedalje bolj priljubljeno. Zakaj je tako posebno?

Droži so povsem naravno vzhajalno sredstvo, ki vsebuje naravno prisotne kvasovke in mlečnokislinske bakterije, s katerim se pripravlja kislo testo. Zaradi svojih lastnosti ima številne prednosti za prebavo. Ena izmed njih je učinkovita razgradnja fitinske kisline, ki jo vsebujejo žita, kar zmanjša napihnjenost in prebavne motnje. Kislo testo se prebavlja počasneje, zato pomaga ohranjati stabilnejšo raven krvnega sladkorja. Je tudi prebiotik in pomaga podpirati zdravo črevesno floro.
Posebnost kislega testa je v tem, da ima svoj lastni okus. In to dobrega! V trappi uporabljajo lastni divji kvas, ki so ga sami vzgojili pred tremi leti. Hranijo ga dvakrat na dan z mešanico moke in vode v razmerju 1 : 1 : 1 (obstoječi kvas : voda : moka). In če bi ga radi vzgajali tudi sami doma, so pravi naslov, da vam o tem povejo kaj več.

Skozi nov lokal so nas popeljali ustanovitelji trappe – Urška, Luka in Nejc, utečena ekipa, ki stoji že za Ludo, priljubljeno restavracijo v Ljubljani. Zaupali so nam nekaj skrivnosti najbolj opevanega načina priprave pic ta hip. Pa tudi recept zanjo (vam ga zaupamo na dnu članka)!
Kot nam je zaupal Luka, je dober picajolo nekaj podobnega kot dober sushi chef. Od njegovega znanja in kilometrine je odvisno, kako bo “odprl” testo, od tega pa, ali bodo na skorji majhni mehurčki ali ali bo ta lepo vzhajala … Pa vse ostalo tudi. Velik poudarek namenjajo skrbno izbranim sestavinam, ki jih večino uvozijo iz italijanskih dežel Apulije in Kampanje.

Njihov recept za odlične pice pa se ne skriva le v divjem kvasu in sestavinah iz italijanskih dežel. Urška, Luka in Nejc pravijo: “Pica je popolna takrat, ko ji ničesar več ne moremo odvzeti. Pravi izziv je uporabiti čim manj različnih sestavin in doseči večplastnost okusov, tekstur in temperature. Pomembno je, da gre za uravnotežen preplet slanosti in sladkosti, maščob in kisline, umamija in arom. Okusi morajo biti torej izraziti, a hkrati ne preveč intenzivni. Tako se pice in okusov ne nasitiš prehitro, obenem pa je tudi zadnji grižljaj še vedno lahek ter intenziven kot prvi,” so prepričani.
Pice pečejo v zelo vroči vrtljivi italijanski peči na 430 stopinjah Celzija, pečena pa je v 1,5 do 2 minutah. Mimogrede, v trappi nas je pritegnil tudi interier, ki je delo industrijske oblikovalke Nuše Jelenec. Podobno kot v nekaterih picerijah, tudi tu lahko gostje opazujejo vsak korak priprave. V samem središču picerije namreč stoji krušna peč, ki ima vrtljivo dno. Vseh 12 pic, za kolikor je v njej prostora, lahko opazujete med vrtenjem, opazili pa boste, kako hitro se testo napihne – ja, to se ene tistih pic z visokim in hrustljavim robom, a tankim testom v sredini.

Pa okusi? Med drugim imajo priljubljeni klasiko in margerito, pa tuno (na kateri je surova tuna) in špargljevo s kremo iz tartufov ter pico z avtohtono kranjsko klobaso! Poleg rdečih in belih pic ponujajo tudi tapase (priporočamo rake iz peči in tatarski biftek!) in ekološko pridelana slovenska vina – pravijo, da je pivo ob pici lahko pretežko.

Trappa ima sicer tudi mlajšo sestro, ki ni za posedanje v picerijah. Ta ne živi na Viču, ampak v središču Ljubljane in je za tiste, ki nimajo časa odsedeti med malico. Ime ji je trappica, v njej pa strežejo pomanjšane (in cenejše) različice pic iz enakega testa – njeno bistvo je, da jo vzamete s seboj ali pojeste stoje ob pultu.
– 570 g moke 00 (fino mleta, a močna)
– 350 g mrzle vode
– 50 g droži (divjega kvasa)
– 7 g soli


Spletni medij Culture trip je objavil članek z naslovom “19 neverjetnih krajev v Evropi, za katere niste vedeli, da obstajajo” in v njem med drugimi izpostavil kar dve slovenski destinaciji: Bohinj in Piran.

Slovenija se je tako uvrstila na še eno zanimivo lestvico. Portal velja za enega od najhitreje rastočih spletnih medijev s pisarnami v Londonu, New Yorku in Tel Avivu. Na mesec jih bere 20 milijonsko občinstvo. Na družbenih omrežjih pa jim sledi več kot 7 milijonov sledilcev. V članku so zapisali, da je najbojši način raziskovanja Evrope z odkrivanjem skritih draguljev.

Dva od njih sta po njihovem mnenju tudi Bohinj in Piran. Bohinj opisujejo kot »edinstveno, lepo in očarljivo destinacijo v osrčju Julijskih Alp.« Piran pa priporočajo za cilj na fotografskem potovanju, saj je »nedvomno eno izmed najbolj fotogeničnih mest v celotnem Mediteranu«, ki vabijo z bogato zgodovino, kulturo in prijaznostjo domačinov.
Na seznamu so se poleg Bohinja in Pirana znašli še hrvaški Hvar, italijanski biseri Burano, Alberobello in Civita di Bagnoregio, pa slap Kravica v BIH, Dinant v Belgiji, Isle of Skye na Škotskem, Kylemore Abbey na Irskem, Faial na Portugalskem, Meteora – samostani med zemljo in nebom v Grčiji, švicarski Lugano, Ohrid v Makedoniji, Sintra na Portugalskem, Lofoten na Norveškem, črnogorski Kotor, Ronda v Španiji ter Kizhi v Rusiji.
Vir: STO
Foto: Maja Fister
Holi proslavlja zmago dobrega nad slabim, naznanja pa slovo od zime in prihod pomladi ter prvih setev. V Indiji ga v vseh večjih krajih praznujejo vsako leto, dan za polno luno v marcu. V nekaterih predelih Indije se praznovanja razpotegnejo kar čez ves teden!

Med festivalom zaprejo trgovine in urade, ljudje si nadanejo najbolj kričeča oblačila in se posipajo z barvnimi praški in obmetavajo z obarvano vodo. Pa tudi prepevajo in plešejo pod vodnimi pršilci. Zato ni nič čudnega, da gre za enega najbolj priljubljenih in slikovitih praznikov v Indiji. Med praznovanji tradicionalno uživajo tudi bhang, pasto iz kanabisa.

Med rituali je zažiganje demonke Holike, v ta namen pa zažgejo velike kresove, okoli katerih plešejo, pojejo in se sprehodijo vsaj trikrat. V nasprotju z večino drugih festivalov v Indiji, ob Holiju ne izvajajo drugih verskih ritualov, festival je namenjen zgolj temu, da se ljudje zabavajo!

Vandraj namig: Če vas torej v to slikovito deželo zanese prav med Holijem, predlagamo, da se pripravite na veliko vode in barv, zato oblecite nekaj, česar vam ne bo preveč škoda, priporočamo pa tudi, da si v lase in kožo vtrete kokosovo olje, ki bo preprečilo, da se vam bi barva preveč vpila, sicer jo boste odstranili le s težavo.


Foto: Pixabay, Unsplash, Shutterstock
Celjska družba za upravljanje s parkirišči in javnimi objekti ZPO bo letos začela z ureditvijo približno 400 metrov dolgega ziplina, ki bo peljal s Celjske koče do Grmade in nazaj.
“Za izgradnjo ziplina na Celjski koči je pridobljen projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, saj je to zahteven tako imenovan linijski objekt, ki bo potekal v neposredni bližini Nature 2000,” nam je sporočila vodja projektov v ZPO Celje Tatjana Hren.

Kot pa so nam še zaupali pri ZPO, se gradnja ziplina ne sme izvajati od 1. marca do 30. junija. Zakaj? Zaradi varovanja ptic, saj je to obdobje, ko se razmnožujejo in gnezdijo. S tem pa bi preveč posegali v njihovo okolje.
Ob zagotovljenem financiranju izgradnje, uspešno izvedenem javnem razpisu ter pridobljeni potrebni upravni dokumentaciji, bi torej lahko pričeli z izgradnjo letošnjo jesen.
Linijski objekt bo sestavljen iz dveh jeklenic – dveh ziplinov. Prvi se bo začel s spustom na startnem stolpu pri Celjski koči in bo dolg 411 metrov. Končno točko bo predstavljala platforma na drevesu v bližini Pečovniške koče na Grmadi. Najvišja oddaljenost prve jeklenice od tal bo 96,7 metra.
Druga jeklenica, imenovana Zipline II., bo dolga 395 metrov, vožnja z njo pa se bo začela na platformi na drevesu blizu Pečovniške koče na Grmadi in končala pod Hotelom Celjska koča. Največja globina ziplina na tem delu bo 105,7 metra.
Foto: Shutterstock/simbolična fotografija
Otočje, ki leži približno tri tisoč kilometrov severozahodno od Nove Zelandije, je poimenovano po britanskem raziskovalcu Jamesu Cooku. A ime po mnenju otoške vlade ne odraža polinezijske kulture. Zato želijo skupini 15 otočkov nadeti novo ime. Takšno, ki bo bolj značilno zanje.
Cookovi otoki so bili od leta 1888 do leta 1900 britanski protektorat, nato pa so prišli pod upravo Nove Zelandije. Otočje je neodvisno od leta 1965, vendar ohranja tesne vezi z Wellingtonom, ki je odgovoren za zunanje zadeve Cookovih otokov, otočanom pa omogoča življenje in delo v Novi Zelandiji.

Na Cookovih otokih so v namen iskanja novega imena ustanovili komisijo. Ta je najprej prišla na idejo, da bi otokom dodali ime, podobno kot je Nova Zelandija znana pod maorskim imenom Aotearoa. Po debatah pa so sklenili, da želijo zdajšnje ime povsem opustiti. Novo ime bi moralo biti povsem v maorskem jeziku.
Sklenili so, da mora novo ime odražati dediščino države, njene ljudi in globoko krščansko vero. Toda do spremembe imena države z 12 tisoč prebivalci je še veliko preprek. Sprememba zato ne bo prišla čez noč.
Na Cookovih otokih sicer ne razpravljajo prvič o spremembi imena. Leta 1994 so prebivalci na referendumu odločno zavrnili ime Avaiki Nui. Kako se bo razpletlo tokrat, še ni znano.
Foto: Shutterstock
Slovenka, ki govori kitajsko in jo čaka plemiška korejska poroka #intervju