Kdo je Nina, kako se je Černobil znašel na njenem seznamu krajev, ki si jih želi ogledati pobliže, katere so največje zmote, ki jih imamo o tako imenovani mrtvi coni in kaj jo je tam najbolj presunilo, pa tudi, kako sploh organizirati obisk v ta mračen del sveta, preverite spodaj.
Verjetno kot popotniška duša, ki išče »Je ne sais quoi«. Že od majhnega sem z vsem veseljem prebirala knjige, polne dogodivščin in vedno znova spremljala Indiano Jonesa pri norih podvigih. Zdaj pa te otroške sanje uresničujem. Ko ne potujem, kot komunikologinja pišem zgodbe za svoje podjetje na digitalni papir.

Vzhodnoevropske države me v zadnjem času vse bolj privlačijo. Njihova kultura in zgodovina sta zelo pestri, obenem pa so to države, ki niso obljudene in v sebi nosijo pristen čar. Ljudje so prijazni, hrana je okusna, arhitektura čudovita in hkrati lahko povadim svoje znanje slovanskih jezikov.
Kar z vsem skupaj. Lviv je npr. zelo moderno mesto in lahko uživaš v luštnih lokalih in restavracijah, se sprehajaš po mestu in iskreno, občutek ni prav nič »vzhodnoevropski«. Kijev pa je na drugi strani tipično vzhodnoevropsko mesto; ogromno parkov, razglednih točk, tipičnih vojnih spomenikov in polno ljudi na ulicah. Krasi ga ogromno pravoslavnih cerkev v čudoviti turkizni barvi in restavracij, kjer lahko poskusite tradiconalno hrano.

Meni je v spominu najbolj ostal nedeljski sprehod po mestnih ulicah. Presenečena sem bila, kako ljudje po različnih kotičkih mesta razstavljajo svoja umetniška dela, ki okrušenim fasadam hiš dajejo novo upanje. Umetniška dela te počasi vodijo do bolšjega trga, ki se konča pri cerkvi sv. Andreja.
Ostale vredne ogleda lokacije v Kijevu: Golden Gate, The Motherland Monument in park okoli z muzeji, Katedrala sv. Sofije, Kiev Pechersk Lavra (obvezno v katakombe, kjer se skozi njih sprehodiš s svečo), People’s Friendship Arch, ulica okoli sv. Andreja, muzej One Street … Za ukrajinske dobrote pa predlagam restavracijo Katjušo. Mmm, še zdaj se mi cedijo sline, ko pomislim na vse tiste dobrote. Še to, Kijev je super tudi za vse ljubitelje gruzijske hrane, ki jo je v naših koncih težko »dobiti«.

Černobil je morda na prvi hip res nenavadna destinacija za preživljanje svojega dopusta, a z nekega informativnega vidika so me podobne destinacije vedno privlačile. Zato se pogosto na mojem repertoarju znajdejo tudi serije in (dokumentarni) filmi o pričujočih dogodkih. Verjetno skoraj ni osebe, ki še ni slišala za HBO-jevo serijo Černobil, ki je lani na zaslone priklenila ogromno število ljudi in je najbolje ocenjena serija v 2019 na IMDb-ju. Priporočam ogled, odlična je.
Katastrofe, kot je Černobil, za seboj vedno pustijo ogromno žalostnih in herojskih zgodb, ki ti strejo srce. Obisk kraja nesreče pa ti vse pridobljene informacije postavi v neko drugo dimenzijo … kraj, posledice in zgodovino začutiš na drugačen, bolj oseben način.

Ja, nedvomno. Černobil je bil ena izmed tistih destinacij, ki so bile na vrhu moje bucket liste že precej časa.
Za obisk Černobila je treba rezervirati turo v eni izmed agencij. Prebrala sem nekaj blogov, povprašala znance, ki so Černobil že obiskali in izbrala enega izmed predlogov. Turo lahko brez problema rezervirate in plačate kar prek spletne strani.
Černobil sem obiskala med prvonovembrskimi prazniki na nedeljo, zato je bilo tisti dan tam kar 30 skupin, vsako pa so odpeljali po rahlo drugačni poti, tako si med obiskom skoraj nismo prekrižali poti. Cena enodnevnega obiska s kosilom in prevozom iz/v Kijev je 120 evrov pri agenciji CHERNOBYLwel.com.

Vse potrebne informacije agencija pravočasno pošlje na mail, organizacija je res odlična. S seboj prinesite dovolj vode, kakšen prigrizke (do kosila vam bo že pošteno krulilo), udobne čevlje za hojo in svoj potni list, ki ga boste morali pokazati na kontroli pred vstopom v prepovedano oz. mrtvo cono. Obleke naj popolnoma prekrivajo vaše telo, pozimi pa priporočam, da se tudi toplo oblečete.
Na dan odhoda ekipa preveri vso potrebno dokumentacijo in opremo, med dvourno vožnjo do prepovedane cone pa te osebje seznani z vsemi nevarnostmi in pravili. Ves čas smo se morali držati skupine in upoštevati vodnika. Pravil je res ogromno. Npr. prepovedano se je dotikati predmetov in jih odnašati iz cone, zaužiti ne smeš sadežev in stvari odlagati na tla, prepovedan pa naj bi bil tudi vstop v zaprte objekte, ki smo jih ob spremstvu vodnika sicer vseeno obiskali (vodniki vedo, kje je sevanja manj in ni škodljivo).

Presenetljivo dobro, vse je zanimalo več. Sem pa tja se je pojavilo kakšno vprašanje glede sevanja, vendar vse zelo v pozitivnem smislu. Kasneje pa me je presenetil tudi odziv na Instagram storyje, ki sem jih objavila iz Černobila. Neverjetno, nisem pričakovala, da toliko ljudi zanimajo take destinacije.

Hm, verjetno to, da je sevanje še vedno tako visoko, da ogroža naše zdravje. Enodnevni obisk Černobila naj bi po različnih zanesljivih virih predstavljal enako izpostavljenost sevanju kot čezoceanski let. Obstajajo tudi žarišča, kjer je vrednost sevanja višja, ta mesta je treba po nekaj minutah zapustiti. Vodniki sicer skrbno pazijo, da se vseskozi gibate po manj kontaminiranih področjih, izpostavljenost radioaktivnosti pa tudi neprekinjeno merijo Geigerjevi števci.

Groza in žalost. Že ob ogledu serije in dokumentarnih filmov sem imela ves čas solzne oči in cmok v grlu.
Čeprav se sliši klišejsko, potovanja so me spremenila. Postala sem veliko bolj odprta za sprejemanje drugačnosti, reševanje izzivov na različne, bolj iznajdljive načine in vsekakor, postala sem bolj potrpežljiva. Včasih ti ne preostane nič drugega, kot da se usedeš in počakaš na tisti vlak, ki zamuja že nekaj ur. Nedvomno pa slog potovanja, ki se ga poslužujem, ni vedno lep in udoben. Pogosto me prizadene in spravi do solz. Krivice in grozote, ki se dogajajo po svetu pogosto ne pridejo do nas. Če povzamem, bolj cenim stvari, ki so nam dane v (našem) priviligiranem svetu.

Glavno vodilo je, da vsako leto vidim vsaj nekaj novega, torej eno novo državo v Evropi in eno izven. Pa to ne pomeni, da se ne vračam v države, ki sem jih že obiskala. V Španijo in Italijo grem res vsako leto, vedno kaj novega odkrijem, včasih pa tudi le obiščem prijatelje in uživam ob slastnih tapasih in vinu.
Svoje destinacije izbiram bolj po »last minute« navdihu. Rada bi videla in raziskala ves svet, zato mi je dejansko vseeno, kam grem. Samo, da grem. Seveda so tu destinacije in doživetja, ki so višje na moji »bucket listi«, ampak se mi ravno ti kraji pogosto izmikajo vrsto let, kot npr. Iran, Ruanda, Islandija in Kolumbija. Vsako leto si rečem, letos pa res, no, pa potem po naključju najdem karto za čisto nekam drugam. K navdihu nedvomno pripomore tudi Instagram, hočeš-nočeš, ti družbena omrežja ponudijo »vpogled« v kraje, ki jih ne najdeš v turističnih vodičih.

Kar se tiče načrtovanja pa lahko rečem, da sem ga v zadnjem letu ob vse hitrejšem tempu postavila malo na stranski tir in si načrt delala sproti na potovanju. Spomnim se, da sem sedela na letalu za v Rio de Janeiro, na mojem načrtu pa je bilo od slabega meseca potovanja le zaznamek, da letim čez dva dni na sever v Salvador, prestolnico Bahie. Verjetno bi marsikdo občutil tesnobo, nekaj od nas pa ravno ta občutek svobode osrečuje in požene kri po žilah. Ima pa sprotno načrtovanje tudi slabo stran. Cene prenočitev in prevoza znajo visoko poskočiti. Včasih tudi prezreš stvari, ki bi si jih sicer z veseljem ogledal. Vsekakor si mora vsak poiskati tisti slog potovanja, ki mu najbolj ustreza. Jaz sem svojega našla v backpackanju, spanju v hostlih ali pri domačinih, na splošno v aktivnem doživljanju in spoznavanju vsega novega, predvsem pa drugačnega.
Morda to, da je vsak slog potovanja super in važno je, da najdemo tistega, ki nam najbolj ustreza. Seveda vse do mere, da spoštujemo drugo kulturo, njihove običaje in okolje. Priložnosti za odkrivanje sveta se nam ne bodo povrnile, zato je pomembno, da jih zajemamo s polno žlico. Na seznam nepozabnih trenutkov se včasih uvrstijo dogodki, ki se na prvi hip zdijo popolnoma običajni. Npr. pogovor z neznancem na vlaku ali pomoč pri sestopu slepi devetdesetletni babici v Petri.

Zadnje čase vse bolj potujem le s svojim telefonom, s kamero vse manj, prvo, ker je okorna in zavzema precej prostora in drugo, ker si bolj opažen. Na potovanje pogosto vzamem tudi svojega polaroida. Analogni spomini imajo še vedno prav poseben čar.
Aplikacije: Google maps/Here We Go, Instagram, potem pa so tu še različne aplikacije za urejanje fotografij (VSCO in Lightroom) in seveda aplikacije za rezervacije prenočišč. Še Uber in Grab, ki marsikateremu popotniku omogočita lažje gibanje po velikih mestih.
Acai, khinkali in fatteh.

Hmm, to moram prav malo pomisliti. Mogoče to, da so me sredi noči oropali, ko sva s kolegico spali v šotoru na enem izmed rock festivalov v Nemčiji. Ves denar, ki sem ga imela s seboj, so mi izmaknili izpod blazine, na kateri sem spala. To res ni bil prijeten občutek. Ne toliko zaradi denarja, bolj zaradi občutka, da se je nekdo smukal okoli tebe, ko si spal.
Da so potovanja draga in da je spanje v hostlih rezervirano za najstnike in tiste malo čez 20.

Najljubša država: Indija
Najljubše mesto: Ljubljana <3
Najljubša plaža: Halong Bay
Najljubša kulinarika: Gruzijska
Naljubši način transporta: nič ne premaga road tripa s prijatelji
Najljubši jezik: brazilska portugalščina
Foto: arhiv Nine Plantan
PREBERITE ŠE: Nasveti iz prve roke, kako raziskati Oman s šotorom in najetim terencem
Lucija in Klemen sta z nami delila kup uporabnih nasvetov za vse, ki vas vleče v Oman, deželo s strateško lokacijo na skrajnem jugovzhodu Arabskega polotoka, ki zagotovo ni zgolj ena sama puščava … Kaj sta z nami delila po njunem zadnjem raziskovanju sveta? Preverite v tokratnem Vandraj intervjuju!
Oman sva imela na svojem seznamu želja že kar nekaj časa, ampak sva se potem vedno raje odpravila v nama ljubo jugovzhodno Azijo. Letos sva se odločila, da je čas, da zamenjava kulturo in način potovanja. Padla je ideja, da obiščeva Oman. Poleg čudovite in raznolike pokrajine, ki jo država ponuja, naju je prepričalo tudi dovoljeno divje kampiranje.

Oman velja za eno najbogatejših držav na Arabskem polotoku. Velja še za nekako neodkrit biser, ki še ni preplavljen z množičnim turizmom. Ponuja vse od naravnih lepot, drugačne kulture, prostranih plaž do mogočnih gora, vse od puščave do zelenih wadijev, luksuznih letovišč in dovoljenega divjega kampiranja, off-road poti… Oman velja tudi za zelo varno državo. Domačini so izjemno prijazni, ustrežljivi in vedno pripravljeni pomagati. Dajo ti občutek, da si pri njih dobrodošel. Vedno so nama radi priskočili na pomoč ali naju povabili na klepet ob kavi in datljih.

Najem avtomobila je najpogostejša oblika prevoza, saj javnega prevoza skoraj ni, oziroma je zelo omejen. Za celotni čas potovanja sva najela avto s 4×4 pogonom, ki nama je omogočal tudi vožnjo po off-road terenu. Pri lokalni agenciji sva najela Dacio Duster (v Omanu Renault Duster), za najem pa sva odštela 40 €/dan, z vključenimi 200 kilometri na dan. Pred najemom je treba vedeti, kakšen bo vaš načrt potovanja, temu primerno pa potem rezervirate tudi avto. V kolikor želite doživeti več, kot samo glavne znamenitosti, vsekakor priporočava najem avtomobila s 4×4 pogonom.

Tako je. Oman sva raziskovala kar s šotorom. V Omanu je divje kampiranje dovoljeno skoraj povsod, kar nedvomno doprinese nepozabnim nočem na potovanju. Tako sva prespala v puščavi Wahiba, na čudovitih plažah ter visoko v gorah tik nad mogočnim kanjonom Grand canyon of Oman. Prav tako je država zelo varna, tudi domačini so izjemno prijazni, zato ni nobenega strahu glede varnosti. Odsvetujeva edino kampiranje v wadijih (rečne soteske). Sicer so to zelo lepa mesta za kampiranje, vendar so lahko tudi zelo nevarna. V deževnih dneh se wadiji precej hitro napolnijo z vodo.

Za kampiranje v Omanu, potrebujemo le osnovno kamp opremo, kot so šotor, podloga za spanje, spalno vrečo, gorilnik, pribor in posodo … Midva tudi drugače veliko kampirava in sva tako svojo kamp opremo prinesla s sabo, ostale malenkosti sva kupila v glavnem mestu. Kampiranje je precej priljubljeno tudi med domačini, zato lahko osnovno kamp opremo kupite tudi v Omanu. V nakupovalnih centrih lahko za ugodno ceno kupimo vso kamp opremo, ki jo potrebujemo za potovanje.

V Omanu sva najbolj pogrešala lokalno hrano, ki je skoraj da ni. Domačini so nama razložili, da lokalne ponudbe ni iz preprostega razloga. Med službo hodijo na kosilo domov in ne v restavracijo. Hrana je večinoma indijska, najdete pa jo v tako imenovanih ‘’coffee shopih’’. Naj vas ne zavede ime, saj ne gre za kavarne, ampak za manjše lokale, kjer najdete indijsko in hitro hrano. V coffee shopih se lahko odlično najeste za 3-4 evre po osebi.
Večino hrane na potovanju sva si pripravila kar sama, večkrat pa sva se odpravila po že sveže pripravljeno hrano v nakupovalni center.

Pred najinim potovanjem, sva zasledila veliko informacij, da je priporočljivo vso hrano in pijačo nakupiti v glavnem mestu, ker drugod po Omanu ni veliko trgovin. V vseh večjih mestih kot je Muškat, Nizwa in Sur, so večji supermarketi, kjer lahko najdemo precej pestro ponudbo hrane, pijače in tudi kamp opreme.
Tudi med potjo je dosti manjših marketov, kjer imajo dovolj široko ponudbo hrane, da si pripravite zajtrk ali kosilo. S tem na začetku nisva bila seznanjena, zato sva si prvi dan naredila zalogo hrane za večji del potovaja. Načeloma tudi ni potrebno kupovati vode na zalogo, saj so skoraj v vsakem mestu ali vasi pipe, kjer si natočite vodo zastonj. Voda je pitna in v večini primerov tudi ohlajena.

Iz vsakega potovanja vedno prineseva magnetek in spominek, ki nama krasi stanovanje, obenem pa naju spomni na tisto potovanje. Iz Omana sva prinesla magnetek in dve bunkici, ki sva ju ta božič obesila na smrekico. Za najpogostejše suvenirje v Omanu bi izpostavila seveda magnetke in pa te bučke, kakšne šale, pisane torbice iz blaga, tradicionalno moško pokrivalo itd.
Oman iz leta v leto vse bolj pridobiva na svoji prepoznavnosti. Lahko bi rekla, da Oman postaja vse bolj postaja. K sreči je dežela ogromna, poseljenost pa majhna, tako se turisti kar malce porazgubijo med seboj. Zato nisva imela nekega pretiranega občutka, da je Oman precej turističen.
Izjema so seveda najbolj turistične točke, kot so Bimmah Sinkhole, Wadi Shab, Wadi Bani Khalid …
Našla sva tudi nekaj precej slikovitih kotičkov, kjer sva bila popolnoma sama. Eden od takšnih krajev je nedvomno kampiranje v puščavi Wahiba. Svoj prostor za postavitev šotora sva našla nekaj kilometrov v notranjosti puščave, pod mogočno sipino. Zjutraj sva se zbudila še pred sončnim vzhodom, se povzpela na najvišjo sipino in tam pričakala sončni vzhod.

Najina pot je bila več ali manj podobna poti, ki jo naredi večina, le da sva vmes večkrat zavila na stran in šla malo v neznano. Obiskala sva glavno mesto Muškat in se kopala v Bimmah Sinkhole, ki je bila nekoč jama, v katero se je zrušil strop. Obiskala sva tudi nekaj znanih in manj znanih wadijev ter prespala v puščavi. Navdušila naju je tudi bivša prestolnica Omana Nizwa, kot tudi gorovje Jebel Shams in Jebel Akhdar. V spominu nama je najbolj ostalo kampiranje v puščavi, spanje na vrhu canyona Jebel Shams in obisk mošeje Sultana Quaboosa v Muškatu.

Ah, ja, kaj bi brez tehnologije. Na potovanju imava vedno en nahrbtnik, kjer imava shranjeno vso elektroniko. S sabo navadno vzameva DSLR fotoaparat, prenosni računalnik, dron, mobilni telefon in po novem tudi gimbal (stabilizator za mobitel). Največkrat seveda uporabiva mobitel, ki nama poleg fotoaparata pride prav tudi zaradi uporabnih aplikacij. Google Maps in OfflineMaps sta nedvomno aplikaciji, ki ju največkrat uporabiva. Uporabljava pa tudi aplikacijo Snapseed za urejanje fotografij, aplikacijo Quik, s katero precej hitro in enostavno narediš video. Za divje kampiranje uporabljava tudi aplikacija IOverlander in Park4night, kjer lahko najdemo primerna mesta za kampiranje.

Želela bi, da bi že veliko prej vedela, kako krasna destinacija je Oman (smeh). Pred odhodom bi bila vesela informacije, da si ni potrebno narediti zaloge hrane za celotno potovanje že v Muškatu.
Tako je. Po raziskovanju Omana, sva se za tri dni še ustavila v Istanbulu. Tega sva imela v načrtu že kar nekaj časa, a nikoli ni bilo časa oziroma priložnosti za obisk. Istanbul naju je zelo navdušil, predvsem sam utrip mesta. Med obiskom nikakor ne smete izpustiti Grand Bazarja in bazarja začimb, križarjenja po Bosporju, Modre mošeje, trga Taksim, obisk hamama in pa seveda turške kulinarike, ki je izvrstna.

Nedvomno na prvo mesto!
Foto: arhiv Lucije in Klemna
Petra Ogrin in Grega Ilnikar sta kreativca, avanturista in hranoljuba, ki se rada za nekaj dni na leto izgubita v tujih krajih in drugih kulturah. Tokrat smo ju ujeli ob povratku iz Indonezije, še polna popotniških namigov in vtisov pa sta z nami delila najljubše kotičke te pisane azijske dežele in vedno slavnega otoka Bali, ki sta ga tokrat obiskala drugič.
Letos sva imela kar srečo, saj sva bla v seštevku na potovanjih 32 dni. Sicer pa greva na pot navadno enkrat na leto – za tri tedne, saj nama služba drugačnega načrta ne omogoča. Destinacijo izbirava povsem naključno. Poskušava obiskati kraje, kjer še nisva bila, predvsem pa izbirava, kje je dobra hrana. Zato je Azija še vedno na vrhu najinega seznama.
Ravno sva iz službe (smeh).

Že drugič sva obiskala Bali, bila sva na Lomboku in Nusi Lembongan, medtem ko sva bila prvič še na Floresu.
Za Bali imaš vedno v glavi rajske plaže, vendar šele, ko prideš tja, vidiš, da ni čisto tako. Smeti so praktično povsod. Ko rečem povsod, mislim tudi na to, da ko prideš iz vode, moraš spraviti iz sebe še vse smeti, ki so se ‘nalovile’ nate. No, tega na Instagramu ni.


Ubud zaradi ‘duše’, ki jo ima, Ridge Walk zaradi idiličnih potk in gugalnic ob džungli in pa Batur zaradi noro lepega sončnega vzhoda. Zanj se splača vstati ob 2h zjutraj.
Med večjimi premiki sva vedno kontaktirala guest house, kamor sva bila namenjena in so nama oni dodelili voznika, ki naju je prišel iskat. Dejansko na Baliju nisva najela skuterja, ker se nama je zdelo vse preveč kaotično. Sva ga pa na Lomboku, kjer je manj prometa in ja, imela sva eno manjšo in eno skoraj-katastrofalno nesrečo, ko sva se spozabila, da vozijo po levi. Ampak vse s srečnim koncem.

Iz Balija je super letalska povezava z Air Asio, tako, da letiš kakšno uro do Floresa in 40 minut do Lomboka. Je res najhitrejša in najudobnejša možnost. Potem pa so tukaj seveda še fast boati, s katerimi se premikaš iz Balija/Lomboka do Gilijev ter Nuse Penide in Lembongana. Dejansko je letalska povezava cenejša kot trajekt ali čoln in seveda hitrejša.
Nusa Lembongan. In koralni grebeni na Rinci (Komodo).

Trudiva se jih imeti čimveč, saj ti najbolje vedo, kje je dobra hrana (smeh). Najbolj nama je k srcu prirasel Tery, lokalni taksist iz Ubuda, s katerim smo se spoznali, ko sva prvič prišla na Bali, najela pa sva ga tudi v drugo. Imel je drugačen pristop od ostalih in med našimi večdnevnimi druženji smo zgradili lep prijateljski odnos, tako da smo redno v stikih.
Ne. Predvsem, ker je Petra obsedena z obdelovanjem fotografij in gre ta njena poklicna deformacija vedno z nama na dopust.

Curry s papadamom, hanojski žar in balijski ražnjiči, pripravljeni in servirani na oglju.

Booking in Google Maps. No, Petra se izgubi tudi z Google Maps v domačem kraju. Skoraj (smeh).
Šrilanka, ker je bila najina prva “azijska”. Ne bi si mogla želeti boljše dobrodošlice v Azijo, kot sva jo dobila tam. Navdušena sva bila nad vsem; nad ljudmi, hrano in državo.

Ne bi rekla, da jo sploh imava. Mogoče, ko so naju opeharili, ko sva kupovala alkohol. Bil je nek lokalni ‘šnopc’, zanj sva dala kakšnih 20 evrov. Realno je bil vreden dva. Ampak tudi to je bilo na koncu vredno. Aja, pa ščurki. Ogromni. Veliko njih.
Da te stranišče na letalu posrka ven ko potegneš vodo, pa da tvojo ženo zamenjajo za xy kamel. To se ne dogaja.

Potrpljenja. Iznajdljivosti. Samokontrole. Biti ekipa in se zanašati eden na drugega.
Govejo župo pa Modrijane. Šala! Imamo super pitno vodo in čist zrak.

Najljubša država: Šrilanka
Najljubše mesto: Hoi An (Vietnam)
Najljubša plaža: Anse Lazio (Sejšeli)
Najljubša kulinarika: azijski fusion
Naljubši način transporta: skuter
Najljubši jezik: slovenski, ker ni treba preveč mislit? 🙂
Foto: osebni arhiv/Petra Ogrin in Grega Ilnikar
Kljub selitvi in umiku ima Sanja še vedno močno podporo slovenskih in tudi tujih sledilcev, saj je danes uspešna blogerka in vplivnica, zgolj na Instagramu ji sledi skoraj 100 tisoč ljudi. O tem, kakšno je življenje v Londonu in kako je živeti od Instagrama, mi je Sanja Grohar, ki je po poroki dodala še priimek Kovič, zaupala v tokratnem Vandraj intervjuju.
Da ne bo pomote, najino Slovenijo imava zelo rada. Vendar kot mlad par, ki si je želel ustvariti družino, nisva imela tam kaj iskati. Država mladim družinam ne pomaga dosti, kredit težko dobiš, karierno težko napreduješ. Zato sva odšla v London. Oba sva takoj dobila super službi in kupila sva si stanovanje.
Sama zdaj sicer živim od Instagrama, vendar sem imela do pred kratkim službo v oglaševalski agenciji, kjer sem bila vodja projektov. Prej sem delala oboje in služba je bila super. Super pozicija, ekipa, plača … A zdaj, ko imam otroka, se lahko osredotočam le nanj in blog.
Zelo. Ne samo to, da sem sedaj bolj zrela in mi neka kvazi slava in trač naslovke ne pomenijo ničesar. Takrat sem bila mlada, neizkušena, ta svet šovbiznisa me je posesal vase in čez nekaj časa sem dojela, da mi v bistvu to ne paše. Umaknila sem se, preselila, začela pisati blog They Call Me Bambam, ki se je iz modnega razvil tudi v blog o potovanjih in o tem, da sem sedaj mami … To, da me v Londonu ne prepoznajo, je zame največji plus. Sem popolnoma sproščena.
Svobodo in kariero.
Zmota je ta, da to ni služba. Kot sem zasledila, je bila pri nas pred kratkim strašna debata med Lepo Afno ter Jurasovo. Mar ni tako, da je vsako delo častno? Ni važno ali si čistilec, gradbenik, administrator, snemalec … Če pridno delaš in služiš svoj denar, kje je težava? Zame ne pomeni služba le to, da sediš nekje 8 ur.
Freelancerji imajo tudi službe. Bloganje je delo in to težko delo. To je one man band, tukaj si vse sam: snemalec, pisatelj, računovodja, prodajalec/oglaševalec … Za računalnikom presediš ure, ki jih v kakšni drugi službi nikoli ne bi, montiraš videe, pišeš blog, poleg vsega si fotograf in urednik, saj je treba fotke tudi obdelati.
Bolan ali na dopustu: delaš. Ker delaš zase, torej tukaj ni “ne morem”. Biti pevec ali pa nastopač – ali je to služba? Marsikdo bi se tudi ob to spotaknil, vendar jaz ne obsojam. Kaj kdo dela ni moja stvar. Zanimajo me moja družina in jaz. Vsak bi se moral bolj brigati zase in svet bi bil lepši (smeh).
Moje občinstvo se je razširilo iz modnih navdušenk in ljudi, ki jih zanimajo potovanja, v bodoče mamice ter mamice na splošno. Jaz sem se od nosečnosti naprej bolj odprla. Prej mi je bilo vedno težko pokazati preveč svojega zasebnega življenja. Sedaj pa imam občutek, da sem z mnogimi sledilkami prijateljica in je prav super.
Res je. Na začetku sem govorila v angleščini, ker sem si mislila, da me bodo razumeli vsi. Tujci itak in seveda Slovenci, saj se učimo angleščino v šoli. Po nekem času sem ugotovila, da sledilkam paše, če govorim v materinem jeziku, ker sem bolj naravna, čuti se drugačna energija. Takrat spodaj pišem prevode v angleščini za tuje sledilce. Ah, saj ne vem, kaj je bolje. Še vedno je največ slovenskih sledilcev, saj vsakič, ko se tu piše o meni, pridejo novi. Medtem ko tuji prihajajo prek drugih kanalov.
Poroka ter rojstvo otroka (smeh).
Seveda. Tukaj je ogromno znamk in podjetij. Samo London ima okoli 10 milijonov prebivalcev. Zaslužki so zelo, zelo višji tukaj. Veliko znamk tudi zavrnem in zavračam tudi sodelovanja v zameno za kompenzacijo, razen, če bi si nekega izdelka zelo želela.
Tudi, če bi živela v Sloveniji, Nicolaia ne bi puščala pri babicah vsak dan. Otroka si želim vzgajati sama. Težko je le takrat, ko bi babica prav prišla (smeh). No, ko pridemo na obisk, je vseeno luštno, ko ga za kakšno urico drži nekdo od naših.
Prvič je letel pri treh mesecih. Samo spančkal je in jedel. Tudi zdaj – pri 10 mescih v Mehiki je bil tako priden, da so sopotniki ob pristanku prišli do naju, kako ne morejo verjeti, da niti enkrat ni zajokal.
Na začetku pa nisva vedela, kaj pričakovati. Lahko sva le upala, da bo priden. Moj nasvet: bolj bodo sproščeni starši, bolj bo sproščen otrok.
Ni lahko, ampak ni pa grozno. Poznava par ljudi, ki so poskusili zaživeti v Londonu in jih je mesto pojedlo, zato so šli nazaj domov. Morda nama je bilo lažje, saj sva dva.
In potovanja? Kakor so na fotografijah videti “popolna”, so tudi naporna. S tem mislim tudi na obdobja, ko še nisva imela otročka. Hkrati pa, če je tvoje delo tudi na Instagramu, to pomeni tudi konstantno iskanje perfektne lokacije za fotografijo in zgodbo. Težko preklopiš iz službe v uživanje.
Naučiš se biti samostojen. Najlepše pa je to, da naju je tujina še bolj zbližala, čeprav sva bila že tako en za drugega vedno prioriteta.
Slovenija bo vedno najin “dom”. Pogrešava družino, sicer pa mi je najbolj všeč, da je tako varna. V tujini vidiš marsikaj in lahko ste in smo srečni, da je Slovenija tako lepa in varna.
Najboljšo kavo potrežejo v: Helen’s Coffee Chingford
Najljubši kotiček za sprostitev: dom!
Najboljše kosilo najdete pri: nas doma – Matej je nor v kuhanju. Noro dober!
Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: zelo rada imam falafel
Najboljši šoping je: Oxford Bicester Designer Village
Park, kjer najraje poležavate: Hyde Park
Najbolj precenjena turistična točka v mestu: London Eye
Najlepši razgled nad mesto najdemo: The Shard
Najboljša zabava: London Edition
Najljubši festival/dogodek: London Fashion Week
Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Peggy’s Porchen Cakes, Elan Cafe, Regent Street, Tower Bridge
Najljubša država: Slovenija
Najljubše mesto: Barcelona
Najljubša plaža: Maroma, Mehika
Najljubša kulinarika: Vse, kar ima morske sadeže
Naljubši način transporta: avto
Najljubši jezik: španski
Foto: Instagram / Sanja Grohar
Sanja Grohar Sanja Grohar Sanja Grohar
“Ko se s kajtom enkrat začneš igrati z gravitacijo, postaneš odvisen,” pravi Sabrina Savnik, moja tokratna sogovornica. Na vodi preživi kakšnih 9 mesecev v letu, kajtanje pa po novem kombinira še z jadranjem in drugimi vodnimi športi, ki jih verjetno ne gre našteti le na prste ene roke. Prav zato je njen naslednji korak premičen dom na vodi. Pripravlja se namreč na selitev na katamaran! Kdo je torej Sabrina in kako se je zaljubila v morje?
Že od malega veliko časa preživljam na morju, všeč mi je večina vodnih športov, domača sem tudi v navtiki. Kajtanje je dokaj mlad šport, v Sloveniji se je začel razširjati šele, ko sem bila na faksu, najcenejši pa so bili tečaji pozimi.

Punta Cana, Dominikanska Republika
S kajtanjem sem se tako spoznala najprej na snegu, v črnogorskem Durmitorju. Snowkite je zimska različica kajtanja, le da imaš na nogah smučke ali snowboard. Znanje sem po zimskem tečaju nadgradila poleti na vodi, spoznala druge zagrizene kajtarje in začela sem redno loviti veter. Pri kajtanju se lahko zelo hitro napreduje, predvsem, če res padeš v šport. Ko se enkrat začneš igrati z gravitacijo, bi rekla, da postaneš kar odvisen.
Najbolj vznemirljivo je samo kajtanje – letenje po zraku, jezdenje valov, drsenje nad gladino. Kajtarski način življenja pa je predvsem preprost in sproščen, nihče ne komplicira, po dobri dozi vetra smo vsi nasmejani in navdušeni, pa tudi če ne čutimo več prstov na rokah in nogah, zdaj novembra pri nas, recimo.

Otok Frigate
Kajta lahko vsak, od 9 do 70 letnika, ne glede na spol in fizično pripravljenost. Bolj bistvena je sama kontrola kajta. Kot pri večini športov, je tudi kajtarski svet bolj moški, vseeno pa nas danes kajta že ogromno žensk. Odkrito se lažje znajdem v moški družbi, vedno sem bila ‘en od decov’, noben me kaj drugače ne tretira. Če me pa še ne poznajo, se hitro kdo najde, ki se ponudi pridržat desko na plaži, pomagat pri opremi ali na vodi. Se tudi zgodi, da na koncu jaz pomagam istemu iz vode ali z izgubljeno desko. Predvsem vedno pride do izraza skupinski duh kajt skupnosti, tudi če te prvič vidijo. Vedno ti nekdo pomaga, ko se ti na vodi kaj zaplete.
Na vodi sem preživljala poletno in zimsko sezono ter kakšen termin v prehodnem vremenu, skupaj približno 9 mesecev. V zadnjem letu se usmerjam tudi v navtiko, tako da kajtanje kombiniram z jadranjem. Letošnjo zimo sem kajtala na Karibih, organizirala sem skupno dva meseca potovanj s katamaranom po Grenadinih in okolici.

Macapa, Brazilija
Nekaj mesecev na leto preživim doma v Ljubljani, s svojimi bližnjimi. Po izobrazbi sem arhitektka, pred leti sem v teh mesecih opravljala študijske obveznosti, sedaj pa delam na krajših arhitekturnih projektih. Rada se učim novih stvari in si razširjam obzorja, vedno ta čas izkoristim poleg kondicijskih treningov tudi za nove športne aktivnosti in za študij kakšne nove teme, izpopolnjevanja.
Včasih, ko mi je študij dovoljeval manj prostega časa, sem izbirala bližje destinacije in večinoma šla z avtom. Ta dovoljuje precej svobode, vedar mora bit z omejenim časom pot bolj začrtana. Kasneje, ko sem se začela preživljati s kajtanjem, sem začela tudi potovati drugače. Destinacijo sem si izbrala glede na stadij v življenju, kako želim takrat živeti – s predpogojem seveda, da je destinacija vetrovna in dovolj turistična, da je povpraševanje po kajt inštruktorjih.

Cabarete, Dominikanska republika
V severovzhodno Brazlijo recimo grem, ko se želim posvetiti izključno kajtanju, za točno določeno vas na Filipinih sem se odločila zaradi neobljudenosti (v ‘lajf’ sem pa lahko odkajtala na sosednji, turistični otok) in imela veliko časa zase in študij preko spleta.
Ravno nasprotno pa sem živela v Cabaretu, kjer je poudarek na socializaciji. Cabarete je melting pot digitalnih nomadov, ki obožujejo vodne športe, z latino pridihom. Preselila sem se za dlje časa, življenje je bilo bolj umirjeno, tam sem si ustvarila dom, krog prijateljev, tedenske obveznosti. Kupila sem le enosmerno letalsko karto, ostalo pa se je razrešilo sproti.

V Španiji sem v seštevku preživela največ časa. Začarala me je z odprtimi in nasmejanimi ljudmi, kulturo in stilom življenja, ki nam je blizu, a je vseeno precej drugačna – tam celo leto živijo poletno življenje. To je tudi edina obiskana država, kamor bi se lahko preselila za več let. Predvsem me je navdušila Barcelona, kjer je poleg tipične španske poletne atmosfere tudi poslovno in karierno vse mogoče.
Kajtanje je super šport, ki ti daje neverjetne občutke in res ga rada promoviram. Učenci so vedno navdušeni in veliko jih nadaljuje svojo kajtarsko pot. Lepo je gledati veselje, ko prvič speljejo ali skočijo v zrak. Zato učenja kajtanja ne bom nikoli čisto opustila. Preživljam se sicer z različnim delom v turizmu in arhitekturi, trenutno pa se specializiram za potovanja s katamaranom.

Boracay, Filipini
Za nivo adrenalinskega športa, ki ga kajtanje predstavlja in vse vragolije, ki jih lahko počneš v zraku, se mi poškodbe ne zdijo tako pogoste ali hude. Kajtanje je dokaj preprost šport, ki ga hitro osvojiš. Vseeno pa je nujno potrebno vedeti nekaj osnovnih informacij, ki ti omogočajo, da ta šport opravljaš varno.
Na profesionalni ravni je kajtanje danes tretirano kot katerikoli drug tekmovalni šport, vključno s suhimi kondicijskimi treningi, preventivno rehabilitacijo, pravilno časovno razporeditvijo treningov in rekuparacije. Pri rekreativnem kajtanju pa še vedno manjka recimo temu pristop k treningu – večina se na primer ne ogreje pred začetkom ali raztegne zatem. Pogosto nisi v formi, ker ni bilo časa ali vetra za kajtanje, ti pa bi še vedno delal trike, ki si jih izvajal zadnji dan mesečnega dopusta na vodi preteklo poletje.

Ipanema, Brazilija
Sem mnenja, da dežele ne moreš zares spoznati, če ne spoznaš lokalcev. En dober primer je Iran, kamor sem šla z avtom še z dvema prijateljicama. Spale smo izključno pri Couchsurferjih, kar nam je omogočilo vpogled v življenje Irancev in predvsem Irank brez skrivanja za hidžabi.
Del mojega športa, na katerega sem najbolj ponosna, je kajt skupnost. Ne glede na to kje si, od kod prihajaš, začetnik, tekmovalec ali veteran, vedno si sprejet med lokalne kajtarje. Samo pojaviš se z opremo na kajt plaži kjerkoli na svetu, malo povprašaš po karakteristikah obale in vetra in že te povabijo na pivo po vetrovnem popoldnevu. Vedno se najde nekdo, ki ti pristane kajt na plažo, pripelje desko, ki si jo izgubil na vodi, konkurenca si na tekmovanjih pomaga pri pripravah in izmenjuje nasvete. Lahko bi rekli, da mi je najbolj prirasla k srcu kajt skupnost.

Vedno me presenečajo Slovenci na odročnih destinacijah. Kot na primer slovenska družina v manjši vasi pri Bangaloru v Indiji. Ali na neznani plaži na skrajni severovzhodni točki Filipinov, kjer mi sotekmovalec na Filipinskem kajt prvenstvu odgovori z “I’m from Slovenia”. Po daljšem obdobju zunaj hitro pozabim, da kdorkoli govori Slovensko. Kdaj še na bližnjem italijanskem letališču prenaglas omenim “kok hudo baretko ma gospa”, ki se pred mano vkrcava za Pariz (k sreči je komentar z nasmehom sprejela kot komplimnet). Res smo popotniški narod.
Všeč mi je filozofija, da živiš v trenutku, ki je predvsem danes ob prisotnosti vse digitalije še kako pomembna in potrebna. Popoln oddih brez skrbi, da ujameš trenutek s fotoaparatom in imaš signal na kraju sveta. Rada se ukvarjam s fotografijo in kot kajterka potrebujem slike in prisotnost na socialnih medijih, vseeno pa si pogosto privoščim popoln odklop in izkušnjo raje doživim namesto zabeležim.

Sardinija
Toliko jedi mi je všeč, da se težko odločim le za nekaj izbranih. Imam pa nekaj ljubših preprostih kulinaričnih doživetij. Sašimi sveže ribe, še slajši, če jo uloviš sam, ravno prav staljen mango float z res sladkim mangom, svež kokos sredi zapuščene plaže, mimo katere si prikajtal, ki si ga odpreš z metanjem v deblo palme (sedaj s seboj nosim bolj prefinjeno orodje) ali pa dišeča mamina goveja juha po dolgi odsotnosti od doma.
Vlom v avto, poln prtljage za leto življenja v tujini. Zgodil se je v prvem tednu, ko sem se preselila v Španijo. K sreči sem takrat ravno kajtala na vodi, tako da je bila kajt oprema na varnem (smeh).

Odvisno kdo in koliko je prepotoval. Tistega, ki zanima, si danes res lahko naredi realno sliko z vsemi informacijami in zgodbami popotnikov, ki so na spletu. Udobno potovanje proti nizkocenovnem, delo v tujini proti kratkem turističnem potovanju, govoriš njihov jezik ali ne, greš v mesta ali po naravi, si prvič ali greš vsako leto – ogromo tipov potovanj obstaja, nekatera so si popolnoma različna. Mogoče se gibljem v takih krogih, a zdi se mi, da imajo ljudlje kar realno sliko o potovanjih in popotnikih.
Opazovanja okolice, zavedanja, kaj vse me lahko doleti in kako se temu izogniti (ali izpostaviti). Da se kdaj splača naročiti predrag taksi, tudi če si na najnižjem budgetu. Kot popotnik pa sem se naučila predvsem odprtosti, preprostosti, radodarnosti, pa tudi kuhanja in tujih jezikov.
S seboj vzemite pol manj prtljage, kot jo spakirate.

Na prvem mestu predvsem varnost. V redkokateri državi se počutim tako varno, kot pri nas, da ne potrebujem imet vedno v mislih, kdo mi bo segel v torbico in v katerih predelih se ponoči ne smem gibati.
Ob vseh prepotovanih miljah in vlačenju prevelike športne opreme po letališčih, polnih pločnikih in predolgih peščenih plažah, sem ugotavljala, kakšen način odkrivanja sveta in kajtanja bi bil zame najbolj optimalen. Prišla sem do sklepa, do potrebujem premičen dom na vodi. Pripravljam se na selitev na katamaran, s katerim bova s partnerjem organizirala kajtarska, jadralska, SUP in potapljaška potovanja po svetu. Začenjamo z Mediteranom in Karibi, potem pa počasen krog okoli sveta.

Najljubša država: Španija
Najljubše mesto: Ljubljana
Najljubša plaža: kajtarska
Najljubši del sveta za lovljenje vetra: Brazilija
Najljubša kulinarika: azijska
Naljubši način transporta: po vodi
Najljubši jezik: lokalni

PREBERITE ŠE: Neža Bricelj: Ljudje, ki v Tokiu živijo že leta, ga še ne poznajo zares
Sem Neža Bricelj in grem z zanosom za nosom. Tale stavek me je iskreno nasmejal ob zadnjem klicu z mamo. Sicer pa sem kreativna duša, ki je začutila, da mora »pobegniti« iz Slovenije. Sem fotografinja in umetnica, za katero je definicija doma veliko mesto, ki navdihuje in kreativni ljudje, ki me obkrožajo.
Čutim, da sem umetniška duša, ki jo je zaneslo v študij ekonomije. Večina Slovencev bi se verjetno prijela za glavo in zmajala z njo … Čeprav sem sprva tudi sama čutila močan, včasih boleč kontrast, se zdaj ob razlagi vsem le od srca nasmejim.
V začetku septembra sem se na Japonsko preselila za eno leto. V Tokio sem prišla na izmenjavo. Zdi se mi čudovita priložnost, ki mi bo razširila obzorja z izkušnjo »na drugi strani sveta«. Pa ne le kot popotovanje. Zdaj tukaj živim!

V prvi vrsti mi je izmenjavo omogočila štipendija, ki sem jo dobila z dobrim povprečjem ob študiju. Kar me navdihuje še bolj, je vse, kar vidim, spoznam, izkusim in s čimer nahranim umetnika v sebi. Fotografija in estetika vzhoda predvsem. Fotografirala sem zakulisje tedna mode v Tokiu in spoznala = to sem jaz. Ob fotografiji odkrivam tudi druge plati same sebe. Vzamem si čas, ne hitim. In se vprašam, kaj je, kar me res osrečuje, navdihuje?
Na drugi strani sveta sem tudi začela razmišljati drugače. Čutim, da si upam več. Na Tokyo Fashion Week sem se s svojim dosedanjim delom prijavila kot freelance fotograf, naprimer. Rekla sem si: »saj nimam ničesar zgubiti?« Še zdajle čutim, kako me je oblil val »hladne vročine«, tisti občutek, ko se ti rahlo zamegli pred očmi, ko sem nekega večera konec septembra v Shibuyi videla mail, da so mojo prijavo odobrili!
Sledil je verjetno eden najbolj intenzivnih tednov mojem življenju. Vendar tudi en najbolj »lahkotno letečih«, kar sem jih doživela. Še zdaj čutim prvo jesensko »fashion week« jutro. S slušalkami v ušesih, kamero na rami, ovita v »preveliko« jeans jakno in »all in white outfitu« sem še v tako velikem mestu pobegnila v svoj svet. Na poti do Hikarie, megalomanske stolpnice nasproti Shibuya Crossinga, kjer se je odvijala prva modna revija. »Vse bo ok,« sem si rekla. Okoli vratu sem si nadela svojo fotografsko akreditacijo in šla. Nervoza ni trajala dolgo, ker sem se kmalu enostavno počutila v svojem elementu, v svojem naravnem habitatu.
Zanimali so me predvsem zakulisje in tisti pristni surovi in realni izrazi manekenov, dizajnerjev, stilistov … Tisti resnični trenutki, ki jih tako redko vidimo. In sem šla – tja, kamor »runway« fotografi ne gredo. Čutim, da je zunaj poplava »pre-urejenih« fotografij, ki delujejo nekako »pre-popolne«. Jaz sem želela ustvariti nekaj drugačnega – zares začutiti karakterje na drugi strani.
Največ mi pomenijo komplimenti dizajnerjev in ljudi, ki pravijo, da fotografije res začutijo. Sliši se kot glasek, ki pravi… Zdi se, da delam nekaj prav!
Nedolgo nazaj sem slišala tale stavek, ki me navdihuje: »I became what I wanted because one day I chose what I wanted to become.« – Benjamin Franklin. Zato vsak dan izbiram; samo sebe na prvem mestu. Dodam, kar me zanima, fotografijo, knjige, tečaj slikanja s pasteli, skrite kotičke… In odgovore pogosto odkrijem v sebi ob posedanju v kavarnah. Ob mizi ob oknu, kjer se posvetim sebi in po dolgem dnevu opazovanja ljudi, mode, majhnih in velikih stvari zapišem, kdo sem in kam grem.
Točno tako. Po prvem letu študija ekonomije se mi je »odpeljalo« in sem si rekla, to nisem jaz, jaz se ne grem tega …
Los Angeles
Pot v LA zagotovo ni bila »racionalna« odločitev. Zapraviti »vse«, za kar sem trdo delala celo leto ob študiju v 3 mesecih poletja? Pa gremo. Občutek je zmagal. Ko pogledam nazaj, sem še vedno prepričana, da je to najboljša stvar, kar sem jih naredila v 20 letih svojega življenja.
Presenetljivo, nisem zapravila vsega in nazaj sem prišla še »bogatejša«. S spoznanjem, da sem definitivno kreativna duša. Umetnik, s smislom za posel, katerega ideje zares cenijo tam, na drugem kontinentu.

Slovenija
Oktobra enostavno nisem šla nazaj na faks. Rekla sem si »ne«, tole pa nisem jaz. Bilo je obdobje iskanja in iskreno, ni bilo najlažje. Čeprav stran od faksa, se v Sloveniji še vedno nisem počutila zares dobro. Če si nečesa želim, potem naredim vse, da se to uresniči. Tako je prišel Amsterdam.
Amsterdam
Svoja življenjepis in portfelj sem poslala večim agencijam v Evropi in nekega januarskega popoldneva prejela klic od produkcijske hiše v Amsterdamu. Ni trajalo dolgo, enostavno »smo začutili klik« in preden so se ostali dobro zavedli, sem bila že v Amsterdamu. Tudi zato, ker sem bila sama z mislimi tam že veliko prej.
Svoj prvi teden tam sem ustvarjala video Summer Days Lyric z Martinom Garrixom, Macklemorjem in Patrickom Stumpom. 90 odstotkov premikajočih se »stop-motion« umetnin sem izdelala, sestavila in uredila sama. Fantje so poskrbeli za montažo, jaz pa se z verjetno enim najbolj intenzivnih tednov v mojem življenju lahko ponosno okličem za kreativno direktorico.
Sledilo je še več dela z Martinom, kampanja za Tomorrowland, snemanja v Berlinu, Bruslju in Boom-u pa še vse vmes. In najpomembneje, upam, da se zavedamo, da so to le »bleščeča« imena. V realnosti je vse valovanje z vzponi in padci in za vsem tem stoji ogromno trdega dela.
Tokio
Vmes je še vedno odzvanjala misel »ampak neko sorto diplome pa moraš imeti, kajne?«… Zato sem poskusila in se prijavila na študijsko izmenjavo v Tokiu. Julija sem izvedela, da so me sprejeli.
Prijaznost. Varnost. Jutranja svetloba.
Dejstvo, da sem v velemestu. Skočim na vlak, ko sem odločim, izstopim na postaji in sem v drugem svetu. Tokio je čudovito mesto in pravi raj za odkrivanje kotičkov, v katere sem tako zaljubljena. Če veš, kaj ti je všeč in temu slediš. Najdeš res čudovite stvari. Seveda z vsemi lokalnimi presenečenji vmes.

Točno to = seveda, da ne, ampak … Prvi mesec je bil ekstremno naporen že samo z doživljajskega vidika. Toliko novih stvari, občutkov, in povrhu še dejstvo, da ne govorim japonsko.
Prišlo je tudi do obdobja, ko sem se zavestno odločila ne fotografirati ker je bilo enostavno preveč. Najprej so situacijo morali razumeti moji možgani, da so to lahko prevedli v fotografije.
Pogrešam pristne povezave. To, kar sem začutila z ljudmi v LA-ju, Amsterdamu in kar imam v odnosih s svojimi najbližnjimi. Imeti človeka, osebnost in dušo z interesi in mnenji na drugi strani.
Prvi vtis je, da so Japonci izredno prijazni in vljudni, dežela je tudi izjemno varna. Vseeno pa čutim, da je to mirna gladina in vrh ledene gore. Pod njo je toliko neizrečenega in neizraženega. Zaradi strahu, da bi odstopali, bili drugačni in najhuje, bili zasmehovani.
Malo več prijaznosti in obzirnosti nikoli ne škodi, Japonci v tem definitivno zmagajo. Vendar pa čutim, da svetu na sploh manjka malo več človečnosti in deljenja občutkov.
Seveda, in sem še vedno v procesu. Kyoto, Osaka, Hokkaido in seznam je še dolg. Definitivno si želim izkusiti tudi njihov pristni ryokan (tradicionalni hotel/penzion) in onsen (izvir tople vode). Nekako me mika odkriti to »tradicionalno deželo vzhajajočega sonca« na star način.
Dejstvo, da lahko vsak dan izberem, kdo sem in česa si želim.
Začne se v globini, v osebnosti, ko se vsak dan vprašam, kdo sem in kaj cenim. Potem vklopim »pozitivno stikalo« in miselnost »kozarec je napol poln« in grem v nov dan. Zdi se mi, da sem lahko bolj svobodna.
Zdi se, da se v Ljubljani nekako vsi poznajo in je tvoja osebnost taka »kot jo vidijo drugi« in ko jo enkrat imaš, si »to ti«. Osebno se mi zdi, da večje kot je mesto, lažje diham in to me najbolj navdušuje.
Ljudje, ki v Tokiu živijo leta, Tokia ne poznajo. To sprva verjetno pove veliko o tem, kako veliko je mesto in kot drugo, koliko »prostega časa« imajo ljudje, ki tu redno hodijo v službo.
Čutim, da sem res priviligirana, da imam možnost raziskovati Tokio kot megalomanski center Vzhoda in z njim Japonsko, v katero sem bila na skrivaj zaljubljena že od 10 leta starosti.
Verjetno so najbolj vljuden, prijazen in obziren narod, kar sem jih srečala. Vendar čutim, da je to nekaj, kar sprva vidijo vsi. Ob zanosu občudovanja do tega je tih glasek dvoma in kanček skrbi … »Je kaj, kar se skriva pod površjem perfekcije«?
Kultura. Hrana. Mesta + narava.
»Če ne govoriš japonsko, boš težko…« Google translate in majhni telefončki, v katere govorijo in na drugi strani izpišejo besedilo v angleščini, so vsakodnevni pripomočki, ki nas rešujejo.
In nasploh, vse bo ok.
To, da je najboljši popotovalni načrt sestavljen iz top 10 stvari, ki jih morate storiti v določenem kraju.
Odvisno je od okusa, ampak sama se najraje izgubim v okrožjih, v katerih čutim, da mi srce hitreje bije. Ne imeti načrta, je najboljši načrt, če veš, kakšna oseba si in kaj ceniš. Potem je dovolj, da imaš smer in presenečenja pridejo sama od sebe. Če jih znaš videti.
Seveda, lahko pa greš pa po seznamu atrakcij, kot ti je ljubše.
Da bo ZARES vse ok. In da je SIM kartica z neomejenim prenosom podatkov, a povsem brez klicev in drugih storitev ali pa 6 GB za en mesec popolnoma varen načrt.
Terezino mandljevo maslo. Štruklje. Babičine rižote, mamine juhe in sestrine piškote.
Najljubši kotiček za sprostitev: Na novo odkrita kavarna ALI pa vedno varna izbira – Starbucks. In Tutsaya books – to je najboljša mešanica knjigarne in kavarne s konceptom.
Najboljšo kavo potrežejo v: Ralph’s Coffee Omotesando je zame res zmagovalna.
Najboljše kosilo najdete pri: KARKOLI in kjerkoli. Se sploh ne hecam. Mislim, da z japosko hrano ne moreš zgrešiti.
Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: Takoyaki, nekakšne slane palačinkaste kroglice s hobotnico. To je tudi tradicionalna ulična hrana v Osaki.
Najboljši šoping je: Verjetno Shibuya za komercialne znamke in hitro modo. Omotesando za visoko modo. Harajuku za bolj trendovski japoski občutek. Daikanyama za kose druge roke in unikatno modo, higher-end dizajnerske kose. Shimo-kitazawa za ZARES second hand shop + thrift store navdušence.
Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Bookmarc knjigarna + mini galerija v Harajuku sta moja tedenska doza navdiha. Kashiyama Daikanyama za izbrane razstave. MOMAT.
Park, kjer najraje poležavate: Namesto poležavanja v parkih bi rekla, da posedam v kavarnah. Vendar sprehod skozi Yoyogi na poti do Harajuka je ču-do-vit.
Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: Ali restavracija s suši tekočim trakom (kjerkoli) šteje? Suši je predvsem v teh zelo poceni + enostavno dober.
Najbolj precenjena turistična točka v mestu: Shibuya crossing.
Najlepši razgled nad mesto najdemo: Tokyo tower ALI pa Roppongi Hills (s terase vidiš Tokyo Tower). Pa tudi Tokyo Metropolitan Government Building (brezplačen).
Najboljša zabava: Pravijo, da karaoke (še nisem bila! Vem, moram…!)
Najljubši festival/dogodek: Tokyo Fashion Week.
Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Čutim, da ima Japonska sama po sebi »filter«. Zato verjamem, da je vse, kar ujamete, unikatno in neprecenljivo z vidika spominov.
Verjetno hoja. Drugače JR + podzemna železnica, ker so razdalje enostavno prevelike.
Jaz sem letela iz Benetk – verjetno eno od tujih letališč.
Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 2
Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10: 10 (če ne govoriš japonsko)
Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10: 8
Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): 10
Foto: Neža Bricelj/osebni arhiv