“Z malce iznajdljivosti so potovanja v oddaljene kraje cenovno primerljiva Hrvaški” #intervju

Ste že slišali za Lucina potepanja? To je uporaben popotniški blog, za katerim stoji Lucija Pusovnik. S partnerjem Klemnom obožujeta potovanja, svoje dogodivščine in uporabne nasvete pa delita tudi s svojimi bralci. 

Čeprav sva si karakterno precej različna, skupaj deliva isto ljubezen in to je ljubezen do potovanj,” sta nam zaupala v tokratnem Vandraj intervjuju. Kaj sta nam še povedala ustvarjalca bloga Lucina potepanja?

Kje smo vaju ujeli tokrat? 

Trenutno sva doma, ampak že počasi načrtujeva, kam jo bova mahnila letos.

Kolikšen del leta preživita na potovanjih?

 Vsako leto poskušava potovati čim več, vseeno pa sva omejena s številom dni letnega dopusta. Ponavadi dopust kombinirava s prazniki, tako, da lahko ostaneva kakšen dan na poti več, nekako pa sva na leto okoli 35-40 dni na poti.

Kako izbirata naslednjo destinacijo? 

Načeloma imava nek »bucket list« željenih destinacij, po katerem potem izbirava destinacije. Vsekakor pa ima veliko vlogo pri izbiri destinacije tudi cena letalske karte.

Katero od preteklih potovanj vama ja najbolj pri srcu?

Verjetno kar najino prvo potovanje na Tajsko, saj naju je popoloma očarala. Na tem potovanju sva tudi ugotovila, da želiva to početi vse življenje.

Kako dolgo ustvarjata svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

Blog Lucina potepanja ustvarjava okoli 3 leta, nastal pa je iz čisto preprostega razloga. Najine popotniške fotografije in spomine sva želela nekam shraniti in ena od najbolj optimalnih stvari je bil nekakšen virtualni dnevnik oz. blog. Ker sva dobivala vedno več vprašanj, povezanih s potovanji, sva blog prilagodila do te mere, da podava čim več uporabnih informacij in izkušenj pridobljenih tekom najinih potovanj.

Katera je najbolj brana objava vseh časov? 

Na blogu sta najbolj brani 2 objavi. Prva je tista, v kateri sva naredila cenovno primerjavo med Balijem in Hrvaško, sledi pa ji objava z naslovom Od kje nama denar za potovanja.

Na kakšen način si torej financirata svoje poti? Z blogom tudi služita? 

Potovanja financirava tako, da hodiva v službo in nekaj malega vsak s svojim hobijem. Z blogom zaenkrat še ne služiva, bi si pa v prihodnosti vsekakor želela imeti tudi kakšno dobrobit zaradi bloga.

Kdo so vajini bralci? Prevladujejo Slovenci ali tujci?

Blog od začetka piševa v slovenščini, zato je tudi največ bralcev iz Slovenije. Pred nekaj časa sva začela objave pisati tudi v angleščini in se malo bolj posvečati Instagramu, tako, da počasi prihajajo tudi tuji bralci.

Imata na potovanjih tudi kaj stika z lokalci? Kje so vama najbolj prirasli k srcu? 

Potovanje brez stika lokalcev si težko predstavljava. Zelo so naju presenetil nasmejani Tajci, najbolj pa sva navdušena nad gostoljubnostjo v balkansih državah, zato se v ta del sveta vedno rada vračava.

Si predstavjata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Ne, tega si pa res ne predstavljava. Nekako sva vedno v lovu za kakšno super fotko ali videom, s katerimi lahko kasneje vsaj malo podoživljava potovanja.

Kakšen tip popotnikov sta?

Spadava bolj v skupino aktivnih popotnikov. Rada odkrivava nove stvari, hodiva na trekinge, poskušava novo hrano … Ležanje na plaži je za naju le za kakšen dan ali dva.

5 stvari, ki jih najprej spakirata? 

Potni list, beležko za sprotne zapiske, bančno kartico, fotoaparat in sončna očala.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom? 

Vsekakor to, da je včasih super iti iz svoje cone udobja in izven uhojenih poti, ker ponavadi ravno takrat odkrijemo ali doživimo nekaj novega.

Kaj pa tistim, ki bi svoja potovanja radi prelili v zapise na blogu? 

Svetovala bi, da naj kar poskusijo, saj ustvariti blog ni tako težko, kot je videti na prvi pogled. Potrebna je predvsem volja in vztrajnost.

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu? 

Defenitivno je na prvem mestu tajski Pad Thai, navdušena sva bila tudi nad vegeterijanskim tajinom (Maroko) in morda še vietnamska juha Pho.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

K sreči nimava neke neprijetne izkušnje s potovanj. Mogoče bi izpostavila le mojo izgubljeno prtljago v Maroku. Je bil kar podvig poiskati primerna oblačila in ostale stvari. K sreči so prtljago naslednji dan že našli.

Katera destinacija je presegla vajina pričakovanja in katera vaju je razočarala? 

Lahko rečeva, da naju je Tajska nekako najbolj navdušila, morda tudi zaradi tega, ker je bilo to najino prvo potovanje. Morava pa reči, da naju razočarala ni dejansko še nobena destinacija, saj ima vsaka svoje prednosti in slabosti, nisva pa bila nad nobeno razočarana, da bi jo lahko izpostavila.

Kakšne so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Največja zmota je verjetno ta, da so potovanja zelo draga. Res je, da potovanja nekaj stanejo, vendar veliko ljudi misli, da če greš na potovanje v kakšne oddaljene kraje, da potrebuješ veliko denarja. Z malce iznajdljivosti in prilagodljivosti, so takšna potovanja cenovno lahko primerljiva tudi z dopustovanjem na Hrvaški.

Pa o blogerjih?

Misliva, da je največja zmota o blogerjih ta, da imamo veliko stvari zastonj, v zameno za kakšno objavo na blogu. Veliko ljudi tudi misli, da je pisanje bloga precej enostavna zadeva, v resnici pa je potrebno vložiti veliko časa in truda. Če želiš imeti privlačen blog, je, poleg pisanja objav, potrebno poskrbeti še za dobre fotografije, jih urediti, včasih celo posneti kakšen video. Pri vsem skupaj je potrebno tudi vsaj malo poznati socialna omrežja, da se doseže večja prepoznavnost in berljivost.

Kakšnih življenskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Potovanja so naju naučila veliko. V prvi vrsti je seveda strpnost in sprejemanje vseh, ne glede na videz, raso, barvo kože in jezik in pa tudi to, da se naučiš biti samostojen in da se v življenju znajdeš in zaneseš nase. Največja lekcija, ki sva jo kot par dobila na potovanjih, je ta, da morava znati sodelovati, se pogovarjati in prilagajati, kar pa seveda pride zelo prav v medsebojnem odnosu.

Kdaj bloganje preraste v posel? 

Verjetno takrat, ko ti blog prinese dovolj financ za življenje in ne rabiš hodit v redno službo.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Morda se sliši smešno, ampak najbolj pogrešava govejo juho.

Hitrih 6:

Naj država: Tajska

Naj mesto: Ubud

Naj plaža: Nang Yuan

Naj kulinarika: tajska

Naj transport: letalo

Naj jezik: angleški

 

Foto: arhiv Lucina potepanja

Luciji in Klemnu lahko sledite na blogu Lucina potepanja ali na Instagramu.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!  

PREBERITE ŠE:

Slovenka, ki govori kitajsko in jo čaka plemiška korejska poroka #intervju

Slovenka, ki govori kitajsko in jo čaka plemiška korejska poroka #intervju

Moja tokratna svetovljanska sogovornica je Katarina Birtič Choi. Stoji za blogom Po tujem potujem, sicer pa se kot sinologinja ukvarja tudi s kitajskim turizmom. In kot kaže, ima odlično sposobnost slikovitega prikaza nam precej nepoznanih, a imenitnih kultur.

Zelo blizu ji je tudi Koreja, saj je poročena s Korejcem iz plemiške družine, ki ga je – zanimivo – spoznala v Domžalah. Vendar pa se je njuna skupna življenjska pot začela kasneje, v spet tretji deželi …

To je njena zgodba, skozi katero boste spoznali kup zanimivih dejstev o kitajskih in korejskih tradicijah, tamkajšnjem poročnem obredu, ki jo še čaka, o prvem pihanju STOTE svečke njune enoletne prvorojenke … O krajih in okusih, ki jih v Koreji in na Kitajskem ne spreglejte, pa tudi o tem, kako nepremišljeno (in pogosto nenamerno) žaljivi smo, ko rečemo, da so vsi Azijci isti …

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Katarina in govorim kitajsko, poročena pa sem s Korejcem, ki govori korejsko. Skupni jezik sva zaenkrat našla v angleščini. Ukvarjam se s kitajskim turizmom, pisanjem, prevajanjem in kitajskimi družbenimi omrežji. Na svojem blogu Po tujem potujem objavljam zgodbe, novice in informacije v povezavi s Kitajsko, Korejo, potovanji in medkulturno sinergijo.

Kaj vas je pritegnilo k študiju sinologije?

Vse skupaj je bil bolj splet okoliščin kot povsem zavestna odločitev. Želela sem si študirati jezike, prevajalstvo, sociologijo … Pa mi je življenje kar samo ponudilo sinologijo in sociologijo kulture. Če povem po pravici, nisem imela namena resno študirati sinologije. Kitajska je bila takrat veliko bolj oddaljena kot je sedaj.

A potem me je kar zagrabilo; občutek, ko kar naenkrat lahko bereš nekaj, kar se ti je še pred kratkim zdelo neberljivo … Na začetku študija sinologije si kot otrok – ne znaš brati, ne znaš pisati, besede izgovarjaš povsem napačno. Pred tabo se počasi odpira nov svet, novi pogledi, nov jezik in nova razumevanja …

Poročeni ste s Korejcem, imata pa tudi 6-mesečno hčerko. Je vaš dom Koreja, Slovenija ali kaj vmes?

V vseh teh letih potovanj in bivanja v tujini sem razvila nekako drugačno pojmovanje besede dom. Dom namreč sama bolj razumem kot občutek in ne toliko kot lokacijo bivalne enote.

Velikokrat se mi zgodi, da ne glede na državo lahko začutim občutek domačnosti. Morda vonj, pesem, stisk roke … pa se že skoraj počutim kot doma. Dom in domačnost povezujem s starši in starimi starši – ob besedi dom najprej pomislim nanje, šele nato na hišo oziroma stanovanje in morda bolj pri koncu še na Slovenijo.

Se pa že sedaj počasi pripravljam na izziv, kako bova z možem uspela svoji hčerki enakovredno predstaviti obe državi, iz katerih izvirajo njene korenine.

Kje sta se spoznala?

V Domžalah (smeh). Kolesaril je po Evropi, vendar si je zlomil ključnico. V času rehabilitacije si je našel delo v Sloveniji v istem podjetju kot jaz. Vendar se tam zaradi natrpanega delovnika nisva imela priložnosti bolje spoznati. Po nekaj mesecih bivanja v Sloveniji je odšel v Gruzijo in ostala sva v stikih preko messengerja. Povabil me je na obisk in med potovanjem po državi sem ugotovila, da sem si našla sopotnika za življenje.

Aprila se bosta poročila še v Koreji. Kako drugačna je njihova tradicija ob tem veselem dogodku?

V Sloveniji sva se poročila povsem na hitro na domači upravni enoti. Rajši bi se poročila malo bolj klasično tudi pri nas, vendar na žalost ni šlo. Poroka je bila zaradi izjemno rigidnih birokratskih postopkov edina in zadnja rešitev, da je mož lahko ostal v Sloveniji. Sicer bi moral po dovoljenje za bivanje odleteti v Tokio ravno v času, ko sem imela predviden datum poroda.

V Koreji pa bomo obred pripravili v nekakšnem miksu, saj gre za mednarodno poroko. Imela bom klasično belo obleko, obred se bo odvijal na prostem na njihovi domači posesti, na kateri se nahaja korejska tradicionalna hiša, ki je stara 450 let (na spodnji fotografiji).

Prič ne bova imela (razen okrog 500 ali več obiskovalcev), tudi prstanov verjetno ne. Pred poroko v Koreji bova opravila še nekaj predporočnih fotografij, verjetno kar v Sloveniji, če nama bosta vreme in čas dopuščala. Dogodek bosta povezovala eden ali dva prijatelja, mogoče bom za slikanje oblekla še njihovo tradicionalno obleko hanbok.

Njegova družina spada med plemiške korejske družine, zato bo dogodek nekoliko večji in morda tudi malo medijsko obarvan, vendar o tem še nočem razmišljati, saj se bojim, da mi bo trema zabetonirala noge.

Ob fotografiji svoje hčerke ste na Instagramu zapisali, da Korejci starost otrok štejejo drugače, kot mi, saj s štetjem ne začnejo šele ob rojstvu. Kako torej določajo starost in kdaj (če sploh) pihajo svečke?

Korejci že v času nosečnosti z vzdevkom poimenujejo še nerojenega otroka. Ko se otrok rodi, je po njihovem štetju star eno leto, nato pa se številka poveča še, ko se obrne koledarsko leto. Prvo svečko skupaj z otrokom starši pihajo, ko dojenček dopolni 100 dni in je nekakšen prvi velik mejnik.

Pred tem so dojenčki v preteklosti bolj pogosto umirali pred dopolnjenim stotim dnem starosti. Sicer pa rojstne dneve sedaj praznujejo na datum svojega rojstva, nič drugače kot pri nas.

Ukvarjate se s kitajskim turizmom. Kaj točno to pomeni?

To v praksi pomeni, da ločim med korejskimi in kitajskimi turisti, ki se sprehajajo po Evropi (smeh). Šalo na stran – že od leta 2013 spremljam razvoj kitajskega turizma – kako v tujino potujejo Kitajci, kam potujejo, kaj si želijo, kaj si ogledujejo itd. Poenostavljeno povedano: organiziram, planiram in pišem programe potovanj za Kitajce, ki prihajajo v Slovenijo, sosednje države in v države bivše Jugoslavije.

Kitajskim agencijam priporočam nove destinacije, predstavljam jim Slovenijo, slovenskim in evropskim turističnim akterjem pa svetujem, kako naj pripravijo ponudbo, da bo sploh vidna na kitajskem turističnem trgu. Veliko časa in energije porabim tudi za usklajevanje želja in zahtev na obeh straneh in velikokrat se vprašam, kako drugačno sploh je moje delo od dela v diplomaciji (smeh).

Kako sorodni sta Kitajska in Koreja?

Obe državi sta v Aziji in sta imeli določen tok zgodovine skupni. Prebivalci obeh držav jedo s paličicami, vendar so paličice na Kitajskem lesene oziroma iz bambusa, v Koreji pa so jeklene. Nimajo iste pisave, kot marsikdo zmotno misli in jezika sta si med sabo tako različna, da se ne morejo razumeti med pogovorom. Seveda so podobnosti in razlike, vendar se mi zdi, da so si skorajda bolj različni kot smo si Slovenci z Nemci.

Kateri so kraji, ki jih ne smemo izpustiti ob obisku Kitajske?

Vsem, ki prvič potujejo na Kitajsko, bi priporočala obisk Shanghaija in potem od tam še Suzhou, Hangzhou ter Peking. Tudi Qingdao je zanimiv, v njem lahko najdete tudi veliko nemških vplivov – od tam je tudi pivo Tsingdao, ki je najbolj pogosto na prodaj na slovenskih prodajnih policah.

Meni sta izjemno ljuba Shenyang ter Dalian, ki se nahajata v provinci Liaoning na severu Kitajske. Vsekakor se morajo obiskovalci, ki odhajajo prvič na Kitajsko zavedati, da je Kitajska ogromna. Na severu pozimi padejo stopinje tudi pod minus 25 ali 30, na jugu Kitajske pa vlada subtropsko podnebje in stopinje pozimi redko padejo pod deset stopinj. Barvitost Kitajske lahko odkrivate tudi v provinci Guangxi in pijačo častim tistemu, ki bo obiskal Longlin – mali in neopisljivo simpatičen kraj na jugu Kitajske, kjer sem leta 2013 poučevala angleščino.

Pa kraji, ki jih ne smemo izpustiti ob obisku Koreje?

Koreje še nisem videla toliko, kot bi si želela. Vsekakor naj bo najprej na vrsti Seoul, potem pa obmorsko mesto Busan ter Gyeongju; kraj, iz katerega prihaja moževa družina.

Mesto Gyeongju je namreč staro 2500 let, ima kraljevske grobnice, najstarejšo opazovalnico zvezd v Aziji, čudovito letovišče ob jezeru … Yangdong vasica je največja korejska tradicionalna vas, v njej je več kot 160 tradicionalnih hiš. Če vam čas dopušča, priporočam tudi obisk gore Seorak. Letos spomladi odhajamo na pot po obalnih mestih v Koreji in verjamem, da bo seznam must-see krajev postal daljši.

Kitajske restavracije smo v Sloveniji sprejeli že pred leti in njihova hrana nam je v osnovi znana. Katere pa so korejske jedi, ki jih MORAMO poiskusiti?

Če se ne motim, so v Ljubljani sedaj dve ali tri korejske restavracije. Če imajo na meniju, bi potem priporočala bibimbap (riž, zelenjava, govedina in pekoča omaka), shabu shabu (juha oziroma hot pot z zelenjavo, gobami in govedino-moja najljubša jed, ki pa izvira iz Mongolije), kimbab; to, kar Slovenci zamenjujemo s sušijem, tteok booki (nekakšna oblika njokov iz riževe moke, fish cake in zelo pekočo omako – samo za pogumne).

Katere slovenske navade se Korejcem zdijo nadvse čudne?

Verjetno ta, da veliko odraslih s svojimi družinami živi v isti hiši kot njihovi starši. Ali pa ta, da ne nosimo mask čez usta v času, ko naokrog razsajajo gripe ter ostali virusi in bacili. Korejci ne nosijo mask samo v primeru, ko je zunaj slab zrak, ampak v zaprtih prostorih tudi zato, da s svojo boleznijo ne bi okužili še ostalih. Ne pa si sedaj prosim predstavljati, da v Koreji kar vsi naokoli hodijo z maskami čez usta.

Kaj pa njihove navade? Katera vas je pri vašem možu najbolj presenetila?

Precej manj uporabljajo stavčne zveze v prihodniku kot v slovenščini. Zato se jim zdimo počasni, saj večino stvari, ki se jo moramo lotiti, postavimo v prihodnost. Resnično se marsikaj da storiti hitreje, vendar se nam zato zdijo včasih precej nepotrpežljivi.

Smo si v čem zelo podobni?

V marsičem. Oboji imamo radi planinske čevlje in hribe, naravo. Prav tako imamo oboji radi zelje; Slovenci kislo, Korejci pa svoj pekoči kimči. Oboji si sezujemo čevlje pri vstopu v stanovanje, radi nazdravljamo z alkoholnimi pijačami … Nekatere jedi so si tudi izjemno podobne – oboji imamo namreč krvavice. Precej prevečkrat smo oboji tudi nepotrpežljivi na cestah …

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo Slovenci o Korejcih in Kitajcih?

Žal še vedno veliko Slovencev ne loči med državama, marsikateri znanec ali someščan še vedno misli, da je moj mož Kitajec. Velikokrat se Slovenci oziroma Evropejci sami sebi zdijo izjemno smešni, ko Korejca vprašajo, iz katere Koreje prihaja. Verjemite mi, njim ni do smeha. Preveč je vsesplošnega posploševanja.

Na primer Kitajska je že sama po sebi veliko bolj raznolika kot Evropa … Če Korejec govori korejsko, ga Kitajec ne razume. Če Hrvat govori hrvaško, ga Slovenec večinoma razume. Slovenec je verjetno takoj užaljen, če ga kak tujec zamenja za Hrvata, hkrati pa se mu zdi povsem nežaljivo, da se njemu zdijo “pač ti Azijci itak vsi isti.”

Katere pa so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

To, da veliko ljudi popotnika okrona za nestabilno osebnost, ki se ne zna ustaliti. Za popotnika najbolj nesmiselno vprašanje je najbrž vprašanje o tem, kdaj bo nehal potovati. Večina misli, da se moraš v neki točki v življenju radikalno odločiti med potovanjem ali delom. Ne znajo si predstavljati, da je možno sožitje in kombinacija med obema. Napačno si ljudje tudi predstavljajo, da si popotnik ne more najti stalnega dela – to je zelo zgrešeno mišljenje, saj danes v digitalni dobi marsikakšen priliv denarja ni vezan na pisarno oziroma eno mesto.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Verjetno to, da je treba zaupati v pot svojega življenja. Večkrat bi se v vsakdanjem življenju morali obnašati kot na potovanjih. Sedemo na vlak, na katerem še nikoli nismo sedeli in se odpeljemo proti cilju, ki smo si ga zadali sami, kljub temu, da še nimamo čisto jasne slike o tem, kaj nas bo v resnici počakalo na ciljni destinaciji in kako zelo – če sploh – bo to sovpadlo z našim vnaprej zastavljenim načrtom in predstavami. Bolj bi morali biti pripravljeni na sprejemanje vsakodnevnih sprememb.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Slovenščino. Kadarkoli sem v tujini, me zagrabi še večja strast po pisanju in branju. Besede v tujini postajajo še glasnejše, v bistvu kar kričijo po zapisovanju. Upam, da mi nekega dne uspe svoje zapise strniti v kakšno konkretno knjigo ali dve, tri …

Foto: Osebni arhiv/Katarina Birtič Choi, Kevin Hwan, Crissy&Keith

Katarini, njenemu delu in dogodivščinam njene družinice lahko sledite na njenem blogu Po tujem potujem, pa tudi na Facebooku in Instagramu.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!  

PREBERITE ŠE:

“Za vse popotnike imam samo en nasvet: Ne iščite izgovorov!” #intervju

“Za vse popotnike imam samo en nasvet: Ne iščite izgovorov!” #intervju

Mojca Mitev je popotnica iz okolice Maribora, ki ustvarja blog Dream Big Never Stop. Potuje s partnerjem in hčerko Mio, z njo pa smo klepetali o potovanjih z otrokom, o navdihu za nove destinacije, bloganju in Instagramu kot viru zaslužka.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Mojca Mitev, velika ljubiteljica potovanj in izletov v najrazličnejše kraje po svetu, blogerka in modna navdušenka. Prihajam iz okolice Maribora, ukvarjam se s kozmetičnimi storitvami in ročnim izdelovanjem raznih modnih dodatkov. Obožujem vse, kar je lepo, živo obarvano in očem privlačno. Vsekakor pa sem velika avanturistka in ravno zaradi želje po videti še več in odkrivanju novih stvari, nikoli ne mirujem.

Vaša potovanja so osredotočena na evropske države. Na podlagi česa izbirate naslednjo destinacijo?

Od trenutka, ko sem začela pisati blog, sem po večini res potovala po Evropi, ampak sem že pred tem obiskala veliko držav, ki se nahajajo izven Evrope. Destinacije izbiram na podlagi lastnih interesov in na podlagi sodelovanj, ki se ponudijo. Vsekakor pa me pri izbiri destinacije za potovanje vedno znova pritegne bližina morja, obala in rajske plaže.

Kakšen tip popotnika ste?

Sama bi se opisala kot vsestranski in neodvisen tip popotnika. Všeč so mi rajske destinacije in velika mesta, kot tudi iz civilizacije oddaljeni kraji. Obožujem potovanja v neznano in raziskovanje divjih plaž s turkizno modro vodo, sprehajanje po ulicah velikih mest in iskanje zanimivih aktivnosti na destinacijah po svetu, ki bi jih moral preizkusiti vsak obiskovalec.

Potujete s partnerjem in hčerko Mio. Kaj bi svetovali mladim družinam, ki si ne upajo v svet z majhnimi otroki?

Tako je, potujem s partnerjem in hčerko. Moj nasvet za mlade družine, ki se podajajo v svet z majhnimi otroki je naslednji: Naj vas ne bo strah. Naše potovanje v Maroko je bilo le nekaj dni po nesrečnem dogodku, ko so v gorovju Atlas umorili dve študentki. Kljub raznim opazkam in dvomom, smo se podali na pot in ugotovili, da je kraljevina Maroko vse prej kot sovražna dežela. Na letalu, ki je poletelo proti Maroku, je bilo prav tako ogromno mladih družin z majhnimi otroki. Če imate željo potovati po svetu, ne komplicirajte stvari, kupite letalsko karto in pojdite! Življenje je samo eno.

Ustvarjate tudi blog. Ciljate na to, da bo postal vaša prva služba?

Tako je, blog ustvarjam nekje leto in pol. Vsak začetek je težak, ampak predvsem za blog je na začetku pomembno, da imaš jasno zastavljen cilj in temo vsebine. Blog je tesno povezan z mojimi socialnimi omrežji in ogromno mojih sledilcev se prej ali slej znajde na strani kakšnega izmed člankov mojih potovanj. Vsekakor je to moja želja in v kombinaciji z Instagramom sem na dobri poti.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vašem blogu?

Najbolj brana objava na blogu je zagotovo objava o glamping resortu na Štajerskem. Predvidevam, da so bralce prepričale lepe fotografije in vedno večje zanimanje za tovrstno namestitev. Vsekakor je čudovito in idilično.

Kdo so vaši bralci? Prevladujejo Slovenci ali tujci?

Med mojimi sledilci se najdejo tako Slovenci kot tudi tujci iz celega sveta, zato za pisanje bloga zaenkrat uporabljam angleški jezik. V zadnjem času delam predvsem na promociji v domačem okolju, ker imam namen preseliti blog na drugo domeno, kjer bo blog v slovenščini in angleščini.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Pravzaprav ne. Vsako destinacijo, na katero se odpravimo, že vnaprej skrbno raziščemo in napišemo načrt stvari, ki si jih želimo ogledati. Seveda ne gre vedno po načrtu in marsikdaj le-tega spremenimo.

Vedno poiščemo tudi idilične kotičke za fotografije, ki jih kasneje delim na socialnih omrežjih in s tem želim ljudi spodbuditi k potovanjem. Prav potovanja nam širijo obzorja in nas naučijo ceniti okolje, v katerem živimo in življenje, ki nam je bilo dano.

Kakšne motive najraje lovite v objektiv?

V objektiv najraje lovim slikovito pokrajino in idilične mestne kotičke, v kombinaciji s čudovitimi modnimi kosi in dodatki.

Na Instagramu vam sledi prek 46 tisoč sledilcev. Kaj je ključ do grajenja takšne baze?

Ključ do uspeha je vedno enak: vztrajnost in trdo delo. S prepoznavnostjo mojega profila na Instagramu se vsakodnevno ukvarjam že 3 leta. V ozadju je ogromno dela, časa in seveda konstantnega objavljanja. Prav tako pa tudi pravilna uporaba hashtagov, sledenje IG algoritmu in redna komunikacija s sledilci, pripomorejo k temu, da postane profil viden večjemu krogu ljudi.

Z Instagramom tudi služite?

Tudi. S prepoznavnostjo profila se iz dneva v dan povečuje tudi število ponudb za razna sodelovanja. Vedno izberem samo ponudbe, katerih izdelki in storitve sovpadajo z vsebino mojega profila. 

5 stvari, ki jih najprej spakirate? 

Kamera, telefon, kopalke, dokumenti, oblačila. 

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Za vse popotnike imam samo en nasvet: Ne iščite izgovorov! Če boste iskali izgovore, jih boste znova in znova lahko našli. Nikoli ne bo idealen čas za potovanje, vendar je čas tisti, ki ga imamo vedno manj. Poiščite destinacijo, kupite letalske karte in gremo.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Maroški tajine, odlična španska paella in grški souvlaki.

cof

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Zaenkrat je nisem imela in upam da tako tudi ostane, saj je na moji bucket listi še ogromno destinacij. 

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate? 

Imamo čudovito majhno državo, ki nam ponuja prav vse in to premalo cenimo. Zaradi majhne razdalje lahko v 2 urah vožnje dosežemo gore in morje, se odpravimo na izlet kamorkoli. Tega v drugih delih sveta običajno ni.

HITRIH 6

Najljubša država: Grčija

Najljubše mesto: Madrid

Najljubša plaža: Saona – Dominikanska republika

Najljubša kulinarika: mehiška

Najljubši način transporta: letalo

Najljubši jezik: španski

Foto: Mojca Mitev/osebni arhiv

Mojci lahko sledite na blogu Dream Big Never Stop ali na Instagramu @dreamteamtravelnote.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!  

PREBERITE ŠE:

I, Wanderlista: Pustila službo, prihranke za hišo pa namenila za potovanje po Aziji #intervju

I, Wanderlista: Pustila službo, prihranke za hišo pa namenila za potovanje po Aziji #intervju

Tokrat sem klepetala s Patricijo, Slovenko, ki že 10 let ne živi v Sloveniji, ampak na Švedskem – ter povsod vmes. Trenutno smo jo ujeli na Baliju. Poznamo jo tudi po njenem blogu z imenom I, Wanderlista. In to je njena zgodba.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Patricija, Slovenka, ki se je od doma odselila pred skoraj 10 leti in prav te dni piham 30. svečko. Po 4 letih študija v Londonu me je pot zanesla v Göteborg na Švedsko, kjer sem se sedaj tudi ustalila. Rada fotografiram, potujem in pišem blog I, Wanderlista.

Kje smo vas ujeli tokrat in kolikšen del leta preživite med raziskovanjem novih krajev?

Trenutno sem na Baliju. S fantom sva začela najino 6-mesečno potovanje po Aziji. To je najino prvo tako dolgo potovanje. Pred tem sva potovala med dopustom in med vikendi, ko sva le imela priložnost.

Lansko jesen ste v redni službi na Švedskem naznanili, da dajete odpoved in odhajate v svet. Kakšna odločitev je to in koliko poguma zahteva?

Res je. Preden sem dala odpoved sem delala kot marketing manager in s službo nisem bila povsem zadovoljna. Namesto, da bi iskala novo zaposlitev in spet delala nekaj, kar me ne veseli, sem se odločila, da malo počakam s pisarno, in grem raje na plažo. Nekako se mi je zdelo, da je to tisti “zdaj ali nikoli” trenutek. Kupila sva enosmerne letalske vozovnice do Balija. Švedsko sva zapustila pred dvema tednoma.

Za leto 2019 sva imela sicer drugačne načrte. Načrtovala sva nakup hiše, vendar sva se odločila, da take stvari lahko malo počakajo. Mislim, da vsak, ki bi rad potoval, bo. Pogum pa že pride.

Vaša dogodivščina se torej začenja v jugovzhodni Aziji. Jo nameravate krojiti po trenutnem navdihu?

Načeloma sem prej vedno vse splanirala vnaprej in za vsako uro vedela, kaj bova počela. Sedaj pa bova obiskala toliko destinacij, da planirava večinoma 1 dan vnaprej, vsaj kar se tiče aktivnosti v državi, v kateri sva.

Omejuje naju dejstvo, da morava zaradi vize, vedno imeti letalsko karto tudi ven iz drzave, v katero vstopava. Zaenkrat imava po 2 mesecih Balija planirano Malezijo. Všeč nama je, da ne veva točno, kje bova. In da si s tem tudi dava priložnost rezervirat karte za kraje, ki nama jih npr. priporočajo popotniki, ki jih spoznava med potovanjem.

Nameravata svojo azijsko dogodivščino financirati predvsem iz prihrankov ali bosta delo poiskala tudi kje na poti?

Oboje. Najnini prihranki so bili prvotno namenjeni nakupu hiše, ampak sva se odločila, da jih nekaj porabiva za malo bolj zabavne stvari v življenju. Delo namerava tudi poiskati preko spleta, in zaenkrat je izbira v najinih strokah kar velika.

Kam (če sploh) se torej vračata po tem?

Nazaj na Švedsko. To je vsaj trenutni načrt.

Živeli ste tudi na Otoku – v Londonu in na Švedskem. Sta to kraja, kjer bi lahko ostali vse življenje?

V Londonu sem živela 4 leta in sem se z velikim veseljem iz mesta tudi odselila. Obožujem London, ko ga obiščem kot turist, za življenje in delo je pa Švedska veliko bolj prijazna. V Göteborgu sem sedaj že več kot 5 let in tam bom ostala najverjetnje vse življenje. Z malimi oddihi v  toplejše kraje, seveda.

Na katerem kontitentu se počutite najbolj domače? Zakaj?

V Evropi. Ker je, po mojem mnenju, kvaliteta življenja neprimerno boljša v Evropi kot kjerkoli drugje.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Ne znam si predstavljati potovanja brez spominov v obliki fotk in videev, ker res zelo rada fotografiram. Raje potujem s praznim kovčkom, kot pa brez moje foto-opreme.

Kakšne motive najraje lovite v objektiv?

Najraje imam sončne zahode in fotografije posnete z dronom, top down. Vedno znova me fascinira svet s ptičje perspekitve.

Na Instagramu vam sledi prek 13 tisoč sledilcev. Kaj je ključ do grajenja takšne baze?

Vztrajnost in pa veliko dela. Jaz sem imela srečo, da so moje fotografije objavili v angleški reviji Grazia UK in na kar nekaj znanih IG računih. Veliko časa posvetim novim fotografijam, rednim objavam in odgovarjanju na sporočila in komentarje.

Z Instagramom tudi služite?

Trenutno ne. Moj račun je čisto premajhen za zaslužek. Rada sicer sodelujem z različnimi podjetji, dokler imajo v ponudbi nekaj, kar bi zanimalo mene in moje sledilce.

Ustvarjate tudi blog I, Wanderlista. Ciljate na to, da bo postal vaša prva služba?

Sem realist in bi rekla tako: rada imam “klasično službo”, rutine in zanesljiv dohodek. Bi pa z veseljem delala manj kot 40 ur na teden za nekoga drugega. Blog bi v idealnem scenariju zame predstavljal part-time job. Večinoma zato, ker je bloganje precej osamljeno delo, jaz pa rada delam tudi v timu.

Kakšen tip popotnika ste?

Vedno raje aktivno preživljam počitnice, nekako 80-20. Večji delež (80%) zame predstavlja hoja po mestih, obisk templjev, hoja v hribe, nakupi po lokalnih marketih, vožnje z motorjem v neznano in pa turistične aktivnosti. Tistih 20% pa ležim na plaži, se sončim in snorklam.

Kako izbirate naslednjo destinacijo in na kakšen način načrtujete svoja potovanja?

Poskušam se izogniti destinacijam z veliko turisti. Prav poseben užitek mi je najti skrite, neraziskane kotičke ali pa že znane lokacije predstaviti skozi drugačen/svoj pogled.

5 stvari, ki jih najprej spakirate?

Nahrbtnik s foto-opremo, kopalke, potni list, slamnik in telefon.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Vprašaj ljudi, če jih lahko fotografiraš in naj bo to uvod v pogovor. Rada spoznavam tuje kulture in z veseljem zapravim nekaj minut v pogovoru z domačini.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Martabak (Bali), kottu roti (Šrilanka), tacos na švedski način. Extra: king coconuts na Šrilanki so moja najljubša pijača, sok iz teh kokosov je resnično okusen.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Zaenkrat nisem še imela kakšne izrazito neprijetne izkušnje.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Potovanje, ko je destinacija v sezoni. Midva sva že tretjič v Aziji v deževni sezoni in ne samo, da so cene hotelov bolj ugodne, tudi veliko manj ljudi je – kar je zame ogromen bonus. Kljub temu kaj vremenoslovske aplikacije pravijo, dež skoraj vedno pada samo ponoči ali pa se močno ulije za 10 minut čez dan.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Živeti na bolj trajnosten način. Zelo veliko lahko tudi turisti pripomoremu k temu, da okolja ne uničujemo, temveč stremimo k temu, da ga zapustimo lepšega kot smo ga ‘prejeli’.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Pogled na gore iz skoraj vsakega kotička Slovenije. In pa seveda, mojo družino. Po skoraj 10 letih od doma, si včasih res želim, da bi bil svet malo manjši.

HITRIH 6

Najljubša država: Šrilanka

Najljubše mesto: Ljubljana

Najljubša plaža: Fushifaru (Maldivi)

Najljubša kulinarika: Mehiška

Naljubši način transporta: Avto

Najljubši jezik: Švedščina

Foto: I, Wanderlista

Patriciji lahko sledite na njenem blogu I, Wanderlista in pa na Instagramu.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!  

PREBERITE ŠE:  

Barbara in Blaž: “Če še niste bili na skuterju, mogoče ni pametno, da se učite na Baliju” #intervju

Barbara in Blaž: “Če še niste bili na skuterju, mogoče ni pametno, da se učite na Baliju” #intervju

Našo pozornost sta tokrat pritegnila Barbara Bedene in Blaž Dobravec, popotniški par, ki se z dopusta na Baliju vrača z najboljšim spominkom – tistim v digitalni obliki.

V kratkem filmčku sta namreč povzela svojo indonezijsko dogodivščino in raziskovanje Balija, na Vandraj pa sta delila tudi nekaj trikov in idej, kaj tam početi in česa ne. Na primer učenje vožnje s skuterjem je na vrhu seznama stvari, ki jih raje počnite kje drugje. Kdo sta torej Barbara in Blaž? Za začetek si oglejte njun video, ki sta ga posnela na Baliju.

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva noč in dan. Jutranji ptič in medvedka med zimo, družabna punca in samotar, skratka par, ki se po karakterju zelo razlikuje, a ima nekaj skupnega … Oba obožujeva potovanja. Kljub vsem razlikam v karakterju se dobro dopolnjujeva. Ko nisva na potovanjih, kjer sva fotograf, videograf in model, pa sva študenta fizioterapije in matematike.

Kakšne motive najraje lovita v objektiv?

Čeprav imava rada mesta in njihovo čarobno, včasih hektično vzdušje, oba obožujeva naravo in raziskovanje še neodkritih kotičkov sveta. Čeprav so tehnološki dosežki zanimivi, ima narava nek čaroben občutek svobode.

Si predstavljata potovanja, kjer ne naredita niti ene fotografije ali videa?

Uh, definitivno ne. Oba imava v sebi neko »dolžnost« beležiti spomine, predvsem za naju. Med pregledovanjem fotografij ali videa na nek način podoživiva trenutke, ki sva jih doživljala med potovanjem, vrnejo se spomini, dogodivščine, polomi, pokvarjeni in ukradeni skuterji, ljudje, ki sva jih spoznala, in še in še.

Že sama misel na to, da bi morala kamero/fotoaparat pustiti doma, je zastrašujoča (smeh).

Na podlagi česa izbirata svojo naslednjo destinacijo?

Sva študenta. Mogoče to že dovolj pove. A čisto zares – vsak od naju ima svoj seznam lokacij, ki ga seveda hitreje dopolnjujeva, kot črtava lokacije iz njega, nato pa primerjava lokacije iz obeh seznamov. Velikokrat se zgodi, da imava podobne želje, če ne, pa se na vsaki lokaciji najde nekaj za vsakega. Tako, da nama samo iskanje lokacij ne predstavlja težav.

Na Vandraj smo vaju ujeli zaradi vajinega filmčka, ki sta ga posnela na Baliju. Katera je najbolj zaznamujoča izkušnja, ki sta jo doživela na tem slavnem indonezijskem otoku?

Najbolj sta naju zaznamovali dve izkušnji, obe sta povezani s skuterjem. Prva se je zgodila dejansko 15 minut po tem, ko sva v hotelu najela najin prvi skuter. Odpeljala sva se do Tegallalang teras, ki so ena izmed najbolj znanih lokacij na Baliju, parkirala skuter, kamor nama je pokazal redar, za vsak slučaj naredila fotografijo registrske tablice in se odpravila raziskovat … Ko sva prišla nazaj, najinega skuterja ni bilo nikjer. Ob cesti sva ga iskala kakšno uro in ko sva že skoraj obupala in želela poklicati v hotel, da so nama ga ukradli, sva ga zagledala. Najin skuter je bil na sredi nekega velikega parkirišča, obdan s stotine drugih skuterjev. Očitno nama ga je nekdo prmaknil … To je bila »zabavna« prva izkušnja.

Druga pa se je zgodila na najbolj zahteven dan, ko nama je skuter na sredi ceste odpovedal. To je bilo na Nusi Penidi, na otočku blizu Balija, kjer ni bilo ne signala, ne avtomobilov, ne asfaltirane ceste. Skuter sva nato potiskala kak kilometer, dokler nisva prišla do majhne hiške, kjer nama ga je domačin popravil. Najbolj drzno pri tem pa je bilo, da sva se kjub temu odpravila naprej, ne vedoč, ali se bo skuter, ko ga bova ugasnila, sploh prižgal nazaj … Na srečo se je!

Bali je poln neobljudenih lepot, hkrati pa tiste najbolj slavne točke preplavljajo množice turistov, ki za najboljšo Insta fotko stojijo kar v vrsti. Imata kakšen trik, kako priti do najboljšega kadra?

Ja, na Baliju je toliko nasprotij, nekje ljudi kar mrgoli, drugje jih sploh ni. Zanimivo je včasih videti, ko prideš na neko znano lokacijo že ob 6-7 zjutraj, ker si prepričan, da bo takrat lokacija samo zate in bo tudi svetloba najboljša. Ampak ko prideš tja, niti ne najdeš prostora, da bi parkiral svoj skuterček. Kljub temu, pa zgodnje vstajanje vsaj do neke mere pomaga.

Za najboljši kader je potrebno biti iznajdljiv, najti kakšno drevo, splezati nanj in predvsem priti do kadra, ki ga na Instagramu ali kjerkoli drugje ne najdeš. Sama izbira lokacij in čas potovanja pa pri tem igrata veliko vlogo. Drugače pa je čakanje zelo dobra alternativa. Velikokrat je potrebno čakati na neki lokaciji, biti potrpežljiv, da se turisti ravno za nekaj sekund izmaknejo iz kadra. Na nekaterih zelo znanih lokacijah ti to včasih ne uspe, takrat pač poskusiš narediti najboljše iz dane situacije.

Vajinih top 5 kotičkov na Baliju?

Tegallalang – prečudovite riževe terase, ki ji moraš nujno videti in se tam izgubiti. Nahajajo se 10 kilometrov severno iz centra Ubuda.
Slap Kanto Lampo – stopničast slap, manj poznan, vendar definitivno eden lepših na Baliju. V njem se lahko kopaš.
Slap Taganungan – eden najbolj poznanih slapov na Baliju, zelo mogočen, vendar tam kar mrgoli turistov. Vseeno se ga definitivno splača pogledat.
Ubud – najbolj kulturno mesto na Baliju, ker se sprehajaš in izgubljaš med majhnimi in ozkimi ulicami, odkrivaš neverjetne restavracije in trgovinice, obenem pa se neprestano izmikaš mimo drvečim avtomobilom in skuterjem. Zanimivo kulturno doživetje. Čeprav je tudi tu turistov vedno več.
Monkey Forest – nahaja se v mestu Ubud, kjer te že pred vhodom pričakajo nagajive in prisrčne opice, seveda moraš paziti na osebene stvari, saj ti opica hitro izmakne kakšno stvar (očala, telefon, denarnico …), ki je vrjetno nikoli ne dobiš nazaj.

Kaj bi svetovala tistim, ki se odpravljajo na Bali?

Obiščite ga čim prej, saj bo kmalu popolnoma preplavljen s turisti. In pa seveda, pazite pri vožnji s skuterjem. Če niste bili vsaj nekajkrat prej na skuterju, mogoče ni pametno, da se učite tam. Nama se je uspelo enkrat prevrnit, ko sva bila na hribu. Na srečo ni bilo hujših posledic, videla pa sva veliko, veliko ljudi, ki jim je poškodba s skuterjem vrjetno zelo pokvarila ali pa vsaj otežila uživanje v počitnicah.

Čudovito je preživeti večer na eni izmed neštetih plaž Balija, kjer se ob surfanju, svežem kokosu, prijaznih domačinih in čudovitih barvah sončnega zahoda preprosto počutiš svobodno.

Foto in video: Blaž Dobravec (Instagram: @blazdobravec) in Barbara Bedene (Instagram: @barbarabedene)

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!  

PREBERITE ŠE:

Vandraj insider: Slovenka, ki se je s Francozom ustalila na rajskih Karibih

Izlet na dlani: “Starši na potovanju precej bolj kompliciramo, kot pa otrok sam” #intervju

Na Vandraj imamo novo, nadvse zanimivo sogovornico. V tokratnem intervjuju smo klepetali z Martino Ploj, popotnico, ki skupaj s partnerjem stoji za enim najuspešnejših slovenskih blogov – Izlet na dlani.

Svoje popotniške izkušnje in iznajdljivost pri načrtovanju cenovno dostopnih potovanj – tudi z naraščajem, zdaj delita s skoraj 120 tisoč sledilci. Martina in Samo sta popotnika, ki sta že začetek svoje skupne poti okronala z raziskovanjem. Najprej sta osvojila nekaj evropskih mest, pot pa ju je nato na račun zelo ugodnih kart vodila na Kitajsko in v New York.

Vedno bolj pogosto brskanje za letalskimi kartami je privedlo do večkratnega raziskovanja Azije in hkrati rojstva bloga Izlet na dlani. Z blogom sta želela možnosti iskanja ugodnih letalskih povezav in prenočišč približati širši množici, hkrati pa deliti nasvete s poti, ki sta jih že raziskala. Ju želite bolje spoznati?

Kje smo vas ujeli tokrat in kolikšen del leta preživite na poti? 

Že ta vikend se bomo odpravili na 15-dnevno raziskovanje Južne Afrike. V letu 2015 smo svet pričeli raziskovati v družinskem krogu in od takrat naprej smo na daljši poti vsaj štirikrat letno. Sicer pa, če je le možno, se na kakšen krajši izlet v ali izven Slovenije, odpravimo vsaj enkrat na mesec.

Kakšen tip popotnikov ste?

Potujemo v lastni režiji, najprej poiščemo ugodne letalske karte, nato sledi rezervacija prenočišč. Okvirni načrt poti naredimo že par tednov pred potovanjem, zato prenočišča po večini rezerviramo že v naprej. Tako je pogosto najbolj ugodno, pa tudi pri potovanju z otrokom je na ta način precej lažje. Najraje pa dežele raziskujemo z najetim avtomobilom (kjer je to možno in cenovno dostopno), saj se tako počutimo bolj svobodno.

Potujete s partnerjem Samotom in štiriletnico. Kako drugačna so potovanja z otrokom od tistih iz časov pred naraščajem?  

Težko je reči, da so se potovanja drastično spremenila s prihodom otroka, saj sva oba popotnika po duši in sva se tudi z otrokom podala na prvo pot že zelo zgodaj, ko je bila še dojenčica. Do svojega 4 leta starosti je obiskala preko 20 držav, od tega jih je večina izven Evrope. Pri potovanjih z majhnim otrokom je na seznamu za raziskovanje pač nekoliko manj avanturističnih aktivnosti in kakšen živalski vrt več. Sicer pa kot družina nismo ravno lenobne sorte. Težko smo na enem samem mestu dlje časa in nenehnega potepanja se je navadil tudi otrok.

Kaj bi svetovali mladim družinam, ki si ne upajo v svet z otroki?

Podati se na prvo potovanje z otroki je vedno najtežje; potem ko pa ugotovimo, da starši na poti precej bolj kompliciramo in smo bolj zahtevni kot pa sam otrok, se pri naslednjem potovanju precej bolj sprostimo. Res pa je, da nekaj predhodnega načrtovanja in dobri nasveti za destinacijo in aktivnosti zagotovo pomagajo. Ravno zato skušamo tovrstne nasvete za potovanja z otroci tudi deliti na našem blogu.

Kako izbirate naslednjo destinacijo? Je kakšen del sveta, kamor z malčico (še) ne bi upali?

Destinacijo precej pogosto izbiramo na podlagi ugodnih letalskih kart, seveda pred tem tudi vedno preverimo vremenske razmere za določeno državo za želeni termin. Mogoče se še zaenkrat z otrokom ne bi podali v Indijo iz higienskih razlogov ter v kakšne države, kjer obstajajo zadržki za obisk z vidika varnosti kot so npr. Venezuela in Salvador. Stiskamo pesti, da z vidika varnosti ne bo zapletov v Južni Afriki.

Tudi Slovenci smo v influencerski eri, kjer blogerji in Instagram uporabniki z veliko sledilci svoja življenja prek ekranov živijo na očeh vsem. Vendar pa je vaša pot drugačna, saj sebe v resnici ne tržite kot obraz, ampak kažete zgolj svoje delo. Gre za zavestno odločitev ali zgolj dejstvo, da ste o potovanjih začeli pisati še preden je to postal del samopromocije?

Blog Izlet na dlani je nastal kot ideja pomagati drugim z nasveti, kako do ugodnih kart in ugodnih prenočišč, podajamo primere ugodnih paketov, predvsem pa želimo deliti naše izkušnje s poti. Ker sva oba precej bolj zadržane narave, sva že od začetka ustanovitve bloga odločena, da je bistvo najino delo, najine izkušnje s potovanj, tudi izkušnje potovanj z otrokom, nikakor pa ne želiva, da so v ospredju naši obrazi.

Kolikšen del vaših potovanj je v resnici prej kot dopust – delo? Kolikšen del oddiha je v resnici nabiranje vtisov, fotografij in informacij, ki jih beležite zato, da jih boste kasneje prenesli bralcem?

Do sedaj smo imeli pravi “dopust” brez dela le na Kubi, ker tam drugače ni šlo, saj je internet le redko dostopen. Praviloma je za nas prav vsako potovanje delovno, delo po večini opravljava zgodaj zjutraj in zvečer, ko otrok zaspi. Mogoče si bomo v prihodnje morali omisliti tudi kakšno dodatno pomoč pri delu na blogu, da bomo sami na dopustu lahko malo bolj “počivali”.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Žal ne, mogoče se bo slišalo malo staromodno, vendar si vsako leto iz vseh potovanj tistega leta izdelamo album fotografij in nato velikokrat v družinskem krogu ob listanju albuma podoživljamo pretekle popotniške trenutke. Nekaj fotografij na potovanjih seveda nastane z namenom za objave na blogu, medtem ko je pa preostalo namenjeno za osebno uporabo. Je pa dejstvo, da si je pri majhnem otroku, ki ga moraš ves čas loviti naokrog, precej težko vzeti čas za perfektno fotografijo.

Na Facebooku ima Izlet na dlani skoraj 120 tisoč sledilcev. Kaj je ključ do grajenja takšne baze?

Ključ do grajenja tako obsežne baze Facebook uporabnikov je zagotovo vztrajnost pri delu, učenje in prilagajanje novostim medijev, hkrati pa tudi povratne informacije uporabnikov. Je pa pridobivanje sledilcev bilo v preteklosti precej lažje. Facebook namreč ves čas spreminja in popravlja algoritme, kar posledično pomeni, da naše objave vidi vedno manjši krog sledilcev. Žal je za večji doseg na Facebooku potrebno oglaševati.

Je Izlet na dlani torej tudi vajina edina služba?

Jaz sem po izobrazbi sicer biologinja in ko sem pred leti zapustila “biološke vode”, sem se bloga Izlet na dlani bolj resno lotila. Tako je postal moja redna služba. Brez pomoči Samota, ki je računalničar in je sicer zaposlen drugje, pri blogu absolutno ne bi šlo.

Na katerem kontitentu se počutite najbolj domače? Zakaj?

Najbolj domače se zagotovo počutimo v Aziji, tam smo raziskali že lepo število držav in vedno se z veseljem vračamo. Blizu nam je tako azijska kultura kot tudi kulinarika, seveda pa je eden bolj pomembnih faktorjev cenovna dostopnost (prenočišč, prevozov, hrane…). Tudi to, da je otrokova najljubša hrana riž, pove marsikaj o tem (smeh).

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Glede na to, da se med drugim poslužujemo rezervacije prenočišč preko ponudnika Airbnb, imamo tako pogosto stik z lokalci. Sicer pa je pri potovanju z otrokom težko ostati brez stika z lokalci. Stike z lokalnimi otroci namreč otrok naveže sam, nekaj stikov pa vzpostavijo tudi lokalci sami, predvsem tisti, ki ne srečujejo mladih “belih” družin v svojih krajih. Naš seznam dežel s prijaznimi lokalci bi lahko bil precej dolg, pa če mogoče izpostavimo zgolj nekaj, so to zagotovo Združeni Arabski Emirati, Indonezija in Kuba.

5 stvari, ki jih najprej spakirate?

Ni ravno 5 stvari, kar je pa ključno, da gre z nami na pot, je računalnik in vsa foto oprema s pripadajočimi priključki. Sledi obvezno pakiranje igrač in ostalih pripomočkov, ki zamotijo majhnega otroka na 10-urnem letu. Seveda ne smemo pozabiti tudi “potovalne denarnice”, v kateri so shranjeni potni listi, kartice, vize, zavarovanja …

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Mehiški ceviche (vsaj 1x mesečno na domačem jedilniku), dim sum (azijski žlikrofi, tudi brez njih težko preživimo mesec) ter tabouleh (arabska peteršiljeva solata s kuskusom).

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Do sedaj smo imeli kar precej sreče, saj neprijetnih izkušenj s potovanj skoraj nimamo. Bilo je le par zamud letal, kakšno odpovedano prenočišče in pokvarjen avtomobil. Mogoče bolj zabavna kot neprijetna, je bila izkušnja s hrano na Kitajskem, saj naju je na krožniku skoraj vsak dan pričakalo kaj neznanega. Vsaj pri jedi mravlje, ki plezajo na drevo, nisva dejansko dobila mravelj in drevesa. Sicer pa sem sama velika načrtovalka, tako da imamo poleg plana A še vedno kakšen plan B ali celo C.

Katera destinacija je presegla vaša pričakovanja in katera vas je razočarala?

Destinacija, ki je presegla pričakovanja je Indonezija. Že prvič, ko sva še sama obiskala Sulawezi, naju je popolnoma presenetil in navdušil, ko smo se v družinskem krogu ponovno podali v Indonezijo (Bali in Lombok), smo le še potrdili, da je država res izjemna in vredna ponovnega obiska.

Nekoliko nas je razočaral obisk Cipra z vidika hrane, saj smo imeli velika pričakovanja po izjemnih kombinacijah grške in arabske kulinarike; potem pa tega nismo doživeli. Res pa je, da smo Ciper raziskovali zgolj par dni in mogoče nismo uspeli odkriti najboljših jedi in restavracij.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Največja zmota o potovanjih je zagotovo ta, da so zelo draga. Sama sva namreč že uspela rezervirati lepo število letalskih kart z zelo ugodnimi cenami, npr. V New York sva letela za 50 eur, na Tajsko za 260 eur, na Kubo za 140 eur in na Ciper celo za 1 cent.

Pogosto smo se tudi poslužili možnosti uveljavljanja najboljše cene (best price guarantee) in v določenih hotelih na ta način celo bivali brezplačno. Ena od zanimivih zmot je tudi varnost letal, namreč precej več je nesreč z avtomobili kot pa z letali.

In zmote o tem, kako je služiti z blogom?

Z blogom je mogoče živeti, vendar je zato potrebno vložiti veliko dela in najti pravo nišo. Za blog in vse pripadajoče kanale je potrebno nenehno skrbeti. Vsakodnevne objave in spremljanje novosti tako na področju vsebine, kot na področju marketinških trikov, terjajo precej več časa kot 8-urno služba. Pa tudi dopust oz. potovanje skoraj vedno vključuje vsaj nekajurni delovnik. Je pa dejstvo, da če nekaj zares rad počneš, temu ni težko posvetiti več časa.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Kar zagotovo ima Slovenija je varnost. Sprehod je možen tudi sredi noči brez posebnega strahu; medtem ko se npr. v Mehiki ni ravno priporočljivo sprehajati ali celo voziti po temačnih okoliših. Kljub temu, da zelo radi potujemo, se vedno radi vračamo nazaj domov v Slovenijo. Sploh pa po obisku Kube, ki je v času še velik korak za nami, smo se začeli dobro zavedati, koliko stvari je pri nas v Sloveniji dostopnih in se nam zdijo popolnoma samoumevne.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Svet čaka na vas, čimprej ga raziščite, vendar – pazite, potovanja vas lahko hitro zasvojijo.

Kam vas bo poneslo 2019?

Kmalu odpotujemo v Južno Afriko, za prvega maja razmišljamo o azijski destinaciji, je pa seveda odvisno od tega, kam nas bodo ponesle ugodne letalske karte.

HITRIH 6

Najljubša država: Japonska

Najljubše mesto: Bangkok

Najljubša plaža: plaža Mawun Lombok

Najljubša kulinarika: arabska

Naljubši način transporta: tuk tuk

Najljubši jezik: slovenščina

PREBERITE ŠE:

Nina potuje: Uspešna slovenska blogerka, ki potuje med delom in dela med potovanjem

Eva Panjan: Ljubljano je zamenjala za Madrid, mesto, kjer nima ničesar, a hkrati vse #intervju

Tokrat jo je Vandraj Insider popihal na malo topleje, v sončno Španijo. Natančneje v Madrid, kjer nam je svoje najljubše kotičke mesta razkrila Eva Panjan. Kaj morate ob obisku Madrida videti, kaj lahko prekočite, kaj ji gre v mestu na živce in kaj ji je tam v primerjavi s Slovenijo najbolj všeč, preverite v spodnjem intervjuju.

Kako bi se opisali tistim, ki vas še niso spoznali?

Sem Eva, 27-letna bivša novinarka Dnevnika in Radia 1, ki je že skoraj rutinsko življenje v Ljubljani zamenjala z magistrskim študijem in kasneje redno zaposlitvijo v španski kraljevi prestolnici.

Od kdaj živite v Španiji/Madridu? Kaj vas je tja odneslo?

V Španijo me je je odnesel magistrski študij pred dobrima dvema letoma. 

S čim se tam ukvarjate/preživljate?

Delam v mednarodnem tehnološkem podjetju, specializiranem v filmski industriji, natančneje v post-produkcijskem sektorju. Zadolžena sem za vse aspekte komunikacije, marketinga, strateških odnosov s partnerji in organizacijo dogodkov – tako v Španiji kot drugje po svetu.

Se boste kdaj vrnili v Slovenijo?

Zagotovo… je le vprašanje časa. 

Vas kdaj ujame domotožje?

Uf, pogosto. Večkrat, kot bi si mislili. 

Kaj iz Slovenije najbolj pogrešate?

Predvsem družino in prijatelje. Poleg tega pa tudi dobro kavo, domač jabolčni štrudelj in mamino kuhinjo.

[O mestu:]

Kako bi opisali Madrid?

“Madrid pomeni imeti nič, a hkrati vse,” je poznan španski rek, ki po mojem mnenju precej dobro ujame esenco te evropske prestolnice. Madrid nima široke reke, ki bi se prelivala čez staro mestno jedro, nima niti morja, ki bi se zaletavalo v robnike mestne rive. Ima pa nebo, romantično obarvane sončne zahode in številne razglede z mestnih teras, ki ponujajo občutek neskončne svobode. Ima tudi poskočno energijo ob večerih in pomirjujočo tišino ob nedeljskih jutrih.

Pa tamkajšnje ljudi?

Ljudje tukaj, sploh v delovnem in študijskem okolju, se vedno trudijo biti zelo prijazni in ustrežljivi. Slovensko hladnost lahko hitro interpretirajo kot odrezavo ali celo nesramno. Odnosi na delovnem mestu in na faksu so precej drugačni – bolj osebni in topli. Španci so izjemno ponosni na svojo kulinariko, še posebej na pršut in vino. Madrid pa je sicer pravi primer multikulturalnega mesta, ima ogromno priseljencev, predvsem iz Južne Amerike, še posebej iz Venezuele (zaradi političnih razmer). Tako da nekega skupnega imenovalnika ni, razen to, da se vsem vedno nekam mudi (kot je pač tipično za vsa večja mesta).

Katera je najbolja nadležna stvar mesta/države?

Njegova velikost in prenaseljenost.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o mestu/državi kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?

Hm, morebiti to, da sredi dneva odložijo delo in si privoščijo siesto. Kljub temu, da je veliko trgovin na obrobju mesta, ki res zaprejo svoja vrata v tem času, velika večina nima tega popoldanskega privilegija. V Madridu delamo vsaj do 18h, 19h zvečer, včasih tudi dlje. Res pa je, da se tradicija sieste bolj ohranja na jugu države, v Andaluziji.

Vaši trije razlogi za obisk so …

Skoraj vedno sončno vreme, enkratna kulinarika, utrip (vele)mesta.

Mesto je najlepše …

… spomladi, ker še ne udari huda poletna vročina in mesto ni prepolno turistov. Odsvetujem obisk Madrida poleti, saj je vročina res neznosna – ponavadi tudi ponoči vztraja pri 30 stopinjah. Izogibajte se ga tudi v božičnem času, saj veliko domačih turistov obišče prestolnico in se v centru mesta dobesedno ne da premikati. Po mojem mnenju so najboljši meseci za obisk maj, junij, september in oktober.

Kaj pa stvari, zaradi katerih je tam vredno živeti?

Hrana, zanimive delovne priložnosti, predvsem pa to, da se vedno nekaj dogaja.

 

[O urbanih kotičkih:]

Najljubši kotiček za sprostitev: Retiro Park

Najboljšo kavo potrežejo v: Faborit

Najboljše kosilo najdete pri: 80 grados – tradicionalna španska kuhinja na moderen način. Hrano pripravljajo na 80 stopinjah, ker naj bi tako živila ohranila svoj poln okus.

Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: Salmorejo – hladna paradižnikova krema), Croquetas de Jamonocvrtki z bešamelom in pršutom, Pan tumaca – popečen kruh z olivnim oljem in paradižnikom.

Najboljši šoping je: Madrid je sinonim za šoping – tako v centru mesta kot tudi v katerem koli izmed neštetih nakupovalnih središč.

Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Reina Sofia, Caixa Forum

Park, kjer najraje poležavate: Retiro / Parque Capricho

Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: Matadero

Najbolj precenjena turistična točka v mestu: Plaza del Sol (glavni mestni trg)

Najlepši razgled nad mesto najdemo: Circulo de Bellas Artes, Hotel Indigo, Hotel Oscar

Najboljša zabava: Fortuny, Barcelo, ali katerikoli drug bar/diskoteka v predelu Malasaña, Huertas.

Najljubši festival/dogodek: Mercado de Motores – vsako prvo nedeljo v mesecu se železniški muzej prelevi v tržnico.

Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Templo de Debot v času sončnega zahoda, srkanje Tinta de Verano na terasi hotela Oscar, selfie pred Palacio Cibeles.

Top kraji v bližini: V bližini lahko naredite tudi super dnevna izleta v Toledo in Segovio.

 

[Uporabno:]

Kateri je najugodnejši prevoz po mestu?

Metro ali avtobus.

Pa najugodnejša pot iz Slovenije do tja?

Odvisno od datuma nakupa kart. Jaz najraje letim Madrid-Benetke z Iberio, je pa tudi možnost s Ryanairom iz Verone ali Milana.

[Plus in minus:]

Katere so prednosti in slabosti v primerjavi z življenjem v Sloveniji?

Mislim, da je v Sloveniji neprimerljivo višja kakovost življenja. Plače v Španiji niso veliko višje od slovenskih, je pa kupna moč Slovenca precej višja. Predvsem bivanje v mestu je precejšen udarec za žep – cene garsonjere v centru mesta se lahko povzpnejo krepko nad 1000 evrov mesečne najemnine.

Prednost življenja v tujini je seveda izpopolnjevanje tujih jezikov, raziskovanje novih kotičkov v mestu in državi, spoznavanje tujih kultur, njihovih običajev in navad ter odkrivanje drugačnih kulinarčinih izkušenj.

Kaj pa prednosti in slabosti dela v tujini?

Zdi se mi, da je v Madridu na voljo več ponudb za delo za nedoločen čas, pa tudi trg dela se mi zdi bolj pester. Mislim, da je delo v tujini enkratna priložnost za učenje in tudi izpopolnjevanje ostalih profesionalnih veščin.

[Na hitro:]

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 25. Res! Misija nemogoče.

Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10: 4

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10: 7

Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): 9,5

Foto: Osebni arhiv Eve Panjan

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu? Pišite nam na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE:

Vandraj insider: Slovenka, ki se je s Francozom ustalila na rajskih Karibih

Vandraj insider: Slovenka, ki se je s Francozom ustalila na rajskih Karibih

Vandraj insider je tokrat odplaval na toplo. Pia Rančnik nam je razkazala otok Guadeloupe. Karibi so namreč njen nov dom, o tem, zakaj so vredni obiska, kaj jo je tja odneslo in kaj pogreša iz Slovenije pa preberite v spodnjem intervjuju.

Pia Rančnik je 28-letna farmacevtka iz Velenja, ki se je pred enim letom preselila na Guadeloupe, francoski departma na Karibih. Kako se znajde in kaj tam počne sproščena, vesela, nasmejana, pa tudi trmasta in delavna Velenjčanka?

Od kdaj živite na Karibih? Kaj vas je tja odneslo?

Tu sem od 1. marca 2018. Prinesla pa me je ljubezen. Partner je Francoz in sva se po neskončnih dogovarjanjih, kje se bova skupaj ustalila – ali Francija ali Slovenija – odločila za čisto nekaj tretjega – Guadeloupe.

S čim se tam ukvarjate/preživljate?

V lekarni sem zaposlena kot magistra farmacije. Ob prostem času pa učim angleščino.

Se boste kdaj vrnili v Slovenijo?

Definitivno. 

Vas kdaj ujame domotožje?

Seveda. Velikokrat. Takrat največkrat poslušam glasbo ali pa koga pokličem po Viberju ali Facebook messengerju.

Kaj iz Slovenije najbolj pogrešate?

Odvisno od počutja, različno. Ko se počutim dobro in uživam, ne pogrešam ničesar, saj mi nič ne manjka, ko pa kaj zaškriplje, pa bi se najraje vrnila tisti trenutek. Ker takrat pozabim, zakaj sem odšla. Zmeraj pogrešam pa družino, prijatelje in gore.

[O otoku:]

Kako bi opisali Guadeloupe?

Na eni strani zelen in vulkanski otok, na drugi strani pa položnejši z neobljudenimi plažami. Definitivno še neodkriti raj na Zemlji brez dolgih verig hotelskih kompleksov. Avtentičen. 

Pa tamkajšnje ljudi? 

Sproščeni, prijazni, ustrežljivi. Načeloma so izredni odprti, te sprejmejo v svoj krog prijateljev.

Katera je najbolja nadležna stvar kraja? 

Ščurki. Tudi leteti znajo. 

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o tem koncu sveta kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?

Kar se tiče Karibov je potovanje med otoki precej drago. Tudi materialne stvari so dražje (nakup pohištva, računalnika, avta …), ker so uvožene na otok. Prav tako so si vsi karibski otoki tako različni med sabo, prava mešanica. Že od samega jezika in denarne valute do kulture in zgodovine. Če pa govorim o Guadelupu, je omembe vredno to, da res ne govorijo angleško in da se plačuje z evri in tudi čeki. Ni nevarnih tropskih živali in bolezni, tu pa tam izbruhne mrzlica denga, ki pa je kot malo hujša gripa. V zimskih mesecih pa si otroci nadanejo še kapo in šal ter rokavice, saj je v višje ležečih predelih lahko malo bolj sveže.

Vaši trije razlogi za obisk so …

Veliko različnih aktivnosti je na voljo na tako majhnem otoku z raznovrstno naravo, pa seveda toplim morjem. Od plavanja z malimi morskimi psi in želvami, do potapljanja in trekingov, tudi na vulkan, ki je najvišji vrh na južnih antilih. Veliko je različnih plaž. Od tistih z belim peskom do tistih s črnim vulkanskim peskom. Seveda pa lahko obiščete tudi številne destilarne ruma, spoznavate zgodovino suženjstva in ostale kulturne znamenitosti.

Otok je najlepši

… od decembra do nekje maja, ko je vreme najboljše. In pa septembra, ko je vse zaprto in ni nikjer nobenega, plaže so prazne.

Stvari, zaradi katerih je tam vredno živeti?

Temperatura niti zjutraj ne pade pod 20 stopinj, tudi ob slabem vremenu te ne zebe, ker je zrak topel, povprečna temperatura preko celega leta pa je okoli 28 stopinj. Ugoden delovni čas, veliko praznikov in s tem prostih dni. Spoznavanje in sprejemanje novih ljudi in kultur, odkrivanje novih športov, skritih tropskih kotičkov… veliko jih je.

 

[O najljubših kotičkih:]

Najljubši kotiček za sprostitev: Les bieres de la lezarde in Sainte Anne.

Najboljšo kavo potrežejo v: turška kava pri meni doma. In pa v muzeju kave.

Najboljše kosilo najdete pri: La Creole beach, Gosier.

Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: Accras, Poulet au Colombo, pomfrit iz sladkega krompirja.

Najboljši šoping je: Destreland.

Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Memorial ACTe v Pointe-a-Pitre.

Park, kjer najraje poležavate: fitness park Jarry.

Najbolj podcenjena atrakcija: Maniocerie.

Najbolj precenjena turistična točka: Ogled delfinov in kitov s čolnom. Plačaš 35 evrov brez zagotovila, da jih boš videl.

Najlepši razgled: vulkan Soufriere.

Najboljša zabava: La marina v Gosier.

Najljubši festival/dogodek: februarski karneval

Najlepša plaža: La plage de Grande anse, Deshaies

Najljubša aktivnost: potapljanje

Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Petite terre, Les Saintes, Plage de la Caravelle, Deshaies.

 

[Uporabno:]

Kateri je najugodnejši prevoz po otoku?

Peš. Ali pa nakup rabljenega vozila.

Pa najugodnejša pot iz Slovenije do tja?

Easyjet iz benetk Marco polo do Paris-Orly, potem pa Iberia Paris-Orly do Pointe a pitre, Guadeloupe.

 

[Plus in minus:]

Katere so prednosti in slabosti v primerjavi z življenjem v Sloveniji?

Urejanje papirjev je prava nočna mora. Po devetih mesecih sem končno dobila pošto, da mi manjka samo še slika in dobim zdravstveno kartico. Na uradnih listih mi je pisalo, da prihajam iz Jugoslavije in iz Srbije. Nič ni urejeno. Zmeraj nekaj čakaš in moraš “sitnariti”. Prevoz na delo po navadi ni plačan in malice ni všteta v sicer krajši, 35-urni delovni teden. Če prištejemo še malico nanese skupaj 37,5 ur na teden. Če govoriš francosko, te takoj sprejmejo za svojega. Življenje je seveda dražje kot v Sloveniji, ker je tudi višji standard. Sicer pa so najemnine stanovanj skoraj primerljive z Ljubljano.

Kaj pa prednosti in slabosti dela v tujini? 

Prednosti je neskončno. Nove izkušnje in nova pridobljena znanja, drugačen način dela. Naučiš se prilagajati, naučiš se potrpežljivosti. Jaz nisem odšla zaradi dela v tujino, tako da sem na tem področju začela čisto od začetka in je bilo izredno težko, še posebej ker je francoščina moj tretji tuj jezik.

[Na hitro:]

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 7.

Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10: 6.

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10: 3.

Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): 8.

Foto: Arhiv Pie Rančnik

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu? Pišite mi na maja@vandraj.si!  

PREBERITE ŠE:

Vandraj insider: Istanbul skozi oči Slovenke, zaljubljene v Turka in Turčijo

 

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.