Intervju

“Nikamor ne grem brez knjig.” – Monika Manfreda, Vonj po knjigah

Intervju

Monika Manfreda je knjižna blogerka, ki piše pod imenom Vonj po knjigah. Celo leto sledilce spodbuja k sodelovanju v bralnih popotovanjih, v katerih skozi knjige spoznavajo določeno državo ali celino. Tokrat sva se pogovarjali o njenem poletju in knjigah, ki jih priporoča za branje na dopustu.  

Monika Manfreda, kakšna je popolna knjiga za poletni dopust?

Popolna knjiga za dopust je zame predvsem hitro berljiva, takšna da ob njej lahko držim koncentracijo čim dlje. Ležanje na soncu človeka pač naredi zaspanega, raziskovanje novih krajev pa pobere veliko mero energije in zato na dopustu potrebujem branje, ki me res posrka vase.  Sicer pa mora za knjigo veljati tudi to, kar sicer pri njih iščem skozi celo leto. Dobro zgodbo, kvaliteto, predvsem pa to, da v meni vzbudi čustveni odziv, prav občutki ob dobri knjigi so namreč tisti, ki se jih spomnim še dolgo po tem, ko obrnem zadnjo stran in zaradi katerih bom knjigo priporočala naprej. Žanr pa mi ni pomemben. Monika Manfreda

Monika Manfreda na Siciliji.

Kje boš dopustovala? Boš s sabo vzela knjige? Že veš katere?

Kje bom letos preživljala dopust je zaenkrat še neznanka. Sanjam pa o tem, da nekje izven meja Slovenije. Če bom s sabo vzela knjige? To je zame retorično vprašanje! Nikamor ne grem brez knjig in na dopustu so vsekakor obvezne. Pri pakiranju imam vedno težave prav s količino knjig, ki si jih želim vzeti s sabo (sploh, če je treba na letalo le z ročno prtljago!).  Sestavljen imam okviren seznam branja za poletje, za kar je zaslužna Sandra Dobnikar, ki ustvarja instagram profil @dozadnjestrani in je ena izmed treh knjižnih blogerk Knjižnega kažipota. Že tretje poletje namreč organizira #poletnibingo, ki je res ena velika knjižna zabava. Moj seznam je torej ustvarjen iz knjig, s katerimi lahko zapolnim polja v bingu. Če ne drugega bom tako potovala med platnicami knjig, od Grčije do Paragvaja, Senegala, malce v prihodnost in malce v preteklost… Mika me, da bi na dopust letos vzela Roman za na plažo, ki je sveže izšel pri Hiši knjig. Naslov romana prav kliče po tem, da ga prebiraš v prijetni senci, ob poslušanju valovanja morja (no, če je knjiga res dobra, tega niti ne slišiš hehe). 

Si zaradi knjige kdaj vzljubila neko deželo, državo, kraj, … Jo zaradi knjige mogoče celo obiskala ali te tja močno vleče? Katero?

Vsekakor! Imam tudi svoj knjižni popotniški bucket list, ki sem ga objavila tudi na svojem blogu. Prepričana sem, da nisem edina, ki si zaradi Neapeljskega cikla Elene Ferrante želi obiskati Neapelj, že od srednje šole naprej me zaradi ruskih realistov vleče tudi v Rusijo, zaradi Kirke v Grčijo … Obiskala pa sem že London, ki je seveda prizorišče mnogih romanov in ta izlet mi bo vsekakor ostal v lepem spominu, čeprav je bilo absolutno premalo časa, da bi si lahko ogledala vse njegove znamenitosti. 

Naj knjiga poletja 2021? 

Letos se zelo veselim branja novega Ishigurovega romana Klara and the sun. Kazuo Ishiguro  me je očaral že z romanoma Ostanki dneva in Ne zapusti me nikdar. Roman Klara and the sun je izšel letos in je postavljen v distopično prihodnost, raziskuje odnose med umetno inteligenco in človekom ter se dotika vedno aktualnega vprašanja, kaj sploh pomeni ljubiti.

Monika Manfreda ustvarja blog Vonj po knjigah, sledite ji lahko tudi na Instagramu. 

 

PREBERITE ŠE: “Morda pa odpremo turistično agencijo z literarnimi potovanji.” Urška Bračko, knjižna blogerka

Foto: Monika Manfreda, osebni arhiv 

“Želim si, da vidijo, da je svet širen in lep.” – Jasna Žaler Culiberg o potovanjih 7 članske družine 

Intervju,

Si predstavljate potovati po svetu s petimi otroki? Ko sem se pripravlja na ta intervju, sem predvidevala, da je Jasna Žaler Culiberg ena tistih srečnic, ki se rodijo z zlato žlico v roki. Čudovito urejena mamica, ki po svetu potuje z varuško in brezskrbno uživa. Kako zelo sem se motila. 

Jasna Žaler Culiberg, sicer vas večina ljudi v Sloveniji pozna predvsem zaradi poslovnih dosežkov, pred kratkim pa ste odprli še družinski blog in kanale na družbenih omrežjih, na katerih delite utrinke z vaših potovanj. Opremili ste ga z zgovornim naslovom 2many4granny. Ko imaš enkrat toliko otrok, jih torej ne pustiš pri babici, ampak potujejo s tabo, kamorkoli greš. Kako izgledajo potovanja s tako številčno družino? 

(smeh) Ja, potrebno je razumeti, da se to ni zgodilo iz danes na jutri. Ni tako, da se zbudiš in imaš 7 člansko družino in greš na drugi konec sveta. Izkušnje so se kalile vse od 1 do 7. Jasna Žaler Culiberg

Potovanja sem vzljubila že kot študentka. Veliko sva potovala tudi kot par. Vedno sem uživala v organizaciji in planiranju potovanj. Z vsakim novim članom sem svojo organizacijo še malo nadgradila. Vedno več imam(o) potovalnih izkušenj. Pogumno se podajamo na potovanja. Iskreno, iz srca, so mi potovanja manj naporna kot če smo doma, v normalnem ritmu, ko smo natempirani s šolami, vrtci, sestanki, … Na potovanju smo na dopustu in mi je lažje. 

Smo “na izi”, radi se gibamo, otroci zelo uživajo. Niso zahtevni in z dobro organizacijo in načrtovanjem so to sanjski dopusti. Otrokom sta sanjska dva scenarija. Prvi je brezskrben dan ob morju, kjer se cel dan igrajo. Drugi pa pričakovanje novih izkušenj. Sprašujejo me: “Kam gremo jutri, kaj bomo počeli, …” Ogromno se dogaja, vse to opazujejo, spoznavajo. Jaz pa uživam, ko odkrivajo svet. 

Jasna, Miha in 5 otrok na Kanarskih otokih.Jasna Žaler Culiberg

Kje vse ste že bili? 

Samo z otroki smo že trikrat obiskali Tajsko, vse otoke Indonezije, Zanzibar, Panamo, Kostariko, Sejšele, Egipt, Kanarske otoke, Francijo, Grčijo, Nemčijo, Španijo, Avstrijo, Italijo, Albanijo, Srbijo, Hrvaško, Makedonijo in Črno goro. 

Velikokrat omenjate organizacijo in načrtovanje. Kako to izgleda?

Imam sistem, ki sem ga razvila že v študentskih letih in ga z otroki samo še malo nadgradila. Vse se začne na papirju, kako zelo prej, je odvisno od težavnosti potovanja. Tajska in Indonezija zahtevata na primer več priprav kot Hrvaška. Najprej si vse zapisujem. Vse informacije in nasvete, ki jih preberem v vodičih, na blogih, … Zapišem, kaj potrebujemo, so tam komarji, potrebujemo kvalitetne pohodne čevlje, ali veliko dežuje, kakšno opremo potrebujemo, … In počasi nastaja seznam.

Za vsakega otroka imam svoj seznam. Poleg oblek in potrebščin, hkrati pišem še seznam hrane, ki jo potrebujemo s sabo. Vnaprej pripravim jedilnik in če gremo na primer na jadranje, tudi zadolžitve, ki jih ima vsak otrok.

Če gremo za več kot 14 dni, se organiziram na 7 dni. Manjši kot so otroci, več rezervnih kompletkov oblek vzamem za otroka. Najprej vzamem vse spodnje dele (krila, hlače….), jih položim na tla in skombiniram z zgornjimi deli. Potem spakiram vsak kompletek posebej v vrečko. Dodam še topli komplet, večerni komplet, komplet za spanje in rezervne komplete. Potem na potovanjih “vlečemo” ven vrečke za vsak dan. Po sedmih dneh poiščemo pralnico in operemo.

Doma imamo tudi veliko omaro, kamor celo leto shranjujem promocijske obleke, ki jih vzamemo s sabo za rezervo. Če jih uporabimo, jih operemo in pred odhodom podarimo otrokom, ki jih potrebujejo. Otroci zraven dodajo še veliko svojih starih pliškotov in starih igrač.

Zadnja leta z vami potuje tudi vaša varuška. Kakšne so njene naloge?

Naša varuška je z nami že skoraj 3 leta, ona je naša Urša. Njej so potovanja velika želja, popolnoma se ujame z nami. Ker iz svoje družine nima potovalnih izkušenj, njej pa tako veliko pomenijo, smo se dogovorili, da gre na potovanja z nami. Čeprav je cena potem še višja in organizacija še zahtevnejša, je njena pomoč na potovanjih neprecenljiva.

Nima posebej predpisanih nalog, pomaga nama. Stara je 22 let in ima bistveno več energije kot midva in se mi že to zdi velika prednost tudi za otroke. Rada dela frizure, rada ustvarja, vse poteka samoiniciativno, spontano.

Z otroki je sama le ko grejo že spat ali še spijo in si midva vzameva nekaj časa zase. Zvečer za kakšen ples, večerjo, zjutraj za šport ali branje. Takrat ne zamujava časa z otroki, lahko pa poskrbiva za svojo dušo in za najin odnos.

Takšna potovanja verjetno pomenijo velik finančni zalogaj. Kako zmorete cenovno?

To je najbolj pogosto vprašanje, ki ga dobiva, hkrati pa je to tudi največkrat razlog za najin spor. Jaz živim po načelu “samo enkrat se živi”, Miha pa je bolj preudaren in preračunljiv. Ponavadi najdeva neko srednjo pot.

Cenovno zmoremo tako, da nam je to edini pravi luksuz. Oba delava 2 službi, v povprečju 10 ur na dan, tudi zdaj na dopustu imava s seboj računalnike. V vsakdanjem življenju ne kupujemo dragih avtov, nakita, ne nosimo brandov, drage kozmetike, nismo potratni. Tudi hišo smo zgradili šele sedaj, pri več kot 40. letih, za kar smo v resnici zamenjali najemnino za kredit. 

Najtežje je, kadar nas gre vseh 8. Starejši otroci že plačujejo polne cene, potrebujemo kombi, navaden avto ni dovolj, draga je tudi vsa zabava – muzeji, parki, … Ampak imamo srečo, ker smo zelo iznajdljivi. 

 

Iznajdljivi? Kako?

Največji ključ je iznajdljivost. Kot pri vsem, se človek tudi pri potovanjih lahko znajde. Ne hodimo v hotele, vzamemo cenejše apartmaje, kjer si sami kuhamo in za zajtrk jemo čokolešnik. S seboj imamo hladilne skrinje, s sabo vzamemo veliko hrane. Destinacije izbiramo glede na to, kje so karte poceni, ne obratno. Velikokrat se zgodi, da se nam ravno posreči in se pojavi ravno noro ugodna karta za našo sanjsko destinacijo.

Veliko je malenkosti, ki jih ljudje ne opazijo sprva. Otroci na primer ne pojejo treh sladoledov na dan, ne jemo v gostilnah in ne kupujemo spominkov in igrač.

Lahko opišete primer vašega potovanja in iznajdljivosti?

Sejšeli na primer veljajo za dražjo destinacijo. So hriboviti in najlepša stvar je seveda plaža. Vsi resorti, vsi hoteli, 90% turizma je na plažah. Zato so tam cene zelo visoke, pod 600€ na noč nismo našli ničesar. Potem pa sem malo raziskovala. Sonce vstane izjemno hitro, ob 5h, zaide pa že ob 18h, in ugotovila sem, da zvečer na plaži z otroki niti ni kaj početi. Ugotovila sem tudi, da se ljudem ne ljubi voziti 45 minut gor v hribe po vijugah. Nam se pa da, nam ni naporno. In našli smo luksuzno vilo v hribih, z infinity bazenom, žarom, vrtom, z vsem, kar si lahko zamisliš, za 110€.

Cena je tako velik plus, plusov pa je še več. Ne maram biti v hotelu in se prilagajati urniku obrokov. Z malimi otroki to ne gre in je stresno. To meni niso počitnice, to je zame nek tempo. Tudi ni mi do tega, da bi se zvečer oblačila v petke in make up in se delala, da sem del elite. Za nas so počitnice natikači in poflekana majica.

Sejšele smo doživeli v tako lepi luči, bilo je noro sanjsko. Sejšeli so neokrnjenost v pravem pomenu besede. To so res čiste plaže kot v filmu, skozi džunglo, krasno morje, niti enega človeka. Nikogar ni, cel dan ne srečaš nikogar. Na Sejšelih imajo omejen dotok turistov, na plažah ni enega, ki prodaja kokos in enega ki prodaja pivo in sladoled…Nič ni, ni wcja. Hrano si pripraviš zvečer, v hladilno torbo daš hrano, pivo, vse… In cel dan preživiš na plaži, vso hrano vzameš s sabo, ne zapravljaš. Sejšeli imajo dva scenarija: Vsakemu so dostopni na naš način ali redkokomu na luksuzen način.

Tako je to. Veliko kreativnosti cenovno in veliko dela, nič nismo podedovali. Potovanja so naš smisel življenja in smo zanje pripravljeni žrtvovati marsikaj.

Letos dopostujete na jadrnici. Kako se imate?

Na jadranje ne gremo vsako leto. Že kot mala deklica sem zaljubila v jadranje in komaj sem čakala, da to predstavim svojim otrokom.  V osnovni šoli sem jahala in na jahanju sem imela prijateljico, katere oče je imel jadrnico in njena družina me je vzela s sabo na jadranje. Zaljubila sem se! Potem sem v srednji šoli imela sošolca Matjaža Škrinjarja, ki ga je oče od mladih nog učil jadrati. Jadrnico so imeli parkirano na Malem Lošinju, kjer živita njihova dedek in babica. Matjaž nas je nekaj sošolcev vzel s sabo, njegov oče pa nas je učil jadrati in nam pripovedoval zgodbe.  Zaljubila sem se v te zgodbe in v to, kako so nas vključili v pomoč na jadranju. Miha se je jadrati naučil že prej, kot otrok je hodil z družino, leta 2008 je naredil tudi izpit.

Kot družina smo šli prvič jadrat šele lansko leto. Zagrabila sem priložnost. Najem jadrnic je lani cenovno padel za 60%. Jadrnico sem bookirala, 14 metrsko, s 5 kabinami. Problem pa je nastal, ko smo ugotovili, da Miha že dolgo ni jadral in da bi potreboval nekaj vaje, preden prevzame kmilo. Potrebovali smo skipperja, ki stane vsaj 150€ na dan. Tega denarja pa v tistem trenutku nismo imeli. Pa sem razmišljala, da zagotovo obstaja kdo, ki zna jadrati, ki si želi iti, pa nima družbe.

V Facebook skupino Slovenski skipperji sem napisala, da smo taka in taka družina, da nas je veliko, da imamo radi red, čistočo, da skipperja strežemo od spredaj in zadaj, da potrebujemo bolj nekoga, da pomaga Mihatu, ga usmerja, organizira, uri.. ne, da skipper dela težko delo.

6 se jih je javilo v eni uri in prvi je bil gospod Boris. Ko sva se čez dva dni srečala, sva se tako ujela, da se z drugimi sploh nisem več dobila. Lani je dopolnil 75 let in šel je z nami, ker ga je zanimalo, kako je na jadrnici z majhnimi otroki. Kemija je bila nora, zapomnil si je take podrobnosti, da me je prav ganilo. Zapomnil si je, da Jure rad lovi ribe, da ima Jaša rad dinozavre. In ta gospod je s seboj prinesel ribiško opremo in plišastega dinozavra, ko je prišel. Šaljiv je, poln znanja, postali smo prijatelji, prišel je na vse rojstne dneve otrok. Rekel je, da bi šel naslednje leto spet z nami in je spet šel. Letos je jadranje že dražje, vzeli smo večjo jadrnico, skoraj 5000€ za 14 dni. Kuhamo sami, sidramo se na boje in nekako gre. 

Kaj bi svetovala našim bralcem, ki se še odločajo, ali se podati na pot z otrokom ali raje ne?

Lepšega darila svojim otrokom ne morete dati, pokazati multikulturnost, da obstaja druga barva kože, druga kultura, da je mariskje lepše, kje grše, da so kje ljudje lačni, da ne teče povsod pitna voda iz pipe, … Pomembni sta širina in pogum do drugih ljudi, drugih jezikov, pa tudi, da se naučiš biti pozoren, znati predvideti, kaj je nevarno, kaj vse obstaja. Otoci se s potovanji naučijo, kako širen je svet in kako malenkostne so težave posameznika.  

Otroci na potovanjih pridobivajo zdravo, razumsko pamet, ki pride mariskje prav v življenju. V šoli, v odnosih,… To je tako bogastvo, ki ga z nobeno šolo ne moreš kupiti. Potovanja jih opogumijo in jim nudijo take dogodivščine, o katerih se še leta pogovarjajo. Veliko si zapomnijo in to jim ostane kot popotnica za celo življenje.

Ne kolebajte, otroci so tako prilagodljivi, nič jim ne bo manjkalo, potrebujejo dosti manj, kot mislite. Potrebujejo pesek in banano v roki in to je to. Otroci so še nepokvarjeni, odrkiti, prvinski v prilagajanju na karkoli. Naj vas ne skrbi zaradi otrok, vi komplicirate v prilagajanju njim, strah vas je, oni pa se vam prilagodijo z lahkoto. Svet je zelo lep, naj ga pogledajo skozi svoje oči. 

Jasna Žaler Culiberg piše blog in objavlja na družbenih omrežjih Facebook in Instagram. 

 

PREBERI ŠE: Tina Guček o potovanjih z otroki: “Če bo mama živčna in jo bo skrbela tisoč in ena stvar, bo to začutila vsa družina.” #intervju

Foto: Jasna Žaler Culiberg

Tako je videti prihodnost slovenskega turizma

Intervju, , ,

Zavedanje, kako pomembno je odgovorno, trajnostno ravnanje s kulturno dediščino in naravo, se je med potovalnim mrkom še bolj vsidralo v našo zavest. Prihodnost turizma v svetu in v Sloveniji je odgovorni turizem, ki spoštuje okolje in ljudi. O tem, kako nam gre v Sloveniji, sem govorila z Mihaelo Rupnik Cek, ustanoviteljico Facebook skupine TRAJNOSTNI TURIZEM SLOVENIJE in ustanoviteljico znamke HAPPY TRIPS.

Mihaela, vaše ime se na Facebooku pojavlja ob ključniku “trajnostni turizem”, vaša skupina Trajnostni turizem Slovenije šteje že več tisoč članov. Kje se je vse skupaj začelo? 

Spomnim se, kako je v času mojega študija pokojni prvi dekan Turistice, Marjan Tkalčič, izjavil: »Turisti so kot ovce. Pridejo, oddidejo, za seboj pa pustijo razdejanje. Destinacija je izčrpana in posledično ni več zanimiva za turizem». To me je prav zbodlo in vsekakor mi ni bilo všeč. Začutila sem, kaj je moje poslanstvo.

Skupino sem odprla z namenom ozaveščanja, tako gostov – iskalcev “zelenih doživetij” kot tudi ponudnikov – gostiteljev. V skupini objavljam tedenske celovite predstavitve destinacij Zelene Slovenije. Ob ponedeljkih govorimo o teorijah in praksah trajnostnega turizma, ob torkih predstavljamo turistične nastanitve, ob sredah debatiramo o naravni in kulturni dediščini, ob četrtkih je v ospredju kulinarika, ob petkih pa je čas za splošne reklame namenjene raznolikim promocijam širom Slovenije. Ob sobotah delimo doživetja turističnih vodnikov in agencij.

Ponudnikom dajem priložnost da se predstavijo. Pomembno je da si medsebojno ustvarjamo spletno podporno okolje v katerega smo vsi vpleteni in sokreiramo zgodbe, se mrežimo spoznavamo, spodbujamo, sodelujemo in povezujemo. To so ključni elementi trajnostnega turizma.

Kaj vam pomeni trajnostni turizem? 

Meni pomeni družbena odgovornost, prispevanje k razvoju destinacije, desezonalizacija, razporeditev gostov čez celo leto ter razporeditev turističnih tokov. Je tudi povezovanje z lokalnimi ponudniki, pripovedovanje lokalnih zgodb, legend. Spoznavanje naravne in kulturne dediščine z lokalnim vodnikom je ključno. Pomembni so lepa narava, čisto in urejeno okolje, prijazni ljudje, in stik z naravo ter lokalnimi prebivalci. Trajnostni turizem je zavedanje, da sprejemanje turizma s strani lokalnih skupnosti pelje v dolgoročni razvoj.

Opažate prizadevanja Slovenije na tem področju? Kako, kje?

Vsekakor. Veliko so storili Tovarna trajnostnega razvoja Good place in Slovenia green. V Sloveniji sta danes pomembni dve točki: širjenje informacij in upravljanje destinacij. Spodbujati se mora zeleno delovanje, ki naj pritegne čimveč destinacij. Premiki seveda ne bodo čez noč temveč sčasoma, v tem trenutku je pomembno predvsem ozaveščanje ljudi in trajnostna usmeritev.

Ko pomislimo na trajnost, največkrat pomislimo na okoljsko trajnost. Kateri del trajnostnega turizma je najbolj spregledan?

Trajnostni management, destinacije bi se morale bolj zavzemati za trajnostno delovanje in spodbujati male ponudnike k vključevanju v Zeleno shemo slovenskega turizma in jim podrobneje pomagati pri izpolnjevanju vseh potrebnih dokumentov za pridobitev certifikata Slovenia Green.

Zakaj je trajnostni turizem dražji za turista?

Tako kot v drugih panogah, je tudi v turizmu cenejši “hitri turizem”, ki zanemarja dejavnike, ki jih upošteva trajnostni turizem: lokalno, okolju prijazno, zgodba, branding, povezovanje, prispevanje k ekonomiji lokalne skupnosti… Ko enkrat vzameš v obzir vse te dejavnike, je jasno, da je za doseg cilja, da lokalna skuponost raste s turizmom, potrebna višja, poštena cena. Poštena do lokalnih prebivalcev, podjetnikov in okolja. Za trajnostni turizem se odločajo ozaveščeni gostje, ki to ceno razumejo. Poceni gostje bodo potovali z aplikacijami, ozaveščeni pa si bodo najeli turističnega vodnika, ki poskrbi za dodano vrednost pri ustvarjanju doživetij.

Je korona igrala v prid ali proti trajnostnemu turizmu?

V prid in proti. V prid, ker se je zmanjšalo število masovnih potovanj. Najhuje je, ko se res daleč na potovanje odpraviš z letalom, zato da si samo na plaži in ne počneš ničesar. Tega je v času korone manj, kar je super. Po drugi strani so se z uporabo zaščitnih sredstev povečali odpadki, ki niso dolgoročno v skladu z ohranjanjem okolja.

Kako vidite trajnostni turizem v prihodnosti?

Če se bo ozaveščenost še naprej dvigala, bodo gostje potovali manj in na potovanju želeli doživeti več. Še več bo avtomatizacije in digitalizacije, hkrati pa bodo ljudje hrepeneli tudi po digitalnem detoksu. Destinacije zmagovalke bodo tiste, ki bodo postavile v ospredje naravo in okolje ter s pomembnimi ukrepi uravnavale ter skrbele za zadovoljstvo prebivalcev. Prihodnost je v omogočanju blaginje lokalnemu turističnemu gospodarstvu in investiranju v turistično infrastrukturo, ki zadovoljuje potrebe domalčinov. Prihodnost je odgovorni, trajnostni turizem, ki vedno poskrbi za bodoče generacije.

 

Si želite oddiha v Sloveniji, kjer je trajnost visoko na seznamu prioritet? Poglejte Wellness hotel Montis nad oblaki. 

PREBERITE  ŠE: Slovenija s trajnostnim turizmom navdušila National Geographic

 

 

Foto: Mihaela Rupnik Cek, osebni arhiv

“Morda pa odpremo turistično agencijo z literarnimi potovanji.” Urška Bračko, knjižna blogerka

Intervju, , ,

Urška Bračko je energična knjižna blogerka, ki obožuje življenje, knjige in potovanja. Na svojem blogu Booknjiga zapisuje svoje misli in kritike knjig, poleg tega pa snema videe, vodi dogodke in sploh ji ne zmanjka ne ambiciozne mladostniške energije ne vedno novih idej. Z Urško sva se pogovarjali o njenem poletju in knjigah, ki jih bo zagotovo vzela na dopust. 

Urška Bračko, kakšna je po vašem mnenju popolna knjiga za na dopust?

To je pa res čisto odvisno od vsakega posameznika, bi rekla. Nekaterim pašejo bolj »lahke« knjige (pod to štejem kakšne kriminalke, lahkotne romane, ljubezenske romane), spet drugi pa na dopust raje vzamejo tiste knjige, ki jih čez leto ne uspejo prebrati in jim jih je na dopustu lažje, tudi poljudnoznanstvene knjige se znajdejo vmes.

Jaz recimo na dopust vzamem ponavadi neko mešanico vsega (če grem recimo z avtom, za na letalo imam seveda manj izbire), ponavadi berem kriminalke, da nadoknadim, kar mi ni uspelo čez leto, pa kratke zgodbe so super, ker nikoli ne veš, kaj te bo zmotilo, da knjige ne boš mogel prebrati do konca, kratka zgodba je pa pač (ponavadi) kratka 😊. Všeč so mi tudi daljše knjige, vendar je pri teh včasih problem že sama prostornina, ki zasede veliko.

Vse, kar potrebujem za dopust. – Urška Bračko, Foto: osebni arhiv

Potem je pa seveda tudi odvisno na kakšen dopust greš, jaz imam izjemno rada vodiče in jih potem kupim (če se da v slovenščini, ne zato ker ne bi znala angleško, ampak se mi lepo zdi) in lahko po njih tudi vidim, kje vse sem že bila. Na takih manjših potovanjih ali pa daljših, kjer ne moreš veliko nositi okoli prav pride tudi e-bralnik, ali pa če si kot jaz, ki berem tudi na telefonu, če je treba. Biblos imaš lahko kjerkoli seboj in z malo sreče bereš kar ti srce poželi.

Kje boste letos dopustovali? 

Uh, najraje bi pobegnila daleč stran, pa žal ne moremo. No ali pa, bomo še videli. Zaenkrat smo se dogovorili, da bomo verjetno šli v kamp na Hrvaško, ne preveč daleč, pa da se lahko gre tudi samo za kakšen vikend. S fantom imava motor, pa je potem res zabavno, pa še v prikolici imaš vse, ne rabiš sabo vozit stvari. Hmm, čeprav potem ne vem kam bi skrila knjige.

Boste s sabo vzeli knjige? Že veste, katere?

Knjige vedno vzamem na dopust, če ne v fizični, pa vsaj e-obliki. Ponavadi mi tistih fizičnih zmanjka, saj vse preberem. Zaenkrat še nimam točnega načrta, ponavadi pa vzamem tiste, ki mi jih čez leto ni uspelo prebrati. Že zelo dolgo si želim prebrati Liščka od Donne Tart, mogoče mi ga pa letos uspe.

Lanski dopust. Foto: Osebni arhiv 

Ste zaradi knjige kdaj vzljubili kakšno deželo in se jo odločili obiskati? 

Jaaaa, več je takšnih knjig! Sama izjemno obožujem potovanja, ko pa o nečem bereš, si pa še bolj želiš iti na določen kraj, mesto, deželo. In potem, ko si dejansko tam raziskuješ, občuduješ …

Če začnem z eno iz mojega otroškega oziroma že bolj proti najstništvu obdobja, je to vsekakor trilogija Njegova temna tvar, Philipa Pullmana. Zgodba se prične v Oxfordu in spomnim se, da takrat ob branju sicer temu nisem posvečala posebne pozornosti, samo požirala sem knjigo za knjigo. Sedaj kasneje, ko sem ugotovila, da grem lahko v Oxford na izmenjavo, me je pa tako začaral in ponesel spet nazaj v zgodbo, spomnila sem se krajev o katerih sem brala v knjigah, pa jih sedaj videla v živo. Res je enkratno doživetja. Seveda ti Oxford ponuja še mnogo drugih knjig, ki se tam dogajajo od Alice v čudežni deželi, do Narnije, celo Tolkien je tam živel, študiral, poučeval, tako da je to zame res eno sanjsko mesto.

Na izmenjavi v Oxfordu. Foto: Osebni arhiv

Je torej Oxford ultimativno sanjsko mesto za knjigoljube?

Absolutno. Oxford je tudi sanjsko mesto za vse, ki obožujemo Harry Potterja, saj ima ogromno lokacij, kjer so film dejansko snemali, je npr. ekipa jedla ali pa knjigarn in trgovinc, kjer dobiš vse živo v zvezi s to franšizo.

Ravno v Oxfordu sem prebrala knjigo Elif Shafak Tri Evine hčere, ki pa retrospektivno govori o preteklosti, ki se dogaja v Istanbulu, sedanjost pa v Oxfordu. Kaj mislite, si želim obiskati Istanbul? Ja seveda, z največjim veseljem. Upam, da nekega dne.

Istanbul je povezan še z eno knjigo, ki sem jo brala že pred časom in se delno dogaja tam (njen konec), to pa je knjiga Dana Browna Inferno. On ima itak eno tako čudežno moč, da bi šel v vse kraje in mesta, ki jih opiše v svojih knjigah in kar raziskoval hkrati z branjem! Preko te knjige sem se zaljubila tudi v Firence, ki pa niso tako zelo oddaljene, pa mi do tja še vseeno ni uspelo priti.

Vrata, ki so C.S. Lewisa navdihnila za Narnijo. Foto: osebni arhiv

Katera je zadnja knjiga, ki vas je navdušila nad neko destinacijo? 

Ne sicer zadnji, ampak najpomembnejši kraj, kamor si želim iti je Neapelj. Zanj ne dvomim, da ga ne bo še kakšna od kolegic omenila. Tam se namreč dogaja ena bolj slavnih tetralogij zadnjega časa, Neapeljski cikel. Oh, da bi mi bilo dano hoditi po istih ulicah kot Lilu in Eleni in odkrivati kraje, ki morda so ali pa niso. Verjetno bi knjigo kar še enkrat pričela brati, pa čeprav stojim za tem, da knjig ne berem dvakrat.

Zanimivo, da me takole potegnejo samo neke prevedene knjige, ne pa tudi domače. Saj ne, da Slovenci ne bi znali pisati o svojih krajih tako, ali pa tudi morda? Mogoče pa tudi zato, ker me že od nekaj vleče po svetu. Morda pa odpremo kakšno turistično agencijo z literarnimi potovanji.

Knjigarna Persefone v Londonu. Foto: Osebni arhiv

Urška Bračko, katera je vaša naj knjiga poletja 2021?

Uh, ali moram res samo eno izbrat? (smeh) Ker to je pa res vedno najtežje. V bistvu je najbolj pričakovana ravno nova knjiga Elene Ferrante Zlagano življenje odraslih.

Problem pri nas je tudi v tem, ker veliko založb ne napoveduje knjig veliko vnaprej, zato si ne moreš narediti nekega neučakanega seznama knjig, ki pridejo ravno čez poletje. Seveda obstajajo katalogi knjig, vendar se v njih zelo malokrat zavežejo k točnemu mesecu izida. 

Tako da naj knjigo poletja 2021 pa mislim, da moram še odkriti, pa boste morali spremljati moje profile (smeh).

Urška Bračko vas vabi na svoje profile: Blog, Instagram, Facebook in You tube. 

PREBERITE ŠE: “Nadvse si želim obiskati vasico Montolieu, kjer imajo kar 15 knjigarn in antikvariatov.” Alenka Štrukelj, knjižna blogerka

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

 

Tina Guček o potovanjih z otroki: “Če bo mama živčna in jo bo skrbela tisoč in ena stvar, bo to začutila vsa družina.” #intervju

Intervju, ,

Tina, Tadej, Juno in Maj so popotniška družina. Še preden se vrnejo z aktualnega potovanja, že razmišljajo o novem. Kako jim je korona prekrižala načrte, kako so ta čas zalivali svoje vandrovske sle in kdaj planirajo novo potovanje? Med klepetom s Tino sem si vestno zapisovala vse njene bogate izkušnje in nasvete. A brez skrbi, Tina Guček vse družinske popotniške dogodivščine zapisuje tudi na blogu Travel, Food and all things Good. 

Tina, otroka sta stara 8 in 11 let, koliko držav ste že obiskali skupaj? 

Uf, šteli nismo nikoli, jih je pa res kar veliko. Od ZDA, Kube in Mehike na zahodu do Indonezije na vzhodu. Na afriški celini smo skupaj obiskali Dahab v Egiptu. Na našem seznamu je tudi kar lepo število evropskih držav. Nekako delamo na tem, da bi vsako leto na seznam obiskanih dodali vsaj eno novo. Tina Guček.

Kako drugačna so bila vajina potovanja pred otroci? 

Ko sva se spoznala, sva bila oba še študenta in najina prva potovanja so bila značilno »backpackerska«. Vsak en velik ruzak na rame in sva šla – za tri tedne v Grčijo in v Maroko, za en mesec na Tajsko. Budžet je bil seveda omejen, zato sva kdaj spala tudi v sobah, v kakršnih z otrokom pač ne bi.

Glede same organizacije potovanj, pa ne bi rekla, da je bila zelo drugačna. Oba na potovanjih rada kombinirava trenutke, ko raziskujeva in spoznavava nove stvari in trenutke, ko se za nekaj dni preprosto zlekneva na kakšni plaži in uživava. Jaz temu rečem kombinacija potovanja in počitnic in to najraje počnemo še vedno. 

“Tudi odkar sva starša, greva rada sama za kak podaljšan vikend nekam. Nazadnje sva uživala na Danskem.” 

Kaj je pri potovanjih z otroki najpomembnejše? Na kaj se osredotočite? Kako se jih lotiti, kaj vzeti s sabo…?

Najpomembnejša se mi zdi sproščenost starša. Če bo mama živčna in jo bo skrbela tisoč in ena stvar, bo to začutila vsa družina in potovanje ne bo niti približno tako prijetno kot bi lahko bilo. Nasprotno – verjetno boste vsi komaj čakali, da boste spet doma. 

Ko sta bila otroka manjša, sem veliko pozornosti posvetila temu, da sta dobro vedela, kaj nas čaka. Ogromno smo se pogovarjali o sami logistiki – da ne prideš na letališče, se usedeš na letalo in odletiš. Ampak moraš najprej doooolgo časa stati v vrsti, oddati prtljago, iti skozi varnostne preglede, pa še potem čakati na samo vkrcanje in vzlet. In ko se je to dogajalo, sta točno vedela, zakaj čakamo in nista »tečnarila«. Seveda pa se je potrebno tudi »oborožiti« z vsem mogočim – od knjig, do pobarvank, nalepk, družabnih iger. Vse, da čakanje in sama pot kar najhitreje mine.

Ko smo na sami destinaciji s Tadejem poskrbiva, da je tam nekaj za vsakega – namesto, da smo ure in ure v umetniški galeriji, ki si jo želim ogledati jaz, tam preživimo uro ali dve, naslednji dan pa na primer obiščemo muzej igrač ali naravoslovni muzej. Namesto, da bi ves dan pohajali po mestu in prepešačili dolge kilometre, so razdalje z otroki krajše in postanki pogostejši. Postanke v kavarnicah ali barih pa običajno zamenja kava ‘to-go’, ki jo popijeva v mestnem parku ali na igrišču, otroka pa se medtem zabavata. In če en dan preživimo med intenzivnimi ogledi, temu pogosto sledi en dan uživanja na plaži. 

“Prevozna sredstva na potovanjih so otrokom vedno zanimiva. Na primer podzemna železnica v Londonu.”

Kje vam je bilo najbolj všeč?

 To je pa res težko vprašanje. Meni je všeč (skoraj) povsod in pogosto se znajdem v dilemi – ali ponovno iti nekam, kjer mi je bilo všeč ali namesto tega raje obiskati kakšno novo destinacijo. Med našimi najljubšimi destinacijami je Azija. Azijo sva s Tadejem dobro spoznala še preden sva imela otroke in je bila tudi prva Junina čezoceanska destinacija. Na Bali smo šli prvič, ko je bila stara dve leti, kasneje pa še enkrat, ko smo bili že štirje. Drugič smo ga »skombinirali« s Floresom in vem, da bomo zagotovo šli še kdaj.

Zaljubili smo se tudi v Mehiko oz. v Jukatan, kjer nam je bilo všeč prav vse – od prijaznih ljudi, pisanih mestec, fantastične hrane in sanjskih plaž. Všeč nam je sproščeno vzdušje Grčije in Španije, pa London, kjer nikoli ne zmanjka kotičkov, ki si jih še lahko ogledaš.

“Juno je bila prvič na Baliju, ko je bila stara dve leti.”

Ste bili kje razočarani?

Najbolj nas je razočarala Kuba, kar nekatere preseneti, veliko ljudi pa se kar strinja z mano, ko jim povem, da je to ena od tistih držav, kamor se ne bi več vrnila. Bilo je sicer lepo in zanimivo, ampak zdi se mi, da je razmerje med ceno in tem, kar za svoj denar tam dobiš, slabo. Za kosilo plačaš skoraj enako ceno kot pri nas, dobiš pa suh riž, skuhanega piščanca in črn fižol – vse skupaj skoraj brez okusa. Ko smo naročili jastoga (za katerega mnogi pravijo, da se ga moraš na Kubi dodobra najesti), je bil trd, da smo ga komaj žvečili.

Ulična hrana je enolična in zelo povprečna – pice s kečapom in približkom sira ali razkuhani špageti. Skratka – ko smo prišli po treh tednih domov in izračunali, koliko denarja smo tam porabili, sva s Tadejem ugotovila, da bi za ta denar lahko preživeli nekje v Aziji tri mesece, s tem, da bi spali v boljših sobah in jedli neprimerno boljšo hrano.

“Jukatan je ena naših najljubših destinacij. Navdušilo nas je prav vse – na sliki pa roza laguna Las Coloradas.”

Verjamem, da imate ogromno enih zanimivih spominov. Lahko opišete kakšno zanimivo anekdoto/izkušnjo iz potovanj? 

Spominov je res ogromno in težko je izpostaviti le enega ali dva, prav tako zanimivih dogodivščin. Morda pa mi je res zdajle na misel prišla anekdota: Ko smo se pred leti vračali z Balija, je letalo zamujalo, zato nismo ujeli naslednjega leta. V Katarju so nam iskali nadomestni let proti domu, a ga niso našli, zato smo tam ostali še en dan. Namestili so nas v hotelu s petimi zvezdicami in nam krili stroške za prehrano, mi pa smo tako dobili priložnost, da si skoraj brezplačno ogledamo Doho. Naše potovanje se je tako zaključilo s še eno novo dogodivščino. 

Je korona prekrižala kakšne vaše popotniške načrte? 

Žal jih je res kar precej prekrižala. Za zgodnjo pomlad 2020 smo imeli v načrtu, da bi (znova) obiskali eno nam najljubših mest – New York. Skoraj do zadnjega smo upali, da bomo le lahko šli, pa so potem seveda odpovedali let. Kak mesec kasneje je bil v načrtu »road trip« po Franciji. Tudi za to smo imeli že plačane letalske karte do Pariza, ki so prav tako ostale neizkoriščene.

Za krompirjeve počitnice sem imela v mislih Jordanijo, ampak takrat je že »udaril« drugi val in spet ni bilo nič iz tega. Smo pa tik pred drugim valom odšli za en teden v Italijo, kjer smo se imeli več kot odlično – Italija je pač za naju s Tadejem ena tistih destinacij, ki nikoli ne razočarajo – od odlične hrane do vzdušja, čudovitih mest in vasic.

Med drugim smo tokrat obiskali tudi Cinque Terre, ki so bile že dolgo na mojem »must see« seznamu, pa sem se jim zaradi gneče vedno izogibala. »Koronsko« leto je bilo torej vsaj za nekaj »dobro« – za manj gneče na najbolj turistično zanimivih točkah. 

“Ples z baletko v Centralnem parku v New Yorku si bo Juno verjetno zapomnila za zmeraj.”

Se vandrovska duša nasiti tudi bližje Sloveniji ali celo v Sloveniji? Kateri so vaši najljubši kotički? 

Seveda se. Slovenija je res čudovita in tudi za nas je bila lansko leto destinacija, ki smo se ji precej posvetili. En čudovit vikend smo preživeli na jezeru Jasna, enega v Posočju in enega na Kolpi, raziskovali smo Tržič z okolico, otroka sta prvič obiskala Postonjsko jamo in Predjamski grad … Med naše najljubše kotičke vsekakor sodi še Prekmurje, kjer nikoli ne zmanjka idej, kaj početi in kaj si ogledati, pa Bela Krajina, sama se vedno rada sprehodim po Piranu (sploh, kadar ni prepoln turistov) in še in še bi lahko naštevala. 

Mislite, da bo korona še naprej diktirala načrtovanje potovanj? Kako se bo vse skupaj spremenilo (tudi za vas osebno)? 

Žal jih bo verjetno diktirala še nekaj časa. Nekaj, česar trenutno vsekakor ne moremo početi, je dolgoročno načrtovanje, saj se stvari preveč spreminjajo. Trenutno ne morem zagotovo načrtovati niti tega, kam bi odpotovali letošnjo jesen, kaj šele naslednjo pomlad – ker pač ne vemo, kakšna bo takrat situacija. V poštev pridejo torej bolj potovanja po trenutnem navdihu, kar pa je s službo in dvema šoloobveznima otrokoma nekoliko težje. 

“Domačini. Nam so zanimivi oni, njim pa mi in ne zgodi se malokrat, da prosijo za kak »selfi«.”

Kakšne plane imate za letošnje leto?

Ravno zato, ker sta nam lani dve daljši potovanji »padli v vodo«, za letos sploh nismo želeli delati načrtov. Najprej bomo preživeli doooooolge poletne počitnice na Korčuli. Tja smo se lani po dolgoletnem prigovarjanju prijateljev odpravili prvič – pred tem smo poletne počitnice ponavadi preživljali kje v tujini (obožujemo na primer grške otoke) in zelo smo uživali.

Če bodo razmere dopuščale, jo bomo jeseni mahnili kam po Evropi – morda po dolgem času spet v London, mika nas Škotska, mogoče le izpeljemo lanski načrt za uživanje v Franciji, pozimi pa bi bilo idealno pobegniti nekam na toplo. Na »wish listi« sta Namibija in Šri Lanka, ampak kdo ve, kakšna bo naslednje leto situacija pri nas in v svetu. Držimo pesti.

Veliko ljudi reče, da majhni otroci od potovanj nimajo kaj dosti. Kaj mislite vi? 

To je eden od stavkov, ki mi vedno znova požene kri po žilah. Z otrokoma skupaj potujemo odkar sta bila dojenčka. Zakaj? Ker je meni in možu to v veselje, ker je to del naju in si želiva to deliti z otrokoma oz. si ne predstavljam, da bi ju v tem času pustila doma.

Ko sta bila še čisto majhna seveda res nista nič odnesla od potovanj, sta pa preživela ogromno časa z mamo in očkom, ki sta bila na potovanju sproščena, nista mislila na službo ali karkoli drugega in sta se stoodstotno posvetila le svoji družini. Ko so otroci stari nekaj let, pa jim v spominu ostane veliko stvari, zlasti, če kasneje z njimi obujamo spomine in skupaj brskamo po fotografijah, ki smo jih skupaj posneli.

Moja hči se še danes spomni, kako ji je, ko je bila stara dve leti, orangutan na Baliju ponudil svoj ananas. In kako je, stara pet let, plesala s čisto pravo baletko v Centralnem parku v New Yorku. In ko me sin vsak mesec vsaj enkrat na mesec vpraša: »Mami, saj bomo šli še kdaj na Bali, a ne? Tam je tako fajn …« vem, da se je tam imel super in da je od tega nekaj »odnesel«, pa čeprav je bil star tri leta.

“Tega kuščarja z Balija se Maj spomni še danes. Če si ga pobožal po točno določeni točki na glavi, je zaprl oči in užival v božanju.”

Tina Guček svoje dogodivščine deli tudi na svojem blogu
Travel, Food and all things Good, ki ga lahko berete TUKAJ.

Foto: Tina Guček

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Mlada Slovenca, ki že dobro leto živita na Novi Zelandiji in nabirata kivije #intervju

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

 

Tina Guček, Tina Guček, Tina Guček, Tina Guček, Tina Guček, Tina Guček

“Nadvse si želim obiskati vasico Montolieu, kjer imajo kar 15 knjigarn in antikvariatov.” Alenka Štrukelj, knjižna blogerka

Intervju, ,

Ste tip dopustnika, ki mora v težo svoje prtljage vedno vračunati še knjige? Potem morate spoznati slovenski knjižni blog Literarna lekarna, ki ga ustvarja Alenka Štrukelj. Alenka si je s svojo srčnostjo, poglobljenostjo in načelnostjo pridobila veliko bralcev, hkrati pa k branju spodbuja nove. Vprašala sem jo, kakšna je popolna knjiga za poletno branje na plaži, kaj vedno vzame na dopust in zakaj se je zaljubila v Provanso. Odgovorila mi je obširno in nanizala kup čudovitih naslovov. Pripravite papir in pisalo.

Alenka Štrukelj, v svojem blogu se srčno in poglobljeno lotite kritik knjig, s katerimi navdušujete svoje sledilce. Zanima me, kakšna je po vašem mnenju idealna knjiga za poletni dopust?

Popolna knjiga za dopust je tista, ob kateri se v pišu poletnega vetriča in vonju po soli, ki ga ta prinaša z obale, zlekneš a v hladni senci in te posrka v svet zgodbe, da pozabiš, kje se pravzaprav nahajaš. Ko minevanje časa ni več pomembno in ko se realni prostor izmika in ga nadomesti tisti iz zgodbe. Žanr pri tem ni toliko pomemben, lahko je to kriminalni roman, ljubezenska zgodba, zgodbe, ki jih piše življenje … pomembna je magija brezskrbnega trenutka.

Foto: Alenka Štrukelj, osebni arhiv

Kje boste letos dopustovali? Katere knjige vam bodo delale družbo?

Kje bom dopustovala še ne vem. Vsekakor pa bodo z mano knjige. Katere? Na polici me čaka okrog 25 zanimivih del, ki so izšle pri slovenskih založbah v zadnjih dveh letih. Na mojem bralnem seznamu se bodo zagotovo znašle Bizarne zgodbe Nobelove nagrajenke Olge Tokarczuk, Kirka Madelline Miller, Serotonin Michela Houellebecqa, Tujka Claudie Durastanti in kratke zgodbe Agate Tomažič Nož v ustih. S svojima otrokoma bomo brali knjige Mina HB Susanne Mattiangeli, Najdenka iz Puhljevega gozda Stefana Boonena, stripe iz zbirke Šnofijeva druščina Boštjana Gorenca Pižame in Škatla Patricka Wirbeleita, ter nenazadnje bomo spoznavali Paragvaj skozi Paragvajske pravljice. Ker smo bolj potepuška družina pa bomo ideje za izlete iskali v družinskem popotniškem vodniku Irene Cerar Pravljične poti brez meja, s katerimi bomo raziskovali svet zamejskih Slovencev.

Ste se kdaj zaradi knjige zaljubili v kakšno destinacijo?

Pravzaprav je bilo mogoče ravno obratno. Od nekdaj me je vleklo v Francijo, še posebej na njen jug Provanso. Dišeča polja sivke, griči polni vinogradov in sadovnjakov, srednjeveški gradovi in ljubke vasice, polne ozkih uličic, ki v poletni vročini vabijo v svoje zavetje, da o umetnosti velikih mojstrov, ki so v svoja dela uspeli ujeti vso to magijo in kreativnost narave, niti ne govorim. Prvič sem jo obiskala leta 2005, drugič pet let kasneje z otroki, in obakrat sem bila začarana. Vse je bilo le še bolj intenzivno – barve, vonjave, ljudje …, kot sem si predstavljala. Z lahkoto si predstavljam, da bi v eni od vasic imela svojo kamnito hiško, z zelenim vrtom, kjer v senci s trto pokrite pergole ustvarjam svoj knjižni blog. Je bilo potem kaj čudnega, da sem tudi navdih za ime svojega bloga Literarna lekarna našla tam?

Kje točno in kako pa ste našli navdih za ime Literarna lekarna? Kaj pomeni?

Literarna lekarna se pojavi v knjigi nemške avtorice Nine George Svetloba v Provansi. Pariški knjigarnar Jean Perdu si na ladjici uredi knjigarno, ki ji da ime Literarna lekarna. V njej ne prodaja knjig, ki si jih bralci želijo, temveč tiste, ki jih potrebujejo. Kot pravi, za vsako bolezen in tegobo, ki pesti človeško dušo, obstaja ustrezna knjiga, ki jo lahko pozdravi. Perdu se tistega poletja odpravi na iskanje svoje dolgo izgubljene ljubezni svojega življenja, ki pa živi v Provansi. V knjigi spremljamo njegovo potovanje z Literarno lekarno od Pariza in vse do Azurne obale, kjer Perdu v magični svetlobi, ki ga odseva provansalska pokrajina, spet najde svoj mir. Ko enkrat obiščeš te kraje in skupaj z glavnim junakom odkrivaš nove (nadvse si namreč želim obiskati vasico Montolieu, kjer imajo kar 15 knjigarn in antikvariatov, čeprav v njej živi le dobrih 800 ljudi), jih ne moreš pozabiti in bi se rad nenehno vračal.

Foto: Alenka Štrukelj, osebni arhiv

Katera knjiga bo naj knjiga tega poletja?

Moja naj knjiga poletja bo zagotovo najnovejša knjiga Elene Ferrante Zlagano življenje odraslih. Kot velika navdušenka nad njenimi knjigami res težko čakam, da jo vzamem v roke. Z njo se bomo spet vrnili v Neapelj, kjer bomo skupaj z glavno junakinjo odkrivali skrivnosti, za katere starši mislimo, da jih znamo spretno skriti pred svojimi otroki.

Hvala, Alenka, za poletni mini intervju! Alenko in njen blog Literarna lekarna lahko spremljate na Instagramu LITERARNA LEKARNA

 

Še iščete lokacijo za svoj popoln poletni oddih?
Preverite ugoden izbor pri nas in v tujini: TUKAJ

 

PREBERI ŠE: https://www.vandraj.si/pravljicna-knjigarna-v-benetkah-kjer-nastanejo-najlepsi-selfieji/

Pravljična knjigarna v Benetkah, ki nas je povsem prevzela

 

Dominikanska republika med pandemijo: popotniška izkušnja slovenskega para #intervju

Intervju, Vandramo z, , , ,

Barbara Bedene in Blaž Dobravec sta mlada popotnika, ki sta tudi v zadnjem letu, ko se je svet ustavil, uspela raziskati nekaj kotičkov, ki niso zgolj v mejah domače regije. To pomlad ju je očarala Dominikanska republika.

Barbara in Blaž sta mlad par, ki si s potovanji širi obzorja in hrani svojo popotniško dušo. Blaž je študent računalništva in matematike, Barbara pa študira fizioterapijo. Potovanja rada zabeležita z dobrimi fotografijami in videi, na Vandraj pa smo ju že gostili po njunem potovanju na Bali. Tokrat ju je poklicala Dominikanska republika, kamor sta s šopkom varnostnih ukrepov lahko odpotovala kljub pandemiji. Ta je v zadnjem letu povsem ohromila brezskrbna potovanja in masovni turizem, kot smo ga poznali do zdaj, a z upoštevanjem številnih omejitev in strogih ukrepov ter dobro organizacijo, je tudi to mogoče … Če ne drugače, naj vas Dominikanska republika pogreje skozi njune oči.

Barbara in Blaž sta v Vandraj intervjuju delila izbor imenitnih fotografij in filmček, ki sta ga posnela na potovanju čez lužo ter šopek uporabnih informacij – tudi za čas, ko se bo svet postavil nazaj na noge.

Potovanja so v zadnjem letu obstala, omejitvam navkljub pa ostaja nekaj destinacij, ki jih pandemija ni tako ohromila. Marca sta tako odpotovala v Dominikansko republiko. Kako sta si izbrala to destinacijo? 

Obstaja kar nekaj destinacij, kamor se lahko potuje, so pa tudi v teh državah pogoste določene omejitve – obvezno nošenje mask, policijska ura in podobno. Dominikanska republika ni bila najina prva izbira. Na najinem seznamu želja imava nekaj destinacij, ki si jih želiva še ogledati, a je bila večina od teh držav ali popolnoma zaprtih ali pa je bila obvezna 14-dnevna karantena in se zato zanje nisva odločila.

Med odprtimi je recimo Mehika, ki je bila najina prva izbira. Ko sva za enomesečno potovanje po Mehiki naredila okviren načrt krajev, ki si jih želiva ogledati, pa se je zataknilo pri letalskih kartah, katerih cene so bile kar zasoljene. Zato sva iskala alternativo. Tako je na najin radar prišla Kolumbija, ki je bila takrat še odprta za turiste. Ravno ko sva želela rezervirati letalske karte, ki so bile zelo poceni, sva dobila informacijo, da se bo Kolumbija v naslednjih tednih zaprla. Tudi druga destinacija je splavala po vodi in iskanje najinega potepa je potekalo naprej.

Končno sva prišla do Dominikanske republike, za kamor sva karte rezervirala 10 dni pred odhodom. Odločitev, da odpotujeva tja, je v veliki meri temeljila tudi na tem, da je tam ravno čas, ko se v zalivih nahajajo kiti grbavci. Če povzameva, bi lahko rekli, da je šlo za splet naključij, ki naju je pripeljal v Dominikansko republiko.

Na kakšne omejitve sta naletela pri organizaciji potovanja? 

Pri organizaciji potovanja v Dominikansko republiko načeloma nisva imela nekih večjih organizacijskih težav. Vzela sva zdravstveno zavarovanje, ki krije stroške nastanitve in zamenjave leta v primeru okužbe. Zaradi zahtev pri prestopu v Amsterdamu z letalsko družbo KLM sva morala opraviti tako PCR test (ta ob prihodu na tamkajšnje letališče ni smel biti starejši od 72 ur), ki sva ga opravila na Golniku, kot tudi hitri antigenski test, ki sva ga 4 ure pred vzletom opravila na letališču Marco Polo. Oba testa sva morala narediti tudi na poti nazaj, saj se zahteva v tranzitnih državah v tem času ni spremenila.

Kako je potekalo samo potovanje, od leta do vmesnih transportov?

Potovanje je glede na stanje po svetu potekalo popolnoma brez težav. Seveda ti na vsakem koraku preverijo veljavnost PCR testov – tudi ob prestopih. Tako, da jih je dobro imeti kar vedno poleg letalske karte. Maska pa je seveda obvezna oprema tekom celotnega potovanja.

Zaradi cenovno ugodnejših letov sva izbrala pot Marco Polo -> Amsterdam -> Panama -> Dominikanska republika, kar pa je pomenilo, da je bil najin let malce daljši – približno 24 ur.

Zgodil pa se nama je zanimiv pripeljaj na poti v Dominikansko republiko in sicer ob prestopu v Panami. Nič hudega sluteča sva se kakšno uro pred vkrcanjem na letalo odpravila do najinega terminala za odhod, ko je do naju pristopil velik varnostnik brez identifikacije in od naju zahteval potna lista. Ko sva mu ju pokazala, nama ju je vzel iz rok in naju pozoval, naj mu slediva. V majhni sobi, ki je bila videti kot kaznilnica iz filma, je za nama zaklenil vrata in rekel, naj sedeva. Zasliševal naju je o razlogih za obisk Dominikanske republike, od kje nama denar za potovanje, kaj sva po poklicu … Najbolj kočljivo je bilo ob vprašanjih o količini denarja, ki ga imava s seboj v gotovini in na karticah ter študentskemu delu in financiranju študija s strani države.

Ko smo končno prebrodili jezikovne omejitve – najino znanje španščine je na ravni poznavanja telenovel, medtem ko njihovo znanje angleščine ni nič kaj boljše, – nama je končno verjel, da opravljava študentsko delo in da imamo v Sloveniji študij financiran s strani države. Šele potem nama je povedal, da naju tako zaslišuje, ker padeva v tip ljudi, ki se kasneje iz Dominikanske republike tihotapi v ZDA v upanju za boljše življenje. Sicer mu glede na najina EU potna lista nisva popolnoma verjela (smeh). 

Kje sta iskala nastanitve?

Nastanitve sva v večini iskala na Booking.com, kar na Instagramu pa sva našla tudi en prečudovit apartma (Fixielofts). Pri samem bookiranju hotelov/hostlov sva se odločila, da bova rezervirala le prvi dve noči, saj sva si želela biti čim bolj fleksibilna. Za naju je bila to super odločitev. Večina nastanitev je bila odprtih. Vedela sva, da imajo v Dominikanski republiki tudi policijsko uro, ki sva se jo – z izjemo enega dne – držala.

Si česa nista mogla ogledati/doživeti na račun izrednih razmer?

Ker v Dominikanski republiki večinski del predstavljajo naravne znamenitosti, kakšnih večjih omejitev nisva doživela. Edina stvar, ki sva si jo želela ogledati, a si je nisva mogla, je bila tovarna tobaka.

Na kakšen način sta se premikala po državi in kolikšen del sta obiskala? 

Takoj po pristanku v Dominikanski republiki sva najela avtomobil, ki sva ga imela 9 dni. Z avtomobilom sva se iz Santo Dominga odpravila v Jarabacoo, ki se nahaja v centralnem hribovitem delu države. Pot naju je nato vodila do severne obale – do mesta Puerto Plata. Sledila je vožnja ob severni obali do polotoka Samana. Iz Samane pa sva najino krožno pot zaključila v Santo Domingu.

Kljub vsem priporočilom, naj avta ne najameva, se je ta izkazal za super odločitev. Sicer je bilo celotno potovanje zaradi te odločitve malce dražje (dodatna zavarovanja so obvezna), a je bila svoboda, ki sva jo pridobila s tem, neprecenljiva. S pomočjo avtomobila sva bila popolnoma prosta glede najinega načina potovanja in ogledov znamenitosti. Nisva bila vezana na javni promet, ki je sicer dobro organiziran in precej poceni. Kljub temu sva celo nekaj malega prihranila, ker nama ni bilo treba hoditi na organizirane izlete pri turističnih agencijah. Te so prilagojene ameriškim turistom in s tem tudi ustrezno zasoljene.

Najem avtomobila se res splača, bi pa vseeno odsvetovala vožnjo v večjih mestih. Na avtocestah imajo tudi cestnine, ki se gibljejo od 1 do 7 evrov. Skupno sva za cestnine na celotnem potovanju odštela približno 25 evrov. Do najbolj turističnega predela Punta Cana sva se po vrnitvi avtomobila odpeljala z avtobusom, tam pa sva najela skuter in okolico raziskovala z njim.

Punta Cana

Vajinih top 6 krajev z oddiha v Dominikanski republiki? 

V najboljših 6 krajev v Dominikanski republiki bi definitivno vključila:

  • ogled grbastih kitov v zalivu Samane,
  • Las Terrenas, ki ima prečudovito vrsto restavracij in barov ob plaži,
  • Puerto Plata, kot eno najbolj barvitih mest z zelo prijaznimi ljudmi,
  • Laguna GriGri, kjer si lahko ogledaš prečudovite mangrove,
  • otok Saona – majhen otoček, na katerem so samo palme, čiste peščene plaže in prečudovita kristalno čista voda,
  • slap Slato Jimenoa no. 1 in slap Slato el Limon, oba sta nekaj posebnega. Oba slapova pa naredi še bolj zanimiva pot do njiju, ki te vodi skozi tropski gozd.

Seveda pa je bilo tekom potovanja še kar nekaj zanimivih izkušenj, kot na primer poskušanje svežih zrn kakavovca.

Kaj si želita, da bi vedela, preden sta šla na pot?

Mislim, da bi bila najbolj uporabna informacija ta, da tam skoraj nihče ne govori angleško. Zato bi tudi kakšna ura inštrukcij španščine definitivno prišla prav.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Potovanja in odkrivanje novih krajev, kultur in tradicij so definitivno stvar, ki naju navdušuje. Spontanost in spoprijemanje z nenačrtovanimi situacijami sta definitivno dve lastnosti, ki sva se jih bila prisiljena naučiti. V trenutni situaciji pa definitivno živiva moto:

Če se znajdeš v slepi ulici, ne obupaj in se obrni ter najdi drugo pot.

Se je vajin pogled na potovanja in zanimive destinacije ob trenutnih razmerah kaj spremenil?  

Popolnoma iskreno, ne. Pa naj ne bo to zdaj povod za jezne komentarje, a po najinih izkušnjah se je izkazalo, da se popolnoma enakih (če ne še bolj strogih) ukrepov, kot se jih drživa doma, drživa tudi med potovanjem in posledično nimava nekih dodatnih razlogov za strah.

Je pa res, da je zaradi trenutne situacije prišlo do kar velikega števila negativnih posledic pri potovanju – dodatni ukrepi, stroški testov, policijska ura … Po drugi strani pa potovanje v trenutnem času prinese tudi nekaj dobrih stvari. Na Zakintosu lansko poletje in zdaj v Dominikanski republiki sva bila na številnih destinacijah praktično sama. (Njun posnetek z Zakintosa najdete TUKAJ).

Kateri kotički sveta ostajajo na vajinem seznamu krajev, ki jih morata videti še v tem življenju? 

No, če bi začela naštevati, nam bi verjetno zmanjkalo prostora (smeh). Na vrhu so zagotovo Japonska, Filipini, Mongolija, Tanzanija, Nova Zelandija, Avstralija in severne države Evrope – Norveška, Švedska, Finska. Seveda pa je malce nižje na seznamu še zelo veliko drugih kotičkov.

 Blaža in njegove imenitne fotografije ter videoposnetke lahko najdete na njegovi spletni strani (TU), lahko pa ju spremljate tudi na popotniškem blogu (TU).

Foto in video: Blaž Dobravec (Instagram: @blazdobravec) in Barbara Bedene (Instagram: @barbarabedene)

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Mlada Slovenca, ki že dobro leto živita na Novi Zelandiji in nabirata kivije #intervju

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

DOMINIKANSKA REPUBLIKA DOMINIKANSKA REPUBLIKA  DOMINIKANSKA REPUBLIKA 

Mlada Slovenca, ki že dobro leto živita na Novi Zelandiji in nabirata kivije #intervju

Intervju, Vandramo z, , , , , ,

Edina in Jan sta mlada Slovenca, ki že od novembra 2019 živita na Novi Zelandiji. Njune dogodivščine ni ustavil niti izbruh pandemije, svoje izkušnje z delom na drugem koncu sveta pa beležita tudi na blogu Live 2 Quest.

Edina in Jan pišeta prav posebno zgodbo. Skoraj leto dni že živita v kombiju, kar jima omogoča svobodo gibanja po Novi Zelandiji, hkrati pa tudi nižje stroške bivanja. Ker sta na drugem koncu sveta z delovno-potovalno vizo, je za njima že kup zanimivih zaposlitev, nekaj zanimivih dogodivščin pa sta z nami delila v tokratnem Vandraj intervjuju. Pa ju spoznajmo!

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva Edina in Jan iz Prlekije. Prihajava iz podobnih študijskih smeri, Jan je študiral fiziko, Edina pa matematiko. En na drugega precej dobro vplivava. Edina je Jana popeljala v svet knjig, Jan pa ji je približal vsakodnevno športno aktivnost. Skupen čas najraje preživljava na pohodniških poteh ali v udobni kavarni ob kovanju načrtov za prihodnost. Zelo rada spoznavava ljudi in slišiva njihove zgodbe, a rada imava tudi čas zase.

Na Novi Zelandiji sta od novembra 2019. Kaj vaju je odneslo tja in s čim se tam trenutno ukvarjata? 

Ko sva bila v zadnjem letu študija, sva poletje preživela v ZDA in to je bila najina prva izkušnja z delovno potovalno vizo. Teh pet nepozabnih mesecev v Ameriki nama je spremenilo pogled na potovanje, delo in način življenja. Ugotovila sva, da želiva tovrstnih izkušenj doživeti čim več. Odločila sva se, da bova najprej poskušala z Novo Zelandijo – in tukaj sva.

V zadnjem mesecu sva potovala po južnem in severnem otoku, se učila surfati in urejala vsebine za najin blog, saj sva nedavno dodala novo rubriko, v kateri predstavljava zgodbe ljudi, ki jih spoznavava med najinim potovanjem. V naslednjih nekaj dnevih pa začneva z novo službo, nabiranjem kivijev.

Kako zahteven je proces pridobivanja delovno-potovalne vize?

Proces pridobivanje vize ni toliko zahteven, kot je nepredvidljiv. Za Slovence je namreč na voljo le 100 viz, ki se razdelijo po principu: »Kdor prej pride, prej melje.« Prijave za vize se odprejo vsako leto v začetku aprila in poidejo v nekaj minutah. Tako, da moraš biti s prijavo kar hiter. Ampak, če se na to dobro pripraviš, se pozanimaš kakšen je postopek, je proces pridobitve vize dokaj preprost. Več o pripravi in postopku pridobitve vize, lahko bralci preberejo na najinem blogu.

Kako sta se lotila iskanja službe? Že pred odhodom ali šele na Novi Zelandiji? 

Prvo službo sva našla preko skupine na Facebooku, nekaj dni pred odhodom na Novo Zelandijo. Opis službe se nama je zdel zanimiv in sva tako hitro poslala prošnjo. Izmenjali smo nekaj elektronskih sporočil, imeli kratek Skype intervju in to je bilo to.

Sicer sva z iskanjem službe sprva nameravala počakati do prihoda na Novo Zelandijo, ampak je bila selitev na drugi konec sveta že sama po sebi dovolj velik izziv, tako da sva bila kasneje kar hvaležna, da sva to uredila že pred odhodom.

Kakšna dela vse sta opravljala? Imata kakšno res nenavadno izkušnjo?

V najini prvi službi sva delala za petčlansko družino, ki ima ogromno posestvo ob reki na skrajnem severu države. Ukvarjali so se z oddajo turističnih kočic in glampingom, tako da sva čistila in skrbela za te koče, urejala okolico in opravljala druga različna dela na posestvu.

Najina druga zaposlitev je trajala samo en teden, kjer sva nasadila ekološke kivije. Pri tretji zaposlitvi, na južnem otoku Nove Zelandije, pa sva sadila češnje, nabirala maline, kasneje pa vodila manjšo skupino nabiralcev ter trgovino s prodajo sadja, sladoleda in sadnih sokov.

Ja, seveda so vedno kakšne nenavadne izkušnje. Mogoče bi izpostavila to, da ko sva dobila pogodbo za delo pri najinem tretjem delodajalcu, je v pogodbi bil dodan odstavek, da je podjetje nudistično in če naju ne moti, da so nabiralci včasih popolnoma goli. To se nama je zdelo kar nenavadno.

Na kakšne ovire pa sta naletela pri iskanju doma na drugem koncu sveta? 

Ker sva se že pred odhodom na Novo Zelandijo pri drugih popotnikih, ki so potovali z enako vizo, pozanimala, kako je živeti in potovati po Novi Zelandiji in uredila prvo zaposlitev, ki je vključevala tudi manjše stanovanje, pri iskanju doma nisva naletela na nobeno večjo oviro. Po prvih nekaj mesecih življenja v stanovanju na Novi Zelandiji pa sva se odpravila na pot in začela živeti v najinem kombiju, ki sva ga kupila takoj po prihodu na Novo Zelandijo. Sedaj v kombiju živiva že 320 dni. Na tak način življenja sva se hitro navadila in ena izmed prednosti je ta, da si dom lahko ustvariš kjerkoli. Tako imava najin dom v bistvu vedno s sabo, kar nama je super. 

So življenjski stroški višji od zaslužkov ali vama uspe ob tem tudi kaj prihraniti? 

V primerjavi s Slovenijo so tukaj dražji elektrika, internet, oblačila in najemnine. Stroškov z elektriko in internetom nimava, tudi najemnine ne plačujeva več, odkar živiva v kombiju. Večinoma spiva v kampih, ki so brezplačni, saj je tam ponavadi vse, kar potrebujeva.

Tukaj sva se res naučila živeti z manj, trudiva se, da z ničemer ne pretiravava. Na tak način sva dosegla kar nizke stroške življenja in uspeva varčevati za najine prihodnje dogodivščine. O stroških življenja imava napisan tudi članek na blogu (tu).

Kaj si želita, da bi vedela, preden sta šla v to? 

Pred odhodom na Novo Zelandijo sva se kar konkretno pozanimala o tukajšnjem potovanju in delu, tako da sva bila že pred odhodom kar dobro pripravljena na vse – razen seveda na to, da sva tukaj že precej več kot eno leto. Spakirala sva res malo stvari, a če bi pakirala še enkrat, bi vzela s sabo še manj.

Na katerem koncu te zelene dežele živita in koliko sta jo že uspela raziskati? 

Trenutno živiva v okolici mesta Mount Maunganui v regiji Bay of Plenty, kakšnih 200 km južno od Aucklanda. Kot sva omenila že prej, je kombi najin dom, tako da si dom narediva kjerkoli se ustaviva. Sva pa nekoliko več časa preživela na skrajnem severu države, na Northlandu, kasneje pa še v Wellingtonu, Motueki, ki leži na severu južnega otoka in v majhnem smučarskem mestu Wanaki.

Tako na severnem, kot na južnem otoki Nove Zelandije, sva do sedaj preživela približno sedem mesecev. Uspelo nama je prevoziti praktično celotno državo in videti skoraj vse kar sva želela. Nekaj želja pa sva pustila še za te zadnje mesece življenja na drugem koncu sveta. 

Torej sta dodobra izkusila tudi sloviti #vanlife. Kaj vama je dal?

Že nekaj dni po prihodu na Novo Zelandijo sva kupila manjši kombi in prvo noč #vanlifa izkusila kar na parkirišču za avtomehansko delavnico. Preden sva od sebe dala najvišji denarni znesek v življenju, sva vsekakor bila pazljiva (še vedno premalo :D). Tako, da so pred dejansko prodajo morali urediti še nekaj malenkosti. To so bili za naju najbolj stresni dnevi na Novi Zelandiji, a po tem je šlo samo na bolje.

Kot sva omenila že prej, je sedaj za nama že 320 dni življenja v kombiju in sva za to izkušnjo res hvaležna, saj sva se naučila res ogromno. Naučila sva se živeti z manj in ceniti tiste manjše stvari v življenju, ki sva jih pred tem vzela za samoumevne. Ustvarila sva si res udoben, majhen, mobilen dom in življensko rutino, ki nama je pisana na kožo. Vsak dan je tako poln nekih dogodivščin.

Nova Zelandija je sicer ena najuspešnejših držav pri zajezitvi koronavirusa. Kako je izbruh pandemije otežil vajino življenje na drugem koncu sveta in kako to, da se vmes nista vrnila v Slovenijo? Kakšne omejitve veljajo trenutno in kakšno je splošno vzdušje? 

Lani marca, ko se je svet počasi začel zapirati, sva zaključevala s prvo službo in bila namenjena na večmesečno potovanje. Dva dni preden sva nameravala začeti potovati pa je Nova Zelandija razglasila karanteno. Zaradi tega sva na isti lokaciji ostala še dodatna dva meseca. V tistem trenutku sva bila precej razočarana, saj sva bila do takrat na Novi Zelandiji že 4 mesece in sva videla le majhen delček države. Res sva si želela novih izkušenj in odkrivanja lepot Nove Zelandije.

Če pa sedaj pogledava nazaj, sva zelo hvaležna za udobje, ki sva ga bila deležna takrat. Živela sva na precej odročni lokaciji. Imela sva svoje stanovanje in ogromno območje, kjer sva se lahko prosto gibala. V bistvu vpliva karantene tam sploh nisva čutila. Takrat so nama določene stvari sicer šle na živce, a če primerjava najino situacijo s situacijo večine, se nimava kaj pritoževati in sva res hvaležna.

Vpliva pandemije po karanetni ni bilo čutiti v nekem negativnem smislu. Za naju je v nekaterih primerih bilo še lažje, saj je bilo turistov vsekakor manj. Vpliv pa se je začel čutiti kasneje, ko nama je novembra potekla najina prvotna viza in bi se morala vrniti domov. Takrat je novozelandska vlada podaljšala vize za dodatnega pol leta. Na tak način so poskušali znotraj države zadržati čim več mladih na delovno potovalni vizi, ki bi v prihajajoči poletni sezoni predstavljali velik odstotek delovne sile.

Podaljšanja viz sva bila zelo vesela, saj je v primerjavi s Slovenijo življenje tukaj potekalo normalno in sva lahko ta čas dobro izkoristila. Trenutno omejitev praktično ni. Po tisti prvi karanteni celotne Nove Zelandije marca lani, je v karanteno dvakrat prešla le regija v kateri je Auckland. Preostala država je bila takrat le nekoliko bolj pazljiva in pri vstopu v javne prostore smo se morali vpisati v sistem z aplikacijo. Splošno vzdušje v državi pa je precej pozitivno, vsi smo zelo hvaležni, da smo v tem trenutku tukaj in smo deležni takšne svobode.

Je to kraj, kjer se vidita dolgoročno ali načrtujeta vrnitev v Slovenijo (/morda kam drugam)?

Zaenkrat se na Novo Zelandiji ne bi preselila, a morda se bo to z leti spremenilo, saj je bilo zadnje leto res lepo, aktivno in udobno, vse kar si želiva. Pogrešava le družino in prijatelje. Najina želja po spoznavanju drugih držav in kultur je trenutno prevelika, da bi se nekje zares ustalila, poleg tega pa je trenutno prihodnost precej nepredvidljiva.

Vsekakor pa bi v bližnji prihodnosti rada daljše obdobje preživela v domačem Ljutomeru. 

Kaj pa vajine izkušnje z lokalci? Kako bi jih opisala?

Ljudje na Novi Zelandiji gredo skozi življenje nekoliko bolj sproščeno. Vedno najdejo čas zase, družino, uživanje in za tiste sproščene trenutke. En na drugega ne gledajo zviška, na primer, če je nekdo poklicno bolj uspešen ali ima višjo izobrabo. Med druženjem se o tem sploh ne pogovarjajo, medtem ko je status v Sloveniji velikega pomena. Zdi se nama tudi, da je doma pomembno, da greš po tradicionalni poti.

Tukaj na Novi Zelandiji so tudi precej iznajdljivi in v velikem številu ustanavljajo svoja majhna podjetja ter se ne obremenjujejo preveč z mnenjem drugih. V skupnosti se zelo podpirajo. Vedno kupujejo lokalno, čeprav je dražje. Zavedajo se, da če podpirajo druge, bodo podporo dobili povrnjeno, s tem pa ustvarjajo svojo pozitivno ekonomijo. Pri nas v Sloveniji pa je precej tekmovalnosti. Pogosto mislimo, da je uspeh drugih naš poraz.

Poleg vsega tega so tudi resnično prijazni in ti vedno priskočijo na pomoč. Kadarkoli sva se znašla v slabi situaciji, nama je pomagala prva mimoidoča oseba. 

Še pred Novo Zelandijo sta preizkusila tudi poletno delo v ZDA. Kakšna izkušnja je bila to?

Če ne bi bilo poletne delovne izkušnje v ZDA, ne bi bilo najinega življenja na Novi Zelandiji in verjetno tudi bloga ne. Teh 5 mesecev v ZDA je bila za naju res ena boljših izkušenj. Celotno poletje sva delala v družinskem kampu ob čudovitem jezeru Squam.

Tam smo v skupinskih kočah, praktično sredi gozda živeli tudi vsi zaposleni – prek 100 študentov iz Slovenije, Poljske, Češke, Rusije, Mehike in ZDA. Čez dan smo skrbeli za urejenost koč in okolice, dostavljali drva in led (več o tem v najinem članku) ter pripravljali obroke za goste. Popoldneve pa smo preževeli na pomolu ob jezeru in se zabavali, kot se za študente spodobi.

Že po nekaj dneh v kampu sva se počutila kot doma, življenje tam je bilo res udobno. Spoznala sva ene najboljših prijateljev, s katerimi sva v rednem stiku in komaj čakava, da jih spet obiščeva. V tistem poletju sva se naučila ogromno. Spoznala sva, kdo sva, ugotovila, kako se je v tujem jeziku v določenih primerih težko izraziti in pobližje spoznala posledice neenakopravnosti in rasizma.

Po končanem delu sva mesec dni potovala po vzhodni obali ZDA in obiskala nekaj res ikoničnih mest, si ogledala tekme košarke, ameriškega nogometa in baseballa ter plavala z morskimi kravami.

Poletno delo v ZDA bi priporočala vsem študentom z željo po potovanju in drugačnemu načinu spoznavanja tuje kulture. Res je, da je izkušnja precej odvisna od ameriškega delodajalca, a Nomago je povezan z zares zanesljivimi delodajalci in ti lahko podajo dobra priporočila, pa tudi proces pridobitve viz in urejanje vsega ostalega je res preprost, saj te skozi prijavo vodijo korak za korakom. 

Kako dolgo ustvarjata svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

Željo po ustvarjanju bloga sva imela že kar nekaj časa. Ta se je po poletju v ZDA samo še povečala, a časa ob zaključevanju študija nisva našla. Večeri po službi tukaj na Novi Zelandiji pa so bili za takšno ustvarjanje ravno pravšnji. Blog sva tako začela pisati januarja 2020 in z njim sva v prvi meri želela ustvariti platformo, na kateri bi drugi popotniki lahko našli zbrane vse potrebne informacije glede delovno potovalnih viz po svetu.

Sama sva namreč pred odhodom na Novo Zelandijo informacije iskala na vseh koncih spleta in pri prijateljih, a določenih stvari vseeno nisva uspela najti. Na tak način želiva drugim olajšati pridobitev vize in urejanje vsega ostalega. Poleg tega pa z blogom želiva širši javnosti predstaviti še drugačen način življenja, potovanja in dela. Želiva čim več mladih navdušiti za tak način spoznavanja drugih kultur, izobraževanja, pridobivanja novih izkušenj in osebne rasti. Zavedava se, da je tak način življenja verjetno le začasen, a izkušnje, ki jih v tem obdobju lahko nabereš, so neprecenljive.

Najin blog se počasi še razvija. Poleg vseh teh napotkov za pridobitev vize in potovalnih načrtov, sva dodala še zgodbe ljudi, ki jih spoznavava med potovanjem. Te zgodbe sva začela pisati, da bi ljudem približala različne kulture, saj se nama zdi pomembno, da si na potovanju ne ogledamo samo turističnih znamenitosti, ampak da si vzamemo čas tudi za to, da prisluhnemo ljudem, ki jih tam srečamo. Midva se na tak način ogromno naučiva in sva to želela približati še ostalim, še posebej sedaj, ko so potovanja za večino ljudi nemogoča.

Omenjene zgodbe lahko preberete na povezavi TU.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vajinem blogu?

Zaenkrat je najbolj bran načrt potovanja po regiji Nelson – Tasman na južnem otoku Nove Zelandije (klik).

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

V redu je, če na potovanju ni vsaki dan najboljši. Pridejo težki dnevi in ovire, zaradi katerih bi najraje obupal. Ampak če se z njimi soočimo in jih premostimo, na drugo stran pridemo še z eno življenjsko lekcijo več.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Verjetno AirBnB izkušnja iz Tenerifov. Slike in opis stanovanja so bili precej zavajujoči. Že vožnja do prenočišča je bila nekoliko sumljiva, pot za hišo še bolj, v najini garsonjeri pa so naju pričakali ščurki, mravlje, umazana posteljnina in večurno nočno lajanje psov za zaklenjenimi vrati sredi sobe. 

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Mogoče to, da je potovanje »dopust«. Ko načrtujemo potovanje, gre v to ogromno dela. Če ne vložiš tega dela pred potovanjem, pa se boš s tem soočal, ko boš tam. S tem misliva iskanje prenočišč, izposojo vozila ali seznanjanje z avtobusnimi/železniškimi povezavami, iskanje zate zanimivih znamenitosti, dobrih kavarn, hrane, ki bi jo želel poskusiti, optimiziranje potovalnega načrta, itd.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Živeti z manj. Živeti z manj stvarmi, manj stroški, z manj nekih nepotrebnih distrakcij, ki si jih sicer sami ustvarjamo zase. Zdi se nama, da je tak način življenja bolj zdrav, saj imava manj skrbi, manj nepotrebnih misli, manj zapravljenega časa. Velikokrat gremo skozi življenje preveč ozkogledno, naše okolje preveč vpliva na nas in ne vprašamo se ali si določeno stvar res želimo, če je to res dober korak za nas.

Naučila sva se tudi bolje soočati s stresnimi situacijami. Doma se vedno lahko zaneseš na pomoč družine in prijateljev, na drugem koncu sveta pa si praktično sam, zato se moraš naučiti zanašati nase in zaupati v svoje sposobnosti.

V zadnjem letu in pol pa sva premagala še en pomemben strah. Ni naju več strah živeti na najin način, si ustvarjati svoje življenjske poti, ki je morda nekoliko druačna od tradicionalne. To je doma težko doseči, ker je okoli tebe veliko ljudi, ki živijo drugače kot si ti želiš. Takšne so njihove želje in čeprav ne pritiskajo nate neposredno in bi tudi tvoj način življenja sprejeli odprtih rok, vseeno čutiš neka pričakovanja.

Težko je narediti preklop v svoji glavi, ker imaš še vedno zakoreninjene neke vrednote, ki morda niso najboljše zate, a jih vseeno smatraš kot resnične oz. edine dobre. Ta distanca pa je pri tem pomagala, tega strahu več ni. Postala sva bolj samozavestna in veva, česa sva sposobna.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata? 

Pogrešava udobje in toplino doma in domačih. In hrano! Seveda si lahko tu skuhava kar želiva, ampak atijeva prleška gibanica je le atijeva gibanica.

HITRIH 6

Najljubša država: Nova Zelandija

Najljubše mesto: Wanaka / Ljutomer

Najljubša plaža: Mount Manganui beach

Najljubša kulinarika: azijska

Naljubši način transporta: najin (kombi) Rižek

Najljubši jezik: slovenščina

Edini in Janu ter njuni dogodivščini lahko sledite na blogu (tu), Facebooku (tu) in Instagramu (tu). Njuno delo pa lahko podprete s skodelico kave – več o tem TU.

Foto: osebni arhiv Edine in Jana 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Tak je prenovljen portoroški hotel z notranjo plažo in hamamom

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

 

 

Petra Jan: Inženirka strojništva, ki gre v svet rada tudi povsem sama

Intervju, Vandramo z, , , ,

Moja tokratna sogovornica je Petra Jan, mlada raziskovalka, ki jo je na študij strojništva odneslo zanimanje za podmornice in konstrukterstvo, a se je kasneje našla v tribologiji. Tokrat sva se osredotočali na njeno drugo veliko strast – potovanja. 

Petra Jan je vse prej kot običajna sogovornica. Zanimajo jo stvari, za katere povprečen človek še ni slišal, a so vse prej kot dolgočasne. Rada raziskuje – tudi svet in nove kotičke. Z nami pa je delila kup imenitnih dogodivščin in novih idej za oddihe, ko bodo ti spet mogoči.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Živjo, moje ime je Petra Jan. Po poklicu sem inženirka strojništva in trenutno v Ljubljani kot mlada raziskovalka delam doktorat iz tribologije. Na spletu ustvarjam blog z imenom Erratic Engineeress, kjer pišem o svojih potovalnih prigodah, zadnje čase pa tudi o hrani, trajnostnem načinu življenja in ostalih interesih – od tod ime erratic = nepredvidljivo, brez rednega vzorca, ker bi težko rekla, da ima blog eno, definirano nišo. Poleg tega rada kuham, berem knjige in preizkušam različne hobije, v zadnjem času se npr. učim špansko in vezem.

Trenutno delate doktorat iz strojništva. Kaj vas je zaneslo na takšno karierno pot?

Pravzaprav me na to pot ni ravno zaneslo, ker sem že relativno zgodaj vedela, da me zanima naravoslovje in kako stvari delujejo. Po gimnaziji sem se vpisala na študij strojništva – takrat so me zanimale podmornice in konstrukterstvo, vendar sem kmalu ugotovila, da mi bolj ležijo materiali in detajli, zato sem se našla v tribologiji. Ker me je po končanem magisteriju bolj zanimalo raziskovalno delo kot delo v industriji, sem se vpisala še na doktorat in zaenkrat se mi zdi, da sem se odločila pravilno.

Eno leto ste živeli tudi na severu Švedske. Kaj vas je odneslo tja in kakšno je življenje na – 25°C?

Tako je, živela sem v Lulei, v švedskem delu Laponske. Tam sem delala 2. letnik magisterija v sklopu skupnega evropskega programa in moram reči, da je del mene za vedno ostal gor na severu. Kljub temu, da so zime brutalne, je pokrajina boleče lepa, tako nizke temperature pa ponujajo popolnoma nove, neverjetne izkušnje. Pozimi smo bili približno pol leta v temi in vsake par dni sem lahko opazovala severni sij ob reki 5 minut stran od stanovanja.

Najnižja temperatura, ki sem jo izkusila, je bila -37°C, vendar pa ti že pri -20°C globoko zamrznejo trepalnice, kar je res hecen občutek. Univerza v Lulei ima zato podzemne tunele za prehajanje med stavbami, ki pridejo še kako prav. Poleg tega v Lulei zamrzne tudi morje, tako da smo se lahko do bližnjega otoka odpravili peš po ledeni cesti, ki je prevozna tudi z avtomobilom v mesecih, ko je led za to dovolj debel. Hoja po morju je res nekaj nedojemljivega, še bolj nepojemljivo pa je, da je za severne Švede taka zima nekaj povsem običajnega. Avtobusi so vozili po urniku tudi v največjih snežnih zametih in Švedi so še pri -25°C prirejali žurke ob ognju v naravi, kjer je marsikateri tuj študent skoraj dobil ozebline.

Veliko ste potovali tudi sami. Katere so prednosti in slabosti solo popotništva?

Prednosti je veliko, če znaš biti sam v svoji družbi in zaupati vase. Zame je največja prednost, da se mi na poti ni treba prilagajati nikomur, da lahko spreminjam plane po želji in trmasto hodim po 3 ure v eno smer do neke obskurne destinacije, če mi to zapaše. Največja slabost se mi zdi, da nimaš nikogar, s komer bi lahko delil doživljaje, vendar vsaj jaz na poti vedno spoznam veliko ljudi, zato se mi to ne zdi tako problematično.

No, gotovo je še ena večja slabost to, da nimaš nikogar, ki bi ti pazil prtljago, ko greš na stranišče. In da greš sam težko v bar na pijačo ali na zabavo, ne da si videti kot lahka tarča ali pijanec. Sploh pri ženskah je to lahko tudi vprašanje varnosti. Predvsem gre za to, kako kot družba dojemamo ljudi, ki so »sami«. Nekaterim se zatakne že pri obedovanju v restavraciji, ker je prositi za mizo za enega v določenih državah res malce neprijetno. O dobrih in slabih straneh solo potovanj sem se sicer precej na široko razpisala na blogu, da ne bom tu predolga.

Kolikšen del leta v sicer bolj naklonjenih razmerah preživite na potovanjih?

V študentskih letih sem poskušala čimveč časa preživeti na potovanjih, posebno med poletjem. Študij v tujini je bil seveda eno veliko potovanje. Sedaj ko sem omejena s službo pa se bom morala prilagajati dopustom in vikendom. Čeprav bi z veseljem ponovno delala na kakšnem projektu v tujini ali šla na potovanje za par mesecev, me nikoli ni vleklo, da bi živela na poti kot “polnočasna” popotnica.

Kako izbirate naslednjo destinacijo?

Načeloma glede na razpložljiv čas, finance, sezono in glede na to, kdo gre z menoj. V prostem času z enim očesom spremljam različne potovalne vsebine in v času pred kovidom sem imela vedno na zalogi vsaj 3 napol izdelane potovalne plane. Na koncu ponavadi pretehta cena letalskih kart in najboljša možnost glede na trenutne razmere, nikoli nimam fiksnih potovalnih planov v smislu “letos grem tja”.

Se je v zadnjem letu vaš odnos do potovanj in njihove še do lani samoumevne dostopnosti kaj spremnil?

Niti ne. Precej pogrešam potovanja in upam, da se bomo čimprej lahko spet odpravili v tujino. Ampak jih nikoli nisem jemala za samoumevna.

Od kod sicer prihajate? Katere kotičke vašega kraja bi pokazali tistim, ki ga še ne poznajo?

Sem rojena in vzgojena v Ljubljani, kot bi rekli v angleščini. Zagotovo bi bili na vrhu seznama poleg očitnih znamenitosti Zmajski most, Metelkova, Čajna hiša v starem delu mesta in vodna zapornica na Ljubljanici pri cukrarni.

Katero od preteklih potovanj vam je najbolj pri srcu?

Res težko izberem samo enega. Moje prvo solo potovanje je bilo 5 tednov couchsurfinga po Avstraliji, kar se mi je močno usedlo v srce, predvsem zato, ker so me vseh 5 tednov gostili super ljudje, ki so mi po 5 minutah zaupali ključe svojih stanovanj. S takega potovanja se res težko vrneš nespremenjen. Od mojih potovanj mi je bilo zelo všeč tudi potovanje v Gruzijo, kamor sva šla s fantom, in Svalbard, kamor sem šla sama. Od družinskih potovanj v mlajših letih pa sta mi najbolj ostali v spominu Islandija in Turčija.

Kako dolgo ustvarjate svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

Blog bo februarja star 2 leti. V mojem opisu piše, da še vedno verjamem v zmaje in dobro, ker so zmaji kul in ker je bil eden izmed razlogov za nastanek mojega bloga to, da sem želela deliti svoje pozitivne izkušnje z ljudmi po svetu. Prijatelji in znanci so me vedno spraševali, kam grem naslednjič ter kako to, da toliko potujem, če me ni strah iti sama in v lastni organizaciji.

Če preveč poslušamo novice, je svet res pogosto videti poln slabih ljudi in temnih kotičkov. Zato sem želela deliti svoje izkušnje in spodbuditi tudi druge k takim oblikam potovanja ali vsaj k potovanjem na sploh. Življenje je precej lepše, če na zemljevidu vidimo spomine na prijazne ljudi in neverjetne znamenitosti, kot samo krizna žarišča. Trudim se biti iskrena glede svojih izkušenj, predvsem kar se tiče potovalnih nasvetov, ker ni vse vedno lahko ali samoumevno. Ampak verjamem, da lahko vsak potuje. Sčasoma se je blog sicer razširil tudi na druge teme, ampak potovanja zagotovo ostajajo glavna tema.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vašem blogu?

Ironično je moja najbolj popularna objava vodič o hitrem vlaganju, ki je bil očitno viralna, ker ga je delila ena ameriška mama blogerka. Drugače pa je moja najbolj brana objava še vedno moje iskreno razmišljanje o vrnitvi k življenju nazaj v rodni državi, s katero se je očitno veliko ljudi poistovetilo.

Na kakšen način si financirate svoje poti? Z blogom tudi služite?

Za svoja potovanja sem vedno plačala sama oz. starši v mlajših letih. Zaenkrat še nisem bila na nobenem sponzoriranem potovanju v stilu klasičnih potovalnih blogerjev. Ker ne želim imeti oglasov ali reklamirati 1001 produkta na svojem blogu, trenutno ne zaslužim prav veliko. Lani sem dodala gumb za donacije in se je od prijaznih ljudi nabralo par evrov za kavo, ampak zaenkrat blog še ne plačuje sam zase.

Na potovanjih imate tudi stike z lokalci. Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Seveda, pravzaprav se precej trudim, da spoznam čimveč lokalcev, sploh kadar potujem sama. Pogosto uporabljam couchsurfing in se udeležujem lokalnih dogodkov. Morda so mi bili najbolj simpatični Škoti, posebno na otoku Skye, kjer sem bila zunaj sezone. Ker sem bila ena izmed redkih turistov v tistem času, so me po 2 dneh poznali in prijazno pozdravljali že vsi vozniki avtobusa, natakarji v kavarni in lokalne stare mame. Tudi v Gruziji so bili ljudje izjemno prijazni in so naju s fantom kot državljana bivše Jugoslavije takoj vzeli za svoja.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Ne. Tudi v obdobju pred blogom sem vedno fotografirala zanimive stvari, ker sem jih želela deliti z drugimi, ko sem prišla domov. Je pa res, da sem takrat naredila manj fotografij. In da so bile moje fotografije na splošno precej slabše, ker sem želela zgolj funkcionalno pokazati tisti objekt in se nisem ubadala s koti in kompozicijo. Moji videi so še vedno taki, slabi. Šele kasneje sem začela skozi objektiv na telefonu gledati z bolj umetniškim, estetskim pristopom.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Zaupajte v svoje instinkte. Če se vam nekaj ne zdi v redu, verjetno ni. Če se vam tisti dan ne da slediti vašemu popotnemu planu, ostanite dan dlje, pojdite na še eno pijačo z lokalci, obiščite mesto izven poti z zanimivim imenom … Vse preveč ljudi fiksno sledi svojim načrtom in zamudi ali zavrne spontane izkušnje, ki so zame najlepši del potovanj.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Gruzijski Adjaruli khachapuri (kruhov čolniček, napolnjen s sirom, jajci in maslom), švedski Kaffeost (sir v kavi, morda ne najljubša jed, ampak zagotovo ena izmed najbolj zanimivih) ter turški Iskender kebab (döner kebab v pekoči paradižnikovi omaki). Mislim, da imata prvi 2 eno skupno temo …

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Uf, na srečo nimam veliko neprijetnih izkušenj. Imam pa eno zabavno neprijetno iz Avstralije. Na poti iz Sydneyja do Brisbana sem se peljala v avtu z nekom, ki je šel v to smer in sem ga našla preko rideshare strani. Na poti so ga zagrabile precej boleče prebavne težave, do te mere, da mi je sredi avtoceste rekel, naj primem volan in naju nekako ustavim, da mora nujno ven iz avta. Nekako sva precej adrenalinsko znavigirala na odstavni pas, nakar je izginil za ograjo za 20 minut in prišel nazaj v podobno slabem stanju. Ni mi preostalo drugega, kot da sem naju brez vozniške (pozabila sem jo v Sloveniji) peljala do najbližje bencinske, kjer se je nato zaklenil v WC. Mene pa je naprej peljal tovornjakar, ki se mu je cela prigoda zdele precej smešna. Podrobna zgodba je seveda tudi na mojem blogu. 

Katera destinacija je presegla vaša pričakovanja in katera vas je razočarala?

Svalbard je daleč najbolj presegel vsa moja pričakovanja. Spomnim pa se, da mi Slovaška ni bila posebno všeč ali zanimiva, ko sem bila tam v mlajših letih na potovanju z mamo.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da lahko potuješ le, dokler si mlad oz. mora za to biti pravi čas ter da so popotniki zgubljene duše. Menim, da je za potovanje vedno pravi čas in da se da tudi z zelo majhnim finančnim vložkom videti veliko. Vendar pa to zahteva malce več organizacije in iznajdljivosti.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Zagotovo tega, da trava nikoli ni bolj zelena pri sosedu. Ljudje smo si po svetu precej bolj podobni kot mislimo. Vsi imamo iste težave in smo preprosto ljudje. Predvsem Slovenci smo nagnjeni k pritoževanju nad vsem in morala sem iti v tujino, da sem se naučila zares ceniti svojo državo. Marsikaj imamo urejeno bolje kot drugje, marsikaj pa bi seveda morali izboljšati, ampak v splošnem sploh ni tako slabo, kot se pritožujemo.

Ravno zato marsikdo ne more razumeti, zakaj sem se po življenju v tujini vseeno vrnila domov. Poleg tega so me potovanja naučila, da svoj denar raje zapravljam za izkušnje, kot stvari, in me usmerila v bolj trajnostni način življenja. Ko sem npr. živela v Leedsu (UK), sem bila zgrožena nad njihovim odnosom do smeti in začela zavestno zmanjševati svoje odpadke. Ko sem obiskala Svalbard pa sem izkusila, kaj zares pomeni neokrnjena, divja narava in res bi mi bilo hudo, če bi arktično okolje popolnoma izginilo.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Absolutno. Bučno olje, skuto, zelo kvalitetno lokalno hrano in ravno pravo mero prijaznosti do neznancev brez rinjenja v njihov osebni prostor.

HITRIH 7

Najljubša država: Norveška

Najljubše mesto: Sevilja, Španija

Najljubša plaža: na Ukancu v Bohinju, Slovenija

Najljubša kulinarika: karkoli pekočega s sirom

Naljubši način transporta: vlak

Najljubši jezik: slovenščina

Prva država na seznamu za obisk po koncu pandemije: Ferski otoki (Danska)

Foto: Petra Jan/osebni arhiv

Petri lahko sledite tudi na njenem blogu (tu) in Instagramu (tu). 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Slovenci in Slovenija skozi oči Japonke Kei #INTERVJU

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Slovenci in Slovenija skozi oči Japonke Kei #INTERVJU

Intervju, Vandramo z, , , , , ,

Kei Kamijima je Japonka, ki je v Sloveniji preživela zadnjih 10 mesecev. Govorili sva o kulturnih razlikah in neobičajnih navadah, o življenju na drugem kontinentu med pandemijo, športu in stvareh, ki so nam skupne.

Kei Kamijima je doktorica filozofije, profesorica športne vzgoje in igralka namiznega tenisa. Prihaja z Japonske, natančneje iz prefekture Nagano. Zaradi študija in kasneje dela na Inštitutu za tehnologijo Niigata danes živi v prefekturi Niigata, zadnjih 10 mesecev pa je bil njen dom Slovenija.

Kei je v Ljubljano prišla na pobudo sodelovanja med Univerzo v Ljubljani – Fakulteto za šport, Inštitutom za tehnologijo Niigata in Japonsko namiznoteniško zvezo – komisjo za znanost in medicino. V okviru svojega obiska je na Fakulteti za šport delovala kot asistentka, hkrati pa je izkoristila sodelovanje Fakultete za šport in Inštituta Jožef Stefan za svojo znanstveno-raziskovalno dejavnost. V času obiska je sodelovala tudi pri promociji Fakultete za šport med slovenskimi maturanti in se udeleževala treningov in tekem v nekaterih slovenskih namiznoteniških klubih.

Tik pred njeno vrnitvijo na Japonsko sva se ujeli v srcu njej zdaj že domače Ljubljane in v nekoliko drugačnih razmerah poklepetali o njenih vtisih te skrite evropske dežele, o kateri marsikdo od njenih znancev ne ve prav veliko. In kot priznava, o njej pred prihodom ni veliko vedela niti sama …

“Moji prijatelji doma o tej lepi deželi pred mojim odhodom niso vedeli prav veliko. Tako kot jaz. Številni so mislili, da gre za isto državo kot je Slovaška. A v tem času smo se oboji o njej naučili marsikaj. In vsekakor je to dežela, kamor se bom z veseljem še kdaj vrnila,” pravi Kei. In to je najin intervju.

Povejte nam malo o sebi. Kako dolgo ste pravzaprav tu in s kakšnim namenom ste na izmenjavi?

Tu sem se izobraževala in delala kot asistentka na Fakulteti za šport za predmet Namizni tenis pri profesorju Miranu Kondriču. Eden od razlogov, zakaj sem prišla na izmenjavo v Slovenijo, je tudi to, da se naučim drugih športov. Na Japonskem šport ni dojet kot hobi, rekreacija ali zabava. Sodoben šport je k nam prišel iz Evrope, oziroma Amerike kot način treniranja vojakov, za disciplino in urjenje, ne kot nekaj za sprostitev. Na Japonskem na univerzi učim športno vzgojo in eden od mojih ciljev je, da študente prepričam, da je šport lahko tudi zabaven. To pri nas ni običajno. Želim priti do sprememb v glavah, da je gibanje zabavno, saj je zdrav duh lahko le v zdravem telesu.

Sem sem prišla za 10 mesecev, a pandemija je prišla veliko pred iztekom mojega gostovanja. Ko so se stvari razvile, so me kontaktirali z japonske ambasade in me vprašali, če se želim vrniti domov. Takrat se je Slovenija že zaprla in sklenila sem, da je ostati tu enako – če ne celo bolj varno – kot iti na pot čez pol sveta. Poleg tega je vsa moja predavanja na Japonskem že pokril in nadomeščal drugi profesor, zato tam niti ne bi imela kaj početi. In tu je še veliko stvari, ki se jih lahko naučim.

Pa so slovenski študentje in njihove delovne navade kaj podobni tistim, ki jim predavate doma?

Mislim, da so slovenski študentje zelo iskreni in odprti. Ko sem imela predavanje, na katerem sem predstavila Olimpijske igre v Tokiu, ki bi se morale odviti letos, sem jim zastavila nekaj vprašanj. In precej jih je dvignilo roke ter sodelovalo v debati. Kar je izjemno, tega pri nas ne poznamo (smeh). Japonci smo precej sramežljiv narod in se ne oglašamo, če ni ravno nujno.

Ste opazili kakšne druge kulturne razlike med Japonci in Slovenci tudi sicer?

Pravzaprav sem bila presenečena nad tem, da smo si v marsičem zelo podobni. Slovenci ste prijazni in vljudni, na ulici mi je bil vedno kdo pripravljen pomagati s smerjo ali čim podobnim. Ko se je začela pandemija, sem opazila tudi, da Slovenci precej pridno sledite ukrepom in navodilom stroke. In upoštevanje pravil in zakonov je zelo blizu tudi Japoncem.

A če najdeva kakšno razliko, je morda v tem, da smo Japonci vzgojeni tako, da med tednom, ko delamo, delamo s polno paro in pravzaprav nimamo časa, da bi sredi dneva hodili ven na kave, kosila ali kaj močnejšega.

Včasih se vprašam, kdaj Slovenci sploh delate (smeh)? Opažam, da si za druženje v kavarnah vzamete čas kadarkoli v dnevu, tudi če sredi delovnika. Kar je izjemno, kaj takšnega mi prej ni bilo običajno. Nekaj precej nenavadnega mi je tudi to, da Slovenci v lokalih tudi pozimi v najhujšem mrazu sedite zunaj.

Japonci gredo tudi po službi hitro domov, da se spočijejo za naslednji delovni dan. Po drugi strani pa je Japoncem v navadi, da konec tedna nadoknadijo vse za nazaj in se zdivjajo v družbi alkohola. In takrat niso več tako sramežljivi kot sicer.

Ste imeli poleg Ljubljane priložnost raziskati tudi druge kotičke Slovenije? 

Seveda, kot se za turista v Sloveniji spodobi sem bila na Bledu, v Postojni in v Piranu. V Niigati, kjer živim sicer, smo ob morju, zato nama je bil z možem zelo pri srcu Piran. Zanimivo mi je tudi, da Slovenci zelo radi hodite v hribe. Pri nas – čeprav imamo nekaj zelo znanih vrhov – to ni tako pogost hobi oziroma šport.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo Slovenci o Japoncih?

Ko sem šla v Postojno in na Bled sem slišala, da smo Japonci zelo vljudni in vedno točni. In moram priznati, da to ni nobena zmota. Kako pomembna je točnost, so nas učili že v osnovni šoli, ko smo morali k vsaki uri priti 5 minut pred njenim dejanskim začetkom.

Potem vam je naših akademskih 15 minut precej nepoznanih?

Zelo nenavadna toleranca, vsekakor (smeh).

Kaj pa jezik? Ste se kaj spoznavali tudi s slovenščino?

Malo. Znam povedati, da mi je ime Kei Kamijima in prihajam z Japonske, pa dobro jutro, na zdravje, hvala, prosim, kava, nazaj, naprej, levo, desno in namizni tenis (smeh). Izgovorjava samih besed mi je bolj jasna od angleščine.

Kaj boste najbolj pogrešali, ko se vrnete na Japonsko?

Ljudi. In krompir (smeh). Nekaj je pri slovenskem krompirju, drugačno sladkobo ima, odličen je. In ogromno ga imate. A vsekakor bom v prvi vrsti pogrešala ljudi. Imela sem res prijazne in prijetne sodelavce ter stkala nekaj lepih prijateljstev. Pogrešala bom petkove Odprte kuhinje na tržnici in druženja na prostem. Všeč mi je tudi domače slovensko kraft pivo!

Ko se vrnem na Japonsko, bom obisk Slovenije vsekakor priporočila vsem svojim prijateljem. Slovenija je zelo varna država s čudovitimi kraji in naravo, vsekakor mi je zelo pri srcu.

In če za trenutek pozabite na japonsko vljudnost, česa iskreno ne boste pogrešali niti malo?

Oh, ta je težka! Tu mi je res všeč. Edina stvar, ki je v središču mesta zelo opazna, so brezdomci. V mestu me večkrat na dan kdo ustavi in prosi za denar, česar na Japonskem ne doživiš prav pogosto. Ko sem bila mlajša, je bilo na Japonskem precej več brezdomcev. Danes zanje država poskrbi veliko bolje kot pred leti.

Slovenija me pogosto spomni na Japonsko iz časov, ko sem bila še otrok. Tudi kar se tiče vožnje pod vplivom alkohola. Na Japonskem so glede tega postali veliko bolj strogi, tu pa se mi zdi, da je to za nekatere še vedno precej sprejemljivo početje. Generacija moje babice in dedka sicer še vedno sede za volan pijana, a opaziti je spremembe v glavah mlajših generacij, ki se že bolj zavedajo odgovornosti in posledic.

Kaj moramo vedeti ostali popotniki, preden obiščemo Japonsko?

Vsekakor priporočam obisk Kjota. Mesto je polno izjemnih templjev in razgledov, ima poseben čar. Tu je doma stara japonska kultura. Obvezno skočite tudi v kakšen onsen, naravni termalni vrelec in pa spite v tradicionalnem japonskem hotelu ryokan. Sicer pa ima vsaka prefektura neke svoje običaje ter kulinariko in to se splača raziskati.

Ko sva že pri onsenih – mar ni zanimivo, da so Japonci znani kot sramežljiv in zadržan narod, hkrati pa obožujejo onsen, torej toplice, kjer so vsi goli? 

Ha, odlično vprašanje (smeh). Japoncem je od nekdaj precej običajno, da si delijo kopalnice z več ljudmi hkrati. Zaradi pogoste stiske s prostorom in tudi pomanjkanja časa, so člani družine v kopalnici pogosto skupaj in istočasno, morda zato pri tem delu intime niso sramežljivi. Tudi sama sem se šele tu zavedla, da pri vas starši in otroci spijo v različnih spalnicah in ne skupaj. Pri nas so otroci do kakšnega 12 leta v isti sobi kot starši.

Vsekakor pa je odsotnost ostalih intimnih odnosov pri nas velik problem. Mladi enostavno nimajo časa za spolnost, zveze ali sploh spoznavanje partnerja, to, da so sramežljivi, pa je še dodatna ovira.

Česa si želite, da turisti, ki obiščejo Japonsko, ne bi več počeli? 

Smetenje vsekakor velja za zelo nespoštljivo vedenje. Sicer pa si verjetno vsi želijo obiskovalcev, ki spoštujejo tuje kulture in ne vznemirjajo lokalcev. Moram reči, da sem se zavedla, kako kulturni smo pravzaprav Japonci, šele ko sem prišla v Evropo.

Se boste še kdaj vrnili v Slovenijo?

Absolutno! Moja mama in teta bi me morali obiskati že v maju, a sta morali potovanje zaradi pandemije odpovedati. Že zaradi njiju bo treba priti nazaj (smeh). Slovenija je postala moj drugi dom in vsekakor se še vrnem.

Foto: Arhiv Kei Kamijima

PREBERITE ŠE: Japonska: Kaj je onsen, zakaj ga obožujemo in česa tam nikakor NE počnite ALI Japonska in 8 zanimivosti, ki jih morda še ne poznate

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.