Nina Štajner o življenju med Slovenijo in Kitajsko

Nina Štajner je arhitektka in notranja oblikovalka, ki stoji za blogom Kitchy World, zadnje leto pa je eden od njenih domačih naslovov tudi na Kitajskem.

Nina Štajner namreč živi med Slovenijo in Kitajsko, natančneje v mestu Suzhou, ki leži zahodno od Šanghaja. Česa se na Kitajskem nikoli ne bo mogla navaditi in kaj jo tam navdušuje, kateri so obiska vredni kotički in kako se znajde v tem velikem mestu, preverite v tokratnem Vandraj intervjuju.

Kdaj vas je odneslo na Kitajsko in kako pogosto se vračate v Slovenijo?

Partnerju se je ponudila priložnost za službo na Kitajskem in tako sva se odločila sprejeti izziv. Meni ni bilo lahko, saj sem v Sloveniji s trdim delom ustvarila svojo kariero, ki me izpolnjuje in jo obožujem. Zato svoj čas delim na pol – malo delam »na daljavo« in z nepogrešljivo pomočjo sodelavke Mateje Katje Vrtovec Jerančič, malo pa sem v Sloveniji. 

Tržnica tekstila

Kakšen je bil sam prehod iz mirnega življenja v Ljubljani v mesto, kjer je za več Slovenij prebivalstva?

Ljubljana ima srečo, da je (evropska) prestolnica z veliko zgodovine in živahnim kulturnim življenjem. Suzhou ima morda res petkrat več prebivalcev kot cela Slovenija, družabno življenje pa je bolj ali manj eno samo mrtvilo. Razen če si študent, klubska scena je – menda – kar divja.

Takole daleč na vzhodu se človek potem večinoma druži z drugimi expati, izseljenci, kar je zelo zanimivo, saj spoznavaš ljudi res z vsega sveta.

Kaj je najboljše, kar ste odnesli od življenja na drugem kontitentu? 

Da je Evropa – in Slovenija – v večini pogledov res raj!

Ninina pisarna na Kitajskem

Je v kitajski kulturi kaj takšnega, česar ste se težko navadili in kaj bi z veseljem prenesli tudi v domovino? 

Nikoli se ne bom navadila prerivanja in pljuvanja, bom pa zelo pogrešala njihovo neizmerno ustrežljivost. Zelo pri srcu mi je tudi njihova tradicionalna estetika. 

Ste poleg mesta, kjer živite, raziskali še kakšen del Kitajske? 

Priznam, da sva raje kot Kitajsko ‘raziskala’  bližnje bolj tropske otoke FIlipinov, Indonezije in Tajske. Seveda sem obiskala veliki zid, imam pa še dolg seznam krajev, ki jih želim videti na Kitajskem … začenši s pandami v Chengduju.

Veliki kitajski zid

[O mestu:]

Živite v kraju Suzhou, ki je okoli 60 km oddaljen od Šanghaja. Kako drugačen je od življenja, ki ste ga bili vajeni v Ljubljani? Kaj vas v njem najbolj navdušuje?

Dnevno življenje niti ni toliko drugačno od življenja v Ljubljani; čez dan delava, zvečer greva na večerjo, ob vikendih se druživa s prijatelji ali pa ‘pobegneva’ v bolj metropolitanski Šanghaj.

Suzhou Lingering garden

Na Kitajskem me brez dvoma najbolj navdušuje tehnološka naprednost in možnost, da ti karkoli ob skoraj katerikoli uri dostavijo na dom. Udobje spletnega nakupovanja je nepredstavljivo; kupiti pa se da prav vse, za sprejemljivo ceno.

Kitajska ima še eno veliko prednost: odličen javni prevoz! Vlak do Šanghaja me stane okoli 5 evrov, za pot potrebuje okoli 25 minut in je vedno brez izjeme točen. 

Suzhou, Shangfangshan

In kaj malo manj? 

Grozno frustrirajoče je pomanjkanje informacij! Naš internet je namreč blokiran, še huje pa je, da na njem ni nobenih lokalnih informacij; na kitajskem internetu pa je vse v pismenkah.

Tako lahko ob iskanju npr. pošte ali kakšne trgovine hitro izgubiš živce; za vse je treba koga vprašati ali pa se odpraviti ven in stvari fizično poiskati. Iskanje restavracij je pravi izziv; lahko imaš ime in lokacijo, pa je zadeve še vedno treba trikrat preveriti s tremi različnimi aplikacijami in narediti tri kroge okoli zgradbe, da na koncu ugotoviš, da so dotično restavracijo vmes zaprli.

Pogrešam tudi naravo. Tukaj so parki sicer zelo lepo urejeni, ampak Slovenec potrebuje konkreten hrib in gozd!

Suzhou Inustrial park

Kako bi opisali Suzhou?

Suzhou je mesto z dvatisočletno zgodovino, ki slovi po svojem starem mestnem jedru, prepredenim z vodnimi kanali. Zaradi prvovrstnih klasičnih kitajskih vrtov je zelo znana turistična destinacija.

Midva živiva med nebotičniki v novem delu mesta, zgrajenem šele v zadnjem desetletju. Ta dva dela mesta sta si različna kot noč in dan – na našem delu so široke ceste, vse je čisto in urejeno, stavbe so nove.

Meni se zdi bolj karizmatično malce zamazano, divje in prenatrpano staro mestno jedro; življenje pa je seveda bolj udobno v novem delu mesta.

Kitajski vrt

Pa tamkajšnje ljudi?

Kitajci so zelo ponosni ljudje, hkrati pa ustrežljivi, sramežljivi in prijazni.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Kitajski kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?

Kitajska je tako velika, da je težko posploševati. Jaz sem si Kitajsko vedno predstavljala nekoliko nazadnjaško, živim pa v pravem futurizmu. Seveda je ta občutek lokaliziran; mesta še vedno obdajajo precej nerazvite pokrajine. Tehnološka naprednost tu hodi z roko v roki s tradicionalnimi vrednotami. 

Vaši trije razlogi za obisk so …   

Klasični kitajski vrtovi, ‘secret’ cocktail bari in nakupovanje! 

Hong Kong

Kot arhitektki sta vam zagotovo zanimiva tudi njihova arhitektura in interier? Kako domača in funkcionalna sta?

Arhitektura se gradi hitro, pompozno in mogočno. Trajnostni razvoj in spoštovanje zgodovine v povprečju ne igrata ne vem kako velike vloge; čeprav poznam nekaj kitajskih birojev, ki prav mojstrsko prepletajo zgodovino in sodobnost.

V interierje malce brez poznavanja konteksta umeščajo ‘trendi’ kopije evropskih pohištvenih kosov. Zavidam pa jim možnosti izvedbe, ki so mogoče v svetu, kjer je možno za pravi denar kupiti vse.

Na oddihu v Kambodži, Siem Reap

 [O urbanih kotičkih kraja:]

Najljubši kotiček za sprostitev:  dom

Najboljšo kavo potrežejo v: The Press, Šanghaj

Najboljše kosilo najdete pri:  brunch v Pop American Brasserie, Šanghaj Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: kislo pekoči krompir, cmočki

Najboljši šoping je:  na aplikaciji TaoBao, ki je kot Aliexpress, ampak veliko boljše. Za poročne obleke wedding street na Tiger hill, za bisere pearl market, za blago fabric market, za modo outleti, za ponaredke fake marketi… Kitajska je res raj za nakupovanje!

Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: za to je treba v Šanghaj, v Tank Shanghai, M50 art zone ali Fosun Art Foundation

Park, kjer najraje poležavate: ob jezeru Jinji

Fosun Art Foundation

Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: manjši, manj turistični vrtovi. Suzhou ima skoraj 100 vrtov, zgolj 8 od katerih je na seznamu Unesco

Najbolj precenjena turistična točka v mestu: Guanqian street – glavna ‘shopping’ ulica, kjer se drenja množica zapravljivcev, trgovine pa nudijo samo poceni cunje in kič

Najlepši razgled nad mesto najdemo:  obala jezera Jinji zvečer ponuja lep razgled na razsvetljenje stavbe na obeh bregovih

Najboljša zabava: KTV karaoke s primerno družbo

Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: okrogla vrata v klasičnih kitajskih vrtovih

 [Uporabno:]

Kateri je najugodnejši prevoz po mestu? Metro

Pa najugodnejša pot iz Slovenije do tja?  Letalo v Šanghaj

Oddih v Bangkoku, Tajska

[Na hitro:]

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): urejala nama ga je agencija

Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10: zaradi okoliščin je nisva iskala tu

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10:  odvisno, z drugimi priseljenci se hitro spoprijateljiš, kitajskih prijateljev (še) nimava

Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): 10

Skok na Filipine

 Foto: arhiv/Nina Štajner

PREBERITE ŠE: Černobil in njegove sence skozi oči Nine Plantan #intervju

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

NINA ŠTAJNER NINA ŠTAJNER

Černobil in njegove sence skozi oči Nine Plantan #intervju

V tokratnem Vandraj intervjuju klepetam z Nino Plantan, komunikologinjo, ki rada raziskuje svet. Njen seznam kotičkov, ki jih želi ujeti še v tem življenju, je v resnici neskončen. Na njem se je pred kratkim znašla tudi Ukrajina. Zaupala nam je, katerih kotičkov Kijeva med obiskom ne smemo preskočiti, obiskala pa je tudi Pripjat, mesto, o katerem je po jedrski nesreči v elektrarni Černobil leta 1986 govoril ves svet, ki njene posledice nosi še danes.

Kdo je Nina, kako se je Černobil znašel na njenem seznamu krajev, ki si jih želi ogledati pobliže, katere so največje zmote, ki jih imamo o tako imenovani mrtvi coni in kaj jo je tam najbolj presunilo, pa tudi, kako sploh organizirati obisk v ta mračen del sveta, preverite spodaj.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Verjetno kot popotniška duša, ki išče »Je ne sais quoi«. Že od majhnega sem z vsem veseljem prebirala knjige, polne dogodivščin in vedno znova spremljala Indiano Jonesa pri norih podvigih. Zdaj pa te otroške sanje uresničujem. Ko ne potujem, kot komunikologinja pišem zgodbe za svoje podjetje na digitalni papir.

Kje smo vas ujeli tokrat in kolikšen del leta preživite med raziskovanjem novih krajev?

Novo leto sem tokrat pričakala v simpatičnem Sarajevu. Sicer pa je bilo preteklo leto z vidika potovanj prav odlično. V tujini sem preživela skupaj skoraj tri mesece.  O, vau, ko to izgovorim na glas, se šele zavem, kakšno leto je za mano.

Pred kratkim ste se vrnili s potepa po Ukrajini. Kako je pristala na seznamu destinacij, ki ste jih želeli obiskati še v repu 2019?

Vzhodnoevropske države me v zadnjem času vse bolj privlačijo. Njihova kultura in zgodovina sta zelo pestri, obenem pa so to države, ki niso obljudene in v sebi nosijo pristen čar. Ljudje so prijazni, hrana je okusna, arhitektura čudovita in hkrati lahko povadim svoje znanje slovanskih jezikov.

S čim vas je očarala in česa tam res niste pričakovali?

Kar z vsem skupaj. Lviv je npr. zelo moderno mesto in lahko uživaš v luštnih lokalih in restavracijah, se sprehajaš po mestu in iskreno, občutek ni prav nič »vzhodnoevropski«. Kijev pa je na drugi strani tipično vzhodnoevropsko mesto; ogromno parkov, razglednih točk, tipičnih vojnih spomenikov in polno ljudi na ulicah. Krasi ga ogromno pravoslavnih cerkev v čudoviti turkizni barvi in restavracij, kjer lahko poskusite tradiconalno hrano.

Katerih kotičkov Kijeva med obiskom ne smemo preskočiti?

Meni je v spominu najbolj ostal nedeljski sprehod po mestnih ulicah. Presenečena sem bila, kako ljudje po različnih kotičkih mesta razstavljajo svoja umetniška dela, ki okrušenim fasadam hiš dajejo novo upanje. Umetniška dela te počasi vodijo do bolšjega trga, ki se konča pri cerkvi sv. Andreja.

Ostale vredne ogleda lokacije v Kijevu: Golden Gate, The Motherland Monument in park okoli z muzeji, Katedrala sv. Sofije, Kiev Pechersk Lavra (obvezno v katakombe, kjer se skozi njih sprehodiš s svečo), People’s Friendship Arch, ulica okoli sv. Andreja, muzej One Street … Za ukrajinske dobrote pa predlagam restavracijo Katjušo. Mmm, še zdaj se mi cedijo sline, ko pomislim na vse tiste dobrote. Še to, Kijev je super tudi za vse ljubitelje gruzijske hrane, ki jo je v naših koncih težko »dobiti«.

Ob tem ste obiskali tudi Pripjat, mesto, o katerem je po jedrski nesreči v elektrarni Černobil leta 1986 govoril ves svet, njene posledice pa svet nosi še danes. Kako je prizorišče ene največjih jedrskih katastrof v zgodovini človeštva postalo turistična atrakcija in kaj je tja pritegnilo vas?

Černobil je morda na prvi hip res nenavadna destinacija za preživljanje svojega dopusta, a z nekega informativnega vidika so me podobne destinacije vedno privlačile. Zato se pogosto na mojem repertoarju znajdejo tudi serije in (dokumentarni) filmi o pričujočih dogodkih. Verjetno skoraj ni osebe, ki še ni slišala za HBO-jevo serijo Černobil, ki je lani na zaslone priklenila ogromno število ljudi in je najbolje ocenjena serija v 2019 na IMDb-ju. Priporočam ogled, odlična je.

Katastrofe, kot je Černobil, za seboj vedno pustijo ogromno žalostnih in herojskih zgodb, ki ti strejo srce. Obisk kraja nesreče pa ti vse pridobljene informacije postavi v neko drugo dimenzijo … kraj, posledice in zgodovino začutiš na drugačen, bolj oseben način.

Bi se pred reciva petimi leti Černobil sploh uvrstil na vaš seznam top 50 krajev, ki jih želite obiskati?

Ja, nedvomno. Černobil je bil ena izmed tistih destinacij, ki so bile na vrhu moje bucket liste že precej časa.

Kako ste si pot v mesto duhov organizirali vi in kakšne so cene za takšen izlet iz Kijeva?

Za obisk Černobila je treba rezervirati turo v eni izmed agencij. Prebrala sem nekaj blogov, povprašala znance, ki so Černobil že obiskali in izbrala enega izmed predlogov. Turo lahko brez problema rezervirate in plačate kar prek spletne strani.

Černobil sem obiskala med prvonovembrskimi prazniki na nedeljo, zato je bilo tisti dan tam kar 30 skupin, vsako pa so odpeljali po rahlo drugačni poti, tako si med obiskom skoraj nismo prekrižali poti. Cena enodnevnega obiska s kosilom in prevozom iz/v Kijev je 120 evrov pri agenciji CHERNOBYLwel.com. 

Kaj moramo vedeti, preden se podamo na ogled kraja, kot je Černobil?

Vse potrebne informacije agencija pravočasno pošlje na mail, organizacija je res odlična. S seboj prinesite dovolj vode, kakšen prigrizke (do kosila vam bo že pošteno krulilo), udobne čevlje za hojo in svoj potni list, ki ga boste morali pokazati na kontroli pred vstopom v prepovedano oz. mrtvo cono. Obleke naj popolnoma prekrivajo vaše telo, pozimi pa priporočam, da se tudi toplo oblečete.

Na dan odhoda ekipa preveri vso potrebno dokumentacijo in opremo, med dvourno vožnjo do prepovedane cone pa te osebje seznani z vsemi nevarnostmi in pravili. Ves čas smo se morali držati skupine in upoštevati vodnika. Pravil je res ogromno. Npr. prepovedano se je dotikati predmetov in jih odnašati iz cone, zaužiti ne smeš sadežev in stvari odlagati na tla, prepovedan pa naj bi bil tudi vstop v zaprte objekte, ki smo jih ob spremstvu vodnika sicer vseeno obiskali (vodniki vedo, kje je sevanja manj in ni škodljivo).   

In na kakšne odzive znancev in domačih ste naleteli, ko ste povedali, da boste dopust porabili za skok v Černobil?

Presenetljivo dobro, vse je zanimalo več. Sem pa tja se je pojavilo kakšno vprašanje glede sevanja, vendar vse zelo v pozitivnem smislu. Kasneje pa me je presenetil tudi odziv na Instagram storyje, ki sem jih objavila iz Černobila. Neverjetno, nisem pričakovala, da toliko ljudi zanimajo take destinacije.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o Černobilu, kot je danes?

Hm, verjetno to, da je sevanje še vedno tako visoko, da ogroža naše zdravje. Enodnevni obisk Černobila naj bi po različnih zanesljivih virih predstavljal enako izpostavljenost sevanju kot čezoceanski let. Obstajajo tudi žarišča, kjer je vrednost sevanja višja, ta mesta je treba po nekaj minutah zapustiti. Vodniki sicer skrbno pazijo, da se vseskozi gibate po manj kontaminiranih področjih, izpostavljenost radioaktivnosti pa tudi neprekinjeno merijo Geigerjevi števci.

Kakšni občutki so vas prevzeli ob pogledu na ta kraj?

Groza in žalost. Že ob ogledu serije in dokumentarnih filmov sem imela ves čas solzne oči in cmok v grlu.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Čeprav se sliši klišejsko, potovanja so me spremenila. Postala sem veliko bolj odprta za sprejemanje drugačnosti, reševanje izzivov na različne, bolj iznajdljive načine in vsekakor, postala sem bolj potrpežljiva. Včasih ti ne preostane nič drugega, kot da se usedeš in počakaš na tisti vlak, ki zamuja že nekaj ur.  Nedvomno pa slog potovanja, ki se ga poslužujem, ni vedno lep in udoben. Pogosto me prizadene in spravi do solz. Krivice in grozote, ki se dogajajo po svetu pogosto ne pridejo do nas. Če povzamem, bolj cenim stvari, ki so nam dane v (našem) priviligiranem svetu.

Kakšen tip popotnika ste sicer, kako izbirate naslednjo destinacijo in na kakšen način načrtujete svoja potovanja?

Glavno vodilo je, da vsako leto vidim vsaj nekaj novega, torej eno novo državo v Evropi in eno izven. Pa to ne pomeni, da se ne vračam v države, ki sem jih že obiskala. V Španijo in Italijo grem res vsako leto, vedno kaj novega odkrijem, včasih pa tudi le obiščem prijatelje in uživam ob slastnih tapasih in vinu.

Svoje destinacije izbiram bolj po »last minute« navdihu. Rada bi videla in raziskala ves svet, zato mi je dejansko vseeno, kam grem. Samo, da grem. Seveda so tu destinacije in doživetja, ki so višje na moji »bucket listi«, ampak se mi ravno ti kraji pogosto izmikajo vrsto let, kot npr. Iran, Ruanda, Islandija in Kolumbija. Vsako leto si rečem, letos pa res, no, pa potem po naključju najdem karto za čisto nekam drugam. K navdihu nedvomno pripomore tudi Instagram, hočeš-nočeš, ti družbena omrežja ponudijo »vpogled« v kraje, ki jih ne najdeš v turističnih vodičih.

Kar se tiče načrtovanja pa lahko rečem, da sem ga v zadnjem letu ob vse hitrejšem tempu postavila malo na stranski tir in si načrt delala sproti na potovanju. Spomnim se, da sem sedela na letalu za v Rio de Janeiro, na mojem načrtu pa je bilo od slabega meseca potovanja le zaznamek, da letim čez dva dni na sever v Salvador, prestolnico Bahie. Verjetno bi marsikdo občutil tesnobo, nekaj od nas pa ravno ta občutek svobode osrečuje in požene kri po žilah. Ima pa sprotno načrtovanje tudi slabo stran. Cene prenočitev in prevoza znajo visoko poskočiti. Včasih tudi prezreš stvari, ki bi si jih sicer z veseljem ogledal. Vsekakor si mora vsak poiskati tisti slog potovanja, ki mu najbolj ustreza. Jaz sem svojega našla v backpackanju, spanju v hostlih ali pri domačinih, na splošno v aktivnem doživljanju in spoznavanju vsega novega, predvsem pa drugačnega.

Pa najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Morda to, da je vsak slog potovanja super in važno je, da najdemo tistega, ki nam najbolj ustreza. Seveda vse do mere, da spoštujemo drugo kulturo, njihove običaje in okolje. Priložnosti za odkrivanje sveta se nam ne bodo povrnile, zato je pomembno, da jih zajemamo s polno žlico. Na seznam nepozabnih trenutkov se včasih uvrstijo dogodki, ki se na prvi hip zdijo popolnoma običajni. Npr. pogovor z neznancem na vlaku ali pomoč pri sestopu slepi devetdesetletni babici v Petri.

Brez katerih naprav in mobilnih aplikacij ne greste na pot?

Zadnje čase vse bolj potujem le s svojim telefonom, s kamero vse manj, prvo, ker je okorna in zavzema precej prostora in drugo, ker si bolj opažen. Na potovanje pogosto vzamem tudi svojega polaroida. Analogni spomini imajo še vedno prav poseben čar.

Aplikacije: Google maps/Here We Go, Instagram, potem pa so tu še različne aplikacije za urejanje fotografij (VSCO in Lightroom) in seveda aplikacije za rezervacije prenočišč. Še Uber in Grab, ki marsikateremu popotniku omogočita lažje gibanje po velikih mestih.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Acai, khinkali in fatteh. 

Katera je najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Hmm, to moram prav malo pomisliti. Mogoče to, da so me sredi noči oropali, ko sva s kolegico spali v šotoru na enem izmed rock festivalov v Nemčiji. Ves denar, ki sem ga imela s seboj, so mi izmaknili izpod blazine, na kateri sem spala. To res ni bil prijeten občutek. Ne toliko zaradi denarja, bolj zaradi občutka, da se je nekdo smukal okoli tebe, ko si spal.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da so potovanja draga in da je spanje v hostlih rezervirano za najstnike in tiste malo čez 20.

HITRIH 6

Najljubša država: Indija

Najljubše mesto: Ljubljana <3

Najljubša plaža: Halong Bay

Najljubša kulinarika: Gruzijska

Naljubši način transporta: nič ne premaga road tripa s prijatelji

Najljubši jezik: brazilska portugalščina

Foto: arhiv Nine Plantan

Nini Plantan in njenim dogodivščinam lahko sledite tudi na njenem Instagram profilu @wanderlust_nina.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Nasveti iz prve roke, kako raziskati Oman s šotorom in najetim terencem

Nasveti iz prve roke, kako raziskati Oman s šotorom in najetim terencem

Tokrat smo v odlični družbi raziskovali Oman. Skozi to deželo sta nas popeljala Lucija in Klemen, ki ste ju zagotovo že kdaj srečali tudi na njunem popotniškem blogu.

Lucija in Klemen sta z nami delila kup uporabnih nasvetov za vse, ki vas vleče v  Oman, deželo s strateško lokacijo na skrajnem jugovzhodu Arabskega polotoka, ki zagotovo ni zgolj ena sama puščava … Kaj sta z nami delila po njunem zadnjem raziskovanju sveta? Preverite v tokratnem Vandraj intervjuju!

Od našega zadnjega intervjuja sta odkrila še en delček sveta, tokrat sta nas očarala z Omanom. S čim vaju je Oman prepričal, da je pristal na seznamu destinacij, ki sta jih želela videti še letos?

Oman sva imela na svojem seznamu želja že kar nekaj časa, ampak sva se potem vedno raje odpravila v nama ljubo jugovzhodno Azijo. Letos sva se odločila, da je čas, da zamenjava kulturo in način potovanja. Padla je ideja, da obiščeva Oman. Poleg čudovite in raznolike pokrajine, ki jo država ponuja, naju je prepričalo tudi dovoljeno divje kampiranje.

Kako bi predstavila Oman, njegove lepote in njegove ljudi?

Oman velja za eno najbogatejših držav na Arabskem polotoku. Velja še za nekako neodkrit biser, ki še ni preplavljen z množičnim turizmom. Ponuja vse od naravnih lepot, drugačne kulture, prostranih plaž do mogočnih gora, vse od puščave do zelenih wadijev, luksuznih letovišč in dovoljenega divjega kampiranja, off-road poti… Oman velja tudi za zelo varno državo. Domačini so izjemno prijazni, ustrežljivi in vedno pripravljeni pomagati. Dajo ti občutek, da si pri njih dobrodošel. Vedno so nama radi priskočili na pomoč ali naju povabili na klepet ob kavi in datljih.

Po deželi sta se premikala z najetim avtomobilom. Je to najlažja oblika prevoza? Kaj moramo vedeti, preden se odločimo za najem?

Najem avtomobila je najpogostejša oblika prevoza, saj javnega prevoza skoraj ni, oziroma je zelo omejen. Za celotni čas potovanja sva najela avto s 4×4 pogonom, ki nama je omogočal tudi vožnjo po off-road terenu. Pri lokalni agenciji sva najela Dacio Duster (v Omanu Renault Duster), za najem pa sva odštela 40 €/dan, z vključenimi 200 kilometri na dan. Pred najemom je treba vedeti, kakšen bo vaš načrt potovanja, temu primerno pa potem rezervirate tudi avto. V kolikor želite doživeti več, kot samo glavne znamenitosti, vsekakor priporočava najem avtomobila s 4×4 pogonom.

Oman sta raziskovala kar s šotorom. Kako prijazen je za (divje) kampiranje?

Tako je. Oman sva raziskovala kar s šotorom. V Omanu je divje kampiranje dovoljeno skoraj povsod, kar nedvomno doprinese nepozabnim nočem na potovanju. Tako sva prespala v puščavi Wahiba, na čudovitih plažah ter visoko v gorah tik nad mogočnim kanjonom Grand canyon of Oman. Prav tako je država zelo varna, tudi domačini so izjemno prijazni, zato ni nobenega strahu glede varnosti. Odsvetujeva edino kampiranje v wadijih (rečne soteske). Sicer so to zelo lepa mesta za kampiranje, vendar so lahko tudi zelo nevarna. V deževnih dneh se wadiji precej hitro napolnijo z vodo.

Katere so ključne stvari, ki jih moramo spakirati za kampiranje po Omanu?

Za kampiranje v Omanu, potrebujemo le osnovno kamp opremo, kot so šotor, podloga za spanje, spalno vrečo, gorilnik, pribor in posodo … Midva tudi drugače veliko kampirava in sva tako svojo kamp opremo prinesla s sabo, ostale malenkosti sva kupila v glavnem mestu. Kampiranje je precej priljubljeno tudi med domačini, zato lahko osnovno kamp opremo kupite tudi v Omanu. V nakupovalnih centrih lahko za ugodno ceno kupimo vso kamp opremo, ki jo potrebujemo za potovanje.

Kaj pa hrana? Sta si večinoma kuhala sama ali sta okusila tudi kaj njihove kulinarike?

V Omanu sva najbolj pogrešala lokalno hrano, ki je skoraj da ni. Domačini so nama razložili, da lokalne ponudbe ni iz preprostega razloga. Med službo hodijo na kosilo domov in ne v restavracijo. Hrana je večinoma indijska, najdete pa jo v tako imenovanih ‘’coffee shopih’’. Naj vas ne zavede ime, saj ne gre za kavarne, ampak za manjše lokale, kjer najdete indijsko in hitro hrano. V coffee shopih se lahko odlično najeste za 3-4 evre po osebi.

Večino hrane na potovanju sva si pripravila kar sama, večkrat pa sva se odpravila po že sveže pripravljeno  hrano v nakupovalni center. 

Kako pogoste so trgovine z živili, kjer sta si nakupila zaloge hrane in vode?

Pred najinim potovanjem, sva zasledila veliko informacij, da je priporočljivo vso hrano in pijačo nakupiti v glavnem mestu, ker drugod po Omanu ni veliko trgovin. V vseh večjih mestih kot je Muškat, Nizwa in Sur, so večji supermarketi, kjer lahko najdemo precej pestro ponudbo hrane, pijače in tudi kamp opreme.

Tudi med potjo je dosti manjših marketov, kjer imajo dovolj široko ponudbo hrane, da si pripravite zajtrk ali kosilo. S tem na začetku nisva bila seznanjena, zato sva si prvi dan naredila zalogo hrane za večji del potovaja. Načeloma tudi ni potrebno kupovati vode na zalogo, saj so skoraj v vsakem mestu ali vasi pipe, kjer si natočite vodo zastonj. Voda je pitna in v večini primerov tudi ohlajena.

Sta z Omana prišla tudi s kakšnimi spominki? Katere so tiste stvari, ki se najpogosteje znajdejo med suvenirji iz Omana?

Iz vsakega potovanja vedno prineseva magnetek in spominek, ki nama krasi stanovanje, obenem pa naju spomni na tisto potovanje. Iz Omana sva prinesla magnetek in dve bunkici, ki sva ju ta božič obesila na smrekico. Za najpogostejše suvenirje v Omanu bi izpostavila seveda magnetke in pa te bučke, kakšne šale, pisane torbice iz blaga, tradicionalno moško pokrivalo itd.

Kako turističen pravzaprav je Oman? Koliko slikovitih kotičkov, kjer sta bila povsem sama, sta našla?

Oman iz leta v leto vse bolj pridobiva na svoji prepoznavnosti. Lahko bi rekla, da Oman postaja vse bolj postaja. K sreči je dežela ogromna, poseljenost pa majhna, tako se turisti kar malce porazgubijo med seboj. Zato nisva imela nekega pretiranega občutka, da je Oman precej turističen.

Izjema so seveda najbolj turistične točke, kot so Bimmah Sinkhole, Wadi Shab, Wadi Bani Khalid …

Našla sva tudi nekaj precej slikovitih kotičkov, kjer sva bila popolnoma sama. Eden od takšnih krajev je nedvomno kampiranje v puščavi Wahiba. Svoj prostor za postavitev šotora sva našla nekaj kilometrov v notranjosti puščave, pod mogočno sipino. Zjutraj sva se zbudila še pred sončnim vzhodom, se povzpela na najvišjo sipino in tam pričakala sončni vzhod.

Kakšna je bila vajina pot? Katere kraje sta obiskala in kateri so se vama najbolj vtisnili v spomin?

Najina pot je bila več ali manj podobna poti, ki jo naredi večina, le da sva vmes večkrat zavila na stran in šla malo v neznano. Obiskala sva glavno mesto Muškat in se kopala v Bimmah Sinkhole, ki je bila nekoč jama, v katero se je zrušil strop. Obiskala sva tudi nekaj znanih in manj znanih wadijev ter prespala v puščavi. Navdušila naju je tudi bivša prestolnica Omana Nizwa, kot tudi gorovje Jebel Shams in Jebel Akhdar. V spominu nama je najbolj ostalo kampiranje v puščavi, spanje na vrhu canyona Jebel Shams in obisk mošeje Sultana Quaboosa v Muškatu.

Tehnologija je postala pomemben del samostojnih potovanj. Katere naprave uporabljata in brez katere aplikacije na telefonu ne gresta na pot?

Ah, ja, kaj bi brez tehnologije. Na potovanju imava vedno en nahrbtnik, kjer imava shranjeno vso elektroniko. S sabo navadno vzameva DSLR fotoaparat, prenosni računalnik, dron, mobilni telefon in po novem tudi gimbal (stabilizator za mobitel). Največkrat seveda uporabiva mobitel, ki nama poleg fotoaparata pride prav tudi zaradi uporabnih aplikacij. Google Maps in OfflineMaps sta nedvomno aplikaciji, ki ju največkrat uporabiva. Uporabljava pa tudi aplikacijo Snapseed za urejanje fotografij, aplikacijo Quik, s katero precej hitro in enostavno narediš video. Za divje kampiranje uporabljava tudi aplikacija IOverlander in Park4night, kjer lahko najdemo primerna mesta za kampiranje.

Kaj si želita, da bi sama vedela pred odhodom v Oman?

Želela bi, da bi že veliko prej vedela, kako krasna destinacija je Oman (smeh). Pred odhodom bi bila vesela informacije, da si ni potrebno narediti zaloge hrane za celotno potovanje že v Muškatu.

Potovanje po Omanu sta začinila s še enim dodatnim izletom – skokom v Istanbul. Katerih kotičkov tega mesta ne smemo spregledati?

Tako je. Po raziskovanju Omana, sva se za tri dni še ustavila v Istanbulu. Tega sva imela v načrtu že kar nekaj časa, a nikoli ni bilo časa oziroma priložnosti za obisk. Istanbul naju je zelo navdušil, predvsem sam utrip mesta. Med obiskom nikakor ne smete izpustiti Grand Bazarja in bazarja začimb, križarjenja po Bosporju, Modre mošeje, trga Taksim, obisk hamama in pa seveda turške kulinarike, ki je izvrstna.

Na katero mesto vajinih top 10 potovanj bi se uvrstil Oman?

Nedvomno na prvo mesto!

Foto: arhiv Lucije in Klemna

Luciji in Klemnu lahko sledite tudi na njunem blogu Lucina potepanja in na Instagramu, več o njunih potovanjih pa lahko izveste tudi v njunem prvem Vandraj intervjuju (TU).

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

“Bali so rajske plaže, a tudi kupi smeti. Tega na Instagramu ne vidiš.”

Petra Ogrin in Grega Ilnikar sta kreativca, avanturista in hranoljuba, ki se rada za nekaj dni na leto izgubita v tujih krajih in drugih kulturah. Tokrat smo ju ujeli ob povratku iz Indonezije, še polna popotniških namigov in vtisov pa sta z nami delila najljubše kotičke te pisane azijske dežele in vedno slavnega otoka Bali, ki sta ga tokrat obiskala drugič.

Kolikšen del leta preživita na potovanjih in kako izbirata naslednjo destinacijo?

Letos sva imela kar srečo, saj sva bla v seštevku na potovanjih 32 dni. Sicer pa greva na pot navadno enkrat na leto – za tri tedne, saj nama služba drugačnega načrta ne omogoča. Destinacijo izbirava povsem naključno. Poskušava obiskati kraje, kjer še nisva bila, predvsem pa izbirava, kje je dobra hrana. Zato je Azija še vedno na vrhu najinega seznama.

Kje smo vaju ujeli tokrat?

Ravno sva iz službe (smeh).

Pravkar sta se vrnila iz Indonezije. Katere njene kotičke sta prečesala?

Že drugič sva obiskala Bali, bila sva na Lomboku in Nusi Lembongan, medtem ko sva bila prvič še na Floresu.

Kakšna pričakovanja sta imela za Bali, ko sta ga obiskala prvič in kaj (če sploh) je bilo povsem drugačnega od tistega, kar vidimo na razglednicah, blogih in Instagramu?

Za Bali imaš vedno v glavi rajske plaže, vendar šele, ko prideš tja, vidiš, da ni čisto tako. Smeti so praktično povsod. Ko rečem povsod, mislim tudi na to, da ko prideš iz vode, moraš spraviti iz sebe še vse smeti, ki so se ‘nalovile’ nate. No, tega na Instagramu ni.

Pa imata občutek, da lokalci to okoljsko problematiko nagovarjajo ali je osveščenost še vedno tako nizka kot pred leti?

Mogoče je malenkost bolje kot pred leti. Sedaj so recimo naredili neko ‘instant’ rešitev – bolj zato, da damo mir. Zdaj na primer v lokalu dobiš namesto plastičnih slamic kovinske. Ali pa iz bambusa. Ampak nimajo pa še nekega celostnega pristopa, saj so povsod ob cestah gore smeti. Kot bi se zavedali, da morajo nekaj narediti, ampak še ne vejo točno, kaj.

Kako menita, da lahko kot turisti pripomoremu k zmanjševanju svojih odtisov?

V prvi vrsti bi se morali vsi odpovedati potovanjem, saj ravno z letali povzročamo največjo škodo našemu planetu … Drugače pa tako, da bi za transport uporabljali večinoma javne prevoze ali se na ogled znamenitosti podali peš ali s kolesom.

S katerimi kotički vaju je Bali najbolj navdušil in česa ne smemo izpustiti ob obisku?

Ubud zaradi ‘duše’, ki jo ima, Ridge Walk zaradi idiličnih potk in gugalnic ob džungli in pa Batur zaradi noro lepega sončnega vzhoda. Zanj se splača vstati ob 2h zjutraj.

Kako sta se tokrat premikala po Baliju in koliko skoraj prometnih nesreč na skuterju imata za seboj?

Med večjimi premiki sva vedno kontaktirala guest house, kamor sva bila namenjena in so nama oni dodelili voznika, ki naju je prišel iskat. Dejansko na Baliju nisva najela skuterja, ker se nama je zdelo vse preveč kaotično. Sva ga pa na Lomboku, kjer je manj prometa in ja, imela sva eno manjšo in eno skoraj-katastrofalno nesrečo, ko sva se spozabila, da vozijo po levi. Ampak vse s srečnim koncem.

Bali marsikdo kombinira še s skokom na Flores, Komodo, Lombok ali tri majhne otoke Gili. Kako je s samimi premiki med temi otoki?

Iz Balija je super letalska povezava z Air Asio, tako, da letiš kakšno uro do Floresa in 40 minut do Lomboka. Je res najhitrejša in najudobnejša možnost. Potem pa so tukaj seveda še fast boati, s katerimi se premikaš iz Balija/Lomboka do Gilijev ter Nuse Penide in Lembongana. Dejansko je letalska povezava cenejša kot trajekt ali čoln in seveda hitrejša.

Kateri od obiskanih indonezijskih otokov se vam je najbolj zapisal v srce?

Nusa Lembongan. In koralni grebeni na Rinci (Komodo).

Imata na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vama najbolj prirasli k srcu?

Trudiva se jih imeti čimveč, saj ti najbolje vedo, kje je dobra hrana (smeh). Najbolj nama je k srcu prirasel Tery, lokalni taksist iz Ubuda, s katerim smo se spoznali, ko sva prvič prišla na Bali, najela pa sva ga tudi v drugo. Imel je drugačen pristop od ostalih in med našimi večdnevnimi druženji smo zgradili lep prijateljski odnos, tako da smo redno v stikih.

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Ne. Predvsem, ker je Petra obsedena z obdelovanjem fotografij in gre ta njena poklicna deformacija vedno z nama na dopust.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom, ki se podajajo v Indonezijo?

  1. Pojdi s tokom – go with the flow.
  2. Ne rezerviraj si stvari vnaprej, ker se rado zgodi, da hočeš nekje ostati več dni kot si predvidel.
  3. Najboljše so tiste jedi, ki jih ne znaš izgovoriti.
  4. Ne vprašaj za ceno, ker se znajdeš v pogajalskem dvoboju, še preden se tega zaveš.

Katere so top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Curry s papadamom, hanojski žar in balijski ražnjiči, pripravljeni in servirani na oglju.

Digitalizacija potovanj nam je olajšala marsikaj. Katere naprave najraje uporabljata na poti in brez katerih aplikacij bi se pogosteje izgubila?

Booking in Google Maps. No, Petra se izgubi tudi z Google Maps v domačem kraju. Skoraj (smeh).

Katero od preteklih potovanj vama je najbolj ostalo v spominu in je na vrhu lestvice najljubših?

Šrilanka, ker je bila najina prva “azijska”. Ne bi si mogla želeti boljše dobrodošlice v Azijo, kot sva jo dobila tam. Navdušena sva bila nad vsem; nad ljudmi, hrano in državo.

Pa najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Ne bi rekla, da jo sploh imava. Mogoče, ko so naju opeharili, ko sva kupovala alkohol. Bil je nek lokalni ‘šnopc’, zanj sva dala kakšnih 20 evrov. Realno je bil vreden dva. Ampak tudi to je bilo na koncu vredno. Aja, pa ščurki. Ogromni. Veliko njih.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

 Da te stranišče na letalu posrka ven ko potegneš vodo, pa da tvojo ženo zamenjajo za xy kamel. To se ne dogaja.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Potrpljenja. Iznajdljivosti. Samokontrole. Biti ekipa in se zanašati eden na drugega.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Govejo župo pa Modrijane. Šala! Imamo super pitno vodo in čist zrak.

HITRIH 6

Najljubša država: Šrilanka

Najljubše mesto: Hoi An (Vietnam)

Najljubša plaža: Anse Lazio (Sejšeli)

Najljubša kulinarika: azijski fusion

Naljubši način transporta: skuter

Najljubši jezik: slovenski, ker ni treba preveč mislit? 🙂

Foto: osebni arhiv/Petra Ogrin in Grega Ilnikar

Kaj Petra in Grega počneta sicer, lahko spremljate tudi na njunih Instagram profilih – @petraogrin IN @3.perspektiva.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Sabrina Savnik: Ljubiteljica morja in vetra, ki se seli na katamaran

Sanja Grohar Kovič iskreno o selitvi, življenju, vzgoji otroka, (ne)prepoznavnosti in zaslužkih v Londonu

Sanja Grohar se je širši javnosti predstavila leta 2005, ko je postala Miss Slovenije. Poleg lepotnih tekmovanj in modnih brvi smo jo spoznali tudi kot pevko. A čez čas se je umaknila z odrov, se za nekaj časa preselila v Barcelono, danes pa z možem Matejem in sinom Nicolaiem živijo v Londonu.

Kljub selitvi in umiku ima Sanja še vedno močno podporo slovenskih in tudi tujih sledilcev, saj je danes uspešna blogerka in vplivnica, zgolj na Instagramu ji sledi skoraj 100 tisoč ljudi. O tem, kakšno je življenje v Londonu in kako je živeti od Instagrama, mi je Sanja Grohar, ki je po poroki dodala še priimek Kovič, zaupala v tokratnem Vandraj intervjuju.

Kako to, da je vaš dom postal London in kaj je bil sploh povod za selitev na Otok?

Da ne bo pomote, najino Slovenijo imava zelo rada. Vendar kot mlad par, ki si je želel ustvariti družino, nisva imela tam kaj iskati. Država mladim družinam ne pomaga dosti, kredit težko dobiš, karierno težko napreduješ. Zato sva odšla v London. Oba sva takoj dobila super službi in kupila sva si stanovanje.

Sama zdaj sicer živim od Instagrama, vendar sem imela do pred kratkim službo v oglaševalski agenciji, kjer sem bila vodja projektov. Prej sem delala oboje in služba je bila super. Super pozicija, ekipa, plača … A zdaj, ko imam otroka, se lahko osredotočam le nanj in blog.

Kako se je s tem spremenilo vaše življenje – od Sanje, nekoč Miss Slovenije, pevke, voditeljice in manekenke, do Sanje, dekleta, ki ga na ulicah Londona ljudje ne prepoznajo?

Zelo. Ne samo to, da sem sedaj bolj zrela in mi neka kvazi slava in trač naslovke ne pomenijo ničesar. Takrat sem bila mlada, neizkušena, ta svet šovbiznisa me je posesal vase in čez nekaj časa sem dojela, da mi v bistvu to ne paše. Umaknila sem se, preselila, začela pisati blog They Call Me Bambam, ki se je iz modnega razvil tudi v blog o potovanjih in o tem, da sem sedaj mami … To, da me v Londonu ne prepoznajo, je zame največji plus. Sem popolnoma sproščena.

Kaj vam je dal Otok, česar tu ne bi našli?

Svobodo in kariero.

Kariero ste si že v Sloveniji po svetu mode, lepote in glasbe začeli graditi v svetu družbenih omrežij in spletnega marketinga. Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o služenju z blogom in Instagramom?

Zmota je ta, da to ni služba. Kot sem zasledila, je bila pri nas pred kratkim strašna debata med Lepo Afno ter Jurasovo. Mar ni tako, da je vsako delo častno? Ni važno ali si čistilec, gradbenik, administrator, snemalec … Če pridno delaš in služiš svoj denar, kje je težava? Zame ne pomeni služba le to, da sediš nekje 8 ur.

Freelancerji imajo tudi službe. Bloganje je delo in to težko delo. To je one man band, tukaj si vse sam: snemalec, pisatelj, računovodja, prodajalec/oglaševalec … Za računalnikom presediš ure, ki jih v kakšni drugi službi nikoli ne bi, montiraš videe, pišeš blog, poleg vsega si fotograf in urednik, saj je treba fotke tudi obdelati.

Bolan ali na dopustu: delaš. Ker delaš zase, torej tukaj ni “ne morem”. Biti pevec ali pa nastopač – ali je to služba? Marsikdo bi se tudi ob to spotaknil, vendar jaz ne obsojam. Kaj kdo dela ni moja stvar. Zanimajo me moja družina in jaz. Vsak bi se moral bolj brigati zase in svet bi bil lepši (smeh).

Kdo so vaši sledilci in kakšne vsebine jih zanimajo? Verjetno se je z materinstvom nekoliko zamenjalo tudi vaše občinstvo? 

Moje občinstvo se je razširilo iz modnih navdušenk in ljudi, ki jih zanimajo potovanja, v bodoče mamice ter mamice na splošno. Jaz sem se od nosečnosti naprej bolj odprla. Prej mi je bilo vedno težko pokazati preveč svojega zasebnega življenja. Sedaj pa imam občutek, da sem z mnogimi sledilkami prijateljica in je prav super.

Vaše vsebine na blogu so dvojezične, torej v slovenščini in angleščini. Kako to, da še vedno “skrbite” za slovenske bralce? 

Res je. Na začetku sem govorila v angleščini, ker sem si mislila, da me bodo razumeli vsi. Tujci itak in seveda Slovenci, saj se učimo angleščino v šoli. Po nekem času sem ugotovila, da sledilkam paše, če govorim v materinem jeziku, ker sem bolj naravna, čuti se drugačna energija. Takrat spodaj pišem prevode v angleščini za tuje sledilce. Ah, saj ne vem, kaj je bolje. Še vedno je največ slovenskih sledilcev, saj vsakič, ko se tu piše o meni, pridejo novi. Medtem ko tuji prihajajo prek drugih kanalov.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vašem blogu?

Poroka ter rojstvo otroka (smeh).

Je biti v tem poslu lažje v deželi, kot je Anglija in kakšne omejitve ima za influencerje Slovenija?

Seveda. Tukaj je ogromno znamk in podjetij. Samo London ima okoli 10 milijonov prebivalcev. Zaslužki so zelo, zelo višji tukaj. Veliko znamk tudi zavrnem in zavračam tudi sodelovanja v zameno za kompenzacijo, razen, če bi si nekega izdelka zelo želela.

Pretekli dve leti sta vam torej prinesli kup pomembnih dogodkov. Od poroke do naraščaja. S kakšnimi izzivi sta se s partnerjem srečala pri vzgoji otroka v tujini, stran od širše družine?

Tudi, če bi živela v Sloveniji, Nicolaia ne bi puščala pri babicah vsak dan. Otroka si želim vzgajati sama. Težko je le takrat, ko bi babica prav prišla (smeh). No, ko pridemo na obisk, je vseeno luštno, ko ga za kakšno urico drži nekdo od naših.

Nicolai je v svojem prvem letu življenja videl že kar nekaj sveta.  Poleg Anglije, Slovenije in poletne Hrvaške je na primer dopustoval že v Mehiki in Španiji. Česa vaju je bilo ob potovanju z dojenčkom najbolj strah, kaj bi si želela, da bi vedela prej in kaj bi svetovala mladim družinicam, ki si želijo potovati?

Prvič je letel pri treh mesecih. Samo spančkal je in jedel. Tudi zdaj – pri 10 mescih v Mehiki je bil tako priden, da so sopotniki ob pristanku prišli do naju, kako ne morejo verjeti, da niti enkrat ni zajokal.

Na začetku pa nisva vedela, kaj pričakovati. Lahko sva le upala, da bo priden. Moj nasvet: bolj bodo sproščeni starši, bolj bo sproščen otrok.

Kateri so največji miti o življenju v tujini in potovanjih ter ljudeh, ki veliko potujejo?

Ni lahko, ampak ni pa grozno. Poznava par ljudi, ki so poskusili zaživeti v Londonu in jih je mesto pojedlo, zato so šli nazaj domov. Morda nama je bilo lažje, saj sva dva.

In potovanja? Kakor so na fotografijah videti “popolna”, so tudi naporna. S tem mislim tudi na obdobja, ko še nisva imela otročka. Hkrati pa, če je tvoje delo tudi na Instagramu, to pomeni tudi konstantno iskanje perfektne lokacije za fotografijo in zgodbo. Težko preklopiš iz službe v uživanje.

View this post on Instagram

Saludos desde México 🇲🇽 🌴. . Exactly 3 years ago Matej proposed in Mexico 💍 and we were staying at the same resort as last the time. Although the exact proposal happened in another location that was named one of the most romantic beaches in the world and we will go back there in a few days 😭. The apartment there is insane – a two floor romantic suite with a rooftop jacuzzi terrace. . To us going to the same location isn’t a waste of time as I could cry of happiness right now as we can re-live those moments. I feel like we went back in time. And now with our baby boy 👶🏻 is even more special. . #happyengagementanniversary #mexicoengagement #travelfamily . #familyphotos #family❤️ #familyvacation #familytimes #familythattravels #acefamily #familyfirst #rivieramaya #mexicovacation #familytrip #familytravel #familyfirst #travelphotography #palmtrees #mexicobeach #familygoals #luxuryfamilytravel #familytravelblogger #familytravellove #familytraveladventures

A post shared by 𝐒𝐚𝐧𝐣𝐚 𝐆𝐫𝐨𝐡𝐚𝐫 | 𝐋𝐨𝐧𝐝𝐨𝐧 𝐁𝐥𝐨𝐠𝐠𝐞𝐫 (@sanjagrohar) on

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja in življenje v tujini?

Naučiš se biti samostojen. Najlepše pa je to, da naju je tujina še bolj zbližala, čeprav sva bila že tako en za drugega vedno prioriteta.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Slovenija bo vedno najin “dom”. Pogrešava družino, sicer pa mi je najbolj všeč, da je tako varna. V tujini vidiš marsikaj in lahko ste in smo srečni, da je Slovenija tako lepa in varna.

[O urbanih kotičkih Londona:] 

Najboljšo kavo potrežejo v: Helen’s Coffee Chingford

Najljubši kotiček za sprostitev: dom!

Najboljše kosilo najdete pri: nas doma – Matej je nor v kuhanju. Noro dober!

Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: zelo rada imam falafel

Najboljši šoping je: Oxford Bicester Designer Village

Park, kjer najraje poležavate: Hyde Park

Najbolj precenjena turistična točka v mestu: London Eye

Najlepši razgled nad mesto najdemo: The Shard

Najboljša zabava: London Edition

Najljubši festival/dogodek: London Fashion Week

Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Peggy’s Porchen Cakes, Elan Cafe, Regent Street, Tower Bridge

HITRIH 6

Najljubša država: Slovenija

Najljubše mesto: Barcelona

Najljubša plaža: Maroma, Mehika

Najljubša kulinarika: Vse, kar ima morske sadeže

Naljubši način transporta: avto

Najljubši jezik: španski

Sanji, Nikolaiu in Mateju lahko sledite na njenem blogu They Call Me Bambam in na Instagramu @sanjagrohar.

Foto: Instagram / Sanja Grohar

PREBERITE ŠE: Stevardesa iz Slovenije, ki živi v Katarju in raziskuje ves svet

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Sanja Grohar Sanja Grohar Sanja Grohar

Stevardesa iz Slovenije, ki živi v Katarju in raziskuje ves svet

Moja tokratna sogovornica je Aida Kljunić, stevardesa, ki trenutno živi v Dohi, saj dela za katarsko letalsko družbo Qatar Airways. Zaupala mi je, da dan brez izjeme začne tako, da pogleda na koledar in preveri, če časovni pas ustreza zemljepisnim širinam, kjer se trenutno nahaja.

Aida je stevardesa, zato je pakiranje in razpakiravanje kovčkov del njene skoraj vsakodnevne rutine. Letališča so njen prvi dom, drugi so hoteli vsepovsod po svetu in njen tretji, bolj uraden dom je trenutno Doha. Del njenega vsakdana je tudi iskanje informacij po spletu o tem, za katere dežele potrebuje vizo in kaj lahko počne v tistem kraju, kamor bo trenutno letela. Aida namreč vsak prost trenutek v tujih deželah izkoristi za raziskovanje drugih kultur. Kakšen je torej življenjski slog stevardese ene najbolj priznanih letalskih družb na svetu? Preverite v tokratnem Vandraj intervjuju.

Kje smo vas ujeli tokrat?

Trenutno sem v – kar se mene tiče – najboljšem kulinaričnem raju na Zemlji. V Vietnamu!

Vrniva se na začetek, do razloga, zakaj vas bomo danes srečali v Vietnamu, že drug teden pa na drugem koncu sveta. Kako ste postali stevardesa za Qatar Airways, eno najboljših letalskih družb na svetu?

Spontano in predvsem nenačrtovano. Zveni dokaj klišejsko, ampak dejansko se je to zgodilo tako, da sem videla oglas, se prijavila, dobila službo in spakirala kovčke. Kaj točno delo stevardese zajema – razen potovanj – nisem imela popolnoma nobene predstave. Sem vedela, kam se selim? Nekam na Bližnji vzhod, blizu Dubaja (smeh).

Kako dolgo kot stevardesa delate pri njih in koliko letov je za vami?

Tu sem približno dve leti in pol, v tem času pa se mi je nabralo 371 letov, malo več kot 1800 ur v zraku, kar je enako 2 mesecem neprestanega bivanja na letalu. Število kilometrov, ki sem jih v službenem času prepotovala, je enako skoraj štirim potovanjem od Zemlje do Lune. A Sonce je še daleč, skoraj nedosegljivo – vsaj za nas, ki smo v aviaciji začasno.

Nova Zelandija, april 2019, Hobbiton Movie Set.

Kam vse ste že leteli? Imate najpogostejše linije ali so te izbrane naključno? 

Načeloma so leti naključno izbrani, tako, da dejansko lahko letiš na vse konce sveta, ki jih družba pokriva. Imaš pa možnost izbire do največ 10 destinacij, kjer bi želel leteti. Potem pa odvisno od sreče, saj je v ozadju programski sistem z algoritmi, ki sestavlja urnike in nato še človeški faktor, ki ta urnik dokončno pregleda in dokončno sestavi. Moj mesečni urnik v 85-90 odstotkih predstavlja Azija, skoraj vedno en let v Združene države Amerike in mogoče kakšen let v Afriko in Evropo. Obiskala sem 73 držav, moj najpogostejši služben let pa je v Colombo, glavno mesto Šrilanke. Tja sem potovala kar 24-krat.

Kalifornija, januar 2019

Koliko prej izveste, katera bo vaša naslednja destinacija?

Urnik za naslednji mesec dobimo sedem dni pred zaključkom tekočega meseca.

Kako je torej videti običajen dan v službi stevardese? Koliko časa imate v kraju, kamor priletite? Si ga uspete ogledati ali ta čas porabite za spanec?

Na delo se začnem pripravljati kakšnih 45 minut preden nas službeni avtobus pobere pred stanovanjem, kjer bivamo in nas odpelje na naš službeni terminal. Tam se “štempljamo”, oddamo prtljago in imamo nekje pol ure brifiranja pred samim letom. Navodila zajemajo splošne informacije o letu. Koliko potnikov je na letalu, koliko otrok, potnikov s posebnimi potrebami, kakšna je dolžina leta … Sledi predstavitev sodelavcev, saj vedno letiš z novo posadko in ostali podatki, ki so potrebni, da je let uspešno opravljen.

Po končanemu briefingu se začnejo priprave na vkrcanje, ki se začne eno uro pred samim odhodom in nato sam let. Po letu sledi vožnja do hotela – v primeru, da imaš layover – sicer pa vožnja nazaj v Doho. Layoverji, torej postanki so v povprečju dolgi 24 ur. Včasih imaš lahko srečo in dobiš še prost dan ali dva, ampak to je bolj izjema, kot pravilo. Načeloma imaš čas, da si ogledaš glavne znamenitosti. Odvisno od posameznika, kako si zastavi preživeti dan, kolikokrat je že bil v tem mestu, kako utrujen je, kako daleč od mesta je hotel in še kup drugih dejavnikov, ki vplivajo na to, kako izkoristiš postanek.

Maldivi, marec 2019: Na lovu za hobotnicami.

Kateri kraji, ki ste jih obiskali, so se vam najbolj zapisali v spomin? S čim?

Navdušujejo me dokaj neturistične, mogoče malo manj priljubljene destinacije. Države tretjega sveta, ki imajo ogromno za ponuditi v smislu zgodovine, kulture, kulinarike, konec koncev tudi drugačnega načina življenja. Stvari, ki so drugačne, pa ti dajo misliti. Stvari, ki dajo misliti, širijo obzorja, rušijo meje in te spreminjajo.

Države, ki so mi ljube, so Iran, Armenija, Azerbajdžan, Gruzija, Nepal, Indija, Mjanmar. V kratkem nameravam obiskati Pakistan in med poletjem Kirgizistan. Ostaja še veliko držav na “stan”, ki so že nekaj časa na mojem seznamu krajev, ki jih želim obiskati.

In kam se ne bi vračali?

Bangladeš in ZDA.

Bangladeš, januar 2019: Selfie na tradicionalni poroki v Dhaki.

Kaj si stevardese želijo, da bi potniki pogosteje počeli in kaj, kar radi počnejo, vam gre na živce?

Predvsem si želimo uvidevnosti. V smislu, da se mora potnik zavedati, da se nahajamo nekaj tisoč metrov v zraku in da ravno zaradi tega obstajajo določene omejitve.

Na eni od fotografij ste na Poljskem na večerji s potnico, ki vas je izsledila na Facebooku, da se vam zahvali. Nam zaupate to zgodbo? 

Pred dobrim letom sem delala na letu iz Nepala v Doho, kjer sem se očitno potnici tako vtisnila v spomin, da me je preko Facebook skupine, namenjene samo zaposlenim v aviaciji, iskala, da se mi osebno zahvali. Obljubila sem ji, da jo obiščem ob prvi priložnosti, ko bom letela na Poljsko. Obljubo sem držala. Tako sva se v Varšavi dobili na prijetnem klepetu ob večerji.

Poljska, januar 2019: Na večerji s potnico, ki jo je iskala prek Facebooka, da bi se zahvalila.

Živite torej v Dohi. Kakšno je življenje v glavnem mestu arabske države, kot je Katar?

Zelo mirno, varno in brez nekega mestnega vrveža, kar mi je všeč. V Dohi sem v povprečju največ 10 dni na mesec. Res pa je, da vsakič, ko sem na tleh več kot tri dni zaporedoma, sem izven Dohe, saj ta čas izkoristim za potovanja. V bistvu sem vsepovsod več, kot sem v Dohi.

Imate kaj stika z lokalci? Kako bi jih opisali?

Načeloma stika z lokalci nimam, tako, da bi težko podala relavantno in konkretno mnenje. Ko smo v Dohi, se večinoma družimo s sodelavci, ki so prav tako izseljenci iz drugih držav. Takšnih nas je bistveno več kot lokalcev, kar je tudi razlog, zakaj imamo tako malo stikov z njimi.

Jordanija, oktober 2018. Zaenkrat najljubša arabsko govoreča država.

Česa med obiskom Dohe ne smemo zamuditi?

Souq Waqif, Islamic Museum in če čas dopušča še izlet v puščavo.

Pravite, da ste v tem svetu bolj začasno, saj ste po stroki ekonomistka. To torej pomeni, da boste kariero čez čas gradili nazaj v Sloveniji?

Načeloma sem od doma šla z idejo, da grem na daljši začasni layover. Te ideje se še vedno držim.

Nepal, januar 2018

Kako vzdržujete stike z družino in prijatelji iz domovine?

Velik del mojih prijateljev, tudi ožjih, živi v tujini. In glede na to, da vsak dan potujem, imam včasih srečo, da se vidimo več, kot bi se doma v Sloveniji. Zahvala gre tudi tehnologiji, ki v teh primerih krepi vezi, saj se je mogoče posneti in videti preko raznih aplikacij. Kljub tehnologiji pa vseeno šteje fizični stik, tako, da se zaradi družine in domotožja potrudim priti v domovino na vsake 3 do 4 mesece.

Si predstavljate takšno življenje brez pomoči tehnologije?

Nikakor!

Iran, oktober, 2019

So kakšne mobilne aplikacije, brez katerih si ne predstavljate potovanj?

Google maps, kjer ni pokritosti le-tega, pa Maps.me. Obe aplikaciji imata možnost brez podatkovne uporabe. Uporabljam še Guides od Lonely Planeta, Culture trip, Pinterest in YouTube za iskanje idej, kaj točno nekje početi, jesti in videti. Za prevoz pa uporabljam Uber in Grab v Aziji, ker ni potrebno barantati za ceno vožnje.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Potovanja so veliko več, kot le bivanje v hotelih in uživanje iste hrane, kot jo jemo doma. Če želimo doživeti državo in kulturo v vseh njenih barvnih paletah in presežkih, moramo čas preživeti z lokalnimi ljudmi, jesti lokalno hrano in bivati tudi v manj turističnih predelih države ali mesta.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Nemogoče se je omejiti le na tri jedi. Hrana je bistvo življenja (smeh)! Obožujem na splošno azijsko kulinariko, najbrž se razlog skriva v tem, da večino svojega časa preživim v Aziji.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Oropali so me. In sicer prav v Saigonu v Vietnamu, kjer se trenutno nahajam. Mimoidoči motorist mi je telefon – medtem ko sem ga uporabljala – kar iztrgal iz rok. Bodite pozorni, lahko se zgodi kjerkoli.

Kuala Lumpur, Malezija

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o popotnikih?

Ena mojih zmot je bila, da večina potnikov, ki so na letalu, odhaja nekam počitnikovat. Kar je daleč od resnice. Veliko potnikov gre dejansko domov, obiskati družino, ker so šli za boljšim življenjem. Nekateri domov odhajajo po 10, 20 letih, prvič staršem pokazati vnuke, nekateri gredo v tujino po zdravila, spet tretji opravljati prostovoljno delo …

Pa zmote o stevardesah?

Ni vse zlato, kar se sveti, kar že stari slovenski pregovor pravi. Tako tudi življenje stevardes in pilotov ni res tako bajno, kot si ga večina ljudi predstavlja. Kljub temu pa mislim, če ostaneš v aviaciji kratek čas, imaš to možnost, da okusiš ta glamur in navidezni blišč, ki je na začetku kar prijeten, potem pa z leti izgublja na sijaju. Vsaj kar se tiče izvenevropskih letalskih družb, ker so pogoji dela in način življenja malce drugačni.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Potovanja te spreminjajo. Pustijo sledi in spomine ter vsakič se vrneš drugačen, kot si šel. Mogoče mimobežen nasmeh, prijaznost, neznančeva roka, ki ti v stiski pomaga ali pa mogoče čisto nekaj tretjega, kar ostane za vekomaj s teboj. Nenazadnje pa se mi zdi, da več dežel kot obiščem in doživim, bolj se zavedam, kako ogromen je svet in kako majhni smo mi. Ter koliko je še neprehojenih poti, ter koliko je še tega, kar ne vem.

London

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Domovina ima “tisto nekaj”, kar je težko opisljivo vsaj z eno povedjo, tako kot večina pomembnih samostalnikov, kot so družina, ljubezen, prijateljstvo.

HITRIH 6

Najljubša država: še v iskanju

Najljubše mesto: Ljubljana

Najljubša plaža: Anse source d’argent, Sejšeli

Najljubša kulinarika: azijska

Naljubši način transporta: vlak

Najljubši jezik: nizozemščina

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Misli stevardes, ki sta leteli z Adria Airways: Zlomili so nam krila

VANDRAJ lahko sledite tudi na Facebooku.

Sabrina Savnik: Ljubiteljica morja in vetra, ki se seli na katamaran

Sabrina Savnik je zaprisežena kajterka, avanturistka in popotnica, ki najraje odkriva svet po vodi. In prav o tem elementu je v tokratnem Vandraj intervjuju najpogosteje tekla beseda.

“Ko se s kajtom enkrat začneš igrati z gravitacijo, postaneš odvisen,” pravi Sabrina Savnik, moja tokratna sogovornica. Na vodi preživi kakšnih 9 mesecev v letu, kajtanje pa po novem kombinira še z jadranjem in drugimi vodnimi športi, ki jih verjetno ne gre našteti le na prste ene roke. Prav zato je njen naslednji korak premičen dom na vodi. Pripravlja se namreč na selitev na katamaran! Kdo je torej Sabrina in kako se je zaljubila v morje?

Kam sega prvo srečanje z desko in valovi in od kod navdušenje za ta šport?

Že od malega veliko časa preživljam na morju, všeč mi je večina vodnih športov, domača sem tudi v navtiki. Kajtanje je dokaj mlad šport, v Sloveniji se je začel razširjati šele, ko sem bila na faksu, najcenejši pa so bili tečaji pozimi.

Punta Cana, Dominikanska Republika

S kajtanjem sem se tako spoznala najprej na snegu, v črnogorskem Durmitorju. Snowkite je zimska različica kajtanja, le da imaš na nogah smučke ali snowboard. Znanje sem po zimskem tečaju nadgradila poleti na vodi, spoznala druge zagrizene kajtarje in začela sem redno loviti veter. Pri kajtanju se lahko zelo hitro napreduje, predvsem, če res padeš v šport. Ko se enkrat začneš igrati z gravitacijo, bi rekla, da postaneš kar odvisen.

Kaj, poleg vetra in morja, je pri kajtarskem načinu življenja najbolj vznemirljivo?

Najbolj vznemirljivo je samo kajtanje – letenje po zraku, jezdenje valov, drsenje nad gladino. Kajtarski način življenja pa je predvsem preprost in sproščen, nihče ne komplicira, po dobri dozi vetra smo vsi nasmejani in navdušeni, pa tudi če ne čutimo več prstov na rokah in nogah, zdaj novembra pri nas, recimo.

Otok Frigate

Je kajtanje pretežno moški šport, oziroma svet? Kako se znajdete v njem?

Kajta lahko vsak, od 9 do 70 letnika, ne glede na spol in fizično pripravljenost. Bolj bistvena je sama kontrola kajta. Kot pri večini športov, je tudi kajtarski svet bolj moški, vseeno pa nas danes kajta že ogromno žensk. Odkrito se lažje znajdem v moški družbi, vedno sem bila ‘en od decov’, noben me kaj drugače ne tretira. Če me pa še ne poznajo, se hitro kdo najde, ki se ponudi pridržat desko na plaži, pomagat pri opremi ali na vodi. Se tudi zgodi, da na koncu jaz pomagam istemu iz vode ali z izgubljeno desko. Predvsem vedno pride do izraza skupinski duh kajt skupnosti, tudi če te prvič vidijo. Vedno ti nekdo pomaga, ko se ti na vodi kaj zaplete.

Kolikšen del leta preživite na vodi in kje ste kajtali letos?

Na vodi sem preživljala poletno in zimsko sezono ter kakšen termin v prehodnem vremenu, skupaj približno 9 mesecev. V zadnjem letu se usmerjam tudi v navtiko, tako da kajtanje kombiniram z jadranjem. Letošnjo zimo sem kajtala na Karibih, organizirala sem skupno dva meseca potovanj s katamaranom po Grenadinih in okolici.

Macapa, Brazilija

Kaj počnete tisti del leta, ko niste na vodi?

Nekaj mesecev na leto preživim doma v Ljubljani, s svojimi bližnjimi. Po izobrazbi sem arhitektka, pred leti sem v teh mesecih opravljala študijske obveznosti, sedaj pa delam na krajših arhitekturnih projektih. Rada se učim novih stvari in si razširjam obzorja, vedno ta čas izkoristim poleg kondicijskih treningov tudi za nove športne aktivnosti in za študij kakšne nove teme, izpopolnjevanja.

Kakšen tip popotnika ste? Kako izbirate naslednjo destinacijo in na kakšen način si načrtujete pot? Sproti ali je že vnaprej začrtana?

Včasih, ko mi je študij dovoljeval manj prostega časa, sem izbirala bližje destinacije in večinoma šla z avtom. Ta dovoljuje precej svobode, vedar mora bit z omejenim časom pot bolj začrtana. Kasneje, ko sem se začela preživljati s kajtanjem, sem začela tudi potovati drugače. Destinacijo sem si izbrala glede na stadij v življenju, kako želim takrat živeti – s predpogojem seveda, da je destinacija vetrovna in dovolj turistična, da je povpraševanje po kajt inštruktorjih.

Cabarete, Dominikanska republika

V severovzhodno Brazlijo recimo grem, ko se želim posvetiti izključno kajtanju, za točno določeno vas na Filipinih sem se odločila zaradi neobljudenosti (v ‘lajf’ sem pa lahko odkajtala na sosednji, turistični otok) in imela veliko časa zase in študij preko spleta.

Ravno nasprotno pa sem živela v Cabaretu, kjer je poudarek na socializaciji. Cabarete je melting pot digitalnih nomadov, ki obožujejo vodne športe, z latino pridihom. Preselila sem se za dlje časa, življenje je bilo bolj umirjeno, tam sem si ustvarila dom, krog prijateljev, tedenske obveznosti. Kupila sem le enosmerno letalsko karto, ostalo pa se je razrešilo sproti.

Katera od obiskanih držav vas je najbolj navdušila in s čim?

V Španiji sem v seštevku preživela največ časa. Začarala me je z odprtimi in nasmejanimi ljudmi, kulturo in stilom življenja, ki nam je blizu, a je vseeno precej drugačna – tam celo leto živijo poletno življenje. To je tudi edina obiskana država, kamor bi se lahko preselila za več let. Predvsem me je navdušila Barcelona, kjer je poleg tipične španske poletne atmosfere tudi poslovno in karierno vse mogoče.

Delate tudi kot inštruktorica kajtanja. Je to karierna pot, v kateri se vidite vse življenje?

Kajtanje je super šport, ki ti daje neverjetne občutke in res ga rada promoviram. Učenci so vedno navdušeni in veliko jih nadaljuje svojo kajtarsko pot. Lepo je gledati veselje, ko prvič speljejo ali skočijo v zrak. Zato učenja kajtanja ne bom nikoli čisto opustila. Preživljam se sicer z različnim delom v turizmu in arhitekturi, trenutno pa se specializiram za potovanja s katamaranom.

Boracay, Filipini

Pred leti vas je na Portugalskem doletela nesreča in poškodba gležnja vas je vrgla na suho. Kako pogoste so poškodbe v tem svetu in kako se spopadate s tem?

Za nivo adrenalinskega športa, ki ga kajtanje predstavlja in vse vragolije, ki jih lahko počneš v zraku, se mi poškodbe ne zdijo tako pogoste ali hude. Kajtanje je dokaj preprost šport, ki ga hitro osvojiš. Vseeno pa je nujno potrebno vedeti nekaj osnovnih informacij, ki ti omogočajo, da ta šport opravljaš varno.

Na profesionalni ravni je kajtanje danes tretirano kot katerikoli drug tekmovalni šport, vključno s suhimi kondicijskimi treningi, preventivno rehabilitacijo, pravilno časovno razporeditvijo treningov in rekuparacije. Pri rekreativnem kajtanju pa še vedno manjka recimo temu pristop k treningu – večina se na primer ne ogreje pred začetkom ali raztegne zatem. Pogosto nisi v formi, ker ni bilo časa ali vetra za kajtanje, ti pa bi še vedno delal trike, ki si jih izvajal zadnji dan mesečnega dopusta na vodi preteklo poletje.

Ipanema, Brazilija

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Sem mnenja, da dežele ne moreš zares spoznati, če ne spoznaš lokalcev. En dober primer je Iran, kamor sem šla z avtom še z dvema prijateljicama. Spale smo izključno pri Couchsurferjih, kar nam je omogočilo vpogled v življenje Irancev in predvsem Irank brez skrivanja za hidžabi.

Del mojega športa, na katerega sem najbolj ponosna, je kajt skupnost. Ne glede na to kje si, od kod prihajaš, začetnik, tekmovalec ali veteran, vedno si sprejet med lokalne kajtarje. Samo pojaviš se z opremo na kajt plaži kjerkoli na svetu, malo povprašaš po karakteristikah obale in vetra in že te povabijo na pivo po vetrovnem popoldnevu. Vedno se najde nekdo, ki ti pristane kajt na plažo, pripelje desko, ki si jo izgubil na vodi, konkurenca si na tekmovanjih pomaga pri pripravah in izmenjuje nasvete. Lahko bi rekli, da mi je najbolj prirasla k srcu kajt skupnost.

Imate iz potovanj kakšno zanimivo prigodo?

Vedno me presenečajo Slovenci na odročnih destinacijah. Kot na primer slovenska družina v manjši vasi pri Bangaloru v Indiji. Ali na neznani plaži na skrajni severovzhodni točki Filipinov, kjer mi sotekmovalec na Filipinskem kajt prvenstvu odgovori z “I’m from Slovenia”. Po daljšem obdobju zunaj hitro pozabim, da kdorkoli govori Slovensko. Kdaj še na bližnjem italijanskem letališču prenaglas omenim “kok hudo baretko ma gospa”, ki se pred mano vkrcava za Pariz (k sreči je komentar z nasmehom sprejela kot komplimnet). Res smo popotniški narod. 

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Všeč mi je filozofija, da živiš v trenutku, ki je predvsem danes ob prisotnosti vse digitalije še kako pomembna in potrebna. Popoln oddih brez skrbi, da ujameš trenutek s fotoaparatom in imaš signal na kraju sveta. Rada se ukvarjam s fotografijo in kot kajterka potrebujem slike in prisotnost na socialnih medijih, vseeno pa si pogosto privoščim popoln odklop in izkušnjo raje doživim namesto zabeležim.

Sardinija

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Toliko jedi mi je všeč, da se težko odločim le za nekaj izbranih. Imam pa nekaj ljubših preprostih kulinaričnih doživetij. Sašimi sveže ribe, še slajši, če jo uloviš sam, ravno prav staljen mango float z res sladkim mangom, svež kokos sredi zapuščene plaže, mimo katere si prikajtal, ki si ga odpreš z metanjem v deblo palme (sedaj s seboj nosim bolj prefinjeno orodje) ali pa dišeča mamina goveja juha po dolgi odsotnosti od doma.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Vlom v avto, poln prtljage za leto življenja v tujini. Zgodil se je v prvem tednu, ko sem se preselila v Španijo. K sreči sem takrat ravno kajtala na vodi, tako da je bila kajt oprema na varnem (smeh).

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Odvisno kdo in koliko je prepotoval. Tistega, ki zanima, si danes res lahko naredi realno sliko z vsemi informacijami in zgodbami popotnikov, ki so na spletu. Udobno potovanje proti nizkocenovnem, delo v tujini proti kratkem turističnem potovanju, govoriš njihov jezik ali ne, greš v mesta ali po naravi, si prvič ali greš vsako leto – ogromo tipov potovanj obstaja, nekatera so si popolnoma različna. Mogoče se gibljem v takih krogih, a zdi se mi, da imajo ljudlje kar realno sliko o potovanjih in popotnikih.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Opazovanja okolice, zavedanja, kaj vse me lahko doleti in kako se temu izogniti (ali izpostaviti). Da se kdaj splača naročiti predrag taksi, tudi če si na najnižjem budgetu. Kot popotnik pa sem se naučila predvsem odprtosti, preprostosti, radodarnosti, pa tudi kuhanja in tujih jezikov.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

S seboj vzemite pol manj prtljage, kot jo spakirate.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Na prvem mestu predvsem varnost. V redkokateri državi se počutim tako varno, kot pri nas, da ne potrebujem imet vedno v mislih, kdo mi bo segel v torbico in v katerih predelih se ponoči ne smem gibati.

Pravite, da se to zimo pripravljate na večji projekt. Te priprave pa vas bodo od potovanj ločile za pol leta. Nam zaupate, za kaj gre?

Ob vseh prepotovanih miljah in vlačenju prevelike športne opreme po letališčih, polnih pločnikih in predolgih peščenih plažah, sem ugotavljala, kakšen način odkrivanja sveta in kajtanja bi bil zame najbolj optimalen. Prišla sem do sklepa, do potrebujem premičen dom na vodi. Pripravljam se na selitev na katamaran, s katerim bova s partnerjem organizirala kajtarska, jadralska, SUP in potapljaška potovanja po svetu. Začenjamo z Mediteranom in Karibi, potem pa počasen krog okoli sveta.

HITRIH 7

Najljubša država: Španija

Najljubše mesto: Ljubljana

Najljubša plaža: kajtarska

Najljubši del sveta za lovljenje vetra: Brazilija

Najljubša kulinarika: azijska

Naljubši način transporta: po vodi

Najljubši jezik: lokalni

Sabrina Savnik svoje dogodivščine deli tudi na Instagramu in spletni strani (klik).

Foto: Sabrina Savnik/osebni arhiv

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Neža Bricelj: Ljudje, ki v Tokiu živijo že leta, ga še ne poznajo zares

Neža Bricelj: Ljudje, ki v Tokiu živijo že leta, ga še ne poznajo zares

Neža Bricelj je Slovenka, ki trenutno živi na Japonskem. Njen novi dom je Tokio, prestolnica, ki slovi po kontrastih, čistoči, odsotnosti kriminala in redu. Hkrati pa velja za enega najgosteje poseljenih območij na svetu, kjer se mešata superfuturizem, pa tudi tradicija. Z Nežo sva se povsem prvič v življenju na kavi srečali prav v Tokiu. Po njenih fotografijah na Instagramu se namreč sprehajam že nekaj časa in čeprav se v resnici ne poznava, sva se med mojim obiskom Japonske uspeli ujeti na klepetu. O tem, kaj počne na Japonskem, koliko časa navaden smrtnik v tej deželi vzhajajočega sonca potrebuje, da jo do potanskosti spozna in kakšne kulturne razlike jo tu presenečajo – pa še marsikaj drugega – sva pokrili v spodnjem Vandraj intervjuju. Kdo je torej Neža?

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo? 

Sem Neža Bricelj in grem z zanosom za nosom. Tale stavek me je iskreno nasmejal ob zadnjem klicu z mamo. Sicer pa sem kreativna duša, ki je začutila, da mora »pobegniti« iz Slovenije. Sem fotografinja in umetnica, za katero je definicija doma veliko mesto, ki navdihuje in kreativni ljudje, ki me obkrožajo.

Kdaj vas je odneslo na Japonsko? Zakaj ravno Tokio?

Čutim, da sem umetniška duša, ki jo je zaneslo v študij ekonomije. Večina Slovencev bi se verjetno prijela za glavo in zmajala z njo … Čeprav sem sprva tudi sama čutila močan, včasih boleč kontrast, se zdaj ob razlagi vsem le od srca nasmejim.

V začetku septembra sem se na Japonsko preselila za eno leto. V Tokio sem prišla na izmenjavo. Zdi se mi čudovita priložnost, ki mi bo razširila obzorja z izkušnjo »na drugi strani sveta«. Pa ne le kot popotovanje. Zdaj tukaj živim!

Kaj počnete v Tokiu?

V prvi vrsti mi je izmenjavo omogočila štipendija, ki sem jo dobila z dobrim povprečjem ob študiju. Kar me navdihuje še bolj, je vse, kar vidim, spoznam, izkusim in s čimer nahranim umetnika v sebi. Fotografija in estetika vzhoda predvsem. Fotografirala sem zakulisje tedna mode v Tokiu in spoznala = to sem jaz. Ob fotografiji odkrivam tudi druge plati same sebe. Vzamem si čas, ne hitim. In se vprašam, kaj je, kar me res osrečuje, navdihuje?

Na drugi strani sveta sem tudi začela razmišljati drugače. Čutim, da si upam več. Na Tokyo Fashion Week sem se s svojim dosedanjim delom prijavila kot freelance fotograf, naprimer. Rekla sem si: »saj nimam ničesar zgubiti?« Še zdajle čutim, kako me je oblil val »hladne vročine«, tisti občutek, ko se ti rahlo zamegli pred očmi, ko sem nekega večera konec septembra v Shibuyi videla mail, da so mojo prijavo odobrili!

.

Sledil je verjetno eden najbolj intenzivnih tednov mojem življenju. Vendar tudi en najbolj »lahkotno letečih«, kar sem jih doživela. Še zdaj čutim prvo jesensko »fashion week« jutro. S slušalkami v ušesih, kamero na rami, ovita v »preveliko« jeans jakno in »all in white outfitu« sem še v tako velikem mestu pobegnila v svoj svet. Na poti do Hikarie, megalomanske stolpnice nasproti Shibuya Crossinga, kjer se je odvijala prva modna revija. »Vse bo ok,« sem si rekla. Okoli vratu sem si nadela svojo fotografsko akreditacijo in šla. Nervoza ni trajala dolgo, ker sem se kmalu enostavno počutila v svojem elementu, v svojem naravnem habitatu.

Zanimali so me predvsem zakulisje in tisti pristni surovi in realni izrazi manekenov, dizajnerjev, stilistov … Tisti resnični trenutki, ki jih tako redko vidimo. In sem šla – tja, kamor »runway« fotografi ne gredo. Čutim, da je zunaj poplava »pre-urejenih« fotografij, ki delujejo nekako »pre-popolne«. Jaz sem želela ustvariti nekaj drugačnega – zares začutiti karakterje na drugi strani.

Največ mi pomenijo komplimenti dizajnerjev in ljudi, ki pravijo, da fotografije res začutijo. Sliši se kot glasek, ki pravi… Zdi se, da delam nekaj prav!

Nedolgo nazaj sem slišala tale stavek, ki me navdihuje: »I became what I wanted because one day I chose what I wanted to become.« – Benjamin Franklin. Zato vsak dan izbiram; samo sebe na prvem mestu. Dodam, kar me zanima, fotografijo, knjige, tečaj slikanja s pasteli, skrite kotičke… In odgovore pogosto odkrijem v sebi ob posedanju v kavarnah. Ob mizi ob oknu, kjer se posvetim sebi in po dolgem dnevu opazovanja ljudi, mode, majhnih in velikih stvari zapišem, kdo sem in kam grem.

Pred Japonsko ste delali tudi v Los Angelesu in Amsterdamu. Kaj ste počeli tam?

Točno tako. Po prvem letu študija ekonomije se mi je »odpeljalo« in sem si rekla, to nisem jaz, jaz se ne grem tega …

Los Angeles
Pot v LA zagotovo ni bila »racionalna« odločitev. Zapraviti »vse«, za kar sem trdo delala celo leto ob študiju v 3 mesecih poletja? Pa gremo. Občutek je zmagal. Ko pogledam nazaj, sem še vedno prepričana, da je to najboljša stvar, kar sem jih naredila v 20 letih svojega življenja.

Presenetljivo, nisem zapravila vsega in nazaj sem prišla še »bogatejša«. S spoznanjem, da sem definitivno kreativna duša. Umetnik, s smislom za posel, katerega ideje zares cenijo tam, na drugem kontinentu.

Slovenija

Oktobra enostavno nisem šla nazaj na faks. Rekla sem si »ne«, tole pa nisem jaz. Bilo je obdobje iskanja in iskreno, ni bilo najlažje. Čeprav stran od faksa, se v Sloveniji še vedno nisem počutila zares dobro. Če si nečesa želim, potem naredim vse, da se to uresniči. Tako je prišel Amsterdam.

Amsterdam
Svoja življenjepis in portfelj sem poslala večim agencijam v Evropi in nekega januarskega popoldneva prejela klic od produkcijske hiše v Amsterdamu. Ni trajalo dolgo, enostavno »smo začutili klik« in preden so se ostali dobro zavedli, sem bila že v Amsterdamu. Tudi zato, ker sem bila sama z mislimi tam že veliko prej.

Svoj prvi teden tam sem ustvarjala video Summer Days Lyric z Martinom Garrixom, Macklemorjem in Patrickom Stumpom. 90 odstotkov premikajočih se »stop-motion« umetnin sem izdelala, sestavila in uredila sama. Fantje so poskrbeli za montažo, jaz pa se z verjetno enim najbolj intenzivnih tednov v mojem življenju lahko ponosno okličem za kreativno direktorico.

Sledilo je še več dela z Martinom, kampanja za Tomorrowland, snemanja v Berlinu, Bruslju in Boom-u pa še vse vmes. In najpomembneje, upam, da se zavedamo, da so to le »bleščeča« imena. V realnosti je vse valovanje z vzponi in padci in za vsem tem stoji ogromno trdega dela.

Tokio

Vmes je še vedno odzvanjala misel »ampak neko sorto diplome pa moraš imeti, kajne?«… Zato sem poskusila in se prijavila na študijsko izmenjavo v Tokiu. Julija sem izvedela, da so me sprejeli.

Kaj je najboljše, kar prinaša življenje na drugem kontitentu?

Prijaznost. Varnost. Jutranja svetloba.

Dejstvo, da sem v velemestu. Skočim na vlak, ko sem odločim, izstopim na postaji in sem v drugem svetu. Tokio je čudovito mesto in pravi raj za odkrivanje kotičkov, v katere sem tako zaljubljena. Če veš, kaj ti je všeč in temu slediš. Najdeš res čudovite stvari. Seveda z vsemi lokalnimi presenečenji vmes.

Si predstavljate teden, v katerem ne naredite niti ene fotografije? 

Točno to = seveda, da ne, ampak … Prvi mesec je bil ekstremno naporen že samo z doživljajskega vidika. Toliko novih stvari, občutkov, in povrhu še dejstvo, da ne govorim japonsko.

Prišlo je tudi do obdobja, ko sem se zavestno odločila ne fotografirati ker je bilo enostavno preveč. Najprej so situacijo morali razumeti moji možgani, da so to lahko prevedli v fotografije.

Česa se boste v japonski kulturi težko navadili in kaj bi z veseljem prenesli tudi v domovino?

Pogrešam pristne povezave. To, kar sem začutila z ljudmi v LA-ju, Amsterdamu in kar imam v odnosih s svojimi najbližnjimi. Imeti človeka, osebnost in dušo z interesi in mnenji na drugi strani.

Prvi vtis je, da so Japonci izredno prijazni in vljudni, dežela je tudi izjemno varna. Vseeno pa čutim, da je to mirna gladina in vrh ledene gore. Pod njo je toliko neizrečenega in neizraženega. Zaradi strahu, da bi odstopali, bili drugačni in najhuje, bili zasmehovani.

Malo več prijaznosti in obzirnosti nikoli ne škodi, Japonci v tem definitivno zmagajo. Vendar pa čutim, da svetu na sploh manjka malo več človečnosti in deljenja občutkov.

Ste poleg Tokia, kjer živite, raziskali še kakšen del Japonske?

Seveda, in sem še vedno v procesu. Kyoto, Osaka, Hokkaido in seznam je še dolg. Definitivno si želim izkusiti tudi njihov pristni ryokan (tradicionalni hotel/penzion) in onsen (izvir tople vode). Nekako me mika odkriti to »tradicionalno deželo vzhajajočega sonca« na star način.

Kako je Tokio drugačen od življenja, ki ste ga vajeni v Ljubljani? Kaj vas v njem najbolj navdušuje? 

Dejstvo, da lahko vsak dan izberem, kdo sem in česa si želim.

Začne se v globini, v osebnosti, ko se vsak dan vprašam, kdo sem in kaj cenim. Potem vklopim »pozitivno stikalo« in miselnost »kozarec je napol poln« in grem v nov dan. Zdi se mi, da sem lahko bolj svobodna.

Zdi se, da se v Ljubljani nekako vsi poznajo in je tvoja osebnost taka »kot jo vidijo drugi« in ko jo enkrat imaš, si »to ti«. Osebno se mi zdi, da večje kot je mesto, lažje diham in to me najbolj navdušuje.

Kako bi opisali Tokio in Japonsko?

Ljudje, ki v Tokiu živijo leta, Tokia ne poznajo. To sprva verjetno pove veliko o tem, kako veliko je mesto in kot drugo, koliko »prostega časa« imajo ljudje, ki tu redno hodijo v službo.

Čutim, da sem res priviligirana, da imam možnost raziskovati Tokio kot megalomanski center Vzhoda in z njim Japonsko, v katero sem bila na skrivaj zaljubljena že od 10 leta starosti. 

Pa tamkajšnje ljudi?

Verjetno so najbolj vljuden, prijazen in obziren narod, kar sem jih srečala. Vendar čutim, da je to nekaj, kar sprva vidijo vsi. Ob zanosu občudovanja do tega je tih glasek dvoma in kanček skrbi … »Je kaj, kar se skriva pod površjem perfekcije«?

Vaši trije razlogi za obisk Japonske so …

Kultura. Hrana. Mesta + narava.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Japonski kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?

»Če ne govoriš japonsko, boš težko…« Google translate in majhni telefončki, v katere govorijo in na drugi strani izpišejo besedilo v angleščini, so vsakodnevni pripomočki, ki nas rešujejo.

In nasploh, vse bo ok.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih, popotnikih in življenju v tujini? 

To, da je najboljši popotovalni načrt sestavljen iz top 10 stvari, ki jih morate storiti v določenem kraju.

Odvisno je od okusa, ampak sama se najraje izgubim v okrožjih, v katerih čutim, da mi srce hitreje bije. Ne imeti načrta, je najboljši načrt, če veš, kakšna oseba si in kaj ceniš. Potem je dovolj, da imaš smer in presenečenja pridejo sama od sebe. Če jih znaš videti.

Seveda, lahko pa greš pa po seznamu atrakcij, kot ti je ljubše.

Kaj si želite, da bi vedeli, preden ste se izkrcali na Japonskem?

Da bo ZARES vse ok. In da je SIM kartica z neomejenim prenosom podatkov, a povsem brez klicev in drugih storitev ali pa 6 GB za en mesec popolnoma varen načrt. 

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Terezino mandljevo maslo. Štruklje. Babičine rižote, mamine juhe in sestrine piškote.

[O urbanih kotičkih kraja:]

Najljubši kotiček za sprostitev: Na novo odkrita kavarna ALI pa vedno varna izbira – Starbucks. In Tutsaya books – to je najboljša mešanica knjigarne in kavarne s konceptom.

Najboljšo kavo potrežejo v: Ralph’s Coffee Omotesando je zame res zmagovalna.

Najboljše kosilo najdete pri: KARKOLI in kjerkoli. Se sploh ne hecam. Mislim, da z japosko hrano ne moreš zgrešiti.

Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: Takoyaki, nekakšne slane palačinkaste kroglice s hobotnico. To je tudi tradicionalna ulična hrana v Osaki.

Najboljši šoping je: Verjetno Shibuya za komercialne znamke in hitro modo. Omotesando za visoko modo. Harajuku za bolj trendovski japoski občutek. Daikanyama za kose druge roke in unikatno modo, higher-end dizajnerske kose. Shimo-kitazawa za ZARES second hand shop + thrift store navdušence.

View this post on Instagram

Hey, how are ya feelin’? 🙉 Maybe it’s that time of the year when Mercury is in retrograde and things are just not going quite right? 🙊 maybe a gentle G L I T C H of comfort is needed to make us all feel just a lil’ bit better?Going for ☕️ with a stranger. Having a museum date to yourself. Giving yourself a comfort food snack while going for a walk in the park. I happened to be doing everything above and that gentle G L I T C H of comfort = things you might not have done otherwise, makes it all feel just a lil’ bit better. And also Mercury, will pass ✌🏻 until then, comfort yourself. Just felt I had to say this out loud. ✌🏻 • • • • • #tokyo #東京 #coffeetime #cafe #coffeelover #coffeeaddict #coffeegram #latte #instacoffee #espresso #caffeine #coffeeshop #barista #latteart #breakfast #shibuya #日本 #coffeelovers #coffeeholic #coffeebreak #커피 #coffeelove #コーヒー #starbucks #morning #coffeelife #cappuccino #coffeeoftheday #tea #japanese

A post shared by N É Z A (@i.am.neza) on

Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Bookmarc knjigarna + mini galerija v Harajuku sta moja tedenska doza navdiha. Kashiyama Daikanyama za izbrane razstave. MOMAT.

Park, kjer najraje poležavate: Namesto poležavanja v parkih bi rekla, da posedam v kavarnah. Vendar sprehod skozi Yoyogi na poti do Harajuka je ču-do-vit.

Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: Ali restavracija s suši tekočim trakom (kjerkoli) šteje? Suši je predvsem v teh zelo poceni + enostavno dober.

Najbolj precenjena turistična točka v mestu: Shibuya crossing.

Najlepši razgled nad mesto najdemo: Tokyo tower ALI pa Roppongi Hills (s terase vidiš Tokyo Tower). Pa tudi Tokyo Metropolitan Government Building (brezplačen).

Najboljša zabava: Pravijo, da karaoke (še nisem bila! Vem, moram…!)

Najljubši festival/dogodek: Tokyo Fashion Week.

Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Čutim, da ima Japonska sama po sebi »filter«. Zato verjamem, da je vse, kar ujamete, unikatno in neprecenljivo z vidika spominov.

[Uporabno:]

Kateri je najugodnejši prevoz po mestu?

Verjetno hoja. Drugače JR + podzemna železnica, ker so razdalje enostavno prevelike.

Pa najugodnejša pot iz Slovenije do tja?

Jaz sem letela iz Benetk – verjetno eno od tujih letališč.

[Na hitro:]

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 2

Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10: 10 (če ne govoriš japonsko)

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10: 8

Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): 10

Foto: Neža Bricelj/osebni arhiv

Kaj v Tokiu počne Neža Bricelj in kako Japonsko lovi v svoj objektiv lahko preverite na njeni spletni strani ali na Instagramu.

PREBERITE ŠE: Japonska in 8 zanimivosti, ki jih morda še ne poznate

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

 

Slovenka v Bruslju: Kljub vsej izbiri v prestolnici EU včasih pogrešaš zeleno Slovenijo

Tina Kobilšek je Slovenka, ki že peto leto za svoj dom lahko okliče Bruselj. V tujini sicer živi že zadnjih osem let. Od Portugalske, Argentine, do Nizozemske, je svojo kariero zdaj ustalila na Evropski Komisiji v Belgiji.

Kaj točno tam počne, kakšen vtis je na njej pustil Bruselj, kaj ji je prineslo življenje v tujini in kateri so njeni najljubši kotički mesta, je Tina Kobilšek z nami delila v tokratnem Vandraj insiderju.

Kdo je Tina Kobilšek in kako bi se opisali tistim, ki vas še niso spoznali?

Obožujem potovanja, letala, lepe razglede in sončne zahode. Uživam v dobri hrani in dolgih kavah. Lahko bi rekli, da sem vedno v iskanju novih izzivov, lepih spominov in zanimivih ljudi. Pri dvanajstih letih sem bila prvič sama v Angliji na tečaju angleščine in vse od takrat me fascinirajo tuje dežele, jeziki in kulture. Obiskala sem že skoraj 50 držav, manjka mi samo še en kontinent. Zadnjih 8 let živim v tujini; najprej na Portugalskem, nato v Argentini, na Nizozemskem in sedaj že peto leto v Belgiji – v Bruslju. 

Tina Kobilšek je Slovenka, ki že peto leto za svoj dom okliče Bruselj.

Kaj vas je odneslo v Bruselj? Zakaj ravno tja?

Po končanem magistrskem študiju sem se odločala med prakso v den Haagu, Hamburgu in Bruslju. Delo na Evropski komisiji, ki je kot večina ostalih evropskih institucij locirana v Bruslju, se mi je zdelo zanimivo, prav tako pa sem upala, da mi bo to pripravništvo lahko odprlo kakšna vrata v sklopu dela na evropskih institucijah. 

S čim se tam ukvarjate? 

Od pripravništva dalje delam na Evropski komisiji, na Direktoratu, ki se ukvarja s prometom in mobilnostjo. Trenutno se ukvarjam z letalstvom, natančneje pravicami potnikov v letalskem prometu. Delam na oblikovanju nove EU zakonodaje ter implementaciji že sprejete. Veliko delam z državami članicami in tudi ostalimi deležniki, kot so letalski prevozniki, potrošniška združenja, itd.

Tina Kobilšek v tujini živi že osem let, trenutno v Bruslju dela na Evropski komisiji.

Kaj je najboljše, kar ste odnesli od življenja prek meje?

Širino sveta in s tem odprtost do razlik in podobnosti med ljudmi, poznavanje jezikov in navad drugih narodov. Prav tako pa se mi zdi, da v tujini veliko bolje spoznaš sebe. Na primer, kako odreagiraš v določenih trenutkih, ki so ti sicer tuji in z ljudmi, ki jih ne poznaš …

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih, popotnikih in življenju v tujini?

Da je vedno lepo in lahko. Včasih pridejo dnevi in tedni, ko pogrešaš zeleno, majhno in prijazno Slovenijo, kjer praktično na vsakem vogalu poznaš nekoga in kjer ti jezik ne dela težav. Kljub vsej izbiri, ki jo ponuja prestolnica EU, včasih pogrešaš zeleno Slovenijo. Tudi administracija v tujem mestu je velikokrat komplicirana.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Vedno pogrešam svojo družino in prijatelje. Zagotovo pa si želim “uvoziti” čudovito naravo, visoke gore in slovensko hrano. Ni jih čez domače štruklje (smeh)!

Bo Slovenija kmalu ali sploh spet vaš dom?

Mogoče pa res.

[O mestu:]

Kako bi opisali Bruselj?

Bruselj je stičišče različnih kultur, od afriških, arabskih, azijskih in seveda vse-evropskih. Znotraj mesta so različni predeli, kjer recimo prevladujejo afriške restavracije, trgovine z afriškimi oblačili, lasnimi izdelki ipd. Nekaj ulic naprej pa najdeš en kup turških in arabskih lokalov. Ko greš v trgovino, slišiš ogromno različnih jezikov in živiš obkrožen s sosedi iz resnično vseh koncev sveta, različnih religij in z različnimi zgodbami, zakaj jih je pritegnil prav Bruselj. Bruselj je mesto, kjer zagotovo vsak najde razstavo in kavarno za svoj okus. Ima ogroooomno zanimivih restavracij in prostorov za druženje.

Pa tamkajšnje ljudi?

Homogenosti praktično ni in ravno te razlike so zame navdihujoče.

Katera je najbolja nadležna stvar mesta?

Dolga obdobja sivine.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Bruslju kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?

Pomembno je vedeti, da Bruselj ni samo strogi center. Ostali deli mesta so za moj okus lepši in ponujajo še več. Hkrati pa je tam tudi manj turistov.

Kateri so vaši trije razlogi za obisk?

Pomfrit, pivo in evropski duh.

Mesto je najlepše …

… ko sije sonce, saj so barve mesta čisto drugačne.

Katere so stvari, zaradi katerih je tam vredno živeti?

Mešanica ljudi ter priložnosti, kar se tiče službe, mreženja ipd.

Česa ste se v njihovi kulturi težko navadili in kaj bi z veseljem prenesli tudi v domovino?

Težko sem se navadila, da se je za kavo ali kosilo s prijatelji in poslovnimi partnerji treba dogovoriti vsaj mesec vnaprej. V Slovenijo pa bi prenesla bruseljsko, oziroma belgijsko odprtost. Ter čokolado in vaflje (smeh).

Vas z Brusljem povezuje tudi kakšna negativna izkušnja? 

Teroristični napadi leta 2016.

[O urbanih kotičkih kraja:]

Najljubši kotiček za sprostitev: Bois de la Cambre, Abbaye de la Cambre

Najboljšo kavo potrežejo v: OR Place Jourdan

Najboljše kosilo najdete pri: v delu Evropskih institucij Kokuban, Takumi (azijska/japonska hrana), Tamy (mediteranska/libanonska), v centru pa Fin de Siecle, Nüetnigenough (belgijska)

Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: moules frites

Najboljši šoping je: na Avenue Louise

Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Musée d’Ixelles, Bozar

Park, kjer najraje poležavate: Bois de la Cambre

Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: ostali deli mesta, izven centra; Ixelles, Chatelain, Saint Gilles na primer

Najbolj precenjena turistična točka v mestu: Manneken Pis (polulanček)

Najlepši razgled nad mesto najdemo: Hotel Jam, Mont des Arts, Place Poelaert

Najboljša zabava: za vse okuse se nekaj najde; l’archiduc, Flagey, Fuse, Spirito, Les Jeux d’Hiver

Najljubši festival/dogodek: Balkan trafik 🙂

Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Grand-place, Atomium, Place Poelaert, Parc du Cinquantenaire, Galeries Royales Saint-Hubert …

[Uporabno:]

Kateri je najugodnejši prevoz po mestu?

Kolo. Sicer je pa javni prevoz zelo dostopen, cena je ista za tram, metro in bus.

Pa najugodnejša pot iz Slovenije do tja?

Iz Ljubljanskega letališča na Charleroi (nizkocenovno letališče, 60 kilometrov stran iz Bruslja) z Wizzairom, oz. novost v zadnjih tednih z Brussels Airlines do Bruseljsekga letališča. 

[Plus in minus:]

Katere so prednosti in slabosti v primerjavi z življenjem v Sloveniji?

Bruselj ti ponuja ogromno izbire kar se tiče kulturnih, zabavnih dogodkov, mednarodne kuhinje … Pravijo, da ima Bruselj več kot 130 različnih nacionalnih restavracij.

Mesto pa je seveda v primerjavi s slovenskimi veliko večje, kar pomeni, da potrebuješ več časa, da prideš iz enega na drugi konec. Javni prevoz je sicer dobro urejen in praktično ne potrebuješ avta. Sama uporabljam car-sharing in je super!

Kaj pa prednosti in slabosti dela v tujini?

Delo na evropskih institucijah je po eni strani precej fleksibilno in ponuja določene bonuse, ki jih v Sloveniji težko najdeš. Po drugi strani pa je velikokrat zahtevno, stresno, delovni dnevi so dolgi. Vsekakor pa je v užitek delati za javno skupno dobro tako Evropejcev kot Evrope.

[Na hitro:]

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 2

Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10: 2

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10: 1

Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): 5

TOP 6

Najljubša država: od zadnjih potovanj se mi je najbolj vtisnila v spomin Japonska, sicer pa nimam najljubše

Najljubše mesto: v vsakem se najde kaj zanimivega

Najljubša plaža: Playa Bávaro, Dominikanska Republika

Najljubša kulinarika: mediteranska in japonska

Naljubši način transporta: letalo

Najljubši jezik: portugalščina

Foto: Tina Kobilšek/osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Rusinja v Sloveniji: Jasno je bilo, da je to kraj, kjer si želim živeti

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.