intervju
Vandraj insider, Anja Jeke: Odločitev za selitev v Berlin je prišla nenadoma in je ena boljših v tem življenju
Tokrat smo v družbi Anje Jeke, Slovenke, ki tam tudi živi in dela, raziskovali nemško prestolnico – Berlin. Tam je ostala po študiju, si našla službo v mednarodnem podjetju, ki se ukvarja s finančnimi storitvami in se naravnost zaljubila v mesto priložnosti, kot opiše Berlin. V tokratnem Vandraj insiderju smo se v Anjini družbi sprehodili po mestu in odkrivali njene najljubše kotičke.
Kako bi se opisali tistim, ki vas še niso spoznali?
Nisem ekstroverterana, a vseeno komunikativna, rada pomagam in se trudim, da se ljudje ob meni počutijo prijetno. Moja vrlina je predvsem predanost, bodisi delu, družini, prijateljem in slabost, da sem tudi izredno kritična predvsem do sebe. Obožuem svoj dom, naravo, svojo pasjo ljubezen, sprehode z njim, kavico na svojem balkonu in moje vsakodnevne navade, ki me osrečujejo. Prav tako sem močno navezana tudi na svojo družino in prijatelje. Še pred leti sem bila oseba, za katero si nihče (predvsem jaz) ne bi mislil, da se bom premaknila iz svoje cone udobja in šla v tujino. Odločitev je prišla nenadoma in je bila ena izmed boljših, ki sem jih naredila v svojem življenju.
Kaj in kdaj vas je odneslo v Berlin?
Glavna odločitev je bila predvsem zaradi študija in pa seveda želja po spremembi in mednarodni izkušnji. Prav tako pa sem si želela izboljšati jezikovne spretnosti.
S čim se tam ukvarjate/preživljate?
Na začetku sem samo študirala, zdaj pa delam v multinacionalnem podjetju, ki se ukvarja s finančnimi storitvami v IT oddelku.
Torej je to vaš drugi dom?
Absolutno! Jaz mu rečem kar prvi, ker še nikoli do zdaj nisem sama živela.
Imamo v Sloveniji kaj takšnega, kar tam pogrešate?
Čeprav ne hodim pogosto v hribe, jih tukaj res pogrešam, saj ni niti malo višjega hribčka, ki bi bil blizu.
Kaj je najboljše, kar ste odnesli od življenja prek meje?
Samostojnost, samozavest in boljše se soočam z nepričakovanimi situacijami.
Vas kdaj ujame domotožje?
Domotožje niti ne, ampak pogrešam družino, kužka in prijatelje. Predvsem, kadar kdo pride na obisk, imam po odhodu pardnevno depresijo (smeh).
[O mestu:]
Kako bi opisali Berlin?
Mesto priložnosti. Zdi se mi, da je v Berlinu mogoče prav vse in da se za vsakogar najde nekaj, kar bi mu bilo všeč.
Pa tamkajšnje ljudi?
V mestu je mnogo tujcev/priseljencev. Na obrobjih jih je malenkost manj. Slednji so izredno odprti zgovorni in dostopni. Berlinčani pa so po mojih izkušnjah malenkost bolj zadržani in težje sprejmejo ljudi v svoj krog, ravno zato, ker je toliko priseljencev. V splošnem pa se mi zdi, da so vsi zelo sproščeni in sprejemljivi. Prav taka se mi zdi tudi njihova moda.
Katera je najbolja nadležna stvar mesta?
Velikost. Kamorkoli se odpraviš traja eno uro. Ampak se s časom tudi na to navadiš.
Mesto je najlepše …
… v avgustu in septembru, ker se odvija ogromno dogodkov, mesto je zelo živo.
Katere pa so stvari, zaradi katerih je tam vredno živeti?
Nikoli ti ne more biti dolgčas, vedno se najde nekaj, kar je vredno ogleda. Berlin je res celoten paket.
[O urbanih kotičkih kraja:]
Najljubši kotiček za sprostitev: Lokal ob reki Spree.
Najboljšo kavo potrežejo v: The Barn – Cafe Kranzler, Zoologisher Garten.
Najboljše kosilo najdete pri: Toliko je izbire, da res težko izberem le enega, ampak bi pa priporočila super mehiško restavracijo Cancun na Alexanderplatzu, normalne cene, dostopna in okusna hrana.
Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: Veganski Curry Wurst.
Najboljši šoping je: Kurfürsterdam/Ku’damm.
Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Prav pogosto me ne zanese, sem pa si jih ob prihodu ogledala mnogo. Najlbolj mi je bila všeč Alte Nationalgalerie. Je pa cel Museuminsel vreden ogleda.
Park, kjer najraje poležavate: Mauerpark, Volkspark Fredrichein, obrežje reke Spree.
Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: Berliner Mauer.
Najbolj precenjena turistična točka v mestu: Brandenburška vrata, pa ne da niso vredna ogleda, le ne zdijo se mi nekaj posebnega.
Najlepši razgled nad mesto najdemo: TV tower, PanoramaPunkt in Monkey Bar, Klunkerkranich, Reichtag Dom.
Najboljša zabava: Zame so najboljše restavracije, ki se zvečer spremenijo v klube, ampak v Berlinu res ne manjka zabave. Take in drugačne.
Najljubši festival/dogodek: Lollapalooza, preverjeno.
Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: House of Small Wonder, East Side Galery, PanoramaPunkt, Botanični vrt, Berliner Dom, Wannsee …
[Uporabno:]
Kateri je najugodnejši prevoz po mestu?
Javni prevoz je relativno ugoden in z njim prideš prav povsod. Imajo izredno dobre povezave in z eno karto lahko uporabljaš vse vrste prevoza znotraj con Berlina.
Po centru mesta vozi javni avtobus številka 100, ki pelje mimo vseh glavnih znamenitosti. Če imaš srečo, naletiš še na dvonandstropni avtobus, ki je super za ogled ali le transport z ene točke do druge. To je tudi veliko ceneje kot turistični avtobusi. Imajo pa tudi veliko možnosti izposoje različnih prevoznih sredstev. Taksiji so relativno dragi.
Pa najugodnejša pot iz Slovenije do tja?
EasyJet ima ugodne direktne lete v Berlin.
[Plus in minus:]
Katere so prednosti in slabosti v primerjavi z življenjem v Sloveniji?
Prednost je dostopnost vsega – hrane, aplikacij, koncertov, potovanj (iz Berlina je mogoče najti res ugodne lete), zabav, dela, študija …
Slabost pa mogoče to, da ni občutka domačnosti, ker je tako veliko mesto. In tudi narava, kot jo imamo v Sloveniji, je tu daleč stran.
Kaj pa prednosti in slabosti dela v tujini?
Res odvisno od tega, kje delaš, ampak po večini se dela veliko. Ima pa na koncu meseca to vsaj neko vrednost – plača je definitivno prednost in pa organizacija, pravila, način dela.
[Na hitro:]
Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 7
Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10: Ogromno je priložnosti, predvsem, če znaš nemško, je pa seveda možno tudi brez znanja jezika, odvisno od poklica: 5
Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10: Zdi se mi težje, ker je mesto res ogromno. S tujci je lažje, v nemški krog pa je kar težje priti: 8
Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): Vedno je dobro biti previden, a jaz se počutim varno. Odvisno pa je tudi od naselja: 8
Foto: arhiv Anje Jeke
Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!
PREBERITE ŠE: Slovenka, ki je kot prostovoljka v revnih delih Peruja otroke učila angleščino #intervju
Slovenka, ki je kot prostovoljka v revnih delih Peruja otroke učila angleščino #intervju
Živa Loparnik je mlada Slovenka, ki med raziskovanjem sveta preživi vsaj šest mesecev v letu, medtem ko ostalih šest dela in varčuje za nove dogodivščine. Potuje že od otroštva, njena najljubša pot, ki je nanjo naredila največ vtisa, pa je nedanji trip v Južno Ameriko.
Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?
Sem Živa Loparnik in lahko bi rekla, da mi potovanja predstavljajo način življenja. Že od nekdaj sem navajena odkrivanja in raziskovanja ter doživljanja novih dogodivščin, saj smo z družino veliko potovali že od majhnega.
Za navdušenje nad potovanjem in neko obsedenost s tem lahko krivim teto Tatjano, ki me je, ko sem bila še v osnovni šoli, dobesedno poslala v svet. To je bilo moje prvo samostojno potovanje in sicer v London. Od takrat naprej se štampiljke v mojem potnem listu zbirajo z veliko hitrostjo. Zaenkrat sem obiskala 51 držav in komaj čakam, da jih na ‘spisek’ dodam se več.
Večino časa se mi na potovanjih pridruži najboljša prijateljica Lori, s katero najraje raziskujeva dežele tretjega sveta, preizkušava lokalno hrano in se druživa z domačini ter odkrivava skrite, manj turistične stvari.
Kje smo vas ujeli tokrat in kolikšen del leta preživite med raziskovanjem novih krajev?
Začuda doma, vendar že zagreto načrtujem naslednje potovanje. Za zadnja 3 leta lahko rečem, da sem v tujini preživela pol leta, ostalo polovico pa poskušala opraviti izpite in čim več delati, da sem si potem lahko privoščila potovanja. Vsako poletje se z Lori za nekaj mesecev tudi odpraviva delati v tujino, da malo zamenjava rutino. Tako sva pristali že v Londonu, na Hvaru, v Berlinu, Splitu …
Študirate turizem. Nameravate v tej smeri delati tudi po končanem študiju?
Ker še naprej želim čim več potovati, upam, da uspem najti službo, ki mi bo to omogočala. V turizmu se definitivno vidim, vendar najbrž le za določen čas, saj me neka ista rutina hitro začne dolgočasiti.
Vaš zadnji daljši izlet je bil po Južni Ameriki, kjer ste delali tudi kot prostovoljka in otroke v revnejših delih Peruja učili angleščino. Kakšna izkušnja je bila to?
Južna Amerika je na meni pustila velik vtis in lahko rečem, da je bila to moja najljubša izkušnja do sedaj. Pred potovanjem je bil to zame čisto nek drug, neznan svet, o katerem sem slišala samo mnogo stereotipov.
Da bi ta kontinent najprej malo spoznala in se naučila jezika, sem se odločila, da se prijavim kot prostovoljka. Tako naredim nekaj dobrega dela ter spoznam kulturo. Nad delom mentorja in prostovoljcev sem bila zelo impresionirana. Lepo je videti, ko nekomu pomagaš in opaziš pozitivne spremembe v njihovih življenjih. Šole v revnejših predelih so bile v zelo slabih stanjih, učiteljev ni bilo, ponekod niti osnovnih potrebščin ter elektrike in vode.
Učenje angleščine jim tako omogoča znanje novega jezika in s tem več priložnosti za delo. Priložnosti veliko ljudi ni deležnih, saj je še vedno velik del prebivalcev v revnejših predelih slabo izobražen. Izkušnja je bila zelo bogata in težko je opisati, kako dobro se počutiš, ko se enkrat fokusiraš na nekoga drugega kot le nase.
Kako ste prišli do te vloge?
Dlje časa sem iskala in razmišljala, kako lahko več časa ostanem tam. Tako sem začela preko spleta iskati razne strani, kjer so na voljo različne organizacije namenjene prostovoljcem. Glede na interes, kaj delati, in na željo, kam iti, se potem lahko prijaviš tej organizaciji, seveda če izpolnjuješ njihove pogoje. Delo ni plačano, nekaj manjšega pa je treba prispevati organizaciji, ki potem poskrbi za tvojo nastanitev in razne aktivnosti.
Na katerem kontitentu se počutite najbolj domače? Zakaj?
V Južni Ameriki. Kljub temu, da je večina držav manj razvitih, so ljudje vedno nasmejani. Povsod slišiš glasbo, vsi vedno plešejo in pojejo. Izgubi se pojem materializma in nekaj posebnega je v tej preprostosti, v kateri živijo. Je tudi izredno raznolika, ima vse od vrtoglavo visokih gora, do najlepših plaž, pa ledenikov ter deževnih gozdov in puščav. Poseben čar ji daje tudi bogata zgodovina, ter jezik, ki mi je postal zelo blizu.
Obiskali ste tudi Palestino in Izrael, ki nista čisto v vrhu tipičnega seznama krajev, ki jih želi večina ljudi odkljukati čimprej. Kakšne vtise sta pustila na vas?
Izrael je bil ena izmed redkih držav, ki me ni preveč navdušila. Mogoče sem zanj imela prevelika pričakovanja, ali pa bi se morda morala še enkrat vrniti in mu dati še eno priložnost. Mogoče tudi zato, ker sem na istem potovanju obiskala še sosednjo Jordanijo, ki je bila totalno nasprotje. Tam so bili ljudje mnogo bolj odprti in izredno prijazni, kljub revščini in pomanjkanju. Izrael je bogata država, vendar mu je kljub blišču in odlični hrani nekaj manjkalo. Palestina je bila zelo zanimiva, saj je redko videti toliko različnih ver na tako majhnem območju. Lahko bi rekla, da tam vlada nek ‘organiziran kaos’. Mogoče me enkrat pot spet zanese tja in dobim priložnost, da še malo raziščem in vidim, če me tokrat prepriča.
Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?
Če bi na to vprašanje morala odgovoriti nekaj časa nazaj, bi bil odgovor zagotovo ne, si ne predstavljam. Zadnje čase pa opažam, da vse bolj ‘pozabljam’ na nenehno fotografiranje in snemanje in se izgubim ter uživam v trenutkih.
Kakšen tip popotnika ste?
Spontana in vedno na lovu za skritimi kotički, tržnicami in najboljšo lokalno hrano. Ponavadi se prej vedno malo pozanimam in raziščem, potem pa se prepustim toku in uživam kamor me pot zanese. Velikokrat se zgodi tudi, da ko pridem v določen kraj in spoznam domačine ter druge popotnike, od njih izvem za novo odročno plažo, nov čudovit razgled, ali pa skrito pot do najlepšega sončnega zahoda … Tako, da je vedno boljše pustiti odprte načrte in uživati v trenutku, kot pa slediti nekem planu, ki se potem lahko poruši, če je preveč natempiran.
Katere so najboljše plati couch surfinga, ki ga prav tako pogosto uporabljate?
Večina ljudi v couch surfingu vidi le brezplačno nastanitev (kar seveda olajša low budget potovanja). Sama pa ga predvsem vidim kot najboljši stik, ki ga lahko navežeš z lokalci in se postaviš na mesto človeka, ki živi tam.
Neprecenljivo je spoznati osebe, slišati njihove zgodbe, navade, videti način življenja in vse to izkusiti na lastni koži. Na vsakem potovanju poskušam couch surfati in zbiram nepozabne dogodivščine po celem svetu.
Prejšnji mesec v Maroku smo npr. tako iz letališča “vpadli” na tradicionalno maroško poroko z najinim gostiteljem. V Indiji smo z motorji raziskovali najlepše plaže, nato sem en dan pristala pri bollywoodskem mogotcu v razkošni vili. Naslednji teden pa spala ob hlevu pri revni indijski družini, kjer niso imeli niti vode. Nato sem odkrivala Lofoten otočke na Norveškem, kjer smo ujeli polarni sij, ter po Jordaniji organizirali kuharske delavnice in z avtom prepotovali puščavo …
Zgodb je res veliko. Nikoli ne veš, kaj dobiš, zato je še toliko bolj zanimivo. Definitivno pa to ni nek luksuz in “brezplačen hotel” kot ga na žalost v zadnjih časih vidi večina ljudi.
Ste imeli s tem že kakšno slabo izkušnjo?
Zagotovo sem kdaj pristala pri nekom, s katerim se nisem ujela tako dobro kot z drugimi, vendar slabe izkušnje hvala bogu zaenkrat še nisem imela. Izpostavim lahko le dobre, iz katerih so nastala večna prijateljstva.
Kako izbirate naslednjo destinacijo in na kakšen način načrtujete svoja potovanja?
Meni se zdi, da se moj bucket list kvečjemu daljša kot pa krajša, zato sem za destinacije odprta in večinoma gledam za ugodnimi kartami, nizko sezono in toplejšim podnebjem. Me pa bolj prepričajo druge, nam manj bližje kulture, tako da vedno poskusim izbrat kaj eksotičnega, nam bolj nepoznanega.
Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?
Naj se prepustijo okolju, se zapletejo v pogovor z domačinom, se usedejo na trg in opazujejo ljudi, ter spustijo knjigo ter vodiče iz rok ter svet doživijo skozi svoje oči in lastne prigode.
Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?
Ceviche – Peru
Muhlama – Turčija
Urs de mamaliga (nad ogljem pečena polenta, polnjena z ovčjim sirom, nekje visoko v Romunskih hribih)
Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?
Ko sta me na ulici sredi belega dne v vietnamskem mestu Ho Chi Minh City ukradla moška na motorju. Z veliko hitrostjo sta pripeljala proti meni in z nožem odrezala torbico, ki sem jo previdno nosila tesno ob sebi.
Kaos je bil tudi kasneje, ko sva se s prijateljico odpravili na policijsko postajo, ker sva bili brez vseh stvari in vsega denarja, tam pa nihče ni govoril angleško. Policaji nama niso želeli pomagati in so naju poleg tega še osvajali.
Mogoče so med bolj neprijetnimi tudi avtobusi v Indiji, kjer po izredno slabih cestah vozniki, ki v večini primerov nimajo niti vozniškega izpita, divjajo tako, da nikoli ne veš ali boš prispel živ in zdrav na destinacijo.
Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?
Da rabiš veliko denarja, če želiš potovati. Sama sem prepotovala tudi celo Skandinavijo na zelo nizkem budgetu. Vse se da, če se hoče in malo znajde. Druga zmota je strah pred neznanim, tujim svetom in razni stereotipi. Skoraj, če ne celo vsaka oseba, ki sem ji povedala, da se odpravljam v Kolumbijo, je odreagirala negativno. Da je tam zelo nevarno, da tam ni v redu in naj ne hodim tja.
Potovanje po Kolumbiji se je izkazalo za eno mojih najljubših, kjer sem spoznala izredno gostoljubne in prijazne ljudi ter doživela neskončno lepih trenutkov. Pojdi in izkusi sam ter ne verjemi vsemu, kar slišiš, si mislim od takrat naprej.
Ter pa mogoče tudi to, da so potovanja sama zabava in uživanje, saj se velikokrat zgodi, da se srečamo z raznimi izzivi in neprijetnimi situacijami.
Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?
Vse se zgodi z razlogom. Z dobro energijo in pozitivnostjo se daleč pride. Nasmeh in prijaznost sta pa tudi močno orodje. Potovanja so me naučila iznajdljivosti, novega pogleda na svet in dojemanja drugačnosti veliko bolj kot katerikoli šolski sistem. Spoznaš sebe, se naučiš ceniti. Vidiš, kaj vse imaš in da tvoji mali vsakdanji problemi niso nič. Vsaka pot, vsako doživetje in vsaka oseba te lahko nauči nekaj novega, če jim le daš priložnost. Prilagljivost in reševanje problemov ter iznajdljivost, ko ti ne gre vse po planu, znanje tujih jezikov, reševanje nepredvidljivi situacij, naštevala bi lahko še dolgo…
Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?
Zagotovo najbolj pogrešam pitno vodo (iz pipe!) ter varnost. To je v manj razvitih državah problem, saj je stopnja nevarnosti ponekod kar visoka. Mi pa smo od doma navajeni, da se lahko ponoči mirno sprehajamo, zaidemo v kakšno samotno ulico … Takrat se je vredno spomniti, da niso vsi ljudje na tem svetu dobri ljudje, ter pa da previdnost nikoli ni odveč in da ne smeš zaupati vsakomur.
HITRIH 6
Najljubša država: Kolumbija
Najljubše mesto: Lima in Istanbul
Najljubša plaža: Playa blanca (Kolumija) in Long beach (Koh Rong, Kambodža)
Najljubša kulinarika: turška
Naljubši način transporta: letalo
Najljubši jezik: španščina
Foto: osebni arhiv/Živa Loparnik
Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!
PREBERITE ŠE: Slovenka, ki govori kitajsko in jo čaka plemiška korejska poroka #intervju
Manca Korelc, tisto dekle, ki s kolesom obiskuje vsa slovenska jezera
Veste, koliko jezer imamo v Sloveniji? 100, 200, 1000? Več! V tokratnem Vandraj intervjuju sem klepetala z Manco Korelc, športnico in podjetnico, ki stoji za projektom Moja jezera. Njena energija je neusahljiva in kar malo nalezljiva, kar boste zaznali že ob prvem stiku z njo – če vam slučajno že njen projekt ni dovolj dober dokaz tega.
Cilj njenega projekta Moja jezera je obiskati, raziskati in popisati vsa slovenska jezera. In to kar s kolesom. Ko sva govorili, jih je obiskala že 793, a glede na njeno aktivnost in tople pomladne dni, ki nas razvajajo, se je številka vmes zagotovo že povečala. Manca prihaja iz Kočevja, zato je odgovor na vprašanje, katero jezero je njej najljubše, jasen. Kočevsko, seveda! “Na naše jezero me veže cel kup krasnih spominov,” mi je pojasnila svojo izbiro. Kdo je torej Manca?
Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?
Sem Manca, izjemno energična podjetnica, raziskovalka jezer, predavateljica in športnica, ki jo definira nenehna želja po napredovanju na vseh področjih. Rada premikam svoje meje, saj je zunaj cone udobja je najbolj zanimivo.
Pomladi 2017 ste zagnali projekt Moja jezera, v sklopu katerega želite obiskati vsa slovenska jezera, bajerje in ribnike. Teh je v resnici ogromno in ne obsegajo zgolj Bleda, Bohinja, Jasne in Zbilj… Do zdaj ste jih obiskali že 793. Koliko izletov je še pred vami?
V tem trenutku je na spletni strani že 793 jezer. Načrtujem vsaj podvojiti to številko.
Manca na domačem Kočevskem jezeru – njej najljubšem.
Uradne številke, koliko takšnih voda imamo v Sloveniji, pravite, da sploh (še) ni. Torej boste s projektom in popisom postavili še en pomemben mejnik?
Uradna številka je okoli 1300, neuradno (ki tudi ni popolno) število vseh oblik stoječih voda je mnogo višje. Z raziskovanjem v projektu sem ugotovila, da so jezera (bajerji, mlake, ribniki, kali ipd.) izjemno nestanovitni, zato je nemogoče določiti enoznačno številko. Geografija pravi, da vsako jezero nekoč izgine, tako da sploh ne moremo govoriti o eni številki.
Oktobra 2019 napovedujete tudi izid knjige o jezerih Slovenije. Boste do takrat torej obiskali vse, ki jih imate v načrtu?
Izid knjige smo nekoliko prestavili. Do knjige bom zagotovo obiskala vsa, ki bodo opisana v knjigi, bo pa še vedno premalo časa za vse. Sicer pa veste, Moja jezera že davno ni več projekt, ampak način življenja. Težko si predstavljam, da jih bom kdaj nehala odkrivati.
Ste si ob zagonu projekta predstavljali, da bo zrasel v kaj tako velikega?
Vedela sem, da bo velika zgodba, nisem pa pričakovala, da bo tako hitro dosegla toliko ljudi. Prvo leto sem bila z jezeri v ogromno medijih: spletnih, tiskanih, radiu in TV, za kar sem izjemno hvaležna.
Do jezer se najraje podate kar s kolesom. Koliko kilometrov imate torej za sabo, denimo v lanskem letu?
Za sabo imam z jezeri okoli 3500 kilometrov. Natančne številke žal ne morem podati, saj so mi pred kratkim ukradli kolo, na katerem je bil tudi števec.
So naše ceste primerne za kolesarje?
Za kolesarjenje je treba izbirati manj prometne ceste, saj zna biti sicer kar nevarno. Vesela sem, da se v Sloveniji gradi vse več kolesarskih stez, ki odpirajo vrata kolesarskemu turizmu.
Planšarsko jezero na Jezerskem
Slovenci vse več potujemo, pogosto pa se zgodi, da gremo prek meja še preden smo uspeli dodobra raziskati domovino, ali pa niti ne vemo, kaj vse v njej zamujamo. Se vam je še pred samim projektom kdaj zgodilo, da ste želeli na izlet, pa niste imeli ideje, kam?
Lahko rečem, da sem tudi sama pred projektom Moja jezera izbirala bolj znane kraje, kot so Bled, Bohinj, Posočje ali morje. Šele ta mi je pokazal, kako malo sem vedela o Sloveniji! Pa še toliko je neodkritega. V samo dveh letih sem poleg jezer našla številne slapove, izvire, gradove, razgledne točke … Obožujem Slovenijo in njene male skrite kotičke.
Nam lahko zaupate top 3 jezera po vašem izboru za miren sobotni izlet?
Samo 3 jezera? Težko nalogo ste mi dali. Naj poskusim: Planšarsko jezero na Jezerskem, Lovrenška jezera na Pohorju in Bukovniško jezero v Prekmurju.
Projekt ste začeli povsem sami, od iskanja jezer, načrtovanja poti, do fotografiranja in popisovanja ter seveda osveževanja spletne strani. Še vedno vse počnete sami?
Tako je, še vedno sem v projektu sama.
Lovrenška jezera na Pohorju
Kadar ne kolesarite v smer jezer, ste sicer digitalna marketingašica. Mislite, da bi projekt – kljub odlični ideji – dosegel tako dobro izvedbo, če bi se ga lotil nekdo, ki marketinga nima v malem prstu?
Dobro vprašanje. Verjamem, da mi znanje digitalnega marketinga zelo pomaga, pa vendar mislim, da so za moj uspeh ključno tudi moja konsistentnost, želja po ustvarjanju vsebin in deljenju z vsemi vami ter smisel za iskanje priložnosti za razvoj projekta. Znanje digitala je veliko lažje pridobiti kot ta neusahljivi drive, ki me determinira kot celotno osebnost, ne samo za Moja jezera.
Kaj je ključ za grajenje odzivne in zveste baze sledilcev na družbenih omrežjih?
Konsistentnost – to najbolj poudarjam na vseh svojih predavanjih – pa tudi dobra unikatna vsebina, odzivnost na komentarje in pripravljenost, da v vsak košček vsebine dodaš delček sebe.
Kakšne odzive in poslovne priložnosti so vam prinesla Moja jezera?
Odzivi so neverjetno lepi z vseh strani, v prvem letu sem z nekaj blagovnimi znamkami sodelovala. Z nekaterimi sodelujem še danes. Nekaj nalepšega pa se mi zdi, ko se z ljudmi pogovarjam na kakšnih dogodkih in me prepoznajo po jezerih. Takoj imamo čudovito temo za pogovor. Če pa še ne poznajo projekta in ga omenim, se nasmejijo in ga pohvalijo. Asociacija Manca in jezera se mi zdi izjemna.
Jezero koča pri Planini
Na katerega od svojih projektov ste najbolj ponosni?
Mislite na splošno? Najbolj sem ponosna seveda na Moja jezera, saj je iz moje ljubezni do jezer prerasel v življenski slog, ki me uči o življenju z vseh dimenzij. Izjemno sem ponosna tudi na svojo podjetniško pot, ki se krasno razvija. Vse svoje projekte ustvarjam z željo po napredovanju in predajanju znanja drugim.
Vodotočno jezero
Foto: Manca Korelc/Moja jezera
Manci in njenem raziskovanju Slovenije lahko sledite na spletni strani Moja jezera ali pa jo spremljate na Instagramu.
Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!
Preberite še: Slovenski par, ki se je s terencem podal na polletno potovanje po Južni Ameriki
“Škoda je, da čara potovanj ne izkusite le zaradi stereotipov in strahu” #intervju
V tokratnem Vandraj intervjuju sem spoznala Sašo Fon in Boruta Kolenca, mlad par, ki stoji za blogom Najina potovanja. Njuni življenji nista eno samo potovanje, saj ju vsako jutro še vedno zbudi budilka, ki ju pošilja v službo. Si pa vsak prost trenutek privoščita za raziskovanje sveta. Kam vse ju je odneslo in kaj sta se pri tem naučila?
Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?
Sva Saša in Borut, mlad par iz Zasavja, ki je skupaj že celo večnost. No, od davnega leta 2010, če sva natančna. Poleg marsikaterih drugih stvari naju druži predvsem ljubezen do potovanj, športa, odkrivanja nečesa novega in seveda želja po brezskrbni uživanciji, ki si jo na dopustu lahko privoščiva … In ne, nisva ena izmed tistih popotnikov, ki so pustili službo in se podali v svet. Nama vsako jutro še vedno zvoni budilka s pripisom – gremo na delo (smeh).
Kje smo vaju ujeli tokrat? Kolikšen del leta preživita na potovanjih?
Doma, na žalost – ampak že pri načrtovanju in z mislimi na destinacije, ki bodo na vrsto prišle v prihajajočih mesecih. V tujini preživiva približno slab mesec v letu. Seveda bi si želela, da je tega še več – vendar je tako kot pri večini, tudi pri nama problem število dni dopusta.
Kako izbirata naslednjo destinacijo?
Vsakič drugače. Enkrat se odločiva za destinacijo, kamor si želiva že dalj časa, drugič dobiva nek trenutni navdih, spet tretjič pa so tu kakšne poceni letalske karte, ki jih enostavno morava kupiti.
Katero od preteklih potovanj vama je najbolj pri srcu?
Trenutno je to definitivno potovanje na Kubo. Ta otoška država naju je naravnost očarala! Tradicionalna kulinarika, ameriški starodobniki iz 50ih let, salsa, rum, koktajli in njihovo preprosto življenje, prav vse je bilo super. Zagotovo se bova še vrnila.
“Najprej je bilo vse skupaj zelo penzionistično preko različnih potovalnih slovenskih agencij, a kaj kmalu sva ugotovila, da to ni za naju oz. za najino denarnico,” sta o svojih popotniških začetkih napisala na blogu. Na račun česa so torej potovanja v lastni zasedbi lahko cenejša?
Mogoče je najprej res cena tista, ki naju odvrne od potovanja s turistično agencijo, a vendar so tukaj še druge stvari, ki naju pri organiziranih počitnicah malce zmotijo. Seveda razumeva, da so običajno te skupine relativno velike in ima vsak svoja zanimanja – toda, ko greva na potovanje, želiva videti in početi tisto, kar si res sama želiva. Zakaj bi cel dan zapravila za sprehajanje po muzeju in poslušala vso možno zgodovino, ker bi bilo to pač v programu agencije in zakaj bi npr. plačevala tisto, česar dejansko niti nimava želje videti? Vsekakor v najinem primeru zaradi omenjenega zmaga lastna organizacija.
Na račun česa so potovanja v lastni zasedbi torej lahko cenejša? Večinoma se razlika naredi že takoj na začetku – pri rezervaciji prenočišč in predvsem pri nakupu letalskih kart. Pri teh lahko sam in z malce iznajdljivosti ter vloženega truda v raziskovanje najcenejše ponudbe, privarčuješ kar precej denarja. To je le nekaj dejstev, ki lahko naredijo potovanja v lastni režiji v primerjavi z organiziranimi, precej bolj dostopna in zanimivejša.
Katere so bile vajine prve začetniške napake pri samostojni organizaciji potovanja, na katere danes gledata v smehu?
Hm … sploh ne bi rekla, da sva naredila kakšne napake. No, sva jih, ampak bolj tiste majhne. Na najino prvo samostojno potovanje sva se npr. podala v Maroko, državo, kjer bi šlo lahko marsikaj narobe, a kljub temu sva ta dopust preživela brez kakšnekoli slabe izkušnje, poleg tega pa je bila to odlična popotnica za vsa nadaljnja potovanja.
Kako dolgo ustvarjata svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?
S pisanjem bloga sva začela, ko sva se odpravila na najino prvo potovanje v lastni režiji, v Maroko leta 2014. Sprva je bil blog namenjen le družini in prijateljem in ga nisva javno delila. Spletno stran v podobi, kot jo lahko vidite danes, pa sva vzpostavila 3 leta nazaj.
Katera je najbolj brana objava vseh časov na vajinem blogu?
No, ta zadeva je pa zanimiva. Kljub temu, da sva se potepala po Ameriki, Aziji, Afriki in marsikateri Evropski državi, je najbolj brana objava o destinacijah na najinem blogu ravno tista, ki je nastala po precej spontanem izletu k našim severnim sosedom na Dunaj. V kolikor pa se osredotočiva na vse najine objave, pa je bila daleč največkrat klikana objava o organizaciji potovanj.
Kaj počneta, ko sta doma?
Poleg redne službe, ki nama vzame večino časa, se v prostem času posvečava pisanju objav, urejanju fotografij, seveda pa se vedno najde še čas za šport in druženje s prijatelji.
Na kakšen način si financirata svoje poti? Z blogom tudi služita?
Delam, delam, delam, delam kot zamorc (smeh) … No, saj ni tako hudo, a kljub temu najini plači predstavljata glavni in praktično edini vir najinih dohodkov. Z blogom zaenkrat ne služiva, vendar te opcije v prihodnosti ne izključujeva, saj je bilo v celotno zadevo do sedaj vloženega že kar nekaj truda. Torej, le v vednost – sva odprta za sodelovanja (smeh).
Kdo so vajini bralci?
No, ne vohuniva ravno za najinimi bralci (smeh)… če pa se dotakneva prav statistike, velika večina bralcev prihaja iz Slovenije. Načeloma pa nasploh dobivava feedbacke od različnih ljudi: starih, mladih, znancev in tudi popolnih neznancev. Vedno poskušava objave narediti čim bolj zanimive, zato vanje vključujeva tako najina razmišljanja kot tudi uporabne informacije in nasvete.
Na katerem kontinentu se počutita najbolj domače? Zakaj?
Uf, ta je pa težka, na to vprašanje bova odgovorila bolj diplomatsko. Prav na vsakem potovanju najdeva kakšno super stvar, ki nama je ekstremno všeč … naj si bo to kulinarika, plaže, narava, ljudje ali pa čisto nekaj tretjega. Meniva, da je prav to tisti pravi čar potovanj.
Imata na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vama najbolj prirasli k srcu?
Že kar nekajkrat sva se poslužila Airbnb-ja in z lokalci sobivala med najinim dopustom. Izkušnje so bile vedno le pozitivne, poleg tega pa sva z njihove strani dobila precej uporabnih nasvetov, naj si bo to glede znamenitosti, dobrih restavracij ali pa zgolj o načinu njihovega življenja. Najraje se spominjava Kubancev, oni so res kul.
Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?
Hm, misija nemogoče. No, kakšen dan bi mogoče že zdržala, ampak celotno potovanje pa zagotovo ne. Fotografije so res lep in enkraten spomin. Čez par deset let, bo pač vnukom treba pokazati, kako smo se imeli v »naših« časih.
Kakšen tip popotnikov sta?
Aktivna ter zelo preračunljiva in organizirana, saj skušava čas v tuji državi – naj bo to en teden, dva tedna ali le kakšen dan – vedno čim bolj izkoristiti.
Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?
Naj ne sledijo le začrtani poti, ki vključuje le najbolj turistično oblegane znamenitosti, temveč naj naredijo kakšen ovinek, se izgubijo… le tako bodo doživeli tiste prave občutke in si ustvarili pristne spomine.
Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?
Fried rice oziroma noodles s piščančem na Šrilanki, Ropa Vieja (gosta obara z razkuhano trgano govedino, paradižnikom in čebulo) s congrijem (riž kuhan skupaj s črnim fižolom, česnom in začimbami) na Kubi ter mastni, a slastni Langos (ocvrto testo podobno krofom) s kislo smetano in sirom v Budimpešti. Se tudi vam cedijo sline?
Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?
Ne veva ali je to sreča, dobra organiziranost ali morda najina iznajdljivost, vendar zaenkrat na potovanjih še nisva imela slabe izkušnje (drživa pesti tudi za naprej). Nikoli naju še niso okradli, prtljaga se je vedno znašla na tekočem traku in če odštejeva manjše prebavne težave, nama je bilo zdravje vedno naklonjeno.
No, imela sva en odpovedan in en prebookiran let. Za »nagrado« pa sva v prvem primeru dobila brezplačna dodatna 2 dneva na Kubi v luksuznem resortu, v drugem primeru pa namesto navadnih ekonomskih – dve letalski vozovnici v poslovnem razredu. Ja, v obeh primerih je bilo precej nevoščljivih pogledov s strani ostalih popotnikov.
Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?
Seznam je verjetno kar dolg, vsekakor pa je pri večini na prvem mestu denar, oziroma to, da potovanja stanejo, čeprav je danes vse skupaj postalo precej bolj dostopno kot je bilo to npr. le par deset let nazaj.
Takoj za omenjenim lahko dodava strah – strah pred potovanjem, ki se pojavlja predvsem zaradi vse večjega števila neljubih dogodkov, ki se dogajajo po vsem svetu (tu imava predvsem v mislih teroristične napade, proteste, izbruhe bolezni, strmoglavljena letala, strah pred drugačnim načinom življenja…). Seveda je v določenih primerih potrebno biti malce previden, vendar sva mnenja, da je pretirana skrb vsekakor odveč in škoda je, da čara potovanj ne izkusite le zaradi določenih stereotipov, ki ste si jih ustvarili doma na kavču.
Pa o popotniških blogerjih?
Zmotno je misliti, da lahko vsak z blogom služi, brezplačno potuje in se ima v življenju zgolj »fajn«. Seveda je nekaj ljudi, ki jim blog predstavlja glavni vir zaslužka, vendar pa je pot do tega težka in velikokrat praktično nemogoča. V blog je potrebno vložiti veliko časa in ustvarjalnosti, da nastanejo objave, ki so zanimive, berljive in konec koncev tudi uporabne.
Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?
Uf, tukaj bi pa lahko filozofirala na dolgo in široko. O tem sva napisala celo eno objavo, pa vendar, če na kratko povzameva. S potovanji sva začela sprejemati drugačnost, ceniti tisto kar imava, hkrati pa se naučila odreagirati ob nepričakovanih situacijah, nadgradila sva znanje tujih jezikov in zagotovo postala bolj organizirana in iznajdljiva.
Kdaj bloganje iz hobija preraste v posel?
Ko po 8-10 ur sediš pred računalnikom, pišeš objave, objavljaš fotografije, s tem pa zaslužiš toliko, da si lahko privoščiš neomejeno dolga potovanja in življenje, kot si ga želiš.
Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?
Urejenost in čistost. Ni važno ali greva le čez mejo do naših sosedov ali pa na drug konec sveta, vsakokrat sva presenečena, kako urejeno in čisto je okolje v Sloveniji, pa naj si bo to v centrih mest ali pa nekje bogu za hrbtom.
HITRIH 6
Najljubša država: Kuba
Najljubše mesto: New York
Najljubša plaža: Golden Beach Karpaz, Ciper
Najljubša kulinarika: Slovenska
Najljubši način transporta: avto
Najljubši jezik: španščina za Sašo in angleščina za Boruta
Foto: Najina potovanja
Saši in Borutu lahko sledite na njunem blogu Najina potovanja ali na Facebooku.
Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!
PREBERITE ŠE: Slovenka, ki govori kitajsko in jo čaka plemiška korejska poroka #intervju
Vanja Vodenik, dekle, ki je samo prepotovalo Južno Ameriko in Južno Afriko #intervju
Vanja Vodenik je popotnica, s katero sem klepetala v tokratnem Vandraj intervjuju. Tudi o tistih, na katera se je podala čisto sama, pa o norih dogodivščinah in manj prijetnih delih potepanj … Govorili sva še o ustvarjanju popotniškega bloga Marshmallow Travels in razlogu, zakaj ima ljubezen do potovanj že v krvi. Kdo je torej Vanja?
Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?
Sem Vanja Vodenik in svoj čas najraje posvečam raziskovanju novih destinacij in ponovnem odkrivanju že obiskanih krajev. Potujem od sedmega leta starosti in v več kot 20 letih potovanj sem obiskala 45 držav. Rada zbiram štampiljke v potnem listu, preizkušam lokalno hrano in poleg najbolj prepoznavnih znamenitosti odkrivam skrite in manj znane kotičke. Svoja potovalna doživetja in nasvete pa delim tudi na blogu Marshmallow Travels.
Kolikšen del leta preživite na potovanjih in kje smo vas ujeli tokrat?
Zadnja leta zaradi redne službe preživim na potovanjih kakšen mesec do dva na leto, tako da izkoristim vse dni dopusta, podaljšane vikende in praznike. Pred tem sem si privoščila tudi daljša potovanja, najdaljše je bilo 40 dni po Republiki Južna Afrika in Svaziju. Tokrat pa sem se ravno vrnila z vikend pobega v bolgarski prestolnici Sofiji.
Ste tudi ena tistih popotnic, ki gredo po svetu kar zgolj v lastni družbi. Sami ste prepotovali jug Južne Amerike in Republiko Južno Afriko s Svazijem. Kakšna izkušnja je bila to?
Solo potovanja so posebna in neprecenljiva izkušnja. V prvi vrsti se naučiš preživljati čas sam s sabo, naučiš se biti iznajdljiv in poskrbeti sam zase. Hkrati večkrat navežeš stike z lokalnimi prebivalci ter, sploh če prebivaš v hostlih, spoznaš veliko popotnikov iz drugih držav sveta in sklepaš zanimiva prijateljstva.
Menite, da bi moral vsakdo vsaj enkrat v življenju na takšno pot? Kaj je najboljši del takšnih potovanj?
Sama bi vsem, ki jih vsaj malo mika takšno potovanje, zagotovo priporočala, da se opogumijo in preizkusijo solo potovanja. Mogoče si najprej izberejo kakšno evropsko destinacijo za krajši izlet, da vidijo, kako jim takšen tip potovanja leži, potem pa se sami odpravijo tudi kam dlje. Najboljši del takšnih potovanj je način, na katerega doživiš neko državo. Ko potuješ sam, si zares osredotočen na doživljanje destinacije in svet okrog sebe, namesto pogovora s sopotnikom se preizkušaš v lokalnih jezikih in komunikaciji z domačini, skozi odkrivanje sveta pa boljše spoznavaš tudi sebe.
In kakšne izzive prinašajo solo potovanja?
Zagotovo je v prvi vrsti izziv, da si sam odgovoren za vse – od priprave načrta poti, do iskanja prevozov, prenočišč, hrane, lokacije znamenitosti. Vse je odvisno od tebe, zanesti se moraš sam nase in na svoja znanja ter izkušnje. Ko se izgubiš ne stakneta glave dva ali več, ampak se moraš sam znajti in povprašati za pot. Hkrati pa vse to vodi tudi to tega, da vidiš, kako zelo si samostojen in da znaš poskrbeti zase v vseh situacijah.
Med vašimi zadnjimi večjimi potovanji je bilo tudi odkrivanje Peruja in Bolivije. S čim sta vas ti dve državi prepričali?
Na kratko bi lahko rekla, da zaradi izjemne zgodovine in dih jemajočih naravnih lepot. Peru predvsem s svojo inkovsko zgodovino, obisk Machu Picchuja je zares nepozabno doživetje, Cusco je iz mešanice inkovske in kolonialne zgodovine nastal zares prijetno in lepo mesto. Malo ljudi ve, da najdeš sredi prestolnice Lime piramide, zanimivi so tudi plavajoči otoki Uros na najvišje ležečem jezeru na svetu Titicaca. V Boliviji pa bi izpostavila slano ravnico Uyuni ter lagune in vulkane Reserve Nacional de Fauna Andina Eduardo Avaroa. Tudi La Paz je precej zanimivo mesto, predvsem zaradi gondol, ki so njihovo najbolj učinkovito sredstvo javnega prevoza. Temu lahko dodam še vožnjo s kolesi po cesti smrti, obisk gore Chacaltaya in povzpetje na 5400 metrov nad morjem, kar je zame do zdaj najvišja obiskana točka … pa še bi lahko naštevala.
Kako izbirate naslednjo destinacijo?
Ker je moj “bucket list” zelo obširen, pri izbiri nove destinacije najprej premislim možno število dni dopusta in trenutno finančno zmogljivost. Potem pogledam še, kakšno je vreme na željeni destinaciji, kakšne so cene letalskih krat, ali je takrat tam visoka sezona. Raje namreč potujem izven sezone, ne le zaradi nižjih cen, temveč tudi zaradi manjšega števila obiskovalcev, saj lahko tako bolj pristno doživiš obiskano destinacijo.
Katero od preteklih potovanj vam je najbolj pri srcu?
To je eno najtežjih vprašanj, ki mi jih lahko zastavite. Ampak, če se že moram odločiti, bi rekla da potovanje v Peru in Bolivijo. To je namreč združevalo vse, kar imam pri potovanjih najraje: doživetja, ki ti vzamejo dih, veliko preizkušanj lokalnih jedi, spoznavanje življenj lokalnih prebivalcev, prepoznavanje lastnih zmogljivosti … Na potovanju sem namreč zbolela za salmonelo, skoraj so mi ukradli telefon, ampak sem se na vse odzvala mirno, rešila situacijo in iz nje vzela le pozitivne nauke. Hkrati pa ob potovanjih začneš bolj ceniti lastno državo in vse pozitivne plati, ki pridejo s prebivanjem v Sloveniji.
Na svoje prvo večje potovanje ste šli že kot prvošolka, ko ste s starši obiskali Šrilanko in Maldive. Zasledila sem, da ste zaradi izostanka iz šole pisanje vadili kar na poti, s pisanjem popotniškega dnevnika. Je torej že to začrtalo vašo pot in ljubezen do potovanj ter pisane besede?
Tako je, tako za svojo željo po nenehnem odkrivanju novih držav kot za veselje do pisanja krivim svoja starša. Ena najbolj vrednih izkušenj, ki jih lahko daš svojemu otroku, so namreč potovanja. Kot otrok potuješ in gledaš na svet drugače, brez predsodkov, stereotipov in strahov. Hitreje navežeš stike z lokalnim prebivalstvom, naučiš se spoštovati in sprejemati različnost narodov, kultur in tradicij, pridobiš ogromno znanja o svetu in posameznih državah, lažje se znajdeš v neznanih situacijah, hitreje osvajaš tuje jezike. Z beleženjem potovalnih spominov pa se tako danes lažje spominjam svojih prvih potovanj, hkrati pa je to vodilo tudi do izbire mojega študija. Že v gimnaziji sem namreč začela s pisanjem potopisov za šolski časopis, pozneje postala urednica tega časopisa in se odločila za študij novinarstva, kjer sta mi znanje pisanja in radovednost prišli še kako prav.
Kaj počnete, ko ste doma?
Doma, poleg službe, v kateri skrbim za od odnose z javnostmi za več naročnikov, raziskujem Ljubljano in Slovenijo, pišem blog in načrtujem naslednje avanture.
Kako dolgo ustvarjate svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?
Blog Marshmallow Travels pišem dve leti in pol. V vseh letih potovanj se je namreč nabralo veliko izkušenj, zanimivih kotičkov sveta, nekaj dobrih načrtov potovanj, okusnih tujih jedi in vse to sem želela deliti z drugimi, če kdaj komu pridejo prav moja doživetja pri načrtovanju lastnih potovanj. Hkrati pa sem želela svoj potovalni dnevnik prenesti iz pisanja na roko v zvezek na splet ter tako lažje beležiti in pregledovati svoje potovalne spomine. Blog pa je hkrati tudi kreativna platforma za pisanje in učenje novih znanj o spletnih straneh, družbenih omrežjih, urejanju fotografij …
Na kakšen način si financirate svoje poti? Z blogom tudi služite?
Svoja potovanja si financiram z redno službo in prihranki, z blogom pa ne služim. Ko raziskujem, kaj si kje pogledati, kaj doživeti v katerem kraju, in najdem kakšno zanimivo lokalno agencijo, se vedno bolj pogosto z idejami za sodelovanje obrnem nanje. Če jim je moja ideja všeč in pridemo do dogovora, pridobim kak popust za njihovo storitev ali brezplačen izlet. V zameno po navadi napišem oceno storitve na blogu, kjer pa vedno podam svoje odkrito mnenje in pišem tako o pozitivnih kot negativnih plateh določene izkušnje.
Kdo so vaši bralci? Prevladujejo Slovenci ali tujci?
Večina oz. malce več kot polovica bralcev je Slovencev, so pa tudi tujci, med njimi prevladujejo Američani in državljani drugih držav Evropske unije.
Katera je najbolj brana objava vseh časov na vašem blogu?
Načrt poti po španski in francoski Baskovski državi. Ker je večina mojih bralcev Slovencev, so najbolj brane objave različnih potovanj in oddihov po Evropi, ki so lažje dostopni. Ker pa je blog pisan v angleščini, pa se med bralci najde tudi veliko Američanov in prebivalcev držav Evropske unije.
Na katerem kontitentu se počutite najbolj domače? Zakaj?
Zagotovo v Južni Ameriki. Ne le, ker sem tam prepotovala že veliko držav, ampak mi je kontinent blizu tudi zaradi jezika. Eno leto sem namreč študirala v Madridu in takrat izpopolnila svoje znanje španščine. Tako da je danes potovanje po Južni Ameriki zame malce lažje, saj se lahko brez problema sporazumevam z domačini. Hkrati pa gre za kontinent poln izjemnih naravnih lepot in vznemirljivih mest, ki zagotavljajo super doživetja.
Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?
Vedno se trudim navezati kakšne stike z lokalci in načeti pogovor, saj tako dobiš še dodaten občutek o neki državi, kulturi in navadah. So me pa zelo presenetili prebivalci Svazija. Bila sem namreč ena redkih, če ne edini turist v glavne mestu Mbbane. Vsi mimoidoči so me pozdravljali na ulici, me spraševali od kod sem, kaj počnem pri njih … Ampak vse na zelo prijazen in nevsiljiv način. Pa zelo prikupni so bili tudi otroci v Chintsi v Južni Afriki, kjer sem obiskala lokalno kuhinjo, v kateri pripravljajo obroke za revne otroke. Vsi otroci so bili navdušeni nad mojimi lasmi, saj se lasje belcev na dotik razlikujejo od las črncev. Tako so me vsi objemali, se med igro dotikali mojih las, čebljali z mano, čeprav še niso znali angleško. Otroci namreč govorijo lokalne jezike in se kasneje v šoli naučijo angleščine, čeprav je ta eden od 11 uradnih jezikov države.
Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?
Težko. Rada namreč ujamem lepe trenutke v objektiv in tudi preko pregledovanje fotografij podoživljam svoje potovalne spomine.
Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?
Na potovanje se primerno oz. dobro pripravite. To pomeni, da raziskujte destinacije, kamor greste, preverite kakšna je kultura in navade v določenem kraju. Pa kako se je primerno obnašati, kaj obleči, kakšna zdravila vzeti s sabo … V hotelu/hostlu vprašajte, kateri so možni nevarni predeli, kakšni so triki lokalnih nepridipravov. Če boste na destinacijo primerno pripravljeni, ne bo prišlo do nepotrebnih razočaranj, ki pogostokrat vodijo do zmotnih mišljenj o določenih državah.
Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?
Argentinski zrezek v Argentini, nojev hamburger v Južni Afriki in cheviche v Peruju.
Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?
Ko so mi v hostlu v argentinski Cordobi ponoči ukradli denar. Hostel namreč ni imel dovolj omaric za vse v sobi, tako sem si svoj nahrbtnik privezala na zgornji pograd, zraven glave, kjer sem spala. No, očitno spim zelo trdno, saj me je zjutraj pričakal odprt nahrbtnik in prazna denarnica. A hranim denar na potovanjih vedno na več mestih, tako da sem bila takrat le ob del denarja. Sem pa že dvakrat zbolela tudi za salmonelo in morala obiskati zdravnika v Mehiki in Boliviji. Celotna izkušnja biti bolan na potovanju pa zagotovo spada med slabša doživetja.
Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?
Da moraš imeti za potovanja veliko denarja. Danes je namreč ogromno možnosti za ugodno odkrivanje sveta, od couchsurfinga, nizkocenovnih letalskih prevoznikov, ulične prehrane itd. Z malo iznajdljivosti so potovanja dostopna.
Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?
Ne glede na to, koliko se pripraviš na določene možne situacije, življenje ti vedno prinese nove preizkušnje in doživetja. Tako moraš biti prilagodljiv danim okoliščinam. Hkrati pa so potovanja zagotovo pripomogla k spoštovanju in sprejemanju različnih kultur ter spoznanju, da je o stereotipih in predsodkih vedno nujen premislek, saj redko držijo.
Kdaj bloganje iz hobija preraste v posel?
Rekla bi, da takrat, ko začneš z bloganjem služiti. Za kar pa rabiš blogu posvetiti ogromno časa, napisati številne vsebine in pridobiti redne bralce.
Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?
Zagotovo okusno pitno vodo iz pipe. Premalo cenimo tudi, kako varna je Slovenija in se lahko v vseh krajih sam tudi ponoči sprehajaš naokoli. Večina prebivalcev govori angleško in smo vedno pripravljeni pomagati turistom.
HITRIH 6
Najljubša država: Urugvaj
Najljubše mesto: Buenos Aires
Najljubša plaža: otok Ziyaaraifushi na Maldivih
Najljubša kulinarika: mehiška
Najljubši način transporta: letalo
Najljubši jezik: španščina
Vanji lahko sledite na Instagramu in prek njenega popotniškega bloga Marshmallow Travels.
Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!
PREBERITE ŠE:
Par, ki je na Novi Zelandiji spoznaval Maore, zna privarčevati na Islandiji in na Tajskem ne jaha slonov #intervju
Tokrat sem v Vandraj intervjuju klepetala z Janjo in Urošem, sociologinjo in inženirjem – popotniškim parom, ki ustvarja blog Travel Pear. Ljubljančana skupaj potujeta sedem let, v tem času pa je za njima že kup dogodivščin.
Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?
Sva avtohtona Ljubljančana, Janja in Uroš, ki rada raziskujeva bližnje in daljne kotičke našega sveta. Željo po potovanjih sva odkrila na prvem skupnem potovanju v Španijo leta 2012, kjer sva raziskovala Barcelono in otok Tenerife. Janja je magistra sociologije, ki temeljito preuči vsako najino naslednjo destinacijo, da jo izkoristiva, kolikor se le da.
Uroš pa je diplomiran inženir računalništva in informatike, na potovanjih v vlogi glavnega navigatorja in voznika. Daljša potovanja raje preživa na tistih koncih sveta kjer je nora narava, saj rada hodiva v hribe in iščeva skrite kotičke neobičajne narave. Krajša potovanja pa ponavadi izkoristiva za skok v katero izmed Evropskih mest ali izlet po Sloveniji.
Kolikšen del leta preživita na potovanjih in kje smo vaju ujeli tokrat?
Potujeva vsaj 2- do 3-krat letno, kar skupno nanese za dober mesec, oz. kolikor nama dopušča dopust, saj sva oba zaposlena. Tokrat ste naju ujeli kar doma, ob načrtovanju naslednjega potovanja v Pariz, spogledujeva pa se že z letalskimi kartami za Japonsko, ki jo nameravava obiskati v oktobru. Upava, da nama uspe v potovanje še dodati hiter obisk Južne Koreje.
Kako izbirata naslednjo destinacijo?
Zelo demokratično. Uroš pravi: “Janja poda idejo za destinacijo, s katero se jaz strinjam” (smeh).
Ponavadi naju navdušijo kakšni blogi, slike drugih popotnikov ali pa kakšen dober film, tako kot naju je navdušil Gospodar prstanov, zaradi katerega se nama je Nova Zelandija še bolj dopadla. Ko sva pa brez idej, imava doma na zidu zemljevid z označenimi že obiskanimi destinacijami, kar pomaga pri izbiri naslednjih. K izbiri tudi pripomore cena letalske karte in vremensko obdobje destinacije v času planiranega obiska. Poskusiva se izogniti tudi najvišji turistični sezoni, če se le da.
Katero od preteklih potovanj vama je najbolj pri srcu?
Definitivno potovanje na Novo Zelandijo. Do sedaj je bilo to daleč najboljše.
Pred kratkim sta torej raziskovala Novo Zelandijo. Kakšna izkušnja je bila to?
Ja, proti koncu 2018 sva jo obiskala za 3 tedne. Noro! Fjordi, gore, jezera, ledeniki, vulkani … Lepota narave se kar ne konča! Ko misliš, da ne more biti lepše, te naslednja destinacija vedno znova preseneti.
Se pa otoka med seboj kar razlikujeta, severni je bolj znan po geotermalnih vrelcih, vulkanih, maorski kulturi in je veliko bolj poseljen. Tam sva se bolj namakala v vrelcih, obiskala Hobbiton, pobližje spoznala svetleče črve, Maore in njihovo kulturo, medtem ko je na južnem otoku veliko bolj dramatična narava. Visoke gore, jezera in fjordi, zato sva tam veliko časa namenila pohodništvu. Pohodniške poti so zelo urejene in dobro označene. Ljudje so prijazni, domači. Upava, da se nama uspe še kdaj vrniti, saj nama je ostalo še veliko neraziskanega področja.
Kako sta se premikala po državi?
Obiskala sva oba otoka, na obeh si izposodila avto in z njim naredila krajše krožno potovanje po severnem in daljše na južnem otoku. Najlažje se je premikati z avtom ali potovalnim kombijem. Poleg tega, da greš svojo pot, je nepričakovano ustavljanje in raziskovanje stalna praksa. Nekaj kar ni mogoče, če si vezan na avtobus, vlak ipd. Naredila sva dobrih 2600 kilometrov. Čas premika med otokoma sva si skrajšala s povratnim notranjim letom iz Aucklanda v Christchruch, saj bi sicer potrebovala več časa, kot sva ga imela na voljo.
Se strinjata s pogosto slišano trditvijo, da je Nova Zelandija nadvse podobna Sloveniji?
Je, nekaj na tem. Pokrajini Bleda in Bohinja sta kar dobro podobni južnemu otoku, vendar ni primerjave v velikosti. Skozi celoten južni otok te spremljajo jezera, gore, ledeniki in doline, pri pogledu na katere se res lahko najde kakšna podobnost s Slovenijo.
Potikala sta se tudi po Tajskem. S čim vaju je prepričala?
V Azijo pred tem še nisva potovala in najina prva izbira je bila Tajska. Je nekaj čisto posebnega, vsaj za naju je bila, ker nisva poznala njihove kulture. Hrana je odlična, tropsko sadje je razred zase in še danes se nama lušta po lepljivem rižu z mangom (Mango sticky rice) ter papajini solati. Bolj pa sva bila navdušena nad severom, kot nad rajskimi plažami na jugu.
Česa ob obisku te dežele nasmehov ne smejo zamuditi tisti, ki se tja odpravljajo v kratkem?
Definitivno ne izpustiti mesta Chiang Mai na severu in obiska enega od zavetišč za slone. Rada imava živali, zato se udeležujeva le organiziranih obiskov, ki ne posegajo v njihovo življenje in jih ne ogrožajo. Zato nisva želela jahati slonov, raje sva prispevala zavetišču. Tam skrbijo za rešene slone iz ujetništa, večinoma so poškodovani in bili tekom življenja zlorabljeni. V zavetišču se prosto gibljejo, lahko jih hraniš, greš z njimi na sprehod in jim pomagaš pri kopanju. Neverjetna in lepa izkušnja ter dober kontrast proti vsem obrtem s sloni v ujetništvu.
Aja! Pa kuharski tečaj tajske kulinarike toplo priporočava! Omenjenega sva se udeležila v Chiang Maiju. Zajema vse od nakupa sestavin na tržnci, do priprave 5-hodnega kosila. Super so naju naučili, zdaj si enake jedi lahko pripraviva tudi doma.
Pa Islandija? Je res dostopna le tistim popotnikom z res globokim žepom?
Definitivno je Islandija ena izmed dražjih destinacij, ki sva jo obiskala, ampak to še ne pomeni, da se tam ne da potovati tudi, če tvoj žep ni tako globok.
Nam zaupata kakšen trik, kako tam privarčevati?
Hrana je neizmerno draga. Kuhala sva si sama v Airbnbjih in Guesthousih, hrano pa kupovala v “cenejših” diskontih (npr. Bonus). Vseeno pa je bila cena konkretno višja kot pri nas. Na tak način se da dobro privarčevati, je pa res, da je večina atrakcij v naravi in dostopnih brez kakršnihkoli vstopnin.
Sta ujela tudi severni sij?
Ne, na žalost nisva imela te sreče, glede na letni čas potovanja, to je bilo konec aprila, so možnosti za severni sij zelo majhne.
Kako dolgo ustvarjata svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?
Pred približno tremi leti je nastal blog Travel-pear.com, kot ideja, da deliva svoje izkušnje, ideje, nasvete za potovanje, fotke in da narediva videomontažo potovanja, ki jo imava za spomin ter lahko pokaževa družini in prijateljem, da z nama podoživijo najino popotovanje.
Katera je najbolj brana objava vseh časov na vajinem blogu?
Trenutno je najbolj brana objava West Coast of USA – our 3 week itinerary, predlog, opis najine 3000 kilometrov dolge poti po zahodni obali Amerike, kjer sva v treh tednih prevozila Kalifornijo, Arizono in Nevado.
Kaj počneta, ko sta doma?
Rada razmigava svoje riti s tekom in telovadbo ali pa hodiva na dnevne izlete, večinoma po Sloveniji ter se ukvarjava z najinimi hobiji. V okviru potovanj piševa najin blog, objavljava slike na instagram ter raziskujeva naslednje destinacije. Sicer pa rada bereva ‘Self-Improvement’ knjige in Uroš se ukvarja z sestavljanjem in letenjem dirkalnih FPV dronov.
Na kakšen način si financirata svoje poti? Z blogom tudi služita?
Varčujeva. Namesto daril za rojstne dneve, obletnice, praznike si raje privoščiva kakšno izkušnjo več na najinih potovanjih. Z blogom trenutno ne služiva nič, tudi njegov namen ni bil zaslužek, temveč skupen hobi. Vendar, če bo v prihodnje prinesel kak € več, se ga ne bova branila.
Kdo so vajini bralci? Prevladujejo Slovenci ali tujci?
Glede na to, da članke piševa v angleškem jeziku, trenutno prevladujejo tujci. Največji delež obiskanosti so prinesli Američani, za njimi Angleži, potem Avstralci in na 4. mestu Slovenci.
Na katerem kontitentu se počutita najbolj domače? Zakaj?
Hmmm, težko bi se odločila za enega. Ko padeva v potovalni ritem in se malo podruživa z domačini, rata vse skupaj zelo domače. Mogoče, je bil obisk v Ameriko še najbolj domač, ker tam živi Urošev brat.
Torej so stiki z lokalci stalnica. Kje so vama najbolj prirasli k srcu?
Ker redno uporabljava Airbnb, večinoma stanujeva pri domačinih. Koncept Airbnbja nama je zelo simpatičen, saj ne samo da spoznava novo kulturo ljudi, sva tudi bolj vpeta v vsakdan lokalcev. Do sedaj sva imela samo dobre izkušnje, ampak če bi morala nekoga izpostaviti, so nama najbolj prirasli k srcu Islandci in Novozelandci. Oboji so bili na zelo podoben način ekstremno gostoljubni.
Če izpostaviva samo par primerov na Islandiji, ko sva bivala pri starejšem paru, sta nama za dobrodošlico pripravila njihovo tradicionalno jed flatkaka, ploščat kruh z prekajenim jagenčkom, zvečer pa smo zaključili s klepetom ob pivu. Na Novi Zelandiji, ko sva takoj po prihodu zavila v prvo trgovino, da bi nakupila nekaj stvari za na pot, naju je prodajalka povprašala od kod sva. Ko sva ji razložila, da sva ravnokar prišla na drug konec sveta iz Slovenije, nama je gospa, ki je bila v vrsti za nama, kupila in podarila čokolado ter izrekla dobrodošlico. Bivanje pri Maoru v Wanaki je bilo tudi posebno, pobližje nama je predstavil njihovo kulturo.
Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?
Definitivno ne. Sicer aparatur nimava vedno pri roki, ravno z namenom, da uživava v tistem, kar vidiva. Vseeno pa ne moreva vedno brez tega, da ne narediva kakšne noro lepe fotke ali videa.
Kakšen tip popotnikov sta?
Organizirana, organizirana in organizirana, to bi sigurno rekli tisti, ki naju najbolj poznajo. Rada do potenakosti raziščeva destinacijo še preden odpotujeva, da veva, kaj ne smeva zamuditi. Uživava v najbolj top atrakcijah in v tistih, skritih kotičkih, kjer se lahko izogneva gnečam. Rada sva v pogonu, si privoščiva tudi kakšen ležeren dan, a so bolj redki. Na Tajskem, mislim, da nama ni uspelo več kot dve uri ležati na plaži. Rajši sva se usedla na skuter, se vozila med grički, hodila, iskala skrite plaže, lepe razglede in templje. Drživa se tega, da ko potujeva, čim več časa izkoristiva za raziskovanje, počivava lahko doma.
Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?
Razišči destinacijo, preden odpotuješ, da ne izpustiš česa pomembnega, nečesa, kar bi si res želel/a doživeti, pogledati. Poleg glavnih atrakcij so ponavadi tiste skrite, nenavadne, ki prinesejo najlepše izkušnje. Splača se gledati različne vire, poleg člankov še bloge popotnikov, youtube vloge in še kaj se najde.
Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?
Skoraj vse destinacije, na katerih sva bila, so imele dokaj zahodno prehrano, zato sva hrano največ zares spoznavala na Tajskem. Mango sticky rice in papaya salad sta jedi, po katerih se nama še danes cedijo sline.
Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?
Na zadnjem potovanju po Novi Zelandiji je Uroš staknil rotavirus, ki ga je za 2 dni priklenil na posteljo in sva morala odpovedati pohod čez nacionalni park Tongariro, kjer bi med drugim videla vulkan Ngauruhoe oz. bolj znan kot Mount Doom. No, srečo sva imela, da sva bila po dveh dneh že v pogonu in da ni bilo nič hujšega. Se je tudi že zgodilo, da je bilo letalo polno in sva na destinacijo priletela veliko kasneje. Se zgodi, pozitivno naprej in bo vse okej.
Katera destinacija je presegla vajina pričakovanja in katera vaju je razočarala?
Rekla bi, da so skoraj vse presegle pričakovanja, vsako mesto, država na svoj način. Vedno najdeva nekaj, kar preseže najina pričakovanja, pa naj bo to vožnja s helikopterjem v Novi Zelandiji, sprehajanje med Sekvojami v nacionalnem parku v Kaliforniji ali tura po pivnicah v Berlinu. Če bi že morala izpostaviti destinacijo, ki naju je razočarala, je to Doha, res je nisva niti malo začutila.
Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?
Da potrebuješ veliko denarja, znanja in dopusta, če želiš potovati. Vse se da, če se hoče, le da za nekatere destinacije potrebuješ malo več časa za načrtovanje ali pa varčevanje. Zadaj si cilj, napiši si korake do tega cilja in delaj na njih. Slej ali prej se bo izteklo. Navigacija na destinacijah je z današnjo tehnologijo v obliki pametnih telefonov otroško lahka, se je že kar težko izgubiti.
Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?
Uh, verjetno, da če si prijazen do ljudi, bodo tudi prijazni do tebe. Lepa beseda in obnašanje gresta daleč, ko si v tujini odvisen od pomoči lokalca ali kakšna taka podobna situacija.
Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?
Zelo veliko! Vedno pogrešava domačo posteljo. Definitivno pa moramo biti Slovenci hvaležni za pitno vodo na vsakem koraku, na manjša mesta, iz katerih lahko hitro pobegnemo v našo lepo naravo, na dostop do velike izbire kvalitetne hrane, dobre telekomunikacijske povezave in relativen mir.
HITRIH 6
Najljubša država: Janja: Nova Zelandija, Uroš: ZDA
Najljubše mesto: Janja: London, Uroš: Berlin
Najljubša plaža: Janja: Julia Pfeiffer Burns State Park v Big Suru – Kalifornija, Uroš: Elephant seal beach – Kalifornija
Najljubša kulinarika: Sva zahtevna, zato nama je najljubša najina domača kuhinja
Naljubši način transporta: Janja: karkoli, samo, da meni ni treba peljati, Uroš: avto
Najljubši jezik: Janja: britanska angleščina, Uroš: angleščina
Janji in Urošu lahko sledite na Instagramu in blogu Travel-Pear.com.
Foto: Travel Pear/arhiv Janje in Uroša
Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!
PREBERITE ŠE: Slovenka, ki govori kitajsko in jo čaka plemiška korejska poroka #intervju
Dejan Žagar: Poročni fotograf, ki fotografira poroke po vsem svetu #INTERVJU
Tokrat smo poklepetali z Dejanom Žagarjem. Poročni fotograf, ki je svoje delo združil s svojim najljubšim hobijem – potovanjem, je obiskal že marsikateri konec sveta. Najbolj domače se počuti v Aziji, raje kot z besedami pa svoje dogodivščine pripoveduje skozi fotografski objektiv.
Slovenski par, ki se je s terencem podal na polletno potovanje po Južni Ameriki
Moja tokratna sogovornika sta prav ta trenutek na zelo posebni dogodivščini. Katarina in Rok Hočevar, avtorja popotniškega bloga Lahkih nog naokrog, sta konec lanskega leta vse svoje imetje spakirala v škatle in se podala čez lužo. Tam sta kupila terenca z vgrajeno posteljo in šla na pot. Kam ju je popeljala?
Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?
Sva Rok in Katarina, mlad poročen par v svojih poznih 20-tih letih, ki noro rad potuje. Rok je arhitekt in je tista natančna, skrbna in odgovorna polovica najinega dua, Katarina pa je doktorska študentka biokemije in molekularne biologije in je večni optimist, navdušena nad naravo in živalmi ter (preveč) zgovorna oseba. Do nedavnega sva živela v Ljubljani, čeprav Rok rad poudarja, da on po duši ostaja Gorenjec, ne glede na kraj bivanja.
Trenutno sta na polletnem potovanju po Južni Ameriki. Kako napreduje vajina dogodivščina? Kaj sta že odkljukala, kaj vaju še čaka? Imata letalsko karto za nazaj že v žepu?
Res je, decembra sva v Čilu kupila terenski avto z vgrajeno posteljo in se z njim podala na približno polletno potovanje po Južni Ameriki. Kako napreduje? Zaenkrat po načrtu. Prve tri mesece potovanja sva imela približno začrtane, od tu naprej pa je možnosti, kako bova potovanje nadaljevala, več.
Torej, iz Santiaga (glavnega mesta Čila) sva se odpeljala proti jugu in do sedaj sva prepotovala celotno Patagonijo, ki je bila naravnost čudovita. Sledila je vožnja po argentinski vzhodni obali do Buenos Airesa, nato sva obiskala nekoliko manj poznano državo Urugvaj, trenutno pa sva v Braziliji.
V tem času lahko rečem, da sva odkljukala najino veliko željo tega potovanja: videti pumo v naravi. To srečo sva imela v parku Torres del Paine, na jugu Čila, tekom enega izmed najinih trekingov. Ne samo, da sva videla pumo, videla sva pumo pri lovu! Bilo je fantastično in nepozabno. Težko rečeva, da sva odkljukala Patagonijo, ker nama je bila tako zelo lepa in tako pisana na kožo, da si želiva še kdaj tja.
V naslednjih tednih bova potovala po Braziliji, sledi Paragvaj, sever Argentine in Čila, nato pa Bolivija in Peru … Sproti delava plan, ga obračava in prilagajava glede na trenutne želje in pa seveda na vreme.
Karte za domov še nimava, ker še ne veva, kje točno bova uspela prodati najin avto in kje bi želela zaključiti potovanje.
Kje smo vaju ujeli? Vama je torej uspelo ujeti karneval v Riu?
Ja, ravno sva v Rio de Janeiru. Karneval je bil spektakularen in sva nad njim čisto navdušena. Koliko barv, koliko glasbe, kakšni ritmi. Res, noro!
Kakšni so občutki, ko pustiš službo, spakiraš najnujnejše, vse ostalo, kar bo čakalo doma, pospraviš v škatle, odjaviš pošto, naročnine … skratka, ko daš življenje v Sloveniji “na pavzo”?
Občutki so mešani. Ko sva se odločila za to potezo, sva bila sprva navdušena, da uresničujeva svoje sanje. Ko pa se je bilo treba izseliti iz stanovanja, vse spakirati, oddati najini domači živali v varstvo … takrat pa je bilo res težko. Težko sva se poslovila tudi od svojih starih staršev (starši bodo že poskrbeli zase ;)) in samo upava, da se jim zdravje drastično ne poslabša v najini odsotnosti. Stisnilo naju je, ko sva se zavedla, da zapuščava najin dom in da se tja ne bova več vrnila. Ko sva pospravila zadnjo škatlo k Rokovim staršem na podstrešje, sva postala »brezdomca«. Stabilno življenje, varnost in toplino doma sva zamenjala za pol leta »svobode«. V tistih trenutkih je vse skupaj zvenelo kar malo neumno.
Potem, ko sva končno odpotovala, pa je bilo lažje. Stvari so se začele odvijati in uživala sva vsak trenutek. Res je fenomenalen občutek svobode, ko se ti na potovanju ne mudi. Ko ne gledava na uro ali na koledar in ne odštevava dni do povratnega leta. Super je, ker lahko nekje, kjer nama je všeč, ostaneva dlje časa, počakava na lepo vreme in greva takrat na treking ipd. Avto nama daje ogromno možnosti za izbiro prenočišč. Večinoma spiva v naravi, s pogledi na gore, jezera, ponoči so nad nama zvezde, zjutraj naju zbudijo ptiči … Pri tem neizmerno uživava in o življenju in rutini v Sloveniji sploh ne razmišljava.
Sedaj, ko sva že nekaj časa na poti, nama je ta način življenja postal normalen. V Patagoniji sva srečala veliko ljudi na podobnem potovanju in najino početje ni bilo več tako ekstravagantno. Šele, ko se spet pogovarjava s prijatelji ali pa z domačini tukaj, ki živijo »normalno«, ustaljeno življenje, se ob njihovem navdušenju nad najinim potovanjem zaveva, da res počneva nekaj drugačnega.
Na kakšne odzive domačih, prijateljev in znancev sta naletela ob oznanilu, da gresta na pot?
Že nekaj časa sva govorila, da si želiva na daljše potovanje, tako da so bili starši in prijatelji na to novico deloma pripravljeni. Starši sicer niso čisto razumeli, zakaj nama je tega treba, zakaj si rajši ne bi kupila in uredila svoje nepremičnine in delala na karieri, ampak konec koncev so najin odhod sprejeli in so nama pred odhodom veliko pomagali pri urejanju stvari.
Prijatelji pa so bili večinoma vsi enakega mnenja: »Vsa čast, da gresta.« Vsak bi šel na tako potovanje, samo nihče se zares ne bi odločil za to. So tudi obljubljali, da pridejo na obisk, pa verjetno ne bo nič iz tega (smeh).
Kakšen tip popotnikov sta?
Hm, težko vprašanje, kakšni pa so tipi popotnikov? Recimo, da se najlažje opiševa takole: Na potovanjih sva najrajši v naravi, čim bolj sama, da jo lahko doživiva na najbolj pristen način. Na poti se raje kot v mestu ustaviva v kakšni vasi. Rok gre tam ponavadi k frizerju ali pa ima kakšno podobno idejo, Katarina pa čisto naključno najde kakšne mlade punce ze klepet. Vstaneva še pred soncem, da greva hodit v hribe ali gledat sončni vzhod. Voziva se tudi cel dan, da prideva do kakšnega zanimivega in manj poznanega nacionalnega parka.
Nimava želje videti vseh znamenitosti v določenem kraju, nimava npr. UNESCO seznama. Rajši sama izbrskava kakšen zanimiv kotiček, nekaj ne toliko poznanega ali pa sproti najdeva kaj takega. Skoraj ves čas kampirava, da sva bliže naravi in da se lahko zbujava na lepih lokacijah. Narediva si le okviren plan, ki ga sproti prilagajava in spreminjava. Rada se druživa z domačini in slišiva njihovo mnenje in pogled na določeno državo. Sva zelo kritična – do sebe, najinih sopotnikov in drugih, tudi do destinacij, ki jih obiščeva.
Velik del potovanj sta izvedla z avtomobilom. Na kaj moramo biti pozorni pri najemih oz nakupih avtomobilov v tujini?
Ja, avto je za naju odličen način potovanja, saj nama daje ogromno svobode. Pri najemu je treba biti pozoren na drobni tisk in vedno preveriti vnaprej, kaj je vključeno v ceno in kaj se doplača. Pri prevzemu avtomobila ga midva vedno zelo natančno preveriva – ali ima tisto, kar je bilo obljubljeno, oziroma, če nima kakšne praske preveč. Prav tako avto tudi slikava z vseh strani, da imava jasen dokaz o obstoječih poškodbah.
Nakup avtomobila v tujini pa gre po enakem postopku kot v Sloveniji: najprej najdeš avto, potem ga pelješ k mehaniku, ki ti pove za morebitne težave in nato avto kupiš. Kot tujec pa žal avta ne moreš enostavno kupiti v vseh državah. V Čilu je bil postopek nakupa precej enostaven, že recimo sosednja Argentina pa je prava nočna mora, kar se tega tiče.
Do kakšnih sklepov sta prišla po treh mesecih življenja v avtomobilu?
Pred samim seboj ne moreš ubežati. Včasih sva si mislila, da bo vse drugače, ko bova na drugem koncu sveta. Ampak ni. Sva enaki osebi – v Sloveniji ali v Južni Ameriki. Imava enake težave, enake stvari naju pestijo, le da so morda v drugačni podobi.
Druga stvar pa je, da se da živeti tudi na zelo majhni površini in da res ne potrebuješ veliko. Prej sva živela v stanovanju s skoraj 100 kvadratnimi metri, sedaj pa sva v avtu, kjer je morda 6 kvadratnih metrov. Pa se kar da preživeti in nisva se še pobila (smeh).
Ustvarjata popotniški blog Lahkih nog naokrog. Ciljata na to, da bo postal vajina prva služba?
Hm, niti ne. Na blog piševa najine pristne izkušnje, najine spomine in z veseljem podeliva tudi nasvete za druge popotnike. Za naju je popotniški blog odkrito mnenje posameznika na podlagi lastnih izkušenj.
Zdi se nama, da ko blog postane vir prihodka, se spremeni način pisanja, veliko je nekih »sodelovanj« in reklam. Tako blog izgubi prvotni namen, ni več pristna izkušnja, pač pa plačana izkušnja. Midva se tega nekoliko bojiva, saj se ne želiva »prodati« in izgubiti svoje integritete.
Seveda sva vesela, da naju dostikrat kdo povabi k sodelovanju in kadar lahko z blogom kaj zasluživa, je pa zaenkrat to bolj poredko, saj sva pri izbiri sodelovanj zelo izbirčna.
Katera je najbolj brana objava vseh časov na vajinem blogu? Kdo so vajini bralci?
Najbolj brana objava je Načrt potovanja po Omanu. Tak načrt napiševa po vsakem potovanju, kjer točno predstaviva prepotovano pot, lokacije spanja, prevožene kilometre itd. Očitno je Oman izredno priljubljena destinacija med Slovenci.
Najini bralci so seveda Slovenci, saj je blog v slovenskem jeziku. Prevladujejo samostojni popotniki najine starosti. Sva pa zelo vesela, da zadnje čase dobivava vedno več sporočil in vprašanj od nekoliko starejših popotnikov in tudi družin z otroki.
Na kakšen način si financirata svoje potovanje? Iz prihrankov, bloga, dela na poti ali kaj tretjega?
Prihranki, prihranki, prihranki (smeh). Na potovanju ne delava, ker sva tu le pol leta in z namenom, da se spočijeva oz. da res uživava. Je pa že z blogom dovolj dela.
Pravijo, da ljudi zares spoznaš šele na dolgih potovanjih. Zaradi kateri stvari si na poti najpogosteje skočita v lase?
Težko je reči zaradi česar, bolj bi lahko definirala, kdaj se skregava. To je takrat, kadar sva lačna, utrujena, kadar nama je vroče ali pa naju zelo zebe. Roka najbolj zdela lakota in takrat postane grozno siten, Katarino pa zadnje čase sesuje vročina in tropska vlaga.V takih situacijah naju zmoti vse in skregava se zaradi čisto brezveznih stvari, recimo, kje je sprej proti komarjem, zakaj je postelja v avtu razmetana, kdo je dal kam ključe od avta itd.
Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?
Težko. Tu, v Riu, sva šla eno popoldne na ulični karneval brez vsega. Niti telefonov nisva vzela s seboj. Razlog je predvsem v varnosti, saj so ti karnevali znani po žeparjenju. In bilo nama je kar malo hecno. Po eni strani je bilo osvobajajoče, ker ni bilo skrbi za fotoaparat in misli na to, kako bova naredila čim lepšo fotografijo. Po drugi strani pa sva videla toliko situacij, ki bi jih lahko fotografirala.
5 stvari, ki jih najprej spakirata?
Katarina vzame potna lista za oba, Rok prinese vso kamping in pohodniško opremo, potem Katarina vzame svoj mobitel in obvezno polnilec, ker je mobi vedno prazen, Rok vzame svojo rdečo buff rutko, Katarina pa še svoj potovalni dnevnik.
Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o popotnikih in potovanjih?
Večina ljudi misli, da je za potovanja potrebno ogromno denarja in ogromno dopusta. Pa temu ni čisto tako. Z malo iznajdljivosti se da veliko potovati kljub omejitvam. Midva sva vsa leta do sedaj potovala, kolikor je pač Katarinin dopust omogočal (Rok je samozaposlen, zato njemu nihče ne določa števila dni dopusta). Preden sva bila zaposlena sva imela oba le Zoisovi štipendiji, pa sva kljub temu videla Avstralijo, Maroko in velik del Evrope.
Pa o popotniških blogerjih?
Da blogerji dobijo denar za potovanja, da jih hoteli kar vabijo, da spijo pri njih, da je enostavno služiti s popotniškim blogom. Verjemite, ni lahko. Dela z blogom je veliko, potovanja tudi nekaj stanejo, zaslužkov pa ni veliko.
Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?
Sami si naredite svoj plan potovanja. Raziščite destinacijo, brskajte po spletu, berite knjige, najdite stvari, ki so vam zanimive. Nikakor pa ne kopirajte potovanja nekoga drugega. Vsak ima svoj okus in svoje interese, zato vas ne bodo navdušile iste stvari.
Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?
– Amok fish v Kambodži
– Polnjeni paradižniki v Italiji (okolica Rima)
– Boerewors (zvita klobasa iz mesa springbok antilope) v Južni Afriki
Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?
Rok: 10h vožnja po luknjasti cesti v Maroku s prebavnimi motnjami in vročino.
Katarina: prigoda z vlaka v Španiji, ko me je nek perverznež ves čas slikal v dekolte.
Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?
Čisto pitno vodo na vsaki pipi in brez okusa po kloru. In pa varno državo, kjer se brez težav kadar koli in kjer koli sprehajava naokrog. Pa seveda kvalitetno hrano iz domačih vrtov, nič gensko spremenjeno in relativno dobro socialno varnost, zdravstveno zavarovanje, brezplačno izobrazbo … Šele ko greš malo v tujino, vidiš, kako dobro nam je v Sloveniji.
Rok dodaja: pa grmado pri Šmonu na Bledu.
HITRIH 6
Najljubša država: Rok: Slovenija, Katarina: Avstralija
Najljubše mesto: Rok: Helsinki, Katarina: Berlin
Najljubša plaža: Rok: Beloruski Maldivi, Belorusija, Katarina: Lime Cay, Jamajka
Najljubša kulinarika: Rok: azijska, Katarina: tista od moje babice
Naljubši način transporta: Rok: avto, itak!, Katarina: najin trenutni avto z vgrajeno posteljo (Toyota 4runner, 4×4)
Najljubši jezik: Rok: ruščina, Katarina: nemčina z berlinskim naglasom
Foto: arhiv Katarine in Roka Hočevar, Lahkih nog naokrog
Katarini in Roku lahko sledite na blogu Lahkih nog naokrog, fotoutrinke njune dogodivščine pa ujamete tudi na Instagramu.
Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!
Priporočamo še: Pustila službo, prihranke za hišo pa namenila za potovanje po Aziji #intervju
PREBERITE ŠE:
Slovenka, ki govori kitajsko in jo čaka plemiška korejska poroka #intervju
“Z malce iznajdljivosti so potovanja v oddaljene kraje cenovno primerljiva Hrvaški” #intervju
Ste že slišali za Lucina potepanja? To je uporaben popotniški blog, za katerim stoji Lucija Pusovnik. S partnerjem Klemnom obožujeta potovanja, svoje dogodivščine in uporabne nasvete pa delita tudi s svojimi bralci.
“Čeprav sva si karakterno precej različna, skupaj deliva isto ljubezen in to je ljubezen do potovanj,” sta nam zaupala v tokratnem Vandraj intervjuju. Kaj sta nam še povedala ustvarjalca bloga Lucina potepanja?
Kje smo vaju ujeli tokrat?
Trenutno sva doma, ampak že počasi načrtujeva, kam jo bova mahnila letos.
Kolikšen del leta preživita na potovanjih?
Vsako leto poskušava potovati čim več, vseeno pa sva omejena s številom dni letnega dopusta. Ponavadi dopust kombinirava s prazniki, tako, da lahko ostaneva kakšen dan na poti več, nekako pa sva na leto okoli 35-40 dni na poti.
Kako izbirata naslednjo destinacijo?
Načeloma imava nek »bucket list« željenih destinacij, po katerem potem izbirava destinacije. Vsekakor pa ima veliko vlogo pri izbiri destinacije tudi cena letalske karte.
Katero od preteklih potovanj vama ja najbolj pri srcu?
Verjetno kar najino prvo potovanje na Tajsko, saj naju je popoloma očarala. Na tem potovanju sva tudi ugotovila, da želiva to početi vse življenje.
Kako dolgo ustvarjata svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?
Blog Lucina potepanja ustvarjava okoli 3 leta, nastal pa je iz čisto preprostega razloga. Najine popotniške fotografije in spomine sva želela nekam shraniti in ena od najbolj optimalnih stvari je bil nekakšen virtualni dnevnik oz. blog. Ker sva dobivala vedno več vprašanj, povezanih s potovanji, sva blog prilagodila do te mere, da podava čim več uporabnih informacij in izkušenj pridobljenih tekom najinih potovanj.
Katera je najbolj brana objava vseh časov?
Na blogu sta najbolj brani 2 objavi. Prva je tista, v kateri sva naredila cenovno primerjavo med Balijem in Hrvaško, sledi pa ji objava z naslovom Od kje nama denar za potovanja.
Na kakšen način si torej financirata svoje poti? Z blogom tudi služita?
Potovanja financirava tako, da hodiva v službo in nekaj malega vsak s svojim hobijem. Z blogom zaenkrat še ne služiva, bi si pa v prihodnosti vsekakor želela imeti tudi kakšno dobrobit zaradi bloga.
Kdo so vajini bralci? Prevladujejo Slovenci ali tujci?
Blog od začetka piševa v slovenščini, zato je tudi največ bralcev iz Slovenije. Pred nekaj časa sva začela objave pisati tudi v angleščini in se malo bolj posvečati Instagramu, tako, da počasi prihajajo tudi tuji bralci.
Imata na potovanjih tudi kaj stika z lokalci? Kje so vama najbolj prirasli k srcu?
Potovanje brez stika lokalcev si težko predstavljava. Zelo so naju presenetil nasmejani Tajci, najbolj pa sva navdušena nad gostoljubnostjo v balkansih državah, zato se v ta del sveta vedno rada vračava.
Si predstavjata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?
Ne, tega si pa res ne predstavljava. Nekako sva vedno v lovu za kakšno super fotko ali videom, s katerimi lahko kasneje vsaj malo podoživljava potovanja.
Kakšen tip popotnikov sta?
Spadava bolj v skupino aktivnih popotnikov. Rada odkrivava nove stvari, hodiva na trekinge, poskušava novo hrano … Ležanje na plaži je za naju le za kakšen dan ali dva.
5 stvari, ki jih najprej spakirata?
Potni list, beležko za sprotne zapiske, bančno kartico, fotoaparat in sončna očala.
Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?
Vsekakor to, da je včasih super iti iz svoje cone udobja in izven uhojenih poti, ker ponavadi ravno takrat odkrijemo ali doživimo nekaj novega.
Kaj pa tistim, ki bi svoja potovanja radi prelili v zapise na blogu?
Svetovala bi, da naj kar poskusijo, saj ustvariti blog ni tako težko, kot je videti na prvi pogled. Potrebna je predvsem volja in vztrajnost.
Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?
Defenitivno je na prvem mestu tajski Pad Thai, navdušena sva bila tudi nad vegeterijanskim tajinom (Maroko) in morda še vietnamska juha Pho.
Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?
K sreči nimava neke neprijetne izkušnje s potovanj. Mogoče bi izpostavila le mojo izgubljeno prtljago v Maroku. Je bil kar podvig poiskati primerna oblačila in ostale stvari. K sreči so prtljago naslednji dan že našli.
Katera destinacija je presegla vajina pričakovanja in katera vaju je razočarala?
Lahko rečeva, da naju je Tajska nekako najbolj navdušila, morda tudi zaradi tega, ker je bilo to najino prvo potovanje. Morava pa reči, da naju razočarala ni dejansko še nobena destinacija, saj ima vsaka svoje prednosti in slabosti, nisva pa bila nad nobeno razočarana, da bi jo lahko izpostavila.
Kakšne so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?
Največja zmota je verjetno ta, da so potovanja zelo draga. Res je, da potovanja nekaj stanejo, vendar veliko ljudi misli, da če greš na potovanje v kakšne oddaljene kraje, da potrebuješ veliko denarja. Z malce iznajdljivosti in prilagodljivosti, so takšna potovanja cenovno lahko primerljiva tudi z dopustovanjem na Hrvaški.
Pa o blogerjih?
Misliva, da je največja zmota o blogerjih ta, da imamo veliko stvari zastonj, v zameno za kakšno objavo na blogu. Veliko ljudi tudi misli, da je pisanje bloga precej enostavna zadeva, v resnici pa je potrebno vložiti veliko časa in truda. Če želiš imeti privlačen blog, je, poleg pisanja objav, potrebno poskrbeti še za dobre fotografije, jih urediti, včasih celo posneti kakšen video. Pri vsem skupaj je potrebno tudi vsaj malo poznati socialna omrežja, da se doseže večja prepoznavnost in berljivost.
Kakšnih življenskih lekcij so vaju naučila potovanja?
Potovanja so naju naučila veliko. V prvi vrsti je seveda strpnost in sprejemanje vseh, ne glede na videz, raso, barvo kože in jezik in pa tudi to, da se naučiš biti samostojen in da se v življenju znajdeš in zaneseš nase. Največja lekcija, ki sva jo kot par dobila na potovanjih, je ta, da morava znati sodelovati, se pogovarjati in prilagajati, kar pa seveda pride zelo prav v medsebojnem odnosu.
Kdaj bloganje preraste v posel?
Verjetno takrat, ko ti blog prinese dovolj financ za življenje in ne rabiš hodit v redno službo.
Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?
Morda se sliši smešno, ampak najbolj pogrešava govejo juho.
Hitrih 6:
Naj država: Tajska
Naj mesto: Ubud
Naj plaža: Nang Yuan
Naj kulinarika: tajska
Naj transport: letalo
Naj jezik: angleški
Foto: arhiv Lucina potepanja
Luciji in Klemnu lahko sledite na blogu Lucina potepanja ali na Instagramu.
Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!
PREBERITE ŠE:
Slovenka, ki govori kitajsko in jo čaka plemiška korejska poroka #intervju
