Nejc Draganjec je večkrat nagrajeni slovenski fotograf, popotnik in biolog, ki je letos skoraj tri mesece svojega življenja preživel na Antarktiki. Tam je na prestižni ekspedicijski ladji delal kot vodja fotografskega studia, v tem času pa so ga doletele številne imenitne dogodivščine.
Na Antarktiki življenje teče malo drugače kot na drugih delih sveta. Nejc Draganjec je v tokratnem Vandraj intervjuju z nami delil kup izjemnih dejstev in mogočnih podob, ki jih je v svoj objektiv ujel v tej edinstveni ledeni puščavi.
Na Vandraj smo vas v intervjuju nazadnje gostili pred štirimi leti, potem ko ste s fotografijo izbruha najbolj aktivnega vulkana na svetu postali zmagovalec prestižnega PNA fotografskega tekmovanja. Kakšne fotografske mejnike ste v tem času še premaknili?
Res, minilo je že kar nekaj časa in od takrat se je nabralo še kar nekaj nagrad in priznanj (npr. Grand Photo Award), člankov, uspešnih fotografskih projektov in obiskanih sanjskih kotičkov. Predvsem pa sem začel svoje znanje in izkušnje deliti na tečajih, delavnicah in fotografsko usmerjenih potovanjih.
Tokrat bo najina glavna tema Antarktika! Tam ste letos preživeli skoraj 3 mesece. Kaj vas je odneslo na to najhladnejšo in najbolj vetrovno celino na svetu?
Ladja (smeh). Šalo na stran, Antarktika je bila že od nekdaj ena izmed mojih največjih fotografskih, bioloških in popotnih želja. Občutek imam, da me odročni kraji kličejo – me magnetno privlačijo – in bolj odročno od Antarktike ne gre.
Kako ste dobili delo vodje fotografskega studia in kaj so bile vaše delovne naloge?
Z dogovori smo pričeli skoraj dve leti pred samo ekspedicijo. Kontaktiral me je skavt posadke in idejni vodja fotografskega oddelka, nato je sledilo nekaj usklajevanja, ko so omenili Antarktiko, pa se preveč nedostopnega nisem več delal (smeh). S funkcijo managerja fotografskega studia na ekspedicijski ladji sem prevzel celotni fotografski del odprav. Vodil sem delavnice in fotografske odprave na lokacijah, nudil splošno podporo in specialistične individualne programe ter tečaje.
Kako je videti običajen delovni dan na Antarktiki in koliko plasti oblačil ste vsako jutro navlekli nase?
Edina stalnica na Antarktiki je sprememba. Kot vodja oddelka sem si urnik lahko določal sam in bil je zelo vezan na trenutne razmere. Večinoma smo ciljali na pričetek aktivnosti okoli sedme ure zjutraj, ampak nekatere dneve sta se nam vreme in Antarktika nasmehnila že navsezgodaj in v polni opremi smo člani ekipe pričeli s skavtingom lokacije že ob štirih zjutraj. Nekatere dneve pa smo prišli na lokacijo in ugotovili, da so razmere nestabilne (recimo velik odlom ledenika), šli zato raziskovat dalje in aktivnosti so se lahko pričele šele v popoldanskih urah. Ko se je uradni dan zaključil, pa me je čakala še papirologija, preverjanje napovedi, priprave ter načrtovanje naslednjega dne in usklajevanje fotografskega načrta z načrtom plovbe.
Večino časa na ladji sem imel oblečeno merino aktivno spodnje perilo in uniformo (hlače, srajca in ekspedicijska vetrovka). Za odprave zunaj ladje pa velja pravilo, da računaš na najslabše in se na to ustrezno pripraviš. Člani posadke smo tako imeli namensko narejena oblačila, ki so nudila nekaj zaščite tudi v primeru stika z vodo, visoke termo izolirane škornje … Recimo vsaj 5 plasti.
Kako lahko tja pridemo kot turisti in koliko let mora navaden smrtnik za takšno ekspedicijo varčevati?
Ponudba turističnih ekspedicij na Antarktiko izredno narašča in tako je izbire vedno več. Velika večina takšnih ponudb vključuje ladjo ali barko in skoraj vse odrinejo iz argentinskega mesta Ushuaia. Zelo redke ladje odrinejo tudi iz čilenskega kraja Puerto Williams, ki je najbolj južno mesto na svetu. Meni samo ena znana ponudba pa prileti goste direktno na Antarktiko in jim tako prihrani čas in slabost, ki ju zahteva Drejkov prehod.
Cene so pestre ravno toliko kot ponudba in programi. Najceneje bodo zelo fleksibilni potniki prišli skozi z lovom na kakšne ponudbe v zadnji minuti, morda celo na lokaciji v sami Ushuai. Za luksuz in dostop do globokega polarnega J, za katerega ni prilagojenih prav veliko ladij, pa cene hitro poletijo v nebo. Ladja, na kateri sem delal jaz, je bila ultra luksuzna in cene so se pri večletnih povprečnih slovenskih plačah šele začele. Se pa menda da dobiti tudi akcijske cene.
Največji del turističnih obiskov torej obsega ladijski turizem – križarjenja? Kakšno ruto plujejo takšne ladje?
Skoraj vse se torej pričnejo v argentinskem mestu Ushuaia. Zelo redki organizatorji ladje izplujejo iz najbolj južnega mesta na svetu – Puerto Williams ali pa po potnike priletijo direktno na Antarktiko, kjer se lahko vkrcajo na luksuzno ledolomilko.
Običajno ladje nato prečkajo Drejkov prehod. Ta je bil meni največja preizkušnja in čeprav v zibanju celo uživam, sta me morska slabost in tako imenovani “Drake Shake” ujela dvakrat od dvanajstih prečkanj. Zibanje ni običajno, ampak spominja bolj na turbulentno centrifugo. Ladje premetava ne le po vertikalah, ampak tudi levo-desno, vrti in nagiba.
Tako so Južni Shetlandski otoki in njihovo varno zavetje vedno dobrodošel prizor, ko se prikažejo na obzorju. Od tam dalje postane vse odvisno od tipa ladje in kako globoko na jug si lahko privošči pot in seveda od vremena ter zasedenosti lokacij.
Katera so glavna turistična območja Antarktike?
Turizem zagotovo sledi dostopnosti. Najbolj dostopen je severozahodni del Antarktičnega polotoka in velika večina programov bo peljala na ta območja. Katere lokacije bodo potem obiskane, pa je odvisno od vremena in sreče pri rezervacijah. Za vsako lokacijo se je namreč potrebno registrirati, lokacije imajo omejeno število letnih obiskovalcev in za glavne, kot na primer otok D’Hainaut, se bije že skoraj boj in ne tekma.
Bolj južni deli polotoka, še posebno preko 66. vzporednika, ko vstopimo v polarni Antarktični krog, pa je zelo osamljen. Prav tako dosti bolj nevarna je vzhodna stran polotoka in za možnost obiska teh odročnih in nevarnejših krajev se bistveno več plača. Za izredno globoke žepe je v notranjosti Antarktike celo glamping, kamor se tudi da prileteti direktno.
Kateri del leta velja za turistično sezono na Antarktiki?
Glavna sezona se prične decembra in traja nekje do konca februarja. Antarktika se v teh 3 mesecih izredno spremeni in meni so bila ista mesta ob ponovnih obiskih večkrat neprepoznavna.
Kaj so glavne stvari, zaradi katerih ljudi vleče na Antarktiko?
Med potniki smo imeli res širok nabor. Zelo veliko je fotografov in fotografskih navdušencev, ki v Antarktiki vidijo neusahljivi vir umetniškega navdiha. Precej je modernih pustolovcev, ki iščejo še zadnje meje in kote na vedno bolj okrogli Zemlji. Kar nekaj je tudi romantičnih ljubiteljev preteklosti, še posebno obdobja herojskega raziskovanja in ki si želijo iti po sledeh slavnih raziskovalcev in fotografov (npr. Frank Hurley, Ernest Shackelton). Najdejo pa se tudi luksuzni popotniki in ljudje, ki radi izstopajo.
In s čim je Antarktika najbolj osupnila vas?
S svojo še vedno pristno in neokrnjeno naravno lepoto. Pa ob kar nekaj priložnostih tudi pristno nevarnostjo. Pregovor pravi, da je lepota nevarna, in za Antarktiko to zagotovo drži. Oboje mi daje občutek budnosti, samozavedanja.
Kaj in kje so na Antarktiki najbolj nevarne pasti za človeka?
Antarktika je okolje, na katerega ljudje nismo prilagojeni. Glavna in skoraj edina nevarnost sta vreme in geografija. Še posebno vreme se zna obrniti v trenutku in iz povsem prijetnih temperatur se lahko Antarktika, ki na sončen dan spominja na idilični smučarski resort, v minuti spremeni v ledeni pekel. Najbolj nevarni in nepredvidljivi so katabatski vetrovi, ki lahko nenapovedano pridejo iz notranjosti Antarktike, imajo temperaturo tudi -60 °C in pihajo do 300 kilometrov na uro. To so pogoji, v katerih ljudje ne bi mogli preživeti na odprtem in tudi mi smo imeli na vsaki ekskurziji stražo, ki je spremljala prve znake (spust oblakov, ki se razvlečejo preko vrhov gora kot tanke meglene koprene) in takoj poklicala odpravo, če so se pojavili.
Menda ste se opogumili tudi za “polar plunge” – skok v ledeno vodo? Vam je skrajšal ali podaljšal življenje?
Meni osebno verjetno podaljšal. Če že ne podaljšal, pa vsaj obarval (smeh). Voda, v katero sem skočil, je imela -0,9 °C, ampak res ni bilo prehudo. Sem pa poskusil zdržati v vodi čim dlje, da se izzovem in tudi vidim, kako v okoliščinah odreagiram. Takšna izkušnja se mi zdi zelo pomembna in s strani ekspedicijske ekipe je bila udeležba vedno zelo velika. Šele ko preveriš, vidiš, ali boš padel v šok ali boš imel refleksni zajem zraka ali lahko pod vodo gledaš in se orientiraš, kako se boš premikal, ko v nekaj sekundah odpove vsa fina motorika … Prepozno je, če vse take pomembne lekcije dobiš šele, ko gre za res.
No, kasneje sem pa tudi res po nesreči padel iz zodiaka v vodo. Mogoče so mi ravno predhodne izkušnje pomagale, da rešim fotografsko opremo in celotni dogodek je postal skoraj legendaren. Najhujše, kar se je razvilo iz njega, je bila gora birokracije, ki jo je potrebno preplezati ob vsakem incidentu (smeh).
Kako velike skupine turistov so na takšnih ekspedicijah, kot so bile vaše, in kdo vse je del posadke, ki skrbi zanje?
Ker je bilo ekspedicijsko križarjenje s šestimi zvezdicami, smo imeli razmerje posadke in gostov ena na ena, večkrat nas je bilo v posadki celo več kot gostov (posadke nekaj več kot 250 in gostov največ 250). Na samem vrhu je seveda kapitan ladje, ki mu sledijo višji oficirji, vodja ekspedicije in predstavniki raznih področij dela na mostu. Njim odgovarjamo oficirji in vodje oddelkov, kar je bil tudi moj rang kot manager fotografskega studia. Znotraj teh oddelkov pa je potem številno in izredno predano osebje, ki skrbi, da stvari potekajo kar se le da gladko.
Velik del ekipe predstavljajo vrhunski strokovnjaki z raznih področij. Doktorji naravoslovnih znanosti, klimatologi, zgodovinarji, geografi, glaciologi, izkušeni avanturisti itd. Temu delu posadke se reče ekspedicijska ekipa, ki je odgovorna za uspešen, strokoven ter unikaten potek vsake odprave. Vedno smo bili na nogah in z naravo igrali šah ter poskušali predvideti naslednjih pet potez.
Glede na to, da ste med drugim tudi biolog, ste se o živalih, ki tu kraljujejo, naučili kakšno novo presenetljivo dejstvo? No, ali pa o kakšnem, ki ste ga že poznali, poučite nas, laike.
Zelo veliko. Praktične izkušnje vedno nadgradijo teoretično znanje in napisanemu na papir dajo patino resničnosti. Recimo, da kiti grbavci niso v najboljših odnosih z orkami in zgodi se, da bodo preganjanega tjulnja objeli s svojimi plavutmi, se zavrteli na hrbet, ga na trebuhu dvignili iz vode in tako rešili pred uplenom. Resnično fascinantno vedenje usmiljenja, generacijskih zamer, specizma… Nekaj kar si ljudje radi lastimo.
Predvidevam, da ste v teh treh mesecih ujeli tudi kakšen večer, ko ste v miru zrli v zvezdnato nebo in prisluhnili pokanju ledu. Kakšna izkušnja je to?
Pokanje ledu vedno sproži stresni odziv, porast kortizola in proizvodnjo adrenalina. Pomorščaki in raziskovalci polarnih območij nočemo imeti nič s tem (smeh)! Je pa zelo zanimivo poslušati šumenje ledu. V njem so namreč ujeti zračni mehurčki, ki jih silna teža stisne in ko se led v vodi tali in mehurčki uhajajo iz njega, šumi podobno kot gazirana pijača. Ali pa prasketa kot šumeči prah, ki smo ga včasih jedli kot sladkarijo otroci. Kako glasno je to prasketanje, je odvisno od pritiska znotraj ledu.
V antarktičnem poletju se lahko z malo sreče nagledaš le ene zvezdice – Sonca, saj se nikoli zares ne stemni. Ko smo prečkali 66. vzporednik in šli v polarni krog, pa skoraj ves december Sonce sploh ni zašlo. Polnočno sonce in fantastična zlata ura, ki traja od večera do jutra, sta prav tako navdušujoča kot čudovito zvezdnato nebo.
Ste na tem delčku sveta v tem času uspeli izkusiti vse, kar je bilo na vašem “bucket listu”?
Ja, za las je šlo (smeh). Že dolgo nazaj me je navdušila serija fotografij Paula Nicklena, v kateri je imel bližnjo interakcijo z leopardjo tjulenjko in od takrat naprej so leopardji tjulnji postali skoraj moja obsesija. Sedaj na poti na Antarktiko pa so bili moja glavna fotografska želja.
Žal pa res nisem imel sreče. Moja intenzivna nesreča z leopardjimi tjulnji je na ladji postala že skoraj pregovorna in predmet številnih šal. Se je tudi zgodilo, da sem šel večkrat zaporedoma na odpravo in videl ter ujel vse, samo leopardjega tjulna ne. Potem so mi pa recimo obveznosti enkrat preprečile udeležbo in na odpravi ni bilo videti nič razen leopardjih tjulnov.
Na povsem zadnjem postanku zadnje ekspedicije sem pa uspel unovčiti ves trud in točke za vztrajnost. Bil sem priča divjemu lovu leopardjih tjulnjev na pingvine in to tudi posnel. Videti v živo in iz prve vrste ujeti ta surov, a pristen trenutek narave, je nekaj, česar ne bom pozabil nikoli. Pa videoposnetki in fotografije, vredni dokumentarnih oddaj, ki sem jih spotoma ujel, mi bodo verjetno tudi precej pomagali (smeh).
So za obisk te ledene puščave potrebne tudi kakšne fizične priprave ali zgolj premišljeno pakiranje garderobe?
Jaz bi toplo priporočal čim več fizične pripravljenosti. Seveda se da Antarktiko obiskati tudi zelo ležerno, ampak za res polno izkušnjo se bo treba tudi povzepti na kakšno razgledno točko, hoditi nekaj kilometrov na dan, veslati v kanuju vsaj kakšno uro … ja, dobro je imeti kondicijo. Res pomembna pa se mi zdi fizična pripravljenost sploh v primeru, če kaj morda ne gre po planu.
Podobno kot povsod drugod po svetu, je turizem v porastu tudi na Antarktiki. Pa vendar si je nekoliko težje predstavljati, kaj to sploh pomeni?
Drži, turizem na Antarktiki je v velikem porastu. Glavni je turizem, ki se naslanja na takšne in drugačne ladje, ki obiskovalce pripeljejo do zanimivih lokacij, nato pa se organizira manjše odprave na kopno ali raziskovanja z zodiaki (posebno trdoživi gumenjaki, ki jih običajno uporablja vojska).
V tej beli mrzlici je tudi kar nekaj novih ponudnikov, ki se bolj ali manj odgovorno vedejo. Toplo polagam na srce, da se potencialni obiskovalci Antarktike omejijo le na ponudnike, ki so člani IAATO. IAATO je mednarodna strokovna organizacija za polarni turizem in regulira ter nadzoruje turistične dejavnosti. Postavlja smernice in zahteve, pod katerimi je turizem trajnosten, in ne obremenjuje ali ogroža teh občutljivih ekostistemov.
Kakšen vpliv na okolje ima turizem na tem koncu sveta, kjer je ekosistem že tako precej krhek? Verjetno so omejitve?
Polarni ekosistemi so že po naravi izredno krhki, saj ni velikih mrež, ki bi lahko kompenzirale nihanja. Dodatno so pod izrednim pritiskom sprememb, ki jih prinaša globalno segrevanje. Stres izredno hitrih sprememb je še posebno opazen na Antarktiki.
Zato je veliko zelo smiselnih in pravilnih omejitev. Vsi člani ekspedicije smo morali opraviti različne treninge in akreditacije pod okriljem prej omenjenega IAATO in tudi vsi gosti so morali opraviti obvezno IAATO izobraževanje ter biološko dekontaminacijo pred vsakim izhodom z ladje in po povratku z odprave.
Člani ekspedicijske ekipe so biologi, glaciologi, ekologi, meteorologi … doktorji številnih smeri in ta krasni in krhki sistem je bil za veliko članov njihovo življenjsko delo. Zato je bila varnost Antarktike vedno na deljenem prvem mestu skupaj z varnostjo gostov. Šele ko je bilo oboje v celoti zagotovoljeno, se lahko začne razmišljati o bolj zabavnih temah.
Nekaj takšnih omejitev bi na primer bilo: namenska obutev za ekspedicije, ki se dekontaminira po vsakem izhodu. Na Antarktiko ni dovoljeno prinesti nič, kar ne bi bilo dekontaminirano, vključno z raznimi plakati, zastavami in podobnimi panoji (pogosta neizpolnjena želja gostov je bila, da se slikajo s panojem “7. kontinent”). Omejeno je število obiskovalcev, ki smejo biti istočasno na lokaciji. Omejeno je število obiskovalcev na leto in vsako lokacijo je potrebno rezervirati in se registrirati s poročilom obiska. Prepovedano je dotikanje tal (tudi posedanje, klečanje …) in najmanjša razdalja do živali je 5 metrov. Premikanje na odpravah je vedno pod nadzorom in po vnaprej preverjenih varnih ter označenih poteh.
Ste po treh mesecih mraza, a osupljivih razgledov, že kaj pogrešali poletje in pogled na zelene gozdove?
Hmm, mislim, da ne. Pogrešal sem ženo, družino in prijatelje, razgledi pa so bili preveč dih jemajoči, da bi si jih v 3 mesecih že želel zamenjati. Kar se letnih časov tiče, pa je zame na južni polobli vsaj tehnično že bilo poletje, medtem ko je bila v Sloveniji zima. Kar nekajkrat se je tudi zgodilo, da smo imeli na Antarktiki precej topleje, kot je bilo ob istem času v Sloveniji. Spomnim se, da smo na en sončen dan imeli tudi za Antarktiko povsem nenormalnih 15 stopinj.
Kam vas bo odneslo v prihodnjih mesecih in kaj vse nameravate loviti v objektiv?
Trenutno se že pripravljam za novo ekspedicijo, tokrat na Grenlandijo in Arktiko, tako da si bom uradno prislužil bipolarni naziv (smeh).
Poleg tega pa pripravljam kar nekaj novih fotovanj (potovanj s poudarkom na fotografiji), fotografskih tečajev in foto delavnic, tako da lepo vabim bralce k spremljanju novičk na spletni strani wandergraphy.si ali na družbenih omrežjih – na Instagramu: @wandergraphycom in Facebooku: Nejc Draganjec – Travel Photography (WanderGraphy).
FOTO: Nejc Draganjec
