Živa Loparnik je mlada Slovenka, ki med raziskovanjem sveta preživi vsaj šest mesecev v letu, medtem ko ostalih šest dela in varčuje za nove dogodivščine. Potuje že od otroštva, njena najljubša pot, ki je nanjo naredila največ vtisa, pa je nedanji trip v Južno Ameriko.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Živa Loparnik in lahko bi rekla, da mi potovanja predstavljajo način življenja. Že od nekdaj sem navajena odkrivanja in raziskovanja ter doživljanja novih dogodivščin, saj smo z družino veliko potovali že od majhnega.

Za navdušenje nad potovanjem in neko obsedenost s tem lahko krivim teto Tatjano, ki me je, ko sem bila še v osnovni šoli, dobesedno poslala v svet. To je bilo moje prvo samostojno potovanje in sicer v London. Od takrat naprej se štampiljke v mojem potnem listu zbirajo z veliko hitrostjo. Zaenkrat sem obiskala 51 držav in komaj čakam, da jih na ‘spisek’ dodam se več.

Večino časa se mi na potovanjih pridruži najboljša prijateljica Lori, s katero najraje raziskujeva dežele tretjega sveta, preizkušava lokalno hrano in se druživa z domačini ter odkrivava skrite, manj turistične stvari.

Kje smo vas ujeli tokrat in kolikšen del leta preživite med raziskovanjem novih krajev?

Začuda doma, vendar že zagreto načrtujem naslednje potovanje. Za zadnja 3 leta lahko rečem, da sem v tujini preživela pol leta, ostalo polovico pa poskušala opraviti izpite in čim več delati, da sem si potem lahko privoščila potovanja. Vsako poletje se z Lori za nekaj mesecev tudi odpraviva delati v tujino, da malo zamenjava rutino. Tako sva pristali že v Londonu, na Hvaru, v Berlinu, Splitu …

Študirate turizem. Nameravate v tej smeri delati tudi po končanem študiju?

Ker še naprej želim čim več potovati, upam, da uspem najti službo, ki mi bo to omogočala. V turizmu se definitivno vidim, vendar najbrž le za določen čas, saj me neka ista rutina hitro začne dolgočasiti.

Vaš zadnji daljši izlet je bil po Južni Ameriki, kjer ste delali tudi kot prostovoljka in otroke v revnejših delih Peruja učili angleščino. Kakšna izkušnja je bila to?

Južna Amerika je na meni pustila velik vtis in lahko rečem, da je bila to moja najljubša izkušnja do sedaj. Pred potovanjem je bil to zame čisto nek drug, neznan svet, o katerem sem slišala samo mnogo stereotipov.

Da bi ta kontinent najprej malo spoznala in se naučila jezika, sem se odločila, da se prijavim kot prostovoljka. Tako naredim nekaj dobrega dela ter spoznam kulturo. Nad delom mentorja in prostovoljcev sem bila zelo impresionirana. Lepo je videti, ko nekomu pomagaš in opaziš pozitivne spremembe v njihovih življenjih. Šole v revnejših predelih so bile v zelo slabih stanjih, učiteljev ni bilo, ponekod niti osnovnih potrebščin ter elektrike in vode.

Učenje angleščine jim tako omogoča znanje novega jezika in s tem več priložnosti za delo. Priložnosti veliko ljudi ni deležnih, saj je še vedno velik del prebivalcev v revnejših predelih slabo izobražen. Izkušnja je bila zelo bogata in težko je opisati, kako dobro se počutiš, ko se enkrat fokusiraš na nekoga drugega kot le nase.

Kako ste prišli do te vloge?

Dlje časa sem iskala in razmišljala, kako lahko več časa ostanem tam. Tako sem začela preko spleta iskati razne strani, kjer so na voljo različne organizacije namenjene prostovoljcem. Glede na interes, kaj delati, in na željo, kam iti, se potem lahko prijaviš tej organizaciji, seveda če izpolnjuješ njihove pogoje. Delo ni plačano, nekaj manjšega pa je treba prispevati organizaciji, ki potem poskrbi za tvojo nastanitev in razne aktivnosti.

Na katerem kontitentu se počutite najbolj domače? Zakaj?

V Južni Ameriki. Kljub temu, da je večina držav manj razvitih, so ljudje vedno nasmejani. Povsod slišiš glasbo, vsi vedno plešejo in pojejo. Izgubi se pojem materializma in nekaj posebnega je v tej preprostosti, v kateri živijo. Je tudi izredno raznolika, ima vse od vrtoglavo visokih gora, do najlepših plaž, pa ledenikov ter deževnih gozdov in puščav. Poseben čar ji daje tudi bogata zgodovina, ter jezik, ki mi je postal zelo blizu.

Obiskali ste tudi Palestino in Izrael, ki nista čisto v vrhu tipičnega seznama krajev, ki jih želi večina ljudi odkljukati čimprej. Kakšne vtise sta pustila na vas?

Izrael je bil ena izmed redkih držav, ki me ni preveč navdušila. Mogoče sem zanj imela prevelika pričakovanja, ali pa bi se morda morala še enkrat vrniti in mu dati še eno priložnost. Mogoče tudi zato, ker sem na istem potovanju obiskala še sosednjo Jordanijo, ki je bila totalno nasprotje. Tam so bili ljudje mnogo bolj odprti in izredno prijazni, kljub revščini in pomanjkanju. Izrael je bogata država, vendar mu je kljub blišču in odlični hrani nekaj manjkalo. Palestina je bila zelo zanimiva, saj je redko videti toliko različnih ver na tako majhnem območju. Lahko bi rekla, da tam vlada nek ‘organiziran kaos’. Mogoče me enkrat pot spet zanese tja in dobim priložnost, da še malo raziščem in vidim, če me tokrat prepriča.

 Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Če bi na to vprašanje morala odgovoriti nekaj časa nazaj, bi bil odgovor zagotovo ne, si ne predstavljam. Zadnje čase pa opažam, da vse bolj ‘pozabljam’ na nenehno fotografiranje in snemanje in se izgubim ter uživam v trenutkih.

Kakšen tip popotnika ste?

Spontana in vedno na lovu za skritimi kotički, tržnicami in najboljšo lokalno hrano. Ponavadi se prej vedno malo pozanimam in raziščem, potem pa se prepustim toku in uživam kamor me pot zanese. Velikokrat se zgodi tudi, da ko pridem v določen kraj in spoznam domačine ter druge popotnike, od njih izvem za novo odročno plažo, nov čudovit razgled, ali pa skrito pot do najlepšega sončnega zahoda … Tako, da je vedno boljše pustiti odprte načrte in uživati v trenutku, kot pa slediti nekem planu, ki se potem lahko poruši, če je preveč natempiran.

Katere so najboljše plati couch surfinga, ki ga prav tako pogosto uporabljate?

Večina ljudi v couch surfingu vidi le brezplačno nastanitev (kar seveda olajša low budget potovanja). Sama pa ga predvsem vidim kot najboljši stik, ki ga lahko navežeš z lokalci in se postaviš na mesto človeka, ki živi tam.

Neprecenljivo je spoznati osebe, slišati njihove zgodbe, navade, videti način življenja in vse to izkusiti na lastni koži. Na vsakem potovanju poskušam couch surfati in zbiram nepozabne dogodivščine po celem svetu.

Prejšnji mesec v Maroku smo npr. tako iz letališča “vpadli” na tradicionalno maroško poroko z najinim gostiteljem. V Indiji smo z motorji raziskovali najlepše plaže, nato sem en dan pristala pri bollywoodskem mogotcu v razkošni vili. Naslednji teden pa spala ob hlevu pri revni indijski družini, kjer niso imeli niti vode. Nato sem odkrivala Lofoten otočke na Norveškem, kjer smo ujeli polarni sij, ter po Jordaniji organizirali kuharske delavnice in z avtom prepotovali puščavo …

Zgodb je res veliko. Nikoli ne veš, kaj dobiš, zato je še toliko bolj zanimivo. Definitivno pa to ni nek luksuz in “brezplačen hotel” kot ga na žalost v zadnjih časih vidi večina ljudi.

Ste imeli s tem že kakšno slabo izkušnjo?

Zagotovo sem kdaj pristala pri nekom, s katerim se nisem ujela tako dobro kot z drugimi, vendar slabe izkušnje hvala bogu zaenkrat še nisem imela. Izpostavim lahko le dobre, iz katerih so nastala večna prijateljstva.

Kako izbirate naslednjo destinacijo in na kakšen način načrtujete svoja potovanja?

Meni se zdi, da se moj bucket list kvečjemu daljša kot pa krajša, zato sem za destinacije odprta in večinoma gledam za ugodnimi kartami, nizko sezono in toplejšim podnebjem. Me pa bolj prepričajo druge, nam manj bližje kulture, tako da vedno poskusim izbrat kaj eksotičnega, nam bolj nepoznanega.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Naj se prepustijo okolju, se zapletejo v pogovor z domačinom, se usedejo na trg in opazujejo ljudi, ter spustijo knjigo ter vodiče iz rok ter svet doživijo skozi svoje oči in lastne prigode.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Ceviche – Peru

Muhlama – Turčija

Urs de mamaliga (nad ogljem pečena polenta, polnjena z ovčjim sirom, nekje visoko v Romunskih hribih)

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Ko sta me na ulici sredi belega dne v vietnamskem mestu Ho Chi Minh City ukradla moška na motorju. Z veliko hitrostjo sta pripeljala proti meni in z nožem odrezala torbico, ki sem jo previdno nosila tesno ob sebi.

Kaos je bil tudi kasneje, ko sva se s prijateljico odpravili na policijsko postajo, ker sva bili brez vseh stvari in vsega denarja, tam pa nihče ni govoril angleško. Policaji nama niso želeli pomagati in so naju poleg tega še osvajali.

Mogoče so med bolj neprijetnimi tudi avtobusi v Indiji, kjer po izredno slabih cestah vozniki, ki v večini primerov nimajo niti vozniškega izpita, divjajo tako, da nikoli ne veš ali boš prispel živ in zdrav na destinacijo.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da rabiš veliko denarja, če želiš potovati. Sama sem prepotovala tudi celo Skandinavijo na zelo nizkem budgetu. Vse se da, če se hoče in malo znajde. Druga zmota je strah pred neznanim, tujim svetom in razni stereotipi. Skoraj, če ne celo vsaka oseba, ki sem ji povedala, da se odpravljam v Kolumbijo, je odreagirala negativno. Da je tam zelo nevarno, da tam ni v redu in naj ne hodim tja.

Potovanje po Kolumbiji se je izkazalo za eno mojih najljubših, kjer sem spoznala izredno gostoljubne in prijazne ljudi ter doživela neskončno lepih trenutkov. Pojdi in izkusi sam ter ne verjemi vsemu, kar slišiš, si mislim od takrat naprej.

Ter pa mogoče tudi to, da so potovanja sama zabava in uživanje, saj se velikokrat zgodi, da se srečamo z raznimi izzivi in neprijetnimi situacijami.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Vse se zgodi z razlogom. Z dobro energijo in pozitivnostjo se daleč pride. Nasmeh in prijaznost sta pa tudi močno orodje. Potovanja so me naučila iznajdljivosti, novega pogleda na svet in dojemanja drugačnosti veliko bolj kot katerikoli šolski sistem. Spoznaš sebe, se naučiš ceniti. Vidiš, kaj vse imaš in da tvoji mali vsakdanji problemi niso nič. Vsaka pot, vsako doživetje in vsaka oseba te lahko nauči nekaj novega, če jim le daš priložnost. Prilagljivost in reševanje problemov ter iznajdljivost, ko ti ne gre vse po planu, znanje tujih jezikov, reševanje nepredvidljivi situacij, naštevala bi lahko še dolgo…

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Zagotovo najbolj pogrešam pitno vodo (iz pipe!) ter varnost. To je v manj razvitih državah problem, saj je stopnja nevarnosti ponekod kar visoka. Mi pa smo od doma navajeni, da se lahko ponoči mirno sprehajamo, zaidemo v kakšno samotno ulico … Takrat se je vredno spomniti, da niso vsi ljudje na tem svetu dobri ljudje, ter pa da previdnost nikoli ni odveč in da ne smeš zaupati vsakomur.

HITRIH 6

Najljubša država: Kolumbija

Najljubše mesto: Lima in Istanbul

Najljubša plaža: Playa blanca (Kolumija) in Long beach (Koh Rong, Kambodža)

Najljubša kulinarika: turška

Naljubši način transporta: letalo

Najljubši jezik: španščina

Foto: osebni arhiv/Živa Loparnik

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

PREBERITE ŠE: Slovenka, ki govori kitajsko in jo čaka plemiška korejska poroka #intervju