Ničkolikokrat se zgodi, da se pogovor o potovanjih, izletih in pohajkovanju po našem planetu začne z vprašanjema »kam?« in »kje?«. Odgovori so velikokrat izjemni in zelo različni ter s strani spraševalca zanimivi, do trenutka, ko nekdo odgovori, da je bil na izletu ali dopustu v Sloveniji.
Številni mladi se pri tem zdrznejo in vprašajo dotično osebo, če je upokojenec in zakaj prav Slovenija. Tako med njimi vlada razmišljanje, da je Slovenija zgolj za starejše, ki se z avtobusom odpravijo do različnih kotičkov naše domovine, kjer kaj dobrega popijejo ter pojejo, pri čemer po navadi poslušajo narodno-zabavno glasbo. Poleg tega moraš, če si »in«, potovati čim dlje iz Slovenije, saj se edino tam dogajajo prave stvari in lahko veliko več vidimo ter doživimo. Mladina torej izbira Avstralijo, Peru, Indonezijo itd. Pa mora biti temu res tako?
Začnimo že v šolah
Ob tem se mi poraja vprašanje ali številni res ne poznajo dovolj lastne domovine, njenih neokrnjenih naravnih lepot ter zgodovine in zgodb, ki jim jih ta ponuja. Vzroke za to lahko iščemo na različnih koncih, začenši z velikokrat suhoparnim poučevanjem zgodovine v osnovnih in srednjih šolah, kjer učitelji med poukom podajajo zgolj letnice in ponavljajo zgodovinska dejstva, ne da bi ta postavili v nek širši kontekst in jih učencem podali kot zgodbo, ki bi lahko spominjala na kak film o zgodovinskem spektaklu ali akcijski film, ki je mladim dandanes vsekakor bliže kot suhoparna monotonost dejstev. S tem zgodovina ne bi nič izgubila, temveč bi zgolj pridobila mlade nadobudneže, ki bi brskali po njej in se iz nje česa naučiti.
Del odgovornosti za izletniško odklonilnost do Slovenije nosi tudi stroka, tako akademska kot turistična, ki nadaljuje tradicijo monotonega ter preživelega podajanja zgodovine in zgodb naše domovine. Vsak, ki pohajkuje po Sloveniji se ničkolikokrat sreča z monotonimi ter nezanimivimi informacijskimi tablami, ki prej odbijajo kot privlačijo, če kraj in tablo, zaradi slabe označenosti ali vzdrževanja sploh najde. Ali pa naleti na muzej, kjer vlada smrtna tišina in so na ogled v vitrinah postavljeni izjemni predmeti brez zgodbe in konteksta, pri čemer si lahko predmet razlagamo samo s pomočjo lastnega znanja, domišljije ali z omejenimi podatki iz informacijskih razlag. Velikokrat pa se zgodi, da naletimo tudi na zaklenjena vrata številnih cerkva in zgodovinskih zgradb, pri čemer ni v okolici nobene informacije, na koga naj se obrnemo, če si želimo zgradbo ogledati. Si to kraji polni zgodb in zgodovinskega pomena res zaslužijo?
So izjeme in te so izjemne
Nekateri kraji, njihovi prebivalci in lokalna turistična društva kažejo, da temu ni tako in so poskrbela za zelo dobe in izvirne primere zgodovinsko-turistične ponudbe. Tako mi, v hipu, na misel, brez posebnih preferenc ali prednosti, pridejo: zavod Parnas iz Roba, v občini Velike Lašče, ki so s svojo geološko potjo v Kobilji curek združili več znanstvenih disciplin in prikazali, da lahko naravno in zgodovinsko dediščino podamo obiskovalcu na več zanimivih in poučnih načinov; Galerija-Muzej Lendava, ki z gostujočimi razstavami akademsko priznanih avtorjev ter s svojimi odmevnimi likovnimi delavnicami oziroma kolonijami, privabljajo številne turiste in omogočajo tudi samemu mestu turistični zagon; Skupina STIK (Arheofakt), ki s svojimi številnimi dejavnostmi po vsej državi popularizirajo arheologijo in med katerimi je za širšo javnost najbolj zanimivo predvsem rekonstruiranje ter podoživljanje daljnih zgodovinskih obdobji; Fundacija Pot miru v Posočju, ki je na tej tematski poti uspešno združila Slovenijo in Italijo, kakor tudi pohodništvo in zgodovino Soške fronte. To so le nekateri izmed svetlih primerov.
Zato vsem, ki jih veseli raziskovanje ter doživljanje nekaj novega, skozi zgodovinsko prizmo, polagam na srce, da skupaj podpremo dobre prakse ter s kritičnim, a pozitivnim mišljenjem pokažemo pot tistim, ki so šele na poti do uspešnega prikaza zgodovine ter tako oživimo in iz pozabe potegnemo zanimive zgodbe, ki se bodo nekaterim zdele zanimivejše kot tiste, ki jih lahko doživijo daleč stran od Slovenije.
Spomnimo se Karla X. Francoskega, ki je za svoj zadnji dom izbral Frančiškanski samostan na Kostanjevici pri Novi Gorici, in mu s svojim obiskom in zavedanjem zagotovimo, da se njegova poslednja želja tudi v prihodnje uresničuje, ter da njegovi posmrtni ostanki ne gredo nazaj v Francijo, katera sicer zelo neutemeljeno, zahteva svojega poslednjega kralja. Obiščimo eno najpomembnejših železnodobnih najdišč v Evropi – Most na Soči, kjer nas pričakuje izjemna učna pot (Čez Most po modrost) in pokukajmo v življenje naših prazgodovinski (in kasnejših) prednikov. Ne pozabimo antične Petovione, ki je za časa obstoja bila svetovljansko mesto, ter po številu prebivalcev večja kot antični London (Londinium) in Dunaj (Vindobona). London je po številu prebivalcev Ptuj prekašal šele v srednjem veku (14. stoletje)!! Zagotovimo, da bo srce grofa Hanna Auersperga-Turjaškega, shranjeno na gradu Turjak, še naprej bílo. In nenazadnje odgovorimo na vprašanje zakaj se v grbu Škofje Loke »skriva« temnopolt moški.
To so le nekatere zgodbe, ki jih lahko postavimo ob bok komercialno uspešnejšim tujim. Podprimo in osvežimo jih, naučimo se česa iz njih, predvsem pa se končno zavejmo, da sosedova trava ni vedno bolj zelena!
Svoje mnenje z bralci portala Vandraj deli Tadej Curk.
Foto: Shutterstock
