Vanja Vodenik, dekle, ki je samo prepotovalo Južno Ameriko in Južno Afriko #intervju

Vanja Vodenik je popotnica, s katero sem klepetala v tokratnem Vandraj intervjuju. Tudi o tistih, na katera se je podala čisto sama, pa o norih dogodivščinah in manj prijetnih delih potepanj … Govorili sva še o ustvarjanju popotniškega bloga Marshmallow Travels in razlogu, zakaj ima ljubezen do potovanj že v krvi. Kdo je torej Vanja?

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Vanja Vodenik in svoj čas najraje posvečam raziskovanju novih destinacij in ponovnem odkrivanju že obiskanih krajev. Potujem od sedmega leta starosti in v več kot 20 letih potovanj sem obiskala 45 držav. Rada zbiram štampiljke v potnem listu, preizkušam lokalno hrano in poleg najbolj prepoznavnih znamenitosti odkrivam skrite in manj znane kotičke. Svoja potovalna doživetja in nasvete pa delim tudi na blogu Marshmallow Travels.

Kolikšen del leta preživite na potovanjih in kje smo vas ujeli tokrat?

Zadnja leta zaradi redne službe preživim na potovanjih kakšen mesec do dva na leto, tako da izkoristim vse dni dopusta, podaljšane vikende in praznike. Pred tem sem si privoščila tudi daljša potovanja, najdaljše je bilo 40 dni po Republiki Južna Afrika in Svaziju. Tokrat pa sem se ravno vrnila z vikend pobega v bolgarski prestolnici Sofiji.

Ste tudi ena tistih popotnic, ki gredo po svetu kar zgolj v lastni družbi. Sami ste prepotovali jug Južne Amerike in Republiko Južno Afriko s Svazijem. Kakšna izkušnja je bila to?

Solo potovanja so posebna in neprecenljiva izkušnja. V prvi vrsti se naučiš preživljati čas sam s sabo, naučiš se biti iznajdljiv in poskrbeti sam zase. Hkrati večkrat navežeš stike z lokalnimi prebivalci ter, sploh če prebivaš v hostlih, spoznaš veliko popotnikov iz drugih držav sveta in sklepaš zanimiva prijateljstva.

Menite, da bi moral vsakdo vsaj enkrat v življenju na takšno pot? Kaj je najboljši del takšnih potovanj?

Sama bi vsem, ki jih vsaj malo mika takšno potovanje, zagotovo priporočala, da se opogumijo in preizkusijo solo potovanja. Mogoče si najprej izberejo kakšno evropsko destinacijo za krajši izlet, da vidijo, kako jim takšen tip potovanja leži, potem pa se sami odpravijo tudi kam dlje. Najboljši del takšnih potovanj je način, na katerega doživiš neko državo. Ko potuješ sam, si zares osredotočen na doživljanje destinacije in svet okrog sebe, namesto pogovora s sopotnikom se preizkušaš v lokalnih jezikih in komunikaciji z domačini, skozi odkrivanje sveta pa boljše spoznavaš tudi sebe.

In kakšne izzive prinašajo solo potovanja?

Zagotovo je v prvi vrsti izziv, da si sam odgovoren za vse – od priprave načrta poti, do iskanja prevozov, prenočišč, hrane, lokacije znamenitosti. Vse je odvisno od tebe, zanesti se moraš sam nase in na svoja znanja ter izkušnje. Ko se izgubiš ne stakneta glave dva ali več, ampak se moraš sam znajti in povprašati za pot. Hkrati pa vse to vodi tudi to tega, da vidiš, kako zelo si samostojen in da znaš poskrbeti zase v vseh situacijah.

Med vašimi zadnjimi večjimi potovanji je bilo tudi odkrivanje Peruja in Bolivije. S čim sta vas ti dve državi prepričali?

Na kratko bi lahko rekla, da zaradi izjemne zgodovine in dih jemajočih naravnih lepot. Peru predvsem s svojo inkovsko zgodovino, obisk Machu Picchuja je zares nepozabno doživetje, Cusco je iz mešanice inkovske in kolonialne zgodovine nastal zares prijetno in lepo mesto. Malo ljudi ve, da najdeš sredi prestolnice Lime piramide, zanimivi so tudi plavajoči otoki Uros na najvišje ležečem jezeru na svetu Titicaca. V Boliviji pa bi izpostavila slano ravnico Uyuni ter lagune in vulkane Reserve Nacional de Fauna Andina Eduardo Avaroa. Tudi La Paz je precej zanimivo mesto, predvsem zaradi gondol, ki so njihovo najbolj učinkovito sredstvo javnega prevoza. Temu lahko dodam še vožnjo s kolesi po cesti smrti, obisk gore Chacaltaya in povzpetje na 5400 metrov nad morjem, kar je zame do zdaj najvišja obiskana točka … pa še bi lahko naštevala.

Kako izbirate naslednjo destinacijo?

Ker je moj “bucket list” zelo obširen, pri izbiri nove destinacije najprej premislim možno število dni dopusta in trenutno finančno zmogljivost. Potem pogledam še, kakšno je vreme na željeni destinaciji, kakšne so cene letalskih krat, ali je takrat tam visoka sezona. Raje namreč potujem izven sezone, ne le zaradi nižjih cen, temveč tudi zaradi manjšega števila obiskovalcev, saj lahko tako bolj pristno doživiš obiskano destinacijo.

Katero od preteklih potovanj vam je najbolj pri srcu?

To je eno najtežjih vprašanj, ki mi jih lahko zastavite. Ampak, če se že moram odločiti, bi rekla da potovanje v Peru in Bolivijo. To je namreč združevalo vse, kar imam pri potovanjih najraje: doživetja, ki ti vzamejo dih, veliko preizkušanj lokalnih jedi, spoznavanje življenj lokalnih prebivalcev, prepoznavanje lastnih zmogljivosti … Na potovanju sem namreč zbolela za salmonelo, skoraj so mi ukradli telefon, ampak sem se na vse odzvala mirno, rešila situacijo in iz nje vzela le pozitivne nauke. Hkrati pa ob potovanjih začneš bolj ceniti lastno državo in vse pozitivne plati, ki pridejo s prebivanjem v Sloveniji.

Na svoje prvo večje potovanje ste šli že kot prvošolka, ko ste s starši obiskali Šrilanko in Maldive. Zasledila sem, da ste zaradi izostanka iz šole pisanje vadili kar na poti, s pisanjem popotniškega dnevnika. Je torej že to začrtalo vašo pot in ljubezen do potovanj ter pisane besede?

Tako je, tako za svojo željo po nenehnem odkrivanju novih držav kot za veselje do pisanja krivim svoja starša. Ena najbolj vrednih izkušenj, ki jih lahko daš svojemu otroku, so namreč potovanja. Kot otrok potuješ in gledaš na svet drugače, brez predsodkov, stereotipov in strahov. Hitreje navežeš stike z lokalnim prebivalstvom, naučiš se spoštovati in sprejemati različnost narodov, kultur in tradicij, pridobiš ogromno znanja o svetu in posameznih državah, lažje se znajdeš v neznanih situacijah, hitreje osvajaš tuje jezike. Z beleženjem potovalnih spominov pa se tako danes lažje spominjam svojih prvih potovanj, hkrati pa je to vodilo tudi do izbire mojega študija. Že v gimnaziji sem namreč začela s pisanjem potopisov za šolski časopis, pozneje postala urednica tega časopisa in se odločila za študij novinarstva, kjer sta mi znanje pisanja in radovednost prišli še kako prav.

Kaj počnete, ko ste doma?

Doma, poleg službe, v kateri skrbim za od odnose z javnostmi za več naročnikov, raziskujem Ljubljano in Slovenijo, pišem blog in načrtujem naslednje avanture.

Kako dolgo ustvarjate svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

Blog Marshmallow Travels pišem dve leti in pol. V vseh letih potovanj se je namreč nabralo veliko izkušenj, zanimivih kotičkov sveta, nekaj dobrih načrtov potovanj, okusnih tujih jedi in vse to sem želela deliti z drugimi, če kdaj komu pridejo prav moja doživetja pri načrtovanju lastnih potovanj. Hkrati pa sem želela svoj potovalni dnevnik prenesti iz pisanja na roko v zvezek na splet ter tako lažje beležiti in pregledovati svoje potovalne spomine. Blog pa je hkrati tudi kreativna platforma za pisanje in učenje novih znanj o spletnih straneh, družbenih omrežjih, urejanju fotografij …

Na kakšen način si financirate svoje poti? Z blogom tudi služite?

Svoja potovanja si financiram z redno službo in prihranki, z blogom pa ne služim. Ko raziskujem, kaj si kje pogledati, kaj doživeti v katerem kraju, in najdem kakšno zanimivo lokalno agencijo, se vedno bolj pogosto z idejami za sodelovanje obrnem nanje. Če jim je moja ideja všeč in pridemo do dogovora, pridobim kak popust za njihovo storitev ali brezplačen izlet. V zameno po navadi napišem oceno storitve na blogu, kjer pa vedno podam svoje odkrito mnenje in pišem tako o pozitivnih kot negativnih plateh določene izkušnje.

Kdo so vaši bralci? Prevladujejo Slovenci ali tujci?

Večina oz. malce več kot polovica bralcev je Slovencev, so pa tudi tujci, med njimi prevladujejo Američani in državljani drugih držav Evropske unije.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vašem blogu?

Načrt poti po španski in francoski Baskovski državi. Ker je večina mojih bralcev Slovencev, so najbolj brane objave različnih potovanj in oddihov po Evropi, ki so lažje dostopni. Ker pa je blog pisan v angleščini, pa se med bralci najde tudi veliko Američanov in prebivalcev držav Evropske unije.

Na katerem kontitentu se počutite najbolj domače? Zakaj?

Zagotovo v Južni Ameriki. Ne le, ker sem tam prepotovala že veliko držav, ampak mi je kontinent blizu tudi zaradi jezika. Eno leto sem namreč študirala v Madridu in takrat izpopolnila svoje znanje španščine. Tako da je danes potovanje po Južni Ameriki zame malce lažje, saj se lahko brez problema sporazumevam z domačini. Hkrati pa gre za kontinent poln izjemnih naravnih lepot in vznemirljivih mest, ki zagotavljajo super doživetja.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Vedno se trudim navezati kakšne stike z lokalci in načeti pogovor, saj tako dobiš še dodaten občutek o neki državi, kulturi in navadah. So me pa zelo presenetili prebivalci Svazija. Bila sem namreč ena redkih, če ne edini turist v glavne mestu Mbbane. Vsi mimoidoči so me pozdravljali na ulici, me spraševali od kod sem, kaj počnem pri njih … Ampak vse na zelo prijazen in nevsiljiv način. Pa zelo prikupni so bili tudi otroci v Chintsi v Južni Afriki, kjer sem obiskala lokalno kuhinjo, v kateri pripravljajo obroke za revne otroke. Vsi otroci so bili navdušeni nad mojimi lasmi, saj se lasje belcev na dotik razlikujejo od las črncev. Tako so me vsi objemali, se med igro dotikali mojih las, čebljali z mano, čeprav še niso znali angleško. Otroci namreč govorijo lokalne jezike in se kasneje v šoli naučijo angleščine, čeprav je ta eden od 11 uradnih jezikov države.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Težko. Rada namreč ujamem lepe trenutke v objektiv in tudi preko pregledovanje fotografij podoživljam svoje potovalne spomine.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Na potovanje se primerno oz. dobro pripravite. To pomeni, da raziskujte destinacije, kamor greste, preverite kakšna je kultura in navade v določenem kraju. Pa kako se je primerno obnašati, kaj obleči, kakšna zdravila vzeti s sabo … V hotelu/hostlu vprašajte, kateri so možni nevarni predeli, kakšni so triki lokalnih nepridipravov. Če boste na destinacijo primerno pripravljeni, ne bo prišlo do nepotrebnih razočaranj, ki pogostokrat vodijo do zmotnih mišljenj o določenih državah.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Argentinski zrezek v Argentini, nojev hamburger v Južni Afriki in cheviche v Peruju.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Ko so mi v hostlu v argentinski Cordobi ponoči ukradli denar. Hostel namreč ni imel dovolj omaric za vse v sobi, tako sem si svoj nahrbtnik privezala na zgornji pograd, zraven glave, kjer sem spala. No, očitno spim zelo trdno, saj me je zjutraj pričakal odprt nahrbtnik in prazna denarnica. A hranim denar na potovanjih vedno na več mestih, tako da sem bila takrat le ob del denarja. Sem pa že dvakrat zbolela tudi za salmonelo in morala obiskati zdravnika v Mehiki in Boliviji. Celotna izkušnja biti bolan na potovanju pa zagotovo spada med slabša doživetja.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da moraš imeti za potovanja veliko denarja. Danes je namreč ogromno možnosti za ugodno odkrivanje sveta, od couchsurfinga, nizkocenovnih letalskih prevoznikov, ulične prehrane itd. Z malo iznajdljivosti so potovanja dostopna.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Ne glede na to, koliko se pripraviš na določene možne situacije, življenje ti vedno prinese nove preizkušnje in doživetja. Tako moraš biti prilagodljiv danim okoliščinam. Hkrati pa so potovanja zagotovo pripomogla k spoštovanju in sprejemanju različnih kultur ter spoznanju, da je o stereotipih in predsodkih vedno nujen premislek, saj redko držijo.

Kdaj bloganje iz hobija preraste v posel?

Rekla bi, da takrat, ko začneš z bloganjem služiti. Za kar pa rabiš blogu posvetiti ogromno časa, napisati številne vsebine in pridobiti redne bralce.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Zagotovo okusno pitno vodo iz pipe. Premalo cenimo tudi, kako varna je Slovenija in se lahko v vseh krajih sam tudi ponoči sprehajaš naokoli. Večina prebivalcev govori angleško in smo vedno pripravljeni pomagati turistom.

HITRIH 6

Najljubša država: Urugvaj

Najljubše mesto: Buenos Aires

Najljubša plaža: otok Ziyaaraifushi na Maldivih

Najljubša kulinarika: mehiška

Najljubši način transporta: letalo

Najljubši jezik: španščina

Vanji lahko sledite na Instagramu in prek njenega popotniškega bloga Marshmallow Travels.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!  

PREBERITE ŠE:

Par, ki je na Novi Zelandiji spoznaval Maore, zna privarčevati na Islandiji in na Tajskem ne jaha slonov #intervju

 

Par, ki je na Novi Zelandiji spoznaval Maore, zna privarčevati na Islandiji in na Tajskem ne jaha slonov #intervju

Tokrat sem v Vandraj intervjuju klepetala z Janjo in Urošem, sociologinjo in inženirjem – popotniškim parom, ki ustvarja blog Travel Pear. Ljubljančana skupaj potujeta sedem let, v tem času pa je za njima že kup dogodivščin.

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva avtohtona Ljubljančana, Janja in Uroš, ki rada raziskujeva bližnje in daljne kotičke našega sveta. Željo po potovanjih sva odkrila na prvem skupnem potovanju v Španijo leta 2012, kjer sva raziskovala Barcelono in otok Tenerife. Janja je magistra sociologije, ki temeljito preuči vsako najino naslednjo destinacijo, da jo izkoristiva, kolikor se le da.

Uroš pa je diplomiran inženir računalništva in informatike, na potovanjih v vlogi glavnega navigatorja in voznika. Daljša potovanja raje preživa na tistih koncih sveta kjer je nora narava, saj rada hodiva v hribe in iščeva skrite kotičke neobičajne narave. Krajša potovanja pa ponavadi izkoristiva za skok v katero izmed Evropskih mest ali izlet po Sloveniji.

Kolikšen del leta preživita na potovanjih in kje smo vaju ujeli tokrat?

Potujeva vsaj 2- do 3-krat letno, kar skupno nanese za dober mesec, oz. kolikor nama dopušča dopust, saj sva oba zaposlena. Tokrat ste naju ujeli kar doma, ob načrtovanju naslednjega potovanja v Pariz, spogledujeva pa se že z letalskimi kartami za Japonsko, ki jo nameravava obiskati v oktobru. Upava, da nama uspe v potovanje še dodati hiter obisk Južne Koreje.

Kako izbirata naslednjo destinacijo?

Zelo demokratično. Uroš pravi: “Janja poda idejo za destinacijo, s katero se jaz strinjam” (smeh).

Ponavadi naju navdušijo kakšni blogi, slike drugih popotnikov ali pa kakšen dober film, tako kot naju je navdušil Gospodar prstanov, zaradi katerega se nama je Nova Zelandija še bolj dopadla. Ko sva pa brez idej, imava doma na zidu zemljevid z označenimi že obiskanimi destinacijami, kar pomaga pri izbiri naslednjih. K izbiri tudi pripomore cena letalske karte in vremensko obdobje destinacije v času planiranega obiska. Poskusiva se izogniti tudi najvišji turistični sezoni, če se le da.

Katero od preteklih potovanj vama je najbolj pri srcu?

Definitivno potovanje na Novo Zelandijo. Do sedaj je bilo to daleč najboljše.

Pred kratkim sta torej raziskovala Novo Zelandijo. Kakšna izkušnja je bila to?

Ja, proti koncu 2018 sva jo obiskala za 3 tedne. Noro! Fjordi, gore, jezera, ledeniki, vulkani … Lepota narave se kar ne konča! Ko misliš, da ne more biti lepše, te naslednja destinacija vedno znova preseneti.

Se pa otoka med seboj kar razlikujeta, severni je bolj znan po geotermalnih vrelcih, vulkanih, maorski kulturi in je veliko bolj poseljen. Tam sva se bolj namakala v vrelcih, obiskala Hobbiton, pobližje spoznala svetleče črve, Maore in njihovo kulturo, medtem ko je na južnem otoku veliko bolj dramatična narava. Visoke gore, jezera in fjordi, zato sva tam veliko časa namenila pohodništvu. Pohodniške poti so zelo urejene in dobro označene. Ljudje so prijazni, domači. Upava, da se nama uspe še kdaj vrniti, saj nama je ostalo še veliko neraziskanega področja.

Kako sta se premikala po državi? 

Obiskala sva oba otoka, na obeh si izposodila avto in z njim naredila krajše krožno potovanje po severnem in daljše na južnem otoku. Najlažje se je premikati z avtom ali potovalnim kombijem. Poleg tega, da greš svojo pot, je nepričakovano ustavljanje in raziskovanje stalna praksa. Nekaj kar ni mogoče, če si vezan na avtobus, vlak ipd. Naredila sva dobrih 2600 kilometrov. Čas premika med otokoma sva si skrajšala s povratnim notranjim letom iz Aucklanda v Christchruch, saj bi sicer potrebovala več časa, kot sva ga imela na voljo.

Se strinjata s pogosto slišano trditvijo, da je Nova Zelandija nadvse podobna Sloveniji?

Je, nekaj na tem. Pokrajini Bleda in Bohinja sta kar dobro podobni južnemu otoku, vendar ni primerjave v velikosti. Skozi celoten južni otok te spremljajo jezera, gore, ledeniki in doline, pri pogledu na katere se res lahko najde kakšna podobnost s Slovenijo.

Potikala sta se tudi po Tajskem. S čim vaju je prepričala?

V Azijo pred tem še nisva potovala in najina prva izbira je bila Tajska. Je nekaj čisto posebnega, vsaj za naju je bila, ker nisva poznala njihove kulture. Hrana je odlična, tropsko sadje je razred zase in še danes se nama lušta po lepljivem rižu z mangom (Mango sticky rice) ter papajini solati. Bolj pa sva bila navdušena nad severom, kot nad rajskimi plažami na jugu.

Česa ob obisku te dežele nasmehov ne smejo zamuditi tisti, ki se tja odpravljajo v kratkem?

Definitivno ne izpustiti mesta Chiang Mai na severu in obiska enega od zavetišč za slone. Rada imava živali, zato se udeležujeva le organiziranih obiskov, ki ne posegajo v njihovo življenje in jih ne ogrožajo. Zato nisva želela jahati slonov, raje sva prispevala zavetišču. Tam skrbijo za rešene slone iz ujetništa, večinoma so poškodovani in bili tekom življenja zlorabljeni. V zavetišču se prosto gibljejo, lahko jih hraniš, greš z njimi na sprehod in jim pomagaš pri kopanju. Neverjetna in lepa izkušnja ter dober kontrast proti vsem obrtem s sloni v ujetništvu.

Aja! Pa kuharski tečaj tajske kulinarike toplo priporočava! Omenjenega sva se udeležila v Chiang Maiju. Zajema vse od nakupa sestavin na tržnci, do priprave 5-hodnega kosila. Super so naju naučili, zdaj si enake jedi lahko pripraviva tudi doma.

Pa Islandija? Je res dostopna le tistim popotnikom z res globokim žepom?

Definitivno je Islandija ena izmed dražjih destinacij, ki sva jo obiskala, ampak to še ne pomeni, da se tam ne da potovati tudi, če tvoj žep ni tako globok.

Nam zaupata kakšen trik, kako tam privarčevati?

Hrana je neizmerno draga. Kuhala sva si sama v Airbnbjih in Guesthousih, hrano pa kupovala v “cenejših” diskontih (npr. Bonus). Vseeno pa je bila cena konkretno višja kot pri nas. Na tak način se da dobro privarčevati, je pa res, da je večina atrakcij v naravi in dostopnih brez kakršnihkoli vstopnin.

Sta ujela tudi severni sij? 

Ne, na žalost nisva imela te sreče, glede na letni čas potovanja, to je bilo konec aprila, so možnosti za severni sij zelo majhne.

Kako dolgo ustvarjata svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin? 

Pred približno tremi leti je nastal blog Travel-pear.com, kot ideja, da deliva svoje izkušnje, ideje, nasvete za potovanje, fotke in da narediva videomontažo potovanja, ki jo imava za spomin ter lahko pokaževa družini in prijateljem, da z nama podoživijo najino popotovanje.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vajinem blogu?

Trenutno je najbolj brana objava West Coast of USA – our 3 week itinerary, predlog, opis najine 3000 kilometrov dolge poti po zahodni obali Amerike, kjer sva v treh tednih prevozila Kalifornijo, Arizono in Nevado.

Kaj počneta, ko sta doma?

Rada razmigava svoje riti s tekom in telovadbo ali pa hodiva na dnevne izlete, večinoma po Sloveniji ter se ukvarjava z najinimi hobiji. V okviru potovanj piševa najin blog, objavljava slike na instagram ter raziskujeva naslednje destinacije. Sicer pa rada bereva ‘Self-Improvement’ knjige in Uroš se ukvarja z sestavljanjem in letenjem dirkalnih FPV dronov.

Na kakšen način si financirata svoje poti? Z blogom tudi služita?

Varčujeva. Namesto daril za rojstne dneve, obletnice, praznike si raje privoščiva kakšno izkušnjo več na najinih potovanjih. Z blogom trenutno ne služiva nič, tudi njegov namen ni bil zaslužek, temveč skupen hobi. Vendar, če bo v prihodnje prinesel kak € več, se ga ne bova branila.

Kdo so vajini bralci? Prevladujejo Slovenci ali tujci?

Glede na to, da članke piševa v angleškem jeziku, trenutno prevladujejo tujci. Največji delež obiskanosti so prinesli Američani, za njimi Angleži, potem Avstralci in na 4. mestu Slovenci.

Na katerem kontitentu se počutita najbolj domače? Zakaj?

Hmmm, težko bi se odločila za enega. Ko padeva v potovalni ritem in se malo podruživa z domačini, rata vse skupaj zelo domače. Mogoče, je bil obisk v Ameriko še najbolj domač, ker tam živi Urošev brat.

Torej so stiki z lokalci stalnica. Kje so vama najbolj prirasli k srcu?

Ker redno uporabljava Airbnb, večinoma stanujeva pri domačinih. Koncept Airbnbja nama je zelo simpatičen, saj ne samo da spoznava novo kulturo ljudi, sva tudi bolj vpeta v vsakdan lokalcev. Do sedaj sva imela samo dobre izkušnje, ampak če bi morala nekoga izpostaviti, so nama najbolj prirasli k srcu Islandci in Novozelandci. Oboji so bili na zelo podoben način ekstremno gostoljubni.

Če izpostaviva samo par primerov na Islandiji, ko sva bivala pri starejšem paru, sta nama za dobrodošlico pripravila njihovo tradicionalno jed flatkaka, ploščat kruh z prekajenim jagenčkom, zvečer pa smo zaključili s klepetom ob pivu. Na Novi Zelandiji, ko sva takoj po prihodu zavila v prvo trgovino, da bi nakupila nekaj stvari za na pot, naju je prodajalka povprašala od kod sva. Ko sva ji razložila, da sva ravnokar prišla na drug konec sveta iz Slovenije, nama je gospa, ki je bila v vrsti za nama, kupila in podarila čokolado ter izrekla dobrodošlico. Bivanje pri Maoru v Wanaki je bilo tudi posebno, pobližje nama je predstavil njihovo kulturo.

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Definitivno ne. Sicer aparatur nimava vedno pri roki, ravno z namenom, da uživava v tistem, kar vidiva. Vseeno pa ne moreva vedno brez tega, da ne narediva kakšne noro lepe fotke ali videa.

Kakšen tip popotnikov sta?

Organizirana, organizirana in organizirana, to bi sigurno rekli tisti, ki naju najbolj poznajo. Rada do potenakosti raziščeva destinacijo še preden odpotujeva, da veva, kaj ne smeva zamuditi. Uživava v najbolj top atrakcijah in v tistih, skritih kotičkih, kjer se lahko izogneva gnečam. Rada sva v pogonu, si privoščiva tudi kakšen ležeren dan, a so bolj redki. Na Tajskem, mislim, da nama ni uspelo več kot dve uri ležati na plaži. Rajši sva se usedla na skuter, se vozila med grički, hodila, iskala skrite plaže, lepe razglede in templje. Drživa se tega, da ko potujeva, čim več časa izkoristiva za raziskovanje, počivava lahko doma.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Razišči destinacijo, preden odpotuješ, da ne izpustiš česa pomembnega, nečesa, kar bi si res želel/a doživeti, pogledati. Poleg glavnih atrakcij so ponavadi tiste skrite, nenavadne, ki prinesejo najlepše izkušnje. Splača se gledati različne vire, poleg člankov še bloge popotnikov, youtube vloge in še kaj se najde.

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Skoraj vse destinacije, na katerih sva bila, so imele dokaj zahodno prehrano, zato sva hrano največ zares spoznavala na Tajskem. Mango sticky rice in papaya salad sta jedi, po katerih se nama še danes cedijo sline.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Na zadnjem potovanju po Novi Zelandiji je Uroš staknil rotavirus, ki ga je za 2 dni priklenil na posteljo in sva morala odpovedati pohod čez nacionalni park Tongariro, kjer bi med drugim videla vulkan Ngauruhoe oz. bolj znan kot Mount Doom. No, srečo sva imela, da sva bila po dveh dneh že v pogonu in da ni bilo nič hujšega. Se je tudi že zgodilo, da je bilo letalo polno in sva na destinacijo priletela veliko kasneje. Se zgodi, pozitivno naprej in bo vse okej.

Katera destinacija je presegla vajina pričakovanja in katera vaju je razočarala?

Rekla bi, da so skoraj vse presegle pričakovanja, vsako mesto, država na svoj način. Vedno najdeva nekaj, kar preseže najina pričakovanja, pa naj bo to vožnja s helikopterjem v Novi Zelandiji, sprehajanje med Sekvojami v nacionalnem parku v Kaliforniji ali tura po pivnicah v Berlinu. Če bi že morala izpostaviti destinacijo, ki naju je razočarala, je to Doha, res je nisva niti malo začutila.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da potrebuješ veliko denarja, znanja in dopusta, če želiš potovati. Vse se da, če se hoče, le da za nekatere destinacije potrebuješ malo več časa za načrtovanje ali pa varčevanje. Zadaj si cilj, napiši si korake do tega cilja in delaj na njih. Slej ali prej se bo izteklo. Navigacija na destinacijah je z današnjo tehnologijo v obliki pametnih telefonov otroško lahka, se je že kar težko izgubiti.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Uh, verjetno, da če si prijazen do ljudi, bodo tudi prijazni do tebe. Lepa beseda in obnašanje gresta daleč, ko si v tujini odvisen od pomoči lokalca ali kakšna taka podobna situacija.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Zelo veliko! Vedno pogrešava domačo posteljo. Definitivno pa moramo biti Slovenci hvaležni za pitno vodo na vsakem koraku, na manjša mesta, iz katerih lahko hitro pobegnemo v našo lepo naravo, na dostop do velike izbire kvalitetne hrane, dobre telekomunikacijske povezave in relativen mir.

HITRIH 6

Najljubša država: Janja: Nova Zelandija, Uroš: ZDA

Najljubše mesto: Janja: London, Uroš: Berlin

Najljubša plaža: Janja: Julia Pfeiffer Burns State Park v Big Suru – Kalifornija, Uroš: Elephant seal beach – Kalifornija

Najljubša kulinarika: Sva zahtevna, zato nama je najljubša najina domača kuhinja

Naljubši način transporta: Janja: karkoli, samo, da meni ni treba peljati, Uroš: avto

Najljubši jezik: Janja: britanska angleščina, Uroš: angleščina

Janji in Urošu lahko sledite na Instagramu in blogu Travel-Pear.com.

Foto: Travel Pear/arhiv Janje in Uroša

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!  

PREBERITE ŠE: Slovenka, ki govori kitajsko in jo čaka plemiška korejska poroka #intervju

Slovenski par, ki se je s terencem podal na polletno potovanje po Južni Ameriki

Moja tokratna sogovornika sta prav ta trenutek na zelo posebni dogodivščini. Katarina in Rok Hočevar, avtorja popotniškega bloga Lahkih nog naokrog, sta konec lanskega leta vse svoje imetje spakirala v škatle in se podala čez lužo. Tam sta kupila terenca z vgrajeno posteljo in šla na pot. Kam ju je popeljala?

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva Rok in Katarina, mlad poročen par v svojih poznih 20-tih letih, ki noro rad potuje. Rok je arhitekt in je tista natančna, skrbna in odgovorna polovica najinega dua, Katarina pa je doktorska študentka biokemije in molekularne biologije in je večni optimist, navdušena nad naravo in živalmi ter (preveč) zgovorna oseba. Do nedavnega sva živela v Ljubljani, čeprav Rok rad poudarja, da on po duši ostaja Gorenjec, ne glede na kraj bivanja.

Trenutno sta na polletnem potovanju po Južni Ameriki. Kako napreduje vajina dogodivščina? Kaj sta že odkljukala, kaj vaju še čaka? Imata letalsko karto za nazaj že v žepu?

Res je, decembra sva v Čilu kupila terenski avto z vgrajeno posteljo in se z njim podala na približno polletno potovanje po Južni Ameriki. Kako napreduje? Zaenkrat po načrtu. Prve tri mesece potovanja sva imela približno začrtane, od tu naprej pa je možnosti, kako bova potovanje nadaljevala, več.

Torej, iz Santiaga (glavnega mesta Čila) sva se odpeljala proti jugu in do sedaj sva prepotovala celotno Patagonijo, ki je bila naravnost čudovita. Sledila je vožnja po argentinski vzhodni obali do Buenos Airesa, nato sva obiskala nekoliko manj poznano državo Urugvaj, trenutno pa sva v Braziliji.

V tem času lahko rečem, da sva odkljukala najino veliko željo tega potovanja: videti pumo v naravi. To srečo sva imela v parku Torres del Paine, na jugu Čila, tekom enega izmed najinih trekingov. Ne samo, da sva videla pumo, videla sva pumo pri lovu! Bilo je fantastično in nepozabno. Težko rečeva, da sva odkljukala Patagonijo, ker nama je bila tako zelo lepa in tako pisana na kožo, da si želiva še kdaj tja.

V naslednjih tednih bova potovala po Braziliji, sledi Paragvaj, sever Argentine in Čila, nato pa Bolivija in Peru … Sproti delava plan, ga obračava in prilagajava glede na trenutne želje in pa seveda na vreme.

Karte za domov še nimava, ker še ne veva, kje točno bova uspela prodati najin avto in kje bi želela zaključiti potovanje.

Kje smo vaju ujeli? Vama je torej uspelo ujeti karneval v Riu?

Ja, ravno sva v Rio de Janeiru. Karneval je bil spektakularen in sva nad njim čisto navdušena. Koliko barv, koliko glasbe, kakšni ritmi. Res, noro!

Kakšni so občutki, ko pustiš službo, spakiraš najnujnejše, vse ostalo, kar bo čakalo doma, pospraviš v škatle, odjaviš pošto, naročnine … skratka, ko daš življenje v Sloveniji “na pavzo”?

Občutki so mešani. Ko sva se odločila za to potezo, sva bila sprva navdušena, da uresničujeva svoje sanje. Ko pa se je bilo treba izseliti iz stanovanja, vse spakirati, oddati najini domači živali v varstvo … takrat pa je bilo res težko. Težko sva se poslovila tudi od svojih starih staršev (starši bodo že poskrbeli zase ;)) in samo upava, da se jim zdravje drastično ne poslabša v najini odsotnosti. Stisnilo naju je, ko sva se zavedla, da zapuščava najin dom in da se tja ne bova več vrnila. Ko sva pospravila zadnjo škatlo k Rokovim staršem na podstrešje, sva postala »brezdomca«. Stabilno življenje, varnost in toplino doma sva zamenjala za pol leta »svobode«. V tistih trenutkih je vse skupaj zvenelo kar malo neumno.

Potem, ko sva končno odpotovala, pa je bilo lažje. Stvari so se začele odvijati in uživala sva vsak trenutek. Res je fenomenalen občutek svobode, ko se ti na potovanju ne mudi. Ko ne gledava na uro ali na koledar in ne odštevava dni do povratnega leta. Super je, ker lahko nekje, kjer nama je všeč, ostaneva dlje časa, počakava na lepo vreme in greva takrat na treking ipd. Avto nama daje ogromno možnosti za izbiro prenočišč. Večinoma spiva v naravi, s pogledi na gore, jezera, ponoči so nad nama zvezde, zjutraj naju zbudijo ptiči … Pri tem neizmerno uživava in o življenju in rutini v Sloveniji sploh ne razmišljava.

Sedaj, ko sva že nekaj časa na poti, nama je ta način življenja postal normalen. V Patagoniji sva srečala veliko ljudi na podobnem potovanju in najino početje ni bilo več tako ekstravagantno. Šele, ko se spet pogovarjava s prijatelji ali pa z domačini tukaj, ki živijo »normalno«, ustaljeno življenje, se ob njihovem navdušenju nad najinim potovanjem zaveva, da res počneva nekaj drugačnega.

Na kakšne odzive domačih, prijateljev in znancev sta naletela ob oznanilu, da gresta na pot?

Že nekaj časa sva govorila, da si želiva na daljše potovanje, tako da so bili starši in prijatelji na to novico deloma pripravljeni. Starši sicer niso čisto razumeli, zakaj nama je tega treba, zakaj si rajši ne bi kupila in uredila svoje nepremičnine in delala na karieri, ampak konec koncev so najin odhod sprejeli in so nama pred odhodom veliko pomagali pri urejanju stvari.

Prijatelji pa so bili večinoma vsi enakega mnenja: »Vsa čast, da gresta.« Vsak bi šel na tako potovanje, samo nihče se zares ne bi odločil za to. So tudi obljubljali, da pridejo na obisk, pa verjetno ne bo nič iz tega (smeh).

Kakšen tip popotnikov sta?

Hm, težko vprašanje, kakšni pa so tipi popotnikov? Recimo, da se najlažje opiševa takole: Na potovanjih sva najrajši v naravi, čim bolj sama, da jo lahko doživiva na najbolj pristen način. Na poti se raje kot v mestu ustaviva v kakšni vasi. Rok gre tam ponavadi k frizerju ali pa ima kakšno podobno idejo, Katarina pa čisto naključno najde kakšne mlade punce ze klepet. Vstaneva še pred soncem, da greva hodit v hribe ali gledat sončni vzhod. Voziva se tudi cel dan, da prideva do kakšnega zanimivega in manj poznanega nacionalnega parka.

Nimava želje videti vseh znamenitosti v določenem kraju, nimava npr. UNESCO seznama. Rajši sama izbrskava kakšen zanimiv kotiček, nekaj ne toliko poznanega ali pa sproti najdeva kaj takega. Skoraj ves čas kampirava, da sva bliže naravi in da se lahko zbujava na lepih lokacijah. Narediva si le okviren plan, ki ga sproti prilagajava in spreminjava. Rada se druživa z domačini in slišiva njihovo mnenje in pogled na določeno državo. Sva zelo kritična – do sebe, najinih sopotnikov in drugih, tudi do destinacij, ki jih obiščeva.

Velik del potovanj sta izvedla z avtomobilom. Na kaj moramo biti pozorni pri najemih oz nakupih avtomobilov v tujini?

Ja, avto je za naju odličen način potovanja, saj nama daje ogromno svobode. Pri najemu je treba biti pozoren na drobni tisk in vedno preveriti vnaprej, kaj je vključeno v ceno in kaj se doplača. Pri prevzemu avtomobila ga midva vedno zelo natančno preveriva – ali ima tisto, kar je bilo obljubljeno, oziroma, če nima kakšne praske preveč. Prav tako avto tudi slikava z vseh strani, da imava jasen dokaz o obstoječih poškodbah.

Nakup avtomobila v tujini pa gre po enakem postopku kot v Sloveniji: najprej najdeš avto, potem ga pelješ k mehaniku, ki ti pove za morebitne težave in nato avto kupiš. Kot tujec pa žal avta ne moreš enostavno kupiti v vseh državah. V Čilu je bil postopek nakupa precej enostaven, že recimo sosednja Argentina pa je prava nočna mora, kar se tega tiče.

Do kakšnih sklepov sta prišla po treh mesecih življenja v avtomobilu?

Pred samim seboj ne moreš ubežati. Včasih sva si mislila, da bo vse drugače, ko bova na drugem koncu sveta. Ampak ni. Sva enaki osebi – v Sloveniji ali v Južni Ameriki. Imava enake težave, enake stvari naju pestijo, le da so morda v drugačni podobi.

Druga stvar pa je, da se da živeti tudi na zelo majhni površini in da res ne potrebuješ veliko. Prej sva živela v stanovanju s skoraj 100 kvadratnimi metri, sedaj pa sva v avtu, kjer je morda 6 kvadratnih metrov. Pa se kar da preživeti in nisva se še pobila (smeh).

Ustvarjata popotniški blog Lahkih nog naokrog. Ciljata na to, da bo postal vajina prva služba?

Hm, niti ne. Na blog piševa najine pristne izkušnje, najine spomine in z veseljem podeliva tudi nasvete za druge popotnike. Za naju je popotniški blog odkrito mnenje posameznika na podlagi lastnih izkušenj.

Zdi se nama, da ko blog postane vir prihodka, se spremeni način pisanja, veliko je nekih »sodelovanj« in reklam. Tako blog izgubi prvotni namen, ni več pristna izkušnja, pač pa plačana izkušnja. Midva se tega nekoliko bojiva, saj se ne želiva »prodati« in izgubiti svoje integritete.

Seveda sva vesela, da naju dostikrat kdo povabi k sodelovanju in kadar lahko z blogom kaj zasluživa, je pa zaenkrat to bolj poredko, saj sva pri izbiri sodelovanj zelo izbirčna.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vajinem blogu? Kdo so vajini bralci?

Najbolj brana objava je Načrt potovanja po Omanu. Tak načrt napiševa po vsakem potovanju, kjer točno predstaviva prepotovano pot, lokacije spanja, prevožene kilometre itd. Očitno je Oman izredno priljubljena destinacija med Slovenci.

Najini bralci so seveda Slovenci, saj je blog v slovenskem jeziku. Prevladujejo samostojni popotniki najine starosti. Sva pa zelo vesela, da zadnje čase dobivava vedno več sporočil in vprašanj od nekoliko starejših popotnikov in tudi družin z otroki.

Na kakšen način si financirata svoje potovanje? Iz prihrankov, bloga, dela na poti ali kaj tretjega?

Prihranki, prihranki, prihranki (smeh). Na potovanju ne delava, ker sva tu le pol leta in z namenom, da se spočijeva oz. da res uživava. Je pa že z blogom dovolj dela.

Pravijo, da ljudi zares spoznaš šele na dolgih potovanjih. Zaradi kateri stvari si na poti najpogosteje skočita v lase?

Težko je reči zaradi česar, bolj bi lahko definirala, kdaj se skregava. To je takrat, kadar sva lačna, utrujena, kadar nama je vroče ali pa naju zelo zebe. Roka najbolj zdela lakota in takrat postane grozno siten, Katarino pa zadnje čase sesuje vročina in tropska vlaga.V takih situacijah naju zmoti vse in skregava se zaradi čisto brezveznih stvari, recimo, kje je sprej proti komarjem, zakaj je postelja v avtu razmetana, kdo je dal kam ključe od avta itd.

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Težko. Tu, v Riu, sva šla eno popoldne na ulični karneval brez vsega. Niti telefonov nisva vzela s seboj. Razlog je predvsem v varnosti, saj so ti karnevali znani po žeparjenju. In bilo nama je kar malo hecno. Po eni strani je bilo osvobajajoče, ker ni bilo skrbi za fotoaparat in misli na to, kako bova naredila čim lepšo fotografijo. Po drugi strani pa sva videla toliko situacij, ki bi jih lahko fotografirala.

5 stvari, ki jih najprej spakirata?

Katarina vzame potna lista za oba, Rok prinese vso kamping in pohodniško opremo, potem Katarina vzame svoj mobitel in obvezno polnilec, ker je mobi vedno prazen, Rok vzame svojo rdečo buff rutko, Katarina pa še svoj potovalni dnevnik.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o popotnikih in potovanjih?

Večina ljudi misli, da je za potovanja potrebno ogromno denarja in ogromno dopusta. Pa temu ni čisto tako. Z malo iznajdljivosti se da veliko potovati kljub omejitvam. Midva sva vsa leta do sedaj potovala, kolikor je pač Katarinin dopust omogočal (Rok je samozaposlen, zato njemu nihče ne določa števila dni dopusta). Preden sva bila zaposlena sva imela oba le Zoisovi štipendiji, pa sva kljub temu videla Avstralijo, Maroko in velik del Evrope.

Pa o popotniških blogerjih?

Da blogerji dobijo denar za potovanja, da jih hoteli kar vabijo, da spijo pri njih, da je enostavno služiti s popotniškim blogom. Verjemite, ni lahko. Dela z blogom je veliko, potovanja tudi nekaj stanejo, zaslužkov pa ni veliko.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Sami si naredite svoj plan potovanja. Raziščite destinacijo, brskajte po spletu, berite knjige, najdite stvari, ki so vam zanimive. Nikakor pa ne kopirajte potovanja nekoga drugega. Vsak ima svoj okus in svoje interese, zato vas ne bodo navdušile iste stvari.

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

– Amok fish v Kambodži

– Polnjeni paradižniki v Italiji (okolica Rima)

– Boerewors (zvita klobasa iz mesa springbok antilope) v Južni Afriki

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Rok: 10h vožnja po luknjasti cesti v Maroku s prebavnimi motnjami in vročino.

Katarina: prigoda z vlaka v Španiji, ko me je nek perverznež ves čas slikal v dekolte.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Čisto pitno vodo na vsaki pipi in brez okusa po kloru. In pa varno državo, kjer se brez težav kadar koli in kjer koli sprehajava naokrog. Pa seveda kvalitetno hrano iz domačih vrtov, nič gensko spremenjeno in relativno dobro socialno varnost, zdravstveno zavarovanje, brezplačno izobrazbo … Šele ko greš malo v tujino, vidiš, kako dobro nam je v Sloveniji.

Rok dodaja: pa grmado pri Šmonu na Bledu.

HITRIH 6

Najljubša država: Rok: Slovenija, Katarina: Avstralija

Najljubše mesto: Rok: Helsinki, Katarina: Berlin

Najljubša plaža: Rok: Beloruski Maldivi, Belorusija, Katarina: Lime Cay, Jamajka

Najljubša kulinarika: Rok: azijska, Katarina: tista od moje babice

Naljubši način transporta: Rok: avto, itak!, Katarina: najin trenutni avto z vgrajeno posteljo (Toyota 4runner, 4×4)

Najljubši jezik: Rok: ruščina, Katarina: nemčina z berlinskim naglasom

Foto: arhiv Katarine in Roka Hočevar, Lahkih nog naokrog

Katarini in Roku lahko sledite na blogu Lahkih nog naokrog, fotoutrinke njune dogodivščine pa ujamete tudi na Instagramu.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!  

Priporočamo še: Pustila službo, prihranke za hišo pa namenila za potovanje po Aziji #intervju

PREBERITE ŠE:

Slovenka, ki govori kitajsko in jo čaka plemiška korejska poroka #intervju

“Z malce iznajdljivosti so potovanja v oddaljene kraje cenovno primerljiva Hrvaški” #intervju

Ste že slišali za Lucina potepanja? To je uporaben popotniški blog, za katerim stoji Lucija Pusovnik. S partnerjem Klemnom obožujeta potovanja, svoje dogodivščine in uporabne nasvete pa delita tudi s svojimi bralci. 

Čeprav sva si karakterno precej različna, skupaj deliva isto ljubezen in to je ljubezen do potovanj,” sta nam zaupala v tokratnem Vandraj intervjuju. Kaj sta nam še povedala ustvarjalca bloga Lucina potepanja?

Kje smo vaju ujeli tokrat? 

Trenutno sva doma, ampak že počasi načrtujeva, kam jo bova mahnila letos.

Kolikšen del leta preživita na potovanjih?

 Vsako leto poskušava potovati čim več, vseeno pa sva omejena s številom dni letnega dopusta. Ponavadi dopust kombinirava s prazniki, tako, da lahko ostaneva kakšen dan na poti več, nekako pa sva na leto okoli 35-40 dni na poti.

Kako izbirata naslednjo destinacijo? 

Načeloma imava nek »bucket list« željenih destinacij, po katerem potem izbirava destinacije. Vsekakor pa ima veliko vlogo pri izbiri destinacije tudi cena letalske karte.

Katero od preteklih potovanj vama ja najbolj pri srcu?

Verjetno kar najino prvo potovanje na Tajsko, saj naju je popoloma očarala. Na tem potovanju sva tudi ugotovila, da želiva to početi vse življenje.

Kako dolgo ustvarjata svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

Blog Lucina potepanja ustvarjava okoli 3 leta, nastal pa je iz čisto preprostega razloga. Najine popotniške fotografije in spomine sva želela nekam shraniti in ena od najbolj optimalnih stvari je bil nekakšen virtualni dnevnik oz. blog. Ker sva dobivala vedno več vprašanj, povezanih s potovanji, sva blog prilagodila do te mere, da podava čim več uporabnih informacij in izkušenj pridobljenih tekom najinih potovanj.

Katera je najbolj brana objava vseh časov? 

Na blogu sta najbolj brani 2 objavi. Prva je tista, v kateri sva naredila cenovno primerjavo med Balijem in Hrvaško, sledi pa ji objava z naslovom Od kje nama denar za potovanja.

Na kakšen način si torej financirata svoje poti? Z blogom tudi služita? 

Potovanja financirava tako, da hodiva v službo in nekaj malega vsak s svojim hobijem. Z blogom zaenkrat še ne služiva, bi si pa v prihodnosti vsekakor želela imeti tudi kakšno dobrobit zaradi bloga.

Kdo so vajini bralci? Prevladujejo Slovenci ali tujci?

Blog od začetka piševa v slovenščini, zato je tudi največ bralcev iz Slovenije. Pred nekaj časa sva začela objave pisati tudi v angleščini in se malo bolj posvečati Instagramu, tako, da počasi prihajajo tudi tuji bralci.

Imata na potovanjih tudi kaj stika z lokalci? Kje so vama najbolj prirasli k srcu? 

Potovanje brez stika lokalcev si težko predstavljava. Zelo so naju presenetil nasmejani Tajci, najbolj pa sva navdušena nad gostoljubnostjo v balkansih državah, zato se v ta del sveta vedno rada vračava.

Si predstavjata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Ne, tega si pa res ne predstavljava. Nekako sva vedno v lovu za kakšno super fotko ali videom, s katerimi lahko kasneje vsaj malo podoživljava potovanja.

Kakšen tip popotnikov sta?

Spadava bolj v skupino aktivnih popotnikov. Rada odkrivava nove stvari, hodiva na trekinge, poskušava novo hrano … Ležanje na plaži je za naju le za kakšen dan ali dva.

5 stvari, ki jih najprej spakirata? 

Potni list, beležko za sprotne zapiske, bančno kartico, fotoaparat in sončna očala.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom? 

Vsekakor to, da je včasih super iti iz svoje cone udobja in izven uhojenih poti, ker ponavadi ravno takrat odkrijemo ali doživimo nekaj novega.

Kaj pa tistim, ki bi svoja potovanja radi prelili v zapise na blogu? 

Svetovala bi, da naj kar poskusijo, saj ustvariti blog ni tako težko, kot je videti na prvi pogled. Potrebna je predvsem volja in vztrajnost.

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu? 

Defenitivno je na prvem mestu tajski Pad Thai, navdušena sva bila tudi nad vegeterijanskim tajinom (Maroko) in morda še vietnamska juha Pho.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

K sreči nimava neke neprijetne izkušnje s potovanj. Mogoče bi izpostavila le mojo izgubljeno prtljago v Maroku. Je bil kar podvig poiskati primerna oblačila in ostale stvari. K sreči so prtljago naslednji dan že našli.

Katera destinacija je presegla vajina pričakovanja in katera vaju je razočarala? 

Lahko rečeva, da naju je Tajska nekako najbolj navdušila, morda tudi zaradi tega, ker je bilo to najino prvo potovanje. Morava pa reči, da naju razočarala ni dejansko še nobena destinacija, saj ima vsaka svoje prednosti in slabosti, nisva pa bila nad nobeno razočarana, da bi jo lahko izpostavila.

Kakšne so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Največja zmota je verjetno ta, da so potovanja zelo draga. Res je, da potovanja nekaj stanejo, vendar veliko ljudi misli, da če greš na potovanje v kakšne oddaljene kraje, da potrebuješ veliko denarja. Z malce iznajdljivosti in prilagodljivosti, so takšna potovanja cenovno lahko primerljiva tudi z dopustovanjem na Hrvaški.

Pa o blogerjih?

Misliva, da je največja zmota o blogerjih ta, da imamo veliko stvari zastonj, v zameno za kakšno objavo na blogu. Veliko ljudi tudi misli, da je pisanje bloga precej enostavna zadeva, v resnici pa je potrebno vložiti veliko časa in truda. Če želiš imeti privlačen blog, je, poleg pisanja objav, potrebno poskrbeti še za dobre fotografije, jih urediti, včasih celo posneti kakšen video. Pri vsem skupaj je potrebno tudi vsaj malo poznati socialna omrežja, da se doseže večja prepoznavnost in berljivost.

Kakšnih življenskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Potovanja so naju naučila veliko. V prvi vrsti je seveda strpnost in sprejemanje vseh, ne glede na videz, raso, barvo kože in jezik in pa tudi to, da se naučiš biti samostojen in da se v življenju znajdeš in zaneseš nase. Največja lekcija, ki sva jo kot par dobila na potovanjih, je ta, da morava znati sodelovati, se pogovarjati in prilagajati, kar pa seveda pride zelo prav v medsebojnem odnosu.

Kdaj bloganje preraste v posel? 

Verjetno takrat, ko ti blog prinese dovolj financ za življenje in ne rabiš hodit v redno službo.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Morda se sliši smešno, ampak najbolj pogrešava govejo juho.

Hitrih 6:

Naj država: Tajska

Naj mesto: Ubud

Naj plaža: Nang Yuan

Naj kulinarika: tajska

Naj transport: letalo

Naj jezik: angleški

 

Foto: arhiv Lucina potepanja

Luciji in Klemnu lahko sledite na blogu Lucina potepanja ali na Instagramu.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!  

PREBERITE ŠE:

Slovenka, ki govori kitajsko in jo čaka plemiška korejska poroka #intervju

Slovenka, ki govori kitajsko in jo čaka plemiška korejska poroka #intervju

Moja tokratna svetovljanska sogovornica je Katarina Birtič Choi. Stoji za blogom Po tujem potujem, sicer pa se kot sinologinja ukvarja tudi s kitajskim turizmom. In kot kaže, ima odlično sposobnost slikovitega prikaza nam precej nepoznanih, a imenitnih kultur.

Zelo blizu ji je tudi Koreja, saj je poročena s Korejcem iz plemiške družine, ki ga je – zanimivo – spoznala v Domžalah. Vendar pa se je njuna skupna življenjska pot začela kasneje, v spet tretji deželi …

To je njena zgodba, skozi katero boste spoznali kup zanimivih dejstev o kitajskih in korejskih tradicijah, tamkajšnjem poročnem obredu, ki jo še čaka, o prvem pihanju STOTE svečke njune enoletne prvorojenke … O krajih in okusih, ki jih v Koreji in na Kitajskem ne spreglejte, pa tudi o tem, kako nepremišljeno (in pogosto nenamerno) žaljivi smo, ko rečemo, da so vsi Azijci isti …

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Katarina in govorim kitajsko, poročena pa sem s Korejcem, ki govori korejsko. Skupni jezik sva zaenkrat našla v angleščini. Ukvarjam se s kitajskim turizmom, pisanjem, prevajanjem in kitajskimi družbenimi omrežji. Na svojem blogu Po tujem potujem objavljam zgodbe, novice in informacije v povezavi s Kitajsko, Korejo, potovanji in medkulturno sinergijo.

Kaj vas je pritegnilo k študiju sinologije?

Vse skupaj je bil bolj splet okoliščin kot povsem zavestna odločitev. Želela sem si študirati jezike, prevajalstvo, sociologijo … Pa mi je življenje kar samo ponudilo sinologijo in sociologijo kulture. Če povem po pravici, nisem imela namena resno študirati sinologije. Kitajska je bila takrat veliko bolj oddaljena kot je sedaj.

A potem me je kar zagrabilo; občutek, ko kar naenkrat lahko bereš nekaj, kar se ti je še pred kratkim zdelo neberljivo … Na začetku študija sinologije si kot otrok – ne znaš brati, ne znaš pisati, besede izgovarjaš povsem napačno. Pred tabo se počasi odpira nov svet, novi pogledi, nov jezik in nova razumevanja …

Poročeni ste s Korejcem, imata pa tudi 6-mesečno hčerko. Je vaš dom Koreja, Slovenija ali kaj vmes?

V vseh teh letih potovanj in bivanja v tujini sem razvila nekako drugačno pojmovanje besede dom. Dom namreč sama bolj razumem kot občutek in ne toliko kot lokacijo bivalne enote.

Velikokrat se mi zgodi, da ne glede na državo lahko začutim občutek domačnosti. Morda vonj, pesem, stisk roke … pa se že skoraj počutim kot doma. Dom in domačnost povezujem s starši in starimi starši – ob besedi dom najprej pomislim nanje, šele nato na hišo oziroma stanovanje in morda bolj pri koncu še na Slovenijo.

Se pa že sedaj počasi pripravljam na izziv, kako bova z možem uspela svoji hčerki enakovredno predstaviti obe državi, iz katerih izvirajo njene korenine.

Kje sta se spoznala?

V Domžalah (smeh). Kolesaril je po Evropi, vendar si je zlomil ključnico. V času rehabilitacije si je našel delo v Sloveniji v istem podjetju kot jaz. Vendar se tam zaradi natrpanega delovnika nisva imela priložnosti bolje spoznati. Po nekaj mesecih bivanja v Sloveniji je odšel v Gruzijo in ostala sva v stikih preko messengerja. Povabil me je na obisk in med potovanjem po državi sem ugotovila, da sem si našla sopotnika za življenje.

Aprila se bosta poročila še v Koreji. Kako drugačna je njihova tradicija ob tem veselem dogodku?

V Sloveniji sva se poročila povsem na hitro na domači upravni enoti. Rajši bi se poročila malo bolj klasično tudi pri nas, vendar na žalost ni šlo. Poroka je bila zaradi izjemno rigidnih birokratskih postopkov edina in zadnja rešitev, da je mož lahko ostal v Sloveniji. Sicer bi moral po dovoljenje za bivanje odleteti v Tokio ravno v času, ko sem imela predviden datum poroda.

V Koreji pa bomo obred pripravili v nekakšnem miksu, saj gre za mednarodno poroko. Imela bom klasično belo obleko, obred se bo odvijal na prostem na njihovi domači posesti, na kateri se nahaja korejska tradicionalna hiša, ki je stara 450 let (na spodnji fotografiji).

Prič ne bova imela (razen okrog 500 ali več obiskovalcev), tudi prstanov verjetno ne. Pred poroko v Koreji bova opravila še nekaj predporočnih fotografij, verjetno kar v Sloveniji, če nama bosta vreme in čas dopuščala. Dogodek bosta povezovala eden ali dva prijatelja, mogoče bom za slikanje oblekla še njihovo tradicionalno obleko hanbok.

Njegova družina spada med plemiške korejske družine, zato bo dogodek nekoliko večji in morda tudi malo medijsko obarvan, vendar o tem še nočem razmišljati, saj se bojim, da mi bo trema zabetonirala noge.

Ob fotografiji svoje hčerke ste na Instagramu zapisali, da Korejci starost otrok štejejo drugače, kot mi, saj s štetjem ne začnejo šele ob rojstvu. Kako torej določajo starost in kdaj (če sploh) pihajo svečke?

Korejci že v času nosečnosti z vzdevkom poimenujejo še nerojenega otroka. Ko se otrok rodi, je po njihovem štetju star eno leto, nato pa se številka poveča še, ko se obrne koledarsko leto. Prvo svečko skupaj z otrokom starši pihajo, ko dojenček dopolni 100 dni in je nekakšen prvi velik mejnik.

Pred tem so dojenčki v preteklosti bolj pogosto umirali pred dopolnjenim stotim dnem starosti. Sicer pa rojstne dneve sedaj praznujejo na datum svojega rojstva, nič drugače kot pri nas.

Ukvarjate se s kitajskim turizmom. Kaj točno to pomeni?

To v praksi pomeni, da ločim med korejskimi in kitajskimi turisti, ki se sprehajajo po Evropi (smeh). Šalo na stran – že od leta 2013 spremljam razvoj kitajskega turizma – kako v tujino potujejo Kitajci, kam potujejo, kaj si želijo, kaj si ogledujejo itd. Poenostavljeno povedano: organiziram, planiram in pišem programe potovanj za Kitajce, ki prihajajo v Slovenijo, sosednje države in v države bivše Jugoslavije.

Kitajskim agencijam priporočam nove destinacije, predstavljam jim Slovenijo, slovenskim in evropskim turističnim akterjem pa svetujem, kako naj pripravijo ponudbo, da bo sploh vidna na kitajskem turističnem trgu. Veliko časa in energije porabim tudi za usklajevanje želja in zahtev na obeh straneh in velikokrat se vprašam, kako drugačno sploh je moje delo od dela v diplomaciji (smeh).

Kako sorodni sta Kitajska in Koreja?

Obe državi sta v Aziji in sta imeli določen tok zgodovine skupni. Prebivalci obeh držav jedo s paličicami, vendar so paličice na Kitajskem lesene oziroma iz bambusa, v Koreji pa so jeklene. Nimajo iste pisave, kot marsikdo zmotno misli in jezika sta si med sabo tako različna, da se ne morejo razumeti med pogovorom. Seveda so podobnosti in razlike, vendar se mi zdi, da so si skorajda bolj različni kot smo si Slovenci z Nemci.

Kateri so kraji, ki jih ne smemo izpustiti ob obisku Kitajske?

Vsem, ki prvič potujejo na Kitajsko, bi priporočala obisk Shanghaija in potem od tam še Suzhou, Hangzhou ter Peking. Tudi Qingdao je zanimiv, v njem lahko najdete tudi veliko nemških vplivov – od tam je tudi pivo Tsingdao, ki je najbolj pogosto na prodaj na slovenskih prodajnih policah.

Meni sta izjemno ljuba Shenyang ter Dalian, ki se nahajata v provinci Liaoning na severu Kitajske. Vsekakor se morajo obiskovalci, ki odhajajo prvič na Kitajsko zavedati, da je Kitajska ogromna. Na severu pozimi padejo stopinje tudi pod minus 25 ali 30, na jugu Kitajske pa vlada subtropsko podnebje in stopinje pozimi redko padejo pod deset stopinj. Barvitost Kitajske lahko odkrivate tudi v provinci Guangxi in pijačo častim tistemu, ki bo obiskal Longlin – mali in neopisljivo simpatičen kraj na jugu Kitajske, kjer sem leta 2013 poučevala angleščino.

Pa kraji, ki jih ne smemo izpustiti ob obisku Koreje?

Koreje še nisem videla toliko, kot bi si želela. Vsekakor naj bo najprej na vrsti Seoul, potem pa obmorsko mesto Busan ter Gyeongju; kraj, iz katerega prihaja moževa družina.

Mesto Gyeongju je namreč staro 2500 let, ima kraljevske grobnice, najstarejšo opazovalnico zvezd v Aziji, čudovito letovišče ob jezeru … Yangdong vasica je največja korejska tradicionalna vas, v njej je več kot 160 tradicionalnih hiš. Če vam čas dopušča, priporočam tudi obisk gore Seorak. Letos spomladi odhajamo na pot po obalnih mestih v Koreji in verjamem, da bo seznam must-see krajev postal daljši.

Kitajske restavracije smo v Sloveniji sprejeli že pred leti in njihova hrana nam je v osnovi znana. Katere pa so korejske jedi, ki jih MORAMO poiskusiti?

Če se ne motim, so v Ljubljani sedaj dve ali tri korejske restavracije. Če imajo na meniju, bi potem priporočala bibimbap (riž, zelenjava, govedina in pekoča omaka), shabu shabu (juha oziroma hot pot z zelenjavo, gobami in govedino-moja najljubša jed, ki pa izvira iz Mongolije), kimbab; to, kar Slovenci zamenjujemo s sušijem, tteok booki (nekakšna oblika njokov iz riževe moke, fish cake in zelo pekočo omako – samo za pogumne).

Katere slovenske navade se Korejcem zdijo nadvse čudne?

Verjetno ta, da veliko odraslih s svojimi družinami živi v isti hiši kot njihovi starši. Ali pa ta, da ne nosimo mask čez usta v času, ko naokrog razsajajo gripe ter ostali virusi in bacili. Korejci ne nosijo mask samo v primeru, ko je zunaj slab zrak, ampak v zaprtih prostorih tudi zato, da s svojo boleznijo ne bi okužili še ostalih. Ne pa si sedaj prosim predstavljati, da v Koreji kar vsi naokoli hodijo z maskami čez usta.

Kaj pa njihove navade? Katera vas je pri vašem možu najbolj presenetila?

Precej manj uporabljajo stavčne zveze v prihodniku kot v slovenščini. Zato se jim zdimo počasni, saj večino stvari, ki se jo moramo lotiti, postavimo v prihodnost. Resnično se marsikaj da storiti hitreje, vendar se nam zato zdijo včasih precej nepotrpežljivi.

Smo si v čem zelo podobni?

V marsičem. Oboji imamo radi planinske čevlje in hribe, naravo. Prav tako imamo oboji radi zelje; Slovenci kislo, Korejci pa svoj pekoči kimči. Oboji si sezujemo čevlje pri vstopu v stanovanje, radi nazdravljamo z alkoholnimi pijačami … Nekatere jedi so si tudi izjemno podobne – oboji imamo namreč krvavice. Precej prevečkrat smo oboji tudi nepotrpežljivi na cestah …

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo Slovenci o Korejcih in Kitajcih?

Žal še vedno veliko Slovencev ne loči med državama, marsikateri znanec ali someščan še vedno misli, da je moj mož Kitajec. Velikokrat se Slovenci oziroma Evropejci sami sebi zdijo izjemno smešni, ko Korejca vprašajo, iz katere Koreje prihaja. Verjemite mi, njim ni do smeha. Preveč je vsesplošnega posploševanja.

Na primer Kitajska je že sama po sebi veliko bolj raznolika kot Evropa … Če Korejec govori korejsko, ga Kitajec ne razume. Če Hrvat govori hrvaško, ga Slovenec večinoma razume. Slovenec je verjetno takoj užaljen, če ga kak tujec zamenja za Hrvata, hkrati pa se mu zdi povsem nežaljivo, da se njemu zdijo “pač ti Azijci itak vsi isti.”

Katere pa so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

To, da veliko ljudi popotnika okrona za nestabilno osebnost, ki se ne zna ustaliti. Za popotnika najbolj nesmiselno vprašanje je najbrž vprašanje o tem, kdaj bo nehal potovati. Večina misli, da se moraš v neki točki v življenju radikalno odločiti med potovanjem ali delom. Ne znajo si predstavljati, da je možno sožitje in kombinacija med obema. Napačno si ljudje tudi predstavljajo, da si popotnik ne more najti stalnega dela – to je zelo zgrešeno mišljenje, saj danes v digitalni dobi marsikakšen priliv denarja ni vezan na pisarno oziroma eno mesto.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Verjetno to, da je treba zaupati v pot svojega življenja. Večkrat bi se v vsakdanjem življenju morali obnašati kot na potovanjih. Sedemo na vlak, na katerem še nikoli nismo sedeli in se odpeljemo proti cilju, ki smo si ga zadali sami, kljub temu, da še nimamo čisto jasne slike o tem, kaj nas bo v resnici počakalo na ciljni destinaciji in kako zelo – če sploh – bo to sovpadlo z našim vnaprej zastavljenim načrtom in predstavami. Bolj bi morali biti pripravljeni na sprejemanje vsakodnevnih sprememb.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Slovenščino. Kadarkoli sem v tujini, me zagrabi še večja strast po pisanju in branju. Besede v tujini postajajo še glasnejše, v bistvu kar kričijo po zapisovanju. Upam, da mi nekega dne uspe svoje zapise strniti v kakšno konkretno knjigo ali dve, tri …

Foto: Osebni arhiv/Katarina Birtič Choi, Kevin Hwan, Crissy&Keith

Katarini, njenemu delu in dogodivščinam njene družinice lahko sledite na njenem blogu Po tujem potujem, pa tudi na Facebooku in Instagramu.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!  

PREBERITE ŠE:

“Za vse popotnike imam samo en nasvet: Ne iščite izgovorov!” #intervju

“Za vse popotnike imam samo en nasvet: Ne iščite izgovorov!” #intervju

Mojca Mitev je popotnica iz okolice Maribora, ki ustvarja blog Dream Big Never Stop. Potuje s partnerjem in hčerko Mio, z njo pa smo klepetali o potovanjih z otrokom, o navdihu za nove destinacije, bloganju in Instagramu kot viru zaslužka.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Mojca Mitev, velika ljubiteljica potovanj in izletov v najrazličnejše kraje po svetu, blogerka in modna navdušenka. Prihajam iz okolice Maribora, ukvarjam se s kozmetičnimi storitvami in ročnim izdelovanjem raznih modnih dodatkov. Obožujem vse, kar je lepo, živo obarvano in očem privlačno. Vsekakor pa sem velika avanturistka in ravno zaradi želje po videti še več in odkrivanju novih stvari, nikoli ne mirujem.

Vaša potovanja so osredotočena na evropske države. Na podlagi česa izbirate naslednjo destinacijo?

Od trenutka, ko sem začela pisati blog, sem po večini res potovala po Evropi, ampak sem že pred tem obiskala veliko držav, ki se nahajajo izven Evrope. Destinacije izbiram na podlagi lastnih interesov in na podlagi sodelovanj, ki se ponudijo. Vsekakor pa me pri izbiri destinacije za potovanje vedno znova pritegne bližina morja, obala in rajske plaže.

Kakšen tip popotnika ste?

Sama bi se opisala kot vsestranski in neodvisen tip popotnika. Všeč so mi rajske destinacije in velika mesta, kot tudi iz civilizacije oddaljeni kraji. Obožujem potovanja v neznano in raziskovanje divjih plaž s turkizno modro vodo, sprehajanje po ulicah velikih mest in iskanje zanimivih aktivnosti na destinacijah po svetu, ki bi jih moral preizkusiti vsak obiskovalec.

Potujete s partnerjem in hčerko Mio. Kaj bi svetovali mladim družinam, ki si ne upajo v svet z majhnimi otroki?

Tako je, potujem s partnerjem in hčerko. Moj nasvet za mlade družine, ki se podajajo v svet z majhnimi otroki je naslednji: Naj vas ne bo strah. Naše potovanje v Maroko je bilo le nekaj dni po nesrečnem dogodku, ko so v gorovju Atlas umorili dve študentki. Kljub raznim opazkam in dvomom, smo se podali na pot in ugotovili, da je kraljevina Maroko vse prej kot sovražna dežela. Na letalu, ki je poletelo proti Maroku, je bilo prav tako ogromno mladih družin z majhnimi otroki. Če imate željo potovati po svetu, ne komplicirajte stvari, kupite letalsko karto in pojdite! Življenje je samo eno.

Ustvarjate tudi blog. Ciljate na to, da bo postal vaša prva služba?

Tako je, blog ustvarjam nekje leto in pol. Vsak začetek je težak, ampak predvsem za blog je na začetku pomembno, da imaš jasno zastavljen cilj in temo vsebine. Blog je tesno povezan z mojimi socialnimi omrežji in ogromno mojih sledilcev se prej ali slej znajde na strani kakšnega izmed člankov mojih potovanj. Vsekakor je to moja želja in v kombinaciji z Instagramom sem na dobri poti.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vašem blogu?

Najbolj brana objava na blogu je zagotovo objava o glamping resortu na Štajerskem. Predvidevam, da so bralce prepričale lepe fotografije in vedno večje zanimanje za tovrstno namestitev. Vsekakor je čudovito in idilično.

Kdo so vaši bralci? Prevladujejo Slovenci ali tujci?

Med mojimi sledilci se najdejo tako Slovenci kot tudi tujci iz celega sveta, zato za pisanje bloga zaenkrat uporabljam angleški jezik. V zadnjem času delam predvsem na promociji v domačem okolju, ker imam namen preseliti blog na drugo domeno, kjer bo blog v slovenščini in angleščini.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Pravzaprav ne. Vsako destinacijo, na katero se odpravimo, že vnaprej skrbno raziščemo in napišemo načrt stvari, ki si jih želimo ogledati. Seveda ne gre vedno po načrtu in marsikdaj le-tega spremenimo.

Vedno poiščemo tudi idilične kotičke za fotografije, ki jih kasneje delim na socialnih omrežjih in s tem želim ljudi spodbuditi k potovanjem. Prav potovanja nam širijo obzorja in nas naučijo ceniti okolje, v katerem živimo in življenje, ki nam je bilo dano.

Kakšne motive najraje lovite v objektiv?

V objektiv najraje lovim slikovito pokrajino in idilične mestne kotičke, v kombinaciji s čudovitimi modnimi kosi in dodatki.

Na Instagramu vam sledi prek 46 tisoč sledilcev. Kaj je ključ do grajenja takšne baze?

Ključ do uspeha je vedno enak: vztrajnost in trdo delo. S prepoznavnostjo mojega profila na Instagramu se vsakodnevno ukvarjam že 3 leta. V ozadju je ogromno dela, časa in seveda konstantnega objavljanja. Prav tako pa tudi pravilna uporaba hashtagov, sledenje IG algoritmu in redna komunikacija s sledilci, pripomorejo k temu, da postane profil viden večjemu krogu ljudi.

Z Instagramom tudi služite?

Tudi. S prepoznavnostjo profila se iz dneva v dan povečuje tudi število ponudb za razna sodelovanja. Vedno izberem samo ponudbe, katerih izdelki in storitve sovpadajo z vsebino mojega profila. 

5 stvari, ki jih najprej spakirate? 

Kamera, telefon, kopalke, dokumenti, oblačila. 

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Za vse popotnike imam samo en nasvet: Ne iščite izgovorov! Če boste iskali izgovore, jih boste znova in znova lahko našli. Nikoli ne bo idealen čas za potovanje, vendar je čas tisti, ki ga imamo vedno manj. Poiščite destinacijo, kupite letalske karte in gremo.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Maroški tajine, odlična španska paella in grški souvlaki.

cof

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Zaenkrat je nisem imela in upam da tako tudi ostane, saj je na moji bucket listi še ogromno destinacij. 

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate? 

Imamo čudovito majhno državo, ki nam ponuja prav vse in to premalo cenimo. Zaradi majhne razdalje lahko v 2 urah vožnje dosežemo gore in morje, se odpravimo na izlet kamorkoli. Tega v drugih delih sveta običajno ni.

HITRIH 6

Najljubša država: Grčija

Najljubše mesto: Madrid

Najljubša plaža: Saona – Dominikanska republika

Najljubša kulinarika: mehiška

Najljubši način transporta: letalo

Najljubši jezik: španski

Foto: Mojca Mitev/osebni arhiv

Mojci lahko sledite na blogu Dream Big Never Stop ali na Instagramu @dreamteamtravelnote.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!  

PREBERITE ŠE:

I, Wanderlista: Pustila službo, prihranke za hišo pa namenila za potovanje po Aziji #intervju

I, Wanderlista: Pustila službo, prihranke za hišo pa namenila za potovanje po Aziji #intervju

Tokrat sem klepetala s Patricijo, Slovenko, ki že 10 let ne živi v Sloveniji, ampak na Švedskem – ter povsod vmes. Trenutno smo jo ujeli na Baliju. Poznamo jo tudi po njenem blogu z imenom I, Wanderlista. In to je njena zgodba.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Patricija, Slovenka, ki se je od doma odselila pred skoraj 10 leti in prav te dni piham 30. svečko. Po 4 letih študija v Londonu me je pot zanesla v Göteborg na Švedsko, kjer sem se sedaj tudi ustalila. Rada fotografiram, potujem in pišem blog I, Wanderlista.

Kje smo vas ujeli tokrat in kolikšen del leta preživite med raziskovanjem novih krajev?

Trenutno sem na Baliju. S fantom sva začela najino 6-mesečno potovanje po Aziji. To je najino prvo tako dolgo potovanje. Pred tem sva potovala med dopustom in med vikendi, ko sva le imela priložnost.

Lansko jesen ste v redni službi na Švedskem naznanili, da dajete odpoved in odhajate v svet. Kakšna odločitev je to in koliko poguma zahteva?

Res je. Preden sem dala odpoved sem delala kot marketing manager in s službo nisem bila povsem zadovoljna. Namesto, da bi iskala novo zaposlitev in spet delala nekaj, kar me ne veseli, sem se odločila, da malo počakam s pisarno, in grem raje na plažo. Nekako se mi je zdelo, da je to tisti “zdaj ali nikoli” trenutek. Kupila sva enosmerne letalske vozovnice do Balija. Švedsko sva zapustila pred dvema tednoma.

Za leto 2019 sva imela sicer drugačne načrte. Načrtovala sva nakup hiše, vendar sva se odločila, da take stvari lahko malo počakajo. Mislim, da vsak, ki bi rad potoval, bo. Pogum pa že pride.

Vaša dogodivščina se torej začenja v jugovzhodni Aziji. Jo nameravate krojiti po trenutnem navdihu?

Načeloma sem prej vedno vse splanirala vnaprej in za vsako uro vedela, kaj bova počela. Sedaj pa bova obiskala toliko destinacij, da planirava večinoma 1 dan vnaprej, vsaj kar se tiče aktivnosti v državi, v kateri sva.

Omejuje naju dejstvo, da morava zaradi vize, vedno imeti letalsko karto tudi ven iz drzave, v katero vstopava. Zaenkrat imava po 2 mesecih Balija planirano Malezijo. Všeč nama je, da ne veva točno, kje bova. In da si s tem tudi dava priložnost rezervirat karte za kraje, ki nama jih npr. priporočajo popotniki, ki jih spoznava med potovanjem.

Nameravata svojo azijsko dogodivščino financirati predvsem iz prihrankov ali bosta delo poiskala tudi kje na poti?

Oboje. Najnini prihranki so bili prvotno namenjeni nakupu hiše, ampak sva se odločila, da jih nekaj porabiva za malo bolj zabavne stvari v življenju. Delo namerava tudi poiskati preko spleta, in zaenkrat je izbira v najinih strokah kar velika.

Kam (če sploh) se torej vračata po tem?

Nazaj na Švedsko. To je vsaj trenutni načrt.

Živeli ste tudi na Otoku – v Londonu in na Švedskem. Sta to kraja, kjer bi lahko ostali vse življenje?

V Londonu sem živela 4 leta in sem se z velikim veseljem iz mesta tudi odselila. Obožujem London, ko ga obiščem kot turist, za življenje in delo je pa Švedska veliko bolj prijazna. V Göteborgu sem sedaj že več kot 5 let in tam bom ostala najverjetnje vse življenje. Z malimi oddihi v  toplejše kraje, seveda.

Na katerem kontitentu se počutite najbolj domače? Zakaj?

V Evropi. Ker je, po mojem mnenju, kvaliteta življenja neprimerno boljša v Evropi kot kjerkoli drugje.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Ne znam si predstavljati potovanja brez spominov v obliki fotk in videev, ker res zelo rada fotografiram. Raje potujem s praznim kovčkom, kot pa brez moje foto-opreme.

Kakšne motive najraje lovite v objektiv?

Najraje imam sončne zahode in fotografije posnete z dronom, top down. Vedno znova me fascinira svet s ptičje perspekitve.

Na Instagramu vam sledi prek 13 tisoč sledilcev. Kaj je ključ do grajenja takšne baze?

Vztrajnost in pa veliko dela. Jaz sem imela srečo, da so moje fotografije objavili v angleški reviji Grazia UK in na kar nekaj znanih IG računih. Veliko časa posvetim novim fotografijam, rednim objavam in odgovarjanju na sporočila in komentarje.

Z Instagramom tudi služite?

Trenutno ne. Moj račun je čisto premajhen za zaslužek. Rada sicer sodelujem z različnimi podjetji, dokler imajo v ponudbi nekaj, kar bi zanimalo mene in moje sledilce.

Ustvarjate tudi blog I, Wanderlista. Ciljate na to, da bo postal vaša prva služba?

Sem realist in bi rekla tako: rada imam “klasično službo”, rutine in zanesljiv dohodek. Bi pa z veseljem delala manj kot 40 ur na teden za nekoga drugega. Blog bi v idealnem scenariju zame predstavljal part-time job. Večinoma zato, ker je bloganje precej osamljeno delo, jaz pa rada delam tudi v timu.

Kakšen tip popotnika ste?

Vedno raje aktivno preživljam počitnice, nekako 80-20. Večji delež (80%) zame predstavlja hoja po mestih, obisk templjev, hoja v hribe, nakupi po lokalnih marketih, vožnje z motorjem v neznano in pa turistične aktivnosti. Tistih 20% pa ležim na plaži, se sončim in snorklam.

Kako izbirate naslednjo destinacijo in na kakšen način načrtujete svoja potovanja?

Poskušam se izogniti destinacijam z veliko turisti. Prav poseben užitek mi je najti skrite, neraziskane kotičke ali pa že znane lokacije predstaviti skozi drugačen/svoj pogled.

5 stvari, ki jih najprej spakirate?

Nahrbtnik s foto-opremo, kopalke, potni list, slamnik in telefon.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Vprašaj ljudi, če jih lahko fotografiraš in naj bo to uvod v pogovor. Rada spoznavam tuje kulture in z veseljem zapravim nekaj minut v pogovoru z domačini.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Martabak (Bali), kottu roti (Šrilanka), tacos na švedski način. Extra: king coconuts na Šrilanki so moja najljubša pijača, sok iz teh kokosov je resnično okusen.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Zaenkrat nisem še imela kakšne izrazito neprijetne izkušnje.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Potovanje, ko je destinacija v sezoni. Midva sva že tretjič v Aziji v deževni sezoni in ne samo, da so cene hotelov bolj ugodne, tudi veliko manj ljudi je – kar je zame ogromen bonus. Kljub temu kaj vremenoslovske aplikacije pravijo, dež skoraj vedno pada samo ponoči ali pa se močno ulije za 10 minut čez dan.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Živeti na bolj trajnosten način. Zelo veliko lahko tudi turisti pripomoremu k temu, da okolja ne uničujemo, temveč stremimo k temu, da ga zapustimo lepšega kot smo ga ‘prejeli’.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Pogled na gore iz skoraj vsakega kotička Slovenije. In pa seveda, mojo družino. Po skoraj 10 letih od doma, si včasih res želim, da bi bil svet malo manjši.

HITRIH 6

Najljubša država: Šrilanka

Najljubše mesto: Ljubljana

Najljubša plaža: Fushifaru (Maldivi)

Najljubša kulinarika: Mehiška

Naljubši način transporta: Avto

Najljubši jezik: Švedščina

Foto: I, Wanderlista

Patriciji lahko sledite na njenem blogu I, Wanderlista in pa na Instagramu.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!  

PREBERITE ŠE:  

Barbara in Blaž: “Če še niste bili na skuterju, mogoče ni pametno, da se učite na Baliju” #intervju

Barbara in Blaž: “Če še niste bili na skuterju, mogoče ni pametno, da se učite na Baliju” #intervju

Našo pozornost sta tokrat pritegnila Barbara Bedene in Blaž Dobravec, popotniški par, ki se z dopusta na Baliju vrača z najboljšim spominkom – tistim v digitalni obliki.

V kratkem filmčku sta namreč povzela svojo indonezijsko dogodivščino in raziskovanje Balija, na Vandraj pa sta delila tudi nekaj trikov in idej, kaj tam početi in česa ne. Na primer učenje vožnje s skuterjem je na vrhu seznama stvari, ki jih raje počnite kje drugje. Kdo sta torej Barbara in Blaž? Za začetek si oglejte njun video, ki sta ga posnela na Baliju.

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva noč in dan. Jutranji ptič in medvedka med zimo, družabna punca in samotar, skratka par, ki se po karakterju zelo razlikuje, a ima nekaj skupnega … Oba obožujeva potovanja. Kljub vsem razlikam v karakterju se dobro dopolnjujeva. Ko nisva na potovanjih, kjer sva fotograf, videograf in model, pa sva študenta fizioterapije in matematike.

Kakšne motive najraje lovita v objektiv?

Čeprav imava rada mesta in njihovo čarobno, včasih hektično vzdušje, oba obožujeva naravo in raziskovanje še neodkritih kotičkov sveta. Čeprav so tehnološki dosežki zanimivi, ima narava nek čaroben občutek svobode.

Si predstavljata potovanja, kjer ne naredita niti ene fotografije ali videa?

Uh, definitivno ne. Oba imava v sebi neko »dolžnost« beležiti spomine, predvsem za naju. Med pregledovanjem fotografij ali videa na nek način podoživiva trenutke, ki sva jih doživljala med potovanjem, vrnejo se spomini, dogodivščine, polomi, pokvarjeni in ukradeni skuterji, ljudje, ki sva jih spoznala, in še in še.

Že sama misel na to, da bi morala kamero/fotoaparat pustiti doma, je zastrašujoča (smeh).

Na podlagi česa izbirata svojo naslednjo destinacijo?

Sva študenta. Mogoče to že dovolj pove. A čisto zares – vsak od naju ima svoj seznam lokacij, ki ga seveda hitreje dopolnjujeva, kot črtava lokacije iz njega, nato pa primerjava lokacije iz obeh seznamov. Velikokrat se zgodi, da imava podobne želje, če ne, pa se na vsaki lokaciji najde nekaj za vsakega. Tako, da nama samo iskanje lokacij ne predstavlja težav.

Na Vandraj smo vaju ujeli zaradi vajinega filmčka, ki sta ga posnela na Baliju. Katera je najbolj zaznamujoča izkušnja, ki sta jo doživela na tem slavnem indonezijskem otoku?

Najbolj sta naju zaznamovali dve izkušnji, obe sta povezani s skuterjem. Prva se je zgodila dejansko 15 minut po tem, ko sva v hotelu najela najin prvi skuter. Odpeljala sva se do Tegallalang teras, ki so ena izmed najbolj znanih lokacij na Baliju, parkirala skuter, kamor nama je pokazal redar, za vsak slučaj naredila fotografijo registrske tablice in se odpravila raziskovat … Ko sva prišla nazaj, najinega skuterja ni bilo nikjer. Ob cesti sva ga iskala kakšno uro in ko sva že skoraj obupala in želela poklicati v hotel, da so nama ga ukradli, sva ga zagledala. Najin skuter je bil na sredi nekega velikega parkirišča, obdan s stotine drugih skuterjev. Očitno nama ga je nekdo prmaknil … To je bila »zabavna« prva izkušnja.

Druga pa se je zgodila na najbolj zahteven dan, ko nama je skuter na sredi ceste odpovedal. To je bilo na Nusi Penidi, na otočku blizu Balija, kjer ni bilo ne signala, ne avtomobilov, ne asfaltirane ceste. Skuter sva nato potiskala kak kilometer, dokler nisva prišla do majhne hiške, kjer nama ga je domačin popravil. Najbolj drzno pri tem pa je bilo, da sva se kjub temu odpravila naprej, ne vedoč, ali se bo skuter, ko ga bova ugasnila, sploh prižgal nazaj … Na srečo se je!

Bali je poln neobljudenih lepot, hkrati pa tiste najbolj slavne točke preplavljajo množice turistov, ki za najboljšo Insta fotko stojijo kar v vrsti. Imata kakšen trik, kako priti do najboljšega kadra?

Ja, na Baliju je toliko nasprotij, nekje ljudi kar mrgoli, drugje jih sploh ni. Zanimivo je včasih videti, ko prideš na neko znano lokacijo že ob 6-7 zjutraj, ker si prepričan, da bo takrat lokacija samo zate in bo tudi svetloba najboljša. Ampak ko prideš tja, niti ne najdeš prostora, da bi parkiral svoj skuterček. Kljub temu, pa zgodnje vstajanje vsaj do neke mere pomaga.

Za najboljši kader je potrebno biti iznajdljiv, najti kakšno drevo, splezati nanj in predvsem priti do kadra, ki ga na Instagramu ali kjerkoli drugje ne najdeš. Sama izbira lokacij in čas potovanja pa pri tem igrata veliko vlogo. Drugače pa je čakanje zelo dobra alternativa. Velikokrat je potrebno čakati na neki lokaciji, biti potrpežljiv, da se turisti ravno za nekaj sekund izmaknejo iz kadra. Na nekaterih zelo znanih lokacijah ti to včasih ne uspe, takrat pač poskusiš narediti najboljše iz dane situacije.

Vajinih top 5 kotičkov na Baliju?

Tegallalang – prečudovite riževe terase, ki ji moraš nujno videti in se tam izgubiti. Nahajajo se 10 kilometrov severno iz centra Ubuda.
Slap Kanto Lampo – stopničast slap, manj poznan, vendar definitivno eden lepših na Baliju. V njem se lahko kopaš.
Slap Taganungan – eden najbolj poznanih slapov na Baliju, zelo mogočen, vendar tam kar mrgoli turistov. Vseeno se ga definitivno splača pogledat.
Ubud – najbolj kulturno mesto na Baliju, ker se sprehajaš in izgubljaš med majhnimi in ozkimi ulicami, odkrivaš neverjetne restavracije in trgovinice, obenem pa se neprestano izmikaš mimo drvečim avtomobilom in skuterjem. Zanimivo kulturno doživetje. Čeprav je tudi tu turistov vedno več.
Monkey Forest – nahaja se v mestu Ubud, kjer te že pred vhodom pričakajo nagajive in prisrčne opice, seveda moraš paziti na osebene stvari, saj ti opica hitro izmakne kakšno stvar (očala, telefon, denarnico …), ki je vrjetno nikoli ne dobiš nazaj.

Kaj bi svetovala tistim, ki se odpravljajo na Bali?

Obiščite ga čim prej, saj bo kmalu popolnoma preplavljen s turisti. In pa seveda, pazite pri vožnji s skuterjem. Če niste bili vsaj nekajkrat prej na skuterju, mogoče ni pametno, da se učite tam. Nama se je uspelo enkrat prevrnit, ko sva bila na hribu. Na srečo ni bilo hujših posledic, videla pa sva veliko, veliko ljudi, ki jim je poškodba s skuterjem vrjetno zelo pokvarila ali pa vsaj otežila uživanje v počitnicah.

Čudovito je preživeti večer na eni izmed neštetih plaž Balija, kjer se ob surfanju, svežem kokosu, prijaznih domačinih in čudovitih barvah sončnega zahoda preprosto počutiš svobodno.

Foto in video: Blaž Dobravec (Instagram: @blazdobravec) in Barbara Bedene (Instagram: @barbarabedene)

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!  

PREBERITE ŠE:

Vandraj insider: Slovenka, ki se je s Francozom ustalila na rajskih Karibih

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.