V tokratnem intervjuju je o tem, kakšna izkušnja je bilo njeno prostovoljno delo v Gambiji, z nami delila Aleksandra Todorović Novak.
Aleksandra Todorović Novak se je z idejo o obisku te afriške dežele začela resneje poigravati, ko je na Siciliji spoznala Gambijca. Ko je govoril o svoji deželi, jo je tako navdušil, da si je rekla: »Naslednje leto grem tja!« In to je bil povod za njeno prostovoljno delo v Gambiji.
“Ko sem prispela v Gambijo, me je fant iz Sicilije povezal z njegovo družino, kar je naredilo mojo izkušnjo še bolj posebno, saj sem imela vpogled v njihovo družinsko življenje in odnose, tradicijo. Z njegovim bratom in sestro sem se za tri dni celo odpravila iz glavnega mesta, stran od prostovoljcev, na pravo Gambijsko podeželje in z njimi preživela praznično-festivalski tabaski. Imela sem srečo, saj so bili eni bolj razgledanih ljudi, kar sem jih spoznala in so odgovorili na milijon mojih vprašanj o kulturi, veri, politiki in življenu v Gambiji nasploh. Za povrh pa sem dobila še napotke za življenje in videla, kako malo je potrebno, da si srečen. Ti ljudje so res izjemni,” pravi Aleksandra. Več o njeni dogodivščini pa v spodnjem Vandraj intervjuju.
Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?
Sem Aleksandra T. Novak, prihajam s Ptuja, že 4. leto pa živim v Ljubljani. Če moram izpostaviti eno pozitivno lastnost, bi najverjetneje rekla, da sem vedno pripravljena pomagati. Slaba lastnost bi bila zmedenost. Sicer to v veliki meri škodi samo meni, ampak se zgodi, da je zaradi tega kdaj kdo jezen (smeh). Prijatelji zame pravijo, da sem prijazna oseba, na katero se lahko zanesejo ali obrnejo ob slabih dneh. Moja strast so potovanja in živali, v zadnjem času pa tudi potapljanje. Kdorkoli me vsaj malo pozna, ve, da so to teme, ki jih v pogovoru z mano ne načneš, če se ti mudi. Če želite objektivno mnenje o določeni državi, nisem pravi naslov. Vse me navduši.
Pred dvema letoma ste se odpravili na prostovoljno delo v Gambijo. Kako ste se znašli v tej vlogi, kakšni so pogoji zanjo in skozi kakšen postopek morajo prostovoljci pred odhodom?
Sama bi rekla, da sem se v vlogi prostovoljke znašla odlično. Seveda pa mogoče nisem prava oseba, ki lahko to oceni. To bi morali povedati tisti, ki so takrat že imeli več izkušenj s prostovoljstvom. Vsekakor pa lahko rečem, da nisem imela večjih težav. Hitro sem se znašla in vživela, vse me je zanimalo, kar so seveda opazili tudi domačini. Z nekaterimi sem še danes v stiku in bom verjetno za vedno. Ne le z domačini, tudi z nekaterimi prostovoljkami.
Preden sem se odpravila, so mi vsi govorili, da bo to odlična izkušnja, hkrati pa kulturni šok. Tega nisem doživela in sem mislila, da ga pač nikoli ne bom. Pa sem ga. Ko sem se vrnila v Slovenijo. Mislim, da je želja en in edini pogoj, ki ga potrebuješ za prostovoljno delo. Drugih omejitev ni. Če si nekaj želiš, greš v stvari z odprtim srcem in se hitro in z veseljem privadiš na nove razmere.
Sama sem se odločila, da bom v Gambiji opravljala obvezno prakso, zato je bil moj postopek malo bolj zakompliciran. Najprej sem se morala dogovoriti s fakulteto, da mi bodo sploh priznali takšne vrste prakso, nato pa se je začelo iskanje primerne institucije v Gambiji, saj do takrat organizacija, s katero sem se odpravila, ni imela prostovoljcev, ki bi delali z živalmi. Delajo v šoli (in v manjšem obsegu v laboratoriju). Nato je sledilo urejanje “štipendije” in prijava na razpis, nakup letalskih kart pa cepljenje, pridobitev vize …
.
Prostovoljci smo se pred odhodom tudi večkrat sestali. Predstavili so nam Gambijo ter kako poteka delo v šoli. Glede na to, da sem jaz delala v rezervatu za živali, mi te informacije niso preveč koristile. Seveda pa je razumljivo, da mi niso mogli podati nobenih informacij/izkušenj, saj sem bila prva prostovoljka, ki ni delala v šoli. To sem sprejela kot izziv in moram priznati, da mi je bilo kar malo všeč, da sem prva, ki se bo v tem preizkusila. Tudi na “običajnih” potovanjih rada zavijem na manj turistične točke, hkrati pa uživam v reševanju problemov z lokalnim prevozom. Seveda so nam povedali tudi, kje moramo biti pazljivi in česa ne smemo početi.
Koliko časa ste preživeli v Gambiji in kakšne so bile vaše zadolžitve? Lahko predstavite tipičen delovni dan/teden?
V Gambiji sem preživela 2 meseca, običajni tabor pa traja 3 tedne. Malo več kot 1 mesec sem delala v naravnem rezervatu Abuko (Abuko nature reserve), nato pa sem se želela preizkusiti še pri delu v šoli. Ker se je takrat poletni tabor že končal, sem se pridružila nekaj prostovoljkam, ki so še ostale v Gambiji pri delu z otroki na “parceli”. Ta parcela je takrat bila še nedokončana šola oz. karierni center, ki jo gradi organizacija, s katero sem se odpravila na prostovoljno delo.
Moja zadolžitev je bila v prvi vrsti delo v rezervatu in pisanje poročila za šolo. Drugi del mi ni šel najbolje od rok in sem se hitro odločila, da bom poročilo spisala, ko sem vrnem domov. Čas v Gambiji se mi je zdel preveč dragocen, da bi popoldneve zapravila za tipkanje po računalniku.
Dan se je pričel ob osmi uri zjutraj s kuhanjem kave. Ta je v Gambiji še posebno fina, saj mleti kavi dodajo začimbo kardamom. Približno ob pol devetih sem se iz nastanitve odpravila na pot, ki je trajala … odvisno od prometa. Od pol do ene ure. Seveda so v rezervatu razumeli, zakaj sem kakšen dan prišla pozneje. Tam tako ali tako velja drug čas. Gambijski čas.
Vsako jutro je bilo najprej treba pregledati poti čez park in nahraniti živali. Veliko dela je bilo z urejanjem poti, saj je bil čas deževnega obdobja in vegetacija je bila v razcvetu. Kosili smo z mačetami, s peskom polnili vreče, da smo jih lahko nastavili na bolj blatne predele, popravljali lesene brvi, ki so speljane čez zamočvirjena območja … Običajnega dneva ni bilo. Vsak je bil drugačen od prejšnjega. Vsaj enkrat na teden smo dobili kakšno novo žival, ki jo je carinska policija zaplenila prekupčevalcem. Poiskati smo morali ustrezen del parka, kjer smo jo izpustili, če je bila poškodovana, pa so jo najprej pregledali in dali v rehabilitacijo.
.
Vodila sem nekaj šolskih izletov. Zastavili smo tudi dvotedenski poiskus, kjer smo želeli popisati vse vrste dvoživk, ki živijo v parku, da bi ugotovili, če se je naselila ali vrnila kakšna vrsta. Redni obhodi parka so bili obvezni. Preizkusila sem se v vsem in imela sem se več kot odlično. Ekipa je bila zabavna in polna znanja.
Večinoma me ljudje vprašajo za “velikih 5”. Teh v Gambiji ni. Je pa pravo bogastvo vsega ostalega. Če opice ne vidiš kakšno uro, bi lahko rekli, da imaš nesrečo. Drugače je s krokodili, ki večino dneva preživijo v močvirju. Kljub temu sem imela srečo videti krokodila, ki se je pognal iz vode v zrak, ko je ujel veliko ribo. Največja žival, s katero sem delala, je bila hijena. So veliko večje, kot so videti na televiziji in so v bistvu zelo prikupne. K parku spada tudi ogromno območje reke z mangrovami. S čolnom smo se dvakrat odpravili po reki. Torej, precej pester urnik.
Popoldnevi so bili enako raznoliki kot delo. Od zelo sproščenih uživanj na plaži v odlični družbi prostovoljk do napete nogometne tekme z domačini. Vikendi so bili rezervirani za izlete po Gambiji in v Senegal.
Kakšno je življenje v Gambiji? Takšno, kot ste si predstavljali, da bo, še preden ste se znašli tam?
Veliko afriških držav je bolj razvitih, kot si večina ljudi predstavlja. Ampak Gambija je ena najrevnejših držav v Afriki in je v veliki meri ostala zelo pristna. Skozi državo pelje ena večja asfaltirana cesta. Lokalne ceste so v veliki večini peščene in prašne. Prevozna sredstva so stari mercedezi, velikokrat pa lahko srečamo konjske vprege. Lokalni prevoz je mini-kombi v katerega “naložijo” približno 12 človeških duš, pa še kakšno živalsko na streho, če je treba.
Ker sem se veliko vozila, mi je promet ostal posebej v spominu. Z vsako vožnjo si bogatejši za eno izkušnjo. Enkrat sem imela na poti na delo manjšo nesrečo in še danes ne vem, kako naj jo poimenujem. Kako poimenuješ nesrečo, ko se v tvoje vozilo zaleti konj, ki se ni uspel pravočasno zaustaviti? Enkrat sem iz avta videla albino črno deklico. Prava lepotica! Med vožnjo, ko sem tiščala roko čez okno, sem dobila “high-five”. Ženske v Gambiji nosijo tradicionalne, pisane obleke. Prava paša za oči … Ob morju pa je kljub temu veliko bogatih resortov z bazeni za turiste. O tem vem samo, da so tam.
Če te ne preseneti okolica, te preseneti avto, za katerega se sprašuješ, kako to, da še sploh vozi ali pa izjemno prijazen voznik, ki celo pot klepeta s teboj. Povsod je polno razposajanih otrok. Največje mesto Serrekunda je ena velika vas s središčem – tržnico. Prostovoljke smo bile na začetku ogorčene, ker je res umazano, nato pa smo se navadile in z veseljem zahajale tja. Kupiš lahko vse. Vse. Takšno Afriko sem si predstavljala in želela. Ampak je kljub temu presegla moja pričakovanja.
Kaj si želite, da bi vedeli, preden ste se podali na takšno pot?
Morda bi se bolj čustveno pripravila na odhod.
Lahko izpostavite tri najbolj nenavadne in tri najbolj ganljive, pozitivne trenutke vašega obiska?
- Prvi dan, ko sem šla na sprehod, da bi spoznala okolico svojega doma sem se zapletla v pogovor o rasizmu z domačinom. Na neki točki je ta iz tal pobral pest peska, ki mu je počasi spolzel čez prste in ob tem pripomnil: “Can you separate red, white, black and yellow fragments? You can’t even see the difference. That´s how it should be. We are all the same.” Sicer sem kasneje spoznala, da so vsi Gambijci polni takšnih modrosti, ampak v tistem trenutku me je tako presenetilo, da sem potočila kakšno solzo ali dve.
- Tuširanje pod palmo. Odpravili smo se na trodnevni izlet, tuša pa nikjer. Domačini imajo v “kopalnicah” ogromne posode z vodo. V te segajo z manjšimi posodicami in se polivajo z vodo. Drug dan izleta, pozno popoldan, ko smo prispeli do nastanitve je začelo močno nalivati. Opazila sem curek, ki je tekel iz palminega lista. S kolegico sva oblekli kopalke in se stuširali. Jaz sem si umila še lase. Mislim da je to bil najboljši tuš v mojem življenju.
- Odhod iz Gambije. Mislim, da sem jokala že 4 dni prej, cel let in še kak mesec doma. Ni bilo sile, ki bi me zaustavila.
Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o prostovoljnem delu?
Odvisno, kakšno prostovoljno delo opravljaš. Moja največja zmota pred odhodom v Gambijo je bila, da grem zato, da bom pomagala. Drži, da so revni in potrebujejo bolj učinkovit sistem na vseh področjih, zaradi sveta okoli njih. Ampak sama bi najraje videla, da ostane vse nedotaknjeno. Ljudje so srečni. Nisem pomagala, ampak so oni pomagali meni.
Kako ste ga izkoristili prosi čas med delom?
Prosti so bili popoldnevi in vikendi. Ob popoldnevih sem se družila ali s prostovoljkami ali z domačini. Igranje nogometa na plaži, kopanje ali včasih samo poležavanje, šla sem na nogometne tekme, učila sem se igrati afriške bobne, šla na tekmo rokoborbe, na tržnico, se družila na kraft marketu, obiskala monkey-park, ogledala sem si nekatere mošeje, povabila sodelavce k sebi domov, učila sem se kuhati gambijske jedi, sladice … Redko sem bila doma. Vsak vikend smo se odpravili na izlete po državi. Najdaljši je bil 3 dni, prespali pa smo vsak dan drugje. Prosto je bilo tudi ob njihovih praznikih.
Imate morda tudi informacije, kako je s prostovoljstvom v trenutnih razmerah? Pomoči potrebnih je ob tem zagotovo še več, pa prostovoljcev?
Še vedno so zdravniki in humanitarni delavci, ampak število prostovoljcev, ki pomagajo pri delu z živalmi ali pomagajo v šolah, je seveda manjše. Zagotovo bo velik izpad znanja, saj večina otrok nima računalnika za delo na daljavo, če pa ga že imajo, je iternet tako slab, da si niti približno ne predstavljam, kako bi naj to funkcioniralo. Zraven tega pa je še drag kot žafran. Veliko dražji kot pri nas. Ne vem, kdo si ga sploh lahko privošči. Kolikor vem šola trenutno poteka, če pa jih spet zaprejo, je ta čas izgubljen. Organizacija Za otroke sveta je uspela dokončati gradnjo šole oz. kariernega centra. Imajo veliko udeležbo in delajo vsak dan od 9.00 – 13.00.
Ker gre torej za prostovoljstvo, ne govorimo o plačanem delu. Kako pa je s stroški potovanja, letalsko karto, namestitvijo, hrano in ostalim? Prostovoljci si svoje stroške verjetno krijejo sami?
Vse stroške si prostovoljci krijejo sami. Letalska karta, cepljenje, hrana, voda, prenočišče, izleti, prevoz na delo, prevoz iz/na letališče … Vse. Na koncu je kar veliko. Mogoče še več, kot si pričakoval. V mojem primeru so bili stroški večji zaradi moje zapravljivosti za hrano, obleke, izlete, spominke. Vse je bilo tako okusno in lepo. A številka spet ni tako visoka, da si takšne izkušnje delaven in nekaj časa zelo varčen študent ne bi mogel privoščiti. Ampak to je bistvo, kajne? Varčuješ in greš. Ceniš. Na koncu je vredno.
Ste poleg prostovoljstva v Gambiji kaj podobnega že počeli kje drugje?
Bila sem že prostovoljka v Sloveniji, ampak samo za kakšen dan. Nato je prišla Gambija. Letos pa sem kot prostovoljka delala tudi v Izoli na Kino Otoku. Odlično. Prepričana sem, da se bom posluževala prostovoljstva tudi v prihodnje in v čim večjem obsegu.
HITRIH 6
Najljubša država: Lahko vsaj 2? Gambija in Jordanija.
Najljubše mesto: Pretežko vprašanje.
Najljubša plaža: Hin Wong bay (Koh Tao, Tajska).
Najljubša kulinarika: Vse J
Naljubši način transporta: Po cesti.
Najljubši jezik: Španščina.
Foto: osebni arhiv
Foto: Panorama Glass Lodge
