Intervju
Slovenski par, ki se je podal na enoletno poročno potovanje po svetu #intervju
Sandra in Bojan sta Slovenca na zavidanja vrednih medenih tednih. Na poročno potovanje sta šla novembra in še kar ne kaže, da bosta kaj kmalu doma. Morda ste zanju že slišali pod imenom Potepuha na frnikoli, kakor sta poimenovala svoj popotniški blog.
Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?
Sva Sandra in Bojan, par v rosnih tridesetih, ki se nadvse rad potepa. Sicer naju običajno najdeš v družbi nepogrešljivega člana trojice – jack russell terrierja po imenu Nano, a tokrat sva na potepanju izjemoma sama. Namreč že od začetka novembra 2018 sva na dolgem poročnem potovanju po naši frnikoli.
Poleg kužkov in vseh ostalih kosmatih živalic na štirih tačkah ter potepanj si življenja ne predstavljava brez gorskih koles, smuči in vsaj n+1 ostalih aktivnosti. Konstantno se namreč navdušujeva nad novimi in najin pujs s prihranki tako vedno trpi.
Ruta 40, Argentina
Kje smo vaju ujeli tokrat?
Trenutno se nahajava v Boliviji – ravno včeraj sva s kolesom prevozila slavno Cesto smrti pri La Pazu. Res sva pogrešala občutek drvenja navzdol! Tako da imava danes dan za počitek. Seveda z obveznim skokom do lokalne tržnice v La Pazu za smoothie ali dva.
Kakšen je občutek ob nakupu enosmerne letalske karte? Kako sta na to pripravila domače in nadrejene, pa nenazadnje tudi svoje slovensko domovanje?
Občutek je … fantastičen. Sandra si je tega želela že vrsto let, Bojan pa se je navdušenja nalezel – tako da sva ob nakupu karte kar odprla šampanjec. Večji del družin je novico sprejel prav super, nekateri pa so potrebovali malce … privajanja. Ampak roko na srce, razumeva – predvsem jih je skrbela situacija glede »brezposelnosti«, kar bi verjetno marsikaterega starša. Morava pa potrkati, v obeh najinih službah so novico o enoletnem poročnem potovanju sprejeli izredno pozitivno, tako da slovo ni bilo čisto nič neprijetno.
Sicer sva komaj čakala, da se odpraviva in glede na to, da sva živela v preprostem najetem stanovanjcu, nama selitev ni predstavljala nobenega problema. Edina težka odločitev je bila za toliko časa pustiti najinega kužka v – sicer vrhunskem – varstvu pri Bojanovi sestri. Če sva odkrita, če bi se odločala še enkrat, bi ga vzela s seboj.
Torres del Paine, Čile
Koliko časa bo trajalo vajino poročno potovanje, kaj sta do zdaj že odkljukala in kam vaju še nese?
Na začetku sva si rekla, da bova odšla nekje od pol do enega leta – odvisno od financ in kako nama bo všeč. A sva kaj hitro ugotovila, da se bo številka bolj približala 12 mesecem. Sicer je bila najina prva destinacija Kuba, sledila pa je centralna Amerika od Mehike navzdol. Zaradi spleta okoliščin sva nato plan obrnila na glavo in iz Kostarike odletela v Čile, v katerem sva po obrokih preživela že kar nekaj mesecev, raziskovala pa sva tudi Argentino – vse tja do Ushuaie, najbolj južnega mesta na svetu. Trenutno se že kakšen mesec potepava po Boliviji, nato pa se preko Peruja počasi vračava v Čile. Preden se vrneva domov pa si bova privoščila še malce narave, sončka in palm.
Kako izbirata naslednjo destinacijo? Imata natančen ali okviren načrt ali pa se morda čisto prepuščata sprotnem navdihu?
Uf, ja, najin večni »problem« – načrtovanje. V njem nisva prav dobra in niti ne uživava v načrtovanju podrobnosti. Dosti raje se prepustiva navdihu, prenočišča in aktivnosti rezervirava na licu mesta ali pa iz danes na jutri popolnoma spremeniva plan. Prav tako se večkrat zgodi, da imava idejo, da bova v kakšnem kraju ostala dan ali dva, pa nato ugotoviva, da je tam res fino in ostaneva po teden dni ali več – ampak ravno to je lepota dolgega potepanja. Ugotovila sva, da raje potujeva počasi in »vidiva« manj, a hkrati »doživiva več«. Tudi ponovno vračanje v že prepotovane kraje naju vedno bolj navdušuje.
Sva pa seveda imela ob odhodu okvirno idejo, katere države in stvari iz »bucket lista« bi v potovanje vključila – to pa je bilo bolj kot ne to. Če pa že kaj načrtujeva, si pri tem kot večina popotnikov največkrat pomagava s TripAdvisorjem in Lonely Planeti, ki jih imava naložene kar na telefonih.
Salar de Uyuni, Bolivija
Na kakšen način potujeta po Južni Ameriki? Kje spita in s čim se prevažata?
Že kmalu po začetku potovanja sva ugotovila, da se nama celo leto ne bo dalo voziti z avtobusi, poleg tega pa ti lastno prevozno sredstvo daje neprimerno več svobode. Že v Mehiki in Nikaragvi sva zato za del poti najela avto – kar pa seveda ni najceneje. Zato sva se južno Ameriko odločila raziskati z lastnimi »kolesi«. Tako sva v Čilu kupila predelan kombi, ki sedaj večino časa predstavlja najino potujočo hiško na kolesih. Tu in tam pa še vedno prespiva v hostlu ali Airbnb.
Kaj vaju je na poti do zdaj najbolj navdušilo?
Joj, ogromno stvari, ne moreva se odločit za eno! Kuba nama je bila resnično všeč, saj si zaradi prenočevanja v t.i. casas particulares (domačini oddajajo sobe) ves čas v stiku z lokalnim prebivalstvom. V Mehiki naju je navdušil »hipi vibe« obale Pacifika (surfanje & joga sta tam številka 1) ter potapljanje okoli otoka Cozumel.
V Gvatemali sva na vulkanu brez besed strmela v lavo (neverjeten občutek je kaj takega videti v živo) ter se zaljubila v kolonialno Antigvo. V Nikaragvi pa je vse tako lepo počasno, mirno in sproščeno. Vrhunec Čila je vsekakor bil Velikonočni otok, kjer sva preživela skoraj 6 nepozabnih dni ter roadtrip po znameniti Carreteri Austral, katere okolica je neverjetno lepa. Argentina je poskrbela za brbončice – steaki in njihova vina so vrhunski, prijetno presenečena pa sva bila nad severno Argentino – za naju verjetno ena izmed lepših pokrajin na tem potovanju. Ah, ja, in da seveda ne pozabim ledenika Perito Moreno ter Ushuaie. Bolivija pa se nama bo vtisnila v spomin zaradi slane puščave – spanje pod milijon zvezdami brez žive duše naokrog! Ter zaradi spusta po Cesti smrti.
Vidiš, preveč stvari! (smeh)
Prva noč v kombiju, Čile
Kako dolgo ustvarjata svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?
Blog ustvarjava od začetka leta 2018, a šele s tem potovanjem tako bolj zares. Jaz (Sandra) sem že od nekdaj uživala v potovanjih ter v pisanju in sem že pred desetimi leti, ko sem dva meseca potovala po Peruju, prijateljem pošiljala nekakšen »tedenski mail blog«. Kljub temu želje po blogu dolgo nisem realizirala. Vedno se najde tak in drugačen izgovor. Nekega posebnega povoda torej ni bilo – le odločitev, da večletno željo spravim v realnost in vidim, ali je to zares nekaj, kar si želim početi. Tako za prispevke in fotografijo na blogu skrbim jaz, Bojan pa pomaga pri urejanju družbenih omrežij, skrbi za video vsebine ter tehnični del urejanja spletne strani – ta mi res ne gre.
Kako je ustvarjati dvojezičen blog? Kdo so vajini bralci? Slovenci ali tujci?
Težko! Dvojezični blog sva ustvarila z neko daljnoročno idejo, a sva ugotovila, da se pri »full time« potovanju preprosto ne izide – ali ti zmanjka časa ali pa se moraš vsake toliko časa ustaviti za nekaj tednov in le pripravljati vsebino, česar pa si na tokratnem potovanju res ne želiva. Že tako ali tako je z blogom ogromno dela – od pisanja ter urejanja prispevkov in ustvarjanja video vsebin, urejanja fotografij ter bloga samega. Da nastane en kvaliteten prispevek, je potrebno kar precej ur, potem pa so tu še družbena omrežja, morebitna sodelovanja, itd.
Pri dvojezičnem blogu pa je veliko stvari – dvojnih. Prispevke je potrebno prevesti in jih urediti ali pa napisati čisto svoje, prav tako je potrebno pripraviti in urediti dvojne fotografije … Zato sedaj že nekaj mesecev ne objavljava angleških prispevkov, ampak tu in tam narediva angleški vlog – ko pa se vrneva domov, pa bo angleški blog (predvidoma) ponovno zaživel.
Večji del bralcev je seveda iz Slovenije, blog (angl.) pa prebira tudi kar precejšnje število tujcev – največ iz Velike Britanije, ZDA in Avstralije, kar ni presenetljivo, saj običajno ti veliko potujejo.
Ushuaia, Argentina
Katera je najbolj brana objava vseh časov na vajinem blogu?
Pravzaprav objava iz bloga v angleškem jeziku – plan enomesečnega potovanja po Mehiki, sledi pa slovenska objava o tem, kako sem (Sandra) med roadtripom po Carreteri Austral pristala v bolnici.
Kaj počneta, ko ste doma?
Če bi vprašali najine starše, naju sploh nikoli ni doma (smeh). In res je, le redko naju lahko najdete v stanovanju – če se ne potepava kje daleč, med vikendi raziskujeva različne konce Slovenije ali okoliške države, tako na štirih kot na dveh kolesih, se s psičkom potikava po kakšnih hribčkih, obiščeva kakšen festival ali koncert ali pa se ukvarjava s katerim od ostalih športov. Tu in tam pa res pride dan, ko ostanemo doma – vsi trije pod odejo, maraton filmov in kakšna dobra knjiga ali tri. Ah, pa posedanje na Petkovškovem nabrežju imava skrajno rada!
Na kakšen način si financirata svoje poti? Z blogom tudi služita?
To potovanje (no, in prav tako vse ostale) sva si financirala iz svojih prihrankov. Prav tako pa sva svate na poroki prosila, naj namesto jedilnega servisa (itak nimava stanovanja!) raje prispevajo za najino poročno potovanje. Ne bova zanikala, da sva oba imela dobri službi, kar omogoča dodaten prihranek, a veliko je odvisno tudi od prioritet. Lepo stanovanje, nov avto ali pogosta nakupovanja (razen opreme za xy športov!) nama kaj veliko ne pomenijo – in na ta način se precej prihrani.
Vulkan Pacaya, Gvatemala
Z blogom zaenkrat direktno ne služiva. Tu in tam pride do kakšne kompenzacije ali neplačanega sodelovanja, to pa je vse. Pravzaprav tudi ne bi imelo smisla, da začneš blog ustvarjati z zaslužkom v mislih – najprej je fino ugotoviti, ali je to nekaj, kar sploh rad počneš, nato pa ustvarjaš in še enkrat ustvarjaš. Šele precej kasneje je čas, da se odločiš, kdaj in če sploh boš poskusil z blogom tudi kaj zaslužiti.
Na katerem kontitentu se počutita najbolj domače? Zakaj?
Nisva še bila na vseh kontinentih, tako da težko rečeva! Ampak do sedaj:
Bojan: Evropa – zaradi domačnosti in »reda« ter čistoče.
Sandra: Latinska Amerika – zaradi kulture, glasbe in sproščenosti.
Imata na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vama najbolj prirasli k srcu?
Ja, seveda, kjerkoli je to mogoče in ni jezikovnih ovir. Čeprav se da tudi z rokami veliko pomeniti. Tudi zaradi tega sva v osnovi izbrala latinsko Ameriko, saj jaz (Sandra) govorim špansko in je tako komunikacija še olajšana. Kubanci so resnično prijetni ljudje za pogovor in so se nama kot taki res vtisnili v spomin. Pa družina, ki naju je gostila v svoji hiški na drevesu v Nikaragvi, lastnika Airbnb-ja v Santiagu, striček v Ushuaii … veliko je takih izkušenj.
Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?
Neeee! Rada fotkava in tako bi se temu res težko odpovedala. Sicer bi se ob pogledu na najine fotografije verjetno marsikateremu fotografu kolcalo (pa ne v dobrem smislu) in bi se trikrat prekrižal, ampak, hej, to je že druga zgodba.
Kakšen tip popotnikov sta?
Spontana in ne najbolj organizirana. Težko bi prenesla poležavanje na plaži več dni skupaj, zato vedno poskušava najti kakšne zabavne/adrenalinske aktivnosti za »presekati rutino«. A če je urnik poln več dni, potem paše kakšen dan držati vse štiri od sebe.
Ne gledava na vsak evro – čeprav si za potrebe bloga stroške zapisujeva, a z denarjem tudi ne razmetavava. Podobno kot doma, na račun stvari, ki nama pomenijo manj, prihraniva denar za tisto, kar naju res zanima. Če pa si nekaj res želiva doživeti/poskusiti ali pa se nama zazdi, da bi rada nekaj dni preživela v neki lepi nastanitvi, potem nama cena ni preveč pomembna.
El Tunco, Salvador
Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?
Kljub temu, da nama je pomanjkanje organizacije že kakšno zagodlo, pa so najini najlepši spomini povezani ravno s spontanostjo. Zato naj vas ne bo strah kdaj pa kdaj odložiti vodiča iz rok in ne vedeti, v katero smer se boste odpravili jutri, se odzvati povabilu tiste družine, ki jo vidite prvič v življenju ali pa ostati v nekem kraju dlje, kot ste sprva načrtovali. Življenje se (menda?) zgodi, medtem ko načrtuješ ostale stvari.
Aja, in pa seveda – nikamor brez rolice papirja in šilca žganja za poplaknit tisto kosilo iz stojnice (smeh).
Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?
Sandra: Mie/Nasi Goreng – Indonezija (pečen riž ali rezanci na sto in en način), argentinski steak, manti (nekakšne vrste ravioli, Turčija).
Bojan: argentinski steak, ostrige & Guiness – Dublin, empanade – latinska Amerika (pečeni ali ocvrti kruhovi žepki, polnjeni z vsem mogočim).
Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?
Sandra: Verjetno ravno zastrupitev med potovanjem po Carreteri Austral. En teden na relaciji med posteljo in kopalnico ter pristanek na urgenci sredi noči. Ni bilo fajn.
Bojan: Jaz tudi prevečkrat na WCju!
Zares grozne izkušnje na potovanju še nisva imela (morava potrkati).
Velikonočni otok Čile
Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?
O potovanjih: Da se moramo za potovanje odpraviti na drug konec sveta. Tudi roadtrip po sosednji državi čisto lepo spada pod potovanje.
O popotnikih: Da ljudje potujemo, ker vedno iščemo nekaj drugega ali pa sebe. Ni res, preprosto nas to izpolnjuje in osrečuje – kot morda nekoga najbolj osreči to, da poleti vsak vikend priredi piknik na domačem vrtu.
In pa morda to, da se popotniki »žrtvujemo«, zato da lahko hodimo po svetu. Neštetokrat slišiva komentarje v smislu »Jaz pa že nisem tako nor, da bi si od ust trgal, da bom šel nekam« ali pa »A zdaj pa si ne bom kupil novega plašča, zato da bom za letalsko karto varčeval?« A vsak ima svoje prioritete – nekomu je pomembno, da ima na sveže prepleskano hišo ali pa vsako poletje novo garderobo, drug pa se s tem denarjem raje odpravi na počitnice (in pri tem prav nič ne obžaluje, da njegov avto spada skoraj že pod inventar). In tako je tudi prav – vsak naj porabi tisto, kar prisluži na način, ki ga najbolj osreči.
Pa o popotniških blogerjih?
Da s(m)o popotniški blogerji nekakšni »influencerji«, ki v življenju ničesar ne počnemo in se le potepamo na tuj račun. Sploh se je te besede prijel izredno slab sloves in zato se tudi midva ne bi hotela tako opisati. A navsezadnje, če se na podlagi nekega prispevka nekdo drug odloči, da bo v prihodnosti obiskal to destinacijo ali pa mu prispevek olajša načrtovanje – si potemtakem vplival nanj, kajne?
Večino potovanj si blogerji v celoti financirajo sami, zraven pa še ustvarjajo blog – zato, ker jih to veseli. Marsikdo se ne zaveda, koliko truda in časa je vloženega v ustvarjanje bloga. In če podpiramo športnike, umetnike, igralce, ipd – ki svojo strast do nečesa združijo s poklicem in od tega živijo, zakaj bi bilo torej narobe, da nekdo, ki več let večino svojega prostega časa nameni ustvarjanju bloga, tu in tam (ali pa v celoti) z njim tudi služi? Midva čestitava vsakemu, ki se je tega lotil in mu je uspelo, se nama pa zdi, da imamo pri tem mišljenju (predvsem) Slovenci še nekaj prostora za izboljšavo.
Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?
Lahko bi naštevala v nedogled A če jih nanizava le nekaj … Naučila so naju spoštovanja do drugačnosti. Da lahko imaš svoja mnenja, navade in kulturo, a to ne pomeni, da so tvoja tudi edina »prava«. Da ni tujih dežel, le ti si tujec. Da v življenju štejejo malenkosti in za srečo ne potrebuješ prav dosti. Da pri mnogih zoprnih situacijah pomaga velik nasmešek na obrazu. In da se vsi smejimo v istem jeziku.
Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?
Pitno vodo (to je res luksuz!), čisto naravo (ne, žal je marsikje daleč od tega) ter varnost.
HITRIH 6
Najljubša država: Sandra: Iran/Bojan: Slovenija
Najljubše mesto: Sandra: Težka odločitev! Ljubljana in Istanbul se stiskata na prvem mestu./Bojan: Dublin.
Najljubša plaža: Sandra: Perhentian islands, Malezija/Bojan: El Nido, Filipini
Najljubša kulinarika: Oba: italijanska
Naljubši način transporta: Oba: avto/kombi
Najljubši jezik: Sandra: španščina/Bojan: nemščina
Potepuha na frnikoli, Sandra in Bojan se oglašata na BLOGU, na Facebooku in Instagramu.
Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!
Nika Matoh in Aleš Abram: “Po letih potovanja sva srečna, da sva rojena v Sloveniji.” #intervju
Vedno radi poklepetamo s tistimi, za katere bi lahko rekli, da življenje živijo nekoliko drugače. Takšna sta tudi Nika Matoh in Aleš Abram, ki ste ju imeli možnost spoznati v televizijski oddaji Bitka parov, morda pa ste ju opazili tudi na kateri izmed delavnic z eksotičnimi živalmi, s kakšno kačo okoli vratu ali pa ptičjim pajkom na dlani. Ti namreč predstavljajo velik del njunega kariernega pa tudi zasebnega življenja. Sicer pa par zase pravi, da poizkuša živeti izven okvirjev običajnega življenja, čim več vlagati vase in vedno poslušati sebe in svoje srce. Seveda pa tudi veliko potujeta.
Martina Razinger: »Če se le da, gre z nami na potovanje tudi naš hišni muc.« #intervju
Gotovo ste že slišali za Martino Razinger, žensko, ki se je v življenju lotila že marsičesa, danes pa s svojim znanjem ljudem pomaga približati zdravo življenje in ponotranjiti dobro počutje. K zdravemu duhu v zdravem telesu pa seveda pripomorejo tudi potovanja. Martina v njih nadvse uživa, s seboj pa, če se le da, velikokrat vzame tudi malce nepričakovanega sopotnika. Hišnega mucka.
Slovenec, ki je pustil službo v Hong Kongu in že pol leta potuje po Latinski Ameriki ter Karibih
Marko Slejko je Slovenec, ki ga že nekaj časa ni prav veliko doma. Študiral je v Španiji in Braziliji, delal v Južni Koreji in Hong Kongu, trenutno pa raziskuje dežele Latinske Amerike. Kje vse je že bil in kaj ga je tam najbolj navdušilo? Preverite v tokratnem Vandraj intervjuju.
Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?
Ime mi je Marko in prihajam iz Ajdovščine. Moje skoraj 32-letno življenje je dokaj pestro in večinoma povezano s tujino. Začelo se je z enoletno študijsko izmenjavo v Barceloni, kjer sem bolj malo študiral in več »vandral«. Nadaljeval sem s prakso za Kolektor v Južni Koreji in še eno izmenjavo v Braziliji.
V Sloveniji sem dokončal magisterij iz Bančništva in financ ter se zaposlil v slovenskem bančnem sektorju, kjer sem zdržal 2 leti in pol, preden sem se preselil v Hong Kong na podobno delovno mesto – le nadstropje se je spremenilo iz 3. v 81. Ko sem obredel vse države jugovzhodne Azije, Japonsko ter Severno Korejo, sem zapustil službo in se odpravil raziskovat drugo stran sveta.
Trenutno ste na daljšem potovanju po Latinski Ameriki ter Karibih. Koliko časa ste že na poti in do kdaj boste raziskovali ta del sveta?
Konec junija je minilo pol leta, odkar sem se odpravil na pot preko Latinske Amerike ter Karibov. Plan je še nekaj mesecev potovati južneje, ampak me bo verjetno zima na južni polobli pregnala nazaj v Slovenijo.
Kje smo vas ujeli tokrat?
Trenutno sem v glavnem mestu Kolumbije, Bogoti. Čez nekaj ur letim v rodno mesto kriminalca Pabla Escobarja, Medellin.
Kako izbirate naslednjo destinacijo? Na kakšen način si načrtujete pot? Sproti ali je že vnaprej začrtana?
Destinacije izbiram tako, da grem tja, kjer še nisem bil. Dokaj preprosto. Ni me strah »nevarnih« držav, čeprav sem se že nekajkrat znašel v sumljivih okoliščinah. Trenutna pot je bila sicer okvirno začrtana, ampak ji nisem sledil do potankosti. Nimam časovnice, tako, da čas ni ovira. Veliko je odvisno od okoliščnih in kako mi je kakšen kraj všeč. V Bogoti sem npr. planiral ostati 2 noči, ampak sem tukaj že 5 dni. Grem s tokom.
Katera od obiskanih držav na tem potovanju vas je najbolj navdušila in s čim?
Če bi moral izbrati le eno državo na tem potovanju, bi to bila Gvatemala. Zaradi dvodnevnega vzpona na 3976 metrov visok vulkan Acatenango, od koder lahko celo noč opazuješ bruhajoči vulkan Fuego. To je doživetje, ki ga je zelo težko opisat z golimi besedami. Zvok, tresenje, bruhanje lave visoko v zrak in potem zlivanje po pobočju. To je nekaj res neverjetnega. Obstaneš z odprtimi usti, kot mali otrok.
Drugače pa na kratko: hrana v Mehiki, morsko življenje v Belizeju, vulkan Santa Ana v El Salvadorju, potapljanje v Hondurasu, canyoning ter nočno življenje v Nikaragvi, divji divji Haiti, plaže Antigue, Sv. Lucije ter Tobaga, 22-urna vožnja preko Gvajanske džungle, ki se odpre v ogromno savano ter živali v Amazoniji –tako na brazilski kot kolumbijski strani.
Kolikšen del Karibov ste prepotovali in kje vam je najbolj všeč?
Pot preko Karibov me je vodila preko Bahamov, Jamajke, Haitija, Dominikanske Republike, Portorika, Antigue & Barbude, St. Kitts & Nevisa, Dominike, Barbadosa, St. Lucie, St. Vincenta, Grenade ter Trinidada & Tobaga. Dober opazovalec bo prepoznal, da sem se izognil vsem evropskim otokom. Daleč najljubši otok mi je bil St. Lucia oz. Sveta Lucija, ki res ponuja vse, česar si človek poželi in to po normalnih cenah. Eksotične peščene plaže, vulkani, toplice, sprehodi po džungli, eksotično sadje, dobre ceste ter prijazni domačini. Ta mali otok ima vse.
Kako ste se premikali med otoki?
Trajektov med neodvisnimi državami v Karibskem otočju praktično ni, tako da obstajata samo dve možnosti: z jahto/jadrnico oz letali. Sam nisem velik ljubitelj plovbe, tako da sem letel med otoki, kar pa ni bilo najbolj poceni.
S čim pa potujete med državami od začetne točke – Mehike na jug?
Od Mehike do Paname sem vse obdelal z lokalnim transportom, kar v centralni Ameriki večinoma pomeni 20+ ljudi v kombiju za 14 ljudi. Večkrat so ljudje stali zunaj in se držali za streho oz. karkoli oprijemljivega. Velja samo eno pravilo: kombi ni nikoli poln. Preko Karibov sem letel in v Južni Ameriki koristim vse oblike transporta. Odvisno od razdalje, časa, cene.
Kje najdete nastanitve? Jih rezervirate vnaprej, sproti ali jih poiščete šele ob prihodu?
Večinoma si v vsaki državi kupim sim kartico s prenosom podatkov, tako da vse urejam »zadnji hip«. Preko aplikacij kot so Booking, Agoda ter Airbnb pogledam, kaj mi najbolj ustreza ter se odpravim tja brez rezervacije, tako da lahko še malo »zgliham« ceno na licu mesta. Večinoma je ceneje kot preko aplikaciji.
Kako dolgo ustvarjate svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?
Blog pišem, odkar sem dal odpoved v Hong Kongu in se odpravil potovat. Večinoma na željo družine ter prijateljev, ki so v veliki večini tujci, zato tudi pišem v angleščini in ne slovenščini.
Katera je najbolj brana objava vseh časov na vašem blogu?
Najbolj je brana »Trip of a lifetime« oz. zakaj in kako sem šel na pot. Presenetljivo sledijo objave o Dominikanski Republiki, Jamajki, pa moja prva objava, zakaj sem zapustil Hong Kong, o Barbadosu, o Haitiju itd. Sam sicer ne bi izbral takega vrstnega reda, ampak tako je »trg« odločil. Ne pišem na način, da bi ugajal komurkoli. Vse je dokaj spontano.
Kaj počnete, ko ste doma?
Lepo vprašanje, doma nisem bil že več kot 3 leta in ne za več kot 2 tedna. Ko se vrnem domov, imam plan ponudit moje popotniške izkušnje za vodenje malih »backpackerskih« skupin po manj obiskanih državah Latinske Amerike ter JV Azije. Veliko ljudi je malce strah samostojno potovati v lastni režiji preko držav, ki niso tako turistično razvite, zato sem prišel do ideje, da bi te ljudi združil. Da gremo na podlagi mojih izkušenj skupaj pohajat ter raziskovat na cenovno dostopen način. Nadaljeval bom tudi s trgovanjem na svetovnih finančnih trgih.
Na kakšen način si financirate svoje poti? Z blogom tudi služite, oziroma delate tudi na poti?
Iz prihrankov ter trgovanja na svetovnih finančnih trgih, ampak sem uvidel, da je to skoraj nemogoče delati uspešno, ko potuješ. Z vsem, kar zahteva potovanje, enostavno ni časa za dobre analize. Za uspešno aktivno trgovanje moraš biti prilepljen na ekran računalnika nonstop, česar pa potovanje ne omogoča.
Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?
Veliko. Ko potuješ sam, ti tudi drugega ne preostane. Najbolj so se mi prirasli k srcu tam, kjer sem bil dobesedno njihov družinski gost. Velikokrat so me nahranili in ponudili prenočišče popolnoma brezplačno.
Začelo se je v Gvatemali, kjer sem nekaj časa preživel pri Janu (Slovenec, ki je živel in delal tam) in njegovi gvatemalski družini, pa v El Salvadorju, ki velja za eno najnevarnejših držav v Latinski Ameriki, kjer sem bil gost otroške psihiatrinje, ki pomaga otrokom iz revnih delov mesta. Na St. Kitts & Nevis sem bil gost sanitarnega inšpektorja, ki ga je poznal cel otok, na Granadi sem bil gost starejšega para, ki me je vzel za svojega. V Surinamu sem se imel super, ko me je Fredrik peljal tako rekoč povsod, v Gvajani sem bil gost ene izmed 5ih digitalnih forenzikov v celi državi. V Kolumbiji sem ze 4 dni gost družine Camargo, ki me je peljala na njihov vikend globoko v kolumbijske Ande. Teh izkušenj je ogromno in so tisto, kar iščem na potovanjih. Glavni trgi, cerkve in podobne zadeve me ne zanimajo preveč.
Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?
Si, ja (smeh). Včasih nisem toliko fotografiral, kot to počnem sedaj – zaradi bloga. Rad uživam v trenutku in ne preko kamere.
Kakšen tip popotnika ste?
»Go with the flow« popotnik z grobo začrtano potjo, ki mi omogoča fleksibilnost, kadar jo potrebujem. Hipi način potovanja, ko ne veš, kaj te čaka čez 3 dni, mi ni blizu.
Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?
Naj vas ne bo strah. Veliko zgodb je prenapihnjenih in statistično popolnoma nerealnih, da bi se pripetile tudi vam. Spoznal sem en kup solo popotnikov – večinoma so to ženske, ki potrjujejo to.
Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?
Na prvem mestu je zagotovo brazilski churrasco, z njihovim mesom se ne more primerjat nobena država na tem svetu. Niti Argentina in še manj Balkan, ki je pri nas tako gurmansko opevan. Na drugo mesto bi postavil Gruzijski khachapuri in na tretjem mestu bi se vila borba med brazilskim tropskim sadezem Acai, japonsko Kobe govedino ter mehiškimi tacosi & quesadillami.
Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?
Dobra dva tedna nazaj so me poskušali oropati v Kolumbiji, enako se mi je zgodilo v Vietnamu. Obakrat s kančkom sreče neuspešno. Včasih se kaj sporečeš s ponudniki ogledov oz. domačini, ki te hočejo prenesti okoli, ampak to je to. Veliko več je lepih izkušenj kot slabih.
Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?
Da popotniki bežijo pred nečem in da je potrebno veliko denarja za potovat. Slovenec s povprečno plačo si lahko privošči potovanje po celi Latinski Ameriki, JV Aziji in še marsikje v lastni režiji brez večjih problemov. Smešno se mi zdi gledat te turistične pakete, ko ti hočejo zaračunat 3000 evrov za 14 dni potovanja po Latinski Ameriki. Toliko jaz zapravim v 3 mesecih tukaj in še kaj bi ostalo verjetno.
Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?
Predvsem potrpežljivosti in razumevanja do ljudi, ki mislijo/reagirajo drugače. Sem doživel situacije, ki so se mi zdele dobesedno bizarne, ampak je bilo za domačine popolnoma normalno.
Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?
Seveda je hrana prva, ki pride na misel ter občutek varnosti ne glede na to, kje si in ob kakšni uri.
HITRIH 6
Najljubša država: Med 92 državami bi težko izbral samo eno, vsaka ima svoj čar.
Najljubše mesto: Barcelona
Najljubša plaža: Ile a Vache, Haiti
Najljubša kulinarika: brazilska
Naljubši način transporta: letalo
Najljubši jezik: španščina
Marku lahko sledite na njegovem blogu (tukaj), na Instagramu @trader.on.the.road ali Facebooku.
Foto: Osebi arhiv Marko Slejko
Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!
PREBERITE ŠE: Urša Longar: “Ko gre na solo potovanju vse (ali nič) narobe, si prepuščen le sebi, kar krepi samozavest in osvobaja misli”
Urša Longar: “Ko gre na solo potovanju vse (ali nič) narobe, si prepuščen le sebi, kar krepi samozavest in osvobaja misli”
Urša Longar je športnica, ki rada raziskuje bližnje in daljne kotičke našega planeta. Ob koncih tedna jo boste skoraj brez izjeme ujeli v slovenskih gorah, vsaj dvakrat na leto pa jo odnese še veliko dlje. Na pot se je večkrat podala tudi povsem sama, obožuje backpackanje, kam vse jo je že odneslo in na kakšen način potuje, pa smo preverili v tokratnem intervjuju.
Kje smo vas ujeli tokrat?
V italijanskih nebesih – Cortini d’Ampezzo, v avtodomu pijem kavo in čakam, da se vreme stabilizira. V Dolomite sicer vsako zimo za 3-4 dni zaidem na smučarski oddih, lani pa sem se prvič odpravila tudi poletnem času.
Ker obožujem hribe in naravo, sem bila navdušena. Tu je pravi raj za pohodnike, plezalce, kolesarje in nasploh ljubitelje narave. Zaradi visoke nadmorske višine je vreme sicer nepredvidljivo, tako da si prijetne sončne dni težko zagotoviš, posledično pa je potrebno tudi načrte malce prilagoditi.
Še vedno se mi zdi nepredstavljiva misel, da nam je Slovencem le nekaj ur vožnje od doma zlahka dosegljivo prav vse, kar nam srce poželi – čudovite gore, modrooka jezera, smaragdne reke, mondena smučarska središča, pogled na morje, itd. Slovenija je zagotovo priviligirana dežela.
Kolikšen del leta preživite na potovanjih?
V študentskih letih mi je čas dopuščal, da sem za pobeg v tujino lahko izkoristila 5-6 tednov na leto, torej 2x letno po 3 tedne. Trenutno pa imam najboljšo redno službo, ki mi zaenkrat še vedno omogoča 2-3 tedenska potovanja, za kar sem zelo hvaležna.
Po nekaj prepotovanih destinacijah sem spoznala, da mi časovno obdobje 3-tedenskih potovanj najbolj ustreza, potem pa začnem pogrešati svojo rutino in vsakodnevne hobije. Poleg tega pa je tudi popotovalna depresija manj intenzivna v primeru nekajtedenskih potovanj. Dejstvo je, da vsega pač ne moreš videti in doživeti v 3 tednih, niti v 4 ali 5, zato teden več ali manj ne naredi bistvene razlike.
Kako izbirate naslednjo destinacijo?
V obdobju študija sem destinacije izbirala predvsem v odvisnosti od finančnih zmožnosti, zato so bile države jugovzhodne Azije precej logična izbira. Poleg cenovne dostopnosti ponujajo fantastično ulično hrano, prečudovito naravo, bogato zgodovino in mistično kulturo. Predvsem pa so to države, ki so za “backpacking” način potovanja, kar zadeva transporta, med najenostavnejšimi. Z lokalnim prevozom je dosegljiv praktično vsak delček dežele.
Zadnja potovanja pa izbiram iz svojega seznama “Krajev, ki jih moraš obiskati v tem življenju”. Pri čemer številni popotniški blogi, ki jih prebiram v prostem času, socialna omrežja in enostaven dostop do informacij, to listo vsakodnevno podaljšujejo.
Kaj počnete, ko ste doma?
Hodim v službo, poleg tega pa kot popoldansko dejavnost poučujem plavanje. Svoj prosti čas skoraj brez izjeme preživim športno – v zgodnjih jutranjih urah, še pred sončnim vzhodom, me lahko srečate na Šmarni gori, v poznih jutranjih urah na kolesu na poti v službo, pozno zvečer pa v fitnes dvorani, trim stezi Rožnika ali pa ponovno na Šmarni gori.
Moja velika strast pa je pohodništvo oz. gorništvo, zato so vikendi skoraj brez izjeme rezervirani za gore.
Na kakšen način si financirate svoje poti?
Od pričetka srednje šole do konca študijskega obdobja sem finančna sredstva pridobivala s študenskim delom – poučevanjem plavanja. Ob relativno majhnem časovnem vložku sem lahko prihranila dovolj za samostojno financiranje potovanj. Trenutno imam redno zaposlitev, poleg tega pa še vedno opravljam popoldansko dejavnost poučevanja plavanja.
Težava večine popotniških duš je verjetno ta, da v obdobju, ko imaš časa za potovanja na pretek – npr. študijska leta – nimaš dovolj finančnih sredstev oz. so ta zelo omejena. Ko pa finančne ovire postajajo vedno manjše, časovne pridejo toliko bolj do izraza.
Pred kratkim ste se vrnili s Kitajske. Kaj ste si tam ogledali in na kakšen način ste se lotili načrtovanja poti?
Pred vsakim potovanjem dobim ogromno vprašanj v smislu “Ali imaš že vse splanirano, rezervirano itd?”, moj odgovor pa je na začudenje mnogih vedno “Še nič”. Že pred nakupom letalske karte pogledam znamenitosti, ki jih želim na destinaciji videti; z načrtovanjem samega potovanja (transport, nastanitve, druge znamenitosti) pa v resnici pričnem šele v trenutku, ko se vkrcam na letalo in odprem Lonely Planet.
Na potovanju po Kitajski – deželi razdalj, zmajev in cesarjev, tisočerih stopnic, angleško negovorečih prebivalcev in otrok – ti so praktično povsod! – sem si ogledala Peking, prehodila Veliki Kitajski zid, občudovala Glinene vojščake – Xi’an, se povzpela po smrtonosni poti gore Huashan, z bambusom hranila pande – Chengdu, vrhunec potovanja doživela na t.i. planetu Pandora iz filma Avatar – Zhangjiajie national park, prehodila gričevja kitajskega krasa – Guilin, Yangshuo, Xianpong, potovanje pa zaključila v mestu, ki dejansko nikoli ne spi – Hong Kong. Predvsem pa sem na potovanju ogromno časa preživela na vlaku, saj so razdalje med kraji res ogromne.
Kaj vas je v tej državi najbolj navdušilo? In česa iz kitajske kulture ne bi želeli prenesti v svojo?
Zagotovo je bil to Zhangjiajie national park, kamor se bom v prihodnje še vrnila. Ob pogledu na gore imaš dejansko občutek, ko da te plavajo – v filmu Avatar so poimenovane Floating mountains – plavajoče gore. Kot bivšo plavalko pa me ta občutek verjetno precej pomirja.
Iz kitajske kulture v domačo kulturo ne bi želela prenesti nedostopnosti oz. nezavedanja svoje okolice, ki je pri vzhodno azijski kulturi verjetno posledica obsedenosti z mobilnimi napravami. Prav ironično je, ko ob prihodu v hostel na pomoč receptorke lahko samo upaš, saj se ravno takrat na njenem mobilnem telefonu predvaja nekaj nadvse zanimivega.
Uuu in pa stranišča na štrbunk (smeh).
Konec lanskega leta ste obiskali tudi Jordanijo, deželo, ki je zadnjih nekaj let postala prava Instagram uspešnica. Po čem vam najbolj ostaja v spominu
Petra – “roza-rdečkasto mesto, staro pol toliko kot čas”, je prav gotovo svojevrstno doživetje. Mesto je dostopno skozi dober kilometer dolgo sotesko-Siq, ki za arhitekturo v mestu, kar zadeva fotogeničnosti, prav nič ne zaostaja. Petra je simbol Jordanije in njena najbolj obiskana turistična destinacija, zato je o trumah turistov verjetno škoda izgubljati besede. Se pa najdejo kotički, kjer lahko v samoti ob pogledu na mesto doživiš tisto pravo energijo Nabatejskega kraljestva.
Poleg tega pa mi bo ostalo v spominu tudi kampiranje z beduini v puščavi Wadi Rum. Ponudba: 11 kamel – od katerih je ena v zadnjih 3 letih nepremagljiva v kameljih dirkah, kar družini, ki si jo lasti, prinaša ogromne zaslužke – v zameno za poroko in pa humus in falafli v vsakem obroku dneva.
Česa tam ne smemo spregledati?
Zakladnice Petre – kar pa bo verjetno zelo težko, saj se večina v Jordanijo odpravi prav zaradi ogleda te znamenitosti iz seznama Unescove zaščite. Entuziasti starih filmov enostavno morate obiskati Wadi Rum, ki je prav tako vpisan v Unescov seznam svetovne dediščine. In pa plavanje v mrtvem morju – ko tudi plavalci pričnejo dvomiti o svojih plavalnih sposobnostih.
Kako je z načrtovanjem potovanja po Jordaniji in kako kompliciran/enostaven je transport po državi?
Za transport po državi smo rentali avto, saj je v primeru skupine 3-4 popotnikov to daleč najudobnejša, najhitrejša in tudi najcenejša oblika transporta. Po državi vodita praktično le dve glavni cesti, King’s road (magistralka) in pa Highway (avtocesta), ki sta poleg tega dobro pregledni in primerno vzdrževani.
Obiskali ste tudi Tajsko in Kambodžo, posebnost teh dveh potovanj pa je bilo to, da ste se ne pot odpravili čisto sami. Katere so prednosti in katere slabosti solo potovanj in zakaj bi moral na takšen oddih vsak vsaj enkrat v življenju?
Solo potovanje se mi zdi eden izmed najboljših načinov spoznavanja tujih krajev, kulture in ljudi. Ker poleg tebe ni prijatelja ali partnerja, s katerim bi razpravljal o vsakodnevnih težavah vsakdanjega življenja, se lahko popolnoma zliješ s kulturo, domačini, kar vsekakor izboljša izkušnjo obiska neznanega kraja. Ko gre vse (ali pa nič) narobe, si prepuščen samemu sebi, kar okrepi samozavest in osvobaja misli.
Zakaj vsaj enkrat v življenju? Ker začutiš neizmerno svobodo; veliko več je dogajanja in novih poznanstev, ker si bolj dostopen oz. prisiljen do spoznavanja drugih ljudi; ker lahko počneš točno tisto, kar ti tvoje srce poželi.
Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?
Seveda, le preko stikov z domačini lahko doživiš izkušnjo, ki jo tipičen turist nikoli ne bo deležen, pa naj bo to voznik avtobusa, osebje v hostlu oz. guesthouse, naključni ljudje na ulici ali pa drugi popotniki.
Najbolj so mi prirastli k srcu na Tajskem, morda tudi zato, ker sem imela zaradi solo potovanja, prav tam največ stika z lokalci. Z razlogom se imenuje “dežela nasmehov”.
Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?
Absolutno ne. Spomini zbledijo, fotografije pa ob pomoči sodobne tehnologije na srečo ne.
Kakšen tip popotnika ste?
Sem precej nemirna. Ne maram poležavanja, najmanj pa tistega na plaži ali v senci borovca s knjigo v roki. Ne predstavljam si potovanja, kjer bi bila v 2-3 tednih samo na plažah (četudi vsak dan na drugi) in v morju. Iz meni neznanega razloga se v morski vodi ne počutim prav dobro, sem si pa precej fascinantnih tropskih koralnih grebenov s pomočjo maske in plavutk vseeno ogledala.
Popotniško destinacijo in samo pot poskušam načrtovati tako, da je mešanica vsega – narave, zgodovine in kulture, predvsem pa dinamike.
Kar zadeva backpackinga in finance – za transport po destinaciji večinoma uporabljam javni prevoz, jem lokalno oz. ulično hrano, spim v guesthouse-ih/hostlih/nizkocenovnih hotelih in ne pijem alkohola. Okvirno za 3 tedensko potovanje tako odštejem okoli 1200 eur vključno z letalsko karto, zavarovanjem, transportom do letališča …
Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?
Raziskujte po svoje! Popotniški vodiči so sicer super pomoč, a najboljše spomine pišejo spontane odločitve in neraziskani kotički.
Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?
V Peruju je to zagotovo Cheviche – marinirana riba v soku marakuje oz. čiči, fermentirani pijači iz koruze, postrežena s kuhano koruzo, rižem, zelenjavo, krompirjem, čebulo, itd. Ker gre za tradicionalno jed, katere korenine segajo več kot dva tisoč let v preteklost, jo na vsakem delu države pripravijo in servirajo na malce drugačen način, odvisno od naravnih danosti.
Na Tajskem je svojevrsten presežek Pad Thai (praženi riževi rezanci z zelenjavo, sojinimi kalčki in arašidi) in Sticky rice with mango – za sladkosnede. Na indonezijski Javi pa Nasi Goreng, ki je “smoothie” različnih kultur – riž so v Indonezijo prinesli indijski mornarji, čili portugalski raziskovalci, postopek praženja hrane izvira iz Kitajske, kuhanje jajc pa naj bi bila stvar nizozemskih trgovcev.
Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?
Težko bi izpostavila najbolj neprijetno, ker so vse izkušnje oz. pripetljaji del potovanja, zaradi česar večinoma le-ta postanejo še bolj zanimiva in adrenalinska. Od komunikacijskih težav – med zadnjimi je Kitajska, kjer angleško govorečo populacijo težko najdeš, do zamud leta oz. prevoza, napadov divjih živali, itd.
Izredno moteč dejavnik na potovanjih pa mi predstavljajo trume turistov. Zavedam se, da sem del turizma tudi sama, še posebno na turistično najbolj priljubljenih destinacijah, vendar se trudim, da s svojo pojavo ne škodujem naravi, okolju in ljudem …
Menim pa, da je človeško brezbrižnost, želja po najlepših in najatraktivnejših fotografijah pripeljala do skrajne meje – če izpostavim ljudi, ki lokalne/divje živali hranijo z raznimi čipsi, piškoti, čokolado …, do ignoriranja pravil v nacionalnih parkih, kje se sme hoditi in kje ne.
Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?
Da smo nekakšne osebe, ki smisel življenja iščejo v tujih deželah in kulturi. Zame to ne drži, saj si življenja v tujini ne predstavljam. Potovanja me notranje izpopolnjujejo, saj si z njihovo pomočjo širim obzorja.
Predvsem pa ljudje za backpackerje oz. low buget popotnike zmotno menijo, da smo nekakšni adrenalinski odvisniki in pustolovci, ki potujejo le po deželah polnih umazanije, spijo med mrčesom in pajčevinami, jejo na tleh z rokami … Čeprav tudi to včasih ni daleč od resnice (smeh). V nekaj tednih življenja v objemu druge kulture in svetu neznanega, se vsakokrat znova zaveš, da je življenje doma zelo enostavno, zaradi življenja v t.i. coni udobja pa smo ljudje vedno manj pripravljeni za karkoli potrpeti oz. se potruditi, pa četudi to vključuje najlepši sončni vzhod, najlepši razgled …
Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?
Sreča ni v stvareh, ampak dogodivščinah.
Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?
Dostopnost, kratke razdalje, čist zrak in pitno vodo, ki priteče iz pipe.
HITRIH 5:
Najljubša država: Slovenija. Od popotniških držav pa še vedno (in verjetno vedno) Peru.
Najljubše mesto: New York in Bangkok.
Najljubša kulinarika: Cheviche (Peru), nasi goreng (Indonezija), pad thai (Tajska), sticky rice z mangom (Tajska), king coconut (Šrilanka)
Naljubši način transporta: Vlak in kolo.
Najljubši jezik: Po nekaj tednih potovanja je slovenščina kot pravi balzam za ušesa; sicer pa mi arabščina zveni čudovito.
Foto: Urša Longar/arhiv
Urši in njenim dogodivščinam lahko sledite tudi na Instagramu (tukaj).
Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!
Slovenka Ana, ki je ljubezen našla med Anglijo in Malezijo
Tokrat mi je svojo zgodbo zaupala Ana Aškerc, ki bo svojemu priimku kmalu dodala še partnerjevega. Njen trimesečni skok v London se je zavlekel v nekaj let, Otok pa je postal njen novi dom. Tam je našla tudi ljubezen, ta pa jo je pripeljala še v Malezijo, kamor skoči na obisk vsaj dvakrat na leto. Kdo je torej Ana?
Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?
Moje ime je Ana in že nekaj let živim v Veliki Britaniji – v Londonu. Uživam v spoznavanju novih kultur in ljudi, sem velika ljubiteljica živali, zanimam se za etično modo in cruelty-free življenski slog, ki je še posebej v Londonu zelo dostopen. V tem velemestu tudi uživam v odkrivanju novih restavracij in druženju s prijatelji. K sreči let do Slovenije traja manj kot 2 uri, zato pogosto obiščem družino in prijatelje doma.
Kje smo vas ujeli tokrat?
Trenutno sem v svojem stanovanju blizu Notting Hilla in nesrečno pogledujem skozi okno, ker imamo že nekaj dni pravo turobno londonsko vreme.
London je vaš dom že nekaj let. Kaj vas je odneslo tja in zaradi česa ste tam ostali?
Študij v Ljubljani mi ni ustrezal, zato sem se odločila, da si vzamem 3 mesece počitnic in odletim v Veliko Britanijo, da spoznam še drug svet in izboljšam svoje znanje angleščine. Ti trije meseci so se kmalu spremenili v nekaj let, saj, kljub temu, da sem zelo navezana na domače in prijatelje, nisem bila pripravljena na dokončen odhod domov – v Slovenijo. London ima takšno posebno energijo, ki kar vleče nazaj.
S čim se tam ukvarjate?
Trenutno se ukvarjam z marketingom, zelo rada se učim in izpopolnjujem v novih stvareh, tako da si karierno pot puščam še malo odprto.
Vaš partner je Malezijec in Britanec, ki je živel že po vsem svetu. Kako pogosto obiskujeta Malezijo?
V Malezijo potujem nekje dvakrat na leto, Jeff Ian potuje trikrat na leto. Oba sva zelo navezana na domače, tako, da rada skočiva na obiske.
Kaj vas je v tej državi najbolj navdušilo?
Hrana! Malezijci so zelo ponosni na svojo kulinariko. Okusi njihovih tradicionalnih jedi so izjemni! Imam veliko srečo, da je moja tašča odlična kuharica, ki nas rada razvaja za kosilo in večerjo.
Česa tam ne smemo spregledati?
V Penangu mi je najljubša hoja po Penang Hillu, kamor se odpelješ z neke vrste vzpenjačo. Zgoraj je malo bolj svež zrak in na voljo je precej aktivnosti, zanimivih tudi za turiste. Možen je tudi daljši sprehod skozi džunglo oziroma The Habitat, kjer je na voljo tudi zipline med džungelskimi drevesi.
Entopia je nekakšno zavetišče za redke vrste metuljev, kjer imaš občutek, da si zakorakal v pravljico. Ko vstopiš, se znajdeš v ogromnem prostoru, obdanem s tisoče metuljev. Ta del obožujem, ni pa mi všeč drugi del Entopie, saj spominja na živalski vrt za plazilce – sama sem proti zapiranju živali v majhne prostore in si želim, da ta del ne bi obstajal. Zelo zanimiv je tudi obisk starega dela mesta George Town, kjer so še vedno tradicionalne hiše. Seveda bi priporočala tudi Petronas Towers v Kuala Lumpurju in pa obisk zavetišča za slone, ki je nekaj ur vožnje z avtom stran od Kuala Lumpurja. In še bi lahko naštevala.
Kako je z načrtovanjem potovanja po Maleziji in kako kompliciran/enostaven je transport po državi?
Osebno nimam izkušenj z javnim prevozom. Po Maleziji se vedno vozim v avtu. Tam so vozniki precej agresivni, zato sama nikoli ne sedem za volan. Z veseljem potujem kot sopotnica in skrbim za glasbo – to je moja zadolžitev (smeh). Iz Penanga do centra Kuala Lumpurja je približno štiri ure z avtom in slaba ura z letalom. Na voljo so tudi hitri in počasnejši vlaki med Penangom, Kuala Lumpurjem in tudi Singapurjem. Seveda imajo tudi taksije in Uber.
Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?
V Maleziji sem ves čas z lokalnimi prebivalci. Jeffovi starši radi prirejajo zabave in večerje, tako da sem spoznala že ogromno novih ljudi, tako stalnih prebivalcev, kot tistih, ki so se kasneje preselili v Malezijo. Teh ni malo. Ne bi mogla izpostavit le enega predela, kjer so mi najbolj prirasli k srcu. Vsak človek je po svoje zanimiv in rada slišim o njihovih zgodbah, izkušnjah in pogledih na svet.
Glede na to, da vam je malezijska kultura blizu, katere stvari, ki so njim običajne, so za Slovence nenavadne in obratno?
Morda ne ravno nenavadno, mi je pa zelo všeč, kako uspešno se prepletajo različne kulture. V isti ulici so mošeja, katoliška cerkev, budistični tempelj, indijski tempelj, pa še kakšna vera se najde. Všeč mi je, kako strpni so eden do drugega. To je sicer bolj značilno za otok Penang, kot za celo državo, ki se po regijah precej razlikuje.
Malezijski otok Penang je priljubljena dopustniška točka tudi med številnimi Slovenci. Kaj moramo o njem vedeti pred obiskom?
Da je lahko zelo vroče! Sama čez dan najraje ostajam notri, pod klimo. Otok ima tudi lepe plaže, nekatere bolj skrite od drugih. Dobro se je izogniti deževnim sezonam, ki prinesejo hude padavine. Osebno imam zelo rada to obdobje, a če si v Penangu le kakšen teden ali dva, verjetno ni najbolj prijetno.
Kaj na otoku najraje počnete, ko pridete na obisk?
Družim se z lokalnimi prebivalci in Jeffovo družino, radi gremo peš do Botanical Gardens in Youth Parka, kjer so na voljo telovadne opreme na prostem. Radi tudi hodimo do bližnjega hriba, kjer se nam med hojo pogosto pridružijo tudi divji psi in opice pa še kakšen komar. Z Jeffom se rada voziva ob plažah z odprtimi okni in uživava ob glasbi in morskem zraku. On ima še vedno v Maleziji svoj vintage avtomobil iz 70ih let, s katerim se zgodaj vsako jutro zapelje po otoku, včasih se mu pridružim sama, včasih pa njegov oče. Najraje pa seveda tudi jem!
Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?
Spoznajte se z domačini, ki so večinoma zelo prijazni, uživajte v novi hrani in okusih in ne pozabite na kakšno tableto, ki bo prišla še kako prav, če pride do manjše zastruptive s hrano ali vodo. Nikoli ne veš …
Alfa Romeo 2000 GTV, letnik 1974, s katero se vozita po Penangu.
Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?
Tempeh pripravljen na tradicionalen malezijski način s kurkumo in soljo, rahlo popečen v olju. Jackfruit tacos, ki jih rada jem v bližnji londonski restavraciji Farm Girl na Notting Hillu. Vsa hrana, ki sem jo poskusila v Singapurju. Že nekaj let sem veganka in v Singapurju sem hodila le po veganskih restavracijah. Ne vem, kaj tam dajejo v hrano, ampak vsak obrok je bil božanski! VeganBurg v Singapurju je tudi ena izmed najljubših restavracij Paula McCartneyja.
Pa tiste, ki jih moramo poskusiti v Maleziji?
Durian, sadež, ki tako smrdi, da je prepovedan v javnih prostorih, a je zanimiva izkušnja, ko ga poskusiš. Nekateri ga obožujejo, nekateri ga ne prenesejo. Sama spadam v drugo skupino. Kuih koci, putu mayam, cendol, kakršnokoli sladico, ki vsebuje pandan in še in še.
Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?
Pred nekaj leti sva z Jeffom na poti iz Botanical Gardens naletela na divjo psičko, ki ji je manjkal spodnji del prednje tačke. Rana je bila zelo sveža in videla se je kost. Skušala sva ji pomagati, a je nisva uspela ujeti. Poklicala sva bližnje zavetišče za pse, ki ga vodijo prostovoljci. Po nekaj dneh jim je končno uspelo uloviti psičko, ki so jo ves čas obdajali in varovali drugi divji psi. Odpeljana je bila k veterinarju, kjer so ji pomagali. Kasneje sva šla z Jeffom do zavetišča, kjer sva pomagala sprehajati tamkajšnje pse. Slaba izkušnja je imela lep konec, a me še danes stisne, ko se spomnim njene tačke.
Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja in življenje v tujini?
Ko sem bila mlajša, sem mislia, da po celem svetu živijo tako, kot v Sloveniji. Ko sem odšla v tujino, sem ugotovila, kako zelo različne so si kulture in načini življenja. Vsa ta leta v tujini so me naučila tudi, da sem lahko zelo hvaležna, da prihajam iz tako čudovite zelene dežele kot je Slovenija.
Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?
Tiste male skrite kotičke neokrnjene narave, ki jih jemljemo za samoumevne. Pa tudi vreme v Sloveniji mi je najbolj všeč.
Se boste kdaj vrnili v deželo pod Alpami?
Ja, čez nekaj let se defenitivno želim vrniti. Če ne v Slovenijo, pa vsaj v katero izmed okoliških držav.
HITRIH 6
Najljubša država: Povsod je lepo, a doma je najlepše: Slovenija! Predvsem v pomladanskem in zgodnjem poletnem času, ko se zunaj slišijo črički in se na nebu vidijo zvezde.
Najljubše mesto: London.
Najljubša plaža: Katerakoli s kristalno čisto vodo in senco v bližini.
Najljubša kulinarika: odvisno od dneva, nimam najljubše.
Naljubši način transporta: Avto.
Najljubši jezik: Angleščina.
Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!
Gorenjca, ki živita v Švici: “Slovenci se pogosto ne zavedamo, kako lepa je Slovenija in kako dobro se v njej živi”
Tokrat sem klepetala s parom, ki se je iz Slovenije izselil pred sedmimi leti. Kam? V Švico. Njun življenjski slog pa pestrem delavniku navkljub ostaja avanturističen. Ljubita potovanja, pišeta pa tudi popotniški blog, ki ga spremljajo mednarodni ljubitelji dogodivščin. Kdo sta torej Sonja in Jernej?
Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?
Sva Jernej in Sonja, dokaj povprečna predstavnika ljudi, ki izhajajo iz gorenjskih koncev Slovenije. Torej, rada sva v naravi, rada imava gore in jezera, ne marava pa krajev, kjer je preveč ljudi na kupu. V prostem času zelo rada potujeva in iščeva oddih od vsakdanje rutine, kar dokumentirava tudi na blogu. Sprva je bila ideja le nekakšen digitalen fotoalbum, a je blog kar lepo rastel in je sedaj pravzaprav že služba ob službi. Najin dolgoročen načrt je doseči čimvišjo stopnjo svobode v vsakdanu in se osvoboditi vsakodnevne rutine dela v pisarni. Najin blog je definitivno pomemben kos te sestavljanke.
Že skoraj 7 let živita in delata v Švici. Kaj vaju je odneslo tja?
V času pred odhodom v Švico sva živela v zgornjem nadstropju pri Sonjinih starših, življenje je bilo OK, a ves čas naju je vleklo nekam v tujino. Ker ima Sonja po mamičini strani Švicarsko državljanstvo in posledično tudi tekoče govori švicarski dialekt, je bila naslednja poteza dokaj predvidljiva. Sonja je že iz Slovenije dobila službo v bližini Züricha, Jernej pa je najprej še zaključil študij in se nato začel intenzivno učiti nemščino ter hkrati iskati službo. Na začetku je bilo težko, saj je na trgu v Švici veliko več konkurence kot v Sloveniji, a s časom se je vse uredilo.
Katere so prednosti in kakšne so slabosti življenja ter dela v tej deželi?
Prednosti so definitivno infrastruktura – vse od javnega prevoza do letališča, narava je čudovita, karierne možnosti so odlične in na splošno je vse zelo dobro urejeno. V povprečju ima posameznik tudi veliko več kupne moči v primerjavi s Slovenijo. Zanimivo je tudi, da predvsem v Zürich-u človek spozna ljudi iz vsega sveta in s tem širi svoja obzorja. In seveda, ne smeva pozabiti na sir (smeh).
Po drugi strani pa je veliko manj prostega časa, dela se dlje – 42 urni tedenski delavnik, malica ne šteje kot delo, tempo na delu je višji, veliko je konkurence. Prav tako je država po površini le 2x večja od Slovenije, ima pa 4x več prebivalcev, tako da je na cestah kljub odličnemu javnemu prevozu veliko prometa. Zanimivo je tudi, da imajo vsi Švicarji že splanirane vse vikende za kakšne 3 mesece vnaprej, na kar se še vedno nisva privadila. Sama namreč rada zelo spontano preživljava prosti čas. Zdi se nama tudi, da so pogoji za mlade družine v Švici veliko slabši kot v Sloveniji – od porodniške do stroškov varstva.
Kolikšen del leta preživita na potovanjih in kako izbirata naslednjo destinacijo?
Veliko potovanj v kakšna evropska mesta opraviva kar čez vikende, včasih si vzameva kakšen dan dopusta, včasih združujeva s prazniki, povprečno pa na leto poskusiva realizirati še nekaj »večjih« potovanj – za 2 ali 3 tedne. Načeloma imava vsak po 5 tednov plačanega dopusta, po novem si 2 tedna lahko tudi »dokupiva« in dodatno lahko še koristiva nadure (teh je ponavadi kar veliko).
Kar se tiče destinacije pa nimava nekega algoritma, ponavadi iščeva lokacije, ki niso preveč obljudene in kjer lahko tudi nekaj doživiva – surfanje, hribi, joga, živali … Velikokrat ima vpliv tudi trenutna cena letalske vozovnice – če najdeva kaj ugodnega in nama je destinacija všeč, karto kar kupiva, potem pa šele začneva razmišljati, kaj točno bi lahko tam počela. Kdaj pa je izbira destinacije posledica sodelovanja s kako turistično zvezo.
Kje smo vaju ujeli tokrat?
Trenutno sva doma, v čudoviti zeleni vasici, kakšnih 10 kilometrov iz središča Züricha. Poleti sva zelo rada kar v Švici, saj je narava res čudovita in država nudi ogromno možnosti za kolesarjenje, plavanje v jezerih, pohodništvu, SUP-anje, itd.
Pozimi pa je ravno nasprotno. Zime so namreč v Zürich-u dokaj depresivne – ni snega, sta pa megla ali oblačno vreme. Na smučiščih je za vikende neverjetna gneča. Takrat jo rada kam popihava.
Kako dolgo ustvarjata svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?
Blog je najprej pisala samo Sonja, začela je leta 2015. Prvotna ideja je bil torej le nekakšen digitalen dnevnik dogodivščin. A ker je stran organsko rasla in posledično dobivala vedno več obiska, sva počasi oba začela investirati vedno več truda in časa.
Katera je najbolj brana objava vseh časov na vajinem blogu?
Načeloma so najbolj obiskane objave o pohodništvu in o malo manj znanih državah.
Kaj počneta, ko ste doma?
Počivava v viseči mreži in poslušava podcaste. Ko se spočijeva, pa poskusiva čimveč časa preživeti zunaj – kolo, hoja v hribe, SUP, slackline, trampolin, namizni tenis, včasih samo sprehod po gozdu v domači vasici. Vse, kar služi kot protiutež sedenju v pisarni. Seveda pa gre kar nekaj časa tudi za ustvarjanje novih vsebin na blogu in pridobivanje digitalnih znanj.
Na kakšen način si financirata svoje poti? Z blogom tudi služita?
Poti si večinoma financirava iz lastnega žepa, a imava za sabo tudi že nekaj sodelovanj s hoteli, surf kampi, zvezami ipd. Z blogom tudi služiva, predvsem od t.i. affiliate marketinga, gostujočimi prispevki in sodelovanji s podjetji.
Kdaj bloganje iz hobija preraste v posel? Kako to uspeva vama?
Bloganje v posel preraste, ko začneš večino prostega časa namenjati za to, to pa dejansko obradi sadove. Ker oba ob bloganju tudi delava, je to včasih seveda težko, a se trudiva čez vikende odgovoriti na vse e-maile ter kar se da pogosto objavljati novo in svežo vsebino. Po eni strani je blog odlična motivacija, da se ne zasediva na kavču pred TV in narediva izlet.
Kdo so vajini bralci? Prevladujejo Slovenci ali tujci?
Ker večinoma piševa v angleščini, najini bralci prihajajo iz vsega sveta, prevladujejo pa Američani, Angleži, Švicarji, Nemci in Slovenci. Nekaj objav je Sonja prevedla tudi v nemščino, kjer pa potem logično prevladujejo Nemci.
Na katerem kontinentu se počutita najbolj domače? Zakaj?
Najbolj domače se počutiva v Evropi, saj sva večino svojega življenja tukaj, ampak najbolj pa nama je pri srcu Afrika. V Afriki je življenje nekako še bolj prvenstveno, živali so res neverjetne, obenem pa se človek tudi zaveda vsega razkošja, ki ga uživamo v Evropi.
Imata na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vama najbolj prirasli k srcu?
Ker se izogibava luksuznih hotelov, imava kjer je le mogoče stik z domačini. Zelo so nama pri srcu Afričani (mogoče specifično Namibijci), saj so kljub neidealnim razmeram načeloma bolj nasmejani kot smo mi. Prav tako nama ugajajo Finci, saj so po vrednotah zelo podobni Gorenjcem, a hkrati tudi zelo unikatni in odtrgani. Ampak, klišejsko, se je zelo zanimivo pogovarjati z ljudmi iz vsega sveta, vsak ima svojo zgodbo, svoj pogled na svet. In prav to je čar potovanja – razumevanje situacije ljudi, ki imajo za sabo popolnoma drugačno zgodbo.
Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?
Po pravici povedano, verjetno ne. Se pa strinjava, da je današnja obsesija s Facebookom, Instagramom in podobnim resen problem današnje družbe. Na žalost sva podlegla tudi midva, čeprav se zavestno boriva proti temu. Obenem pa je to na žalost tudi realnost bloganja. Prav tako naju motijo algoritmi na socialnih omrežjih, ki te silijo k vsakdanji uporabi in določenim tipom slik – slike z obrazom so preferirane in posledica je, da je Instagram poln selfijev, kar je dolgočasno.
Kakšen tip popotnikov sta?
Z leti se počasi spreminjava. Včasih sva veliko letala okoli in spala na nočnih avtobusih, da bi izgubila čim manj časa, sedaj pa si rada ogledava kakšno stvar manj, a nisva vedno pod stresom. Na kratko, starava se. Še vedno pa se izogibava hotelov in luksuzu oziroma udobju – še vedno rajši spiva na kavču pri zanimivih domačinih kot v hotelu. Jernej ima včasih krize in gre za 3 tedne brez spremstva hoditi v Nepalske gore. Ali pa odideva za kak teden v joga detox kamp, da se popolnoma odklopiva.
Katere destinacije bi priporočila za poletni oddih v prihajajočih mesecih?
Kiev, Ukrajina, Azorski otoki, Portugalska, Lofoti, Norveška, Ferski otoki
Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?
Čeprav ni ravno jed, je na prvem mestu definitivno okusna vietnamska kava. Sledita »Mofongo« iz Portorika in »Khinkali« iz Gruzije.
Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?
Dejansko sva imela do sedaj večinoma pozitivne izkušnje, mogoče je bila najslabša izkušnja prestavljen let iz Namibije, kjer sva poleg 8-urnega stanja v vrsti po letališčih domov prišla 2 dni prepozno. Ampak to bi se lahko klasificiralo kot t.i. »first world problem«. Mogoče še zastrupitev s hrano v Maroku in to ravno na nočnem avtobusu. Ostalo si lahko predstavljate.
Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?
Včasih se nama zdi, da imajo nekateri o določenih destinacijah popolnoma napačne predstave, predvsem, kar se tiče varnosti in domačinih. Prav tako sva sama živ dokaz, da se lahko tudi brez planiranja in organiziranih aktivnosti zelo dobro potuje, kar je za nekatere popolnoma nepredstavljivo. Ampak ljudje smo si pač različni.
Pa o popotniških blogerjih?
Misliva, da se večina ne zaveda, koliko dela in truda stoji za vsakim blogom, vsako objavo, vsako Instagram fotografijo. Obstaja kar nekaj blogerjev, ki so izgoreli. Obenem pa je za uspešen blog potrebno tudi ogromno znanja na področju spletnega marketinga in spremljanja digitalnih trendov.
Kaj pa menita o splošnih prepričanjih o tem, kako se ob selitvi iz Slovenije – sploh v deželo, kot je Švica – cedita med in mleko?
Misliva, da se večina Slovencev ne zaveda, kako lepa je Slovenija in kako dobro se v Sloveniji živi. Vsaka država ima svoje prednosti, nekje je več poudarka na prostemu času, nekje pač več na karieri.
Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?
Težko je izpostaviti točno lekcijo, ampak lahko pa rečeva, da bi bila brez potovanj definitivno drugačni, veliko manj razgledani osebe, kar je seveda kliše, ampak drži. S širjenjem obzorja sva postala bolj tolerantna in strpna do ljudi.
Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?
Čimmanj spoznavanja dežele skozi lečo kamere / fotoaparata.
Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?
Slovenijo (smeh).
HITRIH 6
Najljubša država: Jernej – Finska ali Norveška, Sonja – Namibija ali Svaziland
Najljubše mesto: Jernej – Tórshavn, Sonja – Tel Aviv ali Tbilisi
Najljubša plaža: Jernej – Filipini (white beach, Port Barton), Sonja – Sejšeli (Anse Boudin)
Najljubša kulinarika: Jernej – Peru, Sonja – Vietnam
Naljubši način transporta: Jernej – kolo, Sonja – SUP
Najljubši jezik: Jernej – finščina, Sonja – španščina in norveščina
Sonji in Jerneju lahko sledite na blogu My Hammock Time ali na Instagramu.
Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!
Nizozemska: Slovenka, ki živi v Amsterdamu: “Turizem tu postaja resen problem, zato se strogemu centru raje izognem.” #vandrajinsider
Kot kaže, je Nizozemska res nekakšna obljubljena dežela. Vse več Slovencev se namreč odloči za krajše ali daljše bivanje v Amsterdamu. Nizozemsko prestolnico vsak doživlja na svoj način, eno pa je skupno večini teh, s katerimi smo klepetali. Turizem v mestu postaja velik problem, pa tudi kolesarjenje tam ni več tako preprosto, kot se zdi.
