Razglednica s Krete: Kako sem združila počitnikovanje in delo v vaški taverni

4. 10. 2016adminPotopisipotovanje in delo, workaway, Življenje v vasi Azogyres

Kakor koli obrnemo finančni načrt, je za potovanje potreben denar. Na poti moramo nekje spati, nahraniti želodček in seveda tudi kaj doživeti. O različnih možnostih low budgeta na potovanjih ali izvirnih priložnostih smo že pisali. Tokrat bom z vami delila lastno izkušnjo, ki sem jo ubrala na Kreti. V zameno za pet ur pomoči v vaški taverni sem namreč dobila prenočišče in seveda obilno grških dobrot. Naučila pa sem se tudi nekaj novih trikov v kuhinji.

Uvajanje na vaško življenje

Želela sem izkusiti življenje v eni izmed zaspanih grških vasic, ki se je kasneje v resnici izkazala za vse prej kot zaspano. V mislih so se mi prikazovali lepa narava, mir, kraj, kamor ne zahaja horda turistov in prevladuje preprosto življenje. In to sem tudi našla s pomočjo spletnega portala workaway.info Gre za portal, na katerem si lahko najdeš delo po celem svetu in v zameno ponavadi dobiš prenočišče in hrano. Zahteve po pomoči so seveda odvisne od vsakega ponudnika posebej. Prav tako je ideja priročna tudi za tiste, ki potrebujete pomoč. Če imaš na primer namen zgraditi novo eko naselje ali kamp in potrebuješ pridne roke, ki bi ti pri tem pomagale, se registriraš in oddaš svojo ponudbo. In svet bo prišel k tebi na dom.

Tako sem jaz našla svoje mesto v Alfa Kafenionu v vasici Azogyres, kjer so potrebovali pomoč. Gre za majhno vaško “središče” in mini muzej, kjer se odvija skoraj vse družabno življenje. Na jedilniku so preproste grške jedi, ki me zaposlujejo v jutranjih urah. Tu sem vsekakor del eksotike in urejenega kaosa. Če se sprašuješ, zakaj je grška državna blagajna še vedno tako zelo prazna, je eden izmed razlogov sila preprost. Torej, Alfa Kafenion na uradnih papirjih sploh ne obstaja, saj dejavnost gostinstva na tem naslovu ni prijavljena. Misija nemogoče ali Vklopi razum, zahtevaj račun bi padla v vodo. Računi na tem naslovu prav tako ne obstajajo. Če ga že zahtevaš, ti ga napišem na roko na listek papirja. Tudi blagajna, kot jo poznamo mi, v tej vasi ne obstaja. Ves zaslužen denar v dnevu se nabira v lončeni posodi pokriti z drugim kosom kovinske posode.

Slavna Sofijina omleta

In še korak v kuhinjo. Mislim, da inšpektorju za higienski minimum ne bi bilo potrebno niti vstopiti v kuhinjo, da bi ugotovil, da ta ni ravno urejena po vsem mogočih Iso standardih kakovosti. Recimo, da je od tega oddaljena kar nekaj svetlobnih let. Morda pa je prav zaradi tega hrana v Grčiji tako zelo okusna? Začuda se nihče ne zastrupi in vsi so zelo zadovoljni s hrano, ki jo postrežem in prej tudi pripravim. Glavna specialiteta Alfa Kafeniona je Sofijina omleta. Če potrebuješ idejo za močan zajtrk ali okusno malico potem sledi receptu.

Za slavno omleto za eno osebo potrebuješ:

– tri jajca
– olivno olje
– en krompir srednje velikosti
– pol čebule
– dva stroka česna
– pol paradižnika
– feta sir
– sol, poper, origano

In ko dobim naročilo za Zofkino omleto, vem da me čaka še precej veselega dela, preden je narejena in zadiši na mizi. No, pa začnimo. Olupim krompir in ga narežem kot bi pripravljala ocvrt krompirček. Med tem, ko se krompir peče v ponvi z malo več olja, narežem paradižnik na majhne koščke, sesekljam čebulo in česen ter vse skupaj začinim s soljo in poprom. Ko je krompirček lepo hrustljavo zapečen, odlijem iz ponve odvečno olje. Dodam sesekljano druščino in pražim toliko časa, da se čebula kristalizira. Umešam tri jajčka in jih dodam v ponev. Počakam, da se lepo zapečejo in kasneje umetnino tudi obrnem. Za piko na i, omleto posipam s feta sirom in opojnim grškim origanom. In omleta je pripravljena.

Vas Azogyres je nekaj posebnega

Seveda pa se življenje v Alfa Kafetionu ne vrti le okrog slavne Sofijine omlete in lastnika Luckija, ki je ikona vasi, ampak taverna ponuja še veliko več. Je prostor, kamor zahajajo pohodniški obiskovalci in tudi lokalci na kavo in kozarček vina ali rakije. Taverna je vedno napolnjena z dobro voljo, smehom in vaškimi čenčami. Ni se mi bilo težko vključiti, niti s hrano, niti s počasnim tempom dela, kaj šele z veselo druščino v Kafetionu. In ko ura odbije tri, zame sledi drugi polčas dneva. Morda plaža v dolini, raziskovanje jamskega sveta, hoja po kozjih stezah ali le ležanje na viseči mreži s knjigo v roki in šumom potočka. Azogyres je vas polna zgodb in pripovedk, ki sledijo kmalu.

Svet je lahko zelo lep, če mu občasno le preprosto prepustiš, da te nosi po svoji reki življenja.

Razglednica s Krete: Kako deluje grozdna terapija na Kreti

27. 9. 2016adminPotopisigrozdna terapija, Kreta, razglednica s Krete, zgodbe in turizem

Ljudje, ki delamo v turizmu, smo vedno bolj ozaveščeni, da so zgodbe tiste, ki pritegnejo obiskovalce. Že dolgo ne štejejo več le urejena soba in hrana ob uri, temveč doživetja, ki bi jih ljudje radi izkusili v času potovanja oziroma počitnic. Slovenija ima več kot odličen potencial. Veliko kreativnih nadobudnežev zna to že zelo dobro izkoriščati v svoj prid, nekateri se temu še privajajo.

V Grčiji me je vedno navduševalo, kako znajo domačini iz vsake malenkosti narediti velik bum in ga tudi prodati za dober denar. Naj bodo to kamni iz antike, doline in jame, ki našim ne segajo do kolen ali zelišča zapakirana v lepe vrečke z napisom Iz našega vrta, kljub temu, da so kupljene v supermarketu.

Kako se lotiti grozdne terapije

Trenutno se nahajam v majhni gorski vasici na jugu Krete, kjer sem bila nekaj dni priča tako imenovani grozdni terapiji. Ta se je teden dni izvajala pod budnim očesom doktorja grozdne terapije, ki ima za to tudi certifikat. Če si vinogradnik in potrebuješ delovno silo za naslednje leto in bi ob enem še rad zaslužil kakšen evro, nadaljuj z branjem.

Ideja ja zelo preprosta. V Sloveniji smatramo trgatev kot za prijetno druženje in nazdravljanje z obiralci. Da ne omenjam vse hrane, ki je za ta dan pripravljena. Biti del trgatve in izkusiti veselo doživetje za veliko večino Slovencev ni tako zelo nedostopno. Sedaj pa si predstavljaj, da prihajaš na primer iz severa Norveške ali Irske. Ljudje, ki prihajajo z dežel, kjer vinska trta ne uspeva ravno najbolje, lahko to doživijo samo v filmu ali morda v kakšnem romanu, ki se odvija v Toskani.

Opiši svojo vas kot edinstveno na svetu. Ne pozabi poudariti naravnih lepot ter domačnosti in preprostosti lokalnih ljudi. Preživiljanje časa v naravi in misliti le na grozdje na trti, deluje za udeležence grozdne terapije zelo pomirjujoče. Saj vsi vemo, kako stresno je naše življenje in kaj vse nam lahko pripomore, da stres oblažimo. Verjeli ali ne, tudi grozdje.

Če imaš vinograd, se okliči za doktorja grozdne terapije. Kakšnemu oblikovalcu se priporočaj, da oblikuje tudi certifikat in ga obesi okvirjenega na vidno mesto. Za doktorja se lahko okličeš tudi sam. Pomembno je le, da znaš držati škarje v roki in ljudem pokazati, kako se obira grozdje. Če nimaš lastnega vinograda naj te ne skrbi. Dogovori se s kom, ki ga ima. Tako to gre tu na Kreti.

Obiranju vsak dan dodaj še kakšen ogled, pohod, degustacijo in ne pozabi na prosti dan. Ukvarjaj se z obiralci, bodi to kar si, daj jim dobro hrano in uspeh bo zagotovljen. Zadovoljstvo se bo rodilo na obeh straneh. Obiralci se bodo sprostili, naužili narave in dobre hrane, ti boš pa imel pobrano grozdje in še nekaj ekstra evričev v žepu.

Nazaj v čas naših dedkov in babic

Moram priznati, da je tudi name imela terapija, ki sem se je nepričakovano udeležila, zelo dober vpliv. Že kot otrok sem sanjala, da bi stiskala grozdje z bosimi nogami kot to počnejo v kakšnih romantičnih filmih. Ne samo, da sem občutila kako je, ko se ti po nogah cedi sladki grozdni sok, ampak je bilo v zraku tudi veliko smeha in dobre volje. Grška glasba nam je dajala ritem, mi pa smo veselo tacali po grozdju.

Čez nekaj mesecev bodo tropine in nekaj malega soka postale rakija. Žganje, ki je na Kreti bolj priljubljeno kot pa ouzo. Le malo kdo na otoku še proizvaja rakijo na tako zelo tradicionalen način, katerega postopka smo bili deležni tudi mi. Torej, še en nasvet. Pojdi v čas naših dedkov in babic ter stvari naredi čim bolj tradicionalne in izvirne. Ljudje imajo to radi. Še posebej, ko pridemo v drugo deželo in želimo izvedeti čim več o kulturi, s katero smo obdani. Preprosto. In takšen naj bo tudi program – preprosto preprost.

PREBERI še Barbarino prvo razglednico s Krete // Čim prej osvoji mantro siga siga

Mesto razbitih src

22. 9. 2016adminPotopisiBosna in Hercegovina, potopis, Sarajevo

V mesto prispemo zvečer, dovolj zgodaj, da še vidimo obrise okoliških zelenih hribov, in ravno prav pozno, da ti že žarijo v soju več tisoč uličnih svetilk, ki dajejo vtis kresničk. V zraku je poznan vonj po pečenem mesu ter vlagi, ulice je ravnokar opral dež. Dnevni vrvež se umika večernemu šepetu, a daleč od tega, da se mesto odpravlja spat. Avantura se šele začenja!

Sarajevo se spreminja. Nič več ne pojejo glasno mujezini, njihova pesem je tiha, da jo slišijo le sosedje blizu džamije. Stavbe počasi dobivajo novo preobleko, brez okruškov in razbitin. A ne vse naenkrat, med posameznimi sodobnimi bleščečimi pročelji se stiskajo utrujene in prašne hiše, njih prebivalci pa živijo tako, kot so od nekdaj živeli. Počasi, skromno in pazljivo, saj nikdar ne veš, komu lahko zares zaupaš. Včasih so bili to sosedje, po koncu vojne nič več. Psi, ki so v tolpah nadzorovali ulice, se pojavljajo le še na obrobju mestnega središča, edino najbolj pogumni zaidejo med turistični vrvež. Iz oči jim sije nezaupljivost, vajeni so preganjanja in boja za preživetje. Mladeniči, vsi postriženi na enake pričeske, ki spominjajo na irokeze, podobno previdno in ponosno stopajo po cestah ter pločnikih. Čeprav je ozračje mirno, se lahko vsak čas vname konflikt. Grafiti na fasadah jasno sporočajo, da v tej državi sobiva veliko nasprotij, četudi ta tlijo pod površjem, jih je nemogoče spregledati. Preteklost še vedno preveč boli, revščina tudi. Pokopališča, raztresena po vsem mestu, nekaj jih je celo v parkih, so vidna manifestacija smrti, ki mesta nikoli ni zapustila. Nasilje ostane, ne glede na to, kako ljudem uspeva živeti naprej.

Nasprotja

Ljubezen in boj se praviloma vnameta med silami, ki se dojemajo kot nekaj nasprotnega, čeprav to drži le na videz. V Sarajevu nasprotja ležijo vsepovsod, na cesti, v ljudeh, zgodovini. Nemalo je svetlečih se vozil dragih blagovnih znamk, parkiranih zraven rjavečih ostankov drugega časa, druge skupne države. Novejši center mesta polnijo restavracije in lokali, opremljeni po najnovejših smernicah interjerja, ter trgovine zahodnih blagovnih znamk, ki napolnjujejo vsa evropska mesta. Zahod je čisto blizu, a podroben pogled razkrije, da se v pore družbenega življenja še ni dodobra vpil. Kavarne, po njihovo »kafane«, so polne moških vseh starosti. Pijejo, se pomenkujejo in igrajo namizne igre, pretresajo dogajanje mimobežnih dni in oprezajo za vsiljivci. Žensk ni na spregled, te se zadržujejo v novejšem delu mesta in stanovanjskih soseskah, zanje veljajo druga pravila. Dom in družina za tiste, ki sledijo tradiciji, in kozmetični saloni za mlajše generacije, katerih glavni cilj je videz lutke. Lutke so v tem delu sveta daleč najbolj iskano blago. Tihe lepotice, ki iz ozadja podpirajo svoje alfa samce.

PREBERI še // Ko si v Sarajevu, obvezno v čajdžinico

Padec na testu zgodovine

V sodobnejšem centru mesta, kjer ulice z novejšimi kavarnami spominjajo na Ljubljano, se v kotu stiska prva spominska galerija v BiH. Z ulice je opazen le velik črn napis, ki pogumne vabi v prvo nadstropje. Tam se skriva drug svet, prostor občutkov, vtisov in solz. Napis v dvigalu, Ti si moja priča, opominja na tisto, kar bi ljudje najraje pozabili. Ampak ne morejo, vsaj Bošnjaki ne. Pobudnik projekta Galerija 11/07/95 je Tarik Samarah, priznani bosanski dokumentarni fotograf, njegove so tudi fotografije, ki sestavljajo stalno razstavo v galeriji. Širok spekter multimedijskih vsebin, kot so Zemljevid genocida, šestnajstmetrski Zid smrti z imeni vseh pokopanih ter portreti žrtev, različni posnetki in fotografije, ohranjajo spomin na 8372 ljudi, ki so v poletnem mesecu leta 1995 izgubili življenje. Zato, ker so bili drugačni od tistih, ki so ubijali. Ker so verjeli, da bodo politični vrhovi znali razmere rešiti prej, preden bo prepozno. Galerijski prostor poleg stalne razstave za krajši čas polnijo različni avtorji, kot so Ron Haviv, Narciso Contreras in Paul Lowe, ter drugi tuji in domači ustvarjalci. Namen galerijskega muzeja ni obtoževanje, temveč opozarjanje na problematiko nasilja po vsem svetu: »Srebrenica je simbol, ne le vojne v BiH, temveč simbol trpljenja vseh nedolžnih ljudi in brezbrižnosti drugih, ki bi lahko pomagali.« Teh je danes vsak dan več, a tudi simboli, kot je Srebrenica, ne pripomorejo k višji zavesti tistih, ki vztrajno gledajo stran. Ali celo kažejo s prstom na neke druge tujce, ki so znova preveč drugačni, da bi jih lahko sprejeli medse.

Starejši del mesta, kjer so ohranjene tradicionalno grajene stanovanjske stavbe.

Mrtve knjige

Arhitekturno in estetsko najbolj zanimiva stavba v Sarajevu je gotovo Vijećnica, mestna hiša s knjižnico, ki je obnovljena vrata obiskovalcem odprla v letu 2014. Stavbo s trikotnim tlorisom krasijo psevdomavrski dekorativni elementi, izvirajoč iz islamske umetnosti Španije in Severne Afrike, čeprav velja za simbol avstro-ogrske vladavine v BiH. Eklektika elementov in namenov je očitna, arhitekt Alexandar Wittek je po navdih potoval celo v Kairo, kjer si je za model izbral džamijo Kemala II. Med obleganjem Sarajeva, med letoma 1992 in 1995, so Vijećnico večkrat zadele granate jugoslovanske in srbske vojske, vrhunec vojnega terorja je doživela v noči 25. avgusta 1992, ko je je velik del pogorel. Ogenj je odnesel večino zbirke Nacionalne in univerzitetne knjižnice BiH, kar 80 odstotkov dokumentov, ki so pričali o zgodovini države. Danes se opomnik kulturocida, tako ji pravijo domačini, znova bohoti, stisnjena med Baščaršijo, ceste in reke, da jo človek v pravem sijaju uzre šele iz daljave. Obnova gole konstrukcije je zahtevala dve fazi, prva je trajala dve leti, druga še enkrat dlje, nato so še slabo desetletje obnavljali notranjost. Uspešno, kot znajo le Bosanci (s tujo pomočjo), je danes Vijećnica enako mikavna, kot znajo biti mikavne mlade gospodične. A knjig, zgorelih v ognju, ne bo nihče znova napisal.

PREBERI še // Obišči Sarajevo!

Srečanja

Znamenita Baščaršija je pravi raj za vse tiste, ki imajo balkansko posedanje ob kavi, rakiji in tobaku v krvi. V sončnem sobotnem jutru je starinski bazar, zgrajen v 15. stoletju, poln turistov in domačinov. Ti se izgubljajo v labirintu tesnih uličic, polnih trgovin, zlatarjev, filigranov, kovačev in drugih mojstrov, z obveznimi slastnimi prekinitvami v obliki čevapdžinic, burekdžinic in prodajaln baklav. Vsi vedo, da je tradicionalne čevapčiče pri Hodžiču 2 težko preseči, to uspe le simpatičnemu Sarajevčanu dve ulici stran, ki ne prodaja le čevapčičev, ampak toplino in nalezljiv nasmeh. Všeč mu je Slovenija, pravi, v njej se večkrat ustavi na svoji letni poti v Avstrijo, kjer si nekaj mesecev na leto služi kruh. V Bosni in Hercegovini je težko preživeti, povprečna plača dobrih 400 evrov pokrije nujne življenjske potrebščine in nič več, bog ne daj, da imate večjo hišo. Zato so hiše pogosto majhne in nedokončane, neredke polne brazgotin, ki še zmeraj kažejo znake vojne. A tudi s tem se da živeti, če ceniš tisto, kar imaš. Družino in prijatelje, dišeč obrok in poživljajočo tekočino. Zato so srečanja glasna, ljubeča in iskrena, med ljudmi ni severnjakom znane žalostne odmaknjenosti, ki nastane v glavah in srcih tistih, ki se raje pretvarjajo, kot da bi zares živeli. Pa čeprav to pomeni trpeti, se pobrati in vse ponoviti znova. To Sarajevo do popolnosti obvlada, kako pobirati razbite koščke nekega časa, jih z ljubeznijo in bolečino znova skrpati skupaj, vmes pa živeti, živeti. S sevdalinkami v ušesih!

Baščaršije se ne izogibajo niti domačini.

Osrednje mestne prometne povezave pripadajo starinskim tramvajem.

Različne igre so priljubljeno kratkočasje sarajevskih mož.

Stolpnice polnijo stanovanjske soseske, prebivalci hiš so umaknjeni na mesto obkrožajoče hribovje.

Besedilo in fotografije: Petra Godeša, novinarka priloge One in revije Onaplus

Razglednica s Krete: Čim prej osvoji mantro siga siga

19. 9. 2016adminPotopisiBarbara na Kreti, Kreta, razglednica s Krete

Naša Barbara se je z enosmerno vozovnico odpravila na Kreto, kdaj se vrača, ne ve, se nam bo pa vsak teden javila z dogodivščinami, ki jih doživlja.

Zagotovo Kreta ni eden tistih otokov, kjer najameš avto ali motor, ter ga prečešeš po dolgem in po čez v enem tednu počitnikovanja. Razdalje tega žal ne omogočajo. Sicer sem to vedela že pred odhodom, a sem se kljub temu odpravila do znanca v Mostah, ki izvira iz Krete, da bi ga povprašala, kam naj zavijem.

Odgovor je izstrelil kot iz jasnega. “Pojdi na zahod v pokrajino Hanija. Pa ne zato, ker od tam izviram, ampak, ker je to najlepši del Krete. Je divji, morje kristalno čisto in omogoča, da se vidljivost prebije tudi do 30 metrov globine. Ima gore, lepo naravo, odlično hrano, zaspane vasice in večina turistov, ki obišče ta del je podobnih tebi. Z nahrbtnikom na rami in gojzari na nogah.” In odločitev je padla. Grem v Hanjo, z enosmerno karto v žepu in družbo za en teden.

S počasi, počasi nisem imela težav

Prej kot si v glavi urediš kotiček za grško logiko in vsakdanjik, lažje bo. Kar pomeni, da obrate našega načina življenja zmanjšaš na minimum in če se le da, neukrotljive živce pospraviš nekam na stran. Preprosto si vzameš čas, ki v Grčije teče precej počasneje. “Siga siga” naj bo glavna mantra, kar pomeni, počasi, počasi. Prišla ti bo zelo prav na primer med čakanjem na avto v poslovalnici rent-a-carja, ob posedanju v tavernah, na blagajni v trgovini, popoldanski siesti in še marsikje.

Moram priznati, da s poglavjem siga siga nikoli nisem imela večjih težav in da je to eden razlogov, zakaj se vedno znova in znova vračam v deželo sonca in najboljšega paradižnika na svetu. Kljub temu, da toaletni papir ne roma v straniščno školjko, ampak v koš, ki stoji zraven, da je lahko že zgodaj zjutraj pogovor z Grkom zelo glasen, ker mu nekaj tvojih besed ni ravno najbolj po godu, je Grčija destinacija, kjer skorajda ne moreš pihniti mimo.

Po tem ko sva vijugali po grških cestah, obiskovali plaže, potešili prvo lakoto po več kot odlični grški hrani, sva pristali na jugu Krete. Po nekaj dnevih posedanja, lenarjenja in vnosa (pre)velike količine hrane, o kateri sanjam vsakič, ko nisem tam, je napočil čas za tridnevno miganje. To je odlična ideja za vse, ki se odpravljate na ta del Krete in ki vam ni le do ležanja na plaži.

Čarobne vasice za tiste, ki se potrudijo

“Če boš na Kreti, obišči sotesko Samarija,” so bile besede drugega Kretčana, ki živi v Ljubljani. In sva šli. Avto sva pustili na parkirišču v Omalosu, nabasali nahrbtnik z nujnimi stvarmi za tri dni, zamenjali sandale za pohodniške čevlje ter se odpravili po 17 kilometrski poti proti morju. Ker sva padli pod grški vpliv, se nama iz postelje ni uspelo prikobacati zgodaj. In zato seveda soteske nisva imeli le za sebe, kot sva načrtovali. Le zakaj bi človek vstal ob 6. uri, ko je zunaj še popolna tema in odšel v mir in spokojno naravo. Če je pa tako sladko še malo zaspat in potem opazovati druge turiste, kako se valijo po soteski v sandalih, popolnim make up-om, selfie palcami in utrujenimi nogami po nekaj zavojih. Ob vsem tem so nama družbo delale tudi divje koze in ciprese, ki so preživele kar nekaj stoletij in ki so jih nekoč uporabljali za gradnjo palače v Knososu. In te niti malo niso podobne našim, ki jih uporabljamo, da utrdimo dober odnos s sosedom in dodobra začrtamo mejo.

Po petih urah hoje nama je uspelo priti do Agije Rumeli. To je zaspana vasica, do katere lahko pridemo samo peš ali z ladjo. In po dolgem in vročem sprehodu v zares lepem kanjonu, ni lepšega kot hladen Mythos po grlu in skok v kristalno morje. Iz Agije Rumeli sva se z ladjo odpeljali do Sfakje. Vse te vasice so edinstvene, saj do njih pridejo samo tisti, ki morajo za to vložiti nekaj potovalne energije. In pozor. Sfakja je kraj za vse gurmane! In seveda za vse romantike, saj so vse taverne nanizane s pogledom na morje in čarobno atmosfero.

Naslednje jutro nama je bila budilka ponovno nastavljena zelo zgodaj, a tokrat sva ji prisluhnili. Čakala naju je namreč triurna pot iz Sfakje do Loutroja po soncu, ki se je z vmesnimi postanki raztegnila na šesturno hojo. Kako ne, ko pa so na poti rajske plaže. In pohodniški dan je bil videti nekako takole. Pol ure hoje, ko pogled in um pritegne turkizno modra plaža. Čevlji dol, oblačila dol in skok v vodo. Uživanje na plaži. Obleka gor, čevlji gor in tako sva ponovili vajo vsaj še petkrat do Loutroja.

Po strelih na poroki spet v sotesko

Loutro je še ena majhna vasica z veliko dušo in prikupnimi kotički ter zabavnimi domačini. Tam ni velikih hotelov in obiskovalcev z živo florescentnimi zapestnicami okrog zapestja, ampak oči razveselijo majhni in prikupni penzioni ter gostje, ki si želijo nekaj več. Iz Loutroja, ki naju je očaral, sva se z ladjo odpravili nazaj do Agije Rumeli, kjer sva noč preživeli v znamenju velike grške poroke. Le kako naj bi človek spal, ko pa streli pokajo vse do šestih zjutraj. Mimogrede, moški na Kreti ni moški, če nima vsaj enega kosa orožja, ki pri hiši ni samo z namenom kratkočasenja na porokah.

Ker sva si sotesko zares želeli občutiti v miru, nama je to tudi uspelo. Ob pol sedmih sva zavili po poti navzgor, uživali v tišini in prisluhnili le lepoti in čaru narave. Po treh urah je sledil šov. Le peščica je takšnih, ki se po kanjonu namreč odpravimo tudi navzgor. Po navadi skupine hodijo le navzdol in se potem z ladjo in avtobusom zapeljejo do izhodišča. Midve sva zaradi hoje navzgor postali turistična atrakcija dneva. Ljudje so se nama smejali in iz oči sva jima razbrali misli… ”Kaj pa tema dvema ni jasno, da hodita gor” Dobivali sva aplavze, ljudje so bili zaskrbljeni, če sva v redu in ali rabiva pomoč. In, ne. Ne gre za težak vzpon, ampak za veliko maso ljudi, ki pač v življenju ne hodijo veliko.

Karkoli v življenju že počnemo ali ne počnemo, ne glede na to od kod prihajamo in kdo smo, menim, da nam je vsem skupno, da si želimo biti srečni in nasmejani. Kreta je vsekakor kraj, kjer lahko najdeš srečo ter nasmejane trenutke. In prepričana sem, da jih je pred mano še veliko.

Fotografije: Klavdija Leskovar

Potopis iz Aten – Padla boginja civilizacije

16. 9. 2016adminPotopisiAtene, evropska prestolnica, Grčija, potopis

Kaotične, primerno umazane Atene v poletni vročini sprva ne spominjajo na pametno odločitev, a se kmalu izkaže, da je to mesto, ki kljub visokim temperaturam sproščeno diha. Lastnost, ki je v množici vtisov najbolj izstopala, je prijaznost prebivalcev, tako neznačilna za velemesta. Naglica jim ne more blizu, ljudje vseh starosti si vzamejo čas za odgovor, nasvet ali kratek klepet.

Prihod v Atene zaznamuje šok. Impulzivno izberem najbližji hostel v središču mesta, v okraju blizu trga Viktorija, za katerega se pozneje izkaže, da je pravzaprav neuradna rdeča četrt. Redke odprte trgovine in lokali se stiskajo med zidovi, popisanimi z grafiti, smetnjaki so prepolni odpadkov, na ulicah srečujem prazne lupine ljudi, ki so svoje življenje podarili drogam. Trgovine z živili so izpraznjene, na policah je razstavljenih nekaj naključno izbranih izdelkov, jogurta in banan ni. Cena običajnega paketa toaletnega papirja preseže znesek štirih evrov, človek se resno vpraša, komu koristi evro. Okrožje je, kot izvem pozneje, znano po solidarnosti z množico migrantov, ki napolnjuje tako Atene kot celotno Grčijo. Beda sočustvuje z bedo, drugi so prezaposleni, da bi se ukvarjali s prišleki. Pogumu navkljub se še pred padcem noči vrnem v hostel, neprijeten občutek ogroženosti mi ne dovoljuje, da bi ulice raziskovala sama. Pred spanjem razmišljam, ali je to demokratična Evropa, o kateri so sanjali stari Grki.

Minljiva večnost

Bližnji Narodni arheološki muzej kaže drugačno sliko, v steklenih vitrinah hrani zaklade civilizacij preteklosti, katerih čas je minil. Zbirka predmetov prazgodovinskih ljudstev, pregled antičnih skulptur in keramike, mistika Egipčanov in blišč kraljevega okrasja pomiri dušo in ugnezdi zavedanje, da je propad, ki sledi obilju, nezamenljiv del evolucije. Muzej je vsekakor obvezen postanek za ljubitelje belih muzejskih soban, ki dišijo po nekem drugem času. Njegov sodobnejši brat muzej Akropolis, institucija, ki hrani dragocene ostanke antičnega kompleksa, je za obiskovalce odprt od leta 2007. Razširjen na kar 25.000 kvadratnih metrih se ponaša s sodobno arhitekturno gradnjo, ki obiskovalcu iz vrhnjega nadstropja omogoča 360-stopinjski razgled na Akropolis in Atene, vse iz hladnega klimatiziranega zavetja stekla in betona. Kariatide, kore in kurosi ter delci slavnega friza iz Partenona potešijo željo po antični umetnosti, sladkorčki, kot je maketa Akropolisa iz lego kock, in kletni stekleni pod, ki razkriva podzemne razvaline, pa poskrbijo za pravcato sodobno muzejsko izkušnjo. Ugodna vstopnina in hitra pretočnost sta le češnja na turistični torti!

Mesto božanstev

Ogled Aten seveda ni mogoč brez obiska vzpetine, po kateri so raztreseni ostanki mestne Akropole, izlet se kljub vročini in smrtnemu strahu pred množicami izkaže za pravilno odločitev. Čeprav je velik del Partenona obdan z zidarskimi odri in so erehtejonske kariatide v resnici veliko manjše od pričakovanja, občutek nečesa velikega vseeno ostane. Morda k temu pripomorejo spektakularne vedute Aten ali kaj drugega, Partenon je oče starogrških templjev z razlogom. Nakup skupne vstopnice omogoča obisk drugih antičnih najdišč, kot sta bližnja Agora in monumentalni tempelj Olimpijskega Zevsa, ki ti podžgejo radovednost, kako neki je bilo nekoč. Ko so še verjeli v bogove, skulpture barvali z zlatom in verjeli znanosti. Sprehod čez sosednji hrib Philopappos z vonjem po borovcih in skritimi želvami ohranja občutek poletja, okoliške vile pa potešijo arhitekturne navdušence, ki v mestu zmeraj najprej opazijo mikavna bivališča.

Večerna gneča

Prava zakladnica starinskih vil, ki čakajo na obnovo, se skriva v očarljivi, a precej turistični soseski Plaka. Kupujejo jih premožni atenski svetovljani z nezmotljivim okusom, na letalih med Evropo in svetom naročajoč svilene blazine iz Indije. Posebnost četrti je odsotnost vozil, vse ulice so namenjene pešcem. Glavne, najbolj oblegane uličice so polne kotičkov z bajno grško kozmetiko, začimbami, olivnim oljem in sladkostmi, ob njih pa taverna za taverno z lokalno glasbo. A le ulico ali dve stran so tlakovci prazni, vrvež se skrije pred intimnostjo stisnjenih obmorskih mestec. Sprehod stran je soseska Monastiraki, znana kot kraljestvo boljših trgov in nakupov. Stiska se okrog trga in manjše cerkve, njeno nedrje je zvečer polno cmokajočih tujcev v restavracijah in parčkov, ki iščejo spominke. Turistična Grčija v svojem sijaju, hlepeča po še in brez časa za postanek v miru.

PREBERI ŠE // Doživi Atene z namigi lokalcev

Mestece v mestu

Čisto drugačna zgodba se odvija na drugem koncu mesta, v malce odmaknjeni stanovanjski soseski Nea Smyrni. Morda je za vzdušje kriva bližina morja ali način gradnje, ogromne stanovanjske bloke, ki spominjajo na obmorske apartmaje, povezuje s širokimi avenijami in trgi, okrog katerih se nagneteni lokali in restavracije. Klientela je povečini lokalna, veseli Atenci nikdar ne spijo. Dobesedno, čas za večerni koktajl, morda izberete kombinacijo avokada in vodke, nastopi okrog polnoči, zabava se raztegne do jutra, nato naslednji dan znova. Še dobro, da je na vsakem koraku dostopen hladni kremni frape!

Pozabljeni

Postajo ali dve z metrojem proti morju je največje potniško pristanišče v Evropi, Pireaus. Na koncu na videz neskončne vrste terminalov leži terminal E1, zloglasni kraj, kjer od začetka leta 2016 bivajo begunci in migranti. Za velikanskimi trajekti, ki peljejo na Kreto in druge slikovite destinacije, ljudje spijo pod mostom v šotorih, na soncu, vetru in brezupju. Potrpežljivo čakajo na hrano prostovoljcev, vljudno odklanjajo nepriljubljene testenine in vajeno opazujejo Evropejce, ki prihajajo in odhajajo po želji. Moški, prišel je iz Sirije, mladi nemški turistki briše solze, tolaži jo, da situacija, ki ji je ravnokar priča, ni tako grozna. Mlajši fant iz Pakistana bere angleško izdajo Shakespearovih del, pove, da ga predvsem zanima tragedija Romea in Julije. Sprašuje se, kaj je to ljubezen, čeprav puncam ne zaupa preveč. V času, ko pišem to reportažo, teh ljudi v pristanišču ni več, razmeroma nasilno so jih odselili v druge, bolj nadzorovane begunske centre. Pristanišče je znova v celoti namenjeno potnikom, ki v vrtincu lastnih življenj težko opazijo nesrečo drugih. Dvojnost Aten postane še bolj očitna, na eni strani blišč civilizacije, ki je svoje bivanje podredila užitku, in na drugem koncu tisti, ki o užitku že dolgo ne razmišljajo več, želijo si le osnovnih dobrin in malo človeškega dostojanstva. Slepeče poletno sonce pa vsemu navkljub enako žge.

Besedilo in fotografije: Petra Godeša, novinarka priloge One in revije Onaplus

Podaljšan konec tedna v rajskih Dolomitih

6. 9. 2016adminPotopisicinque torri, Cortina D'anpezzo, Dolomiti, Dolomiti poleti, tre cime

Vsi, ki obožujemo gorski svet, imamo v glavi veliko gorskih podvigov ali krajev, ki si jih želimo doživeti in okusiti. In Dolomiti, kamor sem se pred kratkim odpravila na podaljšan vikend, so skorajda na spisku vsakega ljubitelja hribov. Ta gorski raj je iz Ljubljane oddaljen le štiri ure vožnje in z malo kreativnosti je dosegljiv marsikateremu žepu.

Pot naju je s prijateljico vodila v Cortino d ‘Ampezzo, kjer sva se nastanili v prijetnem kampu Rochetta, ki je od mestnega jedra oddaljen doživete 30 minutne hoje. Za spremembo sva se od doma odpravili brez večjih načrtov, ampak le s pričakovanjem, da se naužijeva razgledov in dobre volje. In nama je uspelo.

Svet ferat in neskončnih gorskih možnosti

V pisani paleti ferat, sva se po odlični jutranji kavi odločili, da se odpraviva na ferato Ivana Dibona. Da, to je ta z visečim mostom v verigi Monte Cristallo. S sedežnico sva se iz izhodišča Passo Tre Croci odpravili višje. In ker druga atraktivna žičnica še iz časa olimpijskih iger v letu 1956 ni delovala, sva jo mahnili peš. Na poti nas ni bilo veliko, saj so se meglice ves čas podile po nebu. Družbo in veliko smeha pa nama je na poti pričaral Francoz, ki je sicer kolesarski navdušenec. Dolomiti so namreč raj tako za cestne kot gorske kolesarje in tudi tiste, ki radi pritisnejo na plin motornih konjičkov.

Sedemurna gorska pravljica nas je popeljala tudi po sledeh krute prve svetovne vojne. Ta ni prizanesla niti ljudem, kaj šele goram, glede na to, da se je vse žarišče dogajalo višje. Vojaške postojanke še vedno ostajajo vklesane v steno skale. Ob takšnih prizorih se mi vedno pojavi vprašanje, kako jim je ves ta material uspelo pretovoriti na ne nemogoče točke. Seveda z veliko manj opreme in tehnike, ki jo poznamo danes, samo z namenom, da uničijo nasprotnika. Ampak ti časi so mimo in mir je nekaj kar človeka osvobaja. Še posebej, če govorim o duševnem miru, ki se ga da v gorskih trenutkih napolniti v veliki dozi. In tega ni nikoli preveč.

MEGABON priporoča // ugodne nastanitve v Dolomitih

Gorski kulinarični izleti z žičnico in šminko na ustih

Za Italijane vemo, da so narod, ki rad uživa, se druži in veliko da tudi na hrano. Najnovejšo modo in parfume je mogoče zaslediti tudi v hribih. Njihovi gorski izleti po večini potekajo tako, da se do kakšne priljubljene koče pripeljejo z žičnico in se potem pustijo razvajati ne samo s sončnim gorskim razgledom, temveč tudi z bogato pogostitvijo na kočah. Ena takšnih lokacij je Cinque Torri oziroma pet stolpov. Naju je pot do tja ponovno vodila po ferati in ko sva prispeli na cilj, je bil občutek podoben, kot da bi pristali na Veliki Planini v nedeljo dopoldne. Ampak, če je nekaj noro lepo, potem veš zakaj se velikokrat zgodi, da tam skorajda ne moreš biti sam. Mogočne skale vse naokoli so nekaj nepozabnega. Izhodišče za peturni izlet sva izbrali Passo Giao.

Romanje okoli Tre Cime

Kar se mora se pač mora. Skorajda ne moreš obiskati Cortine d’Ampezzo, ne da bi se podal v smeri jezera Misura do Tre Cim. To je tako rekoč must see. Do izhodišča se lahko odpravite z avtomobilom, kar vas bo stalo 25 evrov. V primeru, da potujete v dvoje in želite nekoliko privarčevati in popaziti še na okolje, pa lahko osvajate izhodišče tudi z avtobusom. Povratna karta iz Misurine je namreč 8 evrov. Temu sledi romanje okoli Tre Cim. Še posebej to romanje pride do izraza, če se tja odpravite kot sva se midve, v avgustu, ko je čas za feragosto. Imeli sva namreč občutek, kot da je z nama prav vsa Italija. Če vaši otroci obožujejo tresljaje v vozičku, toliko bolje. Domačinov namreč ni ustavilo prav nič. Tudi vozički ne, pa če so kamni na poti bili še tako težko prevozni, se niso dali. Vsaj do prve postojanke ne.

Tre Cime so zaradi svoje naravne lepote prav tako pod okriljem Unescove naravne dediščine. Pohod sva z vsemi postojankami opravile v treh urah. Če želite pot še nekoliko začiniti, priporočam ferato Paternkofel, katere izhodišče je pri koči Drei Zinnen Hutte.

Ob vseh hribovskih lepotah pa seveda nisva pozabili niti na italijanski sladoled, kavo in majhne radosti, ob katerih pozabiš na utrujene noge, ampak si preprosto vesel, da si in radosten skačeš naokoli po Dolomitih.

MEGABON priporoča // enodnevni izlet v Dolomite za neverjetnih 25 evrov!

Foto: Sara Ušlakar

Kerala – Indija za začetnike

6. 6. 2016adminPotopisiIndija, Kerala, potopis, potovanje

Kerala, pravijo ji tudi dežela bogov , leži na skrajnem jugozahodu indijske podceline. Božja dežela ji pravijo, in nikakor ne Indija, ker Kerala ni Indija, je državica, čisto drugačna od preostale Indije. Tam ne boste našli zapuščenih psov, otrok, ki živijo na ulici in obnemoglih starčkov, ki prosijo za vaše rupije. Tam boste našli najvišje plantaže čaja na svetu, ki spominjajo na zelena nebesa. Tam boste našli stotine kilometrov tropskih plaž, ki se stapljajo z lokalno kulturo. Našli boste vrhunsko kulinariko in zavite kanale, ki se vijejo med riževimi terasami. In nikakor ne boste našli človeka, ki ne bi znal pisati – najbolj razvita država v Indiji se namreč rada pohvali s 100 odstotno pismenostjo 35 milijonov prebivalcev.

Sanjske plaže in zaviti kanali

Kerala je najbolj znana po svojih kanalih, ki povezujejo jezera in reke iz zaledja z morjem. Po kanalih pluje na stotine tradicionalnih ladjic, imenovanih »houseboats«, ki so pravzaprav hiše na vodi, danes namenjene turistom, medtem, ko so si domačini raje uredili življenje na malo trših tleh ob kanalih. Kerala v prevodu sicer pomeni dežela kokosov, s kopnega kanale tako krasijo milijoni palm, ki dajejo vašemu razgledu s strehe ladjice sanjsko podobo. Pomirjajočo plovbo občasno zmotijo hrupni turisti, ki se zabavajo na svoji ladjici, a nič vam ne more pokvariti užitka ob pogledu na sonči zahod.

Barviti festivali

Tudi če niste ljubitelj lokalnih festival in tudi če udeležbe na festivalu niste načrtovali bodite prepričani, da boste slej ali prej naleteli na pestro in pisano lokalno dogajanje! Če ne drugje boste na procesijo naleteli kar na cesti, kjer boste srečali domačine, odete v pisana oblačila in vence, nekje protin koncu pa jih bo spremljal še kakšen slon in gongi. V Kerali se na leto odvije na tisoče manjših in večjih festivalov, sejmov, verskih srečanj in drugih prireditev. Če boste Keralo obiskali v času pred volitvami pa vas bodo pozdravile številne zastavice in pisani promocijski plakati. In če srečate moške, ki se vneto prepirajo, gre najverjetneje prav za politične debate.

Svet začimb in čajev

V okolici Munarja najdemo najvišje plantaže čaja na svetu, ki so lahko tudi odlično zavetje pred tropsko vročino. Indija je danes največja proizvajalka in izvoznica čaja, svojo ljubezen do čaja pa so v Indijo ponesli Britanci. Listke čaja s čajevih grmičkov osmukajo ženske, ki jih mečejo v svoje velike platnene vreče. Postopek se izvaja ročno, medtem ko je preostali del, od sušenja, do drobljenja, mehaniziran. Kerala pa je v svoji zgodovini blestela predvsem kot odlična izvoznica začimb – primerna vlaga, temperatura in bogata zemlja so odlična osnova za rast popra, kardamoma, ingverja, muškatnega oreščka in drugih začimb, ki vas bodo obdajale skorajda povsod, kamor boste stopili.

Zahodni Gati

Gorska veriga Western Ghats, po domače zahodni Gati, se vije vzporedno z obalo. Na svoj seznam naravne dediščine so jih uvrstili pri Unescu, saj gre za eno najbolj biotsko raznolikih področjih na svetu. Gati pa danes ne privabljajo samo naravoslovcev in znanstvenikov, temveč tudi številne pohodnike in druge športne navdušenece. Poleg plantaž čaja pa tudi tukaj najdete milejšo klimo in številni turisti se v gore zatečejo pred vročino in vlago. Gorska veriga s svojo veličino vpliva tudi na vreme in zadržuje monsunsko deževje, znanstveniki pa so prepričani, da na tem območju živi še ogromno neodkritih rastlinskih in živalskih vrst.

Na prelomi tisočletja je National Geographic Traveller sestavil seznam 50 krajev, ki jih morate obiskati v svojem življenju in na seznamu se je znašla tudi Kerala s svojimi kanali, ki so turizem Kerale ponesli v višave. Če že ne boste obiskali vseh 50 krajev pa si le vzemite čas za Keralo, saj ponuja češnjo na vrhu velike, pisane in bogate indijske torte.

Po Kerali je potovala Andreja Jernejčič, ki piše blog Adventurous Journeys.

Foto: Arhiv Andreje Jernejčič

Na treking v indijsko Himalajo – 2.del

4. 5. 2016adminPotopisigore, Indija, indijska Himalaja, narava, Treking

Marsikomu žal ni dano, da bi se lahko sredi noči zbudil na višini petih tisočakov, zlezel iz šotora in imel zvezde na dlani. Ko sem sama to doživela prvič, se je vame naselil občutek, da bi lahko pobožala zvezde na nebu. Ko sem gledala zasnežene vrhove, ki se ponoči svetijo kakor biseri, sem se zavedela, koliko pozitivne energije nas obdaja in kako smo tudi mi del te nenavadne in čudežne kreacije.

Velika večina Himalaje željnih se odpravi v Nepal, ki predstavlja dom številnih trekingov in najvišjih vrhov na svetu, kot so Everest in Anaapurna. Le malokdo pa pomisli, da obstajajo številne, a ne tako zelo obljudene in precej manj poznane možnosti tudi v indijski Himalaji. Ena takšnih dogodivščin je premagovanje desetdnevne poti iz zelene doline Parvati v puščavsko dolino Pin, ki sem ji bila priča.

Prvi del prispevkov o trekingu, si lahko prebreš tukaj.

Aklimatizacija se je pričela že v nižinah

Z gotovostjo bi lahko zatrdila, da smo s prvo obliko aklimatizacije našega popotniškega ter pohodniškega podviga pričeli že v Delhiju. Seveda govorim o aklimatizaciji na pekočo hrano, smoga v zraku, norišnico na cestah in navsezadnje na nam tako drugačno in na glavo postavljeno kulturo.

Pa vendar smo prestolnico indijske podceline kaj kmalu zapustili in se podali za svežim zrakom in gorskim življenjem na sever v zvezno državo Himachal Pradesh. Tam te za spremembo od kaotičnega Delhija pričaka umirjeno življenje gorskih vasi. To je kraj, kjer za piščanca ne plačaš več kot v Sloveniji samo zato, ker si bel. Prav nasprotno. Tam te lokalni patrioti pričakajo z magično smolo ter umirjenim nasmehom na obrazu, na obrok po indijski ceni pa lahko čakaš tudi več ur, saj se vendarle nikamor ne mudi.

To je le še ena slika dežele tisočerih obrazov kakor jo imenujemo in mi smo se odločili, da sledimo obrazom v divjino, stran od vsega direndaja. Na eni strani mi, z odličnim profilom na podplatu in nahrbtnikom, ki sede perfektno na bok. Odeti v material, ki bo skorajda že kmalu preprečil potenje, nogavicami z membranami od a do ž, in na drugi strani naši nosači. Obuti v plastične škornje, ki jih pri nas uporabljamo za v hlev. Na hrbtu pa 50 ali več kilogramov litrski žakelj ali aluminijast zabojnik privezan z navadno vrvjo na hrbet ter velik prešeren nasmeh na ustih. In smo šli.

Lepote narave te čakajo na vsakem koraku

Srečali smo se z bujnim pragozdom in še bolj divjo reko Parvati v istoimenski dolini, iz katere smo se podali višje. Sledili smo vodniku z zeleno kanglico kerozina v roki, obut pa je bil v natikače za na plažo. Naši začudeni pogledi na njegovo obutev so izzvali odgovor, da je prevroče, da bi si obul gumijaste škornje, saj si bo te nadel, ko bomo višje in da raje hodi kar tako. Naš prvi cilj nam je predstavljala Kirganga. Sveti kraj posvečen enemu izmed milijon hindujskim božanstev, za nas pa wellness na prostem. Res ga ni lepšega, ko se zjutraj skobacaš iz šotora in te poboža toplo sonce ter misel na to, da se lahko greš namakat in umit v izvir tople vode. Ampak, da ne bo pomote. Fantje na levo, punce na desno stran deske.

Počasi smo civilizacijo puščali za seboj, so pa nas zato pozdravili bujni slapovi, ki so bučali iz mogočnih skal, orli, ki so preletavali nad nami ter izjemno pisana preproga rožic in trav, po kateri smo hodili. To je res bila pravšnja kulisa za počitek duše in telesa.

Prečenje rek v Himalaji je svoja zgodba

Reke in njihovo prečenje so v Himalaji poglavje zase. Ta so namreč naslovljena kot Nepozabna, Adrenalinska, Na prvi pogled nemogoče. Ampak naš epilog je bil srečne narave. Premagali smo most zgodovinske vrednosti, ki bi bil v naših krajih proglašen za enega izmed prvih lesenih mostov na našem območju. Most je bil tik pred tem, da se podre. Zlezli smo na naraven most, ki s svojo pravljično zgodbo ni bil nič kaj prida pravljičen za prečkat. Prav tako smo prestali vožnjo himalajskega lunaparka v jekleni košari čez reko s pomočjo škripca.

Vse to in še več nas je pripeljalo do razgleda na visoke vršace in do ledenikov ter ledeniških dolin, ki so nam bile na dlani kot iz kakšnega geografskega učbenika. Ne, ampak to ni bila slika projektorja, iz katere nam je raztresen profesor bral in kazal ledenike, ledeniške morene in ledeniška jezera. To je bila slika v živo in je prikazovala neverjetno prostranost in moč narave, ki nas je obdajala. Da je bila slika še bolj kičasta, so jo okrasili nomadski pastirji s svojimi čredami ovac, koz in konjev.

Moč narave pa smo seveda občutili tudi z vsakim korakom, ki nas je vodil višje in višje. Da je bilo še bolj pestro, jo je nekaterim zagodla višinska bolezen. Med drugim so se v kariju skrivali nepridipravi, ki so nekatere pogosto spravljali tja, kamor je še sultan šel peš. Marsikateri želodec ne vajen indijske kulinarike je protestiral in zavračal hrano, posledično temu se je marsikatera postava posušila za nekaj kilogramov. In to brez kakšne predpisane diete. Tudi noč na pet tisoč metrih le nekaj ur hoda do prelaza ni bila od muh. Ampak, kjer je volja tam je tudi pot. Zagrizli smo v ledenik in korak za korakom premagovali na prvi pogled le še teh nekaj metrov višinske razlike. Dočakali smo trenutek, ko je celotna skupina dosegla najvišjo točko našega potepa, ki je merila 5319 metrov. Veselje, veselje in še enkrat veselje.

Iz zelene doline Parvati v puščavski Pin

S tem ko smo se spustili na drugo stran prelaza, pa smo vstopili v povsem nov svet. Prej bujno zeleno rastje, na drugi strani pa puščava in pesek, po katerem smo hodili še nadaljnja dva dni. Prav tako smo indijskemu kuharju, ki se je sicer odrezal odlično, privoščili počitek, saj smo si po osmih dneh želeli razveseliti naše želodce z nečim nevtralnim. Nečim, kar ne bi imelo okusa po kariju. In zato velik hvala Zdravku, ki je prevzel kuhalnico kuhinjskega šotorskega krila in pripravil najboljši pražen krompir s priokusom kerozina, ki ga je kadarkoli bilo mogoče dobiti v Himalaji.

Naša deset dnevna pohodniška odisejada se je končala, ko smo ponovno prispeli v civilizacijo, v vas Mud. Tam nas je pričakala gruča radovednih in navihanih otrok, medtem ko so njihovi starši preživljali čas na poljih, saj je ravno rodila bogata letina sladkega graha. Iz sveta milijonih bogov in boginj v dolini Parvati, smo vstopili v budistični svet z molilnimi mlinčki in plapolajočimi pisanimi zastavicami v dolino Pin.

Pričakala pa nas je tudi novica, da je cesta zaprta, saj jo je odnesel plaz. Vendar smo tudi to dobro odnesli z nepozabno panoramsko vožnjo vseh enajstih v enem džipu do prvega tuša v Kazi. Ali ste se kdaj tuširali ali bolje rečeno polivali z ledeno vodo, čelno svetilko obesili na vrata, ker je zmanjkalo elektrike in iz vas je tekla rjava voda? Za nameček pa ste si peli in med tem pili topel hmeljev napitek? Nam je vse to uspelo.

Preprosto zakaj?

Na takšni poti se pojavi tudi vprašanje, zakaj mi je tega treba. Zakaj prenašam mraz, zakaj je moja edina kopalnica ledeno mrzel potok ali le vlažilni robčki? Zakaj hrana, ki je moj želodec več ne more prenašati, in zakaj po možnosti še zastrupitev na poti? Vse to za mogočne razglede, za močen stik z naravo ter samim seboj in za občutek svobode, po kateri vsi tako zelo hrepenimo. To so dnevi, ko rutina zbledi, in vsak dan je nekaj posebnega in drugačnega.

To so koščki iz mozaika življenja, ki se jih bom spominjali po jutranji kopeli v termalnem izviru s pogledom na sosednje vrhove, po smehu sotrpinov, ki jim humorja kot večini planincev ni primanjkovalo. Tudi takrat ne, ko je nekatere mučila višinska bolezen, druge okus riža. Riž pa so nam z veseljem pomagali pokončati prijatelji na štirih nogah, ki so nas ves čas spremljali in še kako veselo pomigali z repkom, ko so dobili obrok, četudi brez mesa.

Bilo je nepozabno doživetje, katerega besede in fotografije so le en majhen približek dogajanja, ki smo ga bili deležni v tako ogromni deželi kot je Indija in še bolj mogočni Himalaji. Po več kot 120 prehojenih kilometrih, smo pot končali v deželi Bude na peščenih in puščavskih tleh. To so kraji, kjer se čas ustavi, duša umiri in srce veselo zapoje, preden se vrne v Slovenijo in prične sanjati o novih poteh.

Če sanjaš podobno, se lahko pridružiš na poti iz doline Parvati v dolino Pin še letos poleti.

Foto: Bojan Štumberger

Doživi Tajsko – nasveti iz prve roke

20. 4. 2016adminPotopisipotopis, potovanje, Tajska

Za portal Vandraj sta svoj popotniški zapis o Tajski delili Nastja in Nives Kovačec.

Tajska 4.11.2015 – 25.11.2015

Pot: Bangkok – Phuket – Ko Phi Phi – Ko Tao – Chiang Mai – Ayuthaya – Bangkok

Naša pot se je začela v Bangkoku, pristali smo v večernih urah in naslednji dan takoj z notranjim letom (Air Asia) poleteli na Phuket. Že od začetka načrtovanja poti smo se odločili, da si tajsko prestolnico Bangkok pustimo za konec, saj smo tam načrtovali še velik shopping. Po naporni poročni sezoni nam je uživanje na Tajskem zares prijalo. Za začetek smo se odločili, da bomo nekaj dni preživeli na čudovitih tajskih otočkih. Ker je bil naš glavni cilj počitek, smo se odločili, da ne obiščemo preveč otokov, zato smo raje več dni ostali na enem in še vedno menim, da smo se odločili pravilno. Od vseh mogočih otokov smo tako obiskali le dva – Ko Phi Phi in Koh Tao ter uživali v lokalni hrani, turkizno modrem morju in vzdušju otokov. Po dveh tednih na otokih smo se preselili v notranjost države, kjer smo obiskali Chiang Mai, Ayutthayo in Bangkok. Pričakala nas je povsem druga – z zgodovino bogata – kulisa.

Nekaj priporočil in zanimivosti

Taxiji: taksiji so na vsakem koraku in so res ugodni, če se le uspeš dogovoriti za primerno ceno ali še bolje – prepričati taksista, da vklopi taksimeter. Na prvi pogled lahko cena, ki ti jo ponudi taksist, zveni kar nizka – vendar vedite, da ne glede na to koliko so ti pripravljeni spustiti ceno, je le-ta še VEDNO VEČJA kot bi bila cena na taksimetru. Moje priporočilo je, da vsekakor vztrajate pri tem, da taksist vključi taksimeter, včasih je potrebno stopiti do treh, celo štirih različnih taksijev, da ti končno nekdo popusti.

Transport

Izkusili smo tako notranji let z letalsko družbo Air Asia, ko smo se selili na Phuket in tudi kombinacijo bus/nočni vlak, ko smo potovali na sever v Chiang Mai. Tajska je res ogromna država, zato so razdalje res gromozanske in na začetku, ko si naredimo načrt poti, tega sploh ne upoštevamo. Vsekakor priporočam, da vsaj večji del države prepotujete z letalom, sploh če imate na voljo manj časa. Če si letalske karte rezervirate že kakšen mesec prej, jih lahko dobite po precej ugodnih cenah, ki niso dosti višje od transferjev z busom/vlakom. Vsekakor pa je tudi potovanje z vlakom zanimiva izkušnja , zato je bilo potovanje v Chiang Mai še dodatna dogodivščina.

Prenočišča in potovalne agencije

Hoteli in guesthousi so na vsakem koraku, velika večina pa jih sploh ni na internetu in ti so navadno cenejši. Prenočišče si lahko poiščete sproti. Skoraj na vsakem koraku so tudi potovalne agencije, ki vam lahko uredijo vozovnice za bus, vlak ali trajekt ali vam rezervirajo organiziran izlet po zelo ugodnih cenah.

Razgled nad Bangkok-om

V Bangkoku je veliko hotelov ali razglednih ploščadi, ki ponujajo razglede nad velemesto. Vse imajo seveda precej visoke vstopnine. Če želite uživati v razgledu brezplačno obiščite Moon Bar na strešni terasi hotela Banyan Tree Hotel. Vstopnine ni, vendar če boste želeli ob čudovitem razgledu v baru spiti še kakšno pijačo boste šokirani nad cenami (pivo: 6 eur). Dobra novica pa je, da ni obvezno kupiti pijače, lahko se enostavno sprehodite po ploščadi bara in uživate ob čudovitem (brezplačnem) razgledu in nihče vas ne bo grdo gledal. V kolikor si vseeno želite spiti pijačo z razgledom, pa pridite dovolj zgodaj (dobro uro pred sončnim zahodom), saj so mize hitro zasedene. Nujno: bar ima tudi dress code – dolge hlače in zaprte čevlje (v kratkih hlačah in japankah je vstop prepovedan). Če se vseeno prikažete bolj turistično opravljeni vam bodo na vhodu priskrbeli rabljene hlače in čevlje, da boste vseeno lahko vstopili – vseeno pa ni udobno hoditi v tujih čevljih. 🙂

Ayutthaya

Turistično mesto, znano po historičnih templjih in ostalinah, ki je res vreden ogleda. Večina to staro mesto obišče z organiziranmi izleti iz Bangkoka, mi pa smo imeli priložnost Ayutthayo videti ob sončnem vzhodu, ko okoli ostalin ni bilo še nobenega turista. v Ayutthayi som se ustavili na poti iz Chiang Mai-ja v Bangkok, kamor smo potovali z nočnim vlakom. V Chiang Maiju lahko kupite nočno vozovnico do Ayutthaye namesto do Bangkoka in naredite poldnevni postanek v tem zgodovinskem mestu, ki je zagotovo vreden ogleda.

Nočni vlak

Vozovnice so hitro razprodane (sploh za spalnike v drugem razredu), zato priporočam nakup VSAJ tri dni pred potovanjem. Vozovnico lahko kupite KJERKOLI, uredijo vam jo v vsaki potovalni agenciji, ki jo srečate na poti. Mi smo jo recimo kupili na otoku Koh Tao, ki je zelo odročen.

Priporočam ogled

Khaosan Road (mestni vrvež, odličen street-food, masaže, glasba in veliko, veliko nakupovanja)
Moon Bar (razgled nad velemestom)
Obisk kraljestva tigrov v Chiang Maiju (priporočam obisk mladičkov namesto odraslih tigrov, saj je interakcija z njimi bolj pristna)
Phang Nga Bay (celodnevni izlet, James Bond Island)
Nočni market v Phuketu (odlično za sprehajanje in okušanje različne hrane – vse na enem mestu)

Fotografije in besedilo: Nastja in Nives Kovačec www.nastjakovacec.com

Ko Soweto kihne, Južnoafriška republika dobi prehlad

12. 4. 2016adminPotopisiapartheid, Južnoafriška republika, Soweto

Južnoafriška republika je dežela, kjer lahko v prostranih narodnih parkih vidiš velikih pet, spiješ najboljši kozarec vina na svetu, na surfu poskušaš ujeti svoj prvi val indijskega oceana in občutiš energijo črne Afrike.

Moj prvi stik s to magično deželo po pristanku v Johannesburgu, je bil Soweto, ki leži na obrobju štirimilijonskega mesta. Soweto še danes velja za največji geto v Afriki, ki ga je za zmeraj zaznamovala človeška krutost pod imenom apartheid. Se strinjam, da je opazovanje kitov med njihovo selitvijo dih jemajoče, vendar mi misel na to, kaj vse so ljudje v Sowetu preživeli in še preživljajo, ni dala miru.

Zato sem se odpravila v hostel v SOuth WEstern TOwnships, ki ima sloves po visoki stopnji kriminala in brezposelnosti, barakarskih naselij, odličnih nogometnih igralcih, glasbenikih in upornikih. Da sem doživela kar se da pristen utrip Soweta, sem se podala po tem razvpitem predelu Južnoafriške republike z vodeno kolesarsko turo, ki jo zelo priporočam.

Ljudje so ta košček zemlje naselili na začetku 20. stoletja, ko se je pričela zlata mrzlica in z njo delo v rudnikih zlata. Narodna stranka, ki je v letu 1948 pričela z gibanjem apartheida, katerega glavni cilj je bil narediti Južnoafriško republiko »belo«, pa je Soweto načrtno izbrala za »odlagališče črnih«. Zavedali so se, da belci na to območje onesnaženo od rudnikov, ne bodo zavili.

Pedala smo poganjali mimo barakarskih hišk brez elektrike in vodovodne napeljave. Kljub popolni revščini, so nam nasmejani otroci mahali v pozdrav in radovedno pregledovali kolesa. Bili smo priča piščančji klavnici na prostem in nasmejanim mesarjem, ki so si delo lajšali s tekočim alkoholnim medikamentom. In že čez nekaj minut smo se zapeljali mimo vile vredne več milijonov. Danes Soweto nudi dom najrevnejšim in tudi tistim, ki ne vedo, koliko žičnate ograje z električno napetostjo naj postavijo, da bodo obvarovali svoje bogastvo.

Bila je nedelja. In v zelo krščansko obarvani deželi, je to dan za boga in dan za cerkev. Voziti se mimo cerkva, iz katerih je donel glas veselja, je bil zame pravi balzam za uho. Angelski glasovi so odgnali vse negativne misli ali kakršne koli pomisleke, da mi bo nekdo v naslednjih minutah kaj naredil. Enako razpoloženje je bilo ob popoldanskem pogledu na terase, kjer so se ljudje družili, prepevali in plesali, otroci pa se na cesti podili za kosom okroglega usnja. Soweto je namreč že od nekdaj izjemno povezan z nogometom. Tu sta doma dva največja južnoafriška kluba, Orlando Pirates in Kaizer Chiefs. In Soweto se lahko pohvali s prekrasnim stadionom Soccer City, ki je gostil zaključno dejanje svetovnega prvenstva v letu 2010. Četudi nisem nogometni privrženec, me je arhitektura stadiona očarala. Stadion pa očara tudi ljubitelje adrenalina, saj se lahko preko njega zapelješ kar z zip linom. Južnoafriška republika s svojimi adrenalinskimi ponudbami preseneča na vsakem koraku.

Iz okolja, kjer ni bilo in za veliko večino še vedno ni lahko preživeti, pa prihajajo tudi nam zelo poznana imena, ki so zaznamovala svet. Največji zmagovalec nad apartheidom in človek neutrudnega boja za svobodo in enakopravnost je vsekakor Nelson Mandela. Mandela je s pogajanji dosegel miren konec apartheida, v katerem je belska manjšina s trdo roko vladala črni večini med letoma 1948 in 1993. Njegova hiša v Sowetu je danes spremenjena v muzej. Za obisk njegovega doma si je potrebno vzeti kar precej časa, predvsem zaradi neskončne vrste obiskovalcev, ki si želijo doživeti del njegovega burnega življenja. Ulica Vilakazi sredi Soweta je edinstvena. Kot edina na svetu se lahko pohvali z dvema dobitnikoma Nobelove nagrade. Poleg Mandele, prvega predsednika ”mavričnega ljudstva”, je tu svoj čas deloval tudi nadškof Desmond Tutu. Ljudje v Sowetu so s skupnimi močmi ustavili krutost bele roke, ki si žal velikokra domišlja, da je nadčloveška. Na žalost je ta občutek ponekod prisoten tudi danes, 23 let po končanju nočne more za temnopolte. Ampak prebivalci Soweta se ne dajo. Zato se jih drži misel, da ko Soweto kiha, Južnoafriška republika dobi prehlad.

Ko sem se poslavljala od Soweta, so me navdajali mešani občutki. V večernih urah nisem mogla sama pohajati po naselju, kot tudi ne v ostalih mestih na poti. Vendar, če odmislim na opozorila nevarnosti in kriminala, mi bodo od Soweta v spominu ostali veseli in nasmejani obrazi, prekipevajoča energija življenja ter večni optimizem.

Foto: Barbara Kuhar, Shutterstock