Petra Ogrin in Grega Ilnikar sta kreativca, avanturista in hranoljuba, ki se rada za nekaj dni na leto izgubita v tujih krajih in drugih kulturah. Tokrat smo ju ujeli ob povratku iz Indonezije, še polna popotniških namigov in vtisov pa sta z nami delila najljubše kotičke te pisane azijske dežele in vedno slavnega otoka Bali, ki sta ga tokrat obiskala drugič.
Letos sva imela kar srečo, saj sva bla v seštevku na potovanjih 32 dni. Sicer pa greva na pot navadno enkrat na leto – za tri tedne, saj nama služba drugačnega načrta ne omogoča. Destinacijo izbirava povsem naključno. Poskušava obiskati kraje, kjer še nisva bila, predvsem pa izbirava, kje je dobra hrana. Zato je Azija še vedno na vrhu najinega seznama.
Ravno sva iz službe (smeh).

Že drugič sva obiskala Bali, bila sva na Lomboku in Nusi Lembongan, medtem ko sva bila prvič še na Floresu.
Za Bali imaš vedno v glavi rajske plaže, vendar šele, ko prideš tja, vidiš, da ni čisto tako. Smeti so praktično povsod. Ko rečem povsod, mislim tudi na to, da ko prideš iz vode, moraš spraviti iz sebe še vse smeti, ki so se ‘nalovile’ nate. No, tega na Instagramu ni.


Ubud zaradi ‘duše’, ki jo ima, Ridge Walk zaradi idiličnih potk in gugalnic ob džungli in pa Batur zaradi noro lepega sončnega vzhoda. Zanj se splača vstati ob 2h zjutraj.
Med večjimi premiki sva vedno kontaktirala guest house, kamor sva bila namenjena in so nama oni dodelili voznika, ki naju je prišel iskat. Dejansko na Baliju nisva najela skuterja, ker se nama je zdelo vse preveč kaotično. Sva ga pa na Lomboku, kjer je manj prometa in ja, imela sva eno manjšo in eno skoraj-katastrofalno nesrečo, ko sva se spozabila, da vozijo po levi. Ampak vse s srečnim koncem.

Iz Balija je super letalska povezava z Air Asio, tako, da letiš kakšno uro do Floresa in 40 minut do Lomboka. Je res najhitrejša in najudobnejša možnost. Potem pa so tukaj seveda še fast boati, s katerimi se premikaš iz Balija/Lomboka do Gilijev ter Nuse Penide in Lembongana. Dejansko je letalska povezava cenejša kot trajekt ali čoln in seveda hitrejša.
Nusa Lembongan. In koralni grebeni na Rinci (Komodo).

Trudiva se jih imeti čimveč, saj ti najbolje vedo, kje je dobra hrana (smeh). Najbolj nama je k srcu prirasel Tery, lokalni taksist iz Ubuda, s katerim smo se spoznali, ko sva prvič prišla na Bali, najela pa sva ga tudi v drugo. Imel je drugačen pristop od ostalih in med našimi večdnevnimi druženji smo zgradili lep prijateljski odnos, tako da smo redno v stikih.
Ne. Predvsem, ker je Petra obsedena z obdelovanjem fotografij in gre ta njena poklicna deformacija vedno z nama na dopust.

Curry s papadamom, hanojski žar in balijski ražnjiči, pripravljeni in servirani na oglju.

Booking in Google Maps. No, Petra se izgubi tudi z Google Maps v domačem kraju. Skoraj (smeh).
Šrilanka, ker je bila najina prva “azijska”. Ne bi si mogla želeti boljše dobrodošlice v Azijo, kot sva jo dobila tam. Navdušena sva bila nad vsem; nad ljudmi, hrano in državo.

Ne bi rekla, da jo sploh imava. Mogoče, ko so naju opeharili, ko sva kupovala alkohol. Bil je nek lokalni ‘šnopc’, zanj sva dala kakšnih 20 evrov. Realno je bil vreden dva. Ampak tudi to je bilo na koncu vredno. Aja, pa ščurki. Ogromni. Veliko njih.
Da te stranišče na letalu posrka ven ko potegneš vodo, pa da tvojo ženo zamenjajo za xy kamel. To se ne dogaja.

Potrpljenja. Iznajdljivosti. Samokontrole. Biti ekipa in se zanašati eden na drugega.
Govejo župo pa Modrijane. Šala! Imamo super pitno vodo in čist zrak.

Najljubša država: Šrilanka
Najljubše mesto: Hoi An (Vietnam)
Najljubša plaža: Anse Lazio (Sejšeli)
Najljubša kulinarika: azijski fusion
Naljubši način transporta: skuter
Najljubši jezik: slovenski, ker ni treba preveč mislit? 🙂
Foto: osebni arhiv/Petra Ogrin in Grega Ilnikar
Božična večerja je iz kulinaričnega vidika vrhunec decembrskih praznovanj, druženj in pogostitev. Tokrat je z nami nekaj čisto svežih receptov delila Tereza Poljanič. Nekaj takšnih, ki jih najdete v kateri od njenih treh knjig Zdravo, Tereza! in tudi nekaj čisto svežih, ki jih (še) ne boste našli niti tam. Kaj torej sestavlja njen vegi božični meni?

#1 TOFU ŠPINAČNA PITA
#2 KREPKA ZIMSKA SOLATA
#3 PEČENI BRSTIČNI OHROVT S KREMNIM PRELIVOM
#4 SNEŽNO JABOLČNO PECIVO
———————————————————–

Pečico segrejemo na 180 stopinj Celzija. Nato narežemo čebulo in por. Na olivnem olju čebulo popražimo dokler ne postekleni in ji dodamo por. Pražimo dokler se por ne zmehča. Dodamo špinačo in dušimo nekaj minut. Nato tofu nadrobimo k špinači in premešamo. Pražimo toliko časa, da voda izpari, na koncu dobro solimo in popramo.
Pustimo, da se masa ohladi in medtem pripravimo testo. Razvlečemo in ob robu razporedimo tofujevo maso. Nato s pomočjo krpe list vlečenega testa zvijemo v tanek zvitek. Pekač predhodno rahlo namažemo z rastlinsko maščobo. Če imate okrogel pekač, liste zložite v obliki polža. Če pa imate pravokoten pekač, zvitek prerežete na pol, ter jih zlagate enega poleg drugega. Ko je dno pekača pokrito, nadaljujete z naslednjim slojem. Prelijemo z olivnim oljem in pito pečemo v ogreti pečici med 30 in 40 minut, vse dokler se ne naredi lepa, rjava skorja. Počakamo 10 minut ter postrežemo.
Segrejte pečico na 220 stopinj Celzija. Narežite bučo, pastinjak in krompir. Preložite na peki papir in prelijte z olivnim oljem. Pecite 25 minut in na zadnjih 5 minut dodajte na pekač še mandlje, da dobijo lepo aromo in se zapečejo.
Vzemite iz pečice in na še vroč pekač dodajte narezani kodrolistni ohrovt ter premešajte, da se zmehča. Prestavite vse na servirni krožnik z narezanim radičem in granatnim jabolkom.
Na ponvi na 4 južnih žlicah olivnega ali kokosovega olja popecite narezan tofu ter dodajte po vrhu krepke solate. Za preliv premešajte Tereza’s Choice fermentirani namaz s kisom, oljem in soljo. Prelijte čez solato in postrezite.

V pekač postavite na polovici narezan brstični ohrovt in prelijte z olivnim oljem. Pecite na 200 stopinjah Celzija 25 minut, na vsakih 10 minut premešajte za enakomerno pečenje. Vzemite iz pečice in dodajte Tereza’s Choice kremni namaz z okusom hrena ter solite in poprajte. Postrezite še toplo.

Sprva segrejte pečico na 180 stopinj Celzija. V veliki skledi zmešajte pirino moko, pecilni prašek, cimet, kokos, sladkor in naribana jabolka. V drugi skledi zmešajte olivno olje, javorjev sirup in jajca. Tekoče sestavine dodajte v suhe in ponovno premešajte.
Prelijte v pekač ali v modelčke za peko in pecite 35 minut, dokler zobotrebec, ko ga zabodete v testo, ne pride ven čist.
Medtem pripravite glazuro. Enostavno zmešajte Tereza’s Choice namaz natural z vaniljo, javorjevim sirupom in kokosovim oljem ter prelijte čez popolnoma ohlajeno pecivo.

FOTO: Enja Brelih
PREBERITE ŠE: RECEPT: Tako nastanejo pravi in slastni idrijski žlikrofi
Kljub selitvi in umiku ima Sanja še vedno močno podporo slovenskih in tudi tujih sledilcev, saj je danes uspešna blogerka in vplivnica, zgolj na Instagramu ji sledi skoraj 100 tisoč ljudi. O tem, kakšno je življenje v Londonu in kako je živeti od Instagrama, mi je Sanja Grohar, ki je po poroki dodala še priimek Kovič, zaupala v tokratnem Vandraj intervjuju.
Da ne bo pomote, najino Slovenijo imava zelo rada. Vendar kot mlad par, ki si je želel ustvariti družino, nisva imela tam kaj iskati. Država mladim družinam ne pomaga dosti, kredit težko dobiš, karierno težko napreduješ. Zato sva odšla v London. Oba sva takoj dobila super službi in kupila sva si stanovanje.
Sama zdaj sicer živim od Instagrama, vendar sem imela do pred kratkim službo v oglaševalski agenciji, kjer sem bila vodja projektov. Prej sem delala oboje in služba je bila super. Super pozicija, ekipa, plača … A zdaj, ko imam otroka, se lahko osredotočam le nanj in blog.
Zelo. Ne samo to, da sem sedaj bolj zrela in mi neka kvazi slava in trač naslovke ne pomenijo ničesar. Takrat sem bila mlada, neizkušena, ta svet šovbiznisa me je posesal vase in čez nekaj časa sem dojela, da mi v bistvu to ne paše. Umaknila sem se, preselila, začela pisati blog They Call Me Bambam, ki se je iz modnega razvil tudi v blog o potovanjih in o tem, da sem sedaj mami … To, da me v Londonu ne prepoznajo, je zame največji plus. Sem popolnoma sproščena.
Svobodo in kariero.
Zmota je ta, da to ni služba. Kot sem zasledila, je bila pri nas pred kratkim strašna debata med Lepo Afno ter Jurasovo. Mar ni tako, da je vsako delo častno? Ni važno ali si čistilec, gradbenik, administrator, snemalec … Če pridno delaš in služiš svoj denar, kje je težava? Zame ne pomeni služba le to, da sediš nekje 8 ur.
Freelancerji imajo tudi službe. Bloganje je delo in to težko delo. To je one man band, tukaj si vse sam: snemalec, pisatelj, računovodja, prodajalec/oglaševalec … Za računalnikom presediš ure, ki jih v kakšni drugi službi nikoli ne bi, montiraš videe, pišeš blog, poleg vsega si fotograf in urednik, saj je treba fotke tudi obdelati.
Bolan ali na dopustu: delaš. Ker delaš zase, torej tukaj ni “ne morem”. Biti pevec ali pa nastopač – ali je to služba? Marsikdo bi se tudi ob to spotaknil, vendar jaz ne obsojam. Kaj kdo dela ni moja stvar. Zanimajo me moja družina in jaz. Vsak bi se moral bolj brigati zase in svet bi bil lepši (smeh).
Moje občinstvo se je razširilo iz modnih navdušenk in ljudi, ki jih zanimajo potovanja, v bodoče mamice ter mamice na splošno. Jaz sem se od nosečnosti naprej bolj odprla. Prej mi je bilo vedno težko pokazati preveč svojega zasebnega življenja. Sedaj pa imam občutek, da sem z mnogimi sledilkami prijateljica in je prav super.
Res je. Na začetku sem govorila v angleščini, ker sem si mislila, da me bodo razumeli vsi. Tujci itak in seveda Slovenci, saj se učimo angleščino v šoli. Po nekem času sem ugotovila, da sledilkam paše, če govorim v materinem jeziku, ker sem bolj naravna, čuti se drugačna energija. Takrat spodaj pišem prevode v angleščini za tuje sledilce. Ah, saj ne vem, kaj je bolje. Še vedno je največ slovenskih sledilcev, saj vsakič, ko se tu piše o meni, pridejo novi. Medtem ko tuji prihajajo prek drugih kanalov.
Poroka ter rojstvo otroka (smeh).
Seveda. Tukaj je ogromno znamk in podjetij. Samo London ima okoli 10 milijonov prebivalcev. Zaslužki so zelo, zelo višji tukaj. Veliko znamk tudi zavrnem in zavračam tudi sodelovanja v zameno za kompenzacijo, razen, če bi si nekega izdelka zelo želela.
Tudi, če bi živela v Sloveniji, Nicolaia ne bi puščala pri babicah vsak dan. Otroka si želim vzgajati sama. Težko je le takrat, ko bi babica prav prišla (smeh). No, ko pridemo na obisk, je vseeno luštno, ko ga za kakšno urico drži nekdo od naših.
Prvič je letel pri treh mesecih. Samo spančkal je in jedel. Tudi zdaj – pri 10 mescih v Mehiki je bil tako priden, da so sopotniki ob pristanku prišli do naju, kako ne morejo verjeti, da niti enkrat ni zajokal.
Na začetku pa nisva vedela, kaj pričakovati. Lahko sva le upala, da bo priden. Moj nasvet: bolj bodo sproščeni starši, bolj bo sproščen otrok.
Ni lahko, ampak ni pa grozno. Poznava par ljudi, ki so poskusili zaživeti v Londonu in jih je mesto pojedlo, zato so šli nazaj domov. Morda nama je bilo lažje, saj sva dva.
In potovanja? Kakor so na fotografijah videti “popolna”, so tudi naporna. S tem mislim tudi na obdobja, ko še nisva imela otročka. Hkrati pa, če je tvoje delo tudi na Instagramu, to pomeni tudi konstantno iskanje perfektne lokacije za fotografijo in zgodbo. Težko preklopiš iz službe v uživanje.
Naučiš se biti samostojen. Najlepše pa je to, da naju je tujina še bolj zbližala, čeprav sva bila že tako en za drugega vedno prioriteta.
Slovenija bo vedno najin “dom”. Pogrešava družino, sicer pa mi je najbolj všeč, da je tako varna. V tujini vidiš marsikaj in lahko ste in smo srečni, da je Slovenija tako lepa in varna.
Najboljšo kavo potrežejo v: Helen’s Coffee Chingford
Najljubši kotiček za sprostitev: dom!
Najboljše kosilo najdete pri: nas doma – Matej je nor v kuhanju. Noro dober!
Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: zelo rada imam falafel
Najboljši šoping je: Oxford Bicester Designer Village
Park, kjer najraje poležavate: Hyde Park
Najbolj precenjena turistična točka v mestu: London Eye
Najlepši razgled nad mesto najdemo: The Shard
Najboljša zabava: London Edition
Najljubši festival/dogodek: London Fashion Week
Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Peggy’s Porchen Cakes, Elan Cafe, Regent Street, Tower Bridge
Najljubša država: Slovenija
Najljubše mesto: Barcelona
Najljubša plaža: Maroma, Mehika
Najljubša kulinarika: Vse, kar ima morske sadeže
Naljubši način transporta: avto
Najljubši jezik: španski
Foto: Instagram / Sanja Grohar
Sanja Grohar Sanja Grohar Sanja Grohar
Tattoo turizem je resničen trend. Morda ste med njimi, morda zgolj poznate koga, ki se je tetoviral nekje sredi Azije, morda celo pri menihih. Celo v naši Vandraj ekipi imamo tetovaže, ki so nastale na poti. Bodisi gre za preizkušanje tradicionalnih tehnik – kot na primer tetoviranje z bambusovo paličico pri lokalnem tetoverju ali pa jantrične tetovaže (sakjant), ki jih običajno delajo budistični menihi, tetoviranje kot del popotniške izkušnje je vsekakor priljubljen trend.
Pri priljubljeni nastanitveni platformi Hostelworld so na to temo izvedli celo raziskavo, ki kaže, da je kar 38 odstotkov od tisoč vprašanih popotnikov – Američanov, starih med 18 in 35 let – potrdilo, da imajo na sebi suvenir iz črnila, ki je nastal med potovanjem. Dva od petih vprašanih mladih Američanov sta si torej tetovažo privoščila v tujini. Trije od petih vprašanih Američanov, ki imajo tetovažo iz potovanja, že razmišljajo o novi, ki bo prav tako nastaja v tujini. In kar 42 odstotkov tistih, ki si je še niso, o tem že razmišlja.
Kako načrtovana poteza je bila to? 58 odstotkov jih je dizajn svoje tetovaže načrtovalo še pred potovanjem in 51 odstotkov jih je že točno vedelo, pri katerem umetniku v tujini se bodo tetovirali. Raziskava kaže, da so tisti, ki so si tetovažo omislili čisto spontano, v manjšini – teh je tretjina. 70 odstotkov vprašanih tetovaže, ki je nastala na potovanju, niti malo ne obžaluje.

Katere razloge za to so mladi Američani navedli? 19 odstotkov jih pravi, da je glavni razlog to, da so s potovanja želeli prinesti suvenir in spomin, ki nikoli ne bo zbledel. 15 odstotkov vprašanih pravi, da so s tetovažo želeli napisati zanimivo zgodbo, ki jo bodo po potovanju delili s prijatelji. 13 odstotkov pa zato, ker jim je bila preprosto všeč ideja, da se tetovirajo drugje, kot v domovini.
Vprašani Američani so se najpogosteje tetovirali v Mehiki, Kanadi, Veliki Britaniji, Španiji in Italiji. A tattoo turizem ni priljubljen le med njimi, gre za svetoven fenomen.
Zanimanje za tetoviranje v tujini je izrazilo kar 60 odstotkov vprašanih Avstralcev in 50 odstotkov Britancev. Tattoo turizem lahko označimo za enega močnejših trendov popotništva novega časa. Koliko takšnih je med Slovenci? Če ste med njimi, lahko fotografijo svoje popotniške tetovaže z nami delite pod objavo tega članka na Vandraj Facebooku.
Foto: Unsplash
Ko za sprehod po Sohu ali Greenwich Village ne boste hodili v vrsti, vas bo zimski New York še posebej navdušil. Čaka pa vas še par drugih prednosti, ki vam jih zaupamo v nadaljevanju, povzetih po predlogu Lonely Planeta.
Drsanja na prostem v Centralnem parku ostaja ena izmed newyorških klasik. Poseben čar dobi ponoči. Če želite prihraniti nekaj denarja, vam priporočamo, da se na drsanje odpravite med tednom. Na drugem koncu mesta pa vas čaka še ena izmed bolj znanih zimskih aktivnosti na ledu – drsališče v centru Rockefeller. Zasoljene cene, ki pa vseeno garantirajo najbolj fotogenično kuliso.
Eden največjih in najbolj barvitih dogodkov v mestu je parada Kitajcev, ki praznujejo lunarno novo leto. Vsako leto se na ulice odpravi približno pol milijona ljudi, da bi uživali v zabavnem dogodku, polnem dobre hrane. Če niste navdušeni nad množico ljudi, vam priporočamo obisk parade Flushing, ki se odvija v Queensu. Je prav tako barvita, le manj znana. Obišče jo približno 10 tisoč ljudi na leto.
Zadnja leta Newyorčani posvečajo vse več pozornosti kavi, a mesto bo za vedno slovelo po najboljših vročih čokoladah. Zimski New York ne bi bil to, kar je, brez festivala vroče čokolade, ki se že 25 let odvija v okrožju Chelsea. Vsak februar boste tako imeli priložnost poskusiti kar 28 različnih vročih čokolad na enem mestu.

Najbolj gurmanski teden pravzaprav traja kar tri tedne in je zagotovo na seznamu želja vseh užitkarjev. Ponuja možnost obedovanja v najboljših restavracijah v mestu, cene pa se gibljejo od 29 do 42 dolarjev na obrok.
Ta prav posebna stavba je vedno polna presenečenj. V njej boste našli polno trgovin, galerij in restavracij. Med hudo zimo pa velja za eno izmed najljubših pribežališč turistov in domačinov.
Zimski market v Brooklynu je postal že prava tradicija v hladnejših mesecih. Našli ga boste vsako soboto in nedeljo med 10. in 18. uro. Vsak vikend se tam zbere najmanj šestdeset različnih prodajalcev, ki razstavijo svoje izdelke. Če vas bo nakupovanje izčrpalo, pa se boste lahko okrepčali na mnogih stojnicah s ponudbo ulične hrane.
Foto: Unsplash