POTOPIS: Roadtrip z avtom iz Slovenije do Skandinavije

Vas mika roadtrip do Skandinavije? Tokrat se je na takšno dogodivščino s svojo družino podala Lara Rojc. Na pot so šli kar z osebnim avtomobilom, za njimi pa je v 16 dneh potovanja kar 6.700 prevoženih kilometrov in 10 različnih držav.

Roadtrip do Skandinavije je dolga, a izredno pisana pot, ki prečka številne obiska vredne dežele. Na katerih imenitnih razgledih so se ustavljali, koliko vnaprej so vedeli za svoje postanke, kakšen strošek je takšna pot in kaj bi danes naredili drugače? Berite naprej!

Kdo ste, kako bi se opisali tistim, ki vas še ne poznajo in s kom ste šli na pot?

Sem Lara, mama in žena, v zrelih letih, z razgibano službo in številnimi hobiji. Z možem sva starša dvema čudovitima otrokoma, med katerima je kar 20 let razlike. Sin je že odrasel, hči pa je stara devet let. Izogibam se kalupom in rada ignoriram pričakovane norme ravnanja ter razmišljanja, čeprav je moje poklicno delo povsem prepleteno z zakoni, kodeksi in hierarhijo. Živim v Celju, a sem po prepričanju deklariran otrok sveta.

V prostem času mi največjo strast predstavljajo potovanja in fotografija. V fotografiji sem preizkusila in dosegla marsikaj, vendar sem z rojstvom hčere sistem prioritet obrnila na glavo in ljubezen do umetnosti prestavila v drugi plan. Nekoč sem se preizkušala v pisanju bloga, zadnja leta pa najbolj uživam v dokumentiranju in zapisovanju utrinkov z naših poti, ki jih delim na socialnih omrežjih. Zelo sem vesela odzivov mnogih, ki me kontaktirajo za nasvete ali pa zato, da mi povedo, kako jih razveseljujem in navdihujem s svojimi objavami. Potujem z družino, najrajši z letalom nekam daleč stran, nekje vmes pa se po novem potolažim z roadtripi, na katere občasno vzamemo še našo psičko. Tokrat smo šli zaradi polarnega mraza na pot brez nje, torej v troje.

Koliko dni, kilometrov in držav ima tokratni roadtrip do Skandinavije?

6.700 prevoženih kilometrov v šestnajstih dneh, zapeljali pa smo se skozi 10 različnih držav.

S kakšnim prevoznim sredstvom ste šli na pot, kje ste spali in koliko vnaprej ste te nočitve predvideli/rezervirali?

 Na pot smo šli z Renault Capturjem. Moram dodati, da smo avto kupili zgolj kot prevozno sredstvo, mišljeno je bilo, da se bomo vozili na bližnja letališča in nismo niti razmišljali o roadtripih. S kovidom pa so se stvari spremenile in nekoč strastni raziskovalci daljnih dežel smo se bili primorani prilagoditi novim okoliščinam. Zaradi omejitev in odpovedi letov smo začeli pogosteje raziskovati svet z avtomobilom in z našim smo v zadnjih treh letih naredili precej kilometrov. Sicilija, Romunija, Kalabrija, Nizozemska, Apulija, Albanija, pa rekordnih 9000 km do vzhodnih pokrajin Turčije in preko 6700 km do roba polarnega kroga, to so destinacije, ki jih moram omeniti.

Mož sicer vsakič, ko tlači stvari v (premajhen) prtljažnik, prisega, da je bil to naš zadnji roadtrip s Capturjem, pa do naslednjič k sreči pozabi. Hkrati pa ugotavljava, da je naš avto dovolj majhen, da lahko prevozimo vsako, tudi najožjo italijansko ulico, ravno prav visok, da se z lahkoto zapeljemo čez največje luknje na makadamskih cestah, toliko trpežen, da ga je mogoče spraviti v pogon pri -29 stopinjah in prepoceni, da bi nas moralo skrbeti zanj, saj ne more biti zanimiv lopovom.

Nočitve smo tudi tokrat iskali sproti, večinoma preko aplikacije Booking, običajno pod večer, ko smo vedeli, kako daleč bomo prišli vsak posamezen dan. Opozarjam, da ta pristop prakticirate samo, če ste ga vešči in če se ne obremenjujete s tem, da še uro ali dve pred prihodom ne veste, kje boste tisti dan spali! Mi to počnemo redno, povsod po svetu, imamo o tem cel kup anekdot in bom verjetno nekoč napisala knjigo, kaj vse se nam je že zgodilo. 

Ste si načrt poti zarisali že doma in kako strogo ste se ga na koncu držali? 

Nikakor. Zavedanje, da se lahko zgodi karkoli in to, da nikoli ne vemo, kako se bo naredil dan, je največji čar naših poti. Najbolj divji in nori časi za potovanja so bili pred dobo digitalizacije. S pojavom pametnih telefonov in vseh mogočih aplikacij pa je postalo potovati čisto preveč enostavno. Ampak na koncu dneva so umazana stopala in razmršeni lasje tisti, ki pospešijo bitje srca in v nas budijo radost. Obožujem improvizacije ter bizarne, morda celo nevarne situacije. S takšnim razmišljanjem spoznaš najboljše ljudi, pridobiš življenjske izkušnje, doživiš najbolj nore trenutke, priletiš v najbolj nemogoče situacije in ustvariš nepozabne spomine.

Zato smo se tudi tokrat na pot odpravili brez načrtovanja. Na navigaciji sem sicer preverila, kje se pride do Rovaniemija in odločili smo se, da se zapeljemo proti severu preko Baltskih držav, o poti nazaj pa nismo niti razmišljali. Tisti petek popoldan po službi smo spakirali najnujnejše, zaspali za nekaj ur, zgodaj zjutraj vklopili navigacijo, ki je kazala 2850 kilometrov do Rovaniemija (za občutek – do Londona nas loči »le» 1600 km!) in se podali novim dogodivščinam naproti.

Laponska

Kakšen finančni zalogaj je takšen roadtrip do Skandinavije?

Tako čez palec lahko rečem, da nas je 16-dnevni roadtrip prišel približno toliko, kot bi nas stal zgolj 3-dnevni obisk Rovaniemija (oz. Božičkove dežele) v organizaciji turistične agencije. V obeh primerih je govora o porabljenih približno 4.500, morda 5.000 evrih za tri osebe. Ampak to je okvirno, ker se potrebe, interesi in zmožnosti posameznikov zelo razlikujejo. Na naših poteh ne beležimo stroškov, niti se ne trudimo, da bi zapravili minimalno.

Kateri so top 3 kraji, razgledi ali stvari, ki ste jih doživeli na tej poti? 

Vsekakor je bilo opazovanje polarnega sija in vožnja z jeleni na lesenih sankah čez zasneženo, ledeno mrzlo zimsko pokrajino tisto, kar smo doživeli prvič in je preseglo vsa naša pričakovanja.

Sicer pa je bila pot tako raznolika in države dovolj drugačne med sabo, da bi težko izpostavila, kaj je bilo najlepše; vsekakor pa smo videli in doživeli izjemno veliko. Pot smo začeli v Sloveniji, se zapeljali čez Avstrijo na Češko, naredili prvi daljši postanek v Ostravi, kjer smo se najedli cmokov, sledila je Varšava, ki je bila še vedno praznično okrašena in smo lahko drsali sredi glavnega trga ter se pogreli z vročim grogom. Pot smo nadaljevali preko Litve, kjer smo občudovali kulturno središče Kaunas in preizkušali jedi iz divjačine, sledila je latvijska prestolnica Riga s čudovitimi stavbami in bogato založeno tržnico z morskimi dobrotami. V Estoniji smo prespali v Talinu, v tradicionalni estonski leseni vili s savno ter se prebudili v novo jutro ob glasnih krikih galebov. Potem ko smo si ogledali Talin, smo se s trajektom zapeljali na Finsko. Helsinki so nas navdušili s tradicionalno tržnico, arhitekturnimi presežki in savnanjem na prostem pri 0 stopinjah.

Laponska: vožnja z jeleni na lesenih sankah čez zasneženo, ledeno mrzlo zimsko pokrajino.

Pot smo nadaljevali čez zasneženo, zimsko pokrajino, prekrito z zaledenelimi jezeri, smrekovimi in brezovimi gozdovi ter redko posejanimi barvitimi lesenimi hiškami proti arktičnemu krogu. V Rovaniemiju smo obiskali Božička, spoznavali laponsko kulturo v fantastičnem Arktikumu, severni jeleni so nas vlekli na lesenih sankah pri ledenih – 29 stopinjah po zasneženi pokrajini, navdušili so nas severni sij, vprega s huskyji, novi finski znanci in še marsikaj.

Pot smo okrog Botnijskega zaliva nadaljevali na Švedsko, raziskovali prazne obale ob zaledenelem morju in se za dolg dan in pol ustavili v Stockholmu, kjer smo se zapeljali z ladjico po vodnih kanalih, obiskali dva zanimiva muzeja in se sprehodili po ulicah slovitega Gamla Stana. S Švedske smo se po 16 kilometrskem mostu, ki je delno speljan kot tunel pod vodo, zapeljali na Dansko in se v dnevu in pol navdušili še nad Copenhagnom. Zapeljali smo se še čez en most presežkov, ki povezuje danska otoka Funen in Zelandija ter nadaljevali pot preko Nemčije proti domu. Težko je toliko dobrega razvrstiti na prioritetno lestvico …

Severni sij, ki vzame sapo.

Če bi šli danes še enkrat na roadtrip do Skandinavije, kaj bi storili drugače?

Prav nič ne bi spremenila, ker je bilo potovanje kljub surovim zimskim razmeram sanjsko in popolnoma drugačno od vsega, kar smo doživeli do sedaj … in verjemite, da smo doživeli že marsikaj! Se bom pa naslednjič prepustila lepoti trenutka in uživala tudi na vseh samotnih, zasneženih in ledenih cestah, na katerih sem zaradi prometnih znakov, ki so opozarjali na nevarnost naleta losov in severnih jelenov, trepetala, kdaj bo kakšen skočil pred avto. Novi finski znanci so nas ob večernih druženjih podučili, kako se ob trčenju izogniti temu, da ti los pade na avto in te s svojo težo ubije. Upam, da ne pozabimo do naslednjič …

Kateri je najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Če kdo okleva – nikar! Zapeljite se v zimsko pravljico, pot je noro zanimiva, na trenutke naporna, pa vendar polna presežkov. Nikar ne dvomite, v prtljažnik vrzite verige, imejte v avtu na zalogi nekaj hrane in tople pijače, morda kakšno odejo in obvezno spremljajte vremensko napoved!

Sama nisem zasledila, da je šel kdo iz Slovenije na primerljivo pot v zimskem času na podoben način. Prav zato z veseljem delim našo izkušnjo. Da povem, da se da oz. da je izvedljivo, če imaš rad izzive. Naš pomislek pred potjo je bila nepredvidljivost vremena v arktičnem krogu v najhujši zimi, v najhladnejšem mesecu, ko je na cestah debela plast ledu in snega. Cest na severu namreč ne plužijo in posipavajo s soljo, kot smo tega vajeni pri nas. Dvome o sprehodih po mestih v ledenem in vetrovnem vremenu pa sem odganjala z rekom, da ni slabega vremena, so samo slaba oblačila. In res – oblečene v več plasti toplih oblačil nas ni prav nič zeblo, je pa bilo zelo zamudno in hkrati zabavno nadeti nase vse pripomočke, ki so nas ščitili pred mrazom.

POTOPIS

DAN 1: vožnja čez Slovenijo, Avstrijo in Češko, nočitev blizu Varšave

 Potem ko smo iz omar pobasali vse najtoplejše kose oblačil, kupili verige za avto, si v knjižnici izposodili tričetrt metra knjig, v žaru borbe zagrabili še dve topli odeji in se poslovili od naše Ree (ne, ta pot bi bila prehladna zanjo), smo v mrzlem, sivem jutru začeli z našo novo avanturo. Snežinke so rahlo poplesavale v zraku, ko je navigacija pokazala 2868 km in 34 ur direktne vožnje, s Petrom pa sva se že “nevemkoličkič” pogledala izpod čela; že od takrat, ko smo se odločili, da se podamo na to pot, nama kljuva po mislih: “A nam je tega treba? A nismo mi rojeni za v tople, divje kraje? A smo normalni, da gremo iz hladnega v še bolj hladno?” In potem tisti alter ego: “Ja, je treba. Enkrat v življenju je treba srečati severne jelene, občudovati polarni sij in se prepustiti skrivnostnim silnicam severnega polarnega pola.”

Ostrava, Češka

Ker pa je na sever leteti preenostavno, se bomo gor prebijali z našo ljubo “Cevo”, kot je nekoč po začetnih registrskih označbah ljubkovalno poimenovala naš avto Anuška. Prvi dan smo prevozili Slovenijo, Avstrijo in Češko ter pod večer omagali blizu Varšave. Ne, ni nam bilo dolgčas in pot se ni prav nič vlekla. Zabavali smo se ob učenju najdaljše Finske besede, ki ima 48 črk in smo jo izgovarjali celih 8 sekund. Neee, nismo si je zapomnili, ugrofinski jeziki so izjemno težko učljivi! Vmes pa dobra glasba, postanki v krajih, ki smo jih prevozili, prebiranje pravljic in literature o krajih, kamor nas vodi pot in takole … ubili smo prvih 1000 kilometrov.

DAN 2: Varšava, Poljska

Varšava. Naš prvi daljši postanek na poti. Pričakovali smo sivo, dolgočasno mesto. Ampak kdo bi si mislil, prestolnica Poljske poka po šivih od silne energije! Kljub mrazu, snežinkam, vetru in oblačnosti se nam je odkrila v vsem svojem šarmu. Tu je še vedno vse okrašeno, sredi najlepšega trga lahko drsaš in hkrati uživaš v pogledu na stavbe z barvitimi fasadami.

Z vseh vogalov se vije sladkast vonj po kuhanih pijačah, na stojnicah ponujajo obložene kruhke z različnimi namazi, možakar v starinskih oblačilih vrti lajno, najprestižnejša mestna ulica Krakowskie Przedmieście je polna sprehajalcev, krčme pa nudijo okusno lokalno hrano. Pieroge z raznimi nadevi, rdeči boršč, klobasice na pečeni čebuli, rženi kruh in jabolčna pita z vanilijevo kremo, pa kompot iz suhega sadja, to so bili danes naši favoriti. In kot da vse to še ni bilo dovolj, naenkrat so ulice preplavili tekači vseh starosti, nekatere so spremljali kužki, druge otroci na skirojih, tretji so pred sabo potiskali otroške vozičke. Kakšnih 5000 jih je bilo in energija je eksplodirala v nebo. Za nekaj deset korakov smo se jim pridružili, nato pa spet zdrsnili v raziskovalne tire. Ja, danes je bil dan za užitek in veselje. Barve, ples, tek, drsanje, okusna hrana in smeh. Čisti hedonizem!

Zgodovino smo tokrat pustili ob strani; Varšava je bila namreč v drugi svetovni vojni razdejana, uničena in razvrednotena do obisti. Tako zelo, da so po koncu vojne morali mesto ob Visli zgraditi čisto na novo. Zelo verjetno se nekoč vrnemo. Da poiščemo opomine. Muzeje. Spomenike. Grobišča. Se naučimo kaj novega. In prisluhnemo klavirskemu koncertu na Chopinove note v enem izmed lokalnih barov.

Zdaj pa hitimo dalje, ostalo nam je še skoraj 2000 kilometrov …

DAN 3: Kaunas, Litva 

Zbudili smo se v oblačno, zasneženo jutro, nestrpni v pričakovanju, kako se bo naredil nov dan. Včeraj smo se iz Varšave premaknili v Kaunas, drugo največje litvansko mesto in evropsko prestolnico kulture 2022. Snežinke so poplesavale po zraku in veter je bril okrog vogalov, ko smo se podali v raziskovanje mesta na sotočju dveh največjih litvanskih rek Nemen in Neris. Kaunas je že pred 2. sv. vojno slovel zaradi bogatega kulturnega in akademskega življenja, gradnje stavb v arhitekturnem slogu art déco, notranjega oblikovanja in kavarniške kulture. Tudi tokrat nas je spremljala sreča; sneg je rahlo, ravno prav pobelil vrhove streh, zelenje v parkih in mestne ulice. Kot bi se nekomu razsul mleti sladkor … res, vrhunsko!

Po naključju smo našli prijetno krčmo z divjačinskimi jedmi in si dali duška. Meso divjih vran je tukaj specialiteta, ampak smo se mu z največjim veseljem odrekli. Je bilo dovolj drugih, bolj konvencionalnih, pa vendar drugačnih dobrot. Npr. Firminis Medžiotoju užeigos sultinys su piragélyu. Še sreča, da obstajajo prevajalniki! Čista divjačinska juha z mesno pito … božansko! Pot proti Latviji smo nadaljevali z ovinkom skozi eno najstarejših litvanskih mest Kedainiai, po poti pa občudovali lokalno arhitekturo še iz nekih drugih časov: med kilometri polj in travnikov so nas razveseljevale redko posejane hiške, prevlečene z lesom različnih barv, pa tudi kak mlin na veter se je našel vmes. Začelo se je temniti, ko smo pripeljali v Rigo. Prvi obhod mesta nas je pustil odprtih ust in nestrpno čakamo nov dan, da se prepustimo utripu in lepotam glavnega mesta Latvije. Čudovito je tu in zdi se, da smo na poti že tedne, toliko lepega smo videli in doživeli v zgolj treh dneh. 

DAN 4: Riga, Latvija

Dan smo začeli na eni izmed največjih pokritih tržnic v Evropi in uživali v okušanju in nakupovanju baltiških dobrot. Prekajene ribe, morska trava v solati, baltiški rženi kruhki, pite, kaviar, med, slavni liker Riga Black Balsam, nakit iz jantarja, volneni izdelki … Vse je šlo z nami in komaj smo se zadrževali, da nismo pokupili še več. Kakšen užitek in privilegij se je sprehajati med stojnicami, ki se šibijo od dobrot, ki smo jih do sedaj videli le na fotografijah! In potem Riga s svojim starim mestnim jedrom. Čisto nas je prevzela! Ne najdem besed, s katerimi bi opisala to slikovito latvijsko prestolnico, ki se vse od leta 1201 bohoti ob reki Daugava, kakih 15 km pred izlivom le-te v morje. Danes živi v mestu kar tretjina vseh prebivalcev Latvije, kar je še zmeraj manj kot 700.000!

Mestno jedro je mešanica različnih arhitekturnih stilov in skorajda brezglavo smo tavali od ene do druge slavne zgradbe v želji, da se naužijemo pogledov na fantastično mešanico slogov, ki kažejo na to, kako dolgo in bogato zgodovino skriva v sebi ta baltska prestolnica. Nekje vmes smo se pogreli z okusnim borščem, serviranim v skledicah iz rženega kruha.

In že smo hiteli dalje, se povzpeli na zvonik Petrove cerkve in vzdihovali ob pogledih na mesto še s ptičje perspektive. Ravno pravi čas, da smo ujeli poglede na staro mestno jedro, ki se je kopalo v šibki oranžni zimski svetlobi zahajajočega sonca. Zares veličasten zaključek še enega čudovito preživetega dne … In že smo se zapeljali mimo Riškega zaliva in naprej proti severu, da še isti večer ulovimo novo državo na poti, Estonijo. Talin, pripravi se, mi prihajamo!

DAN 5: Talin, Estonija 

V Talin smo prispeli pozno pod večer, kar pa nas ni ustavilo, da si ne bi prižgali savne v našem novem apartmaju, ki je bil, mimogrede, bahavo razkošen. Še bolj kot to pa nas je navduševalo, da spimo v čisto pravi estonski leseni vili iz nekih davnih časov. Pravljično! Jutro je razkrilo čudovito druščino raznobarvnih lesenih baltskih vil in kar težko se je bilo upirati pogledom skozi okna na okoliške lepotice. Potem so se začeli v daljavi oglašati še galebi in zaokrožili fantastično uverturo v nov dan. Peš smo se odpravili do starega mestnega jedra, ki je na običajno sredino jutro delovalo zelo umirjeno, na trenutke celo zaspano. Delal se je sončen dan, čeprav so napovedovali snežne plohe.

Talin je tako prijetno mestece. S krasno katedralo, zgrajeno v ruskem ortodoksnem stilu. Z najstarejšo, še vedno delujočo lekarno Raeapteek. S slavno čokoladnico Kalev, znano po najboljšem marcipanu v Estoniji. S številnimi bari in lokali, v katerih ponujajo lokalne specialitete. Tudi ruske. Danes je bila zmagovalka dneva juha Soljanka, krepka enolončnica z mesom, zelenjavo, gobami, olivami in koprom, nekoč zelo priljubljena tudi v Vzhodni Nemčiji.

Pozno popoldan je bil čas za premik in spet smo imeli srečo. Trajekta za Helsinke nismo vnaprej rezervirali, pač pa smo se zapeljali direkt v pristanišče in komajda uspeli kupiti karto, ker so bile linije polno zasedene. Gospa na “rampi” je bila čisto zares zgrožena, kako smo lahkomiselni, ker nismo kupili karte vnaprej preko spleta. Seveda, smo v Estoniji, najbolj digitalizirani državi v Evropski uniji … Devetnadstropni trajekt z igralnimi avtomati, brezcarinsko prodajalno in bari je bil naložen do konca. No, zgodbe o Fincih, ki prihajajo v Estonijo po cenejši alkohol, pa so verjetno vsem poznane. Eden od njih me je hotel po vsej sili prepričati, da z njim spijem nekaj požirkov jagodne vodke; obupal je šele potem, ko sem vztrajala, da z mano govori angleško, ker ne razumem finsko. Tako smo se vendarle prestavili v Helsinke in ja, zdaj gre zares, pred nami je samo še okoli 800 km vožnje do severnega polarnega kroga.

DAN 6: Helsinki, Finska

Finska je fajn. Zagrabila nas je že kar prvi dan. Vse je tako enostavno. Drugačno. Polno ponavljajočih vzorcev in hkrati čistih linij. Prav zares smo navdušeni. Savnanje in kopanje pri vetrovnih 0 stopinjah na prostem, v samem srcu prestolnice. To si bomo zapomnili. Pa vse presežke skandinavskega oblikovanja, kamorkoli se ozreš: arhitekturo, modo, način življenja, razmišljanja, trende. Celo javna stranišča znajo biti nekaj posebnega.

Tržnica s svežo hrano in bogato tradicijo vse od davnega leta 1889. Tu se jedo medvedi, losi, beluge, jeleni, lososi, školjke, rakci, siri in kaviar. Runebergintorttu. Pecivo z marmeladnimi kapicami. Leipäjuusto. Ribja pita. Made keitto. Sezonska ribja juha s krompirjem, korenjem in koprom.

Made si bomo zapomnili. Prodajalka laponskih potez nas je podučila, da je made finska riba, za katero je prav zdaj – in samo zdaj, v januarju in februarju, lovna sezona. Made je na pogled neprivlačna, sluzasta, s črnimi pegami, a božanskega okusa. Postreže se s kislim rženim kruhom, ki je v teh koncih stalnica. In kaviar … tu se okuša kar na žlice.

Nekje vmes pa tople kučme, pisane pletene nogavice, jelenje kože, zeleni tramvaji, Marimekko, mogočna glavna železniška postaja, vandranje po ulicah in mi, srečni in hvaležni, ker nam je bilo dano ujeti lokalni utrip nekih novih zemljepisnih širin. Pa čeprav zgolj za en dan.

DAN 7: proti Laponski!

No, takole, pa nam je uspelo! Laponska, o kateri sem kot majhna deklica sanjala ob listanju Disneyevih knjig, nas je danes pričakala v vsej svoji lepoti. Ni se še začelo daniti, ko smo se odpravili na 850 km dolgo pot iz Helsinkov. Pospremilo nas je nekaj lahkih, puhastih snežink, ki so lahkotno poplesavale okrog nas kot najbolj krhke balerine.

Finska je res neverjetna. Izjemno privlačna je v svoji enostavnosti in pot proti severu je hitro minevala. Ne moreš se naveličati pogledov na nepregledno množico zasneženih dreves. Smreke so postajale z vsakim prevoženim kilometrom bolj in bolj obložene s snegom. Kmalu so se jim pridružile breze, zaledenela jezera, tu in tam pa celo osamljena barvita hiška ali dve.

Cesta je postajala vse bolj zasnežena in ledena, avtomobili vse redkejši in pokrajina vse bolj bela. Ko se je nebo obarvalo v nikoli prej videne odtenke modre, lila in oranžne barve, smo vedeli, da je arktični krog blizu. Zelo blizu. Table z opozorili pred “nevarnostjo” severnih jelenov so bile vse pogostejše. No, danes smo občudovali samo te, narisane na prometnih znakih, ampak jutri je nov dan. V daljavi smo sicer videli dva, pa še ta sta se pasla ob gospodarskem poslopju. Mimogrede, Laponska, ki se razteza čez tretjino Finske, nudi zavetje več kot 200.000 severnim jelenom in je dom za 180.000 prebivalcev.

V Rovaniemi smo pripeljali pozno pod večer in v našem začasnem domu nas je že čakala ogreta savna. Gostitelj nas je opozoril, da se bodo temperature te dni spustile do – 25 stopinj in da moramo biti nanje dobro pripravljeni. Po obredu savnanja pa nam ni dalo miru. Aurora borealis. Te dni so razmere obetavne in gostitelj nas je napotil na lokacijo, ki jo domačini ljubosumno čuvajo zase. Nismo še dobro izstopili iz avta v mrzlo noč, ko nas je v daljavi pozdravil šibek sij, bolj viden skozi lečo telefona kot s prostim očesom. Rezki mraz in utrujenost sta naredila svoje, vrnili smo se na toplo in ja, danes bo spanec sladek. To, kar se nam je zdelo še nekaj dni nazaj tako daleč, držimo danes v naročju …

DAN 8: Božičkova vas, Rovaniemi, Laponska

Ponoči je temperatura padla na – 25 stopinj in pošteno je škripalo pod nogami, ko smo polni pričakovanj hiteli k Božičku. Božičkova vas pri Rovaniemiju, glavnem mestu Laponske, je kraj, ki te popelje v otroštvo. Kljub temu, da je zelo potrošniško naravnana, nas obisk ni pustil ravnodušnih. Četudi je februar. In še 324 dni do naslednjega božiča. Anuški so se svetile oči, ko je sedela ob Božičku in dvomi o tem, ali sploh obstaja, so se v trenutku razblinili. Poiskali smo še navidezno črto, ki loči severni pol od preostalega sveta in jo navdušeno preskočili, pa smo že hiteli na farmo, kjer se tradicionalno, iz roda v rod, ukvarjajo z rejo severnih jelenov.

Kljub divjim – 29 stopinjam smo neučakano sedli v lesene sani, pokrite s kožo in se prepustili vleki v vpregi severnih jelenov skozi zamrznjeno, osupljivo lepo laponsko pokrajino. Pogreli smo se ob ognju, s čajem in cimetovimi rolicami v rokah, ter ob poslušanju zgodb o življenju in dogodivščinah novodobnih pastirjev. Mimogrede, v teh koncih živi okrog 20.000 severnih jelenov in skoraj vsak ima svojega lastnika farmerja. Ta čez zimo poskrbi zanje, jih hrani in varuje pred napadi volkov, kojotov in medvedov. Ko se sneg stopi, pa se severni jeleni vrnejo na prosto, v naravo. In jeseni spet pridejo v zavetje, tokrat še v večjem številu, z mladiči.

Zvečer nas je obiskal naš finski gostitelj in klepetali smo o življenju v teh krajih. Ja, že čutim: kljub strašnemu mrazu nam tale Laponska vztrajno leze pod kožo …

DAN 9: Laponska

Novo jutro je prineslo otoplitev na samo – 9 stopinj in zdelo se nam je prav prijetno tam zunaj. Neverjetno, kako hitro se človek prilagodi na mraz! Drobne snežinke so poplesavale po zraku in se le stežka odločile, da se spustijo na tla, medtem ko smo hiteli proti Arktikumu, muzeju, namenjenem spoznavanju kulture Sámijev, avtohtonega ljudstva, ki poseljuje Laponsko. V teh koncih je velika težava, da so zanimivosti odprte le nekaj ur čez dan in ugotovili smo, da bomo z našim tempom skozi muzej prepozni še za obisk arktičnega zoo-ja v uro oddaljeni Ranoi. Ampak Finci so ljudje, ki ti vedno olajšajo zadeve. Gospa na blagajni je nekaj napisala na kartonček in rekla, da se lahko vrnemo v Arktikum kadarkoli.

In že smo hiteli proti Ranoi, da spoznamo živali severnih krajev. Ker pa so debele zaplate snega pokrajino po poti delale izjemno zanimivo, smo se kar naprej ustavljali. Konji, lesene samotne hiše, zasnežena drevesa, kupi lesa, zaledenela jezera … ne moreš se kar ravnodušno odpeljati mimo, verjemite! Sicer pa je kar 88% Finske je pokrite z gozdovi, poleg tega imajo 188.000 jezer! Voda je v večini njih pitna, znanstvene raziskave pa so pokazale, da je v nekaterih jezerih celo 100 x bolj čista kot ustekleničena voda! Polarnega medveda nismo uspeli videti, nas je pa zabaval rjavi medved, ki je samo za nas legel na hrbet in se valjal po sveže zapadlem snegu.

Proti večeru smo se vrnili v Arktikum in ugotovili, da spet ne bomo uspeli pogledati vsega, kar nas zanima. Ampak Finci res ne komplicirajo. “Vrnete se lahko v torek, kar na iste karte, jutri je muzej zaprt”, je povedala gospa na blagajni, s katero smo medtem postali že kar nekako domači. Zamenjali smo tudi nastanitev. Prvo smo morali danes izprazniti, ker smo imeli rezervirano samo za dva dni. Odločili smo se, da podaljšamo še za dva dni in naš gostitelj Rauno nas je namestil v svoje ogromno stanovanje v centru mesta. Prelepo je opremljeno in polno umetnin; kako tudi ne, ko je njegova partnerica Sini znana finska umetnica. Jutri imamo spoznavni večer in zdi se mi, da bo še veselo …

DAN 10: Še vedno Laponska!

En tak dan, ko smo počeli vse in hkrati nič. Dan, ko smo se brez pravih planov prepustili radostim severa in se potopili v ledeno pravljico. Spletli vezi z novimi finskimi znanci.

Dan, ko smo v nemogoče oblačni noči iskali severni sij. Čeprav smo vedeli, da ga ne bo. Ampak nemogoče poti so tiste, ki si jih zapomniš za vedno. Tiste, ki nas ženejo naprej. Budijo radovednost in povzročajo nemir. Zahtevajo kreativnost. In pripravljajo nove zgodbe. Zdaj vemo, da nas Laponska čaka. Nekoč se vrnemo v času belih noči. Rauno in Sini nas bosta pospremila visoko na sever. Tja, kjer še ujameš tradicionalni način življenja Samijev. Morda pa še prej prideta onadva k nam, v Slovenijo. Kdove, kako nas bodo nosile poti in kdaj se znova objamemo! Zagotovo pa spet pride ta dan … enkrat.

Ja, tako se zakotali en tak dan, ko si še ne želiš oditi stran …

DAN 11: Še zadnjič Laponska

Danes se je uresničilo vse. Vožnja z lesenimi sanmi, ki so jih vlekli aljaški huskyji skozi zasnežene gozdove in še četrti obisk Arktikuma. Končno smo v tem kultnem muzeju uspeli pregledati vse, kar nas je zanimalo o kulturi in zgodovini Laponske. In tega je bilo veliko! Sledili so še zadnji nakupi lokalnih dobrot in izdelkov, preden zapustimo Finsko, pa hitro slovo od našega novega prijatelja Rauna in že smo se peljali v smeri proti Švedski, naši osmi državi na poti.

Bogovi so nam bili naklonjeni in ko se je ravno dobro stemnilo, se je na nebu začel rock’n’roll. Aurora borealis! Ustavili smo na prvem mogočem mestu in vriskali od sreče. Čarobne linije nezemeljskih barv so se vlekle po nebu in risale vsak trenutek drugačne podobe po z luno obsijanem zgodnje februarskem večernem nebu. Čudovito, magično in neopisljivo! Lepo je tu zgoraj na severu, prav zares!

Veselo novico smo sporočili finskemu prijatelju in povedal nam je, da se je nebo odprlo tudi v Rovaniemiju. Njegova Sini je legla kar v sneg in občudovala umetnine, ki jih je zmožna ustvariti zgolj in le narava. Pozno zvečer smo polni vtisov in predozirani od vsega dobrega omagali nekje na pol poti proti Stockholmu. Švedsko smo danes doživeli samo v temi, a hkrati ozaljšano s polarnim sijem. Veselimo se novega dne, ker nas cesta vodi po slikoviti obali Botnijskega zaliva; zanimiva pot je pred nami in nemir pred pričakovanjem novega dne je vse močnejši. Še ena noč, ki bo čisto prekratka!

DAN 12: Po obali Botnijskega zaliva proti Stockholmu

Za nami je ležeren dan, preživet v glavnem na cesti. Vozili smo po obali Botnijskega zaliva, po švedski strani, proti Stockholmu. Cesta je na številnih odsekih speljana povsem blizu morja, vije se ob nešteto slikovitih zalivih in skozi stare, osamele, zaspane vasice. Barvaste lesene hiške so razmetane po pokrajini in pravi užitek je opazovati naravo v zimsko umirjenem ritmu.

Obala sameva, sneg je prekril sprehajalne poti in počitniške hiške so videti zapuščene. Narava diha v svojem ritmu in visoka snežna odeja lepo zaokrožuje idilo. Vztrajno smo nabirali prevožene kilometre, ure so minevale in nenadoma smo se zavedli, da se zimska odeja hitro tanjša. Zelo, zelo tanjša. Le table, ki opozarjajo na nevarnost severnih jelenov in losov na cesti, so ostale enako pogoste. Zdelo se je, da se nikamor ne premikamo; na obalni cesti je kup omejitev hitrosti, zdaj smo vozili 80 km na uro, pa spet 60 in nato 110.

Pod večer se je promet na cesti vendarle začel gostiti, sneg je čisto poniknil, cesta se je razširila v več pasov. V daljavi je bilo opaziti osvetljeno nebo in vedeli smo, da se bližamo glavnemu mestu. Neučakano smo zapeljali do nastanitve nekaj kilometrov iz centra, parkirali avto in se z metrojem takoj odpeljali direktno v staro mestno jedro, imenovano Gamla Stan. Pričakale so nas prazne ulice, najbolj znani trgi so samevali, tu in tam smo srečali kakega sprehajalca ali dva. Jutri bo drugače. Mesto bo zaživelo v dopoldanski rutini, barve fasad bodo oživele in mestni vrvež nas bo posrkal kdovekam …

DAN 13: Stockholm, Švedska

24 ur je dovolj, da se zaljubiš v to mesto. Je mešanica barv, zgodovine, tradicije, raznolikosti, vodnih kanalov, multikulturnosti, zabave in drugačnosti. V hipu nas je osvojilo in mi njega. Švedska ima vse. Ima Vikinge, Piko Nogavičko, fiko, Stockholm, lesene konje, lose in Abbo.

Vožnja z ladjico po kanalih je postavila mesto v čisto nove dimenzije. Stockholm leži na kar 14-ih otokih, povezanih z mostovi. Veličastno! Potem se je iz zvočnikov zaslišala še Abbina Hasta Mañana in me zadela naravnost v srce. Pesem, ki je nisem slišala vsaj trideset let!

Za nekaj dolgih trenutkov me je odneslo v čas brezskrbne mladosti. Priznam, nisem mogla, niti hotela zadržati solz radosti in sreče. Kakšna lepota trenutka! Ja, obkljukala sem še eno prestolnico, ki mi je že leta ležala na duši. Koliko življenj bom potrebovala, da vse te poti nekoč znova, ležerno, brez hitenja prehodim?

DAN 14: Kopenhagen, Danska

Danes smo zapustili Švedsko in se po šestnajst kilometrski gradbeni mojstrovini, imenovani Øresundski most, pripeljali na Dansko, našo deveto državo na poti. Vožnja preko mostu je bila impresivna; objekt je deloma most in deloma podvodni tunel, ki povezuje državi, ločeni zgolj z morsko ožino. V daljavi je sonce obsvetljevalo skupek vetrnic, ki so ponosno štrlele iz morja in se vztrajno vrtele vsaka po svoje. Impresivno!

Kopenhagen je zgodba zase. To mesto preprosto moraš imeti rad. Ima tak poseben “vibe”. Kamorkoli se ozreš, ugledaš kaj zanimivega. Arhitektura, moda, H. C. Andersen, hrana, muzeji, nočno življenje, Lego kocke in kolesa. Veliko koles! Nedvomno imajo v mestu pomembno vlogo in užitek si je ogledovati vse mogoče izpeljanke; užitek je opazovati kolesarke, oblečene v kratka krila in tanke najlonke, kolesarje brez čelad in brez rokavic, ki drvijo čez mesto, čeprav je le nekaj stopinj nad ničlo in piha hladen veter, malčke brez kap in kosmatince, ki jih lastniki vozijo po mestu v kolesarskih prikolicah. Danci očitno znajo živeti preprosto in si ne zapletajo življenj po nepotrebnem. Čudovito je tukaj. Dalo bi se ostati. Raziskovati. Vandrati po ulicah brez pravega cilja. Iskati Hygge. Ampak moramo naprej, naše potovanje se počasi izteka.

Jutri nekje na obali poiščemo še najpomembnejši simbol mesta, malo morsko deklico, se morda zapeljemo z ladjico po kanalih, zavijemo v kakšen muzej in nabavimo danske maslene piškote za na pot. Čaka nas 1400 km dolge in naporne vožnje proti domu …

DAN 15: Kopenhagen za zajtrk in preko Danske ter Nemčije proti domu

Dan smo začeli zgodaj, z budilko, da pred dolgo potjo domov na polno zajamemo čimveč zanimivih vogalov Copenhagna. Sprehodili smo se skozi kontroverzno Christianio; predel, ki diha čisto po svoje. Porisan je z grafiti, okrašen z boemskimi inštalacijami, iz vseh kotov se vije vonj po marihuani, pred hišami so naloženi kupi vsega, česar ne potrebuješ, našli smo celo lesenega velikana in se prepričali, da so prebivalci okrožja prijetno posebni. Mesto je krasno, ker lahko veliko prehodiš peš in ti ni po poti niti trenutek dolgčas, ker se povsod kaj dogaja. Zanimive, futurustične stavbe in mostovi, vodni kanali s čolni, privlačne izložbe, kreativno oblečeni ljudje, kolesa vseh mogočih izvedb in veliko svežega cvetja. Pomlad je v zraku in pri sončnih 10 stopinjah se to še kako občuti. Ljudje so izjemno komunikativni in sproščeni, nametani skupaj z vseh vetrov; mimogrede te vzamejo v svoj osebni prostor. V tem mestu mora biti kvaliteta življenja izjemna! Pa vse je ravno. Najvišja vzpetina meri pičlih 173 metrov! Vožnja z ladjico po kanalih je doživetje zase, saj je večina starih mostov tako nizkih, da moraš med vožnjo pod njimi pridno sedeti in paziti, da ti ne odtrga glave. Napeto!

Spet smo imeli srečo! Sredi trga smo naleteli na skupino pripadnikov kraljičine vojske, ki je teatralno korakala po ulicah na menjavo straže v grad Amalienborg. In prav tja smo bili namenjeni tudi mi! Evforično smo jim sledili in imeli priložnost čisto od blizu opazovati mlade vojake pod ogromnimi črnimi kučmami, ki jih je na dvorišču gradu pričakala množica navdušenih ljudi. Na morskem obrežju smo obiskali malo morsko deklico, brez katere obisk danske prestolnice ne bi bil popoln, se naskakali in raztegnili v igralnem parku na strehi ene izmed garažnih hiš in se proti večeru zapeljali na enega najdaljših visečih mostov na svetu, Great Belt, ki povezuje danska otoka Zelandijo in Funen. In že smo bili na celini, v smeri proti Nemčiji. Večerni razgledi so bili veličastni, ker se je nebo barvalo v vse odtenke rdečih, vijoličnih in oranžnih barv. Ne bi si mogli želeli lepšega slovesa od Skandinavije, kamor se bomo zagotovo še vrnili …

DAN 16: Hannover, Passau in pot domov 

Prespali smo v ličnem hotelu blizu Hannovra in ugotavljali, da nam je tudi tokrat zmanjkalo časa. Toliko zanimivih krajev je na severu Nemčije, da se bo treba vrniti. Polni vtisov smo se vozili proti Avstriji in se odločili, da se še zadnjič temeljito pretegnemo nekje na jugu Nemčije, na Spodnji Bavarski. Izbrali smo Passau. Ob vseh fantastičnih podobah Baltika in Skandinavije, ki so nam še vedno medle misli, ni bilo mogoče najti kaj pretresljivo lepega v sicer slovitem mestu ob sotočju treh rek. Pod večer smo se zapeljali čez Avstrijo in edina tolažba ob koncu te zabavne poti je bilo zavedanje, da nas doma nestrpno pričakuje naša psička Rea …

FOTO: Lara Rojc

PREBERITE ŠE: Norveška: Roadtrip Slovencev z dojenčkoma, kamperjem in snemalno opremo (video)

Imate tudi vi prijatelja, ki živi prek meje, preizkuša delo v tujini, veliko potuje? Morda pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

“Včasih sem na letalu dremala ali gledala filme, danes pa…” – Intervju z Laro Nastran, podjetnico in vplivnico

Lara Nastran je vedno nasmejana svetlolaska, ki ji kljub trem majhnim otrokom nikoli ne zmanjka energije. Ne za materinstvo, ne za poslovne ideje, ne za deljenje nasvetov in trenutkov na Instagramu, ne za potovanja. Njena energija je nalezljiva, zato jo na Instagramu spremlja že skoraj 40.000 ljudi. Pod eno od svojih objav s potovanja je zapisala: “Zakaj vzeti s sabo na potovanje otroke, ki se mogoče vsega tega niti ne bodo spomnili? Ker se bom jaz. In tole so trenutki za katere si želim, da se mi nekje vmes odvrtijo pred očmi, ko bo enkrat moj čas.”

Z družino veliko potujete. Odkar vas je 5, smo vas lahko spremljali že v Dubaj, Egipt in na Zanzibar. Katera destinacija vas je najbolj navdušila?

Ko sem še potovala sama, me je najbolj navdušila Mehika, moje najljubše družinsko potovanje pa je zagotovo na Zanzibar. Lara Nastran.

Kaj mislite, da je tista največja razlika pri potovanjih solo/v paru in potovanjih z majhnimi otroki?

Razlika je definitivno ogromna, že v sami logistiki. Včasih sem lahko spakirala za dva tedna Kitajske in dva tedna Amerike v en kovček, važno, da imaš denarnico in telefon, ostalo se pa že nekako znajdeš. Medtem ko je že potovanje s tremi majhnimi otroki (Oliver je imel 4 mesece, ko smo prvič leteli v Dubaj) cel projekt. Na letalu ne dremaš ali gledaš filmov, ampak animiraš enoletnika, serviraš prigrizke, iz kovčkov pripravljaš provizorično posteljo…

Kaj menite, da potovanja otroku dajo?

Predvsem širino, izkušnje. Čisto drugače je, če otrokom samo pripovedujemo o svetu, kot če jim ga pokažemo.

Kaj je najtežje na potovanjih z majhnimi otroki?

Meni predvsem transport od točke A do B. Ko si enkrat na lokaciji, se začne ta lušten del!

Zakaj ste se odločili za Zanzibar?

Predvsem zaradi dejstva, da je relativno “neokrnjen”, ni še tega masovnega turizma kot recimo na Maldive, Dubaj in podobne tople destinacije, ki so trenutno popularne, posledično pa so tudi cene bolj prijazne.

Vas je navdušil ali razočaral?

Nas je res navdušil, že gledamo karte za jesen – čeprav načeloma ne maram podvajati destinacij ker se mi zdi kar “greh” vračati na isto mesto, ko pa je še toliko sveta, ki še nismo raziskali.

Imeli ste slabo izkušnjo z izgubljeno moževo denarnico. Kaj se je zgodilo in kako ste to rešili?

Denarnice niso ukradli na silo, verjetno je pač nekdo izkoristil trenutek nepazljivosti in jo vzel iz nahrbtnika. Mož je pač naredil amatersko napako in vzel sabo celo, namesto da bi vzel sabo eno kartico in nekaj gotovine, ampak konec dober vse dobro – čez par dni smo jo lahko odkupili nazaj, za 17€ 🙂

Kaj bi svetovali staršem, ki se odločajo ali na pot z otrokom ali ne?

Predvsem to, naj se ne obremenjujejo na zalogo. Če se bo otrok jokal med letom, ne bo ne prvi ne zadnji. Če imate finance in željo, samo pritisnite tisti gumbek “book now”, otroci so blazno prilagodljiva bitja in grem stavit, da vas bodo pozitivno presenetili!

 

Na katero potovanje se bo Lara Nastran z družino odpravila naslednje, lahko spremljate na njenem Instagram profilu Romeo in Julija (klik).

Foto: Lara Nastran

Imate tudi vi prijatelja, ki živi prek meje, preizkuša delo v tujini, veliko potuje? Morda pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na info@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: “Življenje se ne konča, ko postaneš starš!” – #INTERVJU z ustvarjalko najlepših družinskih popotniških fotografij

“Življenje se ne konča, ko postaneš starš!” – #INTERVJU z ustvarjalko najlepših družinskih popotniških fotografij

Njen nasmeh je nalezljiv, ob njenih fotografijah zastane dih. Nika Korošec, ustvarjalka bloga Mali popotniki, že od nekdaj obožuje izlete in potovanja. Sedaj, ko je mama, bi rada s svojimi objavami ostalim staršem pokazala, da se vse da, tudi ko postaneš starš. Kako? 

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo? 

Sem Nika, ženska, mama, podjetnica, ustvarjalka, kreatorka profila Mali popotniki. Nemirna, energična in radovedna. Nasmejana in optimistična. Pa taka, malenkost zaletava (kar je včasih plus, včasih pa tudi minus), močna, pogumna in samosvoja. To so tisti glavni pridevniki, ki bi si jih dala. Športnica po duši in gibanje na svežem zraku me res polni. Pa visoko na mojem seznamu vrednot je svoboda.


Kako daleč sega vaša ljubezen do izletov in potovanj?

Hm… Z izleti sem zrasla. Predvsem izleti v hribe. Sem iz družine, ki je šla vsako nedeljo v hribe. Namesto Živ žava smo mi na vrhu hriba gledali razgled in pili čaj iz termosa. Potem pa mislim, da je bilo ključno potovanje v Avstralijo (nisem bila niti še polnoletna) z nono in sestrično. Od takrat pa samo iščem proste vikende, praznike, počitnice in mi misli ves čas begajo v svet.

Kako to, da ste se odločili za delitev popotniških utrinkov na Instagramu Mali popotniki?

Sem zelo odprta in se mi večkrat zdi da delim preveč. Motivacija za tem, da delim utrinke z naših potovanj in hribolazenja je predvsem, da opogumim druge starše. Življenje se ne konča, ko enkrat postaneš starš. Določene stvari sicer moraš prilagoditi, ampak veliko se da doživeti in videti tudi z (majhnimi) mulci. Da ne omenjam, kako lepo je gledati svet spet skozi otroške oči.

Kdo ali kaj vas je navdušilo za fotografijo? Ste obiskali kakšen tečaj?

Za fotografijo me je navdušil moj nono Peter, ko sem bila najstnica. Vmes sem fotografijo opustila. Potem pa zaradi posla (cca. tri leta nazaj) spet prijela za fotoaparat. Nisem obiskala nobenega tečaja. Zdaj ga pa vzamem s sabo povsod. Res povsod. Fotografije tudi res minimalno popravljam. Želim si, da to ostane moj hobi, ki mi bo vedno v veselje. Sedenje za računalnikom in urejanje mi je zoprno. Grem raje na teren in “škljocam”, pa potem včasih ulovim kakšno prav lepo fotozgodbo.

Kam se v Sloveniji najraje odpravite na izlet?

Naš najljubši del Slovenije je zagotovo Posočje. Naš drugi dom v resnici. Tam imamo tudi apartma in v dvajsetih letih se še nisem naveličala Bovca in okolice. Tak mir je tam (sploh izven sezone) in toliko lepot. Hribi, reka Soča, sprehodi, slapovi, travniki, plaže. Komaj čakam, da grem spet.

Kako izbirate lokacije za svoje izlete?

Veliko idej dobim od svojih staršev. Veliko preko različnih otroških potovalnih dnevnikov. Pa na Instagramu rada gledam lepe fotografije, shranim kakšno lokacijo. kar se tiče hribov pa najdeš skoraj vse na hibi.net. Sicer sem pa malce bolj lena, kar se tiče vožnje in se nekako držimo bolj Primorske. 🙂

Kaj ne sme nikoli manjkati v nahrbtniku, ko greste na potovanje?

Prigrizki. Topla oblačila, barvice in knjige.


Katera svetovna destinacija vas je najbolj navdušila?

Samo eno težko izpostavim. Avstralija (obiskala sem jo dvakrat, pa še kdaj jo bom) in Maroko (zelo pristen, kaotičen, barvit in gostoljuben). Tudi Kuba mi je bila zelo všeč. V Evropi pa Dolomiti – moram vsaj enkrat letno tja.

Kako je potovati z otroki? Kaj jim potovanja in izleti dajo?

Lepo in težko. 🙂 Najlažje je bilo, ko sta bila še dojenčka. Z malčki je precej naporno (moja sta samo 18m razlike). Potem, ko so nad 3 leta, pa postane spet malo lažje. Na zadnjem potovanju po Emiratih je bilo prav fino. Trma je skoraj že mimo, veliko jima lahko že dopoveš, vajena sta hoje, zdržita tudi brez popoldanskega spanca. Vsako leto je lažje. Moja filozofija pa je, da ne potujem zaradi njiju. Grem zaradi sebe. Ker mene to tako zelo osrečuje. Ona dva sta pač zraven. Vem, da sem boljša mama, če dobim svojo dozo potepanj. Destinacij ne izbiram po tem, kaj lahko tam počneš z otroki. Nikoli se še nista pritoževala, da jima je dolgčas. Otroci so tako zelo prilagodljivi in odprti. Jaz mislim, da bosta zaradi vse hoje v hribe imela rada naravo in bosta do nje skrbna, pa vztrajna, pogumna in konec koncev, da vidita, da življenje ni potica. Da je treba kdaj tudi kaj potrpeti. Potovanja jima odpirajo obzorja. Dobila bosta neko prilagodljivost in to, da znaš poiskat rešitve, kjerkoli že si. Rada bi pa tudi, da spoznata, kako zelo sta privilegirana zgolj zato, ker sta bela. Ta rasna razlika me res boli. Upam, da bosta postala strpna in sočutna človeka in menim, da bosta lažje postala strpna in sočutna zato, ker bosta doživeli različne kulture in svetove.

Kje boste preživeli poletne počitnice?

Čaka me ena pestra pomlad in poletje. Plan za april je delo, varčevanje, delo, varčevanje, pa še malo dela in varčevanja. 😀 V začetku maja z mamo planirava Camino Krk. Potem me čaka vzpon na Grossglockner in v začetku junija še Mont Blanc. Julija računam na kakšen teden Dolomitov z avtodomom. Pa veliko Posočja.

Imate v planu tudi kakšno daljše potovanje?

Najstarejši sin gre s septembrom v šolo tako da, ja, želim si ene posebne malce daljše avanture, ampak v EU. Ne upam pa še nič povedati… 🙂

HITRIH 5

Najljubše mesto? Joj, ne maram mest (če je tu mišljeno večje naselje). Moje najljubše mesto je na vrhu kakšnega hriba. 🙂
Najljubša država? Kar se kvalitete življenja tiče, sem zelo zadovoljna v naši Sloveniji. Sicer pa takoj podpišem za selitev nekam v trope, na toplo.
Najljubša jed? Rakci (na kakršenkoli način, samo ne pikantni) oziroma morska hrana.
Najljubše prevozno sredstvo? Avtodom.
Najljubši jezik? Slovenščina. Ker je tako fajn, ko potuješ in lahko sproščeno klepetaš pa te nihče ne razume. 😀 Na drugem mestu je pa španščina.

Niko Korošec, njene dogodivščine in njene čudovite foto zgodbe lahko spremljate na Instagram kanalu Mali Popotniki TUKAJ.

Foto: Nika Korošec, Mali Popotniki

PREBERITE ŠE: Izlet na Snežnik: Fotozgodba, ki vas bo pustila brez besed

V Kanado z delovno-potovalno vizo: “Začeten strah je vedno prisoten, a dom si znava ustvariti kjerkoli”#INTERVJU

Edina in Jan sta mlada Slovenca iz Prlekije, ki smo ju na Vandraj gostili že predlani, ko sta na Novi Zelandiji živela v kombiju. Še pred tem sta bila na delovnih počitnicah tudi v ZDA, trenutno pa smo ju ujeli v Kanadi, kjer sta prav tako z delovno-potovalno vizo. Na kakšne izzive sta naletela pri urejanju birokracije in iskanju službe v Kanadi, kaj jima takšne dogodivščine dajo in kako jima pomagajo, da ob tem ohranjata trden odnos, preberite v tokratnem Vandraj intervjuju!

Na Vandraj smo vaju v intervjuju (tu) nazadnje gostili pred dvema letoma, ko sta na Novi Zelandiji živela v kombiju. Danes pa se prav tako z delovno-potovalno vizo oglašata iz Kanade. Vaju že kaj zebe? 

Mrzlo zimo v Kanadi sva pričakovala in se na to pripravila, tako da naju je zima na jugu Nove Zalandije pred dvema letoma bolj presenetila. Je pa res, takih zim doma v Prlekiji več nimamo in sva vesela spremembe,… zaenkrat.

Od našega zadnjega pogovora sta sprejela kup novih, pogumnih odločitev in dosegla marsikaj. V 2022 sta nazaj v Sloveniji odprla sladoledno podjetje, Jan je izdal pesniško zbirko, prenovila sta stanovanje in se z novo delovno-potovalno vizo odpravila v Kanado. Ima leto za vaju enako število dni kot za vse ostale? 

Zadnja štiri leta po zaključku študija so bila res pestra. Po tem ko sva na Novi Zelandiji začela pisati blog in premagala strah pred kritiko, sva ugotovila, da naju prav ta ustavlja na poti do cilja. Tako sva ob večerih v kombiju veliko debatirala o želji po manjšem podjetju. Premlela sva vse svoje želje, raziskala niše in po delu na nasadu malin, kjer smo prodajali tudi točen sladoled iz pravega sadja, ugotovila, da bi lahko točno to pripeljala v Slovenijo. Sladoled je res drugačen, polne teksture in izdelan sveže, pred tabo in iz pravega sadja. Ustanovila sva KORU sladoled, izdelala manjši voziček in z njim se seliva po poletnih dogodkih v Sloveniji. Cilj je bil ustvariti sezonsko podjetje, ki te ne omeji na točno določeno lokacijo. To nama omogoča potovanje in delo v tujini, tako sva trenutno v Kanadi, v prihodnosti pa to lahko kombinirava z drugimi zaposlitvami.

No, pesniška zbirka je sicer nastajala veliko dlje. Kje jo lahko dobimo?

Res je, besedila za zbirko sem pisal zadnjih 6 let. V zvezkih se jih je nabiralo vedno več in želja po izdani zbirki je bila vedno večja. Crowdfunding plaforme, kot sta Indiegogo in Kickstarter, ti omogočajo take želje tudi uresničiti. Vesel sem, da sem poskusil in hvaležen za vse podpornike, ki so mi izdajo tudi omogočili. Trenutno pa je zbirko mogoče dobiti le z naročilom na mojem Facebook profilu.

Trenutno sta torej v Kanadi, kjer bivata z delovno-potovalno vizo (working holiday visa). Zakaj prav Kanada?

Po poletju v ZDA, kjer sva prvič preizkusila delovno-potovalno vizo, sva si podobnih izkušenj želela še več. Zato sva si takrat kar se da hitro pridobila vizo za Novo Zelandijo, ki ima omejitev do 30 let. Potem pa sta nama med državami, ki omogočajo delovno-potovalno vizo, ostali le še Kanada in Avstralija. Želela sva nekaj povsem drugačnega in zato izbrala Kanado, ki ima omejitev do 35 let.

Res je, da so vsi ti konci sveta noro lepi in jih lahko raziskuješ do onemoglosti, ampak po najinem mnenju je tako kamorkoli se odločiš odpotovati. Zato samo raziskovanje morda ni bil primaren cilj za odhod v Kanado. Naučila sva se, da si pred potovanji zastaviva cilj, kaj se želiva tam naučiti, naj bo to nova sposobnost ali odkriti nove želje, za katere sploh ne veš, da jih imaš. Iz vidika dela, sva želela v Kanadi dobiti priložnost vodenja ekipe, se o tem naučiti čim več in spoznati, ali želiva tudi midva kdaj svoje podjetje širiti in zaposlovati. Zakaj se ne bi učil, za to bil plačan, potem pa vso znanje prenesel na svoje življenje, podjetje?

Dobiva veliko komentarjev, da tako delo lahko opravljava tudi doma, kar je res, ampak tukaj delaš v popolnoma drugačnem okolju in kulturi. Kar ti poleg delovnih izkušenj da še življenjske in čeprav to zveni klišejsko – širi tvoj pogled na svet.

Glede na to, da to ni vajin prvi delovno-potovalni podvig, saj sta pred Novo Zelandijo delala tudi z ZDA – je bil sam proces urejanja birokracije in selitve v Kanado tokrat kaj lažji?

Iskreno je bilo tokrat verjetno najtežje. V ZDA sva odhajala le za 5 mesecev, na Novo Zelandijo sva se odpravila po zaključku študija, željna popolne spremembe. Pred odhodom v Kanado pa sva imela doma udobje kot še nikoli prej. Imela sva veliko dvomov, a vedno prišla do istega zaključka. Izpuščeno priložnost bi obžalovala, v udobje doma pa se bova že vrnila. In če sva se kaj naučila iz prejšnjih selitev, je to, da je začeten strah vedno prisoten, a dom si znava ustvariti kjerkoli.

Urejanje birokracije za Kanado je bilo popolnoma drugačno od ZDA in Nove Zelandije, a zaradi prejšnjih izkušenj lažje. Čeprav se seznam na začetku prijave zdi neskončno dolg, je edini pristop: korak za korakom in prej ali slej prideš do cilja.

Na kakšen način sta se lotila iskanja službe in kako zahtevna naloga je bila to?

Iskanje službe v Kanadi je bilo veliko težje v primerjavi z Novo Zelandijo. Za Kanado ni toliko aktivnih skupin na Facebooku, kjer se najde večina služb na Novi Zelandiji. Tako sva bolj ali manj iskala kraje, kjer bi si želela preživeti zimo, poiskala podjetja, hotele, restavracije, ki zaposlujejo sezonske delavce in pošiljala CV-je. Večina ima na svojih spletnih straneh zavihek “Careers”. Ker sva iskala zaposlitev z nastanitvijo, je bila izbira omejena, pa vseeno. Odgovorov nisva dobila veliko, morda sva se iskanja službe za čez zimo lotila prepozno ali pa nisva prišla v poštev, ker še v tistem trenutku nisva bila v Kanadi in tako uradno še nisva imela potrjene vize. To ti uradno potrdijo šele ob vstopu v državo, čeprav imaš prej že urejeno vse potrebno.

Kakorkoli že, v Kanado sva se odpravila brez službe. Letela sva v Toronto in najprej poskusila službo dobiti na vzhodu. Če bi bila neuspešna, bi letela na zahod Kanade, kjer je več možnosti, a tudi veliko večje povpraševanje. Iz Toronta sva se z najinimi nahrbtniki, vlakom in tremi avtobusi odpravila 6 ur severno do knjižnice v Collingwood, kjer je bližnje smučarsko središče Blue Mountain iskalo sezonske delavce. Naslednji dan sva se selila v nov dom in še naslednji začela z novo službo.

Kakšno delo opravljata in kako dolga bo vajina delovna sezona?

V Blue-ju sva vodji ekip v smučarskih kočah na dnu smučišča. Točno to je bil najin cilj – pridobiti izkušnje vodenja ekipe. Najini delovni dnevi so precej pestri, saj sva kot vodji strežbe zadolžena, da vse poteka gladko. Pri tem se nemalokrat pojavijo izzivi z zaposlenimi, gosti ali z najinimi nadrejenimi. Čeprav so dnevi včasih naporni, nama je ta odgovornost všeč, saj imava tako priložnost, da se vsak dan ogromno naučiva. Tukaj bova ostala do konca marca.

Kakšen je vajin delovnik in koliko prostega časa vama ostane? Ga tudi vidva izkoristita za kakšen spust po belih strminah?

Delava 9 ur na dan, 5-krat na teden. Včasih dopoldne, drugič popoldne. Tako, da imava priložnost smučanja zjutraj ali zvečer, vsekakor pa ob prostih dneh. Vsi zaposleni imamo zastonj smučarske karte in najem opreme, tako da poskušava izkoristiti kolikor je le mogoče.

Bosta po koncu sezone svojo delovno-potovalno vizo izkoristila tudi za raziskovanje dežele javorjevega lista? Če ja, kakšni so vajini načrti? 

Najini načrti so trenutno še precej odprti. A najprej se bova odpravila nekoliko južneje v ZDA in spomladi, ko je velika večina Kanade še zamrznjene in bele, raziskala Arizono in Kalifornijo. Kam se bova odpravila po koncu tega roadtripa v sredini maja, pa bova še morala malo premisliti. V mislih sta dva scenarija. Bova videla.

So Kanadčani res najbolj iskreno prijazni, vljudni, zabavni in nasmejani ljudje na svetu?

Res je, da velike večine Kanade še sploh nisva videla, a zaenkrat se ta stereotip ni izkazal za resničnega. Ali pa so bila najina pričakovanja prav zaradi tega prepričanja prevelika. Mogoče pa sva razvajena od prijaznosti doma in na Novi Zelandiji.

Česa o tej deželi nista vedela pred prihodom, pa vaju je presenetilo ali navdušilo? 

Ob prihodu v Kanado naju je presenetilo, koliko trgovin, ki prodajajo izdelke iz marihuane, je v vsakem, še tako majhnem mestu. Vedela sva, da je marihuana v Kanadi legalizirana, ampak nisva pričakovala toliko trgovinic, ki so ponavadi zelo moderne in lepo urejene.

Katere kanadske jedi bosta z veseljem posvojila v domači kuhinji? In česa na jedilniku ne bosta pogrešala?

Kanadska kuhinja je precej podobna ameriški, tako da kaj veliko ne bova dodala na svoj jedilnik. Za spomin na delo tukaj pa si bova kdaj pa kdaj pripravila »poutine«. To je ena ljubših izbir Kanadčanov in sicer je pomfri z omako, sirom in zeleno čebulo.

Kako so se na vajin že tretji daljši odhod v tujino odzvali vajini bližnji?

Na najine odhode so se sedaj že privadili, čeprav se njihovi obrazi kljub odobravanju najinih odločitev še vedno nekoliko povesijo. Jim pa je zdaj že veliko lažje, saj se zavedajo, da sva skozi podobne situacije že šla in se bova že znašla.

Se vama zdi, da se je v zadnjih letih dojemanje “netradicionalnega”, bolj nomadskega življenjskega sloga, ki se ne boji sprememb in neznanega, kaj spremenilo tudi pri starejših generacijah? 

Rekla bi, da bo za spremembo pri starejših generacijah potrebno še nekaj časa in še večje število mladih s podobnimi odločitvami. Vprašanj na temo: »Kaj pa bosta potem, Kaj pa »penzija«, Kaj pa otroci,…« je še vedno ogromno.

Se pa zavedava, da na tak način ne bova mogla živeti vse življenje, saj zna biti precej naporno. Vse od urejanja birokracije za pridobitev viz, iskanja služb v tujini, ustvarjanja novih vezi, vsakodnevnega učenja, življenja v novem okolju in vzdrževanja življenja nazaj v Sloveniji. Tudi midva imava želje po tradicionalnih poteh in bova v prihodnjih letih iskala najino ravnovesje tradicionalnega in netradicionalnega.

Ni dvoma, da takšne izkušnje ogromno dajo v nematerialnem smislu. Pa vendar – bi rekla, da s tovrstnim sezonskim delom lahko tudi dobro zaslužiš? 

V Kanadi so stroški življenja precej visoki, a sama sva s premišljenimi izbirami uspela prihraniti dovolj za načrtovano potovanje in povrnitev začetnih stroškov. Veliko je odvisno od potrošniških navad posameznika, isto kot doma. V primerjavi z Novo Zelandijo bova tokrat uspela prihraniti manj, saj je tudi potovanje po Kanadi/ZDA načeloma dražje.

Pravijo, da trdnost odnosov med ljudmi zares spoznamo na potovanju. Bi rekla, da sta se v teh letih, ki sta jih preživela v tujini, spoznala in povezala bolje, kot bi se v enakem času doma?

Definitivno, vse te skupne izkušnje naju še dodatno povezujejo. Naučila sva se živeti skupaj 24/7 in to tudi prioritizirati, saj nama je to nekaj najbolj pomembnega. Prav zaradi vseh teh izkušenj lahko uspešno sodelujeva tudi ob delu in podjetništvu.

Kam vaju bo odneslo v prihodnje? In kakšna usoda čaka vajin sladoled? Se vrača s poletjem, tako kot vidva?

Točno to pa je del najine odločitve, ki jo bova morala sprejeti med spomladanskim potovanjem po zahodu ZDA. Hvaležna sva, da sva si uspela ustvariti službo, h kateri se domov lahko vedno vrneva, ob enem pa si pustila dovolj svobode, da jo lahko za eno sezono dava na pavzo. Najbolje, da naju spremljate na najinem profilu, bova vsekakor javila takoj, ko bova vedela tudi sama.  

Edini in Janu ter njunim dogodivščinam z delovno-potovalno vizo lahko sledite na blogu (tu), Facebooku (tu) in Instagramu (tu). Njuno delo pa lahko podprete s skodelico kave – več o tem TU.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi prek meje, preizkuša delo v tujini, veliko potuje? Morda pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: “Stanovanje v Ljubljani sva brezplačno zamenjala za vilo z bazenom v Provansi!” #INTERVJU

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Štajerski biolog, ki izdeluje lične (skoraj) samooskrbne terarije #INTERVJU

Miha Leitinger je študent, ki se je podal na prav imenitno poslovno pot. Med epidemijo je ustvaril podjetje in začel izdelovati skoraj samooskrbne terarije – miniaturne ekosisteme v steklenih posodah. Ti so primerni tudi za tiste, ki jim uspe “ubiti” še tako nezahtevne sobne rastline in tudi videti so odlično!

Kakšna je bila njegova pot do sem, kam vse ga bo peljala velika ljubezen do narave in kakšne terarije vse je do zdaj že ustvaril, preverite v tokratnem Vandraj intervjuju.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo? 

Sem Miha Leitinger, star sem 25 let in prihajam iz okolice Maribora. Sem študent zadnjega letnika magistrskega študija Biologija, ekologija in naravovarstvo, moja največja strast pa zaenkrat še ostaja botanika.  Pred malo več kot dvema letoma sem ustvaril podjetje Tropicarium, kjer izdelujem skoraj samooskrbne, miniaturne ekosisteme v steklenih posodah. V prostem času se ukvarjam tudi s hip-hop plesom, rad pojem, igram kitaro in se družim z mojo psičko Mišo. 

Kaj vas je tako navdušilo nad botaniko? 

Kot otrok sem bil sicer vedno bolj fasciniran nad živalmi. Z očetom sva hodila lovit ribe, kače, žabe, ki sva jih potem opazovala in jih seveda izpustila nazaj v naravo. Takrat me niti malo niso zanimale rastline. Prva rastlina, ki me je nekako resnično pritegnila je bil limonovec v vrtnem centru v Mariboru. Nekako mi ni bilo jasno, kako lahko uspešno skrbiš za limonovec tukaj pri nas na štajerskem koncu in si pridelaš tudi kak sadež za svežo limonado. Tisti limonovec sva z očetom kupila in začela se je obsesija z različnimi vrstami citrusov, ki jih zdaj vsako zimo prestavljam na vse konce hiše na prezimovanje, ko postane premrzlo, da bi bili zunaj.

Iz semen tropskega sadja sem pričel vzgajati razno tropsko sadje, ki sem ga kupil na policah večjih trgovin. Od mangov, tamarillov, ananasa, pitaje in drugih tropskih vrst sadja. Moja soba je bila polna teh sadik. Nekako tako so bili videti moji začetki. Po končani gimnaziji pa sem se vpisal na faks, kjer sem na prvi stopnji študiral ekologijo z naravovarstvom. Na faksu me je profesor botanike navdušil nad našimi avtohtonimi rastlinami. Nisem mogel verjeti, da tudi pri nas rastejo orhideje ter da imamo toliko zanimivih vrst. Bil sem tisti študent, ki je profesorju na terenih zastavljal največ vprašanj. Morda sem šel kakšni sošolki na živce, ampak mi je bilo vseeno, ker me je res zanimalo.

Ustvarjate lične samooskrbne rastlinske terarije, ki so primerni tudi za tiste, ki jim med dopustom v varstvo in zalivanje sicer ne bi zaupali svojih rastlin. Od kod ideja za ustvarjanje takšnega ekosistema, za katerega ni treba veliko skrbeti?

Ko se je začela moja obsesija z rastlinami, sem prijateljem za darilo velikokrat prinesel kakšno sobno rastlino. Ker zanjo niso znali poskrbeti, rastlina ni živela dolgo. Zato sem začel iskati nekaj, česar ne bodo mogli “ubiti”.  Na internetu sem zasledil ameriškega terarista, ki je eksperimentiral z raznimi oblikami terarijev. Kasneje sem se tudi sam preizkusil in svoje prve terarije naredil kot poklon najdražjim v času božiča. Vsi so bili zelo navdušeni, zato sem začel svoje ideje izpopolnjevati. Trajalo je kar nekaj časa, preden sem ugotovil tisto pravo kombinacijo materiala, rastlin in posod iz katerih sedaj izdelujem Tropicarium terarije.

Če ponovimo osnove – kako takšen samooskrbni terarij torej deluje?

Terarij torej zalijemo, ko ga izdelamo. Nekaj vode se vpije v prst, odvečna voda pa odteče na dno terarija. Ob spremembi temperature ali drugih dejavnikih voda izhlapeva iz nižjih slojev v ozračje terarija. Nato se nabere na steklu terarija v obliki rose, se poveže v kapljice in steče nazaj do prsti, s čemer ponovno zalije rastline. Tako voda v terariju konstantno kroži.

Kakšni so optimalni pogoji za rastline v takšnem zaprtem terariju? Koliko svetlobe potrebujejo in kdaj dodamo vlago?

Rastline, ki jih nasadimo v zaprte terarije, so tropske vlagoljube vrste. Potrebujejo veliko zračne vlage, ki jo dobijo z izhlapevanjem vode iz plasti zemlje in drenaže. Ker uporabljam plutovinaste zamaške, le ti prepuščajo nekaj vlage, zato je terarij nekajkrat na leto vseeno potrebno zaliti (ponavadi 2-3-krat).

Terarije zalijemo, ko kroglice zemlje več ne puščajo mokrega odtisa na steklu. Morda zveni zapleteno, vendar je to čisto enostavna in preverjena tehnika, kako vedeti, kdaj je v terariju premalo vode. Najbolje, da odtis preverimo vsaj enkrat na mesec, tako se nam terarij ne bo mogel izsušiti. Moker odtis se bo s časoma manjšal, in ko ga več ne bo, ga zalijemo. Terarij prav tako potrebuje mesto z veliko svetlobe. Paziti moramo le, da vanj ne sveti direktno sonce, saj bi se lahko terarij skuhal. Seveda pa ne smem pozabiti, da mora biti terarij postavljen na mestih s sobno temperaturo, saj te rastline ne prenašajo nižjih temperatur. 

Kako dolgo lahko rastline živijo v takšnem terariju? 

Najstarejši terarij na svetu je trenutno star okoli 60 let. Ob minimalni, a pravilni oskrbi lahko terarij torej uspeva več let.

Kaj pa, ko rastline prerastejo svoj dom? Jih je treba redčiti ali narava sama naredi prostor? 

Če bi terarij pustili nedotaknjen in neprodušno zapt, bi se verjetno zgodilo, da bi prevladala samo ena vrsta rastline, ki bi prerastla terarij, in se začela samoomejevati v rasti. Terarij bi bil funkcionalen, vendar verjetno ne več tako lep. Zato svojim strankam priporočam, da ga vsaj enkrat na leto porežejo in uredijo, ali pa ga pripljejo k meni, da razrasle rastline pristrižem in omejim jaz. Tako se ne more zgoditi, da bi katera rastlina prevladala ali prevzela preveč prostora. 

Koliko sobnih rastlin imate v svoji zbirki? Vam že zmanjkuje prostora?

Vsekakor jih imam vedno manj, ker se enostavno ne uspem vsaki posvetiti tako, kot bi se ji moral. Zato sem začel veliko rastlin podarjati prijateljem in družinskim članom. A zbirka je še vedno velika in se konstantno spreminja. Seveda gre včasih tudi pri meni kakšna v “rastlinska nebesa”.

Najbolj ponosen sem na svoje terarije, v katerih raste kar nekaj vrst miniaturnih orhidej. Pa tudi moja zbirka citrusov mi je zelo pri srcu, sploh tista prva limona. Na njo sem cepil 5 različnih vrst citrusov. Tako na enem drevesu rastejo kumkvati, mandarine, limone, kalomondin in majerjeva limona. Verjetno imam čez 50 različnih vrst »mojih« rastlin, ter kakšnih 200 v Tropicarium trgovini, ki so namenjene za izdelovanje terarijev in nadaljno prodajo. 

Ste morda opazili, da so sobne rastline med najbolj strogimi ukrepi ob pandemiji zadnjih dveh let postale še toliko bolj pomemben del naših domov?

Seveda. Se mi zdi, da smo med “lockdown” fazo vsi iskali nekaj, s čimer smo si krajšali čas. Rastline ne samo, da okrasijo in poživijo prostor, nekatere celo pripomorejo k čistejšemu zraku, vnesejo košček narave v prostor in lahko delujejo pomirjujoče. Hkrati pa nudijo zanimiv in zabaven hobi, kjer nikoli ne zmanjka stvari, ki jih še ne veš. Da sploh ne govorim o veselju, ko na svoji najljubši rastlini opaziš nastavek za nov list ali cvet.

Je takrat tudi vaš hobi prerasel v posel?

Tako je, takrat sem imel namreč ogromno časa, da sem se hobiju zares posvetil. Sprva brez kakršnihkoli pričakovanj, sem na Instagram story delil nekaj svojih terarijev, ker sem jih želel pokazati prijateljem. Ko sem videl, da je bilo zanimanje precej veliko, sem se odločil, da poiskusim zares. In tako se je v roku nekaj tednov in veliko pomoči družine razvilo podjetje Tropicarium. 

Zdi se, da je ljubezen do sobnih rastlin zadnja leta zakrožila tudi med mlajšo, digitalno generacijo. Katere so najmanj zahtevne tropske rastline, ki jih predlagate začetnikom?

Po mojem mnenju so 3 največje ovire, zakaj ljudem rastline ne uspevajo, premalo ali preveč zalivanja, premalo svetlobe in presuh zrak. Rastline, ki so najmanj občutljive na zgoraj naštete dejavnike, so vse vrste potosov, taščini jeziki, zamije, razne vrste filodendronov. Začetniki se naj izogibajo praprotim in kalatejam. Te tudi meni včasih delajo preglavice.

Zelo aktivni ste tudi na Instagramu, kjer delite uporabne nasvete, pa tudi čudovite fotografije terarijev in domače zelene džungle. Bi – poleg svojega profila Tropicarium, seveda – priporočili še kakšnega s sorodno vsebino? 

Od slovenskih profilov bi priporočal trgovino Džungla. Od tujih pa sem sam veliko spremljal različne teraristične profile kot so Worcesterterrariums, Serpa design in The_Urban_nemophilist.

Ste v Sloveniji ali tujini kdaj obiskali kakšen tropski rastlinjak, ki vam je posebej pri srcu? Obisk katerih bi priporočili?

Obiskal sem Tropski vrt v Dobrovniku, ki ima res ogromno zbirko tropskih rastlin. Med drugim ogromne monstere in palme, poper, avokado, kakav, tudi veliko tropskega sadja, na katerih zaradi ugodnih razmer dozorijo sadeži in nad katerimi sem še posebej navdušen.  Zelo zanimive so tudi njihove prave vanilije (ki so ena izmed vrst orhidej), s katerimi so lansko leto pridelovali vanilijev sladoled iz slovenske vanilije. Vsekakor priporočam ogled! 

Kakšni so vaši poslovni načrti za prihodnost?

V zadnjem času sem izpeljal nekaj delavnic izdelovanja rastlinskih terarijev in ugotovil, da mi je to delo zelo všeč. Vsekakor bi jih rad v prihodnosti izpeljal še več. Najbolj od vsega pa si želim ponudbo razširiti na izdelovanje ogromnih, vgradnih ali prostostoječih rastlinskih terarijev za stanovanjske ali poslovne prostore, ki jih opaziš takoj, ko vstopiš v prostor. V velikih terarijih lahko zelo resnično uprizoriš delček iz narave, kamor lahko vključiš tudi slap, bazenček, razgiban relief, večje rastline …

Ste študent magistrskega programa Biologije, ekologije in naravovarstva. Kako optimistični ste ob pogledu v prihodnost, ko govorimo o zdravju sveta, ki ga puščamo za sabo?

Zdi se mi, da smo splošno ljudje vse bolj sonaravni, trajnostni in se zavedamo, da imajo naša dejanja posledice na okolje. Bolj me skrbijo večje države, korporacije, tovarne, podjetja, ki imajo resnično škodljiv vpliv na okolje, posledično pa tudi na našo kvaliteto življenja.

Vsekakor podpiram ekološko pridelavo hrane, saj nekatere kmetijske prakse, žal, neposredno uničujejo biodiverziteto in okolje. Ekološka pridelava je pri nas res zelo kvalitetna, dobro nadzirana in postaja tudi vedno bolj popularna.

Mislim, da se večina Slovencev zaveda, kako bogata je Slovenija. Imamo prečudovito naravo in izjemno biodiverziteto, ki jo moramo seveda negovati in se vedno skupaj oglasiti, ko vidimo, da jo kaj ogroža. To smo že jasno storili in upam, da se bomo oglasili vedno, ko bo treba!

Mihu in njegovi zgodbi lahko sledite tudi na njegovem Instagram profilu @_tropicarium_ – TUKAJ.

PREBERITE ŠE: Top 5 idej za izlet po Sloveniji za ljubitelje tropskih rastlin (od Prekmurja do morja)

FOTO: arhiv Miha Leitinger

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Od srečanja z medvedi do vožnje v orkanskem vetru. #INTERVJU z Dolenjko, ki svet raziskuje na motorju.

Ste kdaj razmišljali o tem, kaj pomeni iti na pot z motorjem? Koliko prtljage lahko vzmameš s sabo, kje vse lahko parkiraš in kaj vse lahko doživiš? V tokratnem intervjuju sem se pogovarjala z motoristko Nino Mikec, Dolenjko, ki je pravi multipraktik. Blesti namreč na vseh področjih, od priprave slaščic do dvigovanja uteži. Na motorju je prevozila že skoraj celo Evropo in z mano delila svoje izkušnje ter zelo zanimive anekdote.

Kako bi se predstavili tisim, ki vas še ne poznajo? 

Sama se imam čisto za običajno Nino z Dolenjske, ki pa je mogoče nekoliko samosvoja in hiperaktivna v očeh drugih, glede na vsa zanimanja in hobije, ki jih imam. Sem navdušena motoristka, ki jo vlečejo širne sive ceste sveta in potovanje z motorjem. Po drugi strani pa neskončno uživam v ustvarjanju sladic in drugih dobrot za domačim štedilnikom in premetavanju uteži v gymu, kjer mi prideta prav moja vztrajnost, nepopustljivost in trma. Večina, sploh motoprijateljev, me pozna kot Sharpninjo, kar je moj nadimek že od začetka motopoti in me menda zelo dobro opiše.

“Moja” vasica v Estoniji.

In sploh niste omenili, da ste pravnica! 

Res imam mogoče malce nenavadno in unikatno kombinacijo hobijev in zanimanj, ki pa se super dopolnjujejo in me izpolnjujejo. Mogoče malce dolgočasen pravniški poklic dopolni domišljijski in ustvarjalen svet sladic, kjer lahko izživim svojo umetniško žilico. Uteži v gymu poskrbijo za vzdrževanje kondicije in umiritev duha, na motorju pa izživim potrebo po adrenalinu.

Od kod izhaja vaša ljubezen do motorja?  

Že kot majhna deklica sem rada gledala motoGP in sanjala, da bom enkrat tudi jaz vozila »tatežek« motor. Mogoče mi je bil motorizem že nekako položen v zibelko, saj smo precejšen del mojega otroštva živeli v rojstni hiši t.i. »Letečega Kranjca« Ludvika Stariča. Ko sem dopolnila 21 let, kar je bila meja za vozniško dovoljenje za kategorijo neomejeno pri motorju, sem naredila izpit in takrat se je ljubezen do motorja še poglobila. Prva leta sem bila bolj dirkaško usmerjena in vozila po številnih evropskih dirkališčih in tudi amatersko tekmovala. Z leti pa sem se malo umirila in dirkaški asfalt zamenjala za popotovanja.

Obvezno slikanje na meji (Latvija).

Kaj vse sta s partnerjem že prevozila, v katerih državah sta bila? 

Od 2010, ko sva nekako začela skupna potovanja, sva prevozila pretežni del Evrope. Z izjemo skandinavskih držav in Velike Britanije sva obiskala vse evropske države, nekatere tudi večkrat -Hrvaško, Srbijo, Bosno in Hercegovino, Albanijo, Romunijo, Moldavijo, Grčijo, otoke Sicilijo, Korziko in Sardinijo. Sama sem Sardinijo obiskala že štirikrat in vse kaže, da jo bom letos še petič, ker je res nora destinacija za motoriste. Lani pa sva okusila še kanček Azije, saj sva šla do Istanbula.

Kako se potovanje z motorjem razlikuje od “običajnega” potovanja? Kaj je tisto, česar brez motorja ne moreš doživeti? 

Če odkrito povem, si dopusta brez motorja praktično ne predstavljam več. Oziroma si ne predstavljam nekako standardne oblike dopusta, kot ga preživlja večina. Se pravi morje/hribi in nastanitev 10-14 dni na istem mestu, ista plaža vsak dan ipd. Kot pravijo, ti motor da neko svobodo, ki je v avtu ni. Stik z okoljem, kjer potuješ, je precej bolj pristen. Če mogoče omenim vonj cvetočih pomarančevcev, ko se voziš čez neskončne nasade v Španiji. Na motorju tudi izbiraš druge ceste, ne gre samo za vožnjo od točke A do B, ampak najdeš marsikatero pot naokoli in vidiš marsikaj, česar iz avtomobila verjetno ne bi. Da ne omenjam, da je v mestih lažje parkirati, oziroma se do kakšne znamenitosti pripeljati z motorjem.

Kot se rada šaliva med motoprijatelji, da sva očitno magnet za dež, ker kamor greva midva, bo zagotovo na poti deževalo. Vožnja par dni zapored v dežju in mrazu ter mokri opremi (na potovanju po baltskih državah naju je močilo praktično vsak dan nekajkrat, enako po severni Španiji), saj tudi še tako dobra dežna oprema slej kot prej spusti, je svojevrsten »užitek« in poseben čar motorizma, ki ga v avtu ne moreš doživeti (smeh).

Motoristom najbolj znani ovinki – Stelvio.

Koliko prtljage lahko vzameta s sabo na potovanje z motorjem? 

Če se navežem na prejšnje vprašanje, je prednost motorja tudi to, da si prisiljen s sabo vzeti le najnujnejše in nisi obremenjen ali imaš ujemajočo obleko in čevlje ter torbico. Vsak imava na motorju po dva 35l kovčka, partner ima še topcase, jaz pa torbo za zadnji sedež, kamor presenetljivo spraviva vse, kar rabiva za dobre dva do tri tedne poti. S tem, da je vsaj za en kovček orodja (vžigalni kabli, komplet za krpanje gum s kompresorjem, natični ključi, klešče…), ker nikoli ne veš, kaj boš potreboval, da ravno ne rabiš avtovleke za vsako malenkost. In čisto vedno se zgodi, da kar se tiče obleke, še vedno ponavadi precej pripeljeva nazaj neuporabljenega. V skrajni sili se na poti oblačila tudi lahko opere.

Vedno imava s sabo tudi kamping komplet za kuhanje z gorilcem, da v skrajni sili tudi na ta način kaj skuhaš, če je zaradi pozne ure prihoda že vse zaprto. Vedno pa se zadnja leta v kovčkih najde tudi prostor za ruzak in pohodniško opremo, saj si vedno rezervirava dva do tri dni za kakšen treking po tujih gorah, tako sva lani obiskala Rilska jezera v Bolgariji, prehodila lep del Karpatov v Romuniji, leto pred tem pa Prokletije v Albaniji. In kljub omejenemu prostoru s prtljago, nama vedno uspe z vsakega potovanja pritovoriti domov cel kup spominkov, lokalnih dobrot in sestavin za kulinarično reprizo dežele v kateri sva bila za domače in prijatelje na kulinarično obarvanih »potopisnih predavanjih«.

Kaj vse nama uspe pripeljati s potovanja v 4 kovčkih, kljub omejenosti s prtljago na motorju.

Ali tudi, ko potujeta v bolj oddaljene kraje, vzameta motor oz. ga tam najameta?

Zaenkrat se rent-a motor-ja še nisva poslužila, saj so vse dosedanje destinacije brez problema dosegljive z motorjem. No včasih je tranzit malo dolgotrajen in dolgočasen, če samo pomislim na prečkanje Poljske (cca 12 ur vožnje oziroma slabih 1000 km v kosu) v letu 2020 ali že tolikokrat prevoženo avtocesto čez severno Italijo do trajektnega pristanišča Livorno. Nekako je vsak motorist najbolj navajen in navezan na svoj motor pa tudi cenovno je kljub večjemu številu prevoženih kilometrov še vedno ugodnejše iti s svojim motorjem.

Nam lahko zaupate kakšno zanimivo anekdoto s poti? 

Mogoče lansko srečanje z medvedi na praktično en meter ob spuščanju s Transfagarašsan-a v Romuniji. Seveda je bilo treba ustaviti in pofotkati. Ali pa spanje praktično sredi ciganskega naselja v Bolgariji, sicer v urejenem hotelčku, ampak okolica je bila kar »zanimiva«. Pa odpoved akumulatorja sredi ničesar na Korziki, ko je med čakanjem na avtovleko (angleško na Korziki praktično ni mogoče komunicirati, saj vztrajajo s francoščino) pristopil gospod in vprašal, če rabiva pomoč, ko je videl tablice pa na najino peresenečanje začel govoriti slovensko, češ, da ima korenine v Trstu in je žena Slovenka, tako, da je pomagal s prevajanjem, ko je prišla avtovleka. Nepozabna je tudi vožnja po grebenu nad atlantskim oceanom na severu Španije, ko naju je ujelo neurje z nalivom, točo in orkanskim vetrom, in razen veternih elektrarn ni bilo ničesar, kamor bi se človek umaknil.

Z motorjem prideš čez tudi , če zmanjka ceste in z avtom ne gre 🙂 (Sicilija).

Kako ljudje sprejemajo motoriste? Se vam zdi, da se jih še vedno držijo nekateri stereotipi? Imate kakšno slabo izkušnjo? Ali pa zelo dobro?

Na potovanjih zaenkrat res nisva imela prav nobene slabe izkušnje, motoriste zelo lepo sprejmejo, sploh v bivših jugoslovanskih republikah je dobrodošlica vedno zelo topla in pristna, mogoče tudi zaradi jezika. Velikokrat se zgodi, da ko prideva do nastanitve, se pogovori z gostitelji zavlečejo pozno v noč. Pa tudi nekatere debate s policisti po Bosni in Hercegovini in Črni Gori so bile zelo zanimive, tako da sva jo na koncu še vedno odnesla brez kazni. Tudi med vožnjo na cesti se mi zdi, da so v drugih državah veliko manj nestrpni do motoristov, sploh v Španiji, Italiji, kjer je motokultura bolj razvita, npr. na cesti se ti umaknejo, te spustijo naprej, ni posameznikov, ki bi na vsak način želeli dirkati s teboj in podobno.

Kater motor vozite? Zakaj? 

Zadnji dve sezoni vozim BMW s1000XR, iz predhodnih cestnih in naked motorjev je bilo potrebno ravno zaradi potovanj, se pravi malo več udobja in možnosti vožnje prtljage presedlati na nekaj bolj potovalnega, a s še vedno športnim agregatom, če me občasno prime kakšen krog bolj športne vožnje.

Vožnja z motorji po največji vinski kleti v Moldaviji Milesii Mici

Kam vas vleče na naslednje potovanje z motorjem? 

Ravno imava debato s partnerjem glede letošnjega prvomajskega potovanja. Mene vleče na kakšen večji krog po Turčiji, a naju malo omejuje časovni okvir, glede na velikost in razdaljo. Tako da, kot sem že omenila, bo verjetno spet moto uživaška Sardinija z neskončnim številom panoramskih ovinkastih cest in odlično kulinariko.

Katera od videnih držav vas je najbolj navdušila in zakaj? 

V vsaki od držav je bilo nekaj lepega in nepozabnega; sončni zahodi v Meteori (Grčija), sončni vzhod v Latvijskem močvirju Kemeri bog, neskončne plaže na Halkidikiju (Grčija), z vinogradi posejana dolina reke Duoro na Portugalskem, vulkanska pokrajina na Etni na Siciliji in siciljanska stara kamnita mesteca, romunska pokrajina Bucovina s številnimi poslikanimi samostani, prelazi v francoskih Alpah in gorske ceste v Dolomitih, čudoviti črnogorski Durmitor…..

Z motorističnega vidika pa mi je najbolj všeč Sardinija, saj so dobre in lepe ceste,precej je neposeljena, ni gneče in nudi čudovite panoramske razglede. Da ne omenjam kulinarike, saj sem velik gurman in Italijani to res obvladajo. Lepa je tudi Albanija, ker je še precej divja in pristna kar se tiče narave, zlasti severno-vzhodni del.

Treking med motopotovanjem po Bolgariji – 7 Rilskih jezer.

Zdi se, da ima vaš dan več kot 24 ur. Od kje črpate energijo? 

Včasih bi mi res prav prišla še kakšna dodatna urica, da bi v en dan spravila vse aktivnosti. Najbolj si napolnim baterije v gymu, čeprav je fizično naporno, se mentalno tam lahko za tisti dve uri dnevno povsem odklopim od vsakdanjika. Želja po potovanjih in spoznavanju sveta na dveh kolesih pa mi daje zagon tudi pri ostalih stvareh, tako v službi kot doma, da jih dokončam, preden greva spet neobremenjeno na pot.

Kje se vidite čez 5 let? 

V bistvu sem zadovoljna s trenutnim življenjem, tako poklicno kot zasebno, tako da upam, da mi bo oziroma nama bo čez pet let finančna in življenjska situacija še vedno dopuščala potovanja in raziskovanja bližnje in širše okolice na dveh kolesih…svet je velik in želja po odkrivanju njegovih kotičkov je še veliko.

Jutranja kavica na Transfagarašsan (Romunija).

Hitrih 5:

Najljubša cesta: Tako imenovana »veliki« in »mali krog« na Sardiniji, panoramske ceste z neskončnim številom ovinkov
Najljubše mesto: Sicer nisem ljubiteljica mest, na potovanjih se jih večinoma izogneva, ampak do sedaj me je najbolj navdušil portugalski Porto
Najljubša jed: Štruklji
Najlepši jezik: Po melodiji sardo, sardinijski dialekt
Najljubša pesem: Odvisno od obdobja, trenutno Nina, Nina,Nina, Nine Pušlar

Foto: Nina Mikec

PREBERITE ŠE: “Živela sem v jami in jedla hrano iz smetnjaka. In bilo je sanjsko!” – Katja Kozlevčar, digitalna nomadka #INTERVJU

 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi prek meje, preizkuša delo v tujini, veliko potuje? Morda pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!

Camino Krk: “Marsikdo po opravljeni poti pove, da so to počitnice, za kakršne ni vedel, da jih je potreboval.” #INTERVJU

Teja Štefančič je psihologinja na osnovni šoli, ki obožuje aktivnosti v naravi in je to zimo prehodila krožno pot Camino Krk. V tokratnem Vandraj intervjuju sva govorili o tem, zakaj tovrstne romarske poti na nas vplivajo tako terapevtsko. Pa o tem, kje na poti je ujela najbolj osupljive razglede, koliko lepega ji te izkušnje dajo, kaj vse spakira za takšno dogodivščino in kaj je namen njene skupnosti Sprehajalcev.

Camino Krk je le ena od nedavnih poti, ki jih je Teja prehodila za svojo dušo. Za njo je še veliko več kilometrov, očarljivih vedut, premočenih čevljev in tudi kakšen žulj. Za tokratni navdih zato toplo priporočamo branje spodnjih misli, ki vas znajo navdušiti za kakšen nov izziv!

Krški most je dvopasovni cestni most, ki povezuje otok Krk s celino.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem velika ljubiteljica narave, aktivnosti in gibanja v naravi, navdušenka nad iskrenimi pogovori in prelivanjem občutij v pisano besedo. Sem tudi večna raziskovalka življenja, odnosov in človeškega notranjega sveta. Sicer pa tudi mag. psihologije in mag. zakonskih in družinskih študijev.

​Poleg redne službe psihologinje na osnovni šoli si želim ustvarjati nekaj čisto svojega, uporabljati svoje znanje tudi širše in ga združevati s priljubljeno aktivnostjo v naravi. Predvsem pa se želim družiti in se spoznavati z ljudmi z najrazličnejših vetrov, saj me to bogati.

Sončni zahod na poti proti Malinski.

Ste tudi ustanoviteljica skupnosti Sprehajalcev, kjer se družite na sprehodih, pohodih in odpravah v naravi, pri čemer je v ospredju osebni pogovor o izzivih življenja. Kako lažji so življenjski izzivi in poti, če jih ni treba premagati v ednini?

Ljudje smo družabna bitja, bolje in bolj pomirjeno se počutimo ob nekom. Prav tako se nam poti, ki jih premagujemo skupaj, zdijo krajše in lažje. O življenjskih izzivih nam občasno lahko ustreza premišljevati v ednini. Vendar ob empatičnih sopotnikih pridemo do razlag, spoznanj in rešitev širših razsežnosti. S pripovedovanjem zložimo svoje izkušnje in njihove pomene v smiselno sosledje. Kar lahko pomaga umiriti naše intenzivne občutke v zvezi z našimi življenjskimi izzivi ali najti realnejše in bolj učinkovite rešitve. Skupnost nam pri tem lahko nudi še kako potrebno oporo ali zgolj razvedri vzdušje.

Nujna oprema: dobro uhojeni čevlji!

Od leta 2022 ste se poslovili med hojo po krožni poti Camino Krk. Povejte nam več o tej romarski poti?

Camino Krk je 150 km dolga krožna pot po otoku Krk, ki se začne v mestu Krk in se v njegovi bližini tudi konča. Je del romarskih poti Sv. Jakoba, ki jih najdemo po vsej Evropi. Najbolj znan je prvotni odsek el Camino Primitivo, ki vodi v mesto Santiago de Compostela na severu Španije. Postopoma označujejo nove odseke, kot je tudi Camino Krk, ki je razmeroma mlada pot. Označena je od leta 2019, speljana po prej obstoječih poteh. Razdeljena je na sedem etap, pri čemer se prehodi nekoliko več kot 20 km na dan. Po pešpoteh, kolovozih, majhen del pa tudi po cestah nas vodi prek večjih krajev: Brzac, Malinska, Omišalj, Čižići, Vrbnik in Baška ter pri tem deloma poteka ob obali, zavije pa tudi v notranjost. 

Obzova – najvišji vrh otoka Krk

Kakšna izkušnja je bila to, kaj vam je dala in na kakšne izzive ste naleteli?

Podati se na pot kot je Camino Krk v zimskem času je precejšen izziv, saj obstaja velika verjetnost dežja in vetra. Po drugi strani pa zima obeta veliko prednosti. Ni vročine, ni gneče, in skoraj ni verjetnosti za srečanje s kakšno kačo. Nekolikšen izziv predstavljajo tudi nastanitve in preskrba s hrano, saj na otoku izven poletne sezone večina turističnih objektov ne obratuje.

Kljub naporom in občasno muhastemu vremenu sva s prijateljico uspešno prehodili celotno pot, dva sta se pridružila kasneje za štiri etape, preostala tri dekleta pa za eno etapo. Še bolj zadovoljujoče od samega napredovanja k cilju pa je bilo, da je v skupini ves čas vladalo lahkotno in nasmejano vzdušje ter da nam je pot minila ob prijetnem druženju. In to kljub temu, da se vsi med sabo prej nismo poznali. Zaključek poti smo proslavili z izredno zabavnim silvestrovanjem v mestu Krk, nato pa si vzeli dva dni za počitek pred odhodom domov.

Vesela sem, da sem skupinico srečno in varno pripeljala po naši poti, predvsem pa za občutek, da je vsakdo na odpravi prejel nekaj zase in da je vsak v naši skupni izkušnji po svoje užival. V prihodnje si želim dati pobude še za več odprav po veznih poteh po Sloveniji ter bližnji in širni Evropi.

Igrivo na plaži Malinske.

Katere so vaše najljubše lokacije/razgledi, ki ste jih ujeli na Camino Krk? 

Med najlepšimi razgledi mi v spominu ostajajo obalni deli poti med Njivicami in Omišaljem, s soncem obsijan jutranji razgled v Omišalju, idiličen pogled na strnjeno mestece Vrbnik ter pogled na v vsakem letnem času in vremenu fotogenično Baško pri spuščanju z vrha Platoja Mjeseca.

Zakaj tovrstne preizkušnje delujejo tako terapevtsko?

Nudijo nam lahko občutke, da z vztrajnostjo in s posluhom za svoje telo zmoremo nekoliko več, kot si lahko predstavljamo. Dajejo izkušnjo doseganja cilja, ki je nekoliko nad nami. To pa lahko prispeva k pozitivni naravnanosti pri doseganju ciljev na vseh področjih življenja. Hkrati takšne poti nudijo veliko časa za premislek, če hodimo sami, ali pogovor, če hodimo skupaj. Ob odsotnosti siceršnjih premnogih dražljajev, ki zapolnjujejo naš čas, nam na daljših poteh preostaneta le hoja in naše misli. To predstavlja dragoceno priložnost za ukvarjanje z našimi osebnimi izzivi.

Kadar hodimo v skupini, pa je to lahko tudi zelo zabavna izkušnja, polna deljenja vsakdanjih prigod in smeha. Za marsikoga je izredno zadovoljujoča izkušnja skupnosti, medsebojne povezanosti, podpore in izmenjave v skupini. Vse to, sploh če nam sicer v življenju takšnega okolja nekoliko manjka, lahko učinkuje terapevtsko, ali pa nam vsaj prebudi nekaj prijetnih občutkov in pusti nepozabne spomine.

Takšne poti nudijo veliko časa za premislek, če hodimo sami, ali pogovor, če hodimo skupaj.

Kaj je po vašem bistvo romarskih poti Sv. Jakoba?

Katoliški romarji se na romanja po poteh Sv. Jakoba odpravljajo vse od srednjega veka dalje predvsem z namenom udejanjanja in poglabljanja svoje vere. Vendar naj bi se danes na Camino iz verskih razlogov podala le še približno četrtina vseh popotnikov. Precej se jih poda iz širših duhovnih razlogov, nepovezanih z določeno religijo. Z večdnevno pohodno odpravo lahko prekinemo vsakdanjo rutino, se posvetimo sebi in svojim življenjskim vprašanjem ter vzpostavimo globljo povezavo z naravo in s seboj.

Marsikdo se na Camino poda iz želje po premagovanju telesnih naporov. Medtem, ko se izkušeni popotniki po tovrstnih poteh redno podajajo, ima večina romarjev le malo izkušenj z daljšimi odpravami ali pa jih sploh nima. Ravno občutek neznanega prispeva k avanturističnemu duhu na poti. Poleg tega, da ne vemo točno, kaj bomo na njej doživeli, ne moremo biti niti prepričani glede tega, ali jo bomo zmogli.

Veli vrh med Baško in Punatom.

Pridih avanturizma vzbujajo tudi avtentične, unikatne izkušnje, ki jih na poti vsakdo doživlja po svoje. Ob hoji in v nastanitvah lahko spoznamo druge popotnike, ki so večinoma odprti za spoznavanje, se družimo ob večerih in morda sklenemo prijateljstva, ki jih ohranjamo tudi po vrnitvi domov.

Sama bistvo poti Sv. Jakoba vidim v priložnosti za osebno in duhovno rast, krepitev telesnih moči, užitje narave, avanturističen način preživljanja dopusta ter za medsebojno povezovanje z drugimi popotniki. Naš Camino Krk je bil gotovo v veliki meri poln lahkotnega kramljanja, verjamem pa, da je vsak izmed nas imel priložnost izpolniti tudi svoj osebni namen, zaradi katerega se je podal na to pot.

Camino Krk ob obali.

Kako pa je z iskanjem nastanitev na takšni večdnevni poti? Koliko vnaprej jih rezervirate, glede na to, da ne veste zagotovo, kako daleč vam bo tisti dan uspelo priti? 

Na Krku ni posebnih prenočišč za romarje, kot to obstaja na španskem Caminu, temveč smo prenočevali v apartmajih v krajih, ki smo jih dosegli posamezen dan. Večina apartmajev izven sezone ne obratuje, zato sem več kot mesec dni vnaprej na spletu preiskala razpoložljivo ponudbo in rezervirala najugodnejše nastanitve.

To je seveda pomenilo, da smo se morali držati dnevnega plana in doseči rezerviran apartma. Na Krku me to ni pretirano skrbelo, ker pot ne doseže višjih nadmorskih višin in načeloma ne predstavlja nevarnosti tudi v manj ugodnem vremenu. Tako smo nadaljevali tudi v dežju, v skrajnem primeru pa bi si lahko do apartmaja priskrbeli prevoz. Poleg tega so dolžine dnevnih etap premagljive, če se na pot odpravimo z zmerno kondicijo.

Glede na vse to je na Krku smiselno in pravzaprav nujno nastanitve rezervirati vnaprej (v času sezone zaradi prezasedenosti še toliko bolj). To pa ne velja za odprave v gore, kjer razmere toliko bolj narekujejo dnevne odločitve za nadaljevanje poti, koče pa so bolj fleksibilne glede kapacitet, zato je ležišča smiselno rezervirati kakšen dan ali nekaj dni vnaprej.

Sušenje obutve v nastanitvi.

Kaj vse se najde v vašem nahrbtniku in kaj je del obvezne pohodniške opreme? 

Oprema se nekoliko razlikuje med odpravami, odvisno od značilnosti poti. Poleg nahrbtnika, ki naj ne bi bil težji od 20-25 % naše teže, je najpomembnejše imeti udobne, uhojene, vendar neobrabljene pohodne čevlje. Od oblačil skušam vzeti čim manj istovrstnih oblačil, pa vendar toliko, da imam vedno komplet za preobleči in da mi je v nastanitvi udobno. Pred vetrom in dežjem me varujejo vetrovka, pelerina in nepremočljiva prevleka za nahrbtnik, pred soncem pa sončna očala in krema. Prav pride tudi kapa in trak.

Če me poti vodijo prek visokogorja, za varnost poskrbim s čelado, samovarovalnim kompletom, za oprijemanje po jeklenicah pa uporabljam pohodniške rokavice. Higieno v preprostejših nastanitvah skušam vzdrževati s potovalno rjuho in brisačo, za umivanje in ročno pranje oblačil uporabljam šampon, za primere, ko voda ni na voljo, pa imam s seboj čistilne robčke.

Nujno je s seboj imeti kakšen kos opreme iz prve pomoči, predvsem obliže. Na poti je potrebno dovolj piti, pri čemer velikost plastenk za vodo prilagajam letnemu času odprave, vedno pa se v nahrbtniku najde tudi kakšna energijska tablica. S seboj vzamem kakšno knjigo (vodnik po poti), karte za družabne večere, po potrebi knjižico za žige in blazinico s črnilom ter nekaj gotovine. Poleg tega so se kot zelo uporabni izkazali prenosna baterija za polnjenje telefona, naglavna svetilka, ščipalke za sušenje perila na nahrbtniku in nekaj plastičnih vrečk.

Uporabna prevleka za nahrbtnik, kadar med hojo ujame dež.

Kakšna je bila razlika v psihofizičnem naporu prvi in zadnji dan poti? 

Camino Krk je krajša, 7-dnevna pot, zato se razlika v naporu na začetku in koncu poti ne izkaže toliko. Na daljših odpravah, kot je bila moja 38-dnevna Slovenska planinska pot, pa je razlika zelo očitna, tako v fizičnem kot v mentalnem naporu.

Sprva je lahko izziv verjeti, da nas majhni, dnevni koraki vodijo k težko predstavljivemu, oddaljenemu cilju. Začetni napori lahko zamajejo našo odločenost za vztrajanje na poti in morda je potrebno vložiti precej mentralnega napora, da se prepričamo k nadaljevanju. Sčasoma pridobimo pozitivne izkušnje glede našega napredovanja, cilj pa postaja razvidno bližje, ob čemer se tudi v nas okrepi pozitivno pričakovanje, da nam ga resnično uspe doseči.

Okrepimo se tudi fizično. Na daljših odpravah lahko v neki meri sproti pridobimo telesno kondicijo. Prilagodimo se na novo, aktivnejšo dnevno rutino, navadimo se tudi na prenašanje težkega nahrbtnika. Ob tem naš korak postaja iz dneva v dan bolj suveren.

Naletela sem na misel »Ne opravi Camina pred svojim Caminom«, ki pomeni, naj ne treniramo preintenzivno z namenom priprave na nekaj, kar moramo doživeti, da bi resnično razumeli. Del popotovanja je namreč tudi izzvati se do meja svojih zmožnosti, nato pa opazovati, kako se telo prilagaja, mi pa postajamo močnejši in bolj prepričani vase.

Zbiranje žigov na poti.

Na kakšen način sicer izbirate svoje poti, nove destinacije in dogodivščine?

Pri izbiri želim slediti občutku, kam me v določenem času vleče, ter morebitnim željam tistih, ki bi se želeli pridružiti. Izbiro seveda pretehtam tudi finančno, ter se vprašam, koliko organizacijsko zahtevno odpravo bi glede na druge obveznosti v določenem času uspela pripraviti. Pri zbiranju idej za prihodnje odprave mi pomagajo tudi obiskovalci spletne strani in sledilci, ki mi s svojimi bogatimi izkušnjami širijo obzorja.

Kako so videti vaše odprave, kadar gre za skupinsko pot?

Sopotniki se lahko odpravi pridružijo in se poslovijo na poljubni točki. Hodimo strnjeno, v manjših skupinah ali parih, po želji pa si vsak izmed nas lahko vzame nekaj časa za hojo le v lastni družbi. V tem primeru se ponovno snidemo v nastanitvi. Tam se po navadi podružimo ob skupnem obroku, ki si ga občasno pripravimo sami. Pomembno mi je, da je ves čas odprave poskrbljeno za vsakogar, ki se nam pridruži. Želim si, da med nami vlada prijateljsko vzdušje, večina zadev glede našega sobivanja pa je stvar dogovora. 

Kam vse ste se že podali, katere so vaše najljubše ture?

Vse od otroštva, predvsem pa kot študentka, sem obiskala kar nekaj tujine (krožna pot po JV Aziji: Tajska – Kambodža – Vietnam – Laos, Kalifornija in narodni parki na zahodu ZDA, vzhodna in osrednja Kanada, precej evropskih držav), vendar na teh potovanjih nisem pohajkovala le na nogah, temveč sem se posluževala različnih prevoznih sredstev. Seveda ni šlo brez občasnih hikingov, sem pa na svojih potovanjih tudi delala in bivala pri domačinih. Poleg tega sem obiskala precej slovenskih gora in drugih domačih naravnih lepot, ki so mi zelo pri srcu. Moja najljubša pot oz. tura v zadnjem času pa lahko rečem, da je bila Slovenska planinska pot. 

Ste imeli kdaj na poti tudi kakšno neprijetno izkušnjo?

Vsekakor smo na takšnih poteh izpostavljeni nepredvidljivim okoliščinam, ki zahtevajo modro sprejemanje odločitev na licu mesta. S premišljeno organizacijo se skušam neprijetnostim čim bolj izogniti. Pa vendar so predvsem občasne neugodne vremenske razmere del daljših odprav. Vselej je pred željo, da dosežemo cilj, odgovornost, da prispemo varno, kar lahko pomeni tudi odločitev za prekinitev poti. Če pa se odločimo nadaljevati pot, ker razmere niso ogrožujoče, si želim ohranjati pozitivno naravanost in lahkoten odnos do mokrih čevljev ter zamegljenih razgledov. Tako pravzaprav nobena izkušnja ne more biti brezpogojno neprijetna, ker lahko ravno manj ugodne razmere pišejo toliko bolj avanturistične zgodbe. 

Vzpon z razgledom na Krški most.

Kaj bi svetovali tistim, ki bi se radi podali na pot, kot je Camino Krk, pa potrebujejo le nekaj vzpodbude?

Čeprav nam je sprva »živeti iz nahrbtnika« lahko neudobno, hoja pa fizično naporna, je Camino Krk gotovo enostaven način za povezovanje s sabo in z drugimi. Pomaga nam lahko obuditi zavedanje o naših resničnih močeh, iz česar lahko po vrnitvi v vsakdanje življenje nadalje črpamo mentalno in fizično moč. Marsikdo po opravljeni poti pove, da so to bile počitnice, za kakršne ni vedel, da jih je potreboval.

Morda te skrbi, kako se pripraviti na odpravo in kaj vse potrebuješ s sabo. Kadar se odpravljamo skupaj v okviru Sprehajalcev, se pred odpravo po navadi srečamo in se pogovorimo o tvoji pripravljenosti, pričakovanjih, značilnostih poti in o opremi. Tako dobiš vse potrebne informacije. Predvsem pa vzpostavimo odnos, pri čemer se trudim vzbuditi medsebojno zaupanje. To je kasneje na poti še kako pomembno, saj lahko pride do trenutkov, ko nas fizični ali mentalni napori ohromijo in potrebujemo nekaj spodbude za nadaljevanje poti.

Plaža Sv. Marek – spoznavanje bogate zgodovine otoka

Če pa si izbrano pot želiš opraviti v lastni režiji, se z njo čim bolj seznani in si jo smiselno organiziraj. Dovolj časa pred odpravo si priskrbi in uhodi primerne čevlje, na krajših turah preizkusi svoj nahrbtnik, ter se pouči, katera oblačila in opremo vzeti s seboj. Nato pa se z zavedanjem, da vseh okoliščin ne gre nadzorovati, predaj poti in vsemu, kar prinese. Seveda je v igri tudi, da je iz različnih razlogov ne dokončaš. A izkušnja ostane in že zato se vredno podati na pot.

Poleg tega, da ste velika ljubiteljica gibanja v naravi, ste tudi psihologinja na osnovni šoli. Kako optimističen je vaš pogled na digitalna otroštva, ki niti v naravi niso povsem “offline”?

Danes se je velik del medvrstniške interakcije, ki vpliva na njihove odnose v živo in kroji njihovo družbeno podobo, preselil v digitalno obliko. Upam si trditi, da je potreba po uporabi sodobne tehnologije in bolj kot ne stalna povezanost na splet naša nova realnost. In tej bi se težko popolnoma izognili. Stik z vrstniki, vključenost in sprejetost so otrokom in mladostnikom zelo pomembni. Zato je mlade generacije predvsem potrebno vzgajati za varno in uravnoteženo rabo tehnologije in spleta, ter jih ozaveščati o daljnosežnosti posledic v primeru spletnih zlorab.

V šoli je otrokom v zadnjem času precej težje vzdrževati pozornost, vzpostavljati dnevno strukturo in si organizirati učenje. K temu lahko med drugim prispeva veliko intenzivnih dražljajev v digitalnih svetovih, ob čemer je pri “offline” aktivnostih občutno premalo stimulacije. Vzdušje pri pouku je toliko manj intenzivno, da je otrokom ob siceršnji “stalni pripravljenosti” na nova obvestila na telefonu ali preteči nevarnosti v igricah, težje vzdrževati pozornost pri dejavnostih, ki zahtevajo vztrajnost, miselni napor, so bolj rutinske in manj privlačne. Generacija današnjih otrok bo svoje značilnosti prenesla v odraslo obdobje, kar se bo nekoč verjetno odražalo pri njihovem delu in načinu, kako bodo živeli svoja vsakdanja življenja.

Še vedno pa menim, da je med otroki in družinami precej razlik v tem, kako kakovostno preživljajo prosti čas. In da ne velja vseh metati v isti koš. Nekaj odmika v naravo in preživljanja časa “offline” je verjetno naša notranja potreba. Verjamem, da bodo tisti, ki bodo nekoč iskali stik s seboj, prišli do notranjega vzgiba, da se odklopijo. Res pa je, da bo spoznanje te potrebe toliko zahtevnejše, saj bo prihodnjim generacijam ta ideja toliko bolj tuja in oddaljena.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Potovanja so kot življenje v malem. Določene stvari lahko predvidimo in jih načrtujemo, vse ostalo je del doživetja na poti. Če se dogajanju uspemo predati in iz okoliščin izvleči najboljše zase, bomo s potovanj vedno prišli z vrednimi in bogatimi izkušnjami ter zadovoljujočimi občutki. S takšno naravnanostjo je tudi naše vsakdanje življenje lahko nadvse zadovoljujoče popotovanje.

Kateri je najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Tukaj bi kar citirala znanega Nejca Zaplotnika: »… kdor najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Kar je gotovo možno razlagati na več načinov, meni pa pomeni predvsem slednje. Osredotočimo se na pot in na način, kako s posluhom za svoje telo premagati začrtano razdaljo. To je tisto, k čemur naj bo usmerjeno naše popotovanje. Ne izključno k brezglavemu hitenju nas cilj. Doseganje končnega cilja je seveda zadovoljujoče, vendar toliko bolj, če se je popotovanje zgodi tudi znotraj nas.

Krasen pogled na Vrbnik

Kaj pa tistim, ki se v življenju morda še malo iščejo in potrebujejo nekaj navdiha, novih pogledov na svet in drugačnih vetrov v jadra?

Če bomo stvari še naprej delali na enak način, ne moremo pričakovati drugačnih izidov. Zato si upajmo in naredimo nekaj, kar nas sicer privlači, vendar je popolnoma izven naših okvirov. Morda ugotovimo, da je ravno to tisto, kar smo potrebovali. Morda pa tudi, da je to bil le del našega iskanja, izkušnja na poti. V vsakem primeru pa nam premik k akciji lahko le koristi.

Katere poti in dogodivščine vas čakajo v 2023? 

V 2023 nas s Sprehajalci čakata najverjetneje dve enotedenski pohodniški odpravi. Prva v času prvomajskih dopustov in druga jeseni. Poleg tega se bo vmes gotovo zvrstilo mnogo krajših pohodov in dnevnih izletov, pa tudi drugih športnih aktivnosti. Poleti pa morda dozori čas za to, da se posvetim uresničevanju svoje dolgo tleče želje, pisanju knjige. Bomo videli. Zanimivo bo!

Camino Krk, 150 km dolga krožna pot po otoku Krk – ODKLJUKANO!

FOTO: Teja Štefančič/osebni arhiv

Teji in njenim dogodivščinam lahko sledite tudi prek njene skupnosti Sprehajalci – TU. 

PREBERITE ŠE: “Na taki poti ugotoviš, kako malo je potrebno za srečo.” – Luka Zevnik je tretji Slovenec, ki se je podal na zahtevno Apalaško pot

Imate tudi vi prijatelja, ki živi prek meje, preizkuša delo v tujini, veliko potuje? Morda pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

“Živela sem v jami in jedla hrano iz smetnjaka. In bilo je sanjsko!” – Katja Kozlevčar, digitalna nomadka #INTERVJU

Katja. Težko je napisati kratek uvod v ta intervju. Katjo sem zasledila na Instagramu in ji postavila nekaj splošnih vprašanj, ki jih ponavadi postavljamo popotnikom. Z vsakim njenim odgovorom pa se mi je porajalo vedno več podvprašanj. Katja Kozlevčar je solo popotnica in digitalna nomadka, ki že od januarja 2021 nima svojega doma. Med drugim je živela v jami in si hrano priskrbela kar iz smetnjakov trgovin in restavracij. In to ocenila kot sanjsko! Pogovarjali bi se lahko ure in ure in ure. Na moja vprašanja je odgovarjala iz Kolumbije, ki je njena že 46. obiskana država.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Težko se opišem na kratko, ker se mi poraja vprašaje: »Kaj me pravzaprav definira?«. Trenutno se najbolj poistovetim s širokim nazivom digitalna nomadka, sicer pa sem novinarka, urednica, kreativna direktorica in karierna mentorica, zelo senzibilna in čustvena oseba, ki se že 15 let bori z anksioznostjo in depresijo, ljubiteljska didžejka, skorajšnja vojakinja in še bi lahko naštevala. Na splošno sem človek, ki se trudi živeti brez obžalovanj. Katja Kozlevčar.

Na svojem IG profilu imate tik ob imenu zapisano Digitalni nomad. Kako izgleda vaše življenje?

Vsakih nekaj mesecev povsem drugače – odvisno od tega ali potujem ali sem nekje bolj stalno nastanjena, od tega ali sem v mestu ali na deželi, ali sem na toplem ali hladnem. Sem človek poletja, saj sonce zelo blagodejno učinkuje na moje počutje in mentalno zdravje, tako da se trudim, da sem čim več v toplih krajih. To potem diktira, kako izgleda moj vsakdan – težim k temu, da čim več časa preživim zunaj, v naravi, s pozitivnimi ljudmi, pa kjerkoli že na svetu to je.

Lahko bolj natančno opišete digitalno nomadstvo? Kako to v praksi izgleda?

Digitalno nomadstvo ni isto kot klasični turizem. Prva razlika je že ta, da vsak mesec prejmem plačo, ni mi potrebno varčevati dve leti, da grem na 3-mesečno potovanje. Na poti delam. Potujem lahko ves čas, če si le izberem destinacijo, kjer so stroški življenja manjši kot moj prihodek in v tem je cel trik! Če na neki destinaciji ostaneš dlje, potem je odgovor za zmanjšanje stroškov co-living ali daljši najemi stanovanj, sicer pa so danes tudi hostli že zelo naklonjeni digitalnim nomadom.

Kaj pa hrana, kje jeste?

Kar se tiče prehranjevanja, je zelo odvisno od destinacije – hrana v kolumbijskih restavracijah je na primer tako ugodna, da se ti skoraj ne splača kuhati, v Španiji pa sem raje prijela za kuhalnico. Trik je tudi v tem, da si skromen, da živiš, kot živijo lokalni prebivalci, da podpiraš njihovo delo in trud, hkrati pa si spoštljiv do njihove kulture in ne posegaš vanjo; da si prilagodljiv, strpen in odgovoren (do dela, ljudi, okolja in samega sebe); da si vzameš tudi čas zase, se poslušaš in si vzameš pavzo, ko jo potrebuješ.

Kako najdete ravnovesje med delom na poti in uživanjem/raziskovanjem? Je kdaj težko?

Težko je lahko takrat, ko prispeš v nov kraj, dela pa je veliko, saj si radoveden. Ampak, če si znaš dobro organizirati delo in logistične premike, potem ni nikoli težko. Meni je veliko težje celo zimo preživeti za štirimi stenami, se ločiti od računalnika ko je zunaj že trda tema in ko se ti res ne ljubi nikamor več – zame je to recept za depresijo, tako da sem neizmerno hvaležna, da lahko delam kjerkoli na svetu in da me nove lokacije v bistvu še bolj motivirajo za delo, kot če sem doma.

Kaj naredite, če na poti nimate dostopa do interneta?

To se zgodi zelo zelo redko, saj delo in potovanje načrtujem tako, da imam zagotovo na voljo internet takrat ko ga potrebujem. Zgodilo se mi je že na primer, da sem potovala po Laosu in je bila internetna povezava res slaba. Delo je še vedno na prvem mestu, saj mi le to omogoča, da sploh lahko potujem, zato sem se kljub temu, da me je država povsem navdušila in bi si tam želela ostati vsaj kak mesec, odločila, da jo po nekaj dneh zapustim.

Koliko dni na leto ste na poti? Se vam finančno izide brez problema? Se da? Kje spite, jeste? Katere so nekatere pasti ali pa morda triki?

Odvisno od tega, kaj definiramo kot `na poti`… Svojega doma ali stanovanja nimam od januarja 2021. Vmes sem veliko časa preživela v Londonu, sicer pa bi rekla da sem bila v zadnjem letu na poti vsaj polovico leta. Veliko ljudi zmotno misli, da za potovanje potrebuješ veliko denarja, pa to niti slučajno ni res. Sama sem pred 10 leti potovala tako, da sem kot fotografinja delala na ladijski križarki, potem sem sredi pandemije morala zaradi nezmožnosti plačevanja najemnine zapustiti svoje stanovanje, zato sem se odločila za prostovoljstvo na Tenerifu, kjer sem živela v jami in se prehranjevala po principu freeganstva, danes v Kolumbiji potujem ceneje, kot sem živela v Londonu ali celo v Ljubljani. Vse se da, če se hoče in vse so samo prioritete. Od tu tudi izhaja potem vse ostalo – kje spiš, kje se prehranjuješ, ali se udejstvuješ aktivnosti ali ne.

Oprostite, kje ste živeli? V jami!?

Sredi pandemije se mi je prihodek drastično zmanjšal in ker nisem bila več zmožna plačevati najemnine stanovanja v Ljubljani, sem bila postavljena pred odločitev: ali se preselim nazaj domov k staršem ali pa se podam na novo avanturo. Izbrala sem slednje in sicer sem se odločila za prostovoljstvo prek platforme WorkAway, kjer je običajno poskrbljeno za prenočišče in prehrano, kar je predstavljalo popolno rešitev za mojo situacijo. Imela sem ogromno sreče, da sem dobila mesto nove YouTuberke v zavetišču za konje in ostale živali na Tenerifu (@tenerifehorserescue), srečo zato, ker dobijo tudi po 100 prošenj za prostovoljstvo na dan.

Toliko prošenj za življenje v jami? Je bilo, kot ste si zamislili?

Posebnost tega zavetišča je, da vsi prostovoljci živijo zelo skromno, v improviziranih bivališčih, kot so kamperji, lesene ute, hišice iz blata in čisto prave jame, prehranjujejo pa se zgolj z zavrženo in donirano hrano, torej po principu freeganstva. Prednost tega Kanarskega otoka je namreč v tem, da je vreme na jugu zelo suho, tla pa porozna, kar omogoča življenje na prostem in pa zelo enostavno kopanje in izgradnjo jam, zato je na otoku kar nekaj skupnosti, ki živijo na ta način – zelo hipijevsko pravzaprav. Čeprav so me predhodno opozorili, me nič ni moglo pripraviti na to, da sem prav zares 3 mesece živela v luknji izkopani sredi hriba, brez elektrike, ogrevanja, vode, interneta, stranišča – povsem na divje. A pravzaprav je bilo to eno najbolj udobnih bivališč, v jami sem imela posteljo, preprogo, omarico za oblačila, veliko ogledalo, stol in nočno omarico. Obkrožena sem bila z naravo in za jamo je bil pogled na ocean, prav sanjsko torej! Vse ostale dobrine so bile na voljo v zavetišču, ki je bilo oddaljeno le minuto hoje, a tudi tam je bilo vse zelo rustikalno, saj so prostovoljci celotno zavetišče zgradili s pomočjo zavrženih materialov (recycling in upcycling) ali materialov, ki so jih našli v naravi.

Kaj je to “freeganstvo”?

Ker se celotno zavetišče financira na podlagi donacij in ker so na prvem mestu živali (mislim, da jih je sedaj že čez 400), smo se vsi prehranjevali po principu freeganstva, torej zavrženo hrano smo pobirali iz smetnjakov trgovin, kasneje pa smo se dogovorili z nekaterimi bližnjimi kmeti in celo z lokalno pekarno, da so nam odstopili svoje presežke in zavržke. Priznam, sprva me je šokiralo, da jem hrano iz smetnjaka, a ko vidiš koliko dobre hrane se vsakodnevno zavrže – res smo jedli dobro, raznoliko in zdravo! Na ta način živijo tudi ostale “jamske” skupnosti na otoku, za življenje torej praktično ne potrebujejo denarja, saj ne plačujejo ne hrane, ne bivališča. To je za vedno spremenilo moj pogled na lasten življenjski slog ter možnosti, ki obstajajo.

Ali kdaj pogrešate ustaljen urnik?

Čedalje bolj! S starostjo opažam, da mi rutina vse več pomeni, še posebej moji jutranji in večerni rituali, kot sta meditacija in pisanje dnevnika. Trenutno sem ravno na začetku dolgega potovanja, ko je vse novo in intenzivno, zato sem ti dve dejavnosti povsem opustila, a sem si obljubila, da ju že čez nekaj dni spet začnem, ko uradno po 2-tedenskem dopustu ponovno začenjam tudi delo na daljavo. Potrebno je najti pravo ravnotežje med popotniško izkušnjo in rutino – verjamem, da mi bo že kmalu spet lažje.

Kje vse ste se že potepali?

V bistvu sem začela potovati precej pozno, v zgodnjih dvajsetih nisem šla dlje od Evropskih prestolnic, takrat se je svet zdel še tako nedosegljiv, zato tudi nisem prepotovala polovice sveta kot nekateri moji so-popotniki. A kljub temu imam obljukanih kar nekaj zame sanjskih destinacij: s križarko sem preplula večino Karibskega morja in cel Baltik, navdušili so me Ferski otoki, živela sem v Parizu, Londonu in na Tenerifu, Vietnam je bila 15-letna želja, čudovita sta Kambodža in Mynanmar, zagotovo se vrnem v že omenjeni Laos, obožujem Poljsko, Kanarski otoki so tako raznoliki in fantastični vse leto, Maroko je poln inspiracije in zagotovo najbolj eksotičen je bil Irak. Če se ne motim, je Kolumbija moja 46. država.

Povsod potujete sami. Kako to?

Osebno raje potujem sama, kot v družbi, ker na ta način kraje in ljudi doživim na čisto drugačen način. Prisiljen si namreč sam poskrbeti za vse, na nikogar se ne moreš opreti, razen na popolne tujce, ki jih srečuješ na poti in zato so interakcije bolj pogoste, hitreje spoznaš ljudi in skleneš nova poznanstva. Doma imam vedno občutek, da sem bolj introvertirana, solo potovanja pa me prisilijo, da se odprem in vsakodnevno navezujem stike. Ravno včeraj sem med pohajkovanjem po vasi srečala nekega nemškega popotnika, samo bežen komentar je bil kriv, da sva se potem zaklepetala za kar nekaj ur. Izmenjala sva si številne izkušnje in zgodbe, res je bil zanimiv sogovornik in zavzet poslušalec. Ko potuješ z nekom, je teh spontanih interakcij veliko manj, saj imaš sogovornika že ob sebi, meni pa so ravno ta nenavadna nova poznanstva čar potovanj, še posebej ko imam priložnosti brskati po glavah lokalnih prebivalcev. Po drugi strani pa solo potovanja pomenijo, da veliko stvari doživiš sam, nimaš jih s kom deliti, kar kdaj ustvari tudi občutke osamljenosti. Doma te težko razumejo, skozi kaj vse greš, hitro se lahko počutiš kot totalen “outsider”. Te stvari potem predeluješ sam ali pa jih deliš z drugimi popotniki, ki te bolj razumejo. Odličen pripomoček za to je lahko pisanje dnevnika, sama misli in izkušnje delim na Instagramu in po novem tudi na YouTube kanalu. Zame so solo potovanja zelo pogosto tudi čas, ko pridem do kakšnih globokih spoznanj, ko se naučim kaj novega o sebi in o svetu, ko predelam kakšne mentalne prepreke in na splošno je to obdobje, ko se počutim najbolj jaz – najbolj srečno in zadovoljno, čeprav povsem izven cone udobja.

Se počutite varno, ko potujete sami?

Na žalost ženskam solo popotnicam ni vedno lahko, še posebej v določenih delih sveta, kjer je patriarhat zelo močen. Moje edine slabe izkušnje izhajajo prav iz takih krajev, kjer sem bila deležna neželene moške pozornosti. V takšnih neprijetnih situacijah je res pomembno, da poslušaš svoj šesti čut in se ne podajaš v nekaj, kar že od daleč smrdi! In nič zato, če pri tem užališ kak moški ego, tvoja varnost in dobro počutje sta na prvem mestu. To so moje izkušnje, verjamem pa, da na moške solo popotnike prežijo druge nevarnosti – vedno se je pred potjo dobro pozanimati o pasteh, da se jih lahko potem preprosto ogneš.

Katero potovanje vas je najbolj navdušilo? In katero najmanj?

Vsako me na svoj način – vedno se počutim, kot razposajen majhen otrok, ko odkrivam nove kraje in spoznavam nove ljudi ter kulture. Težko je izbirati, a najbolj izven cone udobja je bilo gotovo potovanje po jugovzhodni Turčiji in Iraku sredi zelo striktnih pandemijskih ukrepov decembra 2020. Potovala sem sama in to po krajih za katere naša vlada odsvetuje vsakršen obisk. Izkušnja je bila res posebna, prvič, ker tja že tako ali tako ne pride veliko turistov, drugič, ker sem ženska in ker sem potovala sema ter tretjič, ker je bila pandemija – to je pomenilo, da sem bila v večini krajev edina turistka in zato prava atrakcija. Kraji pa so resnično lepi, zgodovina sega v začetke naše civilizacije in ljudje so neverjetno gostoljubni. Popotnikom, ki si želijo izkusiti nekaj izven utrjene turistične poti, toplo svetujem obisk mest Mardin, Gaziantep, Diyarbakir in Harran. Seveda se je potrebno prej pri
zanesljivih virih pozanimati glede varnosti, saj gre za politično nestabilne kraje. Zelo me je navdušila tudi Mallorca, za katero sem imela povsem napačno predstavo in kjer sem nepričakovano preživela več kot mesec dni. Ni ga potovanja, ki bi ga lahko izpostavila, da me ni navdušilo – morda nekajdnevni obisk Madrida? Mislim, da ima vsaka destinacija nekaj svojega, nekaj kar lahko občuduješ, le oči in glavo moraš imeti odprto.

Ste zelo kreativna oseba, polna energije. Od kod črpate navdih?

Hahah, trenutno mi zelo primanjkuje energije, za mano je nekaj zelo intenzivnih dni potovanja, ki so bolj kot na potovanje spominjali na filme Indiane Jonesa! Sicer pa navdih črpam od ljudi – tako tistih mojih bližnjih najdražjih, ki me znajo potolažiti, kot od popolnih neznancev, ki hitijo mimo mene z nasmehom in pozdravom. Ljudje so res večen vir inspiracije – tako različni, a tako smo si podobni povsod po svetu. Obožujem dni, ko si lahko vzamem čas, posedim ob hladnem pivu in ure opazujem ljudi. Pa naj bo to v Ljubljani ali najbolj zakotni vasici Andskega gorovja.

Fotografije s potovanj nesebično delite na svojem Instagram profilu. Trenutno z vami spremljamo potovanje po Kolumbiji. Kolumbija velja za precej nevarno državo. Kakšno izkušnjo imate vi? Verjetno ni prav veliko turistov? Kakšno je potovanje po Kolumbiji?

Kolumbija si niti slučajno ne zasluži slovesa, ki ji ga pripisujejo narko nadaljevanke, kar si Kolumbijci močno prizadevajo spremeniti. Gre za zelo travmatično in nasilno zgodovino, ne samo zaradi kartelov, temveč celotne politične situacije, a v praksi je danes Kolumbija tako nevarna, kot je nevaren Pariz, kjer so me edinokrat poskusili oropati. Po dveh tednih v tej slikoviti in živahni državi lahko rečem, da se tu počutim varneje, kot marsikje drugje po Evropi. Ljudje izven velikih mest so srčni, prijazni in gostoljubni, vsakdo te pozdravi na ulici. Turistov je ogromno, tako domačih (Kolumbijci veliko potujejo po lastni državi), kot tujih, predvsem backpackerjev, pohodnikov in drugih športnikov – Kolumbija je zaradi Andskega gorovja in Karibske obale res sanjska destinacija za ljubitelje športnih aktivnosti. Sicer pa je potovanje po državi ravno zaradi geografske razgibanosti samosvoja dogodivščina. Moj zadnji premik je za 220km potreboval 9 ur, od tega jih je bilo 5 z chiva busom na gozdni cesti čez 2800m visok prelaz – na eni strani prepad na drugi pa stena – nepozabno doživetje zagotovljeno!

Kam greste po Kolumbiji? Že planirate naslednjo destinacijo ali se vračate v Slovenijo?

Sem šele na začetku odkrivanja Kolumbije, tu sem vsega skupaj 2 tedna, za potovanje načrtujem 3 mesece. Obiskala sem Bogoto, puščavo Tatacoa, Salento, trenutno sem v Jardinu – moja pot gre torej od glavnega mesta južno in potem po zahodu navzgor na sever. Ogromno je še lokacij, ki bi jih rada obiskala, a ker začenjam z delom, se bo potovanje nekoliko umirilo, v posameznih krajih bom preživela dlje kot večina popotnikov. Trenutno izbiram kraje, ki so obkroženi z naravo in teh v Kolumbiji res ne primanjkuje. Vleče me tudi na križarjenje po otokih San Blas do Paname, v Gvatemalo, El Salvador, Bolivijo, Čile in Peru, če bo politična situacija tam stabilna. Že zdaj vidim, da bom težko zapustila ta del sveta, tako da mogoče še kaj podaljšam. Sicer pa po Kolumbiji načrtujem povratek v Slovenijo in nakup zidanice na dolenjskem, ki bi jo spremenila v mini dom.

Spoznate na poti veliko ljudi, ki živijo podobno življenje? Ste na poti sklenili kakšna prijateljstva?

Na poti spoznam res zelo različne ljudi. Nekateri so prvič izven svoje države, drugi so na poti že celih 7 let. Prav to je čar potovanj, toliko različnih ljudi prekriža tvojo pot in od vsakogar se lahko nekaj naučiš ali pa mu ti nekaj daš. Večino teh ne boš srečal nikoli več a za tisti dan, tisto uro, včasih tudi samo kratek klepet, se ti zdi, da imaš prijatelja, še posebej, ko so tvoji tako zelo daleč. Popotniki imamo nekaj skupnega in se razumemo na drugačen način, povezani smo, kot so z edinstveno izkušnjo na primer povezani vojaki. Včasih težko komu doma razložiš občutke, ki jih doživljaš, brez besed pa jih razume povsem naključen popotnik. So pa seveda tudi takšni, s katerimi so bile dogodivščine tako intenzivne, da smo prijatelji še danes in če se le znajdemo na isti geografski širini, se tudi dobimo – ta snidenja so res lepa!

Kje se vidite čez 5 let?

Srečno, zadovoljno in obkroženo z ljubeznivimi ljudmi, lokacija sploh ni pomembna.

Hitrih 5:

Najljubše mesto: Uskovnica na Pokljuki
Najljubše prevozno sredstvo: Tuk-tuk
Najljubša jed: polnjene paprike moje mami
Najlepši jezik: portugalščina (ne razumem drugega kot obrigado)
Nepogrešljiv pripomoček na poti: telefon, ker je vse v enem: fotoaparat, računalnik, telefon,
zemljevid, koledar in vse ostalo

Katjo Kozlevčar spremljajte na njenem kanalu You tube in
na njenem Instagram profilu. 

 

Foto: Katja Kozlevčar

PREBERITE ŠE: “Življenje je prekratko, da bi hodila v službo, ki naju ne veseli.” – Gremo jest #INTERVJU

25-letnica iz Prlekije, ki je na Azorih delala na ladji, zdaj pa jo srečate na Laponskem #INTERVJU

Jana je 25-letna biologinja, ki je tik pred izbruhom pandemije zbrala pogum, da preizkusi delo v tujini, nato doživela popolno izolacijo, hkrati pa tudi veliko preobrazbo, ki ji je – kot je prepričana tudi sama – spremenila življenje …

Jano smo ujeli sredi Arktike, v Vandraj intervjuju pa nam je zaupala, kako je dekle iz Prlekije pristalo na Laponskem in kako ji je delo v tujini spremenilo pogled na svet. Začelo se je tik pred pandemijo, ko je dobila svoje prvo delo v tujini. 8 mesecev je preživela na Sardiniji, kjer je delala na univerzi. Od tega je ob izbruhu koronavirusa 3 mesece preživela v strogi izolaciji, nato pa jo je delo odneslo na manjšo ladjo za opazovanje kitov.

Poletje 2021 je nato preživela na Azorih, kjer je delala kot vodička na ladji za ogled kitov in delfinov. Naslednje poletje je preživela na Norveškem, kjer je proučevala vpliv podnebnih sprememb na gorsko rastlinstvo, trenutno pa na Laponskem dela kot vodička za aktivnosti na prostem. Poglejmo, kakšne so njene dogodivščine in kako pisano je lahko delo v tujini …

Azori, Sete Cidades

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Jana Kovačič in prihajam iz Prlekije. Trenutno zaključujem študij magistrskega programa Varstva narave, drugače bi se pa opisala kot radovedno žensko, ki skuša zajemati življenje z veliko žlico.

Rada imam živali in neokrnjeno naravo, dobre ljudi in koncertne večere v družbi prijateljev. Raziskovanje neznanega pa je tisto, ki mi napolni dušo in prinese notranji mir. Uživam v aktivnostih na prostem, rada pa tudi fotografiram in planinarim. Najsrečnejša sem, ko sem obdana z živalmi, pa naj bo to sprehod na konjskem hrbtu, izlet z mojo psičko Lindo ali pa delovne ure preživete na ladji v družbi morskih sesalcev.

Zelo me zanima tudi  osebna rast, kar se odraža tudi v mojem dojemanju in načinu življenja.

Sardinija

Leta 2020 ste se podali na svojo prvo izkušnjo v tujino, za katero pravite, da vas je povsem spremenila. Kaj vam je dala Sardinija?

Kakorkoli klišejsko se sliši, ampak Sardinija mi je resnično spremenila življenje. Že pred samim odhodom mi je predstavljala nek pobeg pred resničnostjo, saj sem v kratkem času doživela veliko izgub, zaradi katerih sem bila v tistem obdobju povsem na dnu. Nisem vedela, kdo sem, kaj si želim, katero karierno pot ubrati, kaj me veseli … Skratka bila sem tako izgubljena, kot je človek lahko izgubljen. Sploh pa nisem videla več nobenega smisla, prepričana sem bila, da me v življenju ne čaka nič lepega, in da nikoli ne bo boljše.

Sardinija pa mi je nepričakovano ponudila veliko več, kot bi si sploh lahko kadarkoli želela. O njej bi lahko govorila kot o najboljši prijateljici. Verjela je vame, ko sem to najbolj potrebovala, me vzpodbujala, in mi dala brco v rit, ko sem to potrebovala. Z lekcijami me je naučila, da sem sposobna več, kot sama verjamem. Hitro mi je dala na znanje, da ni nič narobe s tem, da se ne ujamem z vsemi ljudmi. Da ne rabim biti vsem všečna in da bom s svojo energijo privabila v življenje prave ljudi. Pomagala mi je opustiti toliko omejitvenih prepričanj. Skupaj sva ugotovili, kdo sem in kaj si želim. In predvsem, dala mi je prekrasno popotnico za prihodnost.

Na koncu, če dobro pomislim, ta prijateljica nikoli ni bila Sardinija, ampak sem bila ta prijateljica jaz. Sama sebi. Prvič. In bil je res dober občutek.

Sardinija, delo na ladji za opazovanje kitov in delfinov

Kaj vse ste počeli na Sardiniji in kako se je vaš način dela in življenja spremenil med strogo izolacijo?  Kaj se vam je odvrtelo v mislih, ko je sredi vaše dogodivščine takrat svet ob prvem izbruhu pandemije povsem obstal?

Na Sardinijo sem se odpravila z namenom opravljanja trimesečne študijske prakse v herbariju univerze v Sassariju. Prvih nekaj tednov sem spoznavala ljudi, delovno okolje, udeležila sem se nekaj spoznavnih dogodkov za mednarodne študente, ogledala sem si nekaj mest ter bila na splošno precej zaposlena z novo resničnostjo, ki me je obdajala.

Že po petih tednih pa se je tempo življenja močno ustavil, saj se je italijanska vlada glede na grozljivo situacijo v Bergamu odločila, da odredi strogo izolacijo po celotni Italiji. Za nas je to pomenilo popolno prepoved zapuščanja stanovanj, z izjemo nakupov življenjskih potrebščin in obiska lekarne ter zdravnika. Pa še takrat si moral imeti s sabo uradni dokument, na katerega si napisal, kam se odpravljaš in zakaj, po kateri poti greš in po kateri se vračaš. Na ulicah so bili policisti, ki so to tudi preverjali. V tistem trenutku nisem vedela, ali bi šla nazaj v Slovenijo ali ne, saj sem nekako pričakovala, da je izolacija le kratkotrajne narave, in pa, da bo doma situacija podobna, s to razliko, da bom lahko doma šla vsaj na sprehod, saj živimo na vasi. Na koncu me začetna vzhičenost, da sem v tujini, ni pustila domov.

Sardinja

Je bilo pa obdobje izolacije zame eno izmed najbolj produktivnih in pravzaprav mi res ni bilo hudega. Začetna reakcija je bila sicer v smislu popolne nejevere, kako je mogoče, da se to zgodi ravno zdaj, ko končno zberem pogum, in se nekam odpravim, a vsaka slaba stvar je za nekaj dobra, in s tako mentaliteto sem se poskušala lotiti prihajajočega obdobja.

Končno sem imela čas pogledati vse dokumentarce na moji wish listi, poskusila sem se v meditaciji in jogi, vsak dan sem imela obilo časa za telovadbo … Nekoliko sem izboljšala svoje neobstoječe kuharske sposobnosti, naučila sem se speči sacher torto! Vadila sem italijanščino, izdelovala sem origamije ter si ustvarila pravi papirnati živalski vrt.

Po treh mesecih so se ukrepi sprostili in takrat se je vsa potrpežljivost končno izplačala. Dobila sem prakso na whale watching ladji, se preselila v Alghero, čudovito obmorsko mestece, spoznala ljudi, s katerimi smo se ujeli na nekem povsem drugem nivoju, skupaj smo plesali zumbo, se učili samoobrambe, šli na plažo, delali jogo, se družili … Bilo je res lepo.

Čez nekaj mesecev ste pristali na ladji za opazovanje kitov in delfinov. Kako ste se znašli tam in kakšna je bila vaša vloga?

Na ladji sem se znašla nekoliko po spletu okoliščin, nekoliko pa zaradi velike želje po podaljšanju bivanja na otoku. Spet sem se zanesla na spletni brskalnik, poiskala nekaj ponudb za prakse, in si rekla, pa poskusimo, saj nimam kaj za izgubiti. Za eno izmed del sem se prijavila že prej, pa nisem bila izbrana, ker  nisem imela prav nobenih izkušenj iz področja morske biologije. No, poskusila sem ponovno, sicer ni šlo za enako prakso, pa vendar. Zahtev na oglasu je bilo ogromno! Izpolnjevala nisem niti ene, tako da sem napisala verjetno najbolj iskreno motivacijsko sporočilo do zdaj: nimam ne potapljaškega tečaja, niti izpita za čoln, znam pa plavati in pripravljena sem trdo delati! Aha, pa tudi na Sardiniji se nahajam trenutno (kar je v pokoronskem času pomenilo veliko, saj so bile letalske povezave zelo okrnjene). Očitno je bilo dovolj prepričljivo, saj sem že čez nekaj dni prejela vabilo na razgovor. 

Azori, opazovanje kitov

Na podobni ladji ste zapluli tudi leto kasneje, v 2021 – in to na Azorih. Kako sploh najdete takšno službo?

Z nekaj malega iznajdljivosti in poguma, z veliko mero delavnosti in samozaupanja, ter s kančkom sreče. No, in pa včasih je treba tudi kaj žrtvovati.

Za Azore sem slišala po naključju, čutila sem, da je to kraj, ki ga moram doživeti. In tako sem pričela z iskanjem bodočega delodajalca. Poslala sem nekaj mailov na vse firme, kjer sem si želela delati, in na koncu dobila prakso.

Verjamem, da živimo v dobi, v kateri lahko dosežemo in postanemo vse, kar si želimo, ne glede na to, kakšen je naš začetni položaj. Informacije imamo na dlani, le izkoristiti jih moramo (znati).  Sploh mladi imamo veliko možnosti financiranja teh podvigov. Za svoje prve delo v tujini in izkušnje nisem bila nikoli denarno plačana s strani delodajalca, moja plača je bila Erasmus štipendija. Sem si pa nabrala veliko izkušenj in nekaj dobrih referenc, kar mi dandanes pride zelo prav.

Azori, Sao Miguel

Ste si Azore uspeli tudi kaj ogledati? Česa ob obisku ne smemo izpustiti, kaj vas je najbolj navdušilo?

Sao Miguel sem si ogledala septembra, ko je bil vrhunec sezone že za nami in ko so me obiskali prijatelji. Je definitivno ena izmed destinacij, ki me je pustila odprtih ust, in kamor bi se morda še rada vrnila. Zaenkrat so relativno nepoznani. Še vedno si lahko ogledaš stvari brez pretiranih množic, kar mi zelo odgovarja. Bi pa rekla, da Azori niso morda ravno za vsakega. So neverjetno lepi, narava je ohranjena in okolje čisto, vendar pa postavljajo turistu svoje pogoje. Vreme je izredno spremenljivo, morje zna biti mrzlo in razburkano. In kdor ni preveč fleksibilen glede svojih počitnic, se morda ne bo imel najboljše.

Letošnje poletje ste preživeli na Norveškem, kjer ste proučevali vpliv podnebnih sprememb na gorsko rastlinstvo. Ste diplomirana biologinja, bodoča magistra varstva narave in zdi se, da ste pri rosnih 25 letih za naravo pravzaprav naredili že veliko. Kako optimistični ste ob pogledu v prihodnost, ko govorimo o zdravju sveta, ki ga puščamo za sabo?

Glede prihodnosti našega planeta nisem preveč optimistična. Zaslužek je gonilna sila vseh odločitev in težko si predstavljam, kaj bi se moralo zgoditi, da bi se to spremenilo. Morda res velika okoljska kriza, ki bi enako prizadela tako premožne ljudi kot navadne smrtnike. Moje razmišljanje zelo dobro povzame film ”Don’t look up”.

Se pa veselim vseh majhnih in lokalnih projektov, preko katerih se dejansko zgodijo spremembe. 

S čim se vam je najbolj zapisala v spomin Norveška?       

Po krasni arhitekturi, urejenosti, visokih cenah alkoholnih pijač in čudoviti pokrajini. Norveška je ena izmed držav, kjer se zgolj vožnja z avtomobilom zdi kot največje doživetje. Sploh v Bergnu in okolici, kjer te na vsakem koraku obdajajo fjordi, nešteto otočkov in čudovita narava.

Norveška, terensko delo

Medtem ko govoriva, se nam javljate z Arktike. Kaj počnete na Laponskem in kaj vas je tja odneslo?

Na Laponskem opravljam delo vodičke za aktivnosti na prostem. V praksi to pomeni vodenje izletov z motornimi sanmi, krpljanje, smučanje, vodenje skupin na farme s haskiji in jeleni, obisk Snežne vasi itd.

Do ideje za delo v Božičkovi deželi je prišlo spontano, sem pa že nekaj časa hrepenela po pravi zimi, taki, kot se je spominjam iz otroštva. Poleg tega sem si želela neke povsem nove izkušnje, in delo v tujini in v neokrnjeni naravi na severu se je zdelo več kot primerno za moj novi podvig. Da bom poleg zime doživela še polarno noč in na lastne oči videla severni sij je bila le še pika na i moji odločitvi.

Laponska in severni sij

Kako je na vašo notranjo uro delovala polarna noč?

Polarna noč je bila svojevrsten izziv. Zdelo se mi je, da name nima kakšnega drastičnega vpliva, vse do dneva, ko so se skrili oblaki in se je prikazalo jasno nebo. Takrat sem občutila neznan val energije in spoznala, da v resnici podzavestno zelo pogrešam sončne dni. Ampak čeprav se mi je na trenutke zdelo, da je vse skupaj preveč in da sem si zadala prevelik izziv, sem danes zelo hvaležna za to izkušnjo.

Morda moramo včasih iz življenja namerno odstraniti užitke ali pa celo osnovne dobrine, zato da jih lahko pozneje še toliko bolj cenimo. Oseba, ki ni doživela polarne noči, si najverjetneje težko predstavlja, kako čustven je lahko človek po ponovnem snidenju s soncem. Marsikdo je potočil solzo sreče.

Laponska, delo vodičke za aktivnosti na prostem

 Kaj – poleg obiska Božička – je na tem koncu sveta nujno postaviti na seznam dogodivščin, ki jih moramo doživeti?

Vse, razen obiska Božička (smeh). Šalo na stran, seveda je zelo odvisno od osebe, ampak zame je Božičkova dežela decembra skomercializirana do te mere, da mi ni prinesla posebnega čarobnega vzdušja, pa imam zelo rada božič. Bi pa vsem privoščila en lep jasen dan v času polarne noči. Seveda se tega ne da rezervirati in predvideti, pa vendar, barve neba v tem času so pravljične, pokrajina pa naravnost nadzemeljska.

Laponska

Ste v zadnjih treh letih med zgoraj naštetimi destinacijami sploh kaj prišli nazaj v Slovenijo?

Seveda. Še do lanskega leta sem aktivno študirala. Na Sardinijo sem se odpravila v absolventskem stažu dodiplomskega študija, na Azorih sem bila poleti med študijskimi počitnicami, prav tako na Norveškem. Tako da sem bila že zaradi študijskih obveznosti primorana priti v Slovenijo. Pa tudi sicer imam svoj kraj in življenje doma preveč rada, da se ne bi vmes vrnila. Verjetno se znajo z zaključkom študija moje potovalne navade nekoliko spremeniti, ampak sem prepričana, da si vsako leto želim doma preživeti vsaj 3 mesece. Kaj bo pa življenje prineslo, bomo pa še videli.

So vse destinacije, kamor vas odnese, tudi delovne poti? Si stroške potovanj kaj pokrijete s sprotnim delom ali so vsa ta dela neplačane prakse?

Večina destinacij do sedaj je bila financirana preko Erasmus programa. Na Norveško sem se odpravila preko organizacije IAESTE, ki pomaga študentom pri iskanju plačanih praks, tako da sem za svoje delo prejela nek honorar. Trenutno pa opravljam sezonsko delo, ki pa nima nobene veze s študijem in sem zanj tudi plačana.

Z dosedanjim delom tako nisem zaslužila, nisem pa nikoli šla v minus. No, zaslužila sem z izkušnjami in nepozabnimi spomini, pa dobro popotnico za naprej.

Kako sicer izbirate naslednjo destinacijo – izberete delo v tujini, destinacijo ali delo na določeni destinaciji?

Se mi zdi, da destinacij ne izbiram jaz, ampak one izberejo mene. Po navadi nekje zasledim neko lepo lokacijo, ki se mi potem zasidra nekje v možganih, in če mi veliko časa ne da miru, potem vem, da tja pač moram iti. Drugače se pa ne omejujem preveč, pomembno mi je le to, da se nahajam nekje v osrčju narave, pa vendar, da vseeno nisem povsem izolirana, da imam ob sebi ali veliko skupino sodelavcev, ali pa vsaj potencialno družbo. Imam pa sedaj že kar jasno sliko tega, kar bi si želela početi, tako da po navadi lokacija in služba prideta z roko v roki.

Laponska na saneh

Se zdaj, ko se vam je odprl svet, nameravate vrniti v domovino ali je delo na poti postalo vaš življenjski slog in ste konstantno v iskanju naslednje dogodivščine?

Zaenkrat mi takšen stil življenja zelo odgovarja, me osrečuje, niti si ne predstavljam, da bi počela karkoli drugega. Rutine ne maram, obenem pa se mi zdi, da je trenutno najboljši čas, da izživim svoje sanje in poskusim vse, kar si želim poskusiti. Verjamem, da si bom čez nekaj let želela več stabilnosti, ampak trenutno lahko vidim le to, kako velik je svet, in kaj vse si še želim doživeti.

Kako so vaš skok v svet sprejeli vaši bližnji?

Na začetku so bili vsi precej presenečeni, da sem se odločila za kaj takega, sploh jih je skrbelo, ker se odpravljam sama. Drugače pa imam vedno veliko podpore s strani mame in sestrične, za kar sem zelo hvaležna. Mama je včasih mogoče nekoliko žalostna, ker ne preživiva toliko časa skupaj, vendar me vedno podpira. Sicer pa vsi vedo, da znam biti precej samosvoja in da če si nekaj želim, da bom to tudi storila.

Kateri je najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Morda to, da ni prav nič narobe s tem, če živite življenje, ki ga drugi ne razumejo. Če razmišljate izven družbenih okvirjev. Življenje je prekratko, da ga ne bi izživeli tako, kot si želite. Kolikor je ljudi na svetu, toliko je različnih želja. Za nekoga je življenjska sreča stabilno življenje, služba od 9 do 5, družina, lastna nepremičnina, svoj posel, za drugega potovanja in raziskovanje neznanega. In prav vse je okej! Ni boljšega, slabšega, zanimivejšega. Je samo tisto, kar nas osrečuje. In če počnete to, kar vas osrečuje, potem živite izpopolnjujoče življenje. To je tisto, kar šteje.

Norveška, terensko delo v tujini

Kaj pa tistim, ki se v življenju morda še malo iščejo in potrebujejo nekaj navdiha, novih pogledov na svet in drugačnih vetrov v jadra?

Ne čakajte na čudežni dan, ko se boste zbudili, in boste vedeli, kaj si želite početi. Poskušajte stvari tako dolgo, dokler se ne boste v nečem našli. Včasih je pot do tega preprosto izločevanje stvari, ki nam niso všeč. Sama definitivno nisem ena izmed ljudi, ki že od majhnih nog vedo, kaj si želijo početi v življenju. In sem se glede tega res dolgo sekirala, saj so se vsi karierni nasveti vedno začeli tako: Najdi, kar te zanima, usmeri ves fokus tja, postani v tem dobra, in odprla se ti bodo vsa vrata. Ampak, kaj pa, če me zanima vse, a hkrati nič tako močno, da bi bila pripravljena posvetiti ves svoj čas ravno temu enemu interesu? Danes sem pomirjena s potjo, ki sem jo ubrala, in definitivno se poznam veliko bolje, kot sem se pred 4 leti.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Morda to, da nam je vse podarjeno in da smo rojeni pod srečno zvezdo. Ker so nam dosegljive take stvari, njih pa življenje zadržuje na istem mestu, pa v resnici gre le za to, da smo se mi odločili za takšen način življenja. In pa da je v tujini vse postlano z rožicami.

Tako kot vsaka odločitev v življenju, tudi odločitev življenja v tujini prinaša prednosti in slabosti. Prikrajšani smo za druženja s prijatelji, za krepitev družinskih vezi, zamujamo rojstne dneve in pomembne mejnike v življenju prijateljev, naši starši in stari starši se starajo, mi pa izgubljamo ta dragoceni čas z njimi. 

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja, oziroma življenje in delo v tujini?

Predvsem tega, da smo sposobni več, kot si mislimo.

Ste imeli kdaj na poti tudi kakšno neprijetna izkušnjo?

Ne zares. Do sedaj sta me vedno spremljali sreča in dobri ljudje, pa tudi vse težave, ki so se pojavile na poti, so se rešile.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Bučno olje in odličen domač kruh!

HITRIH 6

Najljubša država: Slovenija

Najljubše mesto: Alghero

Najljubša plaža: Platamona

Najljubša kulinarika: kulinarika mojih babic

Naljubši način transporta: letalo, morda camper van

Najljubši jezik: slovenščina zaradi dvojine; italijanščina zaradi luštnega prizvoka

FOTO: osebni arhiv/Jana Kovačič

Jani in njenim dogodivščinam lahko sledite tudi na njenem profilu na Instagramu (tu).

PREBERITE ŠE: Slovenski par, ki potuje okoli sveta, dela na poti in je zaradi Tik Toka zaslovel v Savdski Arabiji #INTERVJU

Imate tudi vi prijatelja, ki živi prek meje, preizkuša delo v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

 

“Življenje je prekratko, da bi hodila v službo, ki naju ne veseli.” – Gremo jest #INTERVJU

Tokrat vam v intervjuju predstavljamo par, ki na družbenih omrežjih deli vsebino, ob kateri se pocedijo sline! Gremo jest sta Tina in Tomaž, mlada kulinarična navdušenca, ki življenje zajemata z veliko žlico (in vilico ter nožem). Pogovarjali smo se o tem, kako kulinarično bogata je v resnici Slovenija, o tem, kako je videti delo kulinaričnih vplivnežev in o njunem svežem pogledu na svet, ki veli predvsem uživanje v trenutku. Se zares da?

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva Tomaž in Tina, mož in žena, ki sta v prvi vrsti zaljubljena v življenje in drug v drugega. Vsak dan naju žene radovednost! Sva mnenja, da je življenje prekratko, da bi hodila v službo, ki naju ne veseli, da bi vsak dan počela iste reči, jedla isto hrano, … Življenje enostavno ponuja preveč – raziskujte ga! Večkrat se opomniva, da morava živeti v trenutku, jutri namreč ni nikomur zagotovljen. Tisti, ki naju že poznajo, gotovo vedo, da sva velika gurmana in kulinarična navdušenca. Preden sva začela zgodbo Gremo jest, bi si težko predstavljala, da Slovenija ponuja takšno raznolikost in pestrost na tem področju. Kulinarična doživetja, potovanja, izleti, preživet čas skupaj medtem ko delava – neprecenljivo!

 

Kje in kdaj sta se spoznala?

Spoznala sva se pred slabimi štirimi leti. Lahko bi se malce pohecala, ampak vse kaže, da je bila to usoda. Kmalu za tem tudi ljubezen na prvi pogled (haha). Vse skupaj se je začelo z reakcijo na Instagram story. Sledila sva si sicer že dlje časa, ampak to je bila pobuda za nadaljnji pogovor. Kot zanimivost: v srednji šoli sem se celo družil s Tinino sestro, a se najine poti takrat še niso prekrižale. In kako drugače – najina pot se je začela v dobro poznani slaščičarni Zebra v Ljubljani. Tino sem povabil na tortico, ker sva sicer že vsak za sebe rada uživala v dobri hrani. Oba se strinjava, da je med nama “kliknilo” takoj, ko sva se zagledala. Pogovor je tekel drugače kot z drugimi, obema so se zamajala tla pod nogami. Od tistega dne sva se videvala večkrat na teden in postala praktično nerazdružljiva, lansko leto sva se poročila.

 

Kdaj in zakaj sta začela z ustvarjanjem vsebin na družbenih omrežjih?

Kot sva že omenila, sva osebi, ki v življenju ne želita graditi sanj drugih, pač pa svoje. Od trenutka, ko sva se spoznala, sva vedela, da želiva ustvarjati svojo zgodbo. Takrat sicer še nisva vedela kaj to bo. Nekega dne sva bila na morju, brezskrbno sva poležavala in se pogovarjala različne stvari. Oba sva zelo rada spremljala različne oddaje na “24 Kitchen” in večkrat sva se pohecala: “Si predstavljaš, da bi lahko midva preizkušala restavracije? Mar ne bi bilo to sanjsko delo?”.  Takrat sva se vrgla v raziskavo in ugotovila, da v Sloveniji dejansko še nihče ni počel tega na takšen način. Vedela sva, da je to stvar, ki naju neizmerno veseli. Tina je oseba, ki ima neizmeren smisel za oblikovanje, dekoriranje ipd., Tomaž pa pokriva tisti “birokracijski” del in tako sva si rekla – poizkusiva, kaj imava za zgubiti? Po treh mesecih rednega objavljanja vsebin je stvar prerasla v prva sodelovanja in še sama nisva mogla verjeti, da je to mogoče.

 

Kaj vama je to delo prineslo kot paru, posameznikoma, karierno?

Na to vprašanje lahko odgovoriva preprosto – ogromno! Vedeti morate, da nihče od naju ne izhaja iz sveta kulinarike, na tem področju nimava nikakršne izobrazbe, vse se učiva iz izkušenj in tega kar vedno poudarjava – poizkušajte nove stvari! Sprva sva seveda ostala na realnih tleh in od “Gremo jest” nisva imela previsokih pričakovanj, a po dobrem letu je to preraslo v malo podjetje. Verjetno si mislite, kako lahko to, da jesta v restavracijah tretirata kot delo?! Za tem se skriva ogromno malenkosti, ki vzamejo obilo časa, skoraj vsak dan sva na poti, če ne v restavracijah pa po sestankih oz. pripravljava nastale vsebine za objavo. Kot par se nama zdi, da zaradi tega iz dneva v dan rasteva, to delo naju postavlja pod različne stresne situacije iz katerih se marsikaj naučiva, če ne drugega to, da morava biti strpna drug do drugega. Veseli naju to, da lahko to počneva skupaj, čeprav na nek način morate razumeti, da nama to delo vzame enega izmed najbolj pogostih zmenkov kosilo / večerja zunaj, za naju to nikoli več ni tako sproščujoče in brezskrbno. Če se presenetiva z zmenkom, to definitivno ne pomeni obiska restavracije. Karierno – odprlo nama je oči, da je življenje točno takšno, kot si ga sami ustvarimo. Mislila sva, da so službe samo takšne, kjer 8 ur preživiš ob delu, ki te ne veseli, ne napolni duše. Verjemite ali ne, sedaj delava precej več, ampak nama nikoli ni težko, ker v tem uživava.

 

Je to delo nekaj, od česar lahko živita, ali se ukvarjata še s čim drugim?

Gremo jest je prerasel na ta nivo, da lahko od tega živiva. Vemo pa, da so bila pretekla leta, sploh kar se tiče gostinstva, res težka, zato zraven počneva še številne stvari, ki nama predstavljajo večjo varnost. Zavedava se, da so družabna omrežja “trenuten trend”. Iz tega razvijava več, a zaenkrat naj to ostane še skrivnost. Izven dela sva sicer oba velika ljubitelja narave, zelo rada športava, potujeva in se druživa z ljudmi, ki jih imava rada.

 

Kaj najraje jesta?

Uh, na to vprašanje bi najlažje odgovorila tako – dobro hrano! Preveč jedi obožujeva, da bi lahko izpostavila samo eno in stremiva k temu, da kljub temu, da nama je neka jed v restavraciji na podlagi preteklih obiskov res všeč, naročiva nekaj drugega. Vedno znova raziskujeva.

 

Kaj najraje sama skuhata? Kdo bolje kuha?

Zelo zelo redko kuhava doma. Ko kuhava, so to ponavadi kakšne testenine, solata, meso in preprosta priloga. Ko jeva doma, se trudiva, da so obroki čimbolj zdravi, saj se zavedava, da jesti zunaj ni vedno najbolj optimalno za naše zdravje. Seveda za posebne priložnosti pripravljava tudi bolj zahtevne jedi, a med tednom za to enostavno zmanjka časa. Misliva, da se oba strinjava, da oba zelo dobro kuhava, česar se lotiva / si zadava, še nikoli ni bilo nič slabo.

 

Katere so vajine 3 najljubše kulinarične izkušnje v Sloveniji?

Bova odgovorila takole: od obdobja do obdobja se tole malce spreminja. Najine najljubše izkušnje so tiste, kjer ne le da štimajo osnovni dejavniki, ki jih gostje načeloma z obiskom v restavraciji pričakujemo. Naju navduši tisto nekaj več, malenkosti, kjer gostje vemo, da smo zaželjeni (kljub temu, da sva mlada). Navdušijo naju ljudje, ki restavracijo živijo globlje kot samo delo, ki ga opravljajo. Ljudje, od katerih se lahko kaj naučiva in to poneseva med druge. Ceniva trdo delo gostincev in jih zares zares globoko spoštujeva!
Najinih nekaj top izkušenj, ki bi jih priporočala vsem:
– Restavracija Podfarovž (Vipava)
– Vila Majda (Osp)
– Faladur (Vipava)
– Birdie (Ljubljana)
– Breg (Ljubljana)
– Dvorec Gregorčič (Šmarjeta)
– Bro’Sis (Maribor)
-Antica (Grosuplje)
– Na Kurenu (blizu Vrhnike)

 

 

V katero restavracijo se redno vračata?

Če bi izpostavila eno restavracijo je to Restavracija CUBO na Šmartinski c. 55 v Ljubljani. Zakaj?
Restavracija deluje že 10 + let, mnenja sva, da so lahko marsikomu v vzor. Imajo izvrstno ekipo, pričarajo ti čudovit zmenek, sestanek, druženje s prijatelji, dogodek, praktično karkoli. Osebje je izredno podkovano in najbolj pomembno, hrana je bila vedno do sedaj po najinem mnenju vrhunska!  Da restavraciji na tako dolgi rok uspe obdržati vse to na enem mestu, potem se verjetno strinjamo, da nekaj delajo prav. Kot sami radi rečejo: gostje vedo, po kaj pridejo v CUBOta.

 

Sta imela kje zares slabo izkušnjo s hrano?

Obiskala sva preko 300 različnih restavracij po Sloveniji in ja, imela sva tudi slabo izkušnjo.

 

Kaj naredita, če vama izkušnja/hrana ni všeč, pa ste se dogovorili za promocijo?

Preprosto, s Tino imava določene kriterije, katerim more restavracija, da se pojavi na najinem profilu, ustrezati. Nikoli nama ni bila prioriteta denar, pomembni so nama ljudje, ki naju spremljajo – njihovo zaupanje. V kolikor restavracija ne izpolni kriterijev, se pogovoriva z odgovornimi osebami, jih z najinim mnenjem usmeriva in skušava pomagati. V samem začetku sva se odločila, da namen najinega profila ni blatenje – od tega je odvisnih preveč lačnih ust. Podajava predloge, nisva kritika, definitivno pa, kar objaviva, v to verjameva in najmanj povprečen gost z obiskom ne bi smel biti razočaran. Seveda pa vpliva na dnevne spremembe nimava, napake se dogajajo in s tem ni nič narobe, tako na najini strani kot na strani gostincev.

 

 

Sedaj, ko vesta, kako izgleda to delo (ustvarjanje na družbenih omrežjih), kaj vaju je najbolj presenetilo?

Najbolj naju je presenetilo ravno to, da lahko od tovrstnega ustvarjanja vsebin živiva in se imava obenem lepo. Družabna omrežja vsem nam ponujajo nešteto možnosti. Samo pomislite, koliko koristnih informacij nam dajo socialna omrežja? Ne morava trditi, da so socialna omrežja le pozitivna, je pa tako kot vse stvar posameznika, kako bo nek “medij” izkoristil sebi in drugim v prid. Vsekakor ti socialna omrežja dajo tudi določeno odgovornost, česar se skušava v vsakem trenutku zavedati. Ena najina napačna odločitev ima lahko vpliv na življenje drugih in tega nikakor ne gre zanemariti. Kdor naju pozna, ve, da nama je bilo vedno mar za ljudi.

 

Kako za svoj profil Gremo jest izbereta restavracije, ki jih prikažeta?

Misliva, da sva toliko vpeta v svet kulinarike, da restavracija najde naju ali pa restavracijo po naključju najdeva midva. Na poti sva praktično ves čas in ob tem imava ves čas odprte oči in res želiva pokazati tisto, kar določen kraj ponuja. Vsekakor nama je raznolikost zelo pomembna, zato se trudiva ves čas ponujati nekaj novega vsem, ki naju spremljajo.

 

Kje si najbolj želita jesti v prihodnosti?

Definitivno imava na “bucket listi” oba eno neizpolnjeno željo – Ana Roš, torej Hiša Franko. Greva pa korak za korakom. Definitivno sva prepričana, da prideva tudi do tja in še dlje. Zavedati pa se moramo, da je to ime slovenski kulinariki dalo ogromno – daleč od tega, da je edina. Jo pa zelo spoštujeva.

 

Kje se vidita čez 5 let?

Hecno, včasih ne veva, kje bova jutri, zato nekih dolgoročnih planov razen družina, dom, nimava. Ne želiva si obstati, iz dneva v dan si želiva postati najboljša verzija sebe. Torej učenje, delo in izpopolnjevanje.

Hitrih 5:

Najljubše mesto: Ljubljana, tuje New York
Najljubša jed: Pizza in goveji karpačo
Najljubši jezik: slovenščina in angleščina
Najljubše prevozno sredstvo: avtomobil
Najljubša restavracija: nimava samo ene

 

Tini in Tomažu lahko v želji za dobrimi idejami, kam “Gremo jest”, sledite na njunem Instagramu TUKAJ in Tik Tok profilu TUKAJ. 

 

 

Foto: Tomaž in Tina, Gremo jest – osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Slovenski par, ki potuje okoli sveta, dela na poti in je zaradi Tik Toka zaslovel v Savdski Arabiji #INTERVJU

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.