Lucija Odar je mama, partnerka in gozdarka iz Bohinja, ki je zaljubljena v hribe. Navdušila nas je s projektom 1000 ur zunaj, ki ima prav poseben namen.
Lucija Odar je velika ljubiteljica narave in stoji za projektom 1000 ur zunaj. Ustvarila je ilustracijo drevesa s 1000 listi, ki si jo lahko natisnete in nato za vsako uro, ki jo preživite zunaj, pobarvate en listek. Cilj je, da v enem letu pobarvate celo krošnjo. Odličen izziv, kako k uživanju trenutkov na svežem zraku spodbuditi vso družino, kajne?
Z Lucijo smo v tokratnem VANDRAJ INTERVJUJU klepetali o projektu 1000 ur zunaj in njenem istoimenskem profilu na Instagramu, kjer ji sledi že več kot 10 tisoč ljudi. Tam objavlja imenitne ideje, kaj vse lahko ustvarjamo v naravi, ki pokajo od kreativnosti in pisane domišljije …
Začelo se je s krasnim projektom 1000 ur zunaj in drevesu, ki mu za vsako uro na zraku pobarvamo en list … Povejte nam več o njem.
Že celo življenje si zastavljam kratkoročne cilje, ki so bili zadnjih 10 let povezani predvsem s hribi in višinskimi metri. Ko sem leta 2020 rodila, sem morala cilj prilagoditi moji dojenčici. Takrat sem zasledila idejo o beleženju ur, preživetih zunaj in si ustvarila svoj sledilnik v obliki drevesa s 1000 listi. Moje drevo in cilj sem pokazala prijateljem in ker so bili navdušeni, sem ustvarila Instagram profil, preko katerega drevo delim vsem, ki se želijo pridružiti izzivu 1000 ur zunaj.
Sicer ste magistrica gozdarstva. Po kakšni karierni poti stopate in kako vam je pisana na kožo?
Zaposlena sem kot gozdarka načrtovalka na Zavodu za gozdove Slovenije in služba mi veliko pomeni. V gozdarstvu sem se znašla po spletu naklučij ob zaključevanju srednje šole, vendar sem res vesela, da sem pristala tu kamor spadam.
Je vaša glavna pisarna – pisarna med štirimi stenami ali gozd? Kako je običajno videti vaš delovni dan?
Hladnejšo polovico leta sem večinoma v pisarni, kjer digitaliziramo podatke, pridobljene na terenu, podatke obdelujemo in iz rezultatov napišemo desetletne gozdnogospodarske načrte. Ko je načrt napisan, se prične lepša polovica leta, ko delam na terenu. Običajen dan je videti tako, da si pripravim karto območja, kamor grem, se pripeljem v gozd in tam prehodim približno 50 ha gozda, si narišem sestojno karto in vnesem podatke, ki jih potrebujemo.
Vaš profil na Instagramu, kjer objavljate poučne vsebine o naravi in ideje za ustvarjanje na zraku, spremlja že prek 10 tisoč ljudi. Se vam je ob odprtju profila sanjalo, da boste zgradili in navdihnili takšno skupnost?
Ne, nikakor. Še danes sem presenečena nad tem, hkrati pa me veseli, ker vem, da vsebine, ki jih pripravljam, niso zavržen čas.
Zanimivo je, da prav s pomočjo tehnologije, ki nas je v zadnjih dveh desetletjih iz narave potegnila pred ekrane – sledilce na inovativen način spet vračate k naravi. Koliko časa pa vam za promocijo svežega zraka ukrade tehnologija?
Veliko. Občasno preveč. Vsaj eno uro na dan. Ampak skoraj vsak dan zunaj naletim na kaj zanimivega, za kar mislim, da bi koga zanimalo in potem fotografiram, posnamem, napišem kakšno dodatno razlago in objavim. Odzivi sledilcev pa me motivirajo, da naslednji dan, ko naletim na nekaj drugega, naredim enako. Si pa približno 1x na teden vzamem dan, ko na telefonu opravljam le najbolj nujne stvari.
Na svojem profilu delite imenitne ideje, kako ustvarjati v naravi, ne da bi ji hkrati tudi škodili, pa tudi poučne vsebine, na primer o strupenih in užitnih rastlinah … Od kod črpate vse te ideje in kaj je njihovo glavno vodilo?
Kar se tiče ustvarjalnih vsebin, je mešanica mojih idej, ki mi padejo na misel, ko vidim kakšne plodove, liste, kamne in drug zanimiv material v naravi, ter idej, ki jih sem in tja zasledim na internetu. Kar pa se tiče poučnih vsebin o naravi, vse nastanejo spontano med mojimi obiski narave. Namen mojih objav je sledilcem vliti ljubezen in spoštljiv odnos do narave.
Pravite, da je narava najboljša učilnica. Katere so vaše najljubše aktivnosti v naravi na lep pomladni dan? In katere najbolj navdušijo otroke?
Sama najraje hodim v hribe, ne glede na letni čas. Z družino pa spomladi veliko časa preživimo ob Savi ali jezeru, kjer si malčica sama najde zaposlitev – ustvarja hiške za škrate, sestavlja stolpe iz kamnov, spušča ladjice in podobno. Otrokom je dovolj to, da jih peljemo v naravo in jim damo čas in prosto pot.
V gozdu najdemu tudi kup užitnih dobrot. Kaj moramo vedeti, preden iz gozda prinesemo polno košaro gob, borovnic ali česa, za kar niti nismo prepričani, če je užitno ali morda celo zaščiteno? In kje takšne stvari lahko preverimo?
Prvo pravilo je, da nabiramo le rastline, ki jih poznamo. Prepoznavanje rastlin ni nekaj, kar bi se lahko človek na hitro naučil. Jaz sem se veliko naučila na predavanjih iz botanike in fiticenologije na fakulteti, pa še vseeno večkrat določam rastlino po knjigi Mala flora Slovenije. Na svojem Instagram profilu pa objavljam tiste bolj pogoste užitne in tudi strupene rastline ter povem, kako jih jaz prepoznan.
V gozdu smo gostje, pogosto pa pozabimo, da smo hkrati tudi v domu številnih živali. Kako se lahko najbolj učinkovito zaščitimo pred klopi in kakšna je najbolj ustrezna reakcija, če pot presekamo medvedu?
Iz lastnih izkušenj sem se naučila, da noben repelent ne zaščiti pred klopi 100 %. Največ naredimo, če se po obisku gozda stuširamo, pregledamo in preoblečemo v druga oblačila. Kar pa se tiče medvedov, se moramo zavedati, da medvedi nimajo želje po napadih na ljudi. Kadar pa so v stiski in prestrašeni, lahko storijo tudi kaj, česar si ne želijo ne oni in ne mi. Zato je ob srečanju z medvedom najbolje, da mirno odidemo v drugo smer.
Če govorimo o fobijah, so tudi bližnja srečanja s kačami precej na vrhu seznama številnih ljudi. V Sloveniji živi 11 vrst kač, od katerih so strupeni modras, laški in navadni gad. Kakšna je sploh verjetnost, da jih srečamo in kako upravičen je strah pred njimi?
Na to vprašanje ne morem dati objektivnega odgovora, ker se kač bojim tudi sama. Srečam jih večkrat letno, nobena pa mi ni še nič naredila.
Skoraj 60 odstotkov Slovenije prekriva gozd. Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o slovenskih gozdovih in česa si kot gozdarka želite, da bi se ljudje, ki jih obiskujejo, vendarle že enkrat naučili?
Slovenci premalo cenimo to, da imamo prost dostop v gozd, da lahko brezplačno nabiramo gobe, borovnice, kostanj… To je po svetu (tudi pri naših sosedih) bolj izjema kot pravilo!
Bi rekli, da sta nam zadnji dve leti, odkar se je svet obrnil na glavo, kaj spremenili pogled na gozdove, ki nas obdajajo?
Predvsem se mi zdi, da je več ljudi začelo redno obiskovati gozd in upam, da ga zato tudi bolj cenijo.
Kako uvidevni obiskovalci narave smo sicer Slovenci?
Težko je zapisati nekaj, kar bi držalo za vse, ker v gozdu naletim na zelo različne ljudi.
Kam po Sloveniji jo najraje mahnete na izlet?
Doma sem iz Bohinja, ki mi je zelo ljub. Tu imamo vse – hribe, reke, jezero, plezališča, gozd ipd., zato tudi večino prostega časa preživimo v Bohinju. Všeč mi je tudi Zgornjesavska dolina in Posočje.
Katera je najboljša lekcija za življenje, ki vam jo je prišepnilo šumenje listja?
Vse se zgodi z razlogom.
FOTO: osebni arhiv / 1000 ur zunaj
Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!
