Živa Loparnik se je pred kratkim vrnila z afriške dogodivščine s posebnim namenom. Kot prostovoljka je v Afriki delala z gepardi, ogroženo vrsto divjih mačk. Kako (ne)varno je lahko takšno delo, kaj vse ji tovrstne izkušnje dajo in nekaj razlogov, zakaj lahko tudi vi postanete prostovoljci, najdete v tokratnem Vandraj intervjuju.
Pred kratkim ste se vrnili z neverjetno slikovite dogodivščine, kjer so vam družbo delali gepardi. Kaj vas je odneslo v Afriko?
Tako je. Prvotno je bila spodbuda za potovanje obisk bratranca, ki študira v Cape Townu v Južni Afriki. Splet okoliščin me je privedel do rahle spremembe načrtov in en teden pred odhodom sem dobila priložnost, da se pridružim čudovitemu projektu, ki temelji na delu z gepardi in drugimi divjimi mačkami – Running Wild Cheetah Conservation na severu Južne Afrike blizu meje z Bostwano.
Cilj projekta je reševanje, zdravljenje in pomoč gepardom. Gepardi so ogrožena sorta, zato projekt stremi k temu, da jih čim več vrne nazaj v divjino. Poleg gepardov projekt sprejme tudi druge vrste divjih mačk – od starih prebivalcev živalskih vrtov in raznih poškodovanih mačk iz nacionalnih parkov pa vse do zavrženih divjih mačk, ki so jih ljudje imeli za ljubljenčke in so postale preveč divje, da bi jih obdržali. S pomočjo prostovoljcev jih najprej oskrbijo, tiste, ki prihajajo iz živalskih vrtov ali okolja, kjer so imele stik s človekom, pa pomagajo naučiti loviti. Ko so dovolj samostojne, da so sposobne same loviti in preživeti v divjini, jih vrnejo nazaj v naravo.
Kako ste se znašli v tej vlogi, kakšni so pogoji zanjo in skozi kakšen postopek morajo prostovoljci pred odhodom?
Večkrat sem se že pridružila raznim prostovoljnim projektom po svetu in vedno znova se vračam z željo po še – mislim, da mi ponudijo nek čisto drug pogled na svet in zelo cenim priložnost narediti nekaj dobrega za nekoga drugega. Ker vem, da Afrika ponuja veliko in se je še nisem dotaknila, sem želela doživeti pristno izkušnjo.
Obstaja ogromno programov, katerim se kot prostovoljec lahko pridužiš kjer koli po svetu – od dela z živalmi, otroki, poučevanja, grajenja, pa vse do reševanja ekoloških in okoljskih problemov. Mene je zamikala priložnost, da od blizu spoznam, pomagam in se naučim več o divjih živalih, zato sem izbrala enega izmed številnih programov, ki to omogočajo.
Zahteve se razlikujejo od programa do programa, za večino pa je potrebno izpolniti priložen vprašalnik, oddati svoje podatke ter napisati motivacijsko pismo z opisom ter prošnjo za delo. Včasih je potrebno priložiti tudi dokaz o nekaznovanosti. Če si ustrezen kandidat, te povabijo, da se pridružiš projektu in prispevaš svoj del. Pred odhodom je potrebno poskrbeti za vse potrebne dokumente za potovanje (viza, letalske karte …). Veliko projektov ima pogoj tudi to, da se jim pridružiš za najmanj 2 tedna.
Koliko časa ste preživeli v Afriki in kakšne so bile vaše zadolžitve? Lahko predstavite tipičen delovni dan/teden?
V Afriki sem preživela 3 tedne. Država je šele nedavno sprostila covid ukrepe, zato je bilo prostovoljcev še vedno bolj malo, dela pa veliko. V programu nas je bilo le 6, oskrbovali smo približno 30 divjih mačk. Vsako nedeljo smo pripravili urnik za sledeči teden in si porazdelili zadolžitve.
Tipičen dan je izgledal takole: zjutraj smo začeli s čiščenjem ograd, kjer živijo divje mačke. Najprej je bilo potrebno poskrbeti za varnost in jih previdno umakniti v drug prostor, da smo lahko v miru vstopili in začeli s čiščenjem. Po ogromni površini smo iskali in pospravili iztrebke in temeljito očistili del, kjer se mačke hranijo. To nam je vzelo približno 2, 3 ure vsako jutro.
Potem je bilo treba pripraviti meso. Velikokrat so nam pripeljali kakšno umrlo antilopo, gazelo, impalo ali gnuja, ki jih je bilo potem treba pravilno shraniti v ogromne hladilnike in zamrzovalnike. Sledilo je kosanje in priprava surovega mesa za vsako divjo mačko glede na potrebe ter hranjene vsake posebej. Ko smo vse mačke nahranilli, je sledil odmor za kosilo. Aktivnosti po kosilu so bile različne od dneva do dneva. En dan so nas poklicali, da ujamemo in oskrbimo poškodovano divjo mačko, spet drugi dan smo zbirali vzorce blata gepardov in jih v laboratoriju pregledovali za morebitne zajedalce. Zbirali smo tudi vzorce urina samic in jih predstavili samcem, ki so bili potencialni partnerji za parjenje, da bi videli, če se pojavi kakšen interes. Gepardi so vedno bolj ogroženi in eden izmed ciljev projekta je tudi, da jih v naravo vrnejo več kot jih izgine. Po popoldanskih zadolžitvah je sledila igra z manjšimi divjimi mačkami in skupna večerja ter zgodbe ob ognju. Interneta je bilo zelo omejeno, prav tako elektrike, tako da je bil pravi odklop od vsega.
Kako nevarno je pravzaprav delo z divjimi mačkami? Vas je bilo med delom kdaj strah, oziroma ste bili kdaj v kakšni resnejši nevarnosti?
Delo z živalmi je vedno nepredvidljivo, sploh ko gre za divje živali, divje mačke. Vedno smo morali skrbno poslušati navodila vodje in upoštevati pravila za varnost pri hranjenju, čiščenju in interakciji z njimi. Spoštovati je potrebno tudi pravilo, da nikoli nisi sam v bližini mačk – vedno je moral biti zraven še vsaj en prostovoljec ali pa lastnik projekta.
Strah in navdušenje sem začutila prvi dan, ko sem prvič gepardu pogledala v oči na razdalji pol metra brez pregrade. Vendar sem se kmalu navadila in postala bolj sproščena. Priznam pa da me je bilo enkrat res kar malo strah. Ena izmed nalog je bila, da se v popoldanskih urah igramo in interaktiramo z mlajšim servalom, ki je bil k njim pripeljan kot zavržen hišni ljubljenček, z idejo, da se ga vrne nazaj v divjino. To so živali, ki so navajene ljudi, vendar imajo tudi močan nagon divjine. Želijo in hrepenijo po pozornosti ljudi in ljubkovanjem, vendar se obenem tudi hitro spozabijo. Bili so trenutki, ko je bil izredno ljubezniv, prišli pa so tudi trenutki napadov in izgube nadzora ter izgube občutka za mejo med igro in napadom. V trenutku se je lahko spremenil v izredno napadalnega, tako da je bilo zelo pomembno, da je bil zraven vedno vsaj še en prostovoljec, ki je priskočil na pomoč, če je prišlo do tega. Poškodovan ni bil nihče, smo se pa malo ustrašili in obenem dobili še več spoštovanja do divjih živali …
Ste imeli med delom tudi kaj prostega časa? Kako ste ga izkoristili?
Prosti čas smo imeli vsak dan v času kosila, proste pa so bile tudi nedelje. Popoldanske proste urice smo izkoristili za raziskovanje okolice, ki je bila en ogromen nacionalni park, nedelje pa za razne aktivnosti, izlete, safarije, športne aktivnosti …
Kaj si želite, da bi vedeli, preden ste se podali na takšno pot?
Da so trije tedni čisto premalo.
Koliko stikov z lokalci imate na svojih potovanjih? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?
Že od kar sem začela potovati, sem vedno stremela k spoznavanju lokalcev. Vedno sem se tudi posluževala Couch Surfinga, ki je odlično orodje za povezovanje z njimi. Couchsurfala sem po več kot 50 državah po svetu in imela same pozitivne izkušnje, spoznala neverjene ljudi in doživela nepozabne stvari, ki jih kot navadna turistka najbrž nikoli ne bi. Lokalci ti vedno delijo nasvete, katerim mestom se izogibati, kam zahajajo oni, kam na najboljšo lokalno poceni večerjo, pokažejo ti skrite neturistične kotičke… Težko rečem, kje so mi bili domačini najbolj pri srcu, morda prav v Kolumbiji, ki mi prva pade na pamet in za katero sem imela zelo nizka pričakovanja, izkazalo pa se je ravno obratno. Takega gostoljubja, pomoči in prijaznosti, ki sem jih doživela tam, še nisem bila deležna v nobeni drugi državi. Morda je bila pa le sreča?
S čim se sicer ukvarjate, ko ste doma?
Delam na področju marketinga v turizmu na Bledu.
Na kakšen način si financirate svoje poti?
Še iz dijaških in študentskih let sem navajena na low budget potovanja, ki so mi najbolj prirasla k srcu. Pristne poceni nastanitve, življenje, kot ga živijo lokalci in hrana s tržnice mi pomenijo mnogo več kot luksuzni hoteli in resorti. Za moja potovanja torej ne potrebujem veliko – ruzak, kakšen dober nasvet od lokalca ter malo raziskovanja in priprave potovalnega plana. Vedno pa sem fleksibilna z datumi in na lovu za poceni letalskami kartami.
Ker gre torej za prostovoljstvo, ne govorimo o plačanem delu. Kako pa je s stroški potovanja, letalsko karto, namestitvijo, hrano in ostalim? Si prostovoljci svoje stroške krijejo sami?
Ideja prostovoljstva je, da nekaj prispevaš – delo, finance, podporo … Zato v večini primerov tudi tvoji stroški niso plačani s strani organizacije. Odločitev, da nekomu pomagaš, je lastna in pride z odgovornostjo prevzemanja stroškov, ki nastanejo s tvojim delom, potovanjem …
Ponavadi imajo organizacije, ki se s tem ukvarjajo, že postavljeno neko tedensko ceno, ki vključuje stroške bivanja in prehrane prostovoljcev. Odvisno je seveda, za kakšno organizacijo gre in predvsem, kje se nahaja. Bolj odročne so vedno dražje – zaradi težje dostopnosti, slabše preskrbljenosti s hrano in vodo … Medtem ko se v Evropi najdejo tudi kakšne, ki so financirane s strani raznih evropskih projektov in pomagajo pri kritju stroškov življenja prostovoljcev. Poleg tedenskih osnovnih stroškov življenja, ki si ga kriješ, je potrebno kriti tudi prevoz tja in nazaj ter stroške vize in ostalih listin, ki jih posamezna država zahteva za vstop. Je pa vse odvisno od države in tipa organizacije, tako da je razpon lahko kar velik. Zagotovo pa se najde nekaj za vsak žep, če je le volja.
Lahko izpostavite tri najbolj nenavadne in tri najbolj pozitivne trenutke vašega obiska?
3 najbolj nenavadne:
- en večer sem obiskala leseno kočo, kjer živita lastnika projekta in naletela na spečega geparda v njuni spalnici
- učenje gepardov, kako loviti in priprava na spust nazaj v divjino – skupaj smo odšli na lov z gepardi, poiskali potencialen plen, se mu počasi približali in nato opazovali geparda in njegov nagon, da naredita svoje
- kosanje živali in priprava mesa za hranjenje levom
3 pozitivne:
- spust ujete divje mačke nazaj v naravo
- učenje o divjini in o življenju v Afriki
- življenje z divjimi živalmi
Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o prostovoljnem delu?
Sigurno pomanjkanje časa. Prostovoljec je lahko vsak, če si le dovoli odtrgati kakšen prost dan od dela. Morda tudi to, da je prostovoljstvo umazano delo, ki ga nihče drug ne želi opravljati. Ali pa celo starost – kot navdih lahko povem, da je bila v naši skupini 75-letna gospa, ki se vsako leto za 1 mesec odpravi v tujino opravljati prostovoljska dela. Morda tudi to, da mislimo, da nismo dovolj kvalificirani za določeno stvar, vendar temu ni tako. Skupnosti, ki potrebujejo pomoč, so vesele prav vsakogar, ki priskoči.
V Vandraj intervjuju smo vas sicer gostili že pred tremi leti, še pred izbruhom pandemije. Se je od takrat vaš odnos do potovanj in njihove še do nedavnega lahke dostopnosti kaj spremenil?
Zagotovo sem začela bolj ceniti naše bogate možnosti potovanj. Vzemimo epidemijo za nek opomnik in se zamislimo, da si velika večina prebivalcev sveta nikoli ne bo mogla privoščiti potovanja zunaj svoje države, mi pa to jemljemo za nekaj tako samoumevnega.
Že veste, kam vas bo odneslo naslednjič?
Po navadi potovanj ne planiram daleč vnaprej, sem pa vedno na preži za ugodnimi letalskimi kartami. Najraje se pustim presenetiti, katera priložnost se bo pokazala naslednja …
FOTO: Živa Loparnik
