Tuje dežele ne moreš zares spoznati, dokler je ne okusiš tudi z brbončicami. In to ne v turističnih restavracijah, ki ponudijo le za ščepec kulinarične eksotike, prilagojene zahodnjaškemu okusu, ampak obvezno v takšni, kjer se tare domačinov. Ali, še bolje, na ulici ali stojnici, ki nam zagotovijo poceni gurmanske užitke.
# Bhel puri – Mumbaj
V Indiji se prigrizki na ulici na splošno imenujejo čat in se močno razlikujejo od regije do regije. Toda bhel puri je mogoče najti povsod. A mumbajski velja za najboljšega, zlasti tisti na plaži. To je kombinacija riža, posebna vrsta praženih rezancev in zelenjave z dodatkom, pekočih čatnijev in še bolj pekočih začimb.
#Dürüm – Istanbul
Dürüm je turška različica svitka, narejenega iz »palačinke«, ki je lahko armenski lavaš ali turška jufka. V svitku pa so sestavine iz döner kebaba: z velikega nabodala z ostrim nožem narezani odrezki pečenega mesa (načeloma ovčetine, lahko pa tudi piščanca, govedine ali teletine) ter paradižniki, čebula, kumarice, solata in jogurt. Dobimo ga lahko tudi v domačih krajih, pri pravi turški različici pa je jufka pogreta na žaru.
# Bánh mì – Hošiminh
Bánh mì je v vietnamščini izraz za vse vrste kruha, postal pa je tudi sinonim za sendvič. Gre za produkt francoskega kolonializma v Jugovzhodni Aziji, zato spretno kombinira azijske in evropske sestavine. Vsekakor moramo dobiti sveže pečeno bageto, v njej pa meso, morda svinjino, spečeno na žaru, ali mesne kroglice, zraven pa rezine sveže kumare, vloženo korenje, pašteto oziroma majonezo. Zveni kot navaden evropski sendvič, a v resnici najbolj tekne na ulicah Sajgona. Zraven pa močna črna kava z veliko sladkega kondenziranega mleka.
# Tagine – Marakeš
Jed tagine (izg. tažin), ki je dobila ime po loncu, v katerem se kuha, je berberska enolončnica, ki jo počasi, ure in ure, kuhajo na odprtem ognju. Obstaja več različic, v vsaki pa so meso (jagnjetina, govedina ali piščanec), zelenjava in veliko zelišč in začimb, ne manjka niti sadja in oreščkov. Zraven pride na mizo kuskus ali kruh.
# Svinjski sataj – Bangkok
Sataji so, na kratko rečeno, ražnjiči po azijsko. Izvirajo iz Indonezije, a tudi na Tajskem so zelo priljubljena ulična hrana. Koščke mesa najprej marinirajo v kokosovem mleku in vrsti (pekočih) začimb, nato jih nabodene na lesene palčke spečejo na majhnem prenosnem grilu. Zraven obvezno pride ačat, pekoča kumarična solata, in sladko-pekoča arašidova omaka. Posebnost bangkoške različice je to, da uporabijo svinjino.
# CrÊpes (palačinke) – Pariz
Stojnica, na kateri pečejo palačinke, je najbolj tipična ponudba hitre prehrane pariških ulic. Poleg običajnih sladkih različic, denimo z nutelo, ki so primerne za zajtrk ali posladek, je za kosilo ali večerjo primernejša slana različica z, denimo, šunko in sirom, lahko pa tudi z zelenjavo. Največ izbire je na bulvarju Montparnasse, kjer se vrstijo stojnice s palačinkami ena za drugo.
# Espetinho – Rio de Janeiro
V portugalščini espetinho (izg. espetinjo) pomeni »mali ražnjič«. To je natanko tisto, kar z majhnih prenosnih žarov prodajajo po vsem Riu pa tudi po drugih brazilskih mestih. Najpogosteje uporabijo začinjeno govedino ali piščančje mesto pa tudi klobase, rakce, koščke ribe in poseben sir, ki se ne topi, queijo coalho. Zraven prodajalci ponudijo pekočo omako in farinho, grobo mleto moko, ki jo Brazilci radi posujejo po mesu.
# Currywurst – Berlin
Currywurst so »iznašli« šele leta 1949, vendar že velja za najtradicionalnejšo nemško ulično hrano. K najprej kuhani in nato popečeni svinjski klobasi dodajo kečap in karijev prah, zraven pa kruh ali pomfrit. V Nemčiji vsako leto pojedo 800 milijonov tovrstnih klobasic, še posebno priljubljene so v Hamburgu in Berlinu.
# Falafel – Tel Aviv
Čeprav je ni evropske prestolnice, ki ne bi imela falafla v svoji ponudbi hitre prehrane, ga je obvezno poskusiti tam, kjer izvira. Od kod natanko izvira, je sicer stvar debate: eni trdijo, da v Egiptu, drugi navijajo za Palestino oziroma Izrael. Vsekakor ga imajo Izraelci za svojo narodno jed. Falafel je samo beseda za pečene kroglice iz čičerikine moke, v resnici pa lahko pomeni sendvič, v katerem so te kroglice. V pita kruh dodajo še solato, različno drugo zelenjavo, pekočo omako, začimbe in tahini (sezamovo pasto).
# Ceviche – Lima
Ceviche (izg. seviče) velja za perujsko narodno jed – v njegovo čast imajo celo praznik –, vse bolj priljubljena pa je tudi drugod po svetu. Recept je preprost: koščke popolnoma sveže ribe marinirajo v soku citrusov in jih nato zmešajo s kolobarčki čebuli, pekočimi paprikami, soljo in poprom. Ključno je, da je riba sveža in jed postrežena takoj. Včasih zraven postrežejo s sladkim krompirjem, solato, koruzo ali avokadom
# Halo halo – Filipini
V prevodu halo halo pomeni »mešanica« in v resnici gre za noro mešanico sladkih sestavin. Osnova sta nariban led in konzervirano sladko mleko, k temu pa se dodaja vse mogoče, samo da je kar se da sladko in pisanih barv: kuhan fižol, kokos, karamelizirane banane, tapioka, sladek krompir, sladoled in še marsikatera druga, zahodnjaku neznana sestavina.
Za zahodni okus zadošča ena pokušina, med Azijci pa gre sladica v promet v velikanskih količinah in vrsti lokalnih različic.
Članek je bil objavljen v Delovi prilogi Trip.
