Maja Smajilović je gospodična, ki prihaja iz Velenja, a jo je življenje odneslo čez lužo. V Los Angelesu je končala študij igre na The American Academy of Dramatic Arts, z Vandraj pa je poklepetala o mestnih kotičkih, grajenju kariere v Hollywoodu, pasteh in radostih filmske idustrije, razvratnih hollywoodskih zabavah in še čem … Preberi več
Po svetu vandra vedno več Slovenk in Slovencev, nekateri med njimi pa so si prek naših meja našli tudi nov dom. Beg možganov ali lov za boljšim življenjem? V rubriki Vandraj insider bodo mladi, ki živijo in ustvarjajo v tujini, vsak teden z nami delili svojo zgodbo, izkušnje in najljubše kotičke mesta, v katerem živijo.
*****
Tokrat smo klepetali s Suzano Marinkovič, 28-letno Slovenko, ki kljub napornemu delavniku uspe potovati, spremljati modo, fotografirati in pisati blog. Zase pravi, da je tipična strelka – prijazna, komunikativna, pozitivna in vedno pripravljena pomagati ljudem; zato se je tudi odločila za poklic medicinske sestre. Svoj dom je našla v Londonu, z nami pa delila svoje najljubše kotičke v mestu in še marsikaj.
V Veliko Britanijo (natančneje v Wales) sem se preselila Januarja 2017, kjer sem delala kot medicinska sestra na domu. Ker sem nekako vedno našla ljubezen do večjih mest in ker je London moje najljubše mesto, sem se v London preselila junija letos, ko sem dobila novo priložnost za službo.
Po poklicu sem medicinska sestra, trenutno v Londonu delam s paraplegiki in tetraplegiki, kjer nudimo zdravstveno nego in oskrbo na domu. V prostem času pa se ukvarjam tudi s fotografijo in neizmerno me zanima moda, zato pišem tudi blog, ki je namenjen modi, življenjskemu stilu in potovanjih.
Tujina me je vedno zelo zanimala, nekako se v Sloveniji nikoli nisem našla. Po letu 2013, kok sem bila na izmenjavi na Finskem in sem se tam super počutila, sem vedela da je tujina nekaj zame. In ker mi je šla Angleščina vedno super, je bila moja prva izbira Velika Britanija. V Slovenijo se rada vrnem, tukaj imam družino in prijatelje, vendar sem kot medicinska sestra težko našla dobro službo, pa tudi za ostale poklice se mi zdi, da je v Sloveniji osnova za dobro službo najprej imeti poznanstva, potem šele znanje in ostalo.
Iskreno, nikoli nimam krize glede domotožja in nisem tip človeka, ki bi doma jokal, ker ni v domačem okolju, vsekakor pa pogrešam družino in prijatelje in včasih po napornem dnevu potrebujem mamin objem ali pa kavo z najboljšo prijateljico.
Opisala bi ga kot barvitega. Je pa vsekakor tudi kaotičen.
London je neverjeten, tam se nikoli ne počutim samo. Nikoli nimam občutka, da ne bi mogla biti tisto kar sem. V Sloveniji smo še vedno nekako omejeni, še posebej, če si iz manjšega mesta, te kdaj pa kdaj ljudje čudno gledajo, če imaš oblečeno nekaj, kar ni vsakdanje. V Londonu tega ni, si lahko točno to, kar si, oziroma kar hočeš biti. Lahko imaš klobuk, roza lase, črno šminko na ustnicah … Ima toliko neverjetnih restavracij, nešteto odprtih kuhinj, čudovitih muzejev, v glavnem nešteto možnosti za početi karkoli. V Londonu ti ne more biti dolgčas.
Vsi pravijo, kako so v Londonu vsi nesramni. Vsaj jaz zaenkrat tega nikoli nisem doživela. V bistvu mislim, da je ravno nasprotno. So zelo dostopni, vljudni, pripravljeni pomagati … Vedno, ko se na podzemni mučim s kovčkom, mi vsaj eden priskoči na pomoč pri dvigovanju.
Vse znamenitosti, ki jih London ponuja; od London Eye-a, do Buckinghamske palače, Tower Bridga in Hyde parka. Pa tudi shopping na Oxford Streetu je nujen in pa seveda dobra hrana.
Poleti! Glede na to, da je to v Londonu veliko dežja, je vseeno poleti najlepše, ko je toplo, vendar ne prevroče in ko se mogoče dež malo umakne.
Glede na pretekle dogodke, se seveda počutim rahlo ogroženo, vendar se mi zdi, da v nobenem večjem mestu ne moreš čutiti 100% varnosti.
Najljubši kotiček za sprostitev: Nekako me najbolj sproščajo knjižnice, v Londonu jih je ogromno, najljubša zagotovo British Library na King Crossu. Pa tudi Hyde park je čudovit za sprostitev.
Najboljšo kavo potrežejo v: Zelo neizvirno vem, ampak jaz obožujem Starbucks ali Costo.
Najboljše kosilo najdeš pri: Jamies Italian. Best pasta ever. Ali pa Azijska restavracija Wagamama je odlična.
Tradicionalna jed, ki te je navdušila: Tipični angleški zajtrk mi je super, čeprav ga prej nisem marala, pa tudi scones ali pa tradicionalna carrot cake.
Muzej ali galerija, kamor te rado zanese: Zadnjič sem obiskala Design Museum v Kensingtonu in je super, za vse tiste, ki vas zanima industrija, arhitektura, grafika, moda. Poleg tega gre denar, s katerim kupiš karto za vstop v muzej, v dobrodelne namene.
Park, kjer najraje poležavaš: Hyde park
Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: Open food marketov je ogromno, ki so super, vendar niso toliko omenjeni.
Najbolj precenjena turistična točka v mestu: Muzej voščenih figur Madame Tussauds
Najboljša zabava v mestu: Soho Street
Najljubši festival/dogodek v mestu: British summer time festival v Hyde parku
Avtobus, vlak, podzemna. Brez Oyster card v Lodonu ne gre.
Vsakodnevni nizkocenovni leti iz Londona z Ryanair, Wizzair ali Easyjet.
London je ogromen, hiter in še posebej na začetku finančno velik zalogaj. V Sloveniji je vseeno veliko ceneje in bolj umirjeno.
Prednosti so vsekakor spoznavanje sebe in novih ljudi, kultur in neskončne možnosti za razvoj. Slabosti? Drugačen pristop ljudi, druga kultura, katere včasih nismo navajeni. Poleg tega gre za tuj jezik, v katerem se lahko kdaj težje izraziš.
Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 najtežje): 7!
Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10: 7
Stopnja občutka varnosti v mestu od 1 do 10: 9
Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10: 5
Foto: osebni arhiv
Ste že slišali za IGLU? Ne, ne govorimo o ledenem domovanju, ampak o Improvizacijskem gledališču Ljubljana. Sestavljajo ga trije improvizatorji, Peter Frankl, Vid Sodnik in Juš Milčinski. Poleg tega, da nas na odru vsakič znova spravijo v smeh, Iglujevci v sklopu svoje impro šole tudi brusijo znanje novim improvizacijskim upom.
Zabavni trio se je ravno te dni vrnil iz Kanade, kjer so se v sklopu svoje turneje v dveh tednih ustavili v Vancouvru, Port Coquitlamu, Calgaryju in Edmontonu. Kako so jih sprejeli Kanadčani, kaj nenavadnega se jim je pripetilo na poti in kje jih lahko ujamemo Slovenci, preverite v spodnjem intervjuju.
IGLU – Improvizacijsko gledališče Ljubljana smo Peter Frankl, Vid Sodnik in Juš Milčinski – trije improvizatorji, ki imamo skupaj sešteto preko 45 let izkušenj v umetnosti spontanega gledališča. Začeli smo vsak posebej v Šolski impro ligi in kasneje v Impro ligi, leta 2013 pa smo združili moči z željo po bolj profesionalnem delu in raziskovanju na področju impro gledališča. V mednarodni impro sferi veljamo za zelo igrivo improvizacijsko gledališče, doma pa občinstvo pritegnemo predvsem z zanimivimi improviziranimi zgodbami in uporabo široke palete improvizacijskih veščin – tako na predstavah, kot tudi ko v okviru naše impro šole poučujemo mlade improvizatorje.
PREBERI še // Člana IGLU-ja oziroma njegov smisel za humor smo spoznali že v tem pogovoru <–
Občinstvo v Kanadi nas je zelo lepo sprejelo – gre za zelo izkušeno in s tem tudi zahtevno občinstvo, ki pa zna ceniti različne stile improvizacijskega gledališča. V Kanadi so sicer vajeni bolj verbalnih veščin, zato jim evropski in južnoameriški stili, ki uporabljajo tudi več gibalne in glasbene improvizacije, predstavljajo nekaj svežega. Se pa od slovenskega občinstva ne razlikujejo bistveno – mogoče so gledalci v Kanadi v povprečju nekoliko starejši in nekoliko bolj pogumni, ko jih prosimo za kakšen predlog, ki bo inspiracija za prizor.
Kanada je pravzaprav ena od zibelk moderne gledališke improvizacije, saj je v Calgaryju in drugod dlje časa deloval Keith Johnstone, sicer Britanec, ki velja za enega od očetov “impra”, kot ga poznamo tudi pri nas. Njihova tradicija je tako za kakšnih trideset let starejša od naše in temu primerno tudi bolj razvita – več je profesionalnih impro gledališč, več profesionalnih improvizatorjev in mentorjev in tudi v svetu so kanadski impro umetniki eni najbolj cenjenih. Gre pa tudi scena v Sloveniji nedvomno v pravo smer s profesionalizacijo performerjev in učiteljev, tudi v mednarodnem prostoru slovensko improvizacijo poznajo in jo zelo cenijo, čakamo le še prvo stalno impro gledališče z lastnim odrom.
Kanadčani so zelo duhoviti ljudje, tako da s tem opravičevanjem pogosto kar parodirajo sami sebe. Je pa res, da boš težko za nekom stopil v neko stavbo – četudi vas vidijo zelo na daleč, bodo zagotovo pridržali vrata in vas spustili naprej.
V eni izmed predstav smo res imeli en prizor, v katerem sta Peter in Juš igrala Kanadčana, jaz pa Slovenca (op. p. Vid). Sicer ni bilo opravičevanja, smo pa poskusili govoriti s kanadskim dialektom (z različnimi stopnjami uspešnosti) in del prizora naredili na drsalkah, ki so v Kanadi skorajda bolj pogosto obuvalo kot čevlji.
V sklopu turneje smo obiskali Vancouver, Port Coquitlam, Calgary in festival Improvaganza v Edmontonu. Vancouver je od vseh naštetih definitivno najlepši – je ogromno obmorsko mesto s plažami in zanimivimi kotički, Port Coquitlam je manjši kraj blizu Vancouvra – tam smo na primer iz sobe imeli pogled na predel, kjer živijo predvsem upokojenci in imajo med svojimi hišami tudi golf igrišče z manjšim jezercem. Calgary je olimpijsko mesto – videli smo na primer skakalnice, kjer so naši skakalci leta 1988 slavili srebrno medaljo, poleg tega pa smo obiskali še Heritage Park Historical Village, kjer skušajo s parnim vlakom, starinskimi stavbami in igralci prikazati, kako je Kanada izgledala nekoč. V Edmontonu pa je bila najbolj zanimiva terasa in razgled s Fairmont Hotela Macdonald, zgrajenega leta 1915, kjer sicer ponavadi bivajo največji glasbeni zvezdniki, ko imajo koncert v Edmontonu. Ker se težko izmuznemo svojemu poklicnemu očesu, pa bi verjetno vsi trije na prvo mesto dali vse štiri gledališke dvorane, v katerih smo igrali – definitivno impresivne gledališke konstrukcije!
Nazaj grede smo nekaj časa potovali ločeno – Peter je namreč ponesreči pozabil potni list v hotelski sobi in se je Jušu in Vidu pridružil šele v Montrealu. Sicer pa so nas povabili na tekmo softballa – pravil še vedno ne razumemo, so nas pa naučili nekaj navijaških vzklikov, in sicer: “Good eye!”, “Good hustle!” in “Nice crack!” Za slednjega je nujno, da ga uporabljaš samo na softball igrišču, sicer lahko zaideš v težave.
IGLU ima v Ljubljani predstave enkrat na teden – bodisi v Menzi pri koritu na Metelkovi, bodisi v SiTi Teatru BTC. Naslednja skupna destinacija v tujini bo festival Spunk oktobra v Zürichu, posamezno pa nas bo Vid septembra zastopal na festivalu Pronto v glavnem mestu Kolumbije Bogoti, Juš pa oktobra odhaja na mini turnejo v Belgijo.
Foto: Billy Wong/Improvaganza
Po svetu vandra vedno več Slovenk in Slovencev, nekateri med njimi pa so si prek naših meja našli tudi nov dom. Beg možganov ali lov za boljšim življenjem? V rubriki Vandraj insider bodo mladi, ki živijo in ustvarjajo v tujini, vsak torek z nami delili svojo zgodbo, izkušnje in najljubše kotičke mesta, v katerem živijo.
*****
Tokratni Vandraj insider se seli v Berlin. Maša Marolt je grafična oblikovalka in učiteljica joge, ki je pred desetimi meseci pustila redno službo v Ljubljani in se skupaj s fantom ter dvema mačkoma v nabito polnem avtu odpeljala v nemško prestolnico – novim življenjskim izkušnjam naproti. Kot pravi, se bo v Slovenijo zagotovo vrnila, če ne prej, na stara leta, z nami pa je delila kup uporabnih nasvetov, ki vam bodo prišli prav, če vas kdaj zanese v to multikulturno mesto.
Kot samozaposlena delam na različnih grafičnih projektih. Z aprilom sem ustanovila tudi blagovno znamko Shameless yoga (www.shameless-yoga.com) v sklopu katere učim jogo v angleščini in v slovenščini za vse berlinske Slovence, ki jih ni malo.
Pogrešam očeta in prijatelje, ki so moja podaljšana družina, mesta kot takega (še) ne.
Berlin je kaos in hkrati mir, ki sobivata skupaj. Mesto ima nešteto obrazov; od turističnega Mitteja okrog Alexander platza, do hipsterskega nikoli spečega Kreuzberga, migrantskega divjega Neukollna in mirnih zelenih površin Treptowa, če naštejem le nekatere.
V mestu z nekaj več kot 3,5 milijona prebivalcev je slaba tretjina priseljencev, ki prihajajo iz več kot 180 držav, kar se odraža v pestrosti kultur. Berlin že desetletja velja za eno najbolj tolerantnih in odprtih mest v Evropi. Zdi se, kot da se zaveda, da prav drugačnost in raznolikost krepita njegovo identiteto. Navsezadnje, Berlin so ljudje.
… odlična hrana z vseh koncev sveta, pestro kulturno dogajanje in občutek svobode ter sprejetosti, s katerima je mesto prežeto.
… poleti, ker se življenje preseli na ulice. Številni parki so polni ljudi, open air festivali so na sporedu skoraj vsak teden, zaživijo spontani koncerti na prostem, številna jezera, primerna za plavanje, so dosegljiva s kolesom ali javnim prevozom.
Najljubši kotiček za sprostitev: Skriti kotički ob Landwehr rečnem kanalu, jezero Sacrower.
Najboljšo kavo postrežejo: Doma, ko naredim pravo turško kavo. Kava je zelo precenjena in lahko stane tudi do 5 evrov.
Najboljše kosilo najdeš pri: Težko izbrati, ker je hrana res odlična. Za hitro postrežbo in dober vietnamski curry zagotovo Hamy na Hasenheide; če vam zadiši arabska hrana, Sonnenalle ulica, imenovana tudi Mali Beirut; dober sushi pa najdete na Kant strasse pri Kuchiju.
Tradicionalna jed, ki te je navdušila: Razen izjemno popularnega curry wursta (svinjske klobase narezane na kose s karijevo paradižnikovo omako) ne vem, kaj je res tradicionalno berlinskega oz. nemškega. Mnogi bi rekli kebap, saj jih najdeš na vsakem vogalu. Sama sem veganka, tako da prisegam na falafel. Še vedno ostaja favorit Maroush na Adalbertstrasse.
Muzej ali galerija, kamor te rado zanese: C/O Berlin, Gemäldgalerie, Muzej za fotografijo (Museum für Fotografie), Naravoslovni muzej, Bauhaus muzej.
Park, kjer najraje poležavaš: Hasenheide in Charlottenburg park.
Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: Teufelsberg (Hudičeva gora) – v Grunewaldu je umetno narejen hrib iz ruševin v drugi svetovni vojni porušenega Berlina, ki se dviga 80 metrov nad morsko gladino, ime pa je dobil po bližnjem jezeru Teufelssee. V 50. letih so Američani na njem zgradili poslopje s prisluškovalnimi sistemi. Po letih zapuščenosti je danes dom umetnikov, ki ga s pomočjo vstopnine ohranjajo in prenavljajo. Številni grafiti in inštalacije krasijo poslopja in impresiven pogled na mesto je veliko mogočnejši od tistega s televizijskega stolpa na Alexander platzu.
Najbolj precenjena turistična točka v mestu: Alexander platz, East side gallery.
Najboljša zabava v mestu: Stvar osebnega okusa. Obiskala sem večino popularnih klubov in še vedno so mi najbolj pri srcu manjši klubi, ki ne vrtijo izključno elektro glasbe, na primer Prince Charles, St Georg, Gretchen, Kosmonaut, Cassiopeia, OHM, Bi Nuu, Burg Schnabel.
Najljubši festival/dogodek v mestu: filmski festival Berlinale, Fête de la Musique, Spandau Citadel glasbeni festival, Lollapalooza, Festival kultur so med večjimi festivali v mestu, vendar se na skoraj tedenski bazi dogaja veliko manjših dogodkov in festivalov, ki so včasih še veliko bolj kvalitetni in omembe vredni.
Karta za javni prevoz, ki omogoči uporabo tako podzemne, avtobusov, tramvaja in vlaka. Dnevna karta stane 7 evrov.
Airberlin je s 1. 6. ukinil povezavo z Gradcem. Najugodnejše letalske povezave so Eurowings iz Zagreba, Reke ali Pule, Easyjet iz Pule in Benetk ali Ryanair iz Trevisa. Obstaja seveda tudi opcija Flixbusa, ki vam vzame dobrih 14 ur in pa avtomobilski prevoz s katerim izmed Slovencev, ki pogosto vozijo na liniji Slovenija-Berlin. Več informacij najdete v Facebook skupini Slovenci v Berlinu.
VANDRAJ priporoča // Letalske karte do Berlina že za 30 evrov!
Prednosti so zagotovo pestrost in raznolikost mesta. Ponudbe na vseh področjih je neprimerljivo več kot v Sloveniji. Slabosti so verjetno podobne kot v vseh večjih mestih; večje razdalje, precej več smeti po mestu, veliko brezdomcev, odvisnikov in žal tudi nasilja.
Po 10 letih redne zaposlitve v Ljubljani sem želela stran od klasičnega delavnika, ki mi je onemogočal, da bi se poleg grafičnega oblikovanja ukvarjala tudi s poučevanjem joge. Berlin mi je z večjo ponudbo dela in odprtostjo trga omogočil, da lažje preživim kot samozaposlena v primerjavi s Slovenijo, saj veliko podjetij išče pogodbeno projektno delo.
Slabosti sta zagotovo jezik in pa konkurenca. Veliko zaposlovalcev še vedno zahteva znanje nemškega jezika, ki se ga zaenkrat manj uspešno učim. Konkurenca pa je seveda tudi večja, prav tako je veliko število mladih, ki ima že pri dobrih 20 letih impresivne portfelje, kar v Sloveniji nisem prav pogosto zasledila.
Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 najtežje): 10!
Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10: 8
Občutek varnosti od 1 do 10: 8
Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10: 7
*Vas vleče v Berlin? Letalsko karto že za 30 evrov lahko najdete TULE.*
Imaš tudi ti prijatelja, ki živi v tujini in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sam živiš v zanimivem mestu? Piši nam na maja@vandraj.si ali eva@vandraj.si!
Foto: osebni arhiv Maše Marolt
Slovenska uvrstitev na Evroviziji je bila tudi letos precej žalostna, kar prihaja za njo, pa bo vse prej kot to. V Linhartovo dvorano Cankarjevega doma letos ponovno prihaja Improvizija, ki jo bomo v prestolnici lahko letos spremljali že šestnajsto leto.
V večeru smeha in zabave se bodo stilsko povsem različne zasedbe potegovale za naslov zmagovalne impro popevke večera. Besedilo in glasba sta prepuščena spontanemu navdihu, naslove popevk določi občinstvo, improvizatorji pa se morajo spopasti tudi z različnimi gledališkimi izzivi, bujnimi kostumi in scenografijo.
Gledališko-glasbena parodija blišča in bede, kot jo pooseblja Evrovizija, se bo 23.5.2017 odvila ob 20. uri, zakaj pa je obvezna tudi naša udeležba, smo povprašali kar umetniškega vodjo predstave, Petra Frankla.
Že od najstniških let se ukvarjam z impro gledališčem in glasbo, Improvizija pa obstaja že svoje šestnajsto leto, kjer sem že nekaj let sodeloval kot pevec. Začetki projekta segajo v leto 2002, ko je prireditev potekala pod taktirko kolektiva Narobov, nato pa je umetniško vodenje prevzel Juš Milčinski, ki pa ga je letos predal meni, zato da bi se lahko bolj posvetil tehnični koordinaciji.
Evrovizijo sem gledal na vsake toliko časa v družbi prijateljev in sem zelo užival v druženju.
Emo sem pa spremljal samo takrat, ko jo je vodil ljubezenski simbol Nejc Šmit.
Jaz upam, da je v zakulisju prisotna ‘kuhinja’, kajti ne verjamem, da je naše ljudstvo spontano izbralo tako primerne predstavnike. Ne vem, morda pa imajo dodobra razvit okus.
Dotaknili se bomo mnogo aktualnih tem, vse od notranje politike pa do globalnih absurdov. Improvizija je gledališko-glasbena parodija, kjer nastopajoči improvizirajo pesmi in parodirajo trende, skupine in klišeje. Glasba je postavljena, pevci pa dobijo naslov komada od občinstva in si ga na licu mesta izmislijo. Prav zato lahko pričakujete, da vam bomo skuhali eno prvovrstno hecanje in vam postregli z balzamom za vaša ušesa.
Z bendom se preigrava strukturo in zvok, pevci pa sproti ustvarjajo besedila. Nasploh pa je v svetu impro gledališča veliko prijemov, vaj in pa tehnik s katerimi se improvizatorji pripravljajo na predstavo in redne vaje, ki bi jih morala imeti vsaka impro skupina. Kot improvizator se nikoli ne nehaš učiti, saj skušaš krepiti svoje sposobnosti prilagajanja, poslušanja, solidarnosti, igrivosti, čuječnosti, iskrenosti in sprejemanja med drugimi.
Letos imajo vsi zelo dobro razvit posluh razen mene, moj posluh je srednje do dobro zadovoljiv. Recimo, da je posluh skoraj obvezna oprema, razen če zanj kompenziraš tako dobro kot Tomaž Lapajne Dekleva.
Treba je imeti močno samozavest, treba pa je predvsem vzgajati samozavedanje, da ni nič narobe s samimi nami. Tremo lahko krotiš tako, da čim večkrat ne uspeš in se potem opominjaš, da ni nič narobe s tem. Tako se mogoče posameznik lahko začne zabavati.
O JA, letos nas bo definitvna legenda šarmirala v zaključni točki. Katera, pa izvedite v živo na predstavi, vi firbčki.
Zato, ker si naš scenograf ne more privoščiti nobene scenografije, je moral svoja lastna starša prositi, da mu posodita vse, kar lahko iz njunega skladišča. Rezultati so skopi, on je pa žejen in, če že ne pridete zaradi neprimerljive zabave in ogromne možnosti spoznavanja novih prijateljev – Improvizija namreč povezuje – prosim vas, pridite vsaj zaradi našega scenografa, da mu lahko rečete, da je bilo ‘fajn’.
Če ste torej tudi vi dobra duša, ki bi rada pomagala scenografu in se nervozno presedate na kavču, ker vas zanima, kdo je šarmanten skriti gost Improvizije, nikakor ne oklevajte in si privoščite večer, poln smeha in zabave. Mi bomo v torek vsekakor v Cankarjevem domu, vi pa si lahko svojo vstopnico zagotovite tukaj.
Foto: Improvizija
Tokrat smo vandrali z vetrom in naleteli na Slovenca, ki sta ustanovila windsurf šolo, ki je doma v Sloveniji, a kar tretjino leta preživi na poti po različnih vetrovnih destinacijah po vsem svetu, od tistih malo bližje, do najbolj eksotičnih.
O projektu in načinu življenja windsurferjev, tistih, ki z njima delajo in tistih, ki se udeležijo profesionalnih tečajev, smo se pogovarjali z ustanoviteljema Quiksilver windsurf šole, Nino Tanhofer in Žigom Hrčkom.
Žiga je sicer doštudiral psihologijo, a si nikoli ni predstavljal dela v pisarni ali šoli. Več let je pomagal ustvarjati razne revije in knjige, saj je bil pri tem delu lahko fleksibilen in si je urnik prilagajal sam. Zadnje čase pa se posveča bolj ali manj samo še vsemu, kar je povezano s surfanjem.
Nina je po izobrazbi novinarka. Še preden je začela windsurfati je delala na radiu, potem se je preselila v svet tiskanih medijev, sedaj pa se ob Quiksilver windsurf šoli nenehno loteva novih projektov. Nekaterih, povezanih s svetom windsurfanja, kot je na primer organizacija Surf festivala, ali pa najde čas za “redno službo”, ki je trenutno v svetu družbenih omrežij in oglaševanja. “Vsekakor pa uživam v nenehni optimizaciji in kombinaciji vseh svetov,” pravi.
Nina in Žiga šolo ustvarjata že enajsto leto, vsako leto priredita po 18 kampov, skupno jih imajo za seboj že 120. Šolo danes sestavlja 15 članov ekipe, ki je na več kot 20 različnih destinacijah po svetu na desko spravila že več kot 3 tisoč tečajnikov vseh starosti. Kako so videti njihovi delovni dnevi?
Zgodba Quiksilver windsurf šole, kot jo poznamo danes, se je začela pred enajstimi leti v Egiptu, kamor sva se z manjšo skupino navdušenih windsurferjev odpravila po treh letih učenja windsurfanja na hrvaškem Braču. Skozi leta se je obseg windsurf kampov večal in rastla je tudi ekipa inštruktorjev in snemalcev, ki danes šteje že 15 članov in brez katere si ne predstavljava več naše zgodbe. Vsak od njih je nepogrešljiv in dragocen delček tega, kar počnemo.
V zadnjih letih na kampih preživimo skoraj tretjino leta in windsurfamo okoli 120 dni z dobrim vetrom, ko lahko glisiramo. Če k temu dodamo še dneve, ko je veter nekoliko slabši in ga izkoristimo za učenje enostavneših manevrov, smo na deski malo manj kot polovico leta. Kadar ni vetra, je prva alternativa standuppaddling, druga pa organizacija izletov in raziskovanje destinacij ter njihove kulture tudi malo drugače. Med redkimi zimskimi dnevi večina ekipe smuča, deska ali teče na smučeh. Ker se naša sezona z novimi in novimi windsurf kampi na eksotičnih destinacijah vse bolj pomika tudi v zimski čas, pa je teh dni vedno manj.
V celotni zgodovini smo obiskali mnoge vetrovne destinacije kot so Essaouira v Maroku, Dahab v Egiptu, Tenerife na Kanarskih otokih, Premantura, Bol na Braču ter Viganj na Hrvaškem, Gardsko jezero v Italiji, Sotavento na Fuerteventuri ter Alacati v Turčiji. Danes so naše glavne destinacije El Tur v Egiptu, Vassiliki in Karpatos v Grčiji, Porto Pollo na Sardiniji ter Sidi Kaouki v Maroku, katerim smo dodali tudi dve bolj eksotični destinaciji in sicer Mui Ne v Vietnamu in pa kombinacijo Jericoacoara/Icaraizinho v Braziliji. S tem smo si izpolnili dolgoletno željo, da se windsurf sezona nikoli ne konča in kampi tečejo kontinuirano. V prihodnje bi si morda ponovno želeli obiskati Turčijo, morda še kakšen Grški otok, dodati kakšno destinacijo v Karibih ali pa kak nov kraj za katerega ta trenutek sploh še ne vemo.
Trudimo se, da šolo nenehno dopolnjujemo z novimi znanji in tehnikami, glavna ideja učenja pa je bila prisotna že od vsega začetka: delo v manjših homogenih skupinah, učenje teorije na simulatorju ter praktični trening z inštruktorjem, snemanje in obvezna videoanaliza. Danes nam boljši tehnični pripomočki omogočajo enostavnejše snemanje ter boljše videoposnetke. Boljša in lažja lastna windsuf oprema nam omogočata enostavnejše učenje in nenazadnje tudi potovanje. Zaradi vse večjega števila windsurf kampov, ki jih organiziramo letno, smo v bistvu ves čas v pogonu in vedno pripravljeni na nove lekcije.
Da delo poteka čim bolj tekoče, dan pa je čim bolje izkoriščen, običajno delamo po nekem urniku, ki pa je windsurfersko – počitniško ležeren (smeh). Dan se praviloma začenja z jutranjim razgibavanjem ob nežnih tonih glasbe, ki ga vodi katera od naših inštruktoric. Sledijo tečaji, ki jih začnemo z razlago na kopnem ob simularjih, kjer podrobno razložimo vsak element. Sledi praksa na vodi, kjer skupino običajno šestih tečajnikov spremlja inštruktor na vodi, snemalec pa snema z obale. Po končanih tečajih in po počitku je zaželjeno, da se tečajniki ponovno podajo na vodo in vadijo naučeno. Medtem inštruktorji uredijo vse posnetke in jih pripravijo za videoanalizo, ki je običajno zvečer ali zjutraj na tistih destinacijah, kjer začenja veter kasneje. Tečaj je običajno zasnovan na 4 dneh, ki ga večinoma podaljšamo za dodatni dan, če le veter to dopušča. V ostalih dnevih tečajniki prosto srfajo, saj imajo opremo najeto za ves teden, občasno organiziramo kak sup izlet, vmes pa uvrstimo tudi predavanje o opremi. Kljub relativno strogem urniku, smo člani ekipe seveda na voljo tudi izven “uradnih ur” za vsa dodatna vprašanja in nasvete.
Res je. Tega športa ne moremo primerjati z nobenim konvecionalnim ali urbanim športom. Vsaj pri nas ne, saj smo preveč odvisni od vremena. Povezanost z naravo je tu maksimalna in kljub tehnološkem napredku ohranja ta šport nekako prvinski. V času kampov že naša služba poskrbi za dnevno rekreacijo, za interakcijo z ljudmi in za zabavo ter dobro voljo, ki je običajno vedno prisotna tako med tečaji kot med videoanalizami. Edino kar moramo paziti je možnost poškodb – te se ne zgodijo med tečaji ampak v prostem srfanju, ko se tudi inštruktorji sami učimo novih elementov –
ter izpostavljenost soncu, ki je prisotna praktično ves čas. Je to služba? Seveda je. Je odgovorna, držati se moramo urnika, reda, discipline. Vendar pa … Na vsepogostejše komentarje tečajnikov, kako nam je luštno in da imamo sanjsko službo, smo se sčasoma navadili pritrjevati, da je res tako. Če uživaš v tem, kar počneš, lahko resnično verjameš, da si nenehno na dopustu.
Najtežje vprašanje! Pa recimo: Jericoacoara, El Tur in Sidi Kaouki.
Foto: Arhiv Quiksilver windsurf šole
Anja Sečnik je kreativna vodja in del mlade ekipe, ki ustvarja izjemno popularna slovenska hip branda Equa in Goat Story.
Po izobrazbi je jezikoslovka in profesorica nemščine, sedaj pa ob delu študira notranji dizajn. Največji vsakodnevni izziv in zadovoljstvo išče v kreativnosti, ki jo črpa iz svojega zanimivega življenja. Zaposlena in razdeljena med Dunajem in Ljubljano, vedno najde čas za tiste pomembne stvari, ki jo dopolnujejo in ji dajejo energijo, da je ves čas v koraku s časom in trendi. Ob vsem tem obožuje fotografijo in razume njeno pomembnost v ustvarjanju uspešne vizualne identitete branda, se sprošča s potovanji in surfanjem, spotoma pa popije kakšen gin tonik (our kind of girl) ter poleg vsega pripravlja še novi blog.
Kot da to še ni dovolj, bi jo skoraj življenjska pot odnesla v Singapur, ampak se je na naše zadovoljstvo odločila, da njena krivulja sreče še vedno ostaja Ljubljana. Sedaj ob podaljšanih vikendih uživa v raziskovanju tujih mest.
Vedno znova me odnese v jugovzhodno Azijo, tam se počutim že prav domače in ravno ta občutek mi daje največ zadovoljstva, ko sem v tujini. Bali pa je sigurno na prvem mestu. Easy vibe, zanimivi ljudje, vsak kotiček ima nekaj slastnega, fotogeničnega, surf spoti in ta »bikini kinda life«, čas se ustavi in to je zame vse.
Letošnje poletje bo zaznamovano z učenjem španščine in surfanjem v Nicaragui. Nad tem me je navdušil oče, ki je pozimi prepotoval srednjo Ameriko. To bo moje prvo potovanje, na katerega se bom odpravila sama, nekaj novega.
Spakirat in za eno leto okoli sveta. Ampak lahko ostane še malo sanjsko, rada sem daydreamer.
Ob dobri svetlobi, kjerkoli.
Modrino, detajle, butične kotičke, dobrote in #fwis!
Za dolge lete sem opremljena z Equa stekleničko za vodo, hidracijskim serumom za kožo in šalom. Če nimam prvih dveh, pridem na destinacijo čisto posušena, če nimam zadnjega pa prehlajena.
Hladno pivo.
Letalo. Že samega leta in teh prvih 24 ur potovanja se vedno veselim. Ob gin-tonikih pogledam vse filme s seznama, na postankih pa letim k Chanelovim policam in se naslajam nad sampli.
Lokalne fashion/interier brande. Na zadnjem potovanju sem odkrila nekaj dobrih v Singapurju in jupi, dostavljajo tudi v Slovenijo. Vedno domov prinesem tudi kakšne lokalne dobrote in male zaklade z obale. Odmrla korala z Gilija, velika kot pest je sedaj najlepši detajl v kopalnici.
Ljubljana in Dunaj sta mi super. Trenutno živim v Ljubljani in sem za vikende na Dunaju, morda bo enkrat spet obratno. Na tistem (še) sanjskem enoletnem potovanju okoli sveta pa morda najdem še kak stalni naslov.
Za fashion in interier Kauf dich glücklich in Die Sellerie, pa nujno v Burggasse 24, take vintage trgovine ni daleč naokoli.
Ulrich, Kussmaul in Motto am Fluss. Vsi trije so super za vse obroke dneva in večera, na gin pa potem v Loos bar.
Večina jih ne ve, da je Dunaj postal res kul. V vsakem Bezirku je drugačen vibe, sploh 7. Bezirk pa je totalno hip, hudi lokali, hud folk, pozabite Walzer pa Sacher.
Sushi je poceni, pa zajtrki so do 16.ure.
Za začetek brunch na Naschmarktu, recimo v Deli na malo orienta. Ob lepem vremenu potem v enega od številnih »vrtov«, Burggarten, Volksgarten ali pa v MQ, kulinarika, kultura, uživancija. Zvečer na musical in pa na bosna-štant na Currywurst.
Foto: Anja Sečnik @anjascnk
