Tokratna sogovornika Vandraj intervjuja sta Nina Jazbec in Darjo Vuk, ki ju zadnja leta na overland potovanjih spremlja njun najljubši – defender, avto, ki sta ga lastnoročno preuredila v dom na kolesih. Tega sicer kmalu čaka zaslužena upokojitev, a podmladek – defender številka 2 – že čaka na nove podvige …
“Sva Nina in Darjo in nisva čisto navaden par. Sva Jazbec in Vuk, štajersko-primorska naveza na lovu za neznanim,” se opišeta popotnika, ki imata za seboj že kup pisanih poti in neverjetnih dogodivščin. Tik pred pandemijo sta na primer z defenderjem 8 mesecev potovala od Slovenije do Kirgizije, nato pot še 2 meseca nadaljevala “peš”. A njun defender je zaradi zaprtja meja in ohromitve turizma na vrnitev lastnikov čakal več mesecev, na koncu pa se je k njima v Slovenijo moral transportirati kar brez svojih najljubših sopotnikov … Iz kakšnega testa moraš torej biti, da se podaš na takšno pot? Spoznajmo ju!
Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?
Sva Nina in Darjo – ona komunikologinja, on programer, ona Štajerka, on Primorec, a to nima čisto nobene povezave s tem, kar v resnici najraje počneva. To je: potujeva, odkrivava nove kraje, ljudi, zgodbe. Za zadnjih nekaj potovanj sva letalo in nahrbtnik zamenjala za 4×4 vozilo, ki nama omogoča, da prideva v še odročnejše, manj znane kraje, da prespiva praktično kjerkoli želiva, da sva bližje naravi.
Tik pred izbruhom pandemije sta skočila na epsko avanturo s terencem iz devetdesetih. Vajino potovanje iz Slovenije do Kirgizije je trajalo 8 mesecev. Nato sta pot še za 2 meseca brez avta nadaljevala na Maldive, Šri Lanko in Indijo, se z letalom vrnila v Slovenijo, ker pa se je vmes ustavil svet, je avto obtičal na drugem koncu sveta. Kako bi bilo videti nadaljevanje te zgodbe, če bi šla po vajinem prvotnem scenariju? (Več o njuni imenitni dogodivščini lahko preberete na njunem popotniškem blogu – Dalec.si )
Prvoten scenarij je bil jasen in tudi že napol uresničen. Iz Kirgizije sva želela preko Kazahstana in Rusije oz. Sibirije prečiti v Mongolijo, ki je bila najina velika želja. Ruske vize sva že uredila na ambasadi, letalske karte za Biškek so bile že zdavnaj rezervirane … vse je bilo nared, da odletiva. Ko so zaprli mejo z Italijo, nato pa še z Madžarsko, od koder bi morala leteti, nama je postalo jasno, da zaenkrat ne letiva nikamor. In kljub nekajmesečnemu čakanju, da bo nadaljevanje poti možno, žal vstop v Kirgizijo, kaj šele Rusijo, ni bil mogoč. Zato sva se odločila, da avto transportirava nazaj v Slovenijo in tako sva tudi zaključila najino pot.
Tovrstna dolga potovanja za seboj potegnejo kar nekaj usklajevanj. Kaj sta vmes naredila s svojima službama in domom?
Na poti nisva želela biti omejena ne z obveznostmi, ne s časom, ne s čimerkoli drugim. Oba sva pustila svoji službi, na poti nisva delala in iskreno, to bilo skoraj nemogoče, saj je internetna povezava v nekaterih državah zelo slaba ali je sploh ni. Ponekod so nekatere strani nedostopne oz. prepovedane. Stanovanje sva preprosto nehala najemati.
Kako stresno je spakirati svoje življenje na nekaj kvadratnih metrov?
Takrat se ni zdelo zelo stresno. Priprav sva se lotila pravočasno in premišljeno, čeprav s kampiranjem ali življenjem v avtu nisva imela niti malo izkušenj. Nekako nama je uspelo predelati avto tako, da je služil za vse namene, spakirati ravno optimalno za vse vremenske in druge razmere, vse letne čase in vsa pravila oblačenja.
Kakšni občutki so vaju prevevali, ko sta se podala na to imenitno dogodivščino?
Mislim, da se nisva niti zavedala, na kakšen podvig se podajava. Vse se mi je zdelo logično in naravno, niti malo me ni bilo strah. Verjetno bi me bilo sedaj, ko vem več o življenju na poti, bolj strah, več bi razmišljala, delala scenarije. Šele na poti sami sem dojela, da ne bo vse rožnato. Recimo avto se je pokvaril že prvi dan, ponoči je zeblo, tuš je bil leden, cunje že dolgo neoprane …
Vajin glavni sopotnik na overland potovanjih je torej defender, avto, ki sta ga lastnoročno preuredila v dom na kolesih. Kako zahteven podvig je bil to in ali se ta naloga sploh kdaj konča?
Podvig je bil kar zahteven in dolgotrajen, noben izmed naju ni imel pretiranih praktičnih sposobnosti, niti znanja o tem, kako avto najbolje predelati. Večino tehničnih in teoretičnih nalog je prevzel Darjo, gradila pa sva skupaj, včasih s pomočjo mehanika in družine. Sedaj vidiva, da sva našla res enostavne, a funkcionalne rešitve, da sva izkoristila čisto vsak cm2 avtomobila. Res je, avto je star 31 let in moraš ga imeti res rad, se zavedati, da je to projekt, ki se nikoli ne konča in lahko stane kar nekaj denarja.
Kaj izbereta, dvižno streho, šotor na strehi, šotor na tleh ali spanje v avtu?
Na defenderju, s katerim sva bila na poti, sva spala v šotoru na strehi, imela pa sva tudi opcijo spanja v avtu, ki je praktična predvsem v mrzlih ali “nesigurnih” nočeh. Največ sva spala v strešnem šotoru, a tudi v avtu. Strešni šotor nama je dal nek dodaten prostor, dejansko sva imela dve nadstropji, včasih nama je to prišlo zelo prav. V vmesnem času sva nabavila še en malce novejši defender, na katerem pa sva dala streho preurediti v dvižno streho. Gre za dražjo opcijo in trajni poseg v sam avto, zato je ta primernejša za tiste, ki bodo to več uporabljali in resneje potovali.
Kako pa je s spanjem v hladnejšem (ali mokrejšem) delu leta/sveta? S čim se grejeta?
Na tako dolgi poti greš čez vse možne razmere, od neznosne vročine, neznosnega mraza, neznosne vlage do neznosnega prahu. Grejeva se z dizelskim grelcem, ki včasih res rešuje življenja. Proti prahu pa pri Defenderju žal ni rešitve (smeh).
Ima defender tudi tuš?
Ima. Njegova temperatura pa niha glede na temperaturo zunaj.
Kako drugačno je potovanje z defenderjem od tistega z avtodomom?
Z avtodomom ni nobeden od naju nikoli potoval, tako da žal ne moreva zares oceniti, kakšna je razlika v potovanju z enim ali drugim. Po tem, kar lahko sklepava, pa misliva, da pride defender na bolj odmaknjene lokacije, premaguje slabše ceste, … čeprav je tudi dosti avtodomov že 4×4 in sposobnih marsičesa.
Koliko znanja o popravljanju avtomobilov mora imeti tisti, ki potuje s to kultno terensko ikono?
Zagotovo je zaželjeno vsaj nekaj znanja. Tudi če znanja nimaš, ga prej ali slej pridobiš, saj drugače ne moreš nadaljevati poti. Ogromno težav se da rešiti na poti, sploh če imaš s sabo nekaj osnovnih rezervnih delov in orodja.
Pa drži, da z nakupom defenderja postaneš del skupnosti neznancev, ki si na cesti kar tako, mimogrede pomahajo ali priskočijo na pomoč?
To popolnoma drži, a tega nisva vedela, ko sva avto kupila. Se pa je na poti izkazalo, da je defender res legenda, ki povezuje podobno misleče ljudi s podobnim življenjskim slogom. Tako na poti kot sedaj doma si ogromno pomagamo, saj razumemo, da defender ni vozilo brez napak, a nam omogoči toliko doživetij, da je vse skupaj vredno. Omenila pa bi, da od Evrope kot smo, je znamka vse manj pomembna, tam smo vsi popotniki in si med sabo pomagamo. Pa tudi na splošno v Evropi nekega rivalstva med znamkami ni zares več, vsaj med overlanderji.
Prvemu domu na kolesih sta nedavno dodala še enega. Kaj bosta z dvema?
Prvi defender ima svoj namen, in sicer prevoziti še svoj zadnji reli Budapest-Bamako in se nato upokojiti. Drugega sva pred kratkim predelala v še boljše, bolj dovršeno in premišljeno vozilo, ki nama bo omogočal malce več udobja in priročnosti.
Kako izbirata naslednjo destinacijo?
V zadnjem času so to destinacije in dogodki, ki jih obiščemo skupaj s slovenskim Landrover klubom. Sicer pa se odločava glede na izkušnje, ki jih slišiva od ostalih, rada imava nove, še neobiskane kraje, gore, morje … skratka iščeva mešanico slikovite narave, norih cest, ugodnih cen in možnosti za divje kampiranje.
Na kakšen način si financirata svoje poti?
Svoje poti financirava z lastnimi prihranki. Naj omenim, da je življenje v avtu velikokrat cenejše kot denimo življenje v Ljubljani. Sploh če izbereš primerne destinacije.
Kako se pripravita na vstope v države, kjer zahtevajo določeno birokracijo?
Na poti sva imela kar nekaj tovrstnih birokratskih izzivov. Največ dela in časa (pa tudi denarja) sta zahtevala Iran in Turkmenistan. Pri potovanju z vozilom je vedno potrebno preveriti še pravila, ki veljajo za uvoz vozila v državo. Pri tem sva si pomagala z različnimi popotniškimi blogi, forumi (recimo Caravanistan), tudi s spletno stranjo Ministrstva za zunanje zadeve in AMZS. V zadnjem času je potrebno paziti tudi na zdravniška potrdila, recimo covid potrdila, brez katerih prav tako vstop v nekatere države ni mogoč.
Se je v zadnjih dveh letih vajin odnos do potovanj in njihove še do predlani samoumevne dostopnosti kaj spremenil?
Za pravega popotnika poti nikoli ne zmanjka. V zadnjih dveh letih sva tako več raziskovala Slovenijo in sosednje države. In prav potovanje z lastnim vozilom, kjer lahko ostaneš bolj ali manj izoliran, je v času zaprtja držav šele postalo vsesplošno priljubljeno, midva pa sva to živela že pred covidom. Za naju torej velike spremembe ni. V tem obdobju sva si omislila psa, ki pa pomeni več prilagajanja in dobrega premisleka glede izbire destinacij.
Kateri je najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?
Če si želijo na pot, naj ne oklevajo. Tako finančno, časovno, birokratsko in tehnično se vse na koncu poklopi.
Sta imela na kakšnem potovanju tudi kakšno neprijetno izkušnjo?
Teh je bilo izredno malo. Največ preglavic nama je povzročal avto, a tudi to sva vedno uspešno rešila. Gostoljubnost in pripravljenost ljudi pomagati je (predvsem bolj proti vzhodu) neizmerna. Najbolj nama je ostala v spominu manj prijetna izkušnja iz Indije, kjer sva oba zelo zbolela.
Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?
Mogoče je največja zmota, da so potovanja vedno samo prijetna – da so to samo romantični sončni zahodi, lepa mesta za kampiranje, uživanje ob jutranji kavici. Dejstvo je, da gre pogosto kaj narobe, pridejo obdobja utrujenosti in domotožja ter občutki osamljenosti.
Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?
Lahko samo povzamem slogan, ki je značilen za defenderja: One life. Live it. Življenje je eno samo, živi ga.
Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?
Argeta pašteto in pitno vodo iz pipe.
Kakšna bo vajina naslednja dogodivščina?
Tega ne veva točno, zagotovo pa bo povezana z avtom in dobrimi cestami.
HITRIH 6
Najljubša država: Gruzija (Nina), Turčija (Darjo)
Najljubše mesto: Biškek, Kirgizija (Nina), Istanbul (Darjo)
Najljubša plaža: Gjiri i Dafines, Albanija (Nina), prazna (Darjo)
Najljubša kulinarika: Turčija, Sicilija
Naljubši način transporta: Defender!
Najljubši jezik: ruščina (Nina), iranske številke (Darjo)
FOTO: Osebni arhiv/Dalec.si
Nini, Darju, defenderjema in njihovim dogodivščinam lahko sledite na BLOGU (tu) ali na Instagramu (tu).
Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!
FOTO: Megabon
