Mnogi pohodniki pridejo na Kilimandžaro s sanjami o divji in nepozabni avanturi, ki jo bodo doživeli ob osvajanju najvišje samostoječe goro na svetu. Nekateri izmed pričakujejo, da jih bosta v težkem fizičnem izzivu spremljala tišina in mir. A namesto samote, jih pričaka cirkus, ki je zagotovo veliko razočaranje, je za Guradian zapisal Morgan Triman in predstavil, kako lahko to mogočno goro osvojimo tudi brez spremstva številnih pohodnikov.

Afrika ponuja ljubiteljem gorstva sedem pomembnejših vrhov. Seveda je na najpomembnejšem in najvišjem mestu 5.895 metrov visok speči vulkan, ki ne zahteva kakšnega posebnega tehničnega znanja na področju planinarjenja. Pohodniki, ki se lahko prilagodijo na višino in imajo dovolj fizične kondicije, imajo dobre možnosti za uspeh. Zato ne preseneča, da je število pohodnikov, ki se odpravi na vrh Kilimandžara in tega tudi osvojijo, vedno več.

Po poročilu Tanzanijskega nacionalnega parka, vsako leto Kilimandžaro obišče 50.000 ljudi. Število je od leta 2008 naraslo kar za 25%. Če samo pomislimo, koliko pohodniških čevljev, ki je šlo po poti gor in navzdol, je na gori pustilo sledi, nam je jasno, da je gora zelo ogrožena. Zato so obiskovalci primorani hoditi samo na izbranih poteh in spati le v določenih kampih. Na kampu Marangu so majhne lesene kočice, medtem, ko se na drugih vsak popoldan postavljajo šotori, ki potem izginejo naslednje jutro. In še isti dan se zgodba ponovi.

Prav zaradi naraščajočega števila obiskovalcev, je Nacionalni park Kilimandžaro uvedel nove ukrepe glede čistoče. Sedaj ima namreč vsak kamp posebno postajo, kjer se morajo vodniki in nosači prijaviti ter stehtati svojo prtljago. Tehtanje predstavlja zaščito nosačem, da ne nosijo pretežkega bremena ter hkrati zaščito gore pred še večjim onesnaževanjem. Skupine morajo tako sproti stehtati smeti, ki jih ustvarijo, da jih odnesejo tudi iz gore in prav tako vso hrano, ki je ostala. Pred tem je namreč s strani nosačev marsikatera smet pristala zatlačena v kakšno grmovje. Sedaj se vse to beleži in kontrolira.

Četudi se smeti v veliki meri prinesejo iz gore, pa zato problem predstavljajo odpadki, ki jih ustvari človeško telo. Kopanje novih stranišč je namreč velik izziv, še posebej v nizkih temperaturah in skalnatem terenu.

Triman piše, da je bil že pred odhodom opozorjen o gneči na Kilimandžaro, prav tako je vedel o onesnaženju – hrupu, smeteh in iztrebkih. Zato je načrtoval vzpon, ki se  izogne najbolj obremenjujočim območij gore.

Na Kilimandžaru lahko pohodniki izbirajo med osmimi potmi, ko vodijo na vrh. Več kot polovica se odloči za poti Marangu ali Machame. Priljubljeni poti sta prav tako Coca-Cola in Whiskey. Malo manjši ugled so imele nekoliko daljše poti kot so Rongai, Lemosho in Shira, vendar tudi te postajajo vedno bolj priljubljene. Najbolj strma pot, Umbwe, privabi nekoliko manj pohodnikov, saj ponuja le omejene možnosti za pomembno aklimatizacijo.

Izbira poti je ključnega pomena, saj vpliva na gnečo, ki te bo ali nekoliko manj obdajala. Morgan Triman se je odločil, da preizkusi smer Lemosho, ki je prve pohodnike sprejela 2008 in bila urejena s strani družinskega organizatorja potovanj Team Kilimanjaro. Predstavlja kombinacijo že obstoječih poti. Tudi, ko se podaš na slikovito pot poznano kot Severni krog, te pot nekaj časa pelje po smeri Lemosho in delno Rongai, kar pripomore k temu, da se lahko izogneš najbolj obljudenim delom gore. To pa za seboj prinese tudi nekaj dodatnih dni na gori. Posledično temu, lahko goro bolj raziščeš in doživiš, imaš več časa za aklimatizacijo, prehodiš daljšo razdaljo in posledično temu tudi plačaš več. Cena, ki jo je plačal agenciji in ga je v sedmih dneh popeljala na vrh Kilimandžara je 2000 dolarjev. Cene pa seveda variirajo glede na število dni na gori, velikostjo skupine, ugleda organizatorja, kvaliteto opreme in hrane ter izkušnje vodičev in nosačev.  K temu je potrebno prišteti še transport in hotele, ki niso vključeni v ceno.

Po tri urni poskočni vožnji iz Arushe, so pot pričeli na tako imenovanem Lemosho Gatu. Na poti Lemosho so bili priča tudi predelu deževnega gozda, ki je eden najlepših na gori. V spremljavi petja ptic in zvokih opic, so po treh urah hoje prišli do kampa Big Tree. V kampu jih je pozdravila opičja družba, že v naprej postavljeni šotori ter preostalih 15 pohodnikov, ki so tičali pod velikim drevesom in se skrivali pred dežjem. Dež pa je v svojem ritmu nadaljeval tudi naslednji dan in pričaral pravljično vzdušje med ogromnimi drevesi, ki so jih pripeljali do naslednjega kampa Shira. Oblaki so se ob večerji nekoliko umaknili in omogočili pogled na vrh, ki je bil še vedno zelo oddaljen.

Tretji dan so zavili v vetrovno in gorsko puščavo. Prehodili 22 kilometrov, a je bil teren po večini raven. Smer pričara nepozabne razglede v dolino skozi gozd vse do kenijskih savan in Amboseli nacionalnega parka. Prehodili so enega najbolj divjih in osamljenih predelov gore in po dolgem dnevu dosegli kamp Third Cave.

Naslednji dan jih je pričakal strmi vzpon, ko so se dvignili nad vegetacijsko mejo vse do kampa School Hut, kjer so se pričeli še bolj spogledovati s spektakularnim vrhom in ciljem, ki je bil pred nami, Uhurom.

Ne samo, da na leto Kilimandžaro obišče 50.000 ljudi. K vsakemu obiskovalcu moramo dodati še pet ali šest oseb, ki za njega na poti skrbijo. Govorimo o vodnikih, nosačih, kuharjih in osebah, ki skrbijo za čiščenje. S sopotnikom ju je spremljalo 12 oseb, ki so njuno osvajanje Kilimandžara naredili izjemno luksuzno. Namesto spanja na trdih tleh, tovorjenja težke prtljage na ramenih in prehranjevanje z neprimerno hrano, so bili dobili veliko več. Spali so na prijetnih in udobnih blazinah, ramena niso bila preveč obremenjena in prehrana je bila odlična. Za zajtrk kosmiči, jajca in slanina; za kosilo so imeli vsak dan tri hode. Obilna je bila tudi večerja. Vso to razvajanje pa je še kako pomagalo pri prilagajanju na vsak dan višjo nadmorsko višino. Ni veliko takšnih, ki bi se tega podviga lotili brez nosačev. Nujen in obvezen je na gori sicer samo vodnik.

Če prelistaš vodnike, vsi svetujejo, da so najprimernejši meseci za obisk Kilimandžara januar in februar ter avgust in september, ko so temperature toplejše in nebo bolj čisto. A omenjeni meseci predstavljajo seveda tudi najbolj oblegan čas gore. Če se tja odpraviš marca ali oktobra tik pred deževnim obdobjem, je velika verjetnost, da ne boš naletel na takšne mase ljudi, kot bi sicer.

Finalni dan osvajanja seveda predstavlja tisti, ki te popelje na najvišji vrh. Ta se prične sredi noči, nekoliko čez polnoč, ko te čaka še sedemurni vzpon do vrha. Sicer pa je na višini spanje za veliko ljudi nemogoče. Seveda je najlepši prizor, ki si ga lahko zamisliš, sončni vzhod, ki jih je motiviral, medtem ko so hodili po trdi temi z naglavnimi svetilkami in manj kisika v prsih. Ob prihodu na vrh Morgan Triman opisuje najbolj spektakularen sončni vzhod, kar jih je kadarkoli doživel. Nad njimi ni bilo ničesar, ampak le jasno nebo.

Vse dokler se niso pričeli spuščati v dolino, ni cenil poti navzgor, ki se je ognila velike množice ljudi. Opisuje, da se je počutil izredno srečnega šele takrat, ko je zagledal kamp Bafaru, ki ga je krasilo več kot sto šotorov.

Pohodnik piše, da bi avanturo vsekakor ponovil, saj je doživetje obiska strehe Afrike nepozabno.

In kar je presenetljivo je to, da je zgodba uresničljiva za vse navadne smrtnike, ki so v dobri fizični pripravljenosti. Vsekakor se je bolje pridružiti množici, kot pa jo kriviti za to kar počnejo.

Foto: Shutterstock