In zakaj potuje? “Še vedno verjamem v teorijo “popotnega gena”, ki sem ga očitno podedovala, sicer pa me potovanja predvsem osrečujejo in mi obenem širijo obzorja,” nam je zaupala. Več o njenih dogodivščinah pa v Vandraj intervjuju.
Med zadnjimi pripravami za potovanje na Florido, kamor odhajam čez nekaj dni.

Kolikor dopuščajo finance (smeh).
Že dolgo imam nek “bucket list”, kjer so vse destinacije, ki jih v bližnji prihodnosti želim obiskati. Včasih se zgodi, da se odpre možnost za potovanje v kraj, ki ni moja prva izbira, čisto po naključju in seveda jo izkoristim. Za kakšno krajše potovanje se odločim tudi zelo “last minute”, večinoma zaradi ugodnih letalskih kart. Moram priznati, da me še nobeno takšno naključno potovanje ni razočaralo, ravno nasprotno.

To je najtežje in najpogostejše vprašanje, ki ga dobim (smeh). Težko izberem le enega, a če že, je to verjetno roadtrip skozi južne države ZDA, kjer ni veliko turizma in res okusiš pravo Ameriko, ki pa se precej razlikuje od tiste, ki jo prikazujejo mediji.
Blog ustvarjam od pomladi 2016. Vedno, ko sem se vrnila s potovanj, so moji bližnji in prijatelji želeli, da z njimi delim zgodbe in fotografije, ki sem jih posnela. Že tedaj sem večkrat razmišljala, da bi ustvarila neko platformo, kamor bi vse to zbrala, a to je bila vedno le želja. Nato pa sem se končno opogumila in nekega dne ustvarila svojo spletno stran in napisala svojo prvo objavo. Že takoj se dobila zelo pozitivne odzive, kar me je motiviralo in kot vidite še vedno vztrajam.

Objava z naslovom “Hidden gems of Sintra”, iz serije potovanja po Portugalski. Veliko število ogledov pa so si prislužile tudi zadnje objave iz hribolazenja po Dolomitih.
Razmišljam, katera bo moja naslednja destinacija (smeh). V resnici znam uživati v tem, da sem doma. Takrat se posvečam študiju in raznim projektom, v prostem času se s fantom odpraviva na kakšen kratek roadtrip, raziskujeva lepote Slovenije in hodiva v hribe.
Blog še vedno ostaja le moj hobi in ni sredstvo s katerim bi služila. Tako da si potovanja financiram z različnimi študentskimi deli, delom na projektih itd.

V začetku so bili moji bralci izključno Slovenci, ljudje, ki me poznajo. V zadnjem letu pa opažam kar precej novega tujega prometa, kar me res veseli. Zanje čase se mi večkrat dogaja, da ljudje, ki jih poznam le na videz ali zelo bežno preko koga bližnjega povedo, da redno spremljajo moj blog. To, da blog pritegne nekoga, ki me v resnici sploh ne pozna, je zame kar velika pohvala.
Ljudje, ki me poznajo, pričakujejo, da bo moj odgovor ZDA, vendar mislim, da je to še vedno Evropa. Predvsem zaradi miselnosti in svobode, ki jo na nekaterih drugih kontinentih najdeš v manjših količinah.

Seveda, potrudim se, da vedno navežem vsaj kakšen stik z lokalcem. Rada vidim njihov pogled na svet, njihovo državo in življenje nasploh. Najrajši imam spontana poznanstva, ko se z lokalci zaklepetam v kakšni trgovini, kavarni ali na letalu.
Joj, težko (smeh). Mislim, da takšnega izziva ne bi opravila.

Mešanica “control freaka” in improvizatorja, tip popotnika, ki prisega na potovanja v lastni režiji ter spoznava druge kulture preko lokalnih jedi.
Fotoaparat, moj potovalni dnevnik (kamor si zapisujem vse zanimive zgodbe, ki so se mi zgodile tekom potovanj), potni list, udobne adidaske. Uh, to so le štiri, a so res stvari, ki jih spakiram najprej.
Kamorkoli greš, pojdi s srcem. In vsake toliko časa obišči kakšen manj turističen kraj, kjer imaš več stika z lokalci, njihovo hrano in kulturo.
Dip dish pizza v Chicagu, paella na ulici La Rambla v Barceloni in baby back ribs (rebrca) v ZDA.

Ko sva s fantom sredi Portugalske zaklenila avtomobilske ključe v najin najet avto, midva pa sva ostala zunaj. Da je bila situacija še bolj neprijetna, je bilo to seveda sredi ničesar, zunaj pa je bilo 40℃. K sreči je z nama ostala plastenka vode in njegov mobilni telefon, s katerim sva nato priklicala nekoga, ki nama je prišel v pomoč. Na koncu smo vsi trije vdirali v lasten avto in po nekaj neuspelih poskusih le rešili situacijo. Še nikoli v življenju nisem bila tako vesela klime.
Na potovanja se vedno trudim iti brez nekih hudih pričakovanj in brez že ustvarjenega mnenja o določenem kraju. Želim, da se to izoblikuje tekom obiska. Je pa res, da je moja pričakovanja definitivno presegel skoraj tri tedenski roadtrip po Portugalski, ter mesto Chicago, v katerega sem zaljubljena.
Nobena destinacija me ni ravno razočarala, se pa zgodi da prvi obisk pusti fenomenalen vtis in nato se v želji, da doživim enako, vrnem na isto destinacijo in seveda ni isto. Zaradi prvega vtisa imam drugič previsoka pričakovanja in tako mnenje o določeni destinaciji pokvarim.
Da je treba obiskati vse glavne znamenitosti kraja, ki ga obiskuješ. In, da se je treba pri vsaki slikati (smeh).

Zaupaj sebi in svoji intuiciji ter da panika ne reši nobene situacije.
Kot prvo mislim, da to zahteva celotnega človeka. Težko je dobro služiti z blogom in zraven početi še toliko drugih stvari. Poleg tebe, mora s tem “dihati” tudi tvoja družina ali partner. Zelo pomembno je tudi redno objavljanje in vztrajnost. Ko zgoraj našteto vse “štima”, moraš imeti še nekaj sreče.
Prva stvar ki jo naredim, ko pridem iz potovanja je, da odprem pipo v domači kuhinji ter si natočim kozarec vode. Prvi požirek vode iz pipe po nekaj tednih pitja vode iz kupljenih plastenk, se tedaj zdi luksuz. To je ena od stvari, ki jo v Sloveniji zelo cenim, drugje pa pogrešam.

Najljubša država: Italija
Najljubše mesto: Chicago
Najljubša plaža: Praia do Guincho, Portugalska
Najljubša kulinarika: se kar pogosto spreminja, trenutno mehiška
Naljubši način transporta: khm, letalo!
Najljubši jezik: portugalščina, španščina
Foto: Maja Lampe
Slovenians travel: “Verjetno je največja zmota o potovanjih ta, da so draga” #intervju
Intervju – Tereza in Žiga: “Sam pejt, nikoli ni pravi čas, sploh, ko delaš sam zase!”
Eva je v Turčiji povsem domača. Tam namreč dela že zadnjih osem let, zadnje leto in pol pa je njen dom Istanbul. Tja jo je odnesla ljubezen, skozi svoje novo mesto pa nas je popeljala v spodnjem Insiderju, kjer nam je zaupala kup uporabnih informacij o tem pisanem mestu, v katerem lahko iz Evrope v Azijo pridete v pol ure za 1 evro.
Iskrena, radovedna, zaljubljena v Turka in Turčijo.
V Istanbulu sem eno leto in pol, od marca 2017, ko sem dobila službo, dobesedno spakirala svoje življenje v velik pink kovček in se preselila čez noč. Vedno sem imela rada izzive, ampak ta je bil najbolj filmski. Pred tem sem 7 poletij (pre)živela na jugu Turčije v Antaliyi, kjer sem delala kot turistična vodnica. Spomnim se dneva, ko sem rekla, da če bi kdaj živela v Turčiji, bi želela biti v Istanbulu. In tukaj sem.

Trenutno delam v marketingu v mednarodni nevladni organizaciji, v prostem času pa vandram naokoli in pišem o Turčiji in mojih turških dogodivščinah na Facebook strani ME in Turkey.
Verjetno na stara leta. Mislim, da mi bo takrat dovolj turškega živžava in direndaja in si bom želela miru. Istanbul je izredno živo mesto, kjer potrebuješ ogromno energije. Odkar sem tukaj, precej bolj cenim čas in mir, ki ga imamo v Sloveniji za izvoz.
Zelo redko. V Turčiji se po 8 letih počutim zelo domače. Le decembra me malo prime, saj imam zelo rada božič in božično vzdušje. Sem namreč ena tistih, ki si že novembra vrtijo božične pesmi. In tega vzdušja tukaj ni čutiti. V Istanbulu ni božičnih tržnic, okrašeni so samo nakupovalni centri. Zato se sedaj že drugo leto zapored v tem času odpravljam v Slovenijo in iskreno rečeno že komaj čakam, da po enem letu vidim družino in Slovenijo.
Govejo juho in pašteto.

Carsko mesto na dveh celinah in sedmih gričih. Mesto kontrastov, najlepših sončnih zahodov, pisanih bazarjev in toplih ljudi. Prvi vtis mesta je kaos: promet, gneča, ljudje, stavbe – nič se ne ujema, nič ne gre po pravilih in ravno to dela mesto bogato in pisano. Tukaj se naučiš, da lahko življenje teče počasneje oz yavaš yavaš (počasi, počasi) kot pravijo Turki in da se na koncu vse nekako samo od sebe izzide.
Topli, dobrohotni, izredno gostoljubni, včasih celo preveč. Ko jih ogovoriš, čutiš drugačnost, prijaznost, odprtost. Imajo neverjeten smisel za humor in so izredno iznajdljivi. Ne mine dan, ko se ne nasmejim njihovi “turški” inovativnosti, pa naj bo to na cesti, ko sredi 5 pasovnice prodajajo vodo za žejne šoferje ali pa ko z dronom lovijo mobilno omrežje da lahko dedki v vasi, kjer ni telefonskega omrežja telefonirajo (smeh).
Ležernost (dokler se je ne navadiš), zapletena birokracija in zvitost prodajalcev.
Da so vse ženske zakrite, da so vsi Turki temnopolti in bradati mačoti, da imajo več žen, da pišejo v arabščini. Kot pribito pa drži, da kadijo kot Turki.

Odlična hrana, romantični razgledi in raj za nakupe.
… spomladi, ker dobesedno zacveti. Celo mesto krasi več kot 20 milijonov pisanih tulipanov, ki so že v osmanskih časih lepšali vrtove Topkapi palače (palače otomanskih sultanov). Na trgu Sultanahmeda celo vsako leto pripravijo pravo atrakcijo – preprogo iz tulipanov.
Zaradi sproščujoče skoraj melanholične atmosfere, ki jo je čutiti prav povsod – od kavarnic, turških domov do pisarn. Ker je kul občutek živeti v edinem mestu na svetu, kjer lahko iz Evrope v Azijo prideš v pol ure za 1 evro. Ker spiti turško kavo ponavadi pomeni tudi pogledati v prihodnot – skoraj vsaka Turkinja tukaj zna vedeževati iz kavine usedline. Ker ima vsaka soseska v Istanbulu drugačno “osebnost”. Ker so Turki tako ponosni na svojo nacionalnost, da še tebe okužijo z njo. Ker se lahko umakneš na eno izmed mnogih teras v mestu in uživaš v zlatih sončnih zahodih celo leto, medtem ko se noro mestno življenje nadaljuje pod tabo. Ker te pogreje pri srcu, ko vidiš kako vsi skrbijo in hranijo tukajšnje potepuške mačke in pse in predvsem zato, ker mesta nikoli zares ne “poštekaš”, vedno najdeš nekaj novega, zanimivega in drugačnega.

Najljubši kotiček za sprostitev: Kadıköy obala
Najboljšo (turško) kavo potrežejo v: Mimkahve
Najboljše kosilo najdete pri: Food Clan
Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: Menemen
Najboljši šoping je: Vadistanbul
Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Topkapi palača
Park, kjer najraje poležavate: Florya Atatürk Ormanı
Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: soseska Balat
Najbolj precenjena turistična točka v mestu: Grand bazar
Najlepši razgled nad mestom najdemo: Mikla restavracija v Beyoğlu
Najboljša zabava: Moda
Najljubši festival/dogodek: Mesec Ramazan (mesec postenja), takrat ob sončem zahodu v celem mestu vlada praznično vzdušje, ki se nadaljuje vse do zgodnjih jutranjih ur.
Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Istanbulski trajekti, Karaköy in Balat soseska, Grand Bazar, Suleymaniye mošeja, Galata most, Istiklal ulica na Taksimu, Galata stolp, Ortaköy mošeja in most čez Bospor.

Javni mestni promet je tukaj zelo razvejan in dostopen, ni važno ali greš na minibus, avtobus, metrobus (avtobus, ki ima svojo linijo in ni odvisen od prometa), metro, tramvaj, marmaray (podzemna železnica, ki prečka Bospor pod morsko gladino) ali pa vzameš trajekt, cene se gibljejo tam od 3 TL do 5 TL (trenutno 0,50 – 1 EUR).
Spomladanska ali jesenska akcija Turkish Airlines iz Ljubljane (povratna karta za dobrih 100 evrov).

+ : Ljudje so prijaznejši in v večji meri pripravljeni pomagati, gostoljubnost, ki presega meje zahodnega človeka, milejše podnebje, vroča in dolga poletja, dobre in ugodne prometne povezave po celi državi.
– : Velika gneča, grozni prometni zamaški, daljši delovniki, manj prostega časa.
+: več priložnosti za zaposlitev, urejen prevoz na delo.
-: večja tekmovalnost, prilagajanje delovni kulturi države, urejanje dokumentov za prebivanje in delo.

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 5
Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10: 8
Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10: 6
Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): 7
FOTO: Eva Šalamon Kaplan

Vandraj insider: Laro je iz Slovenije v Los Angeles odnesel film
Tokrat smo poklepetali s popotniškim parom – Simono in Juretom. Morda ju poznate tudi kot Slovenca, ki potujeta. Ne, res! Slovenians travel je namreč ime njunega bloga, kjer najdete različne prispevke z njunih potepanj. O tem, kako sta začela z blogom, kako potujeta in predvsem, kam najraje, preverite v spodnjem popotniškem intervjuju.
Sva Simona in Jure, še dva, ki rada potujeta in pišeta blog. Aja, pa na slikah rada skačeva. Piševa blog v angleščini z imenom Slovenianstravel.com, kjer lahko najdete dogodivščine in nasvete z najinih potovanj. Sva malce kaotična in pozabljiva, kar včasih poskrbi za povišan srčni utrip, a do zdaj se je še vedno vse dobro izšlo. Živiva v Gradcu, najin največji popotniški podvig pa je bila skoraj leto dni dolga pot okoli sveta.

Kar doma.
Čim več. Navadno sva na poti okoli novega leta, potem do velike noči sledijo kakšna krajša vikend potepanja, za veliko noč sva navadno 10 dni kje okoli, potem pa pester maj, ko imamo v Avstriji (namreč tam živiva in delava) cel kup praznikov, ki se dajo odlično povezati v podaljšane vikende. Poleti imava navadno 5 tednov za daljše raziskovanje, nato pa spet jeseni obvezni jesenski izleti in decembra ski openingi.
Naključno. Včasih le na podlagi ugodne letalske karte, včasih, ker tam poznava ljudi.
Vsekakor najina enoletna pot okoli sveta.

Ravno odhod na najino pot okoli sveta. Takrat sva začela zapisovati in objavljati, kaj kje doživljava. Ko sva prišla domov, sva sicer malce »pozabila« na blog, a sva ravno letos spet začela migati.
V bistvu sta 2, ki imata približno enako število ogledov: Prva je objava o filipinskem biseru Palawanu, druga je »prva pomoč« za festival elektronske glasbe Ultra Europe.
Že sama beseda dom je pri nama malce majava – živiva v bližini Gradca, kjer sva med tednom, ob vikendih pa sva vedno nekje – ali kje na poti ali pri družini v Sloveniji. Tako da, ko sva recimo temu doma, rada skupaj kuhava, igrava tenis, greva v hribe, kolesariva ali pripravljava kaj za blog.
S tem, da vsak dan hodiva v službo. Ne, z blogom ne služiva.

Največ bralcev je res iz Slovenije, vendar imava prav tako kar nekaj tujcev. Recimo, da je razmerje približno 70:30.
Najbolj domače sva se počutila v Avstraliji, ker je tudi najbolj podobna domu. Drugače pa se zelo dobro počutiva v Aziji, kjer obožujeva hrano in plaže, prav tako pa nama je k srcu prirasla Južna Amerika.
Ja, z lokalci prideš vedno v stik, ko potuješ samostojno. Neverjetno naju je navdušila japonska gostoljubnost, pa tajska prijaznost, prav tako imava lepe spomine na Mjanmarce, Kolumbijce in Grke.
Ja, si ga.
Tak, ki vse rad sproba, rad dobro je in si tu in tam tudi kaj finega privošči.
Tehnika, spodnje perilo, japonke (ali zimske škornje), potni list, denarnica.

Drugim popotnikom? Hmm … Ti o potovanjih tako vejo vsaj toliko, če ne kar več od naju. Zato jim svetujeva, da naju obiščejo, da se spoznamo in nardimo kaj skupaj (smeh).
Suši, vse vrste curryjev, ceviche.
Hmm, kaj pa vem. Zdaj, nazadnje, ko je Jure bil šivan na Šri Lanki in so se mu šivi vneli, je bilo precej neprijetno. Ali ko sva se znašla sredi noči v Downtown L.A., tudi ni bilo rožnato.
Najina pričakovanja je vsekakor presegla Japonska, pa Laos, Madeira, Brazilija in Martinique. Razočarala naju ne vem kako zelo ni nobena destinacija, edino ostali gostje v hotelu v Eilatu so naju precej negativno presenetili z odnosom do hrane.
Verjetno je največja zmota ta, da so potovanja draga in da za to, da lahko potuješ, moraš biti bogat.

Vse mine – dobro in slabo. Ali: Živi, kot da jutri ne obstaja (Simona: temu sledim, ko na potovanju nakupujem (smeh)). In: Ko se zgodi kaj slabega, počakaj tako dolgo, da bo postalo smešno.
Ne veva. Ko bova vedela, se oglasiva.
Jure bi zagotovo rekel bučno olje, Simona pa omini buhtlji.
Najljubša država: S: Tajska J: Tajska
Najljubše mesto: S: Bangkok J: Amsterdam
Najljubša plaža: S: Tropska, z veliko ribic! J: Vseeno ali je morje ali jezero, le da je voda karseda turkizna.
Najljubša kulinarika: S: Tajska in Japonska J: Italija in Japonska
Naljubši način transporta: S: skuter, vlak, letalo J: skuter, vlak, smuči
Najljubši jezik: S: španščina J: angleščina
FOTO: Slovenians travel
INTERVJU: Mala Poštast Mici, tista Gorenjka, ki je noro zaljubljena v gore
V Los Angelesu živim že tri leta in delam to, kar ljubim. Sem me je prinesla ljubezen do filma. Vrata se v Hollywoodu vedno bolj odpirajo in tu je zagotovo moje mesto.
Sem igralka in se ukvarjam z igro in snemanjem filmov ter reklam. Med zadnjimi projekti je bil film, v katerem igra tudi Jake Gyllenhaal, pred kratkim pa sem nastopila še v videospotu Princa Royca.

Ni ravno lahko, ampak s trdim delom je vse mogoče, kar sem izkusila na lastni koži. Ker pa je mesto ogromno, je tudi dela ves čas kar precej.
Ko sem šla na snemanje neke serije v Fox Studios, sem prišla na napačen set in to ugotovila šele čez nekaj časa. Seveda je bilo zelo neugodno, ampak smešno.
Zelo uživam v Los Angelesu in všeč mi je tamkajšnji način življenja, vendar bo dom vseeno dom in seveda sem vedno vesela, ko pridem domov.
Hrano in družino! Če bi lahko združila oba svetova, bi bilo super!

Zelo, zelo raznolik. Pisan!
Ljudje so zelo prijazni, odprti in ti radi pomagajo. So precej nasmejani in veseli vsakega novega dne. So pa tudi deloholiki. Delo in kariera jim pomenita ogromno.
Tu je res veliko brezdomcev, kar je precej težko gledati.
Kot turist vidiš samo lepe lokacije, je pa na žalost tudi veliko umazanije in nevarnosti. Ni dobro pozno zvečer hodit sam okoli.
… podnevi, ker se ves čas nekaj dogaja in si v pogonu.
Vreme, veliko možnosti za delo in odprtost ljudi.
Najljubši kotiček za sprostitev: Ležanje ob bazenu.
Najboljšo kavo potrežejo v: Mama’s Shelter.
Najboljše kosilo najdete pri: Bossa Nova.
Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: Mel’s – tradicionalen zajtrk.
Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: LACMA.
Park, kjer najraje poležavate: Runyon Canyon.
Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: Downtown.
Najbolj precenjena turistična točka v mestu: Je ni.
Najboljša zabava v mestu: 1oak, Reserve club.
Najljubši festival/dogodek v mestu: Coachella.
Uber ali pa podzemni vlak.
Z letalom in sicer od Zagreba do Münchna in potem do Los Angelesa.

Hrano ti prinesejo na dom iz trgovine, če jo naročiš. In psa lahko vzameš poleg praktično kamorkoli! Slabosti so, da je zelo umazano in nevarno mesto, zato ne moreš zaupati vsakomur. Veliko je napetosti in tekmovalnosti, kdo je v čem boljši.
Prednosti so, da je veliko možnosti za delo. Tudi to, da se naučiš tujega jezika in spoznaš različne kulture. Slabosti pa, da je življenje v Sloveniji bolj naravno in tam še vedno vemo, kaj pomeni imeti prave prijatelje.

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 4
Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10: 3
Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10: 4
Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): 3
Foto: osebni arhiv Lare Bunta Črnigoj
Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu? Pišite nam na maja@vandraj.si ali eva@vandraj.si!