Slovenski par, ki živi v kombiju in se vsako jutro zbudi v novem kraju #intervju

Alja Nike Skrt in Mihael Žgajnar sta par, ki živi svoje sanje. Kako? Tako, da vsako noč sanjata nekje drugje, njuna postelja pa stoji na štirih kolesih. Marca sta se namreč preselila v predelan bivalni kombi, ki sta mu nadela ime Berti in šla na pot …

Alja Nike Skrt je dekle, ki ga številni Slovenci že kakšno desetletje spremljamo na Instagramu. Mimogrede – danes ji tam sledi že prek 20 tisoč ljudi! Prav ta trenutek pa lahko na njenem profilu v živo spremljate dogodivščino, na katero sta se podala s partnerjem Miho. Trenutno živita v Bertiju, njunem predelanem kombiju, ki ju bo popeljal po številnih imenitnih kotičkih Evrope. Ker jima karierna pot to omogoča, lahko iz Bertija tudi delata na daljavo, zato njuno življenje na štirih kolesih ni nujno strogo časovno omejeno. Kam vse ju bo zaneslo?

V tokratnem Vandraj intervjuju sva z Aljo klepetali o tem, kako sta se navadila na življenje na nekaj kvadratnih metrih, kako so takšna neskončna potovanja pravzaprav lahko ugodnejša od najemnine v Ljubljani in kako drugače jima na poti tečejo dnevi …

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva Alja in Miha, strastna popotnika, ljubitelja fotografije, zaljubljena v hribe in dolge kolesarske ture. Navdihujejo naju raziskovanja in odkrivanja novih krajev ter vračanja na ljube kotičke. Doživetja naju osrečujejo, širijo obzorja, izpopolnjujejo in so za naju največji zaklad. Osvajanje novih vrhov, kolesarjenje po še neobiskanih cestah, sprehajanje skozi odmaknjene vasice, izgubljanje v mogočnih mestih, lovljenje sončnih zahodov na klifih, spanje pod zvezdami … so reči, ki nama dajejo občutek svobode, hvaležnosti in zadovoljstva.

Začetek marca sta se torej podala na imenitno dogodivščino. Kakšni so po prvih nekaj tednih vtisi o življenju v kombiju, ki sta ga poimenovala Berti? Kaj pogrešata in česa popolnoma nič?

Zadnjih nekaj let sva ogromno prepotovala z najinim sedaj ‘bivšim’ karavanom, kjer sva na podrtih zadnjih sedežih pod zvezdami prespala na desetine noči. Od nekdaj pa sva sanjala o pustolovščini, kjer bi brez časovnih omejitev lahko na tak način živela dlje časa. In letos sva si željo končno uresničila! Kupila sva si kombi, ga malo preuredila in osvežila, in se podala na pot.

Z Bertijem smo sedaj na popotovanju že dva meseca in oh, kako hitro beži čas! Večino časa še kar ne dojameva, da se vse skupaj zares dogaja, spremenila pa bi le to, da bi čas počasneje tekel! Prav noben dan si ni podoben, skoraj vsako jutro se zbudiva na drugi lokaciji in odkrivava nove kraje – včasih peš, včasih s kolesom. Brezciljno se izgubljava po barvitih ulicah, hribolaziva in osvajava vrhove, za katere prej še nikoli slišala nisva, kolesariva mimo cvetočih polj in grizeva razgledne prelaze. Ko pa nama zapaše mestni vrvež, skočiva v kakšno večje mesto in se naužijeva ‘civilizacije’. Na življenje na nekaj par kvadratnih metrih sva se že povsem navadila – kuhava bolj preprosto, oblačila pereva precej bolj poredko kot doma, spiva pa enako dobro, če ne še bolje! Pogrešava pa samo prijatelje in družino – vse drugo je tako zelo drugače, novo in razburljivo, da nama nič od doma ne manjka.

Kako strogo – če sploh – je zarisana vajina pot? Kako izbirata naslednjo destinacijo?

Običajno sva si najina potovanja splanirala precej do potankosti, s pomočjo Google mapsov in Excel tabelic, tokrat pa sva si rekla, da bo čar ravno v tem, da se ne omejujeva. Želela sva si le to, da prečeševa čim več zahodne in severne Evrope. No po nekaj tednih življenja na poti in popotovanja sva ugotovila, da sva si zadala kar precejšen zalogaj in da nama na državo pripada manj kot mesec. Kar vsekakor ni dovolj, a se kljub temu poskušava naužiti čim več. Tako da ja, imava ‘seznam držav’, natančnejše mikrolokacije pa definirava sproti oz. si privoščiva vsaj malo spontanosti.

Kaj pa časovni okvir, za koliko časa je vajino življenje postavljeno na štiri kolesa?

Pred odhodom na pot sva si zadala, da se do jeseni vrneva domov, a se nama z vsakim dnem močneje dozdeva, da se bo tole popotovanje, če le ne pride kaj hujšega vmes, še malo zavleklo …

In kako je videti vajin dan?

Čisto zares je prav vsak dan drugačen, jaz jih delim kar na:

– dneve doživetij, to so dnevi, ki jih od jutra do večera preživiva zunaj. Bodisi na kolesu, bodisi na hajku. In take dneve imam najraje. Svež zrak, neprecenljivi razgledi in nepozabne dogodivščine.

– počasni dnevi so dnevi, ki običajno nastopijo po parih dneh doživetij. So dnevi brez cilja oz. dnevi, ko je edini cilj, da nisva lačna. Takšni dnevi so najlepši taki, ko je Berti sparkiran nekje na samem in ni okoli naju nikogar.

– real life dnevi pa so ponavadi takrat, ko dežuje in naju ni strah, da kaj zamujava. Take dni posvetiva delu – delu na poti, pospravljanju, tankanju, nakupovanju hrane in vsem ostalim opravkom, ki pridejo sproti.

Sicer pa dnevi tečejo povsem drugače. Že samo ‘življenje’ vzame veliko časa (smeh). Npr. v kombiju moraš vse sproti pospravljat, ker če ne, ne moreš nikamor stopit, kaj šele se odpeljat naprej. Nimaš tudi pomivalca, ki bi namesto tebe opral posodo. Ko daš prati perilo, moraš najprej najti pralnico in potem tam počakat na vrsto, itd. Ko se želiš oblečt, moraš najprej vse košare z oblekami prestavit, da najdeš tisto kar iščeš – in predstavljaj si to z dvema osebama na 2 kvadratnih metrih. Pa vsak dan sproti najti lokacijo, kje boš spal, itd. itd. A za naju so to sladke skrbi.

Sta kombi še kaj predelovala in prilagajala svojim potrebam? Kakšen izziv je bil to?

Najin kombi je bil včasih pekarna, potem pa ga je že prejšnji lastnik osnovno predelal. Midva pa sva opravila še par manjših mizarskih del, celo notranjost pobarvala na belo in dodala en kup okraskov.

Priprave so tekle slaba dva meseca. Veliko je bilo papirologije, vezane na kombi in na samo potovanje, veliko raziskovanja in razmišljanja, skakanja naokoli in urejanja raznoraznih reči. Ogromno sva postorila sama, nekaj stvari pa sva prepustila tudi strokovnjakom (predvsem tehničnih, vezanih na vozilo). Načrtovala sva predvsem z mislimi na najin nov življenjski slog, kaj vse bova potrebovala, da nama bo čim bolj udobno na poti, da se, ko enkrat ‘odrineva’ lahko v čim večji meri prepustiva samemu popotovanju.

V enem od zapisov sta zaupala, da je življenje na poti dejansko cenejše od najemnine v Ljubljani. Kako dolgo sta varčevala za nakup kombija in kako je danes videti vajina služba?

Res je. V življenju ima vsak posameznik svoje prioritete. In moja največja želja je od nekdaj videti in doživljati, ne kopičiti. V praksi to pomeni: namesto na počitnice v hotele – na počitnice v prtljažnik pod zvezde, namesto v restavracijo – na piknik dekco, namesto na plačljive aktivnosti – peš ali s kolesom v naravo, itd. Zame to niso odrekanja, ampak prerazporejanje za tisto, kar mi pomeni največ. Nakup vana je zagotovo precej velika začetna investicija, a tudi tukaj imaš na voljo nek razpon. Res pa je, da zna posamezna odločitev prinest tudi en kup nepredvidenih stroškov. No, v vsakem primeru je lažje, če se za nakup odločita dva. V najinem primeru je to izkupiček večletnega varčevanja.

Samo življenje na poti pa je potem dejansko ugodneje od najemnine v Ljubljani. Poleg fiksnih stroškov (zavarovanje in telefon), trošiš praktično samo za hrano (kjer spet lahko prišparaš, če se znajdeš) in bencin. Pa vsake toliko za plin, elektriko imava midva na sonce, vodo pa tankava na štirnah.

Trenutno je najin edini vir prihodkov ustvarjanje vsebin za naročnike in najine kanale. To v praksi zajema vse od researcha, snovanja konceptov, iskanja lokacij, ‘modelinga’, post-produkcije, pisanja, vmes pa še en kup sestankovanja, mailov, papirologije, vodenja financ in izdajanja računov. Je pa to delo, o katerem sem sanjala od nekdaj in služba, za katero sem neizmerno hvaležna in srečna, da sem si jo ‘zgradila’.

Kako so vajino odločitev, da svoje življenje preselita v kombi, sprejeli vajini bližnji?

Moji starši so krivi, da so me sploh navdušili za popotovanja in mi razkazali svet, saj sem potovala že od malih nog. Ker so bili vajeni, da sem že v mladosti ogromno potovala in odšla na raznorazne gimnazijske in študentske izmenjave ter potiho sanjala o življenju v kombiju, jih odločitev niti ni tako presenetila. Bolj je presenetilo mene, s kakšnim navdušenjem so naju podprli! Tudi Mihova družina je bila neizmerno vesela za naju. Da ne govorim o prijateljih! Zdaj samo še upava, da naju končno kmalu kdo obišče. 🙂

Sledilci na Instagramu – ki je kar 20 tisoč! – vaju sicer poznajo kot zagrizena hribolazca, gorska in cestna kolesarja, fotografa in zbiratelja lončnic – te zelene rastline smo prav tako pogosto občudovali na profilu. Kdo jih zdaj zaliva in občuduje?

Večino mojih preljubih rastlin sem pred odhodom na popotovanje oddala v nove domove, nekaj čisto malega pa me čaka doma, pridno pa jih zalivata moja mami in ‘tašča’. 🙂

Kako stresno je spakirati svoje življenje na nekaj kvadratnih metrov in kaj sta naredila z vsem, kar sta pustila za sabo?

Zdi se mi, da sva odpotovala tako na hitro, da sva se takrat več ukvarjala z Bertijem, kot pa z nama. Tako da sva spakirala res last minute in vsaj jaz precej brezglavo! Sicer pa imava to srečo, da sva lahko vse ostale stvari pustila doma, pri starših.

Se je v zadnjih dveh letih vajin odnos do potovanj in njihove še do predlani samoumevne dostopnosti kaj spremnil?

Definitivno! Čeprav je celotna situacija prinesla tudi veliko dobrega – na novo sva se zaljubila v domače kraje in odkrivala kotičke naše dežele, ki jih sicer morda nikoli ne bi. Spomnim se, kako zelo srečna sem bila, ko sva lahko prečkala občinsko mejo, pa potem regijsko, to so bili dnevi! Ko sva šla prvič čez mejo, v Italijo, sem sredi trga v Benetkah na ves glas jokala!

Za to, da sva tukaj in zdaj, kjer sva, sva neizmerno hvaležna in zares srečna, da svet spet lahko doživljava brez omejitev.

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Ne. Fotografija je poleg pohodništva in kolesarjenja najina velika strast in pogled skozi objektiv je za naju kot platno za slikarja. Narava naju navdihuje, iskanje motivov pa osrečuje. Neizmerno pa uživava tudi v urejanju fotografij, delanju kolažev in v pripovedovanju zgodb ob spremljavi fotografij najinim najbližjim.

Kateri je najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Samo pojdi, svet te čaka z odprtimi rokami! In o izzivih ne razmišljaj vnaprej, s problemi se boš, če že, ukvarjal takrat, ko bodo nastopili.

Sta imela na kakšnem potovanju tudi kakšno neprijetno izkušnjo?

Zaenkrat še nobena stvar ni bila tako huda, da bi si jo zapomnila. Ko pogledam nazaj, se spomnim le dobrih stvari!

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

To, da za potovanja potrebuješ veliko denarja! Mislim, da se res da ogromno doživeti in odkriti, če si le pripravljen sprejeti kakšne kompromise oziroma prerazporediti prioritete.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Da nič ni tako zelo hudo, kot se zdi na prvi pogled!

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Zaenkrat še nič ne pogrešava, lahko se pa slišimo spet čez par mesecev! 🙂

HITRIH 6

Najljubša država: Dva meseca nazaj bi rekla Islandija, danes pa Španija
Najljubše mesto: Za kolesarjenje Girona, za hribolazenje Granada, za vajb pa Sevilla
Najljubša plaža: Bela plaža na Lošinju, ker jo imaš čisto samo zase
Najljubša kulinarika: mediteranska
Naljubši način transporta: kolo
Najljubši jezik: francoski

FOTO: Alja Nike Skrt / osebni arhiv Alja Nike Skrt Alja Nike Skrt Alja Nike Skrt

Alji, Mihu, Bertiju in njihovim dogodivščinam lahko sledite na Instagram profilih: @aljaskrt in @mihael.cc

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: 1000 ur zunaj: Gozdarka iz Bohinja z najboljšimi idejami, kaj početi v naravi #intervju

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

“Otok Krk je raj za otroke!” – z Mami blogerkami o Naj družinski destinaciji 2022

Mami blogerke so v aprilu obiskale že tretjo destinacijo, ki se poteguje za naslov Naj družinska destinacija 2022. Skupaj z Megabonom so tokrat izbrali Hotel Malin na otoku Krku. Kako so se imeli, je destinacija res najboljša za otroke? Vse to in še več smo vprašali Mami blogerke!

Zakaj ste izbrali hotel Malin na Krku?

Zagotovo smo vedeli, da moramo na seznam Naj družinskih destinacij umestiti otok Krk. Gre za med Slovenci najbolj priljubljen otok, ker je blizu, ker ima čisto vodo in lepo naravo. Na Megabonu so nam priporočili hotel Malin. Hotel sicer ni specifično družinski hotel, kot je bil na primer Lišanj, ampak ustreza vsem pogojem, ki smo si jih za Naj družinske destinacije zadali. Hotel ima svojo plažo, čudovito teraso z bazenom, udobne sobe, veliko igralnico in krasno lego ob mestecu Malinska.

Kdo je obiskal Malin?

Malin sta obiskali dve družini  Mami blogerk. Blaž, Tjaša in dojenček Kris, ki ustvarjajo blog Midvakuhava.si in Anja, Uroš, osemletna Nina in štiriletni Ian, ki ustvarjajo blog Maminamaza.si. Želeli smo preveriti, kakšna je ponudba za najmlajše, mlajše in malo večje otroke. Vse naše izkušnje smo live delili na zgodbah v Instagramu: https://www.instagram.com/stories/highlights/17936283787945957/

Je hotel Malin izpolnil vaša pričakovanja?

Zagotovo, ja. Sama stavba je že na pogled mogočna in krasno umeščena v okolje. Sobe so moderne, z balkoni ali terasami, ki večinoma gledajo proti morju. Do morja se spustiš po klančku, mimo parkirišča. Vmes ni ničesar drugega. Plaža je betonska, so pa poskrbeli, da sta na njej dva velika peskovnika, nekaj igral in morski bazenček z nižjo vodo za otroke. Voda je kristalno čista, atmosfera s palmami in borovci pa pričara vse tisto, kar potrebuješ za popoln oddih. Otok Krk kot tak, s plažami, čistim morjem in atmosfero, pričara pravi raj za družine!

Kako je s ponudbo za otroke?

Hotel ima krasno igralnico in zunanja igrala. Igralnica je odlično opremljena, mi smo v njej preživeli kar nekaj časa in se kregali, ko smo morali ven. Na terasi je bazen za otroke, ki žal še ni bil odprt v času našega bivanja (je odprt v sezoni). Imajo posteljico za dojenčka (ob doplačilu), mini kuhnijski kotiček v sobah in stolčke za dojenčke v jedilnici. Všeč sta nam bila velika peskovnika na plaži.

Ste kje pričakovali manj ali več?

Poleg čudovite atmosfere bi v pozitivno smer zagotovo izpostavili odlično lego. Ker je hotel obdan z rastlinjem, skrbi za odlično senco in si predstavljamo, da je poleti temperatura idealna za mirne dneve in večere. Navdušila nas je velika igralnica, čeprav bi odpiralni čas bil boljši. Nismo pričakovali takšne terase z bazenom in razgledom. Malo več smo pričakovali od hrane, ker to največ gostov izpostavi kot odlično, a smo potem imeli krasno izkušnjo v njihovi restavraciji Mulino na plaži.

Kaj ste počeli? Ste se odpravili tudi kaj po okolici?

Ker nas je tako zelo navdušil hotelski bazen, smo veliko časa preživeli tam in seveda spodaj na plaži. Plaže so čudovite! Sprehodili smo se do Malinske in skozi marino, center, vse do hotela Haludovo. Sprehod ib morju po Malinski, s sladoledom v roki, je bila čudovita izkušnja. Raziskovanje zapuščenega hotela pa taka, ki je ne bomo zlepa pozabili. Zadnji dan smo zaradi močnega vetra Krk zapustili malo prej, kot je bilo mišljeno, a vseeno nam bo v spominu ostalo predvsem veliko morja in sonca.

Je to do sedaj vaša najljubša Naj družinska destinacija?

Uff, zelo zelo zelo težko bomo izbrali najboljšo! Family hotel Lišanj je bila neverjetna izkušnja, ko je vse od prve do zadnje sekunde prilagojeno otokom. Maslinica nam je pričarala tisto nostalgijo, ki jo nosimo v sebi, ko na svetu ni nič bolj pomembno kot tisti sončen dan z družino na plaži. Hotel Malin pa nas je navdušil z neprimerljivo otoško atmosfero, čudovitimi plažami, kristalno čisto vodo in možnostmi za raziskovanje otoka.

Komu bi priporočali oddih v hotelu Malin?

Vsem družinam, ki so malo bolj zahtevne, kar se tiče lokacije hotela, urejenosti sob, bazena in ponudbe na splošno. Tisti, ki radi na plaži kaj dobrega pojejo in spijejo. Tistim, ki si želijo sodobno urejenih sob. Hotel Malin bi priporočili tud tistim, ki se z vročine radi umaknejo v zavetje sence, tistim, ki so pripravljeni s sprehodi raziskati okolico in tistim, ki jim veliko pomeni atmosfera. V hotelu in okolici ni veliko sodobne, umetne animacije za otroke. So pa pesek, voda, kamenčki in sladoled.

Ponudbo za hotel Malin si lahko pogledate TUKAJ. 

Mami blogerkam in njihovemu iskanju Naj družinske destinacije 2022 sledite TUKAJ. 

 

Foto: Mami blogerke

1000 ur zunaj: Gozdarka iz Bohinja z najboljšimi idejami, kaj početi v naravi #intervju

Lucija Odar je mama, partnerka in gozdarka iz Bohinja, ki je zaljubljena v hribe. Navdušila nas je s projektom 1000 ur zunaj, ki ima prav poseben namen. 

Lucija Odar je velika ljubiteljica narave in stoji za projektom 1000 ur zunaj. Ustvarila je ilustracijo drevesa s 1000 listi, ki si jo lahko natisnete in nato za vsako uro, ki jo preživite zunaj, pobarvate en listek. Cilj je, da v enem letu pobarvate celo krošnjo. Odličen izziv, kako k uživanju trenutkov na svežem zraku spodbuditi vso družino, kajne?

Z Lucijo smo v tokratnem VANDRAJ INTERVJUJU klepetali o projektu 1000 ur zunaj in njenem istoimenskem profilu na Instagramu, kjer ji sledi že več kot 10 tisoč ljudi. Tam objavlja imenitne ideje, kaj vse lahko ustvarjamo v naravi, ki pokajo od kreativnosti in pisane domišljije …

Začelo se je s krasnim projektom 1000 ur zunaj in drevesu, ki mu za vsako uro na zraku pobarvamo en list … Povejte nam več o njem.

Že celo življenje si zastavljam kratkoročne cilje, ki so bili zadnjih 10 let povezani predvsem s hribi in višinskimi metri. Ko sem leta 2020 rodila, sem morala cilj prilagoditi moji dojenčici. Takrat sem zasledila idejo o beleženju ur, preživetih zunaj in si ustvarila svoj sledilnik v obliki drevesa s 1000 listi. Moje drevo in cilj sem pokazala prijateljem in ker so bili navdušeni, sem ustvarila Instagram profil, preko katerega drevo delim vsem, ki se želijo pridružiti izzivu 1000 ur zunaj.

Sicer ste magistrica gozdarstva. Po kakšni karierni poti stopate in kako vam je pisana na kožo?

Zaposlena sem kot gozdarka načrtovalka na Zavodu za gozdove Slovenije in služba mi veliko pomeni. V gozdarstvu sem se znašla po spletu naklučij ob zaključevanju srednje šole, vendar sem res vesela, da sem pristala tu kamor spadam.

Je vaša glavna pisarna – pisarna med štirimi stenami ali gozd? Kako je običajno videti vaš delovni dan?

Hladnejšo polovico leta sem večinoma v pisarni, kjer digitaliziramo podatke, pridobljene na terenu, podatke obdelujemo in iz rezultatov napišemo desetletne gozdnogospodarske načrte. Ko je načrt napisan, se prične lepša polovica leta, ko delam na terenu. Običajen dan je videti tako, da si pripravim karto območja, kamor grem, se pripeljem v gozd in tam prehodim približno 50 ha gozda, si narišem sestojno karto in vnesem podatke, ki jih potrebujemo.

Vaš profil na Instagramu, kjer objavljate poučne vsebine o naravi in ideje za ustvarjanje na zraku, spremlja že prek 10 tisoč ljudi. Se vam je ob odprtju profila sanjalo, da boste zgradili in navdihnili takšno skupnost?

Ne, nikakor. Še danes sem presenečena nad tem, hkrati pa me veseli, ker vem, da vsebine, ki jih pripravljam, niso zavržen čas.

Zanimivo je, da prav s pomočjo tehnologije, ki nas je v zadnjih dveh desetletjih iz narave potegnila pred ekrane – sledilce na inovativen način spet vračate k naravi. Koliko časa pa vam za promocijo svežega zraka ukrade tehnologija?

Veliko. Občasno preveč. Vsaj eno uro na dan. Ampak skoraj vsak dan zunaj naletim na kaj zanimivega, za kar mislim, da bi koga zanimalo in potem fotografiram, posnamem, napišem kakšno dodatno razlago in objavim. Odzivi sledilcev pa me motivirajo, da naslednji dan, ko naletim na nekaj drugega, naredim enako. Si pa približno 1x na teden vzamem dan, ko na telefonu opravljam le najbolj nujne stvari.

Na svojem profilu delite imenitne ideje, kako ustvarjati v naravi, ne da bi ji hkrati tudi škodili, pa tudi poučne vsebine, na primer o strupenih in užitnih rastlinah … Od kod črpate vse te ideje in kaj je njihovo glavno vodilo?

Kar se tiče ustvarjalnih vsebin, je mešanica mojih idej, ki mi padejo na misel, ko vidim kakšne plodove, liste, kamne in drug zanimiv material v naravi, ter idej, ki jih sem in tja zasledim na internetu. Kar pa se tiče poučnih vsebin o naravi, vse nastanejo spontano med mojimi obiski narave. Namen mojih objav je sledilcem vliti ljubezen in spoštljiv odnos do narave.

Pravite, da je narava najboljša učilnica. Katere so vaše najljubše aktivnosti v naravi na lep pomladni dan? In katere najbolj navdušijo otroke?

Sama najraje hodim v hribe, ne glede na letni čas. Z družino pa spomladi veliko časa preživimo ob Savi ali jezeru, kjer si malčica sama najde zaposlitev – ustvarja hiške za škrate, sestavlja stolpe iz kamnov, spušča ladjice in podobno. Otrokom je dovolj to, da jih peljemo v naravo in jim damo čas in prosto pot.

V gozdu najdemu tudi kup užitnih dobrot. Kaj moramo vedeti, preden iz gozda prinesemo polno košaro gob, borovnic ali česa, za kar niti nismo prepričani, če je užitno ali morda celo zaščiteno? In kje takšne stvari lahko preverimo?

Prvo pravilo je, da nabiramo le rastline, ki jih poznamo. Prepoznavanje rastlin ni nekaj, kar bi se lahko človek na hitro naučil. Jaz sem se veliko naučila na predavanjih iz botanike in fiticenologije na fakulteti, pa še vseeno večkrat določam rastlino po knjigi Mala flora Slovenije. Na svojem Instagram profilu pa objavljam tiste bolj pogoste užitne in tudi strupene rastline ter povem, kako jih jaz prepoznan.

V gozdu smo gostje, pogosto pa pozabimo, da smo hkrati tudi v domu številnih živali. Kako se lahko najbolj učinkovito zaščitimo pred klopi in kakšna je najbolj ustrezna reakcija, če pot presekamo medvedu?

Iz lastnih izkušenj sem se naučila, da noben repelent ne zaščiti pred klopi 100 %. Največ naredimo, če se po obisku gozda stuširamo, pregledamo in preoblečemo v druga oblačila. Kar pa se tiče medvedov, se moramo zavedati, da medvedi nimajo želje po napadih na ljudi. Kadar pa so v stiski in prestrašeni, lahko storijo tudi kaj, česar si ne želijo ne oni in ne mi. Zato je ob srečanju z medvedom najbolje, da mirno odidemo v drugo smer.

Če govorimo o fobijah, so tudi bližnja srečanja s kačami precej na vrhu seznama številnih ljudi. V Sloveniji živi 11 vrst kač, od katerih so strupeni modras, laški in navadni gad. Kakšna je sploh verjetnost, da jih srečamo in kako upravičen je strah pred njimi?

Na to vprašanje ne morem dati objektivnega odgovora, ker se kač bojim tudi sama. Srečam jih večkrat letno, nobena pa mi ni še nič naredila.

Skoraj 60 odstotkov Slovenije prekriva gozd. Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o slovenskih gozdovih in česa si kot gozdarka želite, da bi se ljudje, ki jih obiskujejo, vendarle že enkrat naučili?

Slovenci premalo cenimo to, da imamo prost dostop v gozd, da lahko brezplačno nabiramo gobe, borovnice, kostanj… To je po svetu (tudi pri naših sosedih) bolj izjema kot pravilo!

Bi rekli, da sta nam zadnji dve leti, odkar se je svet obrnil na glavo, kaj spremenili pogled na gozdove, ki nas obdajajo?

Predvsem se mi zdi, da je več ljudi začelo redno obiskovati gozd in upam, da ga zato tudi bolj cenijo.

Kako uvidevni obiskovalci narave smo sicer Slovenci?

Težko je zapisati nekaj, kar bi držalo za vse, ker v gozdu naletim na zelo različne ljudi.

Kam po Sloveniji jo najraje mahnete na izlet?

Doma sem iz Bohinja, ki mi je zelo ljub. Tu imamo vse – hribe, reke, jezero, plezališča, gozd ipd., zato tudi večino prostega časa preživimo v Bohinju. Všeč mi je tudi Zgornjesavska dolina in Posočje.

Katera je najboljša lekcija za življenje, ki vam jo je prišepnilo šumenje listja?

Vse se zgodi z razlogom.

FOTO: osebni arhiv / 1000 ur zunaj

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: H(r)ana: Slovenski par, v družbi katerega ne boste slabo jedli #intervju

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

“Na potovanjih mi največ pomenita svoboda in dostop do domačinov.” – Urška Repnik #intervju

Urška Repnik je ženska, ki s svojimi prodornimi modrimi očmi in močno energijo zavzame vsak prostor. Pove tako, kot je. Odločno, naravnost, brez sprenevedanja, a vedno z neko iskrico v očeh. Taka je v prostoru, taka je na Instagramu in taka je bila, ko smo spremljali njen dopust v Mehiki. 

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo? 

Sem Urška Repnik, svetovalka za dojenje, skupaj s sodelavko sem ustvarila prvo slovensko online šolo za starše. Želja po podpori in širjenju znanja med starše zavzame večino mojega dneva in bi rekla, da je to moje bistvo. 

Med drugim ste tudi velika ljubiteljica potovanj. Kakšna potovanja si izbirate, kakšna vas navdihujejo? 

Navdušujejo me potovanja, kjer me destinacija pokliče. Destinacija me mora poklicati. Ni nujno, da je priljubljena, ni nujno, da je lahko dostopna, najbolj ugodna, najbolj nekaj … Poklicati me mora in mi biti v izziv. Zelo močno me na primer kliče Azija. 

Potujete raje z agencijo ali v lastni režiji?

Potovanj se najraje lotim v lastni režiji, pomembna mi je svoboda na potovanjih, spontanost. Nimam rada, da je vse organizirano, rada se prepustim toku in doživim čimveč. Želim razumeti atmosfero, ljudi, deželo. Zelo pomemben sta mi dostop in komunikacija z domačini. Da “zaštekam” državo, ki sem jo obiskala in ne samo opazujem. Z eno besedo: svoboda. Svoboda mi je najbolj pomembna. 

Ste na potovanjih pozorni na kaj, na kar drugi niso? Kaj vam je pomembno, ko raziskujete neko deželo?

Ja, mislim, da bolj kot običajen človek opazim odnos do hrane. Ker o hrani in uvajanju hrane v Sloveniji predavam, sem posebej pozorna na to, kako se prehranjujejo otroci in odrasli na različnih koncih sveta. Vedno znova, z vsakim potovanjem, ugotovim, kako zelo srečni smo Slovenci, ker imamo pitno vodo iz pipe in ker imamo zares enostaven dostop do svežega sadja in zelenjave. Tako v Aziji kot sedaj nazadnje v Mehiki sem opazila, koliko gazirane pijače spijejo domačini. In kako nezdravo se prehranjujejo na splošno. Slovenci smo veliko bolj ozaveščeni. 

Z družino ste pred kratkim obiskali Mehiko. Tri tedne ste potovali po Yucatanu. Kakšni so bili vaši vtisi? 

Tako je, želeli smo v Azijo, ampak zaradi ukrepov žal ni bilo opcije, zato smo izbrali Mehiko. Odpravili smo se na tritedensko raziskovanje Yukatana. Iskreno, vtisi niso bili dobri oz. so bili precej drugačni od pričakovanj. Ampak najprej dobri vtisi:  Ljudje so nas zelo pozitivno presenetili. Take prijaznosti nismo pričakovali. Na primer, kar dvakrat sem izgubila telefon in ga obakrat dobila nazaj. Bili so izjemno prijazni. Ker govorim špansko, mi je bilo lepo komunicirati z njimi. Negativno smo bili presenečeni nad hrano. Sem pričakovala več zelenjave in nekih tortilj, pa je večina jedi bazirala na mesu. Jemo meso, ampak to je bilo preveč mesa. Negativno sem bila presenečena tudi nad stalno prisotnostjo vojske. Sem vprašala, zakaj jih je toliko, tudi na plaži na primer, kjer smo se sončili, so mi odgovorili, da je to za zaščito turistov pred karteli. Ni prijeten občutek. 

Zakaj bi jo priporočali in zakaj je ne bi? 

Absolutno bi vsem priporočala vsako dstinacijo. Za širjenje obzorij, za doživetje vsega, kar se da doživeti in videti. Nam je bil zelo všeč Holbox na primer. Bi pa mogoče priporočala obisk, ko se pandemija umiri. Pogled na majhne otroke, ki na plaži nosijo maske, ni najbolj sproščujoč. 

Kakšna so potovanje pred in po otrocih? 

Neprimerljiva. Veliko bolj se moraš prilagajati, veliko bolj si odgovoren, veliko manj si lahko privoščiš. To je popolnoma drugačen turizem. Seveda je še vedno čudovito, če ne bi tako mislila, se niti ne bi lotila tega, ampak je pa drugače. 

Kakšne plane imate za potovanja v prihodnosti, poletni dopust? 

Planov ne maramo preveč. Lani smo se na primer šele dan pred dopustom odločili, da gremo na Pag. In to kampirat. To je pomenilo, da smo en dan prej morali nakupiti tudi vso potrebno opremo. Nimam pojma, kam gremo letos na počitnice. Me pa zelo kliče Dubaj. 

HITRIH 6 

Najljubša država: Tajska

Najljubše mesto: Ljubljana

Najljubša plaža: Koh phangan

Najljubši način transporta: skuter

Najljubši jezik: Slovenščina

Najljubša kulinarika: azijska, tajska 

 

Urški Repnik in njenim dogodivščinam lahko sledite
na njenem Instagramu.

Foto: Urška Repnik

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: H(r)ana: Slovenski par, v družbi katerega ne boste slabo jedli #intervju

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

H(r)ana: Slovenski par, v družbi katerega ne boste slabo jedli #intervju

Hana in Tom sta Ljubljančana, ki sta najbolj srečna, ko dobro jesta. In to srečo rada delita tudi z nami. Na Instagramu namreč ustvarjata profil H(r)ana, nadvse simpatičen kulinarični kotiček, kjer objavljata pisane recepte pa tudi utrinke s potovanj, kjer je običajno v prvem planu – uganili ste – hrana. 

Ste že kdaj poslušali koga, ki o hrani govori s prav posebnim žarom v očeh in svoje kulinarične dogodivščine opisuje tako živo in navdušeno, da se tudi vam pocedijo sline? Takšna sta Hana in Tom, ki sta nas navdušila z Instagram profilom H(r)ana, od koder – čeprav gre za virtualni kraj – skoraj prisežemo, da včasih prav zares diši. V tokratnem Vandraj intervjuju smo klepetali o vihtenju kuhalnic, o ljubezni do nevsakdanje kuhinje in kulinarično obarvanih potovanj.

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo? 

Sva Hana in Tom, oba sva iz Ljubljane, a sva za to, da se spoznava, morala na smučanje na Kronplatz. Sva popolni nasprotji – Tom je inštruktor matematike in fizike, jaz pa delam kot strateginja za družbena omrežja v oglaševalski agenciji. Dokler nisem spoznala Toma, sem v gimnaziji pri matematiki imela same nezadostne ocene in celo popravni izpit. Tom obožuje načrtovanje in red, jaz sem poosebitev kaosa in spontanosti. Imava pa tudi ogromno skupnih lastnosti, oba obožujeva kuhanje, jedenje, poskušanje novih stvari, potovanja, smeh, zabave in najino mačko (vsaj 3/4 časa, včasih je res naporna).

Vajin profil na Instagramu – H(r)ana – je, kot namiguje že njegovo ime, poln slastnih kulinaričnih utrinkov, omamnih receptov pa tudi odličnega humorja. Od kod ljubezen do vihtenja kuhalnice in deljenja te sreče s sledilci? 

Oba izhajava iz družin, kjer je mama tista, ki kuha vrhunsko, oče pa (se dela, da) zna skuhati samo hrenovke, ampak z veseljem poje vse, kar mama skuha. Jaz (Hana) sem na večini fotografij iz otroštva nekje v kuhinji. Ponavadi sedim na pultu in kradem vse, kar mami pripravi, ali pa imam pručko in vestno pomagam pri kuhanju kosila. Tom pa na ¾ fotkah nekaj jé. Ljubezen do vihtenja kuhalnice in do hrane nasploh tako pri obeh izvira že iz otroštva, skupaj pa sva ljubzen do eksperimentiranja z novimi okusi in tehnikami še nadgradila.

Z deljenjem najinih najrazličnejših kulinaričnih prigod in najinega kuharskega ustvarjanja s sledilci želiva pokazati, da je kuhanje in jedenje ena sama zabava in da nekaterih stvari v življenju ni treba jemati tako zelo resno.

Katere so top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Banh mi (vietnamski sendvič), žaba na žaru na vietnamskem nočnem food marketu in rissoles (portugalski ocvrti žepki, polnjeni z rakci). Sva pa v Vietnamu jedla tudi najboljšo ribo v življenju – »red snapper«, kuhan na sopari v bananinih listih. Ta jed naju je tako navdušila, da sva šla naslednji dan v isto restavracijo in jedla isto jed, kar se pri nama res ne zgodi pogosto.

Kje v Sloveniji najraje spijeta kavo, pojesta brunch in gresta na večerjo?

Kavo (ali kaj drugega) najbolj pogosto spijeva v kavarni SEM, ki ji s prijatelji rečemo kar naš vrt, ker vsi živimo v radiu 300 metrov in nihče od nas nima dejanskega vrta.

Brunch najraje pojeva v bistroju Ek.

Obožujeva Grič v Šentjoštu nad Horjulom. Ker imata Tom in moja mami na isti dan rojstni dan, je novembrski obisk postala naša vsakoletna tradicija. Pa tudi ko nimava nekega razloga, pogosto zaideva tja. Če nama ni do vožnje, pa naju najdete v Bregu v Ljubljani.

Kaj in kje sta nazadnje tako dobro jedla, da vama zaplešejo brbončice že zgolj ob misli na to?

Februarja v Lizboni. Favorita: »Foie gras with cotton candy and lyo raspberry« v Mini baru in »Giant Tiger Prawn« v pivnici Ramiro.

V čem uživata bolj – v samem kuhanju, v degustiranju tega, kar sta skuhala ali morda raje v tem, da vama kuha kdo drug?

Eno brez drugega ne gre. Zakaj izbirati, če imaš lahko vse?

Česa nikoli ne bomo našli v vajinem hladilniku ali shrambi in kaj mora tam vedno biti na zalogo?

Tu se glede mnenj kar razhajava, tako da se je verjetno v najinem hladilniku na neki točki znašlo že vse, kar se da. Tako da morava na to vprašanje odgovoriti ločeno.

Hana: Najraje ne bi nikoli videla kislih kumaric in (predvsem vohala) turistične paštete. Kar pa MORA bit, so olive. Prav določene, male, grške, zelene. Če jih ni, spustim vse iz rok in grem v trgovino.

Tom: Pri meni morajo biti kisle kumarice in turistična pašteta. Nikoli pa ne bi našli leče, ampak jo Hana vsake toliko kupi, ko ima preblisk, da bo zdravo jedla.

Vama kdaj zmanjka idej, kaj bo za kosilo? In iz kje jih vlečeta? 

Nikoli, ker je to vedno prva misel, ko ustaneva. Kuharskih knjig imava toliko, da imava že prostorsko stisko, ker si jih pogosto podarjava za darila, gledava kuharske oddaje, brskava po spletu in potujeva. Inspiracija pride sama od sebe.

Če bi morala do konca življenja jesti le eno jed, katera bi to bila?

Hana: Sicer bi v tem primeru želela, da ta konec življenja pride kmalu, ampak recimo da pašta.

Tom: Pašta.

Katera tradicionalna slovenska jed vama je najbolj pri srcu?

Hana: A lahko Nobel burek šteje kot tradicionalna ljubljanska jed? (smeh)

Tom: Krvavice, kislo zelje z ocvirki in pire krompir.

Kakšno težo pri določanju destinacije za dopust ima tamkajšnja kulinarika?

Če je celotno potovanje težko 2 kg, je kulinarika nekje 1,8 kg. 

Kako je videti vajino načrtovanje potovanj? Gresta že od doma z zaznamki kotičkov, kjer bosta jedla ali se raje prepuščata trenutnemu navdihu?

Pred potovanjem si pogledava oddaje (recimo Somebody Feed Phil ali kaj podobnega), ki so povezane z najino destinacijo, vsak zase malo pobrska po spletu, včlaniva se v kakšne Facebook skupine, povezane z destinacijo in si potem v Google Maps označiva vse ideje. Ko sva enkrat tam, pa se prepustiva navdihu, spoznava lokalce, upoštevava njihove nasvete, na Google Maps spremljava, kdaj se nahajava blizu kakšne označene lokacije … Pogosto se zgodi, da zato, ker sva ravno blizu večih označenih lokacij, na koncu pojeva 3 kosila.

S katerimi aplikacijami si pomagata pri iskanju dobrih restavracij?

Razen zgoraj naštetih primerov nimava kakšne posebne aplikacije. TripAdvisorju ne zaupava, ker se nama je že zgodilo, da sva ravno v tistih z najslabšimi ocenami najbolj uživala.

Odločitev, kam in kaj jesti, je – kot kaže neuradna mini notranja raziskava v Vandraj uredništvu J – eden pogostejših razlogov za prepir na potovanju. Se strinjata s to domnevo?  

Ne. Edini problem, zaradi katerega se skregava, je če predolgo ne jeva nič (kar se zgodi reeeees redko) in sva potem zaradi lakote oba tečna. 

Kakšen tip popotnikov sta sicer?

Zelo spontana, hrano, spanje, oglede znamenitosti in vse ostalo planirava vsak dan sproti, ker se nama vedno zgodi, da doživiva nepričakovano in bi se nama plani v vsakem primeru podrli. Poskusiva se čim več premikati (po zemljevidu in absolutno ne v športnem smislu) in čim več doživeti, če pa nama neko mesto res ustreza, pa brez težav ostaneva tam zelo dolgo. 

Kakšne spominke nosita s potovanj? Magnete za NA hladilnik ali raje dobrote za V hladilnik?

Absolutno dobrote za V hladilnik. Sva poskusila tudi z magneti za NA hladilnik, ampak sva ob prihodu domov ugotovila, da najin hladilnik ni kovinski in da magneti v sekundi padejo na tla. To je bil le še dodaten znak, da se morava držati najine tradicije – dobrot za V hladilnik.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih? 

Nimava pojma, odvisno kateri ljudje. Motiti se je človeško, potovati pa božansko.

Pa o kuhanju? 

Misliva, da pri kuhanju ni zmot. Če kuhaš z ljubeznijo in če ješ dobro hrano v dobri družbi, se nikoli ne motiš.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Zaključila bova s klišejskim pregovorom, ki še kako drži. Najboljše stvari se zgodijo, ko jih najmanj pričakuješ.

HITRIH 6 – Tom

Najljubša kulinarika: italijanska

Najljubša država: Slovenija

Najljubše mesto: Kot bi rekel Jankovič: »Ljubljana je najlepše mesto, de«

Najljubša plaža: Lubenice na Cresu

Najljubši način transporta: letalo

Najljubši jezik: danščina

HITRIH 6 – Hana

Najljubša kulinarika: če moooram izbrati, verjetno italijanska, ampak obožujem raznolikost in posebnosti vsake posebej

Najljubša država: Portugalska

Najljubše mesto: Lizbona

Najljubša plaža: nimam nekih posebnih čustev do plaž, samo da ni meduz, ostrih kamnov in ultra glasnih turistov

Najljubši način transporta: letalo, če bi obstajal teleport, pa bi kar to izbrala

Najljubši jezik: goveji jezik v omaki (smeh)

FOTO: osebni arhiv/ H(r)ana

Hani, Tomu in njunim dogodivščinam lahko sledite na Instagramu na profilu H(r)ana – TUKAJ.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: INTERVJU s Sanjo Cvitić o Home exchange-u: “Stanovanje v Ljubljani sva zamenjala za vilo z bazenom v Provansi.”

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

INTERVJU z Mami blogerkami: “Družinski hotel? Ja, lepo prosimo!”

Štirje odrasli, en dojenček, en malček in ena osnovnošolka so pretekli vikend preživeli v družinskem hotelu Family Hotel Lišanj. Ta je bil prva destinacija v projektu Naj družinska destinacija 2022, v kateri Mami blogerke skupaj z Megabonom raziskujejo najboljše destinacije za družine. Je družinski hotel zares tako drugačen od navadnega?

Tjaša in Anja, s svojima družinama sta se podali na raziskovanje prve Naj družinske destinacije 2022. Lahko za začetek povesta kaj več o projektu?

Naj družinska destinacija 2022 je projekt, v katerem raziskujemo različne hrvaške destinacije, z namenom poiskati le najboljše za družine z majhnimi otroki. Vsak mesec bomo obiskali en družinski hotel, ki ga bomo dobro raziskali, svojo izkušnjo pa delili s svojimi sledilci v pisni, video in slikovni obliki. Naši sledilci se bodo tako lahko iz prve roke prepričali o destinaciji in se lažje odločili, kje bodo dopustovali in zakaj. Lahko bodo vprašali, komentirali, pogledali karkoli jih bo zanimalo. In me se bomo potrudile pokazati čisto vse. Vsakič bomo na destinacijo popeljali tudi eno družino naših sledilcev, da se bodo lahko še sami prepričali o kvaliteti in ponudbi destinacije.

Za prvo destinacijo ste skupaj z Megabonom izbrali Family Hotel Lišanj. Zakaj?

V resnici smo se tokrat popolnoma prepustile Megabonu, ki odlično pozna ponudbo hotelov na Hrvaškem. Oni so rekli: “Family Hotel Lišanj je mega!” in me smo se po hitrem pregledu popolnoma strinjale. Gre za izrecno družinski hotel. Tega koncepta v Sloveniji še ne poznamo in povedati moramo, da nas je vse skupaj zelo presenetilo. Family Hotel Lišanj res od prvega do zadnjega trenutka skrbi za dobro počutje otrok in posledično staršev.

Družinski hotel so raziskovali Tjaša, Blaž in mali Kris…

… in Anja, Uroš, Nina in Ian.

Kaj pomeni koncept “družinski hotel”?

Družinski hotel je hotel, ki je s svojim designom in ponudbo prilagojen otrokom. Animacije, igralnice, poseben kotiček ob obrokih, mini disco, mini klub, varstvo, oprema, sobe… vse je narejeno tako, da se otroci ves čas počutijo več kot odlično. V Family Hotelu Lišanj je na primer že pri recepciji velik bazen z žogicami, v katerem se lahko majhni otroci poigrajo medtem ko starša opravljata check-in. V kavarni so ob stolih tudi ležalniki za dojenčke. V hotelu je več igralnic, notranji karting, soba z video igrami in napihljiv grad. Poleti pa se zabava preseli tudi ven, kjer je poleg plaže na voljo več otroških bazenov in igrišč.

Vi ste obiskali družinski hotel februarja. Je bilo vseeno dovolj zabave, če upoštevamo dejstvo, da bazeni, plaža in morje niso prišli v poštev?

Vsekakor! V hotelu je toliko animacije in dogajanja, da nam nikoli ni bilo dolgčas ali žal, da smo hotel obiskali pozimi. Izkoristili smo vse igralnice. Krisu (5 mesecev) je bila najbolj všeč tista za dojenčke, Ianu (3 leta) napihljiv grad in vožnja z avtomobilom, Nini (8 let) pa soba z video igrami in notranji bazen. Nam staršem pa je bil všeč sprehod ob morju in število možnosti za miren pogovor s partnerjem medtem ko so se otroci neizmerno zabavali v bližini.

Bazen z žogicami na recepciji.

Igralnica in mini klub.

Notranji karting in napihljivi grad.

Family Hotel Lišanj se je torej izkazal za dobro družinsko destinacijo. Je bilo kaj, kar vas je ekstra pozitivno presenetilo?

Od vstopa v hotel smo bili presenečeni (smeh). Na vhodu sta nas pričakali dve maskoti, sobe so bile velike in razgled prečudovit. Pozitivno nas je presenetil tudi zelo topel notranji bazen in ozračje. Všeč nam je bila all inclusive light ponudba, ki je vključevala tudi pijačo iz šankomata in popoldansko malico za otroke. Pa karting, pa ogromna plaža! In sprehod do marine. Vse nam je bilo všeč.

Pa je bilo vseeno tudi kaj takega, kar vas je negativno presenetilo?

Iskreno, najprej smo se morali kar navaditi na vso glasnost in dogajanje v hotelu. Tu kraljujejo otroci. A smo hitro ugotovili, da je to pozitivno, saj naši niso preveč izstopali (smeh). Malo smo bili tudi omejeni zaradi ukrepov ob pandemiji, saj smo morali igralnice in dejavnosti rezervirati zaradi omejitve števila otrok. Sicer pa takšne izkušnje še nismo imeli in jo priporočamo vsem staršem z otroki.

Zabava 24/7.

Pogled na naše sobe s kavarne.

Komu bi priporočili destinacijo Family Hotel Lišanj?

Vsem družinam z majhnimi otroki, ki obožujejo morje in hotel z veliko animacije. Tudi za poletne počitnice se nam zdi hotel odlična izbira, saj je pred hotelom in levo in desno od njega več različnih plaž, čudovito igrišče in več otroških bazenov. Še več razlogov, zakaj priporočamo družinski hotel Lišanj lahko preberete TUKAJ. 

Iskanje Naj družinske destinacije 2022 lahko spremljate tudi na Instagramu Mamiblogerke_slovenija, kjer bo za vsako destinacijo potekala tudi nagradna igra! 

Ponudbe za Family Hotel Lišanj pa najdete na Megabonu, TUKAJ

 

Foto: Mami blogerke

PREBERITE ŠE: Na lovu za NAJ DRUŽINSKO DESTINACIJO 2022

 

“Knjige odstrejo nekatere dimenzije, ki jih med obiskom destinacije lahko spregledaš.” #INTERVJU

Monika Manfreda je naravoslovka zaljubljena v knjige. Ko se je svet začel zapirati, je Monika širitev obzorij našla v prebiranju knjig z različnih celin. Nastala so Bralna popotovanja, ki bralce spodbujajo, da razširijo svoj bralni spekter in se odpravijo na raziskovanje oddaljenih dežel, skozi zgodbe zapisane na papir.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo? 

Če bi morala sebe zajeti v petih besedah, bi rekla takole: zvedava, bralka, kemičarka, introvert, poslušalka. Ime mi je Monika, poklicna pot me je vodila v naravoslovje in industrijo, srce pa od nekdaj h knjigam. Ker sem si želela, da bi lahko svojo strast do branja in odkrivanja novih svetov delila tudi z drugimi, sem ustvarila svoj knjigogram profil @vonjpoknjigah, ki mu je kasneje sledil tudi blog. To pa me ni omejilo le na pisanje o knjigah, saj se trudim, da bi tisti, ki me spremljajo, pri meni lahko našli tudi zanimive vsebine o marsičem drugem in iskrene zapise o tem, kako kot introvert krmarim skozi ta ekstrovertirani svet. Monika Manfreda, Monika Manfreda 

Kako bi na kratko razložili projekt Bralna popotovanja? 

Tudi kot bralci se lahko hitro ujamemo v nek kalup, ki nas omejuje. V letu 2020 sem si zastavila osebni izziv, saj sem ugotovila, da je moja bralna statistika, kar se tiče narodnosti avtorjev, ki jih prebiram, precej suhoparna. Knjige pa so lahko izvrstno okno v svet, potisk iz naše cone udobja. Vse to je botrovalo k temu, da sem torej najprej sama sebi obljubila, da se bom s knjigami bolj široko potepala po svetu, nato pa sem se odločila, da ta izziv pripravim v malo bolj izdelani obliki in sodelovanje ponudim tudi mojim bralcem. Zastavila sem ga tako, da je bilo potovati po svetu zabavno, saj sem vse države sveta razdelila v tri skupine, ki so prinašale različno število točk, cilj pa je bil prebrati vsaj 6 knjig iz šestih različnih celin. Letos sem vse skupaj še malce nadgradila, odziv pa je bil super. Prednost izziva je, da bralcev ne omejuje pretirano, traja celo leto, prav tako pa lahko berejo karkoli si želijo, žanrsko literaturo, klasike, poezijo, stvarno literaturo, risoromane…

Kako lahko naši bralci sodelujejo?

Najbolje bo, da obiščejo moj blog in tam poiščejo objavo Bralni izziv- Bralna potovanja 2022, kjer bodo našli tudi informacijo, kako se izzivu pridružijo. Lahko pa me tudi poiščejo na instagramu in mi pišejo. Zdi se mi, da je izkušnja najboljša, če se na izziv prijavijo in prejmejo nato tudi tabelo točkovanja in natančnejša navodila.  

Kako dobro se lahko potuje s pomočjo knjig? 

Izjemno dobro! Tega potovanja res ne moremo primerjati s fizičnim potovanjem, vendar nam lahko knjige odstrejo dimenzije, ki jih ob dejanskem obisku izbrane destinacije morda ne bi imeli možnosti opaziti. Pa naj bo to bogata in poglobljena zgodba o zgodovini, kulturi, ali zgodbe posameznikov iz oddaljenih držav, predvsem tistih, na katere se naša osnovna izobrazba ne osredotoča. 

Ste se skozi katero knjigo zares navdušili nad neko destinacijo, kulturo? Katero? 

Težko bi rekla, da sem se navdušila, saj sem brala predvsem knjige, v katerih so bile v ospredju težke zgodbe in prepreke, s katerimi se meni, ki sem imela srečo, da sem se rodila na tem koncu sveta, ni potrebno ukvarjati. Lahko bi rekla, da so me navdušile ženske iz risoromanov iranske avtorice Marjane Satrapi, ki so pogumne, željne znanja in neuničljive. Pred branjem njenih knjig, sem premalokrat pomislila na to, kakšne zgodbe se skrivajo za njihovimi zakritimi obrazi. 

Knjige iz katere celine so vam najljubše? 

Uf, težko se odločim. Vse so mi dale nekaj novega. Izbirati najljubše knjige je zame vedno težka naloga. Azijska literatura je zelo raznolika, evropska najbolj domača, afriška vedno oči odpirajoča, južnoameriška se mi zdi poetična in posebna… 

Vas je katera knjižno potovanje presenetilo? 

Pravi šok sem doživela ob branju romana Hči Španke. Vedela sem, da so razmere v sodobni Venezueli slabe, a ta knjiga mi je razkrila neslutene razsežnosti bede, v kateri živijo prebivalci te južnoameriške države. Priporočam v branje!

Knjige iz katerih koncev sveta je najlažje in katere najtežje dobiti v branje? 

Najlažje je vsekakor dobiti knjige iz Evrope in Severne Amerike. Avstralska književnost je precej dosegljiva tudi v prevodu, zatakne pa se pri ostalih državah Oceanije, malce težje je tudi pri literaturi iz Srednje Amerike, se mi zdi. Seveda pa je vse lažje za tiste, ki beremo tudi v drugih jezikih, sploh angleščini. 

Katero je vaše najljubše potovanje do sedaj? 

Če govorimo o dejanskih potovanjih, je bilo moje najljubše potovanje po Balkanu leta 2019. Sem bolj človek za naravo in v Črni gori in Bosni in Hercegovini sem si pošteno lahko napasla oči in poleg tega tudi dobro jedla.

Moja knjižna potovanja niso bila tako sproščena, kot sem že povedala, sem se srečevala predvsem s težkimi zgodbami, ki jih imam tudi sicer raje od tistih bolj lahkotnih. Sem pa v lanskem letu prebrala kar nekaj knjig, ki so se dogajale v Grčiji, med drugim tudi roman Kirka, ki z izjemno poetičnim jezikom kar vabi na kakšen grški otok, po možnosti v antičnih časih.  

Katero destinacijo imate v mislih za naslednje potovanje? 

V knjigah bom potovala na Karibe in sicer z romanom The mermaid of black conch. Odkrila sem ga slučajno, v sklopu bralnega izziva zimski bingo 2021, ki ga organizira Sandra, ustvarjalka knjižnega profila @dozadnjestrani. Poiskati sem morala roman, ki ga je napisala moja soimenjakinja, se navdušila nad opisom omenjenega, slučajno pa ga lahko uvrstim tudi k mojim bralnim potovanjem. 

V svetu zunaj platnic pa me zelo vleče na Portugalsko, je pa tudi ta želja povezana s knjigami, saj bi rada obiskala slovito knjigarno Livraria Lello, a bo na uresničitev te želje treba še počakati.

Pridružite se Monikinim Bralnim popotovanjem TUKAJ

 

Foto: Monika Manfreda

PREBERITE ŠE: INTERVJU z najbolj priljubljeno učiteljico slovenščine ta hip: “Hedonizem mi nikoli ni bil ravno blizu.”

 

INTERVJU z najbolj priljubljeno učiteljico slovenščine ta hip: “Hedonizem mi nikoli ni bil ravno blizu.”

Jana Božič je ta hip zagotovo najbolj priljubljena učiteljica slovenščine. A mi vemo, da je bilo tako že preden se je znašla na jumbo plakatih in televiziji. Jana Božič je tista učiteljica, ki jo učenci vedno pozdravijo s širokim nasmehom in nemalokrat tudi z iskrenim objemom. Z njimi še leta ostaja v stiku tudi preko družbenih omrežij, kjer nas vse razveseljuje s čudovitimi fotografijami svojih številnih potepov. Ko se vsedeš z njo na klepet, ti je takoj jasno, da bo pogovor poln ljubezni do življenja, ljudi in sveta.

1. Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo? 

Ljubljančanka, ki se rada potepa, pa če je to zgolj za eno uro in jo razveselijo malenkosti: pogled na neskončnost morja, spokojnost stare istrske vasi, domačini, mestni vrvež poletnih mestec, odlična kavica in klepet z natakarjem, valovanje trave v rahlem vetrcu, mogočnost gozdov, … Počela sem že marsikaj: delala na radiu, vodila prireditve in koncerte, lektorirala, posnela kratke klipe z učnimi vsebinami kot pripomoček pri učenju, ves svoj poklicni čas pa s srcem in z dušo učiteljica slovenščine.

2. Kakšni so vaši popotniški načrti za letošnje leto? 

Načrti se pri meni porajajo sproti, nikoli nič načrtovano, a vedno vse realizirano.

3. Se vam zdi, da dobro poznate slovenske bisere, tudi tiste bolj skrite in manj turistično oblegane?

Veliko večino slovenskih biserov dodobra poznam.

4. Od kod sicer prihajate? Katere kotičke vašega kraja bi pokazali tistim, ki ga še ne poznajo? 

Ljubljana je idealno mestece z nešteto kotički, ki jih je sicer najlepše odkriti povsem mimogrede, zagotovo pa ljubljanski grad ob sončnem zahodu ter spust z gradu do Gornjega trga, Starega trga, Tranče in do Mestnega trga, kozarec vina v starem mestnem jedru, ljubljanska tržnica, veverice, ki ti jedo iz rok v Tivoliju, spokojnost v stolnici, kjer se ob pogledu na strop zdi, kot da je vse v  3D dimenziji, 

5. Kateri del Slovenije poznate kot svoj žep?

Kostanjevica na Krki – očarljivost na višku.

6. Kam po Sloveniji se najraje odpravite na aktiven izlet?

Aktiven izlet zame pomeni: pogledam vremensko napoved, na googlu odtipkam razdalje med kraji, zberem cilj, potem pa poiščem vse kraje na poti do cilja, kjer še nisem bila in kaj bi v njih lahko obiskala: cerkve, gradove, galerije, muzeje, parke, domačije, lokalne zanimivosti, potem pa pot pod noge, najlepše pa je, ko na takšnem izletu odkrijem še kaj nepričakovanega. 

7. Kam v Sloveniji ali k sosedom greste najraje na oddih in potešite svoje hedonistične želje? 

Hedonizem kot ideologija, ki zagovarja užitek kot najvišji človeški cilj, mi nikoli ni bil ravno blizu, bližje mi je sprotno uresničevanje bolj »prizemljenih« želja: sončna sprehajalna pot Lungo mare od Lovrana do Opatije, kosilo v Moščeniški Dragi z lokalno hrano in obvezno bisko. Ali Ptuj, kjer iz vsake hiše diha daljna preteklost, prijaznost domačinov, Drava pa si da duška in izgleda kot morje, …

8. Katero kulinarično razvajanje pri nas bo vedno na vrhu lestvice najljubših?

Največkrat me prijetno presenetijo dogodki, ki jih prirejajo po manjših vaseh, kjer se potem izkažejo vaške gospodinje s tipičnimi jedmi tistega kraja. Npr. obiranje sivke na Krasu je bil eden izmed takšnih.

9. Katera tradicionalna slovenska jed vam je najbolj pri srcu?

Ajdovi štruklji z orehi.

10. Kam k našim sosedom se radi podate na daljši oddih?

Korčula je moj otok že od otroških dni. Gostoljubni ljudje, odlično vino, neokrnjena narava, mesteca in vasi z mogočno zgodovino, prireditve, ribarski večeri, sonca na pretek in kristalno morje.

11. Katere kotičke sveta ste že raziskali? Kje vam je bilo najbolj všeč?

Glede na to, da sem se do sedaj precej bala letal (zdaj se jih ne, no, vsaj mislim in upam, da ne) sem se potepala zgolj po stari celini: Italija, Francija, Avstrija, Nemčija, Madžarska, Romunija, Bolgarija, Grčija in seveda cela stara Jugoslavija. Francija je od naštetih moja dežela, vijolična Provansa, neverjeten Pariz, mondena Azurna obala, gradovi Loare…

12. Katera popotniška destinacija je naslednja na vašem seznamu?

Pariz (z letalom seveda).

Jana Božič svoja potepanja deli tudi na Instagram profilu,
ki mu lahko sledite TUKAJ

Foto: Jana Božič

PREBERITE ŠE: To je TOP 10 najbolj romantičnih destinacij po izboru našega uredništva

“Želiva, da se ljudje odlepijo od pametnih telefonov in se ponovno nadihajo svežega zraka.” – Intervju s snovalcema igre Lov za zakladom

Žiga Kranjec in Kristina Etling zelo uživata v ustvarjanju in razvijanju različnih projektov. Sta samoiniciativna in zagnana posameznika, ki sta se odločila, da bosta usodo vzela v svoje roke in si poizkušala ustvariti življenje o katerem sanjata. Ljudem želita dati nekaj, kar bi jih vzpodbudilo, da ponovno pričnejo na izletkanje in druženje z družino in prijatelji gledati malo drugače.

Žiga in Kristina, kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva mlad par iz Ivančne Gorice. Kar nekaj let sva preživela na obali (v Kopru), kamor se v prihodnje želiva vrniti. Preprosto obožujeva vse, kar je povezano z morjem. Sva preprosta, delavna in sproščena. V prostem času rada preizkušava nove kuharske recepte (Kristina), hodiva na različne izlete po Sloveniji, večino prostih dni (dopust) pa izkoristiva v poletnem času na morju. Porabljanje dopusta v katerihkoli drugih letnih časih je pri nama na seznamu »nesprejemljivo«. Imava psička po imenu Kai, ki poskrbi, da nama nikoli ni dolgčas in da se ne posvečava preveč delu. Zelo rada imava šport (plavanje, kolesarjenje, ples, rolanje, hoja v hribe…). Sva zelo družabna in željna vedno novih izkušenj in doživetij. Opisala bi se kot samozavestni osebi, ki z veseljem zreta v prihodnost. . Lov za zakladom

Kaj je Lov za zakladom? 

Knjižica Lov za zakladom po Sloveniji je igra, ki nas popelje na vsaj 8 različnih koncev Slovenije z glavnim ciljem sestaviti 8 mestno geslo in odkleniti dolgo izgubljeno skrinjo z zakladom. Knjižica vsebuje zanimivo zgodbo, ki celotno doživetje oz. izziv poveže v smiselno celoto. Oseba, ki rešuje izziv bo z vsakim rešenim izzivom zgodbo počasi odkrivala in bo po uspešno rešenem izzivu tudi nagrajena. Knjižica vsebuje torej 8 glavnih lokacij na katerih se nahajajo uganke (uganke so zapisane v sami knjižici). Uganke niso preveč zahtevne, zato meniva, da so primerne tudi za mlajše otroke (ob pomoči staršev). Ocenjujeva, da bi uganke lahko rešili otroci starejši od 6 let. Uganke so praktične narave in so neposredno vezane na posamezno lokacijo.

Kaj se na lokaciji dogaja in kje se skriva zaklad?

Na vsaki izmed lokacij si bo moral bralec vzeti čas, uganko razvozlati in tako bo prišel do posameznega dela skritega gesla. Znana je le prva lokacija , za vsako naslednjo pa bo bralec moral rešiti »domači izziv«, ki mu bo razkril naslednjo lokacijo, ki jo bo moral obiskati. Poleg vsake glavne lokacije so v knjižici zapisani tudi drugi predlogi za obisk oz. ogled zanimivosti, ki se nahajajo v bližini. Lokacije sva izbrala po najini lastni presoji – vpisala sva le tiste, ki so nama osebno všeč in se tja rada vračava na enodnevne izlete. Ko bralec uspešno reši vse izzive in pridobi 8 mestno geslo je čas, da obišče spletno stran in odklene skrinjo z zakladom. Po uspešno rešenem izzivu bo bralec ustrezno nagrajen, pridobil pa bo tudi pravico sodelovanja v naslednjem nagradnem žrebanju.

Od kje ideja za Lov za zakladom?

Sama zelo rada hodiva na različne izlete in po določenem času sva ugotovila, da vse skupaj postaja precej monotono in da bi bilo zelo dobrodošlo, če bi vse skupaj lahko nekako popestrila. Prav tako sva tudi začela opažati, da se (predvsem mladina) bistveno manj giblje na prostem in da čedalje manj svojega prostega časa namenjajo druženju s prijatelji in družino. Ljudem sva želela dati nekaj, kar jih bo »prisililo«, da se odpravijo ven, da se ponovno navdušijo nad raziskovanjem lepot Slovenije in da ponovno spletejo močna prijateljstva in pričnejo ustvarjati nepozabne spomine. Želiva, da se odlepijo od pametnih telefonov in računalnikov in se ponovno nadihajo svežega zraka.

Zakaj ravno teh 8 lokacij? 

Dobro vprašanje. Če pogledamo celoten seznam lahko rečeva, da so to najine najljubše oz. ene najljubših lokacij za enodnevni izlet. Te so pritegnile največ pozornosti in verjetno sva jih tudi največkrat obiskala. So pa tudi takšne lokacije, ki so dejansko zanimive oz. se dobro prepletajo z zgodbo same knjižice, zato sva se odločila, da jih vključiva. So pa to tudi lokacije, kjer je veliko zanimivega tudi v okoliških krajih in bodo imeli bralci veliko možnosti za aktivno preživljanje izleta.

Katera je vajina najljubša lokacija na Lovu za zakladom?

Ne smeva izdati.  Presenetljivo ni tista, ki se nahaja na slovenski obali, ampak tista, ki se nahaja nekoliko bolj severno. Gre za prvo lokacijo v knjižici, ki je kot prva tudi takoj zapisana. Vse ostale bodo bralci morali šele odkriti. Govorimo o Štanjelu, ki je za naju zares nekaj posebnega. Še iz časov najinih prvih zmenkov.

Zbrala sta tudi kulinarične ponudnike. Kaj sta pri izbiri upoštevala? 

Vsaka izmed 8 glavnih lokacij ima pripisano tudi najbolj značilno jed za tisti okoliš. Lahko rečeva, da sva nekatere tudi sama šele prvič poizkusila takrat, ko sva lokacije obiskala z namenom sestavljanja ugank. Ljudem želiva približati neke naše običaje in vsekakor verjameva, da je kulinarika dober način spoznavanja navad v določenem kraju.

Zakaj je danes knjižica posebej lepo darilo?

Ravno zaradi tega, ker želiva, da se ljudje (predvsem mladi) ponovno odpravijo večkrat ven, da se ponovno zberejo v živo, da se družijo s prijatelji, družinskimi člani itd. Knjižica je tudi poučna in dobra motivacija za razmigavanje možgančkov. Knjižica je izvrstno darilo tudi zato, ker jo lahko bralec sam ustvarja. Vse strani so namreč črno bele in iz papirja, ki omogoča pisanje, barvanje, risanje… Na voljo so tudi strani za lepljenje fotografij iz izletov. Na takšen način si bo oseba lahko knjižico okrasila po svojem okusu in to jo bo naredilo lep spomin še mnoga leta. Zelo primerna je predvsem za osnovnošolske otroke, ki bodo verjetno nad lovom za zaklad še toliko bolj navdušeni, vsekakor pa je primerna tudi za kakšne pare, ki bi skupaj s svojim partnerjem radi preživeli nekaj lepih, razburljivih dni med izletkanjem po Sloveniji.

Imata v planu še kakšno knjižico? 

Ja, vsekakor. Glede na prve odzive sva kaj hitro pričela razmišljati o nadgradnjah, spremembah… Imava kar nekaj idej, kako celotno zgodbo zapeljati naprej. Imava tudi precej idej o tem, kakšne vrste izzivov bi še lahko pripravila, tako da resnično upava, da se bo ta knjižica dobro prijela, da bova imela kot prvo sredstva in tudi čas, da se lotiva pisanja naslednjih knjižic.

Še 5 hitrih vprašanj:

Od kod prihajata? Kam bi tam popeljala goste, ki kraja še niso obiskali?

Jaz (Žiga) prihajam iz Postojne, kjer sem živel vse do svojega 19. leta, nato pa sem se zaradi študija preselil na obalo. Gosta, ki bi prišel v Postojno bi vsekakor najprej odpeljal v Postojnsko jamo, nato bi se odpravili na Nanos in pa v Predjamo na ogled Predjamskega gradu.

Jaz (Kristina) pa prihajam iz Škofljice, kjer sem živela do svojega 20. leta, nato pa sem se tudi jaz odpravila na obalo po nova študijska znanja. Obiskovalce bi odpeljala na grad Lisičje, odpeljala bi jih v skrivni kamnolom z jezerom, kjer se domačini v poletnih mesecih zelo radi kopajo. Povzpeli bi se tudi na bližnji hrib Krim in dan končali v dobri gostilni s še boljšo hrano.

Najljubši kraj za oddih v Sloveniji? 

Bohinj.

Najljubša gostilna v Sloveniji? 

Gostilna Jezeršek na Blejskem gradu.

Najmanj raziskan kraj v Sloveniji? 

Koroška.

Najljubši nedeljski izlet? 

Obisk obale…Sprehod ob morju, kavica s prijatelji, dobro kosilo z morskim pridihom in obvezno kozarec dobrega vina ob pogledu na sončni zahod.

Foto: Osebni arhiv

PREBERITE ŠE: INTERVJU z Mami blogerkami: “Družinski hotel? Ja, lepo prosimo!”

“Pravila so morali upoštevati tudi najbogatejši.” Maja Novak o pandemiji na luksuznih jahtah in novem podcastu

Maja Novak, ki se na družbenih omrežjih predstavlja kot Mayita, je izredno zanimiva sogovorka. Z veseljem sem poslušala že njene Instagram live pogovore z znanimi slovenskimi popotniki, njene prigode z luksuznih jaht in njene bogate izkušnje s potovanji. Tokrat se predstavlja v novi luči: s podcasti. Kaj vse se ji je zgodilo v zadnjih dveh letih, od njenega zadnjega intervjuja za Vandraj?

Maja Novak, kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo? 

Če sem iskrena me največ ljudi pozna po: “A Maja, tista, ki dela na privatnih jahtah?”. Tudi, če v Google vpišete moje ime, je največ vsebin povezanih ravno z delom v jahtni industriji, ker je na slovenskih tleh o tem delu zelo malo informacij. Veliko ljudi namreč zanima, kako delo in življenje na jahti potekata in predvsem, kako živijo multimilijonarji in miljarderji. Sicer pa sem zaljubljena v morje, obožujem plovila, potovanja, kulinariko, ukvarjam se z veliko stvarmi, saj je moj vir otroške radovednosti in nenehnega učenja neusahljiv. Maja Novak

Tradicionalna perzijska obleka v perzijski restavraciji.

Kaj vse se je spremenilo od zadnjega intervjuja za Vandraj? 

Mislim, da je minilo dobri dve leti od prvega intervjuja za Vandraj. V teh dveh letih sem zares veliko potovala, delala na različnih barkah, kjer sem pridobila še dodatne izkušnje in znanje. Spoznala sem zanimive ljudi in slišala veliko neverjetnih zgodb. Veliko premikov sem naredila tudi na osebnem področju, saj močno verjamem, da so potovanja in delo v tujini odlično orodje za osebnostno rast. 

Kakšni sta bili vaši zadnji dve leti, ki jima je dirigirala pandemija? 

Življenje se mi ni tako drastično spremenilo kot mogoče večini ljudi. Je bilo pa zanimivo, da sem vsakič, ko sem prišla v Slovenijo, prišla ravno takrat, ko se je pričela karantena. Prvo, aprila 2020, sem štiri tedne preživela sama. Marsikdo bi ob vsej tej samoti ponorel, jaz pa verjamem, da mora človek znati nekaj časa preživeti tudi sam s sabo. Poleg tega sem se lahko odpočila od res napornega dela in tega, da sem na barki nenehno obkrožena z ljudmi. Ko si glavna stevardesa, vsakih 5 min nekdo pokliče tvoje ime (ali gostje ali pa posadka).

Prelepi sončni zahodi v marini v Italiji.

Kako ste se znašli? Kako ste potovali? 

Pri meni je to predvsem pomenilo oteženo potovanje z letalom. Kar naenkrat sem morala ponovno potovati z goro dokumentacije, toliko listov papirja sem s sabo nosila 10 let nazaj, ko dokumenti še niso bili digitalizirani. Koronski ukrepi so se spreminjali hitreje kot se mi preoblačimo, poleg tega pa nisi vedel, ali so podatki sploh zanesljivi. Letalske povezave so bile med epidemijo zelo drage in redke, veliko letov je bilo zadnji hip odpovedanih ali pa so se države iz danes na jutri zaprle v karanteno. To mi je povzročalo ogromno stresa, saj nisem vedela ali bom sploh prišla v službo. 

Interior ekipa v znameniti restavraciji Confusion z eno michelinovo zvezdico, ki se nahaja v marini Porto Cervo na Sardiniji, ki velja za najdražjo marino na svetu.

Kaj je vse skupaj pomenilo za vašo službo? So pravila PCT pri bogataših drugačna? 

Zadnje leto in pol je bilo delo na barki zelo oteženo. Na eni od bark smo s posadko sestavili natančna pravila, ki smo jih dosledno upoštevali, ko smo bookirali nove charterje. Ta pravila so morali spoštovati tudi vsi gostje, ne glede na to kako bogati so. Pod to je spadalo, da se ne morejo vkrcati, če niso opravili negativnega PCR testa, dovoljeni so jim bili samo redki izhodi na obalo, ni bilo dovoljeno na barko voditi ljudi, ki niso bili na guest listi. Če so ta pravila kršili, smo imeli pravico prekiniti charter. 

Veliko itinerarijev nismo mogli uresničiti, ker je bilo za vstop v določene države treba izpolniti toliko papirologije, da preprosto tja nismo zahajali. Grčija in Španija sta hitro postali temno rdeči in tja nismo potovali celotno sezono. Veliko lastnikov bark ni moglo priti na svoja plovila, ker bi ob povratku v matično deželo morali za 14 dni v karanteno v državni hotel, to pa večini bogatih ljudi ni po godu in so tako raje ostali kar doma. 

Problem je nastal takrat, ko se je recimo eden od gostov ali član posadke okužil s koronavirusom, izkrcanje okuženih je bilo striktno prepovedano, tako, da je celotna posadka z gosti morala v karanteno in to na barki. 

Otežena je bila nabava surovin, predvsem med “shipyard period”, to je obdobje, ko je barka na prezimovanju in popravilu. Takrat je potrebno naročiti določene rezervne dele, pa so ti ali potovali predolgo ali pa jih preprosto ni bilo. Organizirati je bilo potrebno ljudi, ki pridejo brusit marmor, opraviti servis motorjev, zamenjati tikovino ipd., pa je bil prihod delavcev zelo otežen ali celo onemogočen. Veliko mega jaht je tako v shipyardu že skoraj dve leti, ker ne dovolijo dovoljenja za plovbo, ni delavcev ali rezervnih delov.

Sidranje ob obali Francoske riviere, ki je poznana kot meka jahtne industrije.

Kaj delate sedaj? 

Vodim svoj posel pisanja strokovnih življenjepisov, ki sem ga ustanovila 3 leta nazaj, sedaj imam več časa in lahko sprejmem veliko več strank. To delo opravljam z največjim veseljem, ker ljudem pomagam do njihove željene zaposlitve v najkrajšem možnem času. Sprva sem pisala samo za zaposlene v jahtni industriji, potem pa me je pričelo kontaktirati vedno več ljudi iz Slovenije iz različnih strok. 

V novembru pa pričenjam tudi s svojim podcastom, kjer bodo rdeča nit potovanja in delo v tujini. Namen je posredovanje vseh informacij, izkušenj in nasvetov za vse, ki se želijo odpraviti po podobni poti. Podcast se imenuje Potovanja in delo v tujini in ga najdete na Apple podcasts, Spotify, Google podcasts ali na spletni strani www.mayita.si.

Sprehod po marini v Dohi med delom v Katarju.

Kako to, da ste se odločili za podcast?

Podcasti so platforma, ki mi je zares všeč. Tudi sama jih spremljam veliko in pridobim zares uporabne informacije in motivacijo. Všeč mi je, ker jih lahko poslušaš med vožnjo in med opravljanjem vsakodnevnih opravil. Prijateljica mi je celo rekla, da je ona pričela poslušati podcaste medtem, ko je uspavala otroke in čakala, da zaspijo. So brezplačni, ponujajo pa goro informacij od ljudi, ki imajo veliko izkušenj.

Kje boste preživeli zimo? Planirate kakšno daljše potovanje? 

Zimo bom preživela v Dalmaciji, direktno ob morju, ker si ne znam predstavljati življenja brez morja. Ker so moja poletja že od nekdaj zaznamovana z delom, imam le poredko priložnost, da užijem hrvaške čare (razen med delom na jahti), tako, da sem se odločila, da bom kar celo zimo tu. V družbi boljše polovice bom raziskovala hrvaške otoke, območje Neretve, zavila malo tudi v Bosno in Črno Goro. Če mi v začetku naslednjega leta uspe, pa želim pobegniti za 14 dni na Tajsko. Tja hodim na retreat v Tao Garden, kjer se popolnoma odklopim. Tao Garden je že od začetka epidemije zaprt, a ker se je s tem tednom Tajska končno odprla za turiste (za cepljene ni potrebna karantena, le 2x PCR test) predvidevam, da se bo odprl tudi Tao Garden. Je moj raj pod soncem, nahaja se v Chiang Maiu in ga vodi priznani Mantak Chia.

Maja in Mantak Chia v Tao Garden letovišču v Chiang Maiu na Tajskem.

Maja Novak vsebine ustvarja tudi na Instagramu.
Sledite ji lahko TUKAJ.

Foto: Maja Novak

PREBERITE ŠE: Irena Butoln, prva slovenska popotniška granfluencerka

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.