Jerneja Cmager nam je v tokratnem intervjuju pobližje predstavila delo v tujini kot au pair. Pred kakšne izzive je bila postavljena kot varuška otrok v ZDA in Nemčiji, kaj je od tega odnesla in zakaj ter komu priporoča takšen začasen pobeg v realnost čez mejo, preverite v spodnjem Vandraj intervjuju.

au pair.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Prihajam iz osrčja Prlekije. Lahko bi se reklo, da sem nomad po duši in popotnica po izobrazbi, saj sem zaključila šolo za turizem. Na nek način sem vpeta v to tudi danes, ko sem zaposlena na področju hotelirstva. Menim pa, da te izobrazba sama ne opredeljuje oz. zadržuje znotraj nekega okvirja, saj so možnosti zaposlovanja lahko dosti širše, če si vsaj malo radoveden in iznajdljiv. Tako se kaj hitro lahko znajdeš v delovnem okolju, za katerega se nisi izšolal, a ti predstavlja izziv.

Pred službo v hotelirstvu ste nekaj mesecev preživeli tudi čez lužo, kjer ste delali kot au pair. Kakšne so bile vaše naloge?

Moje naloge pri družini v manjšem mestecu v New Jerseyu so zajemale vožnjo dveh otrok – fanta Jamesa, ki je imel takrat 8 let in 11-letne Elane – v dve različni šoli in domov ter vožnjo na zunajšolske dejavnosti. Pri Jamesu je bil to hokej, pri Elani pa jahanje. Delo je zahtevalo tudi pripravljanje obrokov čez dan, občasno tudi večerje, če staršev še ni bilo iz službe. Tam večina ljudi prihaja iz služb okoli 8. ure zvečer. Ker so bili njuni starši zaposleni v New Yorku, sem bila nemalokrat jaz tista, ki jima je pomagala z domačo nalogo in ju priganjala spat, ko je bila ura za to. Starejšo Elano sem vozila tudi na državna tekmovanja v preskakovanju ovir in ji poskušala biti v podporo v vsem tem hektičnem obdobju pred tekmovanji.

Kako ste prišli do dela kot au pair?

Do tega dela sem prišla kar sama, med brskanjem po spletu, saj me je zanimalo delo v tujini. Zbrala sem vse potrebne informacije začenši s tem, da brez delovne vize, ki ti jo uredi agencija na tem področju, ne moreš migrirati v ZDA. Posledično je bilo delo preko agencije neizogibno. In začela sem s postopkom. Pred intervjujem s komisijo v Celovcu (agencija je imela sicer sedež v Veliki Britaniji), sem morala predložiti nekaj referenc, da je sploh stekel postopek iskanja družine s strani agencije.

Z vsako predlagano družino nato opraviš nekaj razgovorov preko Skypa, da začutiš, s kom se bolje ujameš, preden svoje življenje spakiraš v nekaj kovčkov in odpotuješ tisoče kilometrov stran od doma. Sledil je postopek pridobivanja vseh potrebnih dokumentov, tako zdravstvenih kot drugih, da si sploh lahko zaprosil za vizo, kar je sledilo v nadaljevanju.

.

Dejstvo, da brez agencije v ZDA niti ne moreš migrirati, je na nek način dobra stvar, saj bi naj bil zaščiten s strani agencije, če stvari pri družini ne gredo tako, kot bi morale. Zatakne se takrat, če ti niti agencija ne priskoči na pomoč oz. ne priskrbi druge družine, kar je pred odhodom v pogodbi jasno podpisano z obeh strani. Au Pair v ta namen tudi plača provizijo agenciji, ki te stvari ureja, če do njih nemara pride. Dobre agencije poskrbijo za družine gostiteljice kot tudi za Au Pair. A je med agencijami nekoliko težje ločiti zrno od pleveli, ko ne poznaš nikogar, ki bi to delo že opravljal.

Moja agencija je sicer po nekaj letih pristala v večmilijonski tožbi, saj so se po zaslugi pritožb Au Pairk znašli na sodišču zaradi prenizkega plačila, ki s(m)o ga prejemale. To sem izvedela letos, ko sem prejela pošto iz ameriškega sodišča v Denverju. Gre za eno večjih tožb oz. poravnav v zgodovini ameriškega sodstva na področju dviga minimalne plače in izboljšanja delovnih pogojev Au Pairk. Vsekakor je bilo olajšanje slišati, da je to delovno področje kot kaže na poti do sprememb. Oziroma, da so se razmere začele urejati, saj kakšnih 5 let nazaj to področje ni bilo najbolj urejeno. Niso bile postavljene jasne ločnice, kot denimo, koliko časa za relativno majhno žepnino mora biti Au Pair na voljo družini gostiteljici – in to je žal marsikatera družina začela izkoriščati.

Koliko prostega časa ima pravzaprav au pair? Ste ob delu lahko tudi raziskovali lepote kraja, kjer ste živeli?

Praviloma Au Pair ne sme delati več kot 30 ur na teden. Sama nisem imela toliko prostega časa kot druga dekleta, ki sem jih tam spoznala, zato tudi nisem imela toliko priložnosti raziskovati okoliških zveznih držav. Sem pa to nadoknadila z leti skozi potovanja – in še vedno delam na tem (smeh). Občasno smo s puncami pobegnile na drugo stran reke Hudson, v New York, kjer smo uživale v Central Parku ali parku pod Brooklyn mostom – Brooklyn Bridge Park. Na Memorial Day smo recimo štiri punce odšle na nekajdnevni izlet v Atlantic City, ki je kot nekakšen Las Vegas na vzhodni obali ZDA, in to so zagotovo trenutki, ki so mi ostali v najlepšem spominu.

Prek kakšnih kanalov je najlažje iskati delo kot au pair?

Po moji izkušnji sodeč bi vsekakor rekla, da kogar zanima to delo, se bo potrudil poiskati vse potrebne informacije sam. Pomaga pa, če že poznaš koga, ki je šel skozi to. Čeprav sama nekega usmerjanja glede izbire agencije nisem imela. Je pa moja izkušnja morda pomagala znanki, ki se je nekaj časa za mano odločila iti po isti poti, a je po moji izkušnji izbrala drugo agencijo, s katero je imela boljše pogoje in so ji pomagali najti drugo družino, ko je do tega prišlo.

Katere so prednosti in slabosti dela kot au pair?

Prednosti so to, da spoznaš drug način življenja, razširiš svoja obzorja in izstopiš iz neke ozkoglednosti, ki se je Slovenci včasih preveč oklepamo. Postaneš samostojnejši, izpiliš tuji jezik, spoznaš ljudi z zanimivimi življenjskimi zgodbami, in še mnogo več.

Slabosti pa so recimo to, kar sem omenila že prej. Če družina Au Pair dojema kot nekoga, ki ga bodo lahko izkoristili, in ne kot nekoga, s katerim se bodo povezali na prijateljski ravni in ki jim bo pomagal z otroki, se začnejo dogajati anomalije, ki se ne bi smele.

Zatem ste dve leti delali tudi v Münchnu – kot varuška in tutorka angleščine. Kako ste se znašli v tej vlogi?

Naj najprej povem, da nisem nobena anglistka ali karkoli podobnega. Angleščino bi rekla, da sem bolj kot v šoli, usvojila skozi kasnejše branje tuje literature in skozi gledanje filmov. Tako sem leta 2015 ponovno začutila “tujinotožje” in sklenila oditi v München, kjer sem bila na počitnicah pri teti že kot majhna deklica. Tja sem sprva odpotovala zaradi razgovora za neko drugo službo, ki je po dveh dneh intervjujev po zadnjem krogu potem nisem dobila. In ker se mi je mesto zdelo nekako domače in zanimivo hkrati, sem se odločila poiskati delo varuške-tutorke (full-time nanny – tutor). To mi je v enem tednu doma tudi uspelo, tako da sem kmalu bila spet na poti nazaj na Bavarsko.

Poleg angleščine govorite tudi nemško? Kako ste se sporazumevali?

Z družino, pri kateri sem živela in delala, sem govorila samo angleško, saj so me iz tega razloga tudi zaposlili. Torej, da otroci čim bolj usvojijo tuji jezik že od malih nog. Pri prvi münchenski družini sem imela tri fante. Najmlajši je bil star komaj 3 leta in je z mano že govoril angleško. Pred mano so bile namreč vse njihove varuške iz ZDA, Velike Britanije in Južne Afrike. Začuda so se odločili zame, čeprav angleščina ni moj materni jezik.

Sicer govorim tako angleško kot nemško, a takrat nemško še nisem govorila najboljše. V prostem času sem se družila s priseljenci iz Škotske, Anglije in ZDA, ki so zahajali v irske restavracije in pube. In vsem tem je bilo skupno to, da jim je “šprehanje” povzročalo preglavice. Tako nemško razen na nemškem tečaju, ki sem ga obiskovala na eni izmed tamkajšnjih šol, nisem kaj dosti govorila. No, mogoče le po prvem kriglu piva na Starkbierfestu ali Oktoberfestu (smeh).

Kako je z iskanjem takšnih del?

To delo sem našla kar preko Facebooka, kjer je ena punca iz Škotske objavila, da njena družina išče novo varuško. S to punco sva se nato tudi spoprijateljili, saj mi je “predala štafeto”, da sem jo nasledila v tisti družini. Sem pa kasneje še 15 mesecev delala pri drugi družini na obrobju mesta, kjer sem pomagala pri učnih težavah in angleščini 9-letni punci, za katero so starši želeli, da nadaljuje šolanje v gimnaziji. Tam gredo v gimnazijo ali Realschule že pri 10 letih. Imeli pa so še starejšo hči, ki je že bila v gimnaziji in ni imela kakšnih posebnih učnih težav.

V čem sta se ti dve službi med seboj najbolj razlikovali?

Delo Au Pair in tutorke se razlikuje v tem, da kot Au Pair tudi kuhaš in vodiš gospodinjstvo. Vsaj v mojem primeru je bilo tako. Kot tutorka pa sem bila tam za otroke v drugačnem smislu. Pomagala sem jim ne le v smislu učnih navad. Teh, ironično, sama med šolanjem nisem imela ravno na pretek. Pomagala sem tudi v smislu sprotnega opravljanja nalog, ki so jih dobivali v šoli, pa tudi druženja v angleškem jeziku. To je pomenilo na primer tudi, da sem organizirala rojstni dan od katerega od “mojih” otrok, in vključila družabne igre v angleškem jeziku. Tako so se otroci tudi več naučili kot samo v šoli. Pri drugi družini v Münchnu sem recimo punci večkrat vzela s sabo na podzemno v mesto, kjer smo šle v kino, v dvorano na trampoline ali v angleški park na kopanje v Eisbachu – rokav reke Isar – in ves ta čas smo klepetale v angleščini.

Kaj sta vam delo in življenje pri družinah prinesla in česa sta vas naučila?

Zagotovo ti da neko dodatno samopotrditev in občutek, da zmoreš tudi brez domačih. Meni je to obdobje pomenilo in prineslo več, kot bi mi neko delo doma. Dalo mi je izkušnje in spomine, ki jih ne bi pridobila in doživela, če bi delala blizu domačega kraja in se oklepala življenja, kot ga poznam. Življenje v tujini jasno ni vedno lepše kot doma. Je pa drugačno – in to je tisto kar da vsemu skupaj poseben čar. V tujini sem se morala zanesti samo nase in na nikogar drugega. Nauči te samostojnosti in iznajdljivosti.

Za razliko od nekaterih, ki gredo v tujino v paru ali koga že poznajo tam, jaz nisem poznala nikogar. In to je bilo tisto, kar sem takrat najbolj potrebovala. Če bi imela spet 24 let, bi se odločila isto. Sama izkušnja je imela sigurno več lepih spominov. Tudi občutek, ko te otroci sčasoma sprejmejo kot svojega družinskega člana, je vreden vseh tegob na tej poti. Mojo gostiteljsko družino pa so predstavljala tudi ostala Au Pair dekleta, s katerimi smo si bile v oporo in pomoč. In s katerimi smo ohranile stike še do danes. Nedaleč stran od West Orangea, kjer sem živela, sem imela dobro prijateljico iz Mehike. Spoznali sva se na šolanju na Long Islandu prvi teden po prihodu v ZDA in se slišiva še danes. Podobno je bilo v Münchnu. Vendar se tam nisem družila samo z varuškami, pač pa večinoma z mladimi, ki so prišli v München delat na drugih področjih.

Ste se med delom v tujini kdaj znašli v neprijetnem položaju?

Kakšne posebno neprijetne izkušnje nisem imela. Je pa dejstvo, da si v tujini, sploh na drugem kontinentu, kjer si zaradi vize niti ne smeš urejati drugega dela (v tem primeru družine) na lastno pest, kot to lahko počneš znotraj EU, v slabšem položaju in nimaš vpliva na marsikateri razplet. To je morda ta minus, ki ga predstavlja tujina.

Kakšne so prednosti in slabosti dela v tujini v primerjavi s Slovenijo?

Največkrat so prednosti predvsem v višjem plačilu. In boljših delovnih pogojih, večjih možnostih napredovanja, cenjenju tvojega truda itd. Au Pair delo je tukaj izvzeto, saj pri tem delu dobivaš samo tedensko žepnino. Bi rekla, da je odvisno, kakšne predispozicije ima kdo oz. za kaj se je izšolal. Določen kader je pri nas bolj iskan in cenjen, drugi kadri pa manj. In ti so ponavadi primorani iti za boljšim življenjem v tujino.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja in življenje v tujini?

Da ni nič narobe s tem, če ne slediš temu, čemur sledijo drugi. Sama sem vedno stremela k temu, da nekaj doživim, ne da živim po nekem ustaljenem sosledju dogodkov, kot se od človeka med 20. in 30. letom pričakuje. Tujina ne predstavlja samo življenja onstran meja. Pač pa te nauči tudi razmišljati onstran meja. Ne obstaja nobena časovnica, kateri moraš slediti, slediti moraš samo temu, kar ti narekuje tvoje srce.

Komu bi svetovali, da se preizkusi kot au pair?

Tistim, ki jih veseli delo z otroki in ki se znajdejo na točki, ko ne vedo, kam naprej. Največ Au Pair deklet, ki sem jih spoznala, se je odločilo bodisi za t.i. gap year med študijem, bodisi so si takšno leto vzele malce kasneje, ker niso vedele, kaj točno si želijo v življenju početi. Nekaterim pa pomaga umik nekam daleč stran, ker jih nekaj v domačem koncu spominja na kaj, kar bi radi pozabili. Bodisi neuspela zveza, bodisi kaj drugega. Ta odhod predstavlja neko novo obdobje. Četudi samo prehodno. Zame je odhod v tujino in delo z otroki predstavljalo nekaj, kar sem takrat najbolj potrebovala.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu vsakič znova pogrešate?

Dobro hrano. Le-te je bilo predvsem v ZDA premalo. Pa tudi slovenski jezik, katerega sem bila zelo vesela, ko sem ga prvič slišala v ZDA. V Münchnu s Slovenci nisem imela posebnega stika, čeprav sem nekaj Slovencev ob priložnosti spoznala. Več stika sem imela z našimi “brati” iz bivše Jugoslavije, teh je bilo predvsem v Nemčiji veliko.

Vas tujina še vedno vleče ali boste za zdaj svojo pot našli v Sloveniji?

Tujina je do neke mere še vedno del mojega vsakdana, saj sem zaposlena pri naših severnih sosedih. Nimam pa pri tem občutka, da sem v tujini, čeprav sem tam še vedno “Ausländer”. O kakšni daljni tujini pa vsaj zaenkrat ne razmišljam, čeprav nič ni povsem izključeno. Vsekakor se je takšni podvigov lažje lotevati, ko si mlajši in samski. S časom pa se želiš predvsem nekje ustaliti, sploh, ko imaš partnerja. Še vedno menim, da je življenje prekratko, da bi se omejevali le na en kraj. Svet namreč ponuja preveč lepih priložnosti, ki bi jih bilo škoda pustiti iti mimo nas. Vendar z leti prideš do neke točke, na kateri še želiš samo potovati, ko je čas za to, ne pa tudi seliti celega svojega življenja. Tudi to ima svojevrsten čar. Za vse obstaja pravi čas. In zdaj je čas za drugačne začetke.

PREBERITE ŠE: Maroko skozi oči Slovenke, ki jo je tja odnesla ljubezen do valov in Maročana

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!