Švedske prestolnice se je prijelo tudi ime severne Benetke, saj je zgrajena na več otokih, ki jih povezujejo številni mostovi. Stockholm je tudi ena najbolj zelenih prestolnic na svetu. Zaznamuje jo nekoliko drugačna arhitektura, tista skandinavska, ki je zadnja leta tako priljubljena tudi pri nas.
Slikovit, umirjen in romantičen stari Stockholm stoji na največjem otočku, prepredajo pa ga ozke tlakovane ulice in visoke hiše, trgovinice s spominki, dišeče kavarne in številni ulični umetniki. Tu je tudi švedski parlament, pred kraljevo palačo – eno največjih naseljenih zgradb na svetu – pa lahko ujamete tudi menjavo straže. Tu boste našli tudi kup spominkov povezanih s kraljevo družino – Švedi izjemno spoštujejo svojega kralja Carla Gustava in kraljico Silvio, spremljajo pa tudi princesi Victorio in Madeleine ter princa Carla Philipa.
Mestna hiša in Nobelov banket
Eden najbolj zapomnljivih stolpov v mestu je zagotovo tisti na mestni hiši s tremi kronami na vrhu. Nanj se lahko tudi povzpnete in uživate v razgledu, prav v tej zgradbi pa 10. decembra vsako leto prirejajo tudi Nobelov banket. Tu najdete tudi zlato dvorano z mozaikom iz 18.500.000 zlatih ploščic.
Muzeji – od Nobela do ABBE
Stockholm ima tudi kup zanimivih muzejev – eden ikoničnih je muzej Alfreda Nobela in Nobelove nagrade. V muzeju VASA najdete tudi ladjo, ki so jo po 333 letih dvignili z morskega dna, kamor se je potopila na krstni vožnji. Tu je tudi Skansen, najstarejši muzej na prostem, na Švedskem pa ne gre brez zasedbe ABBA, ki ima tudi svoj muzej. V Junibacken boste našli vse o literaturi pomembnih otroških avtorjev – vlak vas bo popeljal skozi zgodbe Astrid Lindgren in do hiše Pike Nogavičke. Ljubitelji fotografije skočite še do Fotografiske, enega največjih stičišč sodobne fotografije na svetu.
Sprehod skozi parke in na večerjo z rakci in mesnimi kroglicami
Stockholm je poln zelenih površin, kjer lahko med pohajkovanjem malo posedite in pomalicate. To je tudi prvo mesto, ki ima nacionalni park prav v mestu. Na otočku Djurgården je tudi živalski vrt.
Zaradi obmorske lege je tamkajšnja kulinarika močno povezana z morsko hrano – rakci in ribe so nuja, znani pa so tudi po mesnih kroglicah s krompirjem.
Sabrina Savnik je zaprisežena kajterka, avanturistka in popotnica, ki najraje odkriva svet po vodi. In prav o tem elementu je v tokratnem Vandraj intervjuju najpogosteje tekla beseda.
“Ko se s kajtom enkrat začneš igrati z gravitacijo, postaneš odvisen,” pravi Sabrina Savnik, moja tokratna sogovornica. Na vodi preživi kakšnih 9 mesecev v letu, kajtanje pa po novem kombinira še z jadranjem in drugimi vodnimi športi, ki jih verjetno ne gre našteti le na prste ene roke. Prav zato je njen naslednji korak premičen dom na vodi. Pripravlja se namreč na selitev na katamaran! Kdo je torej Sabrina in kako se je zaljubila v morje?
Kam sega prvo srečanje z desko in valovi in od kod navdušenje za ta šport?
Že od malega veliko časa preživljam na morju, všeč mi je večina vodnih športov, domača sem tudi v navtiki. Kajtanje je dokaj mlad šport, v Sloveniji se je začel razširjati šele, ko sem bila na faksu, najcenejši pa so bili tečaji pozimi.
Punta Cana, Dominikanska Republika
S kajtanjem sem se tako spoznala najprej na snegu, v črnogorskem Durmitorju. Snowkite je zimska različica kajtanja, le da imaš na nogah smučke ali snowboard. Znanje sem po zimskem tečaju nadgradila poleti na vodi, spoznala druge zagrizene kajtarje in začela sem redno loviti veter. Pri kajtanju se lahko zelo hitro napreduje, predvsem, če res padeš v šport. Ko se enkrat začneš igrati z gravitacijo, bi rekla, da postaneš kar odvisen.
Kaj, poleg vetra in morja, je pri kajtarskem načinu življenja najbolj vznemirljivo?
Najbolj vznemirljivo je samo kajtanje – letenje po zraku, jezdenje valov, drsenje nad gladino. Kajtarski način življenja pa je predvsem preprost in sproščen, nihče ne komplicira, po dobri dozi vetra smo vsi nasmejani in navdušeni, pa tudi če ne čutimo več prstov na rokah in nogah, zdaj novembra pri nas, recimo.
Otok Frigate
Je kajtanje pretežno moški šport, oziroma svet? Kako se znajdete v njem?
Kajta lahko vsak, od 9 do 70 letnika, ne glede na spol in fizično pripravljenost. Bolj bistvena je sama kontrola kajta. Kot pri večini športov, je tudi kajtarski svet bolj moški, vseeno pa nas danes kajta že ogromno žensk. Odkrito se lažje znajdem v moški družbi, vedno sem bila ‘en od decov’, noben me kaj drugače ne tretira. Če me pa še ne poznajo, se hitro kdo najde, ki se ponudi pridržat desko na plaži, pomagat pri opremi ali na vodi. Se tudi zgodi, da na koncu jaz pomagam istemu iz vode ali z izgubljeno desko. Predvsem vedno pride do izraza skupinski duh kajt skupnosti, tudi če te prvič vidijo. Vedno ti nekdo pomaga, ko se ti na vodi kaj zaplete.
Kolikšen del leta preživite na vodi in kje ste kajtali letos?
Na vodi sem preživljala poletno in zimsko sezono ter kakšen termin v prehodnem vremenu, skupaj približno 9 mesecev. V zadnjem letu se usmerjam tudi v navtiko, tako da kajtanje kombiniram z jadranjem. Letošnjo zimo sem kajtala na Karibih, organizirala sem skupno dva meseca potovanj s katamaranom po Grenadinih in okolici.
Macapa, Brazilija
Kaj počnete tisti del leta, ko niste na vodi?
Nekaj mesecev na leto preživim doma v Ljubljani, s svojimi bližnjimi. Po izobrazbi sem arhitektka, pred leti sem v teh mesecih opravljala študijske obveznosti, sedaj pa delam na krajših arhitekturnih projektih. Rada se učim novih stvari in si razširjam obzorja, vedno ta čas izkoristim poleg kondicijskih treningov tudi za nove športne aktivnosti in za študij kakšne nove teme, izpopolnjevanja.
Kakšen tip popotnika ste? Kako izbirate naslednjo destinacijo in na kakšen način si načrtujete pot? Sproti ali je že vnaprej začrtana?
Včasih, ko mi je študij dovoljeval manj prostega časa, sem izbirala bližje destinacije in večinoma šla z avtom. Ta dovoljuje precej svobode, vedar mora bit z omejenim časom pot bolj začrtana. Kasneje, ko sem se začela preživljati s kajtanjem, sem začela tudi potovati drugače. Destinacijo sem si izbrala glede na stadij v življenju, kako želim takrat živeti – s predpogojem seveda, da je destinacija vetrovna in dovolj turistična, da je povpraševanje po kajt inštruktorjih.
Cabarete, Dominikanska republika
V severovzhodno Brazlijo recimo grem, ko se želim posvetiti izključno kajtanju, za točno določeno vas na Filipinih sem se odločila zaradi neobljudenosti (v ‘lajf’ sem pa lahko odkajtala na sosednji, turistični otok) in imela veliko časa zase in študij preko spleta.
Ravno nasprotno pa sem živela v Cabaretu, kjer je poudarek na socializaciji. Cabarete je melting pot digitalnih nomadov, ki obožujejo vodne športe, z latino pridihom. Preselila sem se za dlje časa, življenje je bilo bolj umirjeno, tam sem si ustvarila dom, krog prijateljev, tedenske obveznosti. Kupila sem le enosmerno letalsko karto, ostalo pa se je razrešilo sproti.
Katera od obiskanih držav vas je najbolj navdušila in s čim?
V Španiji sem v seštevku preživela največ časa. Začarala me je z odprtimi in nasmejanimi ljudmi, kulturo in stilom življenja, ki nam je blizu, a je vseeno precej drugačna – tam celo leto živijo poletno življenje. To je tudi edina obiskana država, kamor bi se lahko preselila za več let. Predvsem me je navdušila Barcelona, kjer je poleg tipične španske poletne atmosfere tudi poslovno in karierno vse mogoče.
Delate tudi kot inštruktorica kajtanja. Je to karierna pot, v kateri se vidite vse življenje?
Kajtanje je super šport, ki ti daje neverjetne občutke in res ga rada promoviram. Učenci so vedno navdušeni in veliko jih nadaljuje svojo kajtarsko pot. Lepo je gledati veselje, ko prvič speljejo ali skočijo v zrak. Zato učenja kajtanja ne bom nikoli čisto opustila. Preživljam se sicer z različnim delom v turizmu in arhitekturi, trenutno pa se specializiram za potovanja s katamaranom.
Boracay, Filipini
Pred leti vas je na Portugalskem doletela nesreča in poškodba gležnja vas je vrgla na suho. Kako pogoste so poškodbe v tem svetu in kako se spopadate s tem?
Za nivo adrenalinskega športa, ki ga kajtanje predstavlja in vse vragolije, ki jih lahko počneš v zraku, se mi poškodbe ne zdijo tako pogoste ali hude. Kajtanje je dokaj preprost šport, ki ga hitro osvojiš. Vseeno pa je nujno potrebno vedeti nekaj osnovnih informacij, ki ti omogočajo, da ta šport opravljaš varno.
Na profesionalni ravni je kajtanje danes tretirano kot katerikoli drug tekmovalni šport, vključno s suhimi kondicijskimi treningi, preventivno rehabilitacijo, pravilno časovno razporeditvijo treningov in rekuparacije. Pri rekreativnem kajtanju pa še vedno manjka recimo temu pristop k treningu – večina se na primer ne ogreje pred začetkom ali raztegne zatem. Pogosto nisi v formi, ker ni bilo časa ali vetra za kajtanje, ti pa bi še vedno delal trike, ki si jih izvajal zadnji dan mesečnega dopusta na vodi preteklo poletje.
Ipanema, Brazilija
Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?
Sem mnenja, da dežele ne moreš zares spoznati, če ne spoznaš lokalcev. En dober primer je Iran, kamor sem šla z avtom še z dvema prijateljicama. Spale smo izključno pri Couchsurferjih, kar nam je omogočilo vpogled v življenje Irancev in predvsem Irank brez skrivanja za hidžabi.
Del mojega športa, na katerega sem najbolj ponosna, je kajt skupnost. Ne glede na to kje si, od kod prihajaš, začetnik, tekmovalec ali veteran, vedno si sprejet med lokalne kajtarje. Samo pojaviš se z opremo na kajt plaži kjerkoli na svetu, malo povprašaš po karakteristikah obale in vetra in že te povabijo na pivo po vetrovnem popoldnevu. Vedno se najde nekdo, ki ti pristane kajt na plažo, pripelje desko, ki si jo izgubil na vodi, konkurenca si na tekmovanjih pomaga pri pripravah in izmenjuje nasvete. Lahko bi rekli, da mi je najbolj prirasla k srcu kajt skupnost.
Imate iz potovanj kakšno zanimivo prigodo?
Vedno me presenečajo Slovenci na odročnih destinacijah. Kot na primer slovenska družina v manjši vasi pri Bangaloru v Indiji. Ali na neznani plaži na skrajni severovzhodni točki Filipinov, kjer mi sotekmovalec na Filipinskem kajt prvenstvu odgovori z “I’m from Slovenia”. Po daljšem obdobju zunaj hitro pozabim, da kdorkoli govori Slovensko. Kdaj še na bližnjem italijanskem letališču prenaglas omenim “kok hudo baretko ma gospa”, ki se pred mano vkrcava za Pariz (k sreči je komentar z nasmehom sprejela kot komplimnet). Res smo popotniški narod.
Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?
Všeč mi je filozofija, da živiš v trenutku, ki je predvsem danes ob prisotnosti vse digitalije še kako pomembna in potrebna. Popoln oddih brez skrbi, da ujameš trenutek s fotoaparatom in imaš signal na kraju sveta. Rada se ukvarjam s fotografijo in kot kajterka potrebujem slike in prisotnost na socialnih medijih, vseeno pa si pogosto privoščim popoln odklop in izkušnjo raje doživim namesto zabeležim.
Sardinija
Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?
Toliko jedi mi je všeč, da se težko odločim le za nekaj izbranih. Imam pa nekaj ljubših preprostih kulinaričnih doživetij. Sašimi sveže ribe, še slajši, če jo uloviš sam, ravno prav staljen mango float z res sladkim mangom, svež kokos sredi zapuščene plaže, mimo katere si prikajtal, ki si ga odpreš z metanjem v deblo palme (sedaj s seboj nosim bolj prefinjeno orodje) ali pa dišeča mamina goveja juha po dolgi odsotnosti od doma.
Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?
Vlom v avto, poln prtljage za leto življenja v tujini. Zgodil se je v prvem tednu, ko sem se preselila v Španijo. K sreči sem takrat ravno kajtala na vodi, tako da je bila kajt oprema na varnem (smeh).
Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?
Odvisno kdo in koliko je prepotoval. Tistega, ki zanima, si danes res lahko naredi realno sliko z vsemi informacijami in zgodbami popotnikov, ki so na spletu. Udobno potovanje proti nizkocenovnem, delo v tujini proti kratkem turističnem potovanju, govoriš njihov jezik ali ne, greš v mesta ali po naravi, si prvič ali greš vsako leto – ogromo tipov potovanj obstaja, nekatera so si popolnoma različna. Mogoče se gibljem v takih krogih, a zdi se mi, da imajo ljudlje kar realno sliko o potovanjih in popotnikih.
Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?
Opazovanja okolice, zavedanja, kaj vse me lahko doleti in kako se temu izogniti (ali izpostaviti). Da se kdaj splača naročiti predrag taksi, tudi če si na najnižjem budgetu. Kot popotnik pa sem se naučila predvsem odprtosti, preprostosti, radodarnosti, pa tudi kuhanja in tujih jezikov.
Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?
S seboj vzemite pol manj prtljage, kot jo spakirate.
Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?
Na prvem mestu predvsem varnost. V redkokateri državi se počutim tako varno, kot pri nas, da ne potrebujem imet vedno v mislih, kdo mi bo segel v torbico in v katerih predelih se ponoči ne smem gibati.
Pravite, da se to zimo pripravljate na večji projekt. Te priprave pa vas bodo od potovanj ločile za pol leta. Nam zaupate, za kaj gre?
Ob vseh prepotovanih miljah in vlačenju prevelike športne opreme po letališčih, polnih pločnikih in predolgih peščenih plažah, sem ugotavljala, kakšen način odkrivanja sveta in kajtanja bi bil zame najbolj optimalen. Prišla sem do sklepa, do potrebujem premičen dom na vodi. Pripravljam se na selitev na katamaran, s katerim bova s partnerjem organizirala kajtarska, jadralska, SUP in potapljaška potovanja po svetu. Začenjamo z Mediteranom in Karibi, potem pa počasen krog okoli sveta.
Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!
Lizbona je brez dvoma prava izbira, če iščete priložnost za potovanje izven sezone. Januarja ima morda res najnižje temperatue, a ima tudi najmanj turistov.
Lizbona bo na ta način zasijala v drugačni luči, ki vam bo zagotovo všeč. Za vas smo na kup zbrali razloge za obisk po predlogu Lonely Planeta.
Lizbona ima januarja manj turistov
Lizbona je januarja najmanj obiskana. To je ena največjih prednosti potovanja izven sezone. Lizbonske ulice, na katerih bi se običajno trlo turistov, so skoraj prazne. Kar pomeni tudi skoraj nič čakanja na fotografiranje pred mestnimi znamenitostmi. Tudi na dolge vrste pred vstopom v muzeje lahko pozabite. Je še kaj boljšega?
Zmerno podnebje
Lizbona je januarja res najhladnejša, ampak še vedno ne tako hladna kot preostal del Evrope. Temperature se ponavadi ne spustijo pod 8°C, tudi ponoči. Dežuje pa tudi le približno tretjino meseca.
Fotogenična Lizbona
Lizbonska arhitektura je osupljiva, še lepša pa je brez množice ljudi. Vaš Instagram se bo lahko pohvalil s fotografijami vijugastih ulic in barvito poslikanih stavb, na katerih boste samo vi. Lahko bi rekli, da mirne januarske ulice kar prosijo, da jih fotografirate. Hkrati pa bo k dobri fotografiji pripomogla tudi rahla oblačnost, ki jo bo naredila mehkejšo.
Boljše cene
Knjigarna na levi in kavarna na desni. Zunanje mize kavarne so prazne. Boljše cene in veliko prostora? Da, prosim. Januar je eden izmed najcenejših mesecev za let v Lizbono.Letalske karte lahko dobite tudi že za 10 evrov v eno smer. Poleg cenejših letalskih kart pa so ugodnejši tudi hoteli in Airbnb-ji.
Enodnevni izleti
Možnosti za enodnevne izlete iz Lizbone je veliko. Januarja pa lahko do teh krajev pridete hitreje in ceneje kot v visoki sezoni. Ena izmed bolj priljubljenih destinacij je Sintra. Do tam boste potrebovali približno uro vožnje z vlakom iz Lizbone in pozimi je še posebej magična.
Ozveščeno potovanje
Izlet izven sezone je odličen tudi za nekoliko bolj trajnostno potovanje. Če potujete v manj popularnih mesecih, pomagate s tem tudi lokalnemu gospodarstvu Lizbone. Z zapravljanjem denarja pripomorite k izenačevanju širjenja dohodka. Problem pa imajo tudi s prenasičenostjo, ki tare Lizbono. Z obiskom januarja namesto julija boste pripomogli k uravnavanju števila ljudi, ki vstopajo v mesto.
Neža Bricelj je Slovenka, ki trenutno živi na Japonskem. Njen novi dom je Tokio, prestolnica, ki slovi po kontrastih, čistoči, odsotnosti kriminala in redu. Hkrati pa velja za enega najgosteje poseljenih območij na svetu, kjer se mešata superfuturizem, pa tudi tradicija. Z Nežo sva se povsem prvič v življenju na kavi srečali prav v Tokiu. Po njenih fotografijah na Instagramu se namreč sprehajam že nekaj časa in čeprav se v resnici ne poznava, sva se med mojim obiskom Japonske uspeli ujeti na klepetu. O tem, kaj počne na Japonskem, koliko časa navaden smrtnik v tej deželi vzhajajočega sonca potrebuje, da jo do potanskosti spozna in kakšne kulturne razlike jo tu presenečajo – pa še marsikaj drugega – sva pokrili v spodnjem Vandraj intervjuju. Kdo je torej Neža?
Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?
Sem Neža Bricelj in grem z zanosom za nosom. Tale stavek me je iskreno nasmejal ob zadnjem klicu z mamo. Sicer pa sem kreativna duša, ki je začutila, da mora »pobegniti« iz Slovenije. Sem fotografinja in umetnica, za katero je definicija doma veliko mesto, ki navdihuje in kreativni ljudje, ki me obkrožajo.
Kdaj vas je odneslo na Japonsko? Zakaj ravno Tokio?
Čutim, da sem umetniška duša, ki jo je zaneslo v študij ekonomije. Večina Slovencev bi se verjetno prijela za glavo in zmajala z njo … Čeprav sem sprva tudi sama čutila močan, včasih boleč kontrast, se zdaj ob razlagi vsem le od srca nasmejim.
V začetku septembra sem se na Japonsko preselila za eno leto. V Tokio sem prišla na izmenjavo. Zdi se mi čudovita priložnost, ki mi bo razširila obzorja z izkušnjo »na drugi strani sveta«. Pa ne le kot popotovanje. Zdaj tukaj živim!
Kaj počnete v Tokiu?
V prvi vrsti mi je izmenjavo omogočila štipendija, ki sem jo dobila z dobrim povprečjem ob študiju. Kar me navdihuje še bolj, je vse, kar vidim, spoznam, izkusim in s čimer nahranim umetnika v sebi. Fotografija in estetika vzhoda predvsem. Fotografirala sem zakulisje tedna mode v Tokiu in spoznala = to sem jaz. Ob fotografiji odkrivam tudi druge plati same sebe. Vzamem si čas, ne hitim. In se vprašam, kaj je, kar me res osrečuje, navdihuje?
Na drugi strani sveta sem tudi začela razmišljati drugače. Čutim, da si upam več. Na Tokyo Fashion Week sem se s svojim dosedanjim delom prijavila kot freelance fotograf, naprimer. Rekla sem si: »saj nimam ničesar zgubiti?« Še zdajle čutim, kako me je oblil val »hladne vročine«, tisti občutek, ko se ti rahlo zamegli pred očmi, ko sem nekega večera konec septembra v Shibuyi videla mail, da so mojo prijavo odobrili!
Sledil je verjetno eden najbolj intenzivnih tednov mojem življenju. Vendar tudi en najbolj »lahkotno letečih«, kar sem jih doživela. Še zdaj čutim prvo jesensko »fashion week« jutro. S slušalkami v ušesih, kamero na rami, ovita v »preveliko« jeans jakno in »all in white outfitu« sem še v tako velikem mestu pobegnila v svoj svet. Na poti do Hikarie, megalomanske stolpnice nasproti Shibuya Crossinga, kjer se je odvijala prva modna revija. »Vse bo ok,« sem si rekla. Okoli vratu sem si nadela svojo fotografsko akreditacijo in šla. Nervoza ni trajala dolgo, ker sem se kmalu enostavno počutila v svojem elementu, v svojem naravnem habitatu.
Zanimali so me predvsem zakulisje in tisti pristni surovi in realni izrazi manekenov, dizajnerjev, stilistov … Tisti resnični trenutki, ki jih tako redko vidimo. In sem šla – tja, kamor »runway« fotografi ne gredo. Čutim, da je zunaj poplava »pre-urejenih« fotografij, ki delujejo nekako »pre-popolne«. Jaz sem želela ustvariti nekaj drugačnega – zares začutiti karakterje na drugi strani.
Največ mi pomenijo komplimenti dizajnerjev in ljudi, ki pravijo, da fotografije res začutijo. Sliši se kot glasek, ki pravi… Zdi se, da delam nekaj prav!
Nedolgo nazaj sem slišala tale stavek, ki me navdihuje: »I became what I wanted because one day I chose what I wanted to become.« – Benjamin Franklin. Zato vsak dan izbiram; samo sebe na prvem mestu. Dodam, kar me zanima, fotografijo, knjige, tečaj slikanja s pasteli, skrite kotičke… In odgovore pogosto odkrijem v sebi ob posedanju v kavarnah. Ob mizi ob oknu, kjer se posvetim sebi in po dolgem dnevu opazovanja ljudi, mode, majhnih in velikih stvari zapišem, kdo sem in kam grem.
Pred Japonsko ste delali tudi v Los Angelesu in Amsterdamu. Kaj ste počeli tam?
Točno tako. Po prvem letu študija ekonomije se mi je »odpeljalo« in sem si rekla, to nisem jaz, jaz se ne grem tega …
Los Angeles Pot v LA zagotovo ni bila »racionalna« odločitev. Zapraviti »vse«, za kar sem trdo delala celo leto ob študiju v 3 mesecih poletja? Pa gremo. Občutek je zmagal. Ko pogledam nazaj, sem še vedno prepričana, da je to najboljša stvar, kar sem jih naredila v 20 letih svojega življenja.
Presenetljivo, nisem zapravila vsega in nazaj sem prišla še »bogatejša«. S spoznanjem, da sem definitivno kreativna duša. Umetnik, s smislom za posel, katerega ideje zares cenijo tam, na drugem kontinentu.
Slovenija
Oktobra enostavno nisem šla nazaj na faks. Rekla sem si »ne«, tole pa nisem jaz. Bilo je obdobje iskanja in iskreno, ni bilo najlažje. Čeprav stran od faksa, se v Sloveniji še vedno nisem počutila zares dobro. Če si nečesa želim, potem naredim vse, da se to uresniči. Tako je prišel Amsterdam.
Amsterdam Svoja življenjepis in portfelj sem poslala večim agencijam v Evropi in nekega januarskega popoldneva prejela klic od produkcijske hiše v Amsterdamu. Ni trajalo dolgo, enostavno »smo začutili klik« in preden so se ostali dobro zavedli, sem bila že v Amsterdamu. Tudi zato, ker sem bila sama z mislimi tam že veliko prej.
Svoj prvi teden tam sem ustvarjala video Summer Days Lyric z Martinom Garrixom, Macklemorjem in Patrickom Stumpom. 90 odstotkov premikajočih se »stop-motion« umetnin sem izdelala, sestavila in uredila sama. Fantje so poskrbeli za montažo, jaz pa se z verjetno enim najbolj intenzivnih tednov v mojem življenju lahko ponosno okličem za kreativno direktorico.
Sledilo je še več dela z Martinom, kampanja za Tomorrowland, snemanja v Berlinu, Bruslju in Boom-u pa še vse vmes. In najpomembneje, upam, da se zavedamo, da so to le »bleščeča« imena. V realnosti je vse valovanje z vzponi in padci in za vsem tem stoji ogromno trdega dela.
Tokio
Vmes je še vedno odzvanjala misel »ampak neko sorto diplome pa moraš imeti, kajne?«… Zato sem poskusila in se prijavila na študijsko izmenjavo v Tokiu. Julija sem izvedela, da so me sprejeli.
Kaj je najboljše, kar prinaša življenje na drugem kontitentu?
Prijaznost. Varnost. Jutranja svetloba.
Dejstvo, da sem v velemestu. Skočim na vlak, ko sem odločim, izstopim na postaji in sem v drugem svetu. Tokio je čudovito mesto in pravi raj za odkrivanje kotičkov, v katere sem tako zaljubljena. Če veš, kaj ti je všeč in temu slediš. Najdeš res čudovite stvari. Seveda z vsemi lokalnimi presenečenji vmes.
Si predstavljate teden, v katerem ne naredite niti ene fotografije?
Točno to = seveda, da ne, ampak … Prvi mesec je bil ekstremno naporen že samo z doživljajskega vidika. Toliko novih stvari, občutkov, in povrhu še dejstvo, da ne govorim japonsko.
Prišlo je tudi do obdobja, ko sem se zavestno odločila ne fotografirati ker je bilo enostavno preveč. Najprej so situacijo morali razumeti moji možgani, da so to lahko prevedli v fotografije.
Česa se boste v japonski kulturi težko navadili in kaj bi z veseljem prenesli tudi v domovino?
Pogrešam pristne povezave. To, kar sem začutila z ljudmi v LA-ju, Amsterdamu in kar imam v odnosih s svojimi najbližnjimi. Imeti človeka, osebnost in dušo z interesi in mnenji na drugi strani.
Prvi vtis je, da so Japonci izredno prijazni in vljudni, dežela je tudi izjemno varna. Vseeno pa čutim, da je to mirna gladina in vrh ledene gore. Pod njo je toliko neizrečenega in neizraženega. Zaradi strahu, da bi odstopali, bili drugačni in najhuje, bili zasmehovani.
Malo več prijaznosti in obzirnosti nikoli ne škodi, Japonci v tem definitivno zmagajo. Vendar pa čutim, da svetu na sploh manjka malo več človečnosti in deljenja občutkov.
Ste poleg Tokia, kjer živite, raziskali še kakšen del Japonske?
Seveda, in sem še vedno v procesu. Kyoto, Osaka, Hokkaido in seznam je še dolg. Definitivno si želim izkusiti tudi njihov pristni ryokan (tradicionalni hotel/penzion) in onsen (izvir tople vode). Nekako me mika odkriti to »tradicionalno deželo vzhajajočega sonca« na star način.
Kako je Tokio drugačen od življenja, ki ste ga vajeni v Ljubljani? Kaj vas v njem najbolj navdušuje?
Dejstvo, da lahko vsak dan izberem, kdo sem in česa si želim.
Začne se v globini, v osebnosti, ko se vsak dan vprašam, kdo sem in kaj cenim. Potem vklopim »pozitivno stikalo« in miselnost »kozarec je napol poln« in grem v nov dan. Zdi se mi, da sem lahko bolj svobodna.
Zdi se, da se v Ljubljani nekako vsi poznajo in je tvoja osebnost taka »kot jo vidijo drugi« in ko jo enkrat imaš, si »to ti«. Osebno se mi zdi, da večje kot je mesto, lažje diham in to me najbolj navdušuje.
Kako bi opisali Tokio in Japonsko?
Ljudje, ki v Tokiu živijo leta, Tokia ne poznajo. To sprva verjetno pove veliko o tem, kako veliko je mesto in kot drugo, koliko »prostega časa« imajo ljudje, ki tu redno hodijo v službo.
Čutim, da sem res priviligirana, da imam možnost raziskovati Tokio kot megalomanski center Vzhoda in z njim Japonsko, v katero sem bila na skrivaj zaljubljena že od 10 leta starosti.
Pa tamkajšnje ljudi?
Verjetno so najbolj vljuden, prijazen in obziren narod, kar sem jih srečala. Vendar čutim, da je to nekaj, kar sprva vidijo vsi. Ob zanosu občudovanja do tega je tih glasek dvoma in kanček skrbi … »Je kaj, kar se skriva pod površjem perfekcije«?
Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Japonski kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?
»Če ne govoriš japonsko, boš težko…« Google translate in majhni telefončki, v katere govorijo in na drugi strani izpišejo besedilo v angleščini, so vsakodnevni pripomočki, ki nas rešujejo.
In nasploh, vse bo ok.
Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih, popotnikih in življenju v tujini?
To, da je najboljši popotovalni načrt sestavljen iz top 10 stvari, ki jih morate storiti v določenem kraju.
Odvisno je od okusa, ampak sama se najraje izgubim v okrožjih, v katerih čutim, da mi srce hitreje bije. Ne imeti načrta, je najboljši načrt, če veš, kakšna oseba si in kaj ceniš. Potem je dovolj, da imaš smer in presenečenja pridejo sama od sebe. Če jih znaš videti.
Seveda, lahko pa greš pa po seznamu atrakcij, kot ti je ljubše.
Kaj si želite, da bi vedeli, preden ste se izkrcali na Japonskem?
Da bo ZARES vse ok. In da je SIM kartica z neomejenim prenosom podatkov, a povsem brez klicev in drugih storitev ali pa 6 GB za en mesec popolnoma varen načrt.
Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?
Najljubši kotiček za sprostitev: Na novo odkrita kavarna ALI pa vedno varna izbira – Starbucks. In Tutsaya books – to je najboljša mešanica knjigarne in kavarne s konceptom.
Najboljšo kavo potrežejo v: Ralph’s Coffee Omotesando je zame res zmagovalna.
Najboljše kosilo najdete pri: KARKOLI in kjerkoli. Se sploh ne hecam. Mislim, da z japosko hrano ne moreš zgrešiti.
Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: Takoyaki, nekakšne slane palačinkaste kroglice s hobotnico. To je tudi tradicionalna ulična hrana v Osaki.
Najboljši šoping je: Verjetno Shibuya za komercialne znamke in hitro modo. Omotesando za visoko modo. Harajuku za bolj trendovski japoski občutek. Daikanyama za kose druge roke in unikatno modo, higher-end dizajnerske kose. Shimo-kitazawa za ZARES second hand shop + thrift store navdušence.
Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Bookmarc knjigarna + mini galerija v Harajuku sta moja tedenska doza navdiha. Kashiyama Daikanyama za izbrane razstave. MOMAT.
Park, kjer najraje poležavate: Namesto poležavanja v parkih bi rekla, da posedam v kavarnah. Vendar sprehod skozi Yoyogi na poti do Harajuka je ču-do-vit.
Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: Ali restavracija s suši tekočim trakom (kjerkoli) šteje? Suši je predvsem v teh zelo poceni + enostavno dober.
Najbolj precenjena turistična točka v mestu: Shibuya crossing.
Najlepši razgled nad mesto najdemo: Tokyo tower ALI pa Roppongi Hills (s terase vidiš Tokyo Tower). Pa tudi Tokyo Metropolitan Government Building (brezplačen).
Najboljša zabava: Pravijo, da karaoke (še nisem bila! Vem, moram…!)
Najljubši festival/dogodek: Tokyo Fashion Week.
Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Čutim, da ima Japonska sama po sebi »filter«. Zato verjamem, da je vse, kar ujamete, unikatno in neprecenljivo z vidika spominov.
[Uporabno:]
Kateri je najugodnejši prevoz po mestu?
Verjetno hoja. Drugače JR + podzemna železnica, ker so razdalje enostavno prevelike.
Pa najugodnejša pot iz Slovenije do tja?
Jaz sem letela iz Benetk – verjetno eno od tujih letališč.
Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!
Bi letos za Božič radi prekinili vsakoletno tradicionalno večerjo pri svojih starših ali samo iščete izgovor za novo potovanje? Za vas smo pripravili 10 destinacij, ki jih je najboljše obiskati ravno med božičom.
#1 Betlehem
Ne glede na vaše versko prepričanje, je Betlehem za božič še posebej magičen. Obiščejo ga romarji iz celega sveta, vzdušje pa je na vrhuncu. Točno ob polnoči pa je seveda tudi polnočnica ali polnočna maša.
#2 Božičkova dežela, Finska
Ker božička ni nikoli preveč, vam bo obisk njegovega doma prinesel prvovrstno izkušnjo. Imeli ga boste moč spoznati, opazovati severne jelene in se zabavati na snegu. Mogoče pa vas bo vsa ta magičnost pripravila, da boste za trenutek spet verjeli v božička, kdo ve.
#3 New York
Zahvaljujoč neštetim božičnim filmom posnetim v New Yorku, se nam že lahko zdi kako izgleda božič v velikem jabolku. Božične lučke in po možnosti rahlo prašenje snega. Najvišje božično drevo na svetu, se prižge v centru Rockefeller, vi pa lahko pod njim tudi drsate. Nikar pa ne pozabite na ogled znamenite newyorške baletne predstave Hrestač.
#4 Sydney
Zakaj ne bi letos puhovke zamenjali za kopalke? Če vas mika, ne boste zgrešili z Avstralijo in obiskom Bondi plaže v Sydneyu. Tam boste okoli božiča srečali nešteto mladih v kopalkah, ki se bodo zabavali ob poslušanju božičnih uspešnic. Le ne pozabite na sončno kremo!
#5 Vatikan
Lahko ste prepričani, da duhovno srce katolicizma zna narediti pravi božič. Večno mesto ima decembra še poseben čar. Na vsakem vogalu boste našli stojnice s pečenim kostanjem in jaslice. Najlepše boste našli na Trgu svetega Petra, na Piazzi Navona in v cerkevi Svete Marije v Aracoeliju.
#6 Dublin
S prav posebnim smislom za humor imajo trdoživi Irci nekaj novih načinov za počastitev božiča. Najbolj noro je zagotovo jutranje kopanje na božični dan v bazenu z morsko vodo. Obiskali boste lahko božične tržnico, ki je zelo okrašena ter dobro založena s hrano in pijačo. Ne zamudite tradicionalnih pevskih zborčkov v katedrali Svetega Patrika.
#7 Nurnberg
Če še niste obiskali čarobni Christkindlesmarkt (božična tržnica) v Nürnbergu, potem niste še doživeli prave božične evrforije. Tu boste našli 180 prodajnih stojnic, igrač, sveč, medenjakov in sladkarij. Kupci se boste lahko ogreli s bratwurstom in kuhanim vinom. Obiščitega ob mraku, ko praznične luči ustvarijo pravljični spektakel. Božično nakupovanje še nikoli ni izgledalo tako očarljivo.
#8 Zurich
Zürich ima zagotovo največ zanimivih in lepih božičnih trgov (ne zamudite tistega na železniški postaji). Organizirane imajo tudi sprehode po okrašenem mestu in očarljivo božično drevo, ki poje na Werdmuhleplatzu. Na posebnem trikotnem odru, pokritem z raznolikim zelenjem in pravljičnimi lučkami pa nastopajo mladi pevski zbori.
#9 Tokio
Božič v Tokiu je videti pravljično tudi brez religije. Tradicionalno je praznovanje novega leta na Japonskem bolj pomembno kot božič, vendar se to ne opazi več. Spektakularno okrasijo mesto z okraski in lučmi. Božični večer je velika stvar, ki po aktivnosti spominja na valentinovo – noč za pare in romantiko. Praznični japonski slog obvezno vključuje ocvrtega piščanca, ki mu sledi puhasta torta s smetano in jagodami.
#10 San Juan
Na majhnem otoku vam Portoriko postreže sončen božič v ritmih Salse in s prilogo praženega prašiča. Praznovanje traja od začetka decembra do dneva treh kraljev 6. januarja. Od sredine decembra so v cerkvah maše ob zori, ki so bogate z božičnimi melodijami. Veliki praznik je na božični večer, temu pa sledi polnočna maša. Najlepše okraske boste našli pri mestni hiši na Plaza de Armas in v pravljičnem drevoredu Paseo de la Princesa.
Tokrat je z nami klepetala Lara Avsec, študentka medicine, ki se je odločila, da se študijske prakse loti v tujini. Izobraževala se je na Norveškem, enomesečno prakso srčne kirurgije pa opravila v priznani bolnišnici v Teksasu. Kakšne so razlike med življenjem v Evropi in Ameriki, preverite v spodnjem intervjuju.
Pred vrati je novo desetletje, ob koncu leta pa je portal Travel+Leisure objavil tudi destinacijo, ki bo najbolj trendi v naslednjem letu. Destinacija leta 2020 je …
To spletno mesto uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo. Če boste spletno stran uporabljali še naprej, s tem privolite v njihovo nadaljnjo uporabo..
