Alja Nike Skrt in Mihael Žgajnar sta par, ki živi svoje sanje. Kako? Tako, da vsako noč sanjata nekje drugje, njuna postelja pa stoji na štirih kolesih. Marca sta se namreč preselila v predelan bivalni kombi, ki sta mu nadela ime Berti in šla na pot …
Alja Nike Skrt je dekle, ki ga številni Slovenci že kakšno desetletje spremljamo na Instagramu. Mimogrede – danes ji tam sledi že prek 20 tisoč ljudi! Prav ta trenutek pa lahko na njenem profilu v živo spremljate dogodivščino, na katero sta se podala s partnerjem Miho. Trenutno živita v Bertiju, njunem predelanem kombiju, ki ju bo popeljal po številnih imenitnih kotičkih Evrope. Ker jima karierna pot to omogoča, lahko iz Bertija tudi delata na daljavo, zato njuno življenje na štirih kolesih ni nujno strogo časovno omejeno. Kam vse ju bo zaneslo?
V tokratnem Vandraj intervjuju sva z Aljo klepetali o tem, kako sta se navadila na življenje na nekaj kvadratnih metrih, kako so takšna neskončna potovanja pravzaprav lahko ugodnejša od najemnine v Ljubljani in kako drugače jima na poti tečejo dnevi …
Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?
Sva Alja in Miha, strastna popotnika, ljubitelja fotografije, zaljubljena v hribe in dolge kolesarske ture. Navdihujejo naju raziskovanja in odkrivanja novih krajev ter vračanja na ljube kotičke. Doživetja naju osrečujejo, širijo obzorja, izpopolnjujejo in so za naju največji zaklad. Osvajanje novih vrhov, kolesarjenje po še neobiskanih cestah, sprehajanje skozi odmaknjene vasice, izgubljanje v mogočnih mestih, lovljenje sončnih zahodov na klifih, spanje pod zvezdami … so reči, ki nama dajejo občutek svobode, hvaležnosti in zadovoljstva.
Začetek marca sta se torej podala na imenitno dogodivščino. Kakšni so po prvih nekaj tednih vtisi o življenju v kombiju, ki sta ga poimenovala Berti? Kaj pogrešata in česa popolnoma nič?
Zadnjih nekaj let sva ogromno prepotovala z najinim sedaj ‘bivšim’ karavanom, kjer sva na podrtih zadnjih sedežih pod zvezdami prespala na desetine noči. Od nekdaj pa sva sanjala o pustolovščini, kjer bi brez časovnih omejitev lahko na tak način živela dlje časa. In letos sva si željo končno uresničila! Kupila sva si kombi, ga malo preuredila in osvežila, in se podala na pot.
Z Bertijem smo sedaj na popotovanju že dva meseca in oh, kako hitro beži čas! Večino časa še kar ne dojameva, da se vse skupaj zares dogaja, spremenila pa bi le to, da bi čas počasneje tekel! Prav noben dan si ni podoben, skoraj vsako jutro se zbudiva na drugi lokaciji in odkrivava nove kraje – včasih peš, včasih s kolesom. Brezciljno se izgubljava po barvitih ulicah, hribolaziva in osvajava vrhove, za katere prej še nikoli slišala nisva, kolesariva mimo cvetočih polj in grizeva razgledne prelaze. Ko pa nama zapaše mestni vrvež, skočiva v kakšno večje mesto in se naužijeva ‘civilizacije’. Na življenje na nekaj par kvadratnih metrih sva se že povsem navadila – kuhava bolj preprosto, oblačila pereva precej bolj poredko kot doma, spiva pa enako dobro, če ne še bolje! Pogrešava pa samo prijatelje in družino – vse drugo je tako zelo drugače, novo in razburljivo, da nama nič od doma ne manjka.
Kako strogo – če sploh – je zarisana vajina pot? Kako izbirata naslednjo destinacijo?
Običajno sva si najina potovanja splanirala precej do potankosti, s pomočjo Google mapsov in Excel tabelic, tokrat pa sva si rekla, da bo čar ravno v tem, da se ne omejujeva. Želela sva si le to, da prečeševa čim več zahodne in severne Evrope. No po nekaj tednih življenja na poti in popotovanja sva ugotovila, da sva si zadala kar precejšen zalogaj in da nama na državo pripada manj kot mesec. Kar vsekakor ni dovolj, a se kljub temu poskušava naužiti čim več. Tako da ja, imava ‘seznam držav’, natančnejše mikrolokacije pa definirava sproti oz. si privoščiva vsaj malo spontanosti.
Kaj pa časovni okvir, za koliko časa je vajino življenje postavljeno na štiri kolesa?
Pred odhodom na pot sva si zadala, da se do jeseni vrneva domov, a se nama z vsakim dnem močneje dozdeva, da se bo tole popotovanje, če le ne pride kaj hujšega vmes, še malo zavleklo …
In kako je videti vajin dan?
Čisto zares je prav vsak dan drugačen, jaz jih delim kar na:
– dneve doživetij, to so dnevi, ki jih od jutra do večera preživiva zunaj. Bodisi na kolesu, bodisi na hajku. In take dneve imam najraje. Svež zrak, neprecenljivi razgledi in nepozabne dogodivščine.
– počasni dnevi so dnevi, ki običajno nastopijo po parih dneh doživetij. So dnevi brez cilja oz. dnevi, ko je edini cilj, da nisva lačna. Takšni dnevi so najlepši taki, ko je Berti sparkiran nekje na samem in ni okoli naju nikogar.
– real life dnevi pa so ponavadi takrat, ko dežuje in naju ni strah, da kaj zamujava. Take dni posvetiva delu – delu na poti, pospravljanju, tankanju, nakupovanju hrane in vsem ostalim opravkom, ki pridejo sproti.
Sicer pa dnevi tečejo povsem drugače. Že samo ‘življenje’ vzame veliko časa (smeh). Npr. v kombiju moraš vse sproti pospravljat, ker če ne, ne moreš nikamor stopit, kaj šele se odpeljat naprej. Nimaš tudi pomivalca, ki bi namesto tebe opral posodo. Ko daš prati perilo, moraš najprej najti pralnico in potem tam počakat na vrsto, itd. Ko se želiš oblečt, moraš najprej vse košare z oblekami prestavit, da najdeš tisto kar iščeš – in predstavljaj si to z dvema osebama na 2 kvadratnih metrih. Pa vsak dan sproti najti lokacijo, kje boš spal, itd. itd. A za naju so to sladke skrbi.
Sta kombi še kaj predelovala in prilagajala svojim potrebam? Kakšen izziv je bil to?
Najin kombi je bil včasih pekarna, potem pa ga je že prejšnji lastnik osnovno predelal. Midva pa sva opravila še par manjših mizarskih del, celo notranjost pobarvala na belo in dodala en kup okraskov.
Priprave so tekle slaba dva meseca. Veliko je bilo papirologije, vezane na kombi in na samo potovanje, veliko raziskovanja in razmišljanja, skakanja naokoli in urejanja raznoraznih reči. Ogromno sva postorila sama, nekaj stvari pa sva prepustila tudi strokovnjakom (predvsem tehničnih, vezanih na vozilo). Načrtovala sva predvsem z mislimi na najin nov življenjski slog, kaj vse bova potrebovala, da nama bo čim bolj udobno na poti, da se, ko enkrat ‘odrineva’ lahko v čim večji meri prepustiva samemu popotovanju.
V enem od zapisov sta zaupala, da je življenje na poti dejansko cenejše od najemnine v Ljubljani. Kako dolgo sta varčevala za nakup kombija in kako je danes videti vajina služba?
Res je. V življenju ima vsak posameznik svoje prioritete. In moja največja želja je od nekdaj videti in doživljati, ne kopičiti. V praksi to pomeni: namesto na počitnice v hotele – na počitnice v prtljažnik pod zvezde, namesto v restavracijo – na piknik dekco, namesto na plačljive aktivnosti – peš ali s kolesom v naravo, itd. Zame to niso odrekanja, ampak prerazporejanje za tisto, kar mi pomeni največ. Nakup vana je zagotovo precej velika začetna investicija, a tudi tukaj imaš na voljo nek razpon. Res pa je, da zna posamezna odločitev prinest tudi en kup nepredvidenih stroškov. No, v vsakem primeru je lažje, če se za nakup odločita dva. V najinem primeru je to izkupiček večletnega varčevanja.
Samo življenje na poti pa je potem dejansko ugodneje od najemnine v Ljubljani. Poleg fiksnih stroškov (zavarovanje in telefon), trošiš praktično samo za hrano (kjer spet lahko prišparaš, če se znajdeš) in bencin. Pa vsake toliko za plin, elektriko imava midva na sonce, vodo pa tankava na štirnah.
Trenutno je najin edini vir prihodkov ustvarjanje vsebin za naročnike in najine kanale. To v praksi zajema vse od researcha, snovanja konceptov, iskanja lokacij, ‘modelinga’, post-produkcije, pisanja, vmes pa še en kup sestankovanja, mailov, papirologije, vodenja financ in izdajanja računov. Je pa to delo, o katerem sem sanjala od nekdaj in služba, za katero sem neizmerno hvaležna in srečna, da sem si jo ‘zgradila’.
Kako so vajino odločitev, da svoje življenje preselita v kombi, sprejeli vajini bližnji?
Moji starši so krivi, da so me sploh navdušili za popotovanja in mi razkazali svet, saj sem potovala že od malih nog. Ker so bili vajeni, da sem že v mladosti ogromno potovala in odšla na raznorazne gimnazijske in študentske izmenjave ter potiho sanjala o življenju v kombiju, jih odločitev niti ni tako presenetila. Bolj je presenetilo mene, s kakšnim navdušenjem so naju podprli! Tudi Mihova družina je bila neizmerno vesela za naju. Da ne govorim o prijateljih! Zdaj samo še upava, da naju končno kmalu kdo obišče. 🙂
Sledilci na Instagramu – ki je kar 20 tisoč! – vaju sicer poznajo kot zagrizena hribolazca, gorska in cestna kolesarja, fotografa in zbiratelja lončnic – te zelene rastline smo prav tako pogosto občudovali na profilu. Kdo jih zdaj zaliva in občuduje?
Večino mojih preljubih rastlin sem pred odhodom na popotovanje oddala v nove domove, nekaj čisto malega pa me čaka doma, pridno pa jih zalivata moja mami in ‘tašča’. 🙂
Kako stresno je spakirati svoje življenje na nekaj kvadratnih metrov in kaj sta naredila z vsem, kar sta pustila za sabo?
Zdi se mi, da sva odpotovala tako na hitro, da sva se takrat več ukvarjala z Bertijem, kot pa z nama. Tako da sva spakirala res last minute in vsaj jaz precej brezglavo! Sicer pa imava to srečo, da sva lahko vse ostale stvari pustila doma, pri starših.
Se je v zadnjih dveh letih vajin odnos do potovanj in njihove še do predlani samoumevne dostopnosti kaj spremnil?
Definitivno! Čeprav je celotna situacija prinesla tudi veliko dobrega – na novo sva se zaljubila v domače kraje in odkrivala kotičke naše dežele, ki jih sicer morda nikoli ne bi. Spomnim se, kako zelo srečna sem bila, ko sva lahko prečkala občinsko mejo, pa potem regijsko, to so bili dnevi! Ko sva šla prvič čez mejo, v Italijo, sem sredi trga v Benetkah na ves glas jokala!
Za to, da sva tukaj in zdaj, kjer sva, sva neizmerno hvaležna in zares srečna, da svet spet lahko doživljava brez omejitev.
Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?
Ne. Fotografija je poleg pohodništva in kolesarjenja najina velika strast in pogled skozi objektiv je za naju kot platno za slikarja. Narava naju navdihuje, iskanje motivov pa osrečuje. Neizmerno pa uživava tudi v urejanju fotografij, delanju kolažev in v pripovedovanju zgodb ob spremljavi fotografij najinim najbližjim.
Kateri je najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?
Samo pojdi, svet te čaka z odprtimi rokami! In o izzivih ne razmišljaj vnaprej, s problemi se boš, če že, ukvarjal takrat, ko bodo nastopili.
Sta imela na kakšnem potovanju tudi kakšno neprijetno izkušnjo?
Zaenkrat še nobena stvar ni bila tako huda, da bi si jo zapomnila. Ko pogledam nazaj, se spomnim le dobrih stvari!
Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?
To, da za potovanja potrebuješ veliko denarja! Mislim, da se res da ogromno doživeti in odkriti, če si le pripravljen sprejeti kakšne kompromise oziroma prerazporediti prioritete.
Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?
Da nič ni tako zelo hudo, kot se zdi na prvi pogled!
Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?
Zaenkrat še nič ne pogrešava, lahko se pa slišimo spet čez par mesecev! 🙂
HITRIH 6
Najljubša država: Dva meseca nazaj bi rekla Islandija, danes pa Španija
Najljubše mesto: Za kolesarjenje Girona, za hribolazenje Granada, za vajb pa Sevilla
Najljubša plaža: Bela plaža na Lošinju, ker jo imaš čisto samo zase
Najljubša kulinarika: mediteranska
Naljubši način transporta: kolo
Najljubši jezik: francoski
FOTO: Alja Nike Skrt / osebni arhiv Alja Nike Skrt Alja Nike Skrt Alja Nike Skrt
