Slovenka Ana, ki je ljubezen našla med Anglijo in Malezijo

Tokrat mi je svojo zgodbo zaupala Ana Aškerc, ki bo svojemu priimku kmalu dodala še partnerjevega. Njen trimesečni skok v London se je zavlekel v nekaj let, Otok pa je postal njen novi dom. Tam je našla tudi ljubezen, ta pa jo je pripeljala še v Malezijo, kamor skoči na obisk vsaj dvakrat na leto. Kdo je torej Ana?

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Moje ime je Ana in že nekaj let živim v Veliki Britaniji – v Londonu. Uživam v spoznavanju novih kultur in ljudi, sem velika ljubiteljica živali, zanimam se za etično modo in cruelty-free življenski slog, ki je še posebej v Londonu zelo dostopen. V tem velemestu tudi uživam v odkrivanju novih restavracij in druženju s prijatelji. K sreči let do Slovenije traja manj kot 2 uri, zato pogosto obiščem družino in prijatelje doma.

Kje smo vas ujeli tokrat?

Trenutno sem v svojem stanovanju blizu Notting Hilla in nesrečno pogledujem skozi okno, ker imamo že nekaj dni pravo turobno londonsko vreme.

London je vaš dom že nekaj let. Kaj vas je odneslo tja in zaradi česa ste tam ostali?

Študij v Ljubljani mi ni ustrezal, zato sem se odločila, da si vzamem 3 mesece počitnic in odletim v Veliko Britanijo, da spoznam še drug svet in izboljšam svoje znanje angleščine. Ti trije meseci so se kmalu spremenili v nekaj let, saj, kljub temu, da sem zelo navezana na domače in prijatelje, nisem bila pripravljena na dokončen odhod domov – v Slovenijo. London ima takšno posebno energijo, ki kar vleče nazaj.

S čim se tam ukvarjate?

Trenutno se ukvarjam z marketingom, zelo rada se učim in izpopolnjujem v novih stvareh, tako da si karierno pot puščam še malo odprto.

Vaš partner je Malezijec in Britanec, ki je živel že po vsem svetu. Kako pogosto obiskujeta Malezijo?

V Malezijo potujem nekje dvakrat na leto, Jeff Ian potuje trikrat na leto. Oba sva zelo navezana na domače, tako, da rada skočiva na obiske.

Kaj vas je v tej državi najbolj navdušilo?

Hrana! Malezijci so zelo ponosni na svojo kulinariko. Okusi njihovih tradicionalnih jedi so izjemni! Imam veliko srečo, da je moja tašča odlična kuharica, ki nas rada razvaja za kosilo in večerjo.

Česa tam ne smemo spregledati?

V Penangu mi je najljubša hoja po Penang Hillu, kamor se odpelješ z neke vrste vzpenjačo. Zgoraj je malo bolj svež zrak in na voljo je precej aktivnosti, zanimivih tudi za turiste. Možen je tudi daljši sprehod skozi džunglo oziroma The Habitat, kjer je na voljo tudi zipline med džungelskimi drevesi.

Entopia je nekakšno zavetišče za redke vrste metuljev, kjer imaš občutek, da si zakorakal v pravljico. Ko vstopiš, se znajdeš v ogromnem prostoru, obdanem s tisoče metuljev. Ta del obožujem, ni pa mi všeč drugi del Entopie, saj spominja na živalski vrt za plazilce – sama sem proti zapiranju živali v majhne prostore in si želim, da ta del ne bi obstajal. Zelo zanimiv je tudi obisk starega dela mesta George Town, kjer so še vedno tradicionalne hiše. Seveda bi priporočala tudi Petronas Towers v Kuala Lumpurju in pa obisk zavetišča za slone, ki je nekaj ur vožnje z avtom stran od Kuala Lumpurja. In še bi lahko naštevala.

Kako je z načrtovanjem potovanja po Maleziji in kako kompliciran/enostaven je transport po državi?

Osebno nimam izkušenj z javnim prevozom. Po Maleziji se vedno vozim v avtu. Tam so vozniki precej agresivni, zato sama nikoli ne sedem za volan. Z veseljem potujem kot sopotnica in skrbim za glasbo – to je moja zadolžitev (smeh). Iz Penanga do centra Kuala Lumpurja je približno štiri ure z avtom in slaba ura z letalom. Na voljo so tudi hitri in počasnejši vlaki med Penangom, Kuala Lumpurjem in tudi Singapurjem. Seveda imajo tudi taksije in Uber.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

V Maleziji sem ves čas z lokalnimi prebivalci. Jeffovi starši radi prirejajo zabave in večerje, tako da sem spoznala že ogromno novih ljudi, tako stalnih prebivalcev, kot tistih, ki so se kasneje preselili v Malezijo. Teh ni malo. Ne bi mogla izpostavit le enega predela, kjer so mi najbolj prirasli k srcu. Vsak človek je po svoje zanimiv in rada slišim o njihovih zgodbah, izkušnjah in pogledih na svet.

Glede na to, da vam je malezijska kultura blizu, katere stvari, ki so njim običajne, so za Slovence nenavadne in obratno?

Morda ne ravno nenavadno, mi je pa zelo všeč, kako uspešno se prepletajo različne kulture. V isti ulici so mošeja, katoliška cerkev, budistični tempelj, indijski tempelj, pa še kakšna vera se najde. Všeč mi je, kako strpni so eden do drugega. To je sicer bolj značilno za otok Penang, kot za celo državo, ki se po regijah precej razlikuje.

Malezijski otok Penang je priljubljena dopustniška točka tudi med številnimi Slovenci. Kaj moramo o njem vedeti pred obiskom?

Da je lahko zelo vroče! Sama čez dan najraje ostajam notri, pod klimo. Otok ima tudi lepe plaže, nekatere bolj skrite od drugih. Dobro se je izogniti deževnim sezonam, ki prinesejo hude padavine. Osebno imam zelo rada to obdobje, a če si v Penangu le kakšen teden ali dva, verjetno ni najbolj prijetno.

Kaj na otoku najraje počnete, ko pridete na obisk?

Družim se z lokalnimi prebivalci in Jeffovo družino, radi gremo peš do Botanical Gardens in Youth Parka, kjer so na voljo telovadne opreme na prostem. Radi tudi hodimo do bližnjega hriba, kjer se nam med hojo pogosto pridružijo tudi divji psi in opice pa še kakšen komar. Z Jeffom se rada voziva ob plažah z odprtimi okni in uživava ob glasbi in morskem zraku. On ima še vedno v Maleziji svoj vintage avtomobil iz 70ih let, s katerim se zgodaj vsako jutro zapelje po otoku, včasih se mu pridružim sama, včasih pa njegov oče. Najraje pa seveda tudi jem!

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom? 

Spoznajte se z domačini, ki so večinoma zelo prijazni, uživajte v novi hrani in okusih in ne pozabite na kakšno tableto, ki bo prišla še kako prav, če pride do manjše zastruptive s hrano ali vodo. Nikoli ne veš …

Alfa Romeo 2000 GTV, letnik 1974, s katero se vozita po Penangu.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Tempeh pripravljen na tradicionalen malezijski način s kurkumo in soljo, rahlo popečen v olju. Jackfruit tacos, ki jih rada jem v bližnji londonski restavraciji Farm Girl na Notting Hillu. Vsa hrana, ki sem jo poskusila v Singapurju. Že nekaj let sem veganka in v Singapurju sem hodila le po veganskih restavracijah. Ne vem, kaj tam dajejo v hrano, ampak vsak obrok je bil božanski! VeganBurg v Singapurju je tudi ena izmed najljubših restavracij Paula McCartneyja.

Pa tiste, ki jih moramo poskusiti v Maleziji?

Durian, sadež, ki tako smrdi, da je prepovedan v javnih prostorih, a je zanimiva izkušnja, ko ga poskusiš. Nekateri ga obožujejo, nekateri ga ne prenesejo. Sama spadam v drugo skupino. Kuih koci, putu mayam, cendol, kakršnokoli sladico, ki vsebuje pandan in še in še.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Pred nekaj leti sva z Jeffom na poti iz Botanical Gardens naletela na divjo psičko, ki ji je manjkal spodnji del prednje tačke. Rana je bila zelo sveža in videla se je kost. Skušala sva ji pomagati, a je nisva uspela ujeti. Poklicala sva bližnje zavetišče za pse, ki ga vodijo prostovoljci. Po nekaj dneh jim je končno uspelo uloviti psičko, ki so jo ves čas obdajali in varovali drugi divji psi. Odpeljana je bila k veterinarju, kjer so ji pomagali. Kasneje sva šla z Jeffom do zavetišča, kjer sva pomagala sprehajati tamkajšnje pse. Slaba izkušnja je imela lep konec, a me še danes stisne, ko se spomnim njene tačke.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja in življenje v tujini?

Ko sem bila mlajša, sem mislia, da po celem svetu živijo tako, kot v Sloveniji. Ko sem odšla v tujino, sem ugotovila, kako zelo različne so si kulture in načini življenja. Vsa ta leta v tujini so me naučila tudi, da sem lahko zelo hvaležna, da prihajam iz tako čudovite zelene dežele kot je Slovenija.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Tiste male skrite kotičke neokrnjene narave, ki jih jemljemo za samoumevne. Pa tudi vreme v Sloveniji mi je najbolj všeč.

Se boste kdaj vrnili v deželo pod Alpami?

Ja, čez nekaj let se defenitivno želim vrniti. Če ne v Slovenijo, pa vsaj v katero izmed okoliških držav.

HITRIH 6

Najljubša država: Povsod je lepo, a doma je najlepše: Slovenija! Predvsem v pomladanskem in zgodnjem poletnem času, ko se zunaj slišijo črički in se na nebu vidijo zvezde.

Najljubše mesto: London.

Najljubša plaža: Katerakoli s kristalno čisto vodo in senco v bližini.

Najljubša kulinarika: odvisno od dneva, nimam najljubše.

Naljubši način transporta: Avto.

Najljubši jezik: Angleščina.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

Gorenjca, ki živita v Švici: “Slovenci se pogosto ne zavedamo, kako lepa je Slovenija in kako dobro se v njej živi”

Tokrat sem klepetala s parom, ki se je iz Slovenije izselil pred sedmimi leti. Kam? V Švico. Njun življenjski slog pa pestrem delavniku navkljub ostaja avanturističen. Ljubita potovanja, pišeta pa tudi popotniški blog, ki ga spremljajo mednarodni ljubitelji dogodivščin. Kdo sta torej Sonja in Jernej?

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva Jernej in Sonja, dokaj povprečna predstavnika ljudi, ki izhajajo iz gorenjskih koncev Slovenije. Torej, rada sva v naravi, rada imava gore in jezera, ne marava pa krajev, kjer je preveč ljudi na kupu. V prostem času zelo rada potujeva in iščeva oddih od vsakdanje rutine, kar dokumentirava tudi na blogu. Sprva je bila ideja le nekakšen digitalen fotoalbum, a je blog kar lepo rastel in je sedaj pravzaprav že služba ob službi. Najin dolgoročen načrt je doseči čimvišjo stopnjo svobode v vsakdanu in se osvoboditi vsakodnevne rutine dela v pisarni. Najin blog je definitivno pomemben kos te sestavljanke.

Že skoraj 7 let živita in delata v Švici. Kaj vaju je odneslo tja?

V času pred odhodom v Švico sva živela v zgornjem nadstropju pri Sonjinih starših, življenje je bilo OK, a ves čas naju je vleklo nekam v tujino. Ker ima Sonja po mamičini strani Švicarsko državljanstvo in posledično tudi tekoče govori švicarski dialekt, je bila naslednja poteza dokaj predvidljiva. Sonja je že iz Slovenije dobila službo v bližini Züricha, Jernej pa je najprej še zaključil študij in se nato začel intenzivno učiti nemščino ter hkrati iskati službo. Na začetku je bilo težko, saj je na trgu v Švici veliko več konkurence kot v Sloveniji, a s časom se je vse uredilo.

Katere so prednosti in kakšne so slabosti življenja ter dela v tej deželi?

Prednosti so definitivno infrastruktura – vse od javnega prevoza do letališča, narava je čudovita, karierne možnosti so odlične in na splošno je vse zelo dobro urejeno. V povprečju ima posameznik tudi veliko več kupne moči v primerjavi s Slovenijo. Zanimivo je tudi, da predvsem v Zürich-u človek spozna ljudi iz vsega sveta in s tem širi svoja obzorja. In seveda, ne smeva pozabiti na sir (smeh).

Po drugi strani pa je veliko manj prostega časa, dela se dlje – 42 urni tedenski delavnik, malica ne šteje kot delo, tempo na delu je višji, veliko je konkurence. Prav tako je država po površini le 2x večja od Slovenije, ima pa 4x več prebivalcev, tako da je na cestah kljub odličnemu javnemu prevozu veliko prometa. Zanimivo je tudi, da imajo vsi Švicarji že splanirane vse vikende za kakšne 3 mesece vnaprej, na kar se še vedno nisva privadila. Sama namreč rada zelo spontano preživljava prosti čas. Zdi se nama tudi, da so pogoji za mlade družine v Švici veliko slabši kot v Sloveniji – od porodniške do stroškov varstva.

Kolikšen del leta preživita na potovanjih in kako izbirata naslednjo destinacijo?

Veliko potovanj v kakšna evropska mesta opraviva kar čez vikende, včasih si vzameva kakšen dan dopusta, včasih združujeva s prazniki, povprečno pa na leto poskusiva realizirati še nekaj »večjih« potovanj – za 2 ali 3 tedne. Načeloma imava vsak po 5 tednov plačanega dopusta, po novem si 2 tedna lahko tudi »dokupiva« in dodatno lahko še koristiva nadure (teh je ponavadi kar veliko).

Kar se tiče destinacije pa nimava nekega algoritma, ponavadi iščeva lokacije, ki niso preveč obljudene in kjer lahko tudi nekaj doživiva – surfanje, hribi, joga, živali … Velikokrat ima vpliv tudi trenutna cena letalske vozovnice – če najdeva kaj ugodnega in nama je destinacija všeč, karto kar kupiva, potem pa šele začneva razmišljati, kaj točno bi lahko tam počela. Kdaj pa je izbira destinacije posledica sodelovanja s kako turistično zvezo.

Kje smo vaju ujeli tokrat?

Trenutno sva doma, v čudoviti zeleni vasici, kakšnih 10 kilometrov iz središča Züricha. Poleti sva zelo rada kar v Švici, saj je narava res čudovita in država nudi ogromno možnosti za kolesarjenje, plavanje v jezerih, pohodništvu, SUP-anje, itd.

Pozimi pa je ravno nasprotno. Zime so namreč v Zürich-u dokaj depresivne – ni snega, sta pa megla ali oblačno vreme. Na smučiščih je za vikende neverjetna gneča. Takrat jo rada kam popihava.

Kako dolgo ustvarjata svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

Blog je najprej pisala samo Sonja, začela je leta 2015. Prvotna ideja je bil torej le nekakšen digitalen dnevnik dogodivščin. A ker je stran organsko rasla in posledično dobivala vedno več obiska, sva počasi oba začela investirati vedno več truda in časa.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vajinem blogu?

Načeloma so najbolj obiskane objave o pohodništvu in o malo manj znanih državah.

Kaj počneta, ko ste doma?

Počivava v viseči mreži in poslušava podcaste. Ko se spočijeva, pa poskusiva čimveč časa preživeti zunaj – kolo, hoja v hribe, SUP, slackline, trampolin, namizni tenis, včasih samo sprehod po gozdu v domači vasici. Vse, kar služi kot protiutež sedenju v pisarni. Seveda pa gre kar nekaj časa tudi za ustvarjanje novih vsebin na blogu in pridobivanje digitalnih znanj.

Na kakšen način si financirata svoje poti? Z blogom tudi služita?

Poti si večinoma financirava iz lastnega žepa, a imava za sabo tudi že nekaj sodelovanj s hoteli, surf kampi, zvezami ipd. Z blogom tudi služiva, predvsem od t.i. affiliate marketinga, gostujočimi prispevki in sodelovanji s podjetji.

Kdaj bloganje iz hobija preraste v posel? Kako to uspeva vama?

Bloganje v posel preraste, ko začneš večino prostega časa namenjati za to, to pa dejansko obradi sadove. Ker oba ob bloganju tudi delava, je to včasih seveda težko, a se trudiva čez vikende odgovoriti na vse e-maile ter kar se da pogosto objavljati novo in svežo vsebino. Po eni strani je blog odlična motivacija, da se ne zasediva na kavču pred TV in narediva izlet.

Kdo so vajini bralci? Prevladujejo Slovenci ali tujci?

Ker večinoma piševa v angleščini, najini bralci prihajajo iz vsega sveta, prevladujejo pa Američani, Angleži, Švicarji, Nemci in Slovenci. Nekaj objav je Sonja prevedla tudi v nemščino, kjer pa potem logično prevladujejo Nemci.

Na katerem kontinentu se počutita najbolj domače? Zakaj?

Najbolj domače se počutiva v Evropi, saj sva večino svojega življenja tukaj, ampak najbolj pa nama je pri srcu Afrika. V Afriki je življenje nekako še bolj prvenstveno, živali so res neverjetne, obenem pa se človek tudi zaveda vsega razkošja, ki ga uživamo v Evropi.

Imata na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vama najbolj prirasli k srcu?

Ker se izogibava luksuznih hotelov, imava kjer je le mogoče stik z domačini. Zelo so nama pri srcu Afričani (mogoče specifično Namibijci), saj so kljub neidealnim razmeram načeloma bolj nasmejani kot smo mi. Prav tako nama ugajajo Finci, saj so po vrednotah zelo podobni Gorenjcem, a hkrati tudi zelo unikatni in odtrgani. Ampak, klišejsko, se je zelo zanimivo pogovarjati z ljudmi iz vsega sveta, vsak ima svojo zgodbo, svoj pogled na svet. In prav to je čar potovanja – razumevanje situacije ljudi, ki imajo za sabo popolnoma drugačno zgodbo.

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Po pravici povedano, verjetno ne. Se pa strinjava, da je današnja obsesija s Facebookom, Instagramom in podobnim resen problem današnje družbe. Na žalost sva podlegla tudi midva, čeprav se zavestno boriva proti temu. Obenem pa je to na žalost tudi realnost bloganja. Prav tako naju motijo algoritmi na socialnih omrežjih, ki te silijo k vsakdanji uporabi in določenim tipom slik – slike z obrazom so preferirane in posledica je, da je Instagram poln selfijev, kar je dolgočasno.

Kakšen tip popotnikov sta?

Z leti se počasi spreminjava. Včasih sva veliko letala okoli in spala na nočnih avtobusih, da bi izgubila čim manj časa, sedaj pa si rada ogledava kakšno stvar manj, a nisva vedno pod stresom. Na kratko, starava se. Še vedno pa se izogibava hotelov in luksuzu oziroma udobju – še vedno rajši spiva na kavču pri zanimivih domačinih kot v hotelu. Jernej ima včasih krize in gre za 3 tedne brez spremstva hoditi v Nepalske gore. Ali pa odideva za kak teden v joga detox kamp, da se popolnoma odklopiva.

Katere destinacije bi priporočila za poletni oddih v prihajajočih mesecih?

Kiev, Ukrajina, Azorski otoki, Portugalska, Lofoti, Norveška, Ferski otoki

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Čeprav ni ravno jed, je na prvem mestu definitivno okusna vietnamska kava. Sledita »Mofongo« iz Portorika in »Khinkali« iz Gruzije.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Dejansko sva imela do sedaj večinoma pozitivne izkušnje, mogoče je bila najslabša izkušnja prestavljen let iz Namibije, kjer sva poleg 8-urnega stanja v vrsti po letališčih domov prišla 2 dni prepozno. Ampak to bi se lahko klasificiralo kot t.i. »first world problem«. Mogoče še zastrupitev s hrano v Maroku in to ravno na nočnem avtobusu. Ostalo si lahko predstavljate.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Včasih se nama zdi, da imajo nekateri o določenih destinacijah popolnoma napačne predstave, predvsem, kar se tiče varnosti in domačinih. Prav tako sva sama živ dokaz, da se lahko tudi brez planiranja in organiziranih aktivnosti zelo dobro potuje, kar je za nekatere popolnoma nepredstavljivo. Ampak ljudje smo si pač različni.

Pa o popotniških blogerjih?

Misliva, da se večina ne zaveda, koliko dela in truda stoji za vsakim blogom, vsako objavo, vsako Instagram fotografijo. Obstaja kar nekaj blogerjev, ki so izgoreli. Obenem pa je za uspešen blog potrebno tudi ogromno znanja na področju spletnega marketinga in spremljanja digitalnih trendov.

Kaj pa menita o splošnih prepričanjih o tem, kako se ob selitvi iz Slovenije – sploh v deželo, kot je Švica – cedita med in mleko?

Misliva, da se večina Slovencev ne zaveda, kako lepa je Slovenija in kako dobro se v Sloveniji živi. Vsaka država ima svoje prednosti, nekje je več poudarka na prostemu času, nekje pač več na karieri.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Težko je izpostaviti točno lekcijo, ampak lahko pa rečeva, da bi bila brez potovanj definitivno drugačni, veliko manj razgledani osebe, kar je seveda kliše, ampak drži. S širjenjem obzorja sva postala bolj tolerantna in strpna do ljudi.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Čimmanj spoznavanja dežele skozi lečo kamere / fotoaparata.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Slovenijo (smeh).

HITRIH 6

Najljubša država: Jernej – Finska ali Norveška, Sonja – Namibija ali Svaziland

Najljubše mesto: Jernej – Tórshavn, Sonja – Tel Aviv ali Tbilisi

Najljubša plaža: Jernej – Filipini (white beach, Port Barton), Sonja – Sejšeli (Anse Boudin)

Najljubša kulinarika: Jernej – Peru, Sonja – Vietnam

Naljubši način transporta: Jernej – kolo, Sonja – SUP

Najljubši jezik: Jernej – finščina, Sonja – španščina in norveščina

Sonji in Jerneju lahko sledite na blogu My Hammock Time ali na Instagramu.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

 

Nizozemska: Slovenka, ki živi v Amsterdamu: “Turizem tu postaja resen problem, zato se strogemu centru raje izognem.” #vandrajinsider

Kot kaže, je Nizozemska res nekakšna obljubljena dežela. Vse več Slovencev se namreč odloči za krajše ali daljše bivanje v Amsterdamu. Nizozemsko prestolnico vsak doživlja na svoj način, eno pa je skupno večini teh, s katerimi smo klepetali. Turizem v mestu postaja velik problem, pa tudi kolesarjenje tam ni več tako preprosto, kot se zdi.

Preberi več

Vandraj insider – Rok Klanšek: “Na ulicah mesta opaziš veliko različnih ljudi, med katerimi pa ni občutiti sovražnosti, zaničevanja ali posmehovanja.”

Tokrat v Vandraj insiderju z nami klepeta Rok Klanšek, študent, ki se je po nova znanja odpravil v Veliko Britanijo. Zase pravi, da je pozitivna in ambiciozna oseba, ki se želi izpopolniti na vseh področjih, vendar pa ga pri tem včasih ovira lenoba. Rešitev je našel v tem, da se prisili izstopiti iz cone udobja in živeti bolj aktivno in produktivno, zato se je tudi preselil v Manchester. Kakšni pa so tamkajšnji ljudje? In kakšno je tam življenje? Preverite spodaj!

Preberi več

Slovenki, ki s petimi evri na dan že pol leta kolesarita čez Južno in Srednjo Ameriko

Na poti sta že dobrih sedem mesecev. Na dan zapravita pet evrov na osebo. Vse, kar imata, vozita na kolesu. To sta Anja in Barbara, dekleti, ki ju srečate tudi pod imenom The Bike Wanderers in ju na tej poti čaka še ogromno kilometrov ter dogodivščin. Kakšna je njuna zgodba?

“Sva dve preprosti in skromni punci iz naše majhne zelene dežele, ki sva se odločil odkriti svet na kolesih,” mi Anja Antolič in Barbara Marčič – The Bike Wanderers odgovorita na vprašanje, kdo pravzaprav sta. Več o njuni dogodivščini pa v spodnjem intervjuju.

Vajin cilj na tokratnem potovanju je prekolesariti Južno in Srednjo Ameriko. Od kod ideja za takšen podvig?

Tako je. Ideja se je porodila že dolgo časa nazaj. Mogoče se je vse skupaj začelo že s telenovelami, ki smo jih takrat skoraj vsi gledali in se tako učili tudi španskega jezika. In pa še kasneje z ogledom filma posnetega po resnični zgodbi. Gre za film Motoristov dnevnik, kjer sta jo Che Guevara in njegov prijatelj Alberto mahnila po Latinski Ameriki z motorjem. Mogoče je k potovanju prispeval tudi sam študij španščine, Španija ni bila več dovolj za odkrivanje tega nadvse zanimivega jezika in porajala so se nama vprašanja o življenju, ljudeh, kulturi in običajih na drugem koncu sveta. In tako sva pristali tukaj – v Latinski Ameriki. 

Kje smo vaju ujeli tokrat in kako dolgo sta že na poti? Imata kakšno časovno omejitev, kdaj podvig zaključita?

Na poti sva že dobrih 7 mesecev. Trenutno se nahajava v Boliviji in se s kolesi odpravljava prekolesarit najbolj slano puščavo na svetu Salar de Uyuni.

Časovne omejitve nimava, zato tudi težko govoriva o koncu. Čas bo pokazal, kako in kaj. Najina želja je prikolesariti vsaj do Kolumbije ali pa Mehike, tako da je pred nama še kar nekaj kilometrov.

Katere države sta že prevozili na tokratnem tripu?

Do sedaj sva prevozili Argentino, kjer sva potovanje tudi začeli in majhen del Čila ter Bolivije.

Kako izbirata naslednjo destinacijo?

Točne poti nimava začrtane, saj sva mnenja, da so stvari, ki se zgodijo spontano, vedno najlepše in najboljše. Imava okviren načrt, ki je ta, da se počasi pomikava proti severu. Seveda nama pri izbiranju poti veliko pomagajo z nasveti in predlogi tudi drugi kolesarji, ki prihajajo s severa, včasih pa poklepetava tudi z domačini, ki zelo dobro poznajo tukajšnjo okolico in se orientirava po njihovih nasvetih.

Kakšen izziv je vse svoje imetje za naslednjih nekaj mesecev spakirati na kolo? In kakšen izziv je vse to prevažati?

Precej preprost. Ko si na poti nekaj dni, se zares zaveš, kaj je resnično pomembno in kaj sploh potrebuješ ter česa ne. Izziv vse to prevažati je velik, saj gre vseeno za neko dodatno težo, ki se zelo pozna pri poganjanju pedal v hrib, a po drugi strani majhen, saj na kolesu prenašava najino svobodo, ki nima ne teže in ne cene.

Sta se na podvig fizično kaj posebej pripravljali?

Ne, nisva. Zadnji dve leti sva bili zelo zaposleni, opravljali sva razna priložnostna dela, ki so se pojavila in počasi varčevali ter postopoma izbirali opremo za to potovanje. Tako da časa za fizične priprave ni bilo kaj dosti.

Gresta na pot tudi, ko vama vremenske razmere niso naklonjene?

Seveda. Kolesariva, ko je zunaj sonce, dež ali veter. Vremenske razmere nama niso vedno naklonjene, a kot pravijo, za vsako nevihto vedno posije sonce.

Česa vaju je bilo pred potovanjem najbolj strah? In kje je bil strah (ne)upravičen?

Malce strahu do neznanega je bilo vedno prisotnega, a je ta kmalu potem ko sva pognali pedala iz Ushuaie počasi izginil. Dobri ljudje, ki sva jih srečevali na poti, so tudi pomagali odgnati ta strah in nama približati “tujo” deželo.

Kaj počneta, ko ste doma?

Delava in varčujeva za naslednje potovanje.

Na kakšen način si financirata svoje poti?

Konkretno za to potovanje sva garali 2 leti v Ljubljani. Opravljali sva razna dela, ki so se nama ponudila, delali sva v proizvodnji, raznašali oz. dostavljali hrano pozimi na kolesu, opravljali dela v knjigarni in kolesarski trgovini.

Vajino potovanje je načeloma nizkoproračunsko, tudi spita kar na prostem. Katera so bila vajina najbolj nora prenočišča do zdaj?

Ne le načeloma. Dejansko JE nizkoproračunsko. Najin dnevni proračun je 5 evrov na osebo, kar pomeni, da imava denar zgolj za hrano. Večino časa divje kampirava s šotorom nekje sredi ničesar in si sami kuhava hrano s prenosnim gorilnikom.

Vsako prenočišče je zgodba zase. Misliva, da bo najbolj noro prenočišče to, ki še pride, ko bova šotor postavili sredi slane puščave in naju bo obdajala neskončna belina, nebo pa bo razsvetljevalo na miljone zvezd. So pa bila nora “prisilna”divja kampiranja ob cestnih jarkih, ker drugje ni bilo nikakršne zaščite za veter.

Pa hrana? Živita od instant pripravkov nad plinskim gorilnikom ali si privoščita tudi kakšno lokalno pojedino?

Najina hrana so večinoma špageti in riž s kakšno zelenjavo iz konzerve ali parmezanom.

Seveda, včasih naju tudi lokalci povabijo ali pa nama pripravijo kakšno tipično lokalno jed. Zadnjič sva tako poskusili tipični bolivijski zajtrk, ki se mu reče api. Api je topla tekočina vijolčne barve, gre za koruzno moko iz rdeče koruze, ki jo skuhajo in vanjo dodajo sladkor, cimet in klinčke. Napitek je božansko dober in noro dobro diši. Poleg tega napitka pa zjutraj pojejo še nekakšen ocvrt kruh, ki je polnjen z malo sira.

Koliko stikov z lokalci imata na potovanjih? Kje so vama najbolj prirasli k srcu?

Zelo veliko. Obe sva namreč študirali španščino in tekoče govorjenje tega jezika nama omogoča sporazumevanje z lokalci. Včasih pošljeva tudi kakšno prošnjo na Couchsurfingu, ki je tukaj v Južni Ameriki zelo raziširjen in pa na Warmshowers, aplikacija, ki se uporablja zgolj za kolesarje in tako nama velikokrat tudi domačini odprejo vrata svojega doma. Vsi ljudje, ki so nama na takšen ali drugačen način pomagali na tej poti, so nama prirasli k srcu in čisto vsem bova za vedno hvaležni iz srca.

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Težko. Spomini sčasoma zbledijo in lepo je imeti kakšno fotografijo, ki te popelje nazaj v tisti čas, kraj, trenutek …

Kakšen tip popotnikov sta?

Kolesarski, avanturištični, svobodni …

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Ne drvite od točke A do točke B. Pozabite na čas. To ni bistvo potovanja. Ustavite se, zadihajte, poglejte, kje ste, uživajte v okolici, spoznavanju novih ljudi in kultur. Aja, pa če imate možnost, se usedite na kolo, občutek vetra v laseh in neskončne svobode je nepozaben.

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Argentinske empanade – zvitki polnjeni z mesom/sirom/koruzo/zelenjavo

Čilenska sopaipilla – ocvrti kruhki

Bolivijski zajtrk Api – topli napitek iz koruzne moke

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Močan Patagonski veter, ob kateremu se počutiš čisto nemočnega.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Strah. Veliko ljudi ne potuje in imajo to idejo, da je zelo nevarno spati v šotoru in potovati sam takole po svetu. No, midve to počneva in vam lahko poveva, da ni nevarno. Noči so veliko mirnejše kot v kakšnem stanovanjskem bloku …

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

To, da na kolesu nimaš nikoli preveč vode in hrane. To da v Patagoniji ne planiraš, koliko kilometrov boš naredil na dan, ker jih ne boš, saj ti bo veter vedno prekrižal vse načrte. In to, da lahko zaupava ljudem. Seveda tudi to, da je kljub slabim dnevom jutri vedno nov dan.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Ko tako dolgo goniš po puščavi, se spomniš na vso to zelenje, ki ga imamo v Sloveniji. Drugače pa seveda pogrešava dobro mamičino in babičino kuhinjo, družino ter najine prijatelje.

HITRIH 6

Najljubša država: Španija

Najljubše mesto: Toledo

Najljubša plaža: hrvaške plaže otokov

Najljubša kulinarika: azijska

Naljubši način transporta: kolo

Najljubši jezik: španščina

Foto: The Bike Wanderers/osebni arhiv

Anji in Barbari ter njuni kolesarski ameriški turneji lahko sledite prek The Bike Wanderers na INSTAGRAMU in na FACEBOOKU.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

Kam z mulcem: “Zmotno je mišljenje, da so potovanja za majhne otroke breme in stres ter da nimajo nič od tega”

Čeprav Slovence marsikdo in marsikdaj označi za narod, ki gre na dopust najdlje do Savudrije, smo v resnici precej radi po svetu. Raziskovalni duh se ne umiri niti, ko se nam pridružijo otroci. O tem, kako je po svetu potovati z malčki, smo se pogovarjali z Ivo, soustanoviteljico bloga Kam z mulcem, ki se osredotoča prav na potovanja z mulci – po Sloveniji, k sosedom ali kam dlje.

Z Vandraj se je pogovarjala Iva, ena od soustanoviteljic bloga Kam z mulcem, ki z družino od leta 2015 živi v Nemčiji, v bližini Kölna. Čeprav zelo radi raziskujejo Nemčijo, je njihovo srce še vedno v Sloveniji. In tako obojestransko promovirajo lepote obeh dežel. Kdo torej ustvarja njihov blog?

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Blog Kamzmulcem.si sestavljamo 4 aktivne mamice, združene z namenom, da spodbudimo starše, da se podajo na potep z mulci. Pa naj bo to le kratek izlet ali doživetje v Sloveniji, skok čez mejo ali daljše potovanje na drugi konec sveta. Menimo namreč, da je aktivno preživljanje časa z družino najbolj donosna naložba za življenje.

Kolikšen del leta preživite na potovanjih in kako izbirate naslednjo destinacijo?

Ker smo vse mamice zaposlene, nam potovanja večinoma narekuje razpoložljiv dopust ter dela prosti dnevi. In seveda šolske obveznosti. Tako imamo ponavadi letno eno večje potovanje ter nekaj krajših oddihov, ali v Sloveniji ali v sosednjih državah. In seveda čimveč aktivnih vikendov, ponavadi na morju. Destinacije izbiramo največkrat glede na naše interese, kjer smo lahko na nek način aktivni. Tako so ponavadi destinacije mešanica spoznavanja nove kulture, športnih aktivnosti ter doživetja narave. Imamo pa vse že kar izdelano svojo “bucket listo”, za vsaj nekaj let vnaprej.

Kako se je vaš slog potovanj s prihodom otrok spremenil?

Težko rečem, da smo spremenili slog potovanj, vsekakor pa prilagajamo tempo potovanj različnim starostnim obdobjem naših otrok. Vedno pa upoštevamo nekaj varnostnih pravil. Vselej se zavarujemo, se pozanimamo o varnostnih razmerah na željeni destinacij ter tudi predvidimo, da je v bližini, kjer bivamo, bolnišnica. Z družino doslej nismo potovali kam, kjer bi moral biti otrok cepljen proti več stvarem. Radi gremo nekam, kjer je toplo, zagotovimo si dovolj udobja – povečini bivamo v apartmajih, velikokrat pa smo tudi odprti za nove izkušnje. Letos se bomo naprimer na potovanje po Grčiji odpravili z avtodomom. Pazimo, da pot in potovanje nista prezahtevna. Tja, kjer so razmere v državi negotove, ne gremo. Vedno imamo tudi plan B.

So pa potovanja z otroki nam vsekakor veliko boljša! Ko potuješ sam, si po navadi osredotočen na to, kar najraje počneš, za preostalo pa si (pre)pogosto slep. Z otrokom postaneš pozornejši na veliko več stvari: iščeš, kaj bi mu lahko pokazal, kaj bi lahko bilo zanimivo zanj, pozornejši si na lokalne posebnosti, od hrane do naravnih lepot; tako tudi sam doživiš več. Ni pa vedno vse Instagram trenutek, temveč so vmes tudi manj prijetni trenutki.

Kaj bi svetovali mladim družinam, ki si ne upajo v svet z naraščajem?

Novopečenim staršem vedno priporočamo, da si kot prvo destinacijo izberejo evropsko destinacijo, kjer so standardi podobni našim in kamor pot ne traja dlje kot nekaj ur. Najbolj pomembno pa je, da se starši odpravijo tja, kjer se počutijo varno in udobno ter uskladijo želje z vsemi družinskimi člani. Le tako bo počitnikovanje sproščeno, zabavno in polno nepozabnih trenutkov.

Kako dolgo ustvarjate svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

Ravno januarja smo praznovale svojo 4. obletnico. Vse štiri ustanoviteljice se poznamo z viške gimnazije in vse štiri smo rodile prvega otroka ob približno istem času. Tako je pogovor ob neki priložnosti nanesel na to, da pogrešamo nasvete, kam z otrokom, bodisi na kavo, v kakšen lokal, kam, kjer imajo igrala, bodisi na izlet. Takšnih informacij ni bilo zbranih na kupu in zato smo se tega lotile same.

Ker smo vse štiri že pred rojstvom otrok precej potovale in smo želele to ohranjati tudi z otroki, smo sklenile z blogom spodbuditi tudi druge starše k potovanjem. A kmalu smo ugotovile, da slovenske družine najbolj zanima potepanje po Sloveniji, kratki izleti – marsikomu se zdijo po­tovanja z majhnimi otroki v bolj oddaljene države preveč zapletena, pa tudi vsakdo si jih ne more finančno privoščiti; zato smo začele vse štiri temeljito raziskovati Slovenijo in objavljati različne izlete po njej. Sama sem z otrokom in zaradi bloga spoznala precej kotičkov, ki jih sicer verjetno ne bi. A potovanja v bolj oddaljene države ostajajo pomemben del bloga, pa četudi navdušimo za kakšno potovanje samo peščico družin.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vašem blogu?

“Kje naj mulc praznuje rojstni dan v Sloveniji”. Ta ima več kot 90.000 branj na naši spletni strani in je tudi na prvem mestu, ko na google iščete ideje praznovanj. Nasploh so raznovrstni seznami pri nas izredno brani in tudi kar malo pričakovani. Tako je npr. na 2. mestu branosti seznam “12 naravnih kopališč v Sloveniji”, ki so ga povzemali tudi večji slovenski portali. Tudi ta ima nad 70.000 branj.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Na vsakem potovanju se trudimo čimbolj vživeti v lokalno živjenje, kar pomeni, da koristimo tudi javne prevoze, odkrivamo lokalna igrišča, radi obiščemo lokalne tržnice ter preizkušamo njihove specialitete. Na večini potovanj so lokalni prebivalci izredno prijazni do družin z otroki, zato res težko izpostavim eno državo. Je pa dejstvo, da je v državah, kjer imajo najmanj, nasmeh najbolj pristen.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Težko. Predvsem zato, ker potem vtise potovanj tudi strnemo v zapise, najprej za družinske spomine, potem pa tudi za vse naše bralce. Priznamo pa, da zelo paše, ko za nekaj dni odložimo telefone in nujo slikanja trenutkov.

5 stvari, ki jih najprej spakirate?

Odvisno od destinacije in za koga. Drugače pa: potni listi, bančna kartica, potovalna lekarna, fotoaparat, telefon in polnilci.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Predajte se lokalnemu življenju na destinaciji in ne poskušajte spreminjati navad ljudi. Našim otrokom pa poskušamo približati moto: “Take nothing but memories, leave nothing but footprints”.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Odkar potujemo z otroki, pa pravzaprav še nismo doživeli kaj res neprijetnega, razen kdaj pa kdaj kakšen obisk zdravnika. Trkamo, da tako tudi ostane. Še najbolj neprijetne so meni zamude letov, saj ti kar malo uničijo dnevni ritem otrok, sploh če so ti mlajši.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da potrebujemo za na pot veliko denarja in da moramo iti daleč, da kaj resnično doživimo.

Pa o potovanjih z otroki?

Da so potovanja za majhne otroke breme ter stres in da otrok nima nič od potovanj. Marsikatera mamica me je že vprašala: Zakaj bi šel z majhnim otrokom na potovanje, saj nima nič od njega! Ko je zelo majhen, verjetno res ne, oziroma … Ima. Ob sebi ima zado­voljne, srečne starše. In ob takšnih starših bo zadovoljen tudi otrok. Ko malce zraste in ko že doživlja potovanja, pa se mi zdi dragoceno, da spoznava svet, njegovo raznolikost, drugačnost. In da je zato odprt, do novih stvari, do ljudi.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Izpostavila bi jih pet: Potrpežljivosti, prilagodljivost, hiti počasi, sprejemanje ljudi in lokalnih navad, ceniti svojo domovino in vse, kar nam le ta nudi.

Kdaj bloganje iz hobija preraste v posel?

Potrebovale smo okvirno 1 leto, da so se začela sklepati prva plačljiva sodelovanja. Tudi sedaj, po 4 letih, je blog v prvi vrsti naš hobi in želja po spodbujanju staršev, da raziskujejo okolico in svet z otroki. Lahko pa si z njim tudi že povrnemo kakšen strošek tega našega raziskovanja.

HITRIH 7

Najljubše potovanje: Roadtrip po Južni Afriki

Najljubša država: Slovenija, od tujine Italija

Najljubše mesto: Ljubljana, od tujine Amsterdam

Najljubši izlet v bližini: Rožnik

Najljubša plaža: Le Morne (Mavricij)

Najljubša kulinarika: riba in vino

Naljubši način transporta: avto in kolo

Najljubši jezik: španščina (čeprav je ne znam)

Blogu Kam z mulcem in dogodivščinam štirih družin lahko sledite TUKAJ, pa tudi na Facebooku in Instagramu.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

PREBERITE ŠE:

Slovenka Katja, ki potuje s sedemletnim sinom: “Tu in tam pade kakšna pripomba, da sem nora, ampak bolj za hec kot za res”

Vandraj insider: Slovenka, ki Tenerife pozna kot svoj žep

Tokrat sem Tenerife raziskovala s pomočjo Jasmine Pecoler, Slovenke, ki je na tem koščku sveta našla nov dom. Tam je s partnerjem ustanovila tudi podjetje, v sklopu katerega organizirata počitnice, trekinge in vodenje po otoku v slovenščini. Kakšna je njena zgodba in česa na otoku ne smete spregledati?

Kako bi se opisali tistim, ki vas še niso spoznali?

Pozitivna in nasmejana mamica majhni hčerki, ki je vedno na lovu za novimi dogodivščinami. 

Kaj vas je odneslo na Kanarske otoke?

Ljubezen in delo. Partner je bil povabljen na delo na Tenerife, čez nekaj mesecev sem se mu pridružila še sama. 

Torej je to vaš drugi dom? Kako pogosto ste tam?

Tenerife je bil zdaj strnjeno skoraj 4 leta moj prvi dom. V prihodnosti pa ne vem, kako bo. Mogoče bo moj drugi dom v zimskem delu leta. 

Stojite za podjetjem Top Tips Tenerife, v sklopu katerega organizirate počitnice, trekinge in vodenje po otoku v slovenščini. Je Tenerife pri Slovencih zelo priljubljena destinacija?

Res je. Top Tips Tenerife tvoriva jaz in moj partner in seveda najina majhna pomočnica. Začelo se je tako, da sva prodajala izlete in karte na otoku Tenerifu. Vse od Loro in Siam parka do izletov z ladjico za ogled kitov in delfinov. Potem sva dobivala razna povpraševanja in sva začela ponudbo širiti. Na dnevna vodenja v slovenščini, trekinge … V februarju sva imela tudi krasno skupino potovanja po Tenerifu. Prvotni namen ni bil urejanje namestitev in letalskih kart, ampak je povpraševanje tako veliko, da sem se odločila, da v ponudbo dodam tudi to. V tem trenutku lahko poskrbiva za vse, kar potrebujete za oddih na Tenerifu.

Tenerife je kar priljubljena destinacija pri Slovencih, bolj kot sem si mislila sama. Malo neugodno je samo to, da so Slovenci zelo osredotočeni na šolske počitnice. Kar za njih pomeni večji finančni zalogaj (zaradi visokih cen letalskih kart), zame pa zgoščeno delo ob določenih delih leta.   

Pisana vasica z razgledne točke Mirador Pico del Ingles.

Kako ste padli v ta posel?

Zelo spontano. Videla sva, da naju vsi sprašujejo kod in kam na Tenerifu. Zato sva se povezala s ponudniki in začela prodajati karte. Danes pa tudi apartmaje, najem avtomobilov in organizacijo izletov. Nekako je to prišlo čisto od povpraševanja ljudi, ki prihajajo na Tenerife in sva po njihovih željah oblikovala storitve.

Kaj je najboljše, kar ste odnesli od življenja prek meje?

Trdo kožo in malo širši pogled na svet.

Meglice na Anagi.

[O kraju:]

Kako bi opisali Tenerife? 

Čudovit vulkanski otok sredi oceana, kjer je skoraj vsak dan sonce.

Pa tamkajšnje ljudi?

Izjemno prijazne, pozitivne, človeške.

Katera je najbolja nadležna stvar otoka?  

Premiki na daljše razdalje so mogoči samo z letalom.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o otoku kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?  

Veliko ljudi preseneti ob prihodu ta pokrajinska raznolikost vse od najvišjega vrha Španije El Teide do najvišjih klifov v Evropi, edinega oblačnega gozda v Evropi do polpuščavskih območij ob oceanu. Tudi sama sem si predstavljala, da je otok prekrit z resorti polnimi turistov. V resnici je tak zelo majhen del otoka.

Pogled na El Teide spomladi.

Vaši trije razlogi za obisk so … 

Sonce, vulkanska pokrajina, ocean.

Otok je najlepši …  

Jeseni, ker pridete iz turobne srednje Evrope na čudovito sonce in ocean je najtoplejši v celem letu.

Stvari, zaradi katerih je tam vredno živeti?

Sonce, sonce, sonce, sonce, sonce, odlično tropsko sadje, odlična morska hrana, zelo prijazni ljudje in umirjen ritem življenja, sonce in morje.
 

[O urbanih kotičkih kraja:]

Najljubši kotiček za sprostitev: Chiringito Pirata.

Najboljšo kavo potrežejo v: LA PEPA food court.

Najboljše kosilo najdete pri: Rincon de Pollo Los Cristianos, kanarski piščanec.

Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: Almogrote – kozji sir z mojo rojo (rdečo omako).

Najboljši šoping je: Tržnica San Isidro za zelenjavo. Drugih nakupov se ne poslužujem veliko.

Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Življenje na Tenerifu je zunaj. V muzeje in galerije te redko zanese. Notranji prostor pa koncertna dvorana Auditorio v Santa Cruzu.

Park, kjer najraje poležavate: Poležava se res kar na plaži. Durgače pa krasen sprehod v parku v Santa Cruzu.

Najlepša plaža: La Tejita

Najbolj podcenjena atrakcija: Mogoče vasica Masca.

Najbolj precenjena turistična točka: Prav nobena se mi ne zdi precenjena. Ene zgubijo na vrednosti zaradi preobljudenosti in med te bi štela Siam park. Še vedno je najboljši vodni park na svetu in je vreden svoje slave.

Najlepši razgled najdemo: Mirador Ingles, če imaš srečo s soncem.

Najboljša zabava: 1x na leto v Santa Cruz zagotovo pride Luis Fonsi s svojim Despacitom.

Najljubši festival/dogodek: Karneval februarja – 2. največji na svetu za brazilskim.

Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Plaža Las Terecitas, Masca, Paisaje Lunar, Auditorio Santa Cruz de Tenerife.

Los Gigantes najvišji klifi v Evropi.

[Uporabno:]

Kateri je najugodnejši prevoz po mestu?

Avtobusi TITSA.

Pa najugodnejša pot iz Slovenije do tja?

Direktni leti iz Benetk, Dunaja, Bologne in Milana.

 

[Plus in minus:]

Katere so prednosti in slabosti v primerjavi z življenjem v Sloveniji?

Prednosti so zelo ugodna klima, nikoli prevroče in nikoli premrzlo, odlična sveže sadje in zelenjava ter odprtost in prijaznost domačinov. Slabosti sta zelo močno sonce in voda iz plastenk. 

Kaj pa prednosti in slabosti dela v tujini?

Prednosti so višina plačila, ni zelo višja, vendar toliko, da se na dolgi rok pozna. Prednost je tudi, da so nadrejeni zelo sproščeni, nikoli ne priganjajo in dajejo moralnih pridig. Slabosti so urniki v turizmu, za nekatere zna biti problematično, da je plačilo stimulativno, vendar se, če dobro delaš, da lepo služiti.

 

[Na hitro:]

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 10

Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10: 1

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10: 10

Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): 10

Jasmini lahko sledite tudi prek Facebooka (tukaj)

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

PREBERITE ŠE:

Vandraj insider: Klara Vrbnjak, plesalka, ki vas vabi na terapevtski oddih na Tenerife

 

 

Slovenka Katja, ki potuje s sedemletnim sinom: “Tu in tam pade kakšna pripomba, da sem nora, ampak bolj za hec kot za res”

Moja tokratna sogovornica je Katja Mikoš, Slovenka, ki živi v Nemčiji, srečate pa jo lahko po vsem svetu. S 7-letnim sinčkom namreč veliko potujeta, zapise o njunih dogodivščinah pa lahko ujamete tudi na njenem popotniškem blogu Places and notes.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Aktivna mami, ki že od mladih nog vandra po svetu v iskanju novih dogodivščin. Trenutno živim v Nemčiji, govorim pet jezikov, rada pišem, fotografiram, hribolazim in smučam. Kadar mi čas dopušča z veseljem kaj kreativnega ustvarim ali pa skuham. Dan najraje zaključim z dobrim kozarcem vina, v tišini in v idealnem primeru ob jezeru ali pa morju.

Kje smo vas ujeli tokrat?

Na otoku Ile de Re na francoski atlantski obali, kjer sva na obisku pri partnerjevi družini in prijateljih. 

Katero od preteklih potovanj vam je najbolj pri srcu? 

Uh, veliko jih je. A če že moram izbrati enega, bo to verjetno kar lanskoletno dvomesečno potepanje po južnem Pacifiku s takrat 6-letnim sinom. V službi sem si izborila trimesečni neplačan dopust, najprej obiskala domače v Sloveniji, potem pa naprej v tople kraje. Prva postaja Singapur, potem Cookovi otoki, nato pa naprej na Fiji, Vanuatu in za konec še malo Nove Zelandije. Bilo je res nepozabno in ena boljših popotniških odločitev. 

Velik del vaših potovanj ste raziskovali v dvojini, s sinčkom, prvošolcem. Kakšna izkušnja je to?

Tako je, zadnja leta sva z danes 7-letnim sinom prepotovala kar sama. Večkrat sva kampirala po Nemčiji, obiskala Hong Kong in Macau, backpackala po Filipinih, za nama je že prej omenjeno potovanje po južnem Pacifiku in še cela vrsta krajših potepov po Evropi. Ker smo pred tem potovali družinsko, v troje, sva se sprva morala oba malo navaditi na to, da sva naenkrat kar sama na poti. Ampak je šlo.

Konec koncev sva bila tudi doma sama in sva se ravno tako morala znajti. Na poti ni nič drugače. Potovati kot samska mama je nekaj posebnega in neke vrste neprecenljiva svoboda. Ko si 24 ur na dan sam z otrokom ga tudi bolje spoznaš, več se pogovarjaš, več je časa in energije za igro in norčije. Doma časa na račun službe in ostalih obveznosti preprosto zmanjka.

Tudi stik z domačini je veliko bolj intenziven in pristen, kar naenkrat te vsi vabijo medse in želijo pomagat. Verjetno imam tudi malo srečo s tem, da Lu od rojstva odrašča trojezično in je navajen potovanj, dolgih voženj, drugačne kulinarike in podnebja. S tekočo angleščino se povsod sam znajde. Seveda ima kdaj svojih pet minut, ampak teh pet minut ima kdaj tudi doma. Nič nenavadnega torej, za naju so potovanja in spoznavanje novih kultur del življenja.

In na kakšne odzive ste ob tem naleteli?

Večinoma na pozitivne. Moja družina je tako ali tako bolj popotniško naravnana, prijatelji pa povečini tudi. Tu in tam je seveda padla kakšna pripomba, da sem nora, ampak bolj za hec kot za res. Se pa večini potovanje samske mame z otrokom še vedno zdi nekakšno hrabro dejanje. Meni je to sicer smešno, ker hraber je vsak trenutek, ko si z otrokom, sploh pa, če si sam. In še posebno doma. V kaotičnem vsakdanjiku, brez bližine širše družine in prijateljev. Ampak sem vzela kot dobronamerno.

Takoj po ločitvi mi je bilo namreč jasno, da bom še naprej potovala s sinom, pa čeprav sama. Tako kot mi je bilo jasno že med nosečnostjo, da na račun otroka ne bom opustila potovanj samo zato, ker bom kmalu mama. Je pač zame nekaj naravnega, mogoče tudi zato, ker nerada zdržim dolgo na enem mestu.

Kolikšen del leta preživite na potovanjih in kako izbirate naslednjo destinacijo?

Kolikor se le da dopust kombiniram z državnimi prazniki in vikendi, kar ponavadi nanese okrog 60 dni na leto. Božično-novoletne praznike in kakšen teden poleti preživim doma v Sloveniji, spomladi in jeseni pa je čas za daljša potovanja.

Predvsem spomladi grem najraje v tople kraje, ker sem sita sive zime. Destinacije izbiram glede na ugodne letalske povezave in osebne preference, ko potujem s sinom pa seveda upoštevam tudi njegove želje. Ideje včasih dobim tudi na ostalih popotniških blogih, ki jih z veseljem spremljam in berem, orientiram se tudi po priporočilih znancev, za katere vem, da potujejo v meni podobnem stilu.

Trenutno živite na severu Nemčije. Kaj vas je odneslo tja? 

Bivša zveza z Lu-jevim očetom, ki pa se je vmes končala. Čeprav že od malih nog potujem, nikoli nisem zares hrepenela po dolgoročnem življenju v tujini. Mi je bilo v Sloveniji čisto všeč. A življenje ima svoja pota in vedno znova preseneča. Kljub temu, da pogrešam dom, ničesar ne obžalujem. Zadnjih 8 let tu na severu Nemčije me je naučilo marsikaj, izkušnje ter takšne in drugačne dogodivščine so del življenja in ne preostane drugega, kot jih je sprejeti in se iz njih učiti.

Kaj počnete, ko ste doma?

Sicer sem res bolj malo doma, a ko sem, prosti čas posvetim sinu, serijam na Netflixu, pisanju bloga, občasno kaj zašijem in zelo redko, ampak z veseljem preberem kakšno knjigo. Rada tudi skuham kaj dobrega, obiščem prijatelje, poleti skočim s sinom na bazen in na sprehod po bližnjem gozdu.

Kako dolgo ustvarjate svoj blog Places and notes in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

Blog pišem od leta 2015. Od nekdaj sem rada pisala in na potovanjih še danes prav vsak dan pišem potovalni dnevnik. Slednje sem počela že, ko sem kot najstnica potovala s starši. V dnevnik sem takrat poleg zapisov še zelo vestno zalepila vse odrezke letalskih kart, vstopnice in podobno. Danes samo še pišem in ko sem izredno pri volji tudi kaj narišem. Povodov za pisanje bloga je bilo kar nekaj.

V prvi vrsti spomini za Lu-ja, da bo o svojih potovalnih dogodivščinah imel kaj prebrati, ko bo večji. V času digitalne fotografije enostavno pozabimo na albume, fotografije končajo na disku pokvarjenega računalnika ali pa izgubljenega telefona. Blog je krasna priložnost za shranjevanje in obujanje spominov. Po vrhu vsega pa sem dobivala veliko vprašanj s strani prijateljev in znancev, kam, kako in kdaj potovati. Je veliko lažje vse skupaj enkrat temeljito opisati, kot pa vsakemu posebej razlagati. 

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vašem blogu?

Roadtrip po Portugalski! Očitno je Portugalska vse bolj priljubljena destinacija, bodisi za vikend obisk Lizbone ali Porta, ali pa za daljši road trip.

Na kakšen način si financirate svoje poti? Z blogom tudi služite? 

Z blogom ne služim in v prvi vrsti že od samega začetka pišem res za svojo dušo. Pisanje mi predstavlja nekakšen beg iz vsakdanjika. Se mi zdi, da ko enkrat začneš z blogom služit, vse skupaj iz zabavnega hobija preraste v neke vrste obvezo in slednjih imam že dovolj. Iz osebnih razlogov sem si lansko leto vzela tudi skoraj enoletno pavzo od bloganja. Mi je pač tako pasalo.

Če bi z blogom služila, bi si to odsotnost verjento težje privoščila. Ampak nikoli ne reci nikoli, me je naučilo življenje. Bomo videli, kam me bo odneslo. Zaenkrat sem zadovoljna tako, kot je, brez oglaševanja, plačanih objav, recenzij hotelov in promoviranja produktov. Poti si zaenkrat financiram z redno službo. Pred kratkim sem sicer dala odpoved in z junijem končujem delovno razmerje, tako da bodo prihajajoča potovanja posledično financirana iz prihrankov.

Kdo so vaši bralci? Prevladujejo Slovenci ali tujci? 

Od samega začetka prevladujejo slovenski bralci, a na račun lepega števila mednarodnih prijateljev, imam kar nekaj angleško govorečih sledilcev, ki blog redno spremljajo.

“Po novem spet potujemo v troje. Zadnja leta so bila kar pestra na osebnem področju … Februarja 2019 sta Charlie & Katja začela s prenovo 18-let starega Land Rover Defenderja. Upava, da se konec junija odpeljeva na daljše, časovno neomejeno overland potovanje. V dvoje in seveda občasno v troje,” piše na vaši strani. Kako napreduje prenova in kam vas bo odneslo najprej?

Ja, nekako vzporedno z odpovedjo v službi sva se s partnerjem odločila za nakup starejšega Land Roverja, ki je že odkar pomnim moj sanjski avto. Po najboljših močeh sva se lotila prenove v neke vrste offroad-počitniško vozilo, v katerem lahko kuhamo, spimo in živimo vsi trije. Zaenkrat prenova super uspeva in sva že skoraj pri končnem rezultatu, le še nekaj malenkosti je ostalo. Čez dober mesec se tako najprej v dvoje odpeljeva na sever Evrope, po Skandinaviji in Baltskih deželah, potem pa v troje proti jugu, pa do kamor nas nese.

Na katerem kontitentu se počutite najbolj domače? Zakaj?

V Evropi. Všeč so mi letni časi. Ne maram monotonosti in ravno tako kot rada plavam, tudi rada smučam. V Evropi je vse to mogoče, pa še marsikaj drugega. Kulturna, etnografska, kulinarična in zgodovinska raznovrstnost na relativno majhnem geografskem območju je nekaj čudovitega. V več evropskih državah imam tudi veliko prijateljev, ki jih redno obiskujem.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu? 

Seveda, na vsakem potovanju z velikim veseljem navežem stik z lokalci. Najlepše je, ko se odmakneš od trum turistov in se potopiš v njihov vsakdanjik. Ko te odprtih rok povabijo v svoj dom res najlažje spoznaš novo kulturo na več ravneh. To so pravzaprav tiste najlepše izkušnje. Presenetljivo so se mi kot zelo prijazni in gostoljubni v spomin vtisnili Novozelandci. V Laosu, Egiptu, Ugandi, Indiji in Vanuatu sem imela to srečo spati in par dni preživeti z domačini. Omana, in Sicilije se spomnim kot izjemno otrokom prijazni in gostoljubni destinaciji, tudi na račun Lu-ja, ki je bil ob obisku obeh držav star le leto dni.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Ne. Še v času pred digitalno fotografijo sem na potovanjih rada fotografirala in kasneje urejela fotke v albume. Odkar prenosni telefoni delajo kvalitetne fotografije sicer res vsakič ne vlačim več s sabo velikega fotoaparata, ampak se nikoli ne vrnem brez vsaj par deset fotografijami.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Sledite srcu, ne obremenjujte se z mnenji drugih in ostanite zvesti sami sebi. Vedno se bo našel nekdo, ki drugače misli in vas mogoče ne bo razumel. Pa nič ne de. Četudi ne najdete sorodne potovalne duše, pa pojdite sami. Prve dni zna biti malo čudno, potem pa gre. Smiselno se je tudi naučit par besed lokalne govorice in ne pozabite, z nasmehom se daleč pride.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu? 

Masala dosa, rahlo pekoča južno indijska riževa palačinka z zelenjavnim nadevom, začimbami in kokosovo omako. Pekoča solata zelene papaje na severu Laosa. Ika mata s Cookovih otokov – osvežilna hladna solata surove tune v kokosovi omaki in začimbami, postrežena v kokosovi lupini in ocvrtim čipsom kruhovca.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Na srečo jih res ni veliko. Nikoli nisem zares zbolela, se ponesrečila, niso me okradli, nikoli nisem izgubila dokumentov in podobno. Trkam. Nekajkrat so mi izgubili prtljago, enkrat celo za vselej. Večkrat sem tudi zamudila povezan let. Morda je bilo res najbolj neprijetno prav lansko leto na poti nazaj domov iz Vanuatu, ko so nama kar tri dni zaporedoma zaradi slabega vremena odpovedali let in sva posledično zamudila letalo v Evropo. Odnesla sva jo s kar visokimi dodatnimi stroški za novo letalsko karto iz Aucklanda v Frankfurt in par zamujenimi dnevi v službi, hujšega pa ni bilo. 

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih? 

Da smo vsi, ki potujemo bogati. Pa nismo. Večina nas trdo dela in si marsičemu drugemu odreče, da si privoščimo, kar si. Če je potovanje prioriteta, potem pač vso energijo usmeriš v to smer in šparaš pri drugih stvareh.

Da so potovanja draga. Pa niso nujno. Z malce iznajdljivosti in brez kompliciranja je lahko vse skupaj precej dostopno.

Da na potovanjijh le uživamo, je tudi mit. Za slednje prepričanje krivim predvsem družbene medije. Marsikdaj so potovanja naporna, zgodaj je treba vstajati, 24 ur na letalih, jetlag, prekladanja po letališčih, vročina, prebavne motnje, pogrešaš dom, ko ni interneta se počutiš malce odrezanega od sveta in še bi lahko naštevala. Daljša potovanja gotovo niso za vsakega. Zato vedno pravim, naj gre vsak po svoje, kot mu paše. Eni v hotel na Hrvaško, drugi s šotorom na Papuo Novo Gvinejo. Ali pa vsega po malo. Važno je, da smo zadovoljni s tem, kar počnemo. 

Pa o potovanjih z otroki? 

Največja zmota je verjetno že samo dejstvo, da potovanja z otroki sploh niso mogoča. Da bo popotništva s prihodom otroka konec. Pa res ni treba, da je temu tako. Če so starši sproščeni, bo tudi otrok in ni razloga zakaj bi kar naenkrat pohajkovanja po svetu opustili.

Seveda se je treba malo prilagoditi novemu družinskemu članu, a to ne bi smela biti ne ovira, ne razlog da ostanemo doma. Meni kot mami se zdi nekaj neprecenljivega videti otroka, kako se znajde v novi kulturi, se sporazumeva z rokami, igra z lokalnimi otroki, poje kaj novega, se nauči nove besede in vsrka novo kulturo. Na splošno so otroci zelo prilagodljiva in nekomplicirana bitja in velikokrat rabijo presneto malo, da so srečni. Ponavadi smo prav starši tisti, ki nas vse prevečkrat skrbi po nepotrebnem. 

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Spoznavanje novih kultur, ljudi, jezikov, pokrajin in različnega življenjskega standarda že od mladih nog je vsekakor oblikovalo moj osebnostni razvoj v tej meri, da lažje sprejmem in spoštujem vse, kar je drugačno. Potovanja so me naučila tudi zares ceniti dom, Slovenijo, naravo, prave prijatelje in družino. Med drugim sem na račun potovanj tudi veliko bolj ekološko osveščena.

Kdaj bloganje iz hobija preraste v posel? 

Težko rečem, ker sama kot že omenjeno z blogom direktno ne služim. Veliko je odvisno od tega, koliko si se pripravljen osebno izpostaviti, koliko časa imaš na razpolago in koliko se znajdeš v socialnih medijih. Sama občasno sicer proti plačilu spišem kak popotniški članek za revije in spletne strani, to je pa vse. Ne objavljam fotografij, kjer se jasno vidi naše obraze, nimam kanala na Youtubu, ne promoviram izdelkov, ne prirejam nagradnih iger in ne spim brezplačno v hotelih. Kapo dol vsem, ki to počnejo. In ja, nekaterim z veliko vložene energije in časa uspe vse skupaj obrnit v pravi posel. In konec koncev, zakaj pa ne? Važno je, da vsak počne to kar ga veseli in ga izpopoljnjuje.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Pitno vodo! Z velikim klicajem. In veliko raznovrstnost na zelo majhnem območju, krasno naravo, gore in letne čase.

HITRIH 6

Najljubša država: Slovenija

Najljubše mesto: Singapur

Najljubša plaža: ena skrita uvala na Visu

Najljubša kulinarika: indijska

Naljubši način transporta: avto

Najljubši jezik: španščina

Foto: Places and notes/osebni arhiv Katje Mikoš

Več Katjinih zapisov najdete na njenem blogu Placesandnotes.com, Facebooku in Instagramu.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

PREBERITE ŠE: Vandraj insider, Anja Jeke: Odločitev za selitev v Berlin je prišla nenadoma in je ena boljših v tem življenju

Eva Jurko, ki živi v New Yorku: “Spomnim se, da sem zadnjo noč pred odhodom na tihem prosila, da let odpovejo.” #intervju

Čeprav je Slovenija čudovita dežela, se veliko mladih odloči, da bo življenjske priložnosti poiskalo drugje po svetu. Tako v rubriki Vandraj Insider vsak teden klepetamo z mladimi, ki živijo v tujini. Danes pa klepetamo s simpatično Evo Jurko, ki se je že pred leti odločila slediti svojim sanjam in se odločila za šolanje za igralski poklic čez lužo.

Preberi več

Neža Praprotnik: “Amsterdam je mesto, kjer je obvezno imeti kolo, povsem običajno pa je na njem prevažati še enega ali dva prijatelja” #vandrajinsider

Tokrat smo v insajderju klepetali z Nežo Praprotnik, bodočo modno oblikovalko, ki že tri leta živi v nizozemskih Benetkah. Kakšno je tamkajšnje življenje, česa ne smete izpustiti, ko obiščete Amsterdam in kaj iz Slovenije tam manjka, preberite v spodnjem intervjuju.

Preberi več

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.