Nika Matoh in Aleš Abram: “Po letih potovanja sva srečna, da sva rojena v Sloveniji.” #intervju

Vedno radi poklepetamo s tistimi, za katere bi lahko rekli, da življenje živijo nekoliko drugače. Takšna sta tudi Nika Matoh in Aleš Abram, ki ste ju imeli možnost spoznati v televizijski oddaji Bitka parov, morda pa ste ju opazili tudi na kateri izmed delavnic z eksotičnimi živalmi, s kakšno kačo okoli vratu ali pa ptičjim pajkom na dlani. Ti namreč predstavljajo velik del njunega kariernega pa tudi zasebnega življenja. Sicer pa par zase pravi, da poizkuša živeti izven okvirjev običajnega življenja, čim več vlagati vase in vedno poslušati sebe in svoje srce. Seveda pa tudi veliko potujeta.

Preberi več

Martina Razinger: »Če se le da, gre z nami na potovanje tudi naš hišni muc.« #intervju

Gotovo ste že slišali za Martino Razinger, žensko, ki se je v življenju lotila že marsičesa, danes pa s svojim znanjem ljudem pomaga približati zdravo življenje in ponotranjiti dobro počutje. K zdravemu duhu v zdravem telesu pa seveda pripomorejo tudi potovanja. Martina v njih nadvse uživa, s seboj pa, če se le da, velikokrat vzame tudi malce nepričakovanega sopotnika. Hišnega mucka.

Preberi več

Slovenec, ki je pustil službo v Hong Kongu in že pol leta potuje po Latinski Ameriki ter Karibih

Marko Slejko je Slovenec, ki ga že nekaj časa ni prav veliko doma. Študiral je v Španiji in Braziliji, delal v Južni Koreji in Hong Kongu, trenutno pa raziskuje dežele Latinske Amerike. Kje vse je že bil in kaj ga je tam najbolj navdušilo? Preverite v tokratnem Vandraj intervjuju.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Ime mi je Marko in prihajam iz Ajdovščine. Moje skoraj 32-letno življenje je dokaj pestro in večinoma povezano s tujino. Začelo se je z enoletno študijsko izmenjavo v Barceloni, kjer sem bolj malo študiral in več »vandral«. Nadaljeval sem s prakso za Kolektor v Južni Koreji in še eno izmenjavo v Braziliji.

V Sloveniji sem dokončal magisterij iz Bančništva in financ ter se zaposlil v slovenskem bančnem sektorju, kjer sem zdržal 2 leti in pol, preden sem se preselil v Hong Kong na podobno delovno mesto – le nadstropje se je spremenilo iz 3. v 81. Ko sem obredel vse države jugovzhodne Azije, Japonsko ter Severno Korejo, sem zapustil službo in se odpravil raziskovat drugo stran sveta.

Trenutno ste na daljšem potovanju po Latinski Ameriki ter Karibih. Koliko časa ste že na poti in do kdaj boste raziskovali ta del sveta?

Konec junija je minilo pol leta, odkar sem se odpravil na pot preko Latinske Amerike ter Karibov. Plan je še nekaj mesecev potovati južneje, ampak me bo verjetno zima na južni polobli pregnala nazaj v Slovenijo.

Kje smo vas ujeli tokrat?

Trenutno sem v glavnem mestu Kolumbije, Bogoti. Čez nekaj ur letim v rodno mesto kriminalca Pabla Escobarja, Medellin.

Kako izbirate naslednjo destinacijo? Na kakšen način si načrtujete pot? Sproti ali je že vnaprej začrtana?

Destinacije izbiram tako, da grem tja, kjer še nisem bil. Dokaj preprosto. Ni me strah »nevarnih« držav, čeprav sem se že nekajkrat znašel v sumljivih okoliščinah. Trenutna pot je bila sicer okvirno začrtana, ampak ji nisem sledil do potankosti. Nimam časovnice, tako, da čas ni ovira. Veliko je odvisno od okoliščnih in kako mi je kakšen kraj všeč. V Bogoti sem npr. planiral ostati 2 noči, ampak sem tukaj že 5 dni. Grem s tokom.

Katera od obiskanih držav na tem potovanju vas je najbolj navdušila in s čim?

Če bi moral izbrati le eno državo na tem potovanju, bi to bila Gvatemala. Zaradi dvodnevnega vzpona na 3976 metrov visok vulkan Acatenango, od koder lahko celo noč opazuješ bruhajoči vulkan Fuego. To je doživetje, ki ga je zelo težko opisat z golimi besedami. Zvok, tresenje, bruhanje lave visoko v zrak in potem zlivanje po pobočju. To je nekaj res neverjetnega. Obstaneš z odprtimi usti, kot mali otrok.

Drugače pa na kratko: hrana v Mehiki, morsko življenje v Belizeju, vulkan Santa Ana v El Salvadorju, potapljanje v Hondurasu, canyoning ter nočno življenje v Nikaragvi, divji divji Haiti, plaže Antigue, Sv. Lucije ter Tobaga, 22-urna vožnja preko Gvajanske džungle, ki se odpre v ogromno savano ter živali v Amazoniji –tako na brazilski kot kolumbijski strani.

Kolikšen del Karibov ste prepotovali in kje vam je najbolj všeč?

Pot preko Karibov me je vodila preko Bahamov, Jamajke, Haitija, Dominikanske Republike, Portorika, Antigue & Barbude, St. Kitts & Nevisa, Dominike, Barbadosa, St. Lucie, St. Vincenta, Grenade ter Trinidada & Tobaga. Dober opazovalec bo prepoznal, da sem se izognil vsem evropskim otokom. Daleč najljubši otok mi je bil St. Lucia oz. Sveta Lucija, ki res ponuja vse, česar si človek poželi in to po normalnih cenah. Eksotične peščene plaže, vulkani, toplice, sprehodi po džungli, eksotično sadje, dobre ceste ter prijazni domačini. Ta mali otok ima vse.

Kako ste se premikali med otoki?

Trajektov med neodvisnimi državami v Karibskem otočju praktično ni, tako da obstajata samo dve možnosti: z jahto/jadrnico oz letali. Sam nisem velik ljubitelj plovbe, tako da sem letel med otoki, kar pa ni bilo najbolj poceni.

S čim pa potujete med državami od začetne točke – Mehike na jug?

Od Mehike do Paname sem vse obdelal z lokalnim transportom, kar v centralni Ameriki večinoma pomeni 20+ ljudi v kombiju za 14 ljudi. Večkrat so ljudje stali zunaj in se držali za streho oz. karkoli oprijemljivega. Velja samo eno pravilo: kombi ni nikoli poln. Preko Karibov sem letel in v Južni Ameriki koristim vse oblike transporta. Odvisno od razdalje, časa, cene. 

Kje najdete nastanitve? Jih rezervirate vnaprej, sproti ali jih poiščete šele ob prihodu?

Večinoma si v vsaki državi kupim sim kartico s prenosom podatkov, tako da vse urejam »zadnji hip«. Preko aplikacij kot so Booking, Agoda ter Airbnb pogledam, kaj mi najbolj ustreza ter se odpravim tja brez rezervacije, tako da lahko še malo »zgliham« ceno na licu mesta. Večinoma je ceneje kot preko aplikaciji.

Kako dolgo ustvarjate svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

Blog pišem, odkar sem dal odpoved v Hong Kongu in se odpravil potovat. Večinoma na željo družine ter prijateljev, ki so v veliki večini tujci, zato tudi pišem v angleščini in ne slovenščini.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vašem blogu?

Najbolj je brana »Trip of a lifetime« oz. zakaj in kako sem šel na pot. Presenetljivo sledijo objave o Dominikanski Republiki, Jamajki, pa moja prva objava, zakaj sem zapustil Hong Kong, o Barbadosu, o Haitiju itd. Sam sicer ne bi izbral takega vrstnega reda, ampak tako je »trg« odločil. Ne pišem na način, da bi ugajal komurkoli. Vse je dokaj spontano.

Kaj počnete, ko ste doma?

Lepo vprašanje, doma nisem bil že več kot 3 leta in ne za več kot 2 tedna. Ko se vrnem domov, imam plan ponudit moje popotniške izkušnje za vodenje malih »backpackerskih« skupin po manj obiskanih državah Latinske Amerike ter JV Azije. Veliko ljudi je malce strah samostojno potovati v lastni režiji preko držav, ki niso tako turistično razvite, zato sem prišel do ideje, da bi te ljudi združil. Da gremo na podlagi mojih izkušenj skupaj pohajat ter raziskovat na cenovno dostopen način. Nadaljeval bom tudi s trgovanjem na svetovnih finančnih trgih.

Na kakšen način si financirate svoje poti? Z blogom tudi služite, oziroma delate tudi na poti?

Iz prihrankov ter trgovanja na svetovnih finančnih trgih, ampak sem uvidel, da je to skoraj nemogoče delati uspešno, ko potuješ. Z vsem, kar zahteva potovanje, enostavno ni časa za dobre analize. Za uspešno aktivno trgovanje moraš biti prilepljen na ekran računalnika nonstop, česar pa potovanje ne omogoča.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Veliko. Ko potuješ sam, ti tudi drugega ne preostane. Najbolj so se mi prirasli k srcu tam, kjer sem bil dobesedno njihov družinski gost. Velikokrat so me nahranili in ponudili prenočišče popolnoma brezplačno.

Začelo se je v Gvatemali, kjer sem nekaj časa preživel pri Janu (Slovenec, ki je živel in delal tam) in njegovi gvatemalski družini, pa v El Salvadorju, ki velja za eno najnevarnejših držav v Latinski Ameriki, kjer sem bil gost otroške psihiatrinje, ki pomaga otrokom iz revnih delov mesta. Na St. Kitts & Nevis sem bil gost sanitarnega inšpektorja, ki ga je poznal cel otok, na Granadi sem bil gost starejšega para, ki me je vzel za svojega. V Surinamu sem se imel super, ko me je Fredrik peljal tako rekoč povsod, v Gvajani sem bil gost ene izmed 5ih digitalnih forenzikov v celi državi. V Kolumbiji sem ze 4 dni gost družine Camargo, ki me je peljala na njihov vikend globoko v kolumbijske Ande. Teh izkušenj je ogromno in so tisto, kar iščem na potovanjih. Glavni trgi, cerkve in podobne zadeve me ne zanimajo preveč.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Si, ja (smeh). Včasih nisem toliko fotografiral, kot to počnem sedaj – zaradi bloga. Rad uživam v trenutku in ne preko kamere.

Kakšen tip popotnika ste?

»Go with the flow« popotnik z grobo začrtano potjo, ki mi omogoča fleksibilnost, kadar jo potrebujem. Hipi način potovanja, ko ne veš, kaj te čaka čez 3 dni, mi ni blizu.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Naj vas ne bo strah. Veliko zgodb je prenapihnjenih in statistično popolnoma nerealnih, da bi se pripetile tudi vam. Spoznal sem en kup solo popotnikov – večinoma so to ženske, ki potrjujejo to.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Na prvem mestu je zagotovo brazilski churrasco, z njihovim mesom se ne more primerjat nobena država na tem svetu. Niti Argentina in še manj Balkan, ki je pri nas tako gurmansko opevan. Na drugo mesto bi postavil Gruzijski khachapuri in na tretjem mestu bi se vila borba med brazilskim tropskim sadezem Acai, japonsko Kobe govedino ter mehiškimi tacosi & quesadillami.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Dobra dva tedna nazaj so me poskušali oropati v Kolumbiji, enako se mi je zgodilo v Vietnamu. Obakrat s kančkom sreče neuspešno. Včasih se kaj sporečeš s ponudniki ogledov oz. domačini, ki te hočejo prenesti okoli, ampak to je to. Veliko več je lepih izkušenj kot slabih.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da popotniki bežijo pred nečem in da je potrebno veliko denarja za potovat. Slovenec s povprečno plačo si lahko privošči potovanje po celi Latinski Ameriki, JV Aziji in še marsikje v lastni režiji brez večjih problemov. Smešno se mi zdi gledat te turistične pakete, ko ti hočejo zaračunat 3000 evrov za 14 dni potovanja po Latinski Ameriki. Toliko jaz zapravim v 3 mesecih tukaj in še kaj bi ostalo verjetno.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Predvsem potrpežljivosti in razumevanja do ljudi, ki mislijo/reagirajo drugače. Sem doživel situacije, ki so se mi zdele dobesedno bizarne, ampak je bilo za domačine popolnoma normalno.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Seveda je hrana prva, ki pride na misel ter občutek varnosti ne glede na to, kje si in ob kakšni uri.

HITRIH 6

Najljubša država: Med 92 državami bi težko izbral samo eno, vsaka ima svoj čar.

Najljubše mesto: Barcelona

Najljubša plaža: Ile a Vache, Haiti

Najljubša kulinarika: brazilska

Naljubši način transporta: letalo

Najljubši jezik: španščina

Marku lahko sledite na njegovem blogu (tukaj), na Instagramu @trader.on.the.road ali Facebooku.

Foto: Osebi arhiv Marko Slejko

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

PREBERITE ŠE: Urša Longar: “Ko gre na solo potovanju vse (ali nič) narobe, si prepuščen le sebi, kar krepi samozavest in osvobaja misli”

Urša Longar: “Ko gre na solo potovanju vse (ali nič) narobe, si prepuščen le sebi, kar krepi samozavest in osvobaja misli”

Urša Longar je športnica, ki rada raziskuje bližnje in daljne kotičke našega planeta. Ob koncih tedna jo boste skoraj brez izjeme ujeli v slovenskih gorah, vsaj dvakrat na leto pa jo odnese še veliko dlje. Na pot se je večkrat podala tudi povsem sama, obožuje backpackanje, kam vse jo je že odneslo in na kakšen način potuje, pa smo preverili v tokratnem intervjuju.

Kje smo vas ujeli tokrat?

V italijanskih nebesih – Cortini d’Ampezzo, v avtodomu pijem kavo in čakam, da se vreme stabilizira.   V Dolomite sicer vsako zimo za 3-4 dni zaidem na smučarski oddih, lani pa sem se prvič odpravila tudi poletnem času.

Ker obožujem hribe in naravo, sem bila navdušena. Tu je pravi raj za pohodnike, plezalce, kolesarje in nasploh ljubitelje narave. Zaradi visoke nadmorske višine je vreme sicer nepredvidljivo, tako da si prijetne sončne dni težko zagotoviš, posledično pa je potrebno tudi načrte malce prilagoditi.

Še vedno se mi zdi nepredstavljiva misel, da nam je Slovencem le nekaj ur vožnje od doma zlahka dosegljivo prav vse, kar nam srce poželi – čudovite gore, modrooka jezera, smaragdne reke, mondena smučarska središča, pogled na morje, itd. Slovenija je zagotovo priviligirana dežela. 

Kolikšen del leta preživite na potovanjih? 

V študentskih letih mi je čas dopuščal, da sem za pobeg v tujino lahko izkoristila 5-6 tednov na leto, torej 2x letno po 3 tedne. Trenutno pa imam najboljšo redno službo, ki mi zaenkrat še vedno omogoča 2-3 tedenska potovanja, za kar sem zelo hvaležna.

Po nekaj prepotovanih destinacijah sem spoznala, da mi časovno obdobje 3-tedenskih potovanj najbolj ustreza, potem pa začnem pogrešati svojo rutino in vsakodnevne hobije. Poleg tega pa je tudi popotovalna depresija manj intenzivna v primeru nekajtedenskih potovanj. Dejstvo je, da vsega pač ne moreš videti in doživeti v 3 tednih, niti v 4 ali 5, zato teden več ali manj ne naredi bistvene razlike.

Kako izbirate naslednjo destinacijo?

V obdobju študija sem destinacije izbirala predvsem v odvisnosti od finančnih zmožnosti, zato so bile države jugovzhodne Azije precej logična izbira. Poleg cenovne dostopnosti ponujajo fantastično ulično hrano, prečudovito naravo, bogato zgodovino in mistično kulturo. Predvsem pa so to države, ki so za “backpacking” način potovanja, kar zadeva transporta, med najenostavnejšimi. Z lokalnim prevozom je dosegljiv praktično vsak delček dežele.

Zadnja potovanja pa izbiram iz svojega seznama “Krajev, ki jih moraš obiskati v tem življenju”. Pri čemer številni popotniški blogi, ki jih prebiram v prostem času, socialna omrežja in enostaven dostop do informacij, to listo vsakodnevno podaljšujejo.

Kaj počnete, ko ste doma?

Hodim v službo, poleg tega pa kot popoldansko dejavnost poučujem plavanje. Svoj prosti čas skoraj brez izjeme preživim športno – v zgodnjih jutranjih urah, še pred sončnim vzhodom, me lahko srečate na Šmarni gori, v poznih jutranjih urah na kolesu na poti v službo, pozno zvečer pa v fitnes dvorani, trim stezi Rožnika ali pa ponovno na Šmarni gori.

Moja velika strast pa je pohodništvo oz. gorništvo, zato so vikendi skoraj brez izjeme rezervirani za gore.

Na kakšen način si financirate svoje poti?  

Od pričetka srednje šole do konca študijskega obdobja sem finančna sredstva pridobivala s študenskim delom – poučevanjem plavanja. Ob relativno majhnem časovnem vložku sem lahko prihranila dovolj za samostojno financiranje potovanj. Trenutno imam redno zaposlitev, poleg tega pa še vedno opravljam popoldansko dejavnost poučevanja plavanja.

Težava večine popotniških duš je verjetno ta, da v obdobju, ko imaš časa za potovanja na pretek – npr. študijska leta – nimaš dovolj finančnih sredstev oz. so ta zelo omejena. Ko pa finančne ovire postajajo vedno manjše, časovne pridejo toliko bolj do izraza.

Pred kratkim ste se vrnili s Kitajske. Kaj ste si tam ogledali in na kakšen način ste se lotili načrtovanja poti?

Pred vsakim potovanjem dobim ogromno vprašanj v smislu “Ali imaš že vse splanirano, rezervirano itd?”, moj odgovor pa je na začudenje mnogih vedno “Še nič”. Že pred nakupom letalske karte pogledam znamenitosti, ki jih želim na destinaciji videti; z načrtovanjem samega potovanja (transport, nastanitve, druge znamenitosti) pa v resnici pričnem šele v trenutku, ko se vkrcam na letalo in odprem Lonely Planet.

Na potovanju po Kitajski – deželi razdalj, zmajev in cesarjev, tisočerih stopnic, angleško negovorečih prebivalcev in otrok – ti so praktično povsod! – sem si ogledala Peking, prehodila Veliki Kitajski zid, občudovala Glinene vojščake – Xi’an, se povzpela po smrtonosni poti gore Huashan, z bambusom hranila pande – Chengdu, vrhunec potovanja doživela na t.i. planetu Pandora iz filma Avatar – Zhangjiajie national park, prehodila gričevja kitajskega krasa – Guilin, Yangshuo, Xianpong, potovanje pa zaključila v mestu, ki dejansko nikoli ne spi – Hong Kong. Predvsem pa sem na potovanju ogromno časa preživela na vlaku, saj so razdalje med kraji res ogromne.

Kaj vas je v tej državi najbolj navdušilo? In česa iz kitajske kulture ne bi želeli prenesti v svojo?

Zagotovo je bil to Zhangjiajie national park, kamor se bom v prihodnje še vrnila. Ob pogledu na gore imaš dejansko občutek, ko da te plavajo – v filmu Avatar so poimenovane Floating mountains – plavajoče gore. Kot bivšo plavalko pa me ta občutek verjetno precej pomirja.

Iz kitajske kulture v domačo kulturo ne bi želela prenesti nedostopnosti oz. nezavedanja svoje okolice, ki je pri vzhodno azijski kulturi verjetno posledica obsedenosti z mobilnimi napravami. Prav ironično je, ko ob prihodu v hostel na pomoč receptorke lahko samo upaš, saj se ravno takrat na njenem mobilnem telefonu predvaja nekaj nadvse zanimivega.

Uuu in pa stranišča na štrbunk (smeh).

Konec lanskega leta ste obiskali tudi Jordanijo, deželo, ki je zadnjih nekaj let postala prava Instagram uspešnica. Po čem vam najbolj ostaja v spominu 

Petra – “roza-rdečkasto mesto, staro pol toliko kot čas”, je prav gotovo svojevrstno doživetje. Mesto je dostopno skozi dober kilometer dolgo sotesko-Siq, ki za arhitekturo v mestu, kar zadeva fotogeničnosti, prav nič ne zaostaja. Petra je simbol Jordanije in njena najbolj obiskana turistična destinacija, zato je o trumah turistov verjetno škoda izgubljati besede. Se pa najdejo kotički, kjer lahko v samoti ob pogledu na mesto doživiš tisto pravo energijo Nabatejskega kraljestva.

Poleg tega pa mi bo ostalo v spominu tudi kampiranje z beduini v puščavi Wadi Rum. Ponudba: 11 kamel – od katerih je ena v zadnjih 3 letih nepremagljiva v kameljih dirkah, kar družini, ki si jo lasti, prinaša ogromne zaslužke – v zameno za poroko in pa humus in falafli v vsakem obroku dneva.

Česa tam ne smemo spregledati?

Zakladnice Petre – kar pa bo verjetno zelo težko, saj se večina v Jordanijo odpravi prav zaradi ogleda te znamenitosti iz seznama Unescove zaščite. Entuziasti starih filmov enostavno morate obiskati Wadi Rum, ki je prav tako vpisan v Unescov seznam svetovne dediščine. In pa plavanje v mrtvem morju – ko tudi plavalci pričnejo dvomiti o svojih plavalnih sposobnostih.

Kako je z načrtovanjem potovanja po Jordaniji in kako kompliciran/enostaven je transport po državi?

Za transport po državi smo rentali avto, saj je v primeru skupine 3-4 popotnikov to daleč najudobnejša, najhitrejša in tudi najcenejša oblika transporta. Po državi vodita praktično le dve glavni cesti, King’s road (magistralka) in pa Highway (avtocesta), ki sta poleg tega dobro pregledni in primerno vzdrževani.

Obiskali ste tudi Tajsko in Kambodžo, posebnost teh dveh potovanj pa je bilo to, da ste se ne pot odpravili čisto sami. Katere so prednosti in katere slabosti solo potovanj in zakaj bi moral na takšen oddih vsak vsaj enkrat v življenju? 

Solo potovanje se mi zdi eden izmed najboljših načinov spoznavanja tujih krajev, kulture in ljudi. Ker poleg tebe ni prijatelja ali partnerja, s katerim bi razpravljal o vsakodnevnih težavah vsakdanjega življenja, se lahko popolnoma zliješ s kulturo, domačini, kar vsekakor izboljša izkušnjo obiska neznanega kraja. Ko gre vse (ali pa nič) narobe, si prepuščen samemu sebi, kar okrepi samozavest in osvobaja misli.

Zakaj vsaj enkrat v življenju? Ker začutiš neizmerno svobodo; veliko več je dogajanja in novih poznanstev, ker si bolj dostopen oz. prisiljen do spoznavanja drugih ljudi; ker lahko počneš točno tisto, kar ti tvoje srce poželi.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Seveda, le preko stikov z domačini lahko doživiš izkušnjo, ki jo tipičen turist nikoli ne bo deležen, pa naj bo to voznik avtobusa, osebje v hostlu oz. guesthouse, naključni ljudje na ulici ali pa drugi popotniki.

Najbolj so mi prirastli k srcu na Tajskem, morda tudi zato, ker sem imela zaradi solo potovanja, prav tam največ stika z lokalci. Z razlogom se imenuje “dežela nasmehov”.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Absolutno ne. Spomini zbledijo, fotografije pa ob pomoči sodobne tehnologije na srečo ne.

Kakšen tip popotnika ste?

Sem precej nemirna. Ne maram poležavanja, najmanj pa tistega na plaži ali v senci borovca s knjigo v roki. Ne predstavljam si potovanja, kjer bi bila v 2-3 tednih samo na plažah (četudi vsak dan na drugi) in v morju. Iz meni neznanega razloga se v morski vodi ne počutim prav dobro, sem si pa precej fascinantnih tropskih koralnih grebenov s pomočjo maske in plavutk vseeno ogledala.

Popotniško destinacijo in samo pot poskušam načrtovati tako, da je mešanica vsega – narave, zgodovine in kulture, predvsem pa dinamike.

Kar zadeva backpackinga in finance – za transport po destinaciji večinoma uporabljam javni prevoz, jem lokalno oz. ulično hrano, spim v guesthouse-ih/hostlih/nizkocenovnih hotelih in ne pijem alkohola. Okvirno za 3 tedensko potovanje tako odštejem okoli 1200 eur vključno z letalsko karto, zavarovanjem, transportom do letališča …

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Raziskujte po svoje! Popotniški vodiči so sicer super pomoč, a najboljše spomine pišejo spontane odločitve in neraziskani kotički.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

V Peruju je to zagotovo Cheviche – marinirana riba v soku marakuje oz. čiči, fermentirani pijači iz koruze, postrežena s kuhano koruzo, rižem, zelenjavo, krompirjem, čebulo, itd. Ker gre za tradicionalno jed, katere korenine segajo več kot dva tisoč let v preteklost, jo na vsakem delu države pripravijo in servirajo na malce drugačen način, odvisno od naravnih danosti.

Na Tajskem je svojevrsten presežek Pad Thai (praženi riževi rezanci z zelenjavo, sojinimi kalčki in arašidi) in Sticky rice with mango – za sladkosnede. Na indonezijski Javi pa Nasi Goreng, ki je “smoothie” različnih kultur – riž so v Indonezijo prinesli indijski mornarji, čili portugalski raziskovalci, postopek praženja hrane izvira iz Kitajske, kuhanje jajc pa naj bi bila stvar nizozemskih trgovcev.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Težko bi izpostavila najbolj neprijetno, ker so vse izkušnje oz. pripetljaji del potovanja, zaradi česar večinoma le-ta postanejo še bolj zanimiva in adrenalinska. Od komunikacijskih težav – med zadnjimi je Kitajska, kjer angleško govorečo populacijo težko najdeš, do zamud leta oz. prevoza, napadov divjih živali, itd.

Izredno moteč dejavnik na potovanjih pa mi predstavljajo trume turistov. Zavedam se, da sem del turizma tudi sama, še posebno na turistično najbolj priljubljenih destinacijah, vendar se trudim, da s svojo pojavo ne škodujem naravi, okolju in ljudem …

Menim pa, da je človeško brezbrižnost, želja po najlepših in najatraktivnejših fotografijah pripeljala do skrajne meje – če izpostavim ljudi, ki lokalne/divje živali hranijo z raznimi čipsi, piškoti, čokolado …, do ignoriranja pravil v nacionalnih parkih, kje se sme hoditi in kje ne.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih? 

Da smo nekakšne osebe, ki smisel življenja iščejo v tujih deželah in kulturi. Zame to ne drži, saj si življenja v tujini ne predstavljam. Potovanja me notranje izpopolnjujejo, saj si z njihovo pomočjo širim obzorja.

Predvsem pa ljudje za backpackerje oz. low buget popotnike zmotno menijo, da smo nekakšni adrenalinski odvisniki in pustolovci, ki potujejo le po deželah polnih umazanije, spijo med mrčesom in pajčevinami, jejo na tleh z rokami … Čeprav tudi to včasih ni daleč od resnice (smeh). V nekaj tednih življenja v objemu druge kulture in svetu neznanega, se vsakokrat znova zaveš, da je življenje doma zelo enostavno, zaradi življenja v t.i. coni udobja pa smo ljudje vedno manj pripravljeni za karkoli potrpeti oz. se potruditi, pa četudi to vključuje najlepši sončni vzhod, najlepši razgled …

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Sreča ni v stvareh, ampak dogodivščinah.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Dostopnost, kratke razdalje, čist zrak in pitno vodo, ki priteče iz pipe.

HITRIH 5:

Najljubša država: Slovenija. Od popotniških držav pa še vedno (in verjetno vedno) Peru.

Najljubše mesto: New York in Bangkok.

Najljubša kulinarika: Cheviche (Peru), nasi goreng (Indonezija), pad thai (Tajska), sticky rice z mangom (Tajska), king coconut (Šrilanka)

Naljubši način transporta: Vlak in kolo.

Najljubši jezik: Po nekaj tednih potovanja je slovenščina kot pravi balzam za ušesa; sicer pa mi arabščina zveni čudovito.

Foto: Urša Longar/arhiv

Urši in njenim dogodivščinam lahko sledite tudi na Instagramu (tukaj).

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

Slovenka Ana, ki je ljubezen našla med Anglijo in Malezijo

Tokrat mi je svojo zgodbo zaupala Ana Aškerc, ki bo svojemu priimku kmalu dodala še partnerjevega. Njen trimesečni skok v London se je zavlekel v nekaj let, Otok pa je postal njen novi dom. Tam je našla tudi ljubezen, ta pa jo je pripeljala še v Malezijo, kamor skoči na obisk vsaj dvakrat na leto. Kdo je torej Ana?

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Moje ime je Ana in že nekaj let živim v Veliki Britaniji – v Londonu. Uživam v spoznavanju novih kultur in ljudi, sem velika ljubiteljica živali, zanimam se za etično modo in cruelty-free življenski slog, ki je še posebej v Londonu zelo dostopen. V tem velemestu tudi uživam v odkrivanju novih restavracij in druženju s prijatelji. K sreči let do Slovenije traja manj kot 2 uri, zato pogosto obiščem družino in prijatelje doma.

Kje smo vas ujeli tokrat?

Trenutno sem v svojem stanovanju blizu Notting Hilla in nesrečno pogledujem skozi okno, ker imamo že nekaj dni pravo turobno londonsko vreme.

London je vaš dom že nekaj let. Kaj vas je odneslo tja in zaradi česa ste tam ostali?

Študij v Ljubljani mi ni ustrezal, zato sem se odločila, da si vzamem 3 mesece počitnic in odletim v Veliko Britanijo, da spoznam še drug svet in izboljšam svoje znanje angleščine. Ti trije meseci so se kmalu spremenili v nekaj let, saj, kljub temu, da sem zelo navezana na domače in prijatelje, nisem bila pripravljena na dokončen odhod domov – v Slovenijo. London ima takšno posebno energijo, ki kar vleče nazaj.

S čim se tam ukvarjate?

Trenutno se ukvarjam z marketingom, zelo rada se učim in izpopolnjujem v novih stvareh, tako da si karierno pot puščam še malo odprto.

Vaš partner je Malezijec in Britanec, ki je živel že po vsem svetu. Kako pogosto obiskujeta Malezijo?

V Malezijo potujem nekje dvakrat na leto, Jeff Ian potuje trikrat na leto. Oba sva zelo navezana na domače, tako, da rada skočiva na obiske.

Kaj vas je v tej državi najbolj navdušilo?

Hrana! Malezijci so zelo ponosni na svojo kulinariko. Okusi njihovih tradicionalnih jedi so izjemni! Imam veliko srečo, da je moja tašča odlična kuharica, ki nas rada razvaja za kosilo in večerjo.

Česa tam ne smemo spregledati?

V Penangu mi je najljubša hoja po Penang Hillu, kamor se odpelješ z neke vrste vzpenjačo. Zgoraj je malo bolj svež zrak in na voljo je precej aktivnosti, zanimivih tudi za turiste. Možen je tudi daljši sprehod skozi džunglo oziroma The Habitat, kjer je na voljo tudi zipline med džungelskimi drevesi.

Entopia je nekakšno zavetišče za redke vrste metuljev, kjer imaš občutek, da si zakorakal v pravljico. Ko vstopiš, se znajdeš v ogromnem prostoru, obdanem s tisoče metuljev. Ta del obožujem, ni pa mi všeč drugi del Entopie, saj spominja na živalski vrt za plazilce – sama sem proti zapiranju živali v majhne prostore in si želim, da ta del ne bi obstajal. Zelo zanimiv je tudi obisk starega dela mesta George Town, kjer so še vedno tradicionalne hiše. Seveda bi priporočala tudi Petronas Towers v Kuala Lumpurju in pa obisk zavetišča za slone, ki je nekaj ur vožnje z avtom stran od Kuala Lumpurja. In še bi lahko naštevala.

Kako je z načrtovanjem potovanja po Maleziji in kako kompliciran/enostaven je transport po državi?

Osebno nimam izkušenj z javnim prevozom. Po Maleziji se vedno vozim v avtu. Tam so vozniki precej agresivni, zato sama nikoli ne sedem za volan. Z veseljem potujem kot sopotnica in skrbim za glasbo – to je moja zadolžitev (smeh). Iz Penanga do centra Kuala Lumpurja je približno štiri ure z avtom in slaba ura z letalom. Na voljo so tudi hitri in počasnejši vlaki med Penangom, Kuala Lumpurjem in tudi Singapurjem. Seveda imajo tudi taksije in Uber.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

V Maleziji sem ves čas z lokalnimi prebivalci. Jeffovi starši radi prirejajo zabave in večerje, tako da sem spoznala že ogromno novih ljudi, tako stalnih prebivalcev, kot tistih, ki so se kasneje preselili v Malezijo. Teh ni malo. Ne bi mogla izpostavit le enega predela, kjer so mi najbolj prirasli k srcu. Vsak človek je po svoje zanimiv in rada slišim o njihovih zgodbah, izkušnjah in pogledih na svet.

Glede na to, da vam je malezijska kultura blizu, katere stvari, ki so njim običajne, so za Slovence nenavadne in obratno?

Morda ne ravno nenavadno, mi je pa zelo všeč, kako uspešno se prepletajo različne kulture. V isti ulici so mošeja, katoliška cerkev, budistični tempelj, indijski tempelj, pa še kakšna vera se najde. Všeč mi je, kako strpni so eden do drugega. To je sicer bolj značilno za otok Penang, kot za celo državo, ki se po regijah precej razlikuje.

Malezijski otok Penang je priljubljena dopustniška točka tudi med številnimi Slovenci. Kaj moramo o njem vedeti pred obiskom?

Da je lahko zelo vroče! Sama čez dan najraje ostajam notri, pod klimo. Otok ima tudi lepe plaže, nekatere bolj skrite od drugih. Dobro se je izogniti deževnim sezonam, ki prinesejo hude padavine. Osebno imam zelo rada to obdobje, a če si v Penangu le kakšen teden ali dva, verjetno ni najbolj prijetno.

Kaj na otoku najraje počnete, ko pridete na obisk?

Družim se z lokalnimi prebivalci in Jeffovo družino, radi gremo peš do Botanical Gardens in Youth Parka, kjer so na voljo telovadne opreme na prostem. Radi tudi hodimo do bližnjega hriba, kjer se nam med hojo pogosto pridružijo tudi divji psi in opice pa še kakšen komar. Z Jeffom se rada voziva ob plažah z odprtimi okni in uživava ob glasbi in morskem zraku. On ima še vedno v Maleziji svoj vintage avtomobil iz 70ih let, s katerim se zgodaj vsako jutro zapelje po otoku, včasih se mu pridružim sama, včasih pa njegov oče. Najraje pa seveda tudi jem!

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom? 

Spoznajte se z domačini, ki so večinoma zelo prijazni, uživajte v novi hrani in okusih in ne pozabite na kakšno tableto, ki bo prišla še kako prav, če pride do manjše zastruptive s hrano ali vodo. Nikoli ne veš …

Alfa Romeo 2000 GTV, letnik 1974, s katero se vozita po Penangu.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Tempeh pripravljen na tradicionalen malezijski način s kurkumo in soljo, rahlo popečen v olju. Jackfruit tacos, ki jih rada jem v bližnji londonski restavraciji Farm Girl na Notting Hillu. Vsa hrana, ki sem jo poskusila v Singapurju. Že nekaj let sem veganka in v Singapurju sem hodila le po veganskih restavracijah. Ne vem, kaj tam dajejo v hrano, ampak vsak obrok je bil božanski! VeganBurg v Singapurju je tudi ena izmed najljubših restavracij Paula McCartneyja.

Pa tiste, ki jih moramo poskusiti v Maleziji?

Durian, sadež, ki tako smrdi, da je prepovedan v javnih prostorih, a je zanimiva izkušnja, ko ga poskusiš. Nekateri ga obožujejo, nekateri ga ne prenesejo. Sama spadam v drugo skupino. Kuih koci, putu mayam, cendol, kakršnokoli sladico, ki vsebuje pandan in še in še.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Pred nekaj leti sva z Jeffom na poti iz Botanical Gardens naletela na divjo psičko, ki ji je manjkal spodnji del prednje tačke. Rana je bila zelo sveža in videla se je kost. Skušala sva ji pomagati, a je nisva uspela ujeti. Poklicala sva bližnje zavetišče za pse, ki ga vodijo prostovoljci. Po nekaj dneh jim je končno uspelo uloviti psičko, ki so jo ves čas obdajali in varovali drugi divji psi. Odpeljana je bila k veterinarju, kjer so ji pomagali. Kasneje sva šla z Jeffom do zavetišča, kjer sva pomagala sprehajati tamkajšnje pse. Slaba izkušnja je imela lep konec, a me še danes stisne, ko se spomnim njene tačke.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja in življenje v tujini?

Ko sem bila mlajša, sem mislia, da po celem svetu živijo tako, kot v Sloveniji. Ko sem odšla v tujino, sem ugotovila, kako zelo različne so si kulture in načini življenja. Vsa ta leta v tujini so me naučila tudi, da sem lahko zelo hvaležna, da prihajam iz tako čudovite zelene dežele kot je Slovenija.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Tiste male skrite kotičke neokrnjene narave, ki jih jemljemo za samoumevne. Pa tudi vreme v Sloveniji mi je najbolj všeč.

Se boste kdaj vrnili v deželo pod Alpami?

Ja, čez nekaj let se defenitivno želim vrniti. Če ne v Slovenijo, pa vsaj v katero izmed okoliških držav.

HITRIH 6

Najljubša država: Povsod je lepo, a doma je najlepše: Slovenija! Predvsem v pomladanskem in zgodnjem poletnem času, ko se zunaj slišijo črički in se na nebu vidijo zvezde.

Najljubše mesto: London.

Najljubša plaža: Katerakoli s kristalno čisto vodo in senco v bližini.

Najljubša kulinarika: odvisno od dneva, nimam najljubše.

Naljubši način transporta: Avto.

Najljubši jezik: Angleščina.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

Kam z mulcem: “Zmotno je mišljenje, da so potovanja za majhne otroke breme in stres ter da nimajo nič od tega”

Čeprav Slovence marsikdo in marsikdaj označi za narod, ki gre na dopust najdlje do Savudrije, smo v resnici precej radi po svetu. Raziskovalni duh se ne umiri niti, ko se nam pridružijo otroci. O tem, kako je po svetu potovati z malčki, smo se pogovarjali z Ivo, soustanoviteljico bloga Kam z mulcem, ki se osredotoča prav na potovanja z mulci – po Sloveniji, k sosedom ali kam dlje.

Z Vandraj se je pogovarjala Iva, ena od soustanoviteljic bloga Kam z mulcem, ki z družino od leta 2015 živi v Nemčiji, v bližini Kölna. Čeprav zelo radi raziskujejo Nemčijo, je njihovo srce še vedno v Sloveniji. In tako obojestransko promovirajo lepote obeh dežel. Kdo torej ustvarja njihov blog?

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Blog Kamzmulcem.si sestavljamo 4 aktivne mamice, združene z namenom, da spodbudimo starše, da se podajo na potep z mulci. Pa naj bo to le kratek izlet ali doživetje v Sloveniji, skok čez mejo ali daljše potovanje na drugi konec sveta. Menimo namreč, da je aktivno preživljanje časa z družino najbolj donosna naložba za življenje.

Kolikšen del leta preživite na potovanjih in kako izbirate naslednjo destinacijo?

Ker smo vse mamice zaposlene, nam potovanja večinoma narekuje razpoložljiv dopust ter dela prosti dnevi. In seveda šolske obveznosti. Tako imamo ponavadi letno eno večje potovanje ter nekaj krajših oddihov, ali v Sloveniji ali v sosednjih državah. In seveda čimveč aktivnih vikendov, ponavadi na morju. Destinacije izbiramo največkrat glede na naše interese, kjer smo lahko na nek način aktivni. Tako so ponavadi destinacije mešanica spoznavanja nove kulture, športnih aktivnosti ter doživetja narave. Imamo pa vse že kar izdelano svojo “bucket listo”, za vsaj nekaj let vnaprej.

Kako se je vaš slog potovanj s prihodom otrok spremenil?

Težko rečem, da smo spremenili slog potovanj, vsekakor pa prilagajamo tempo potovanj različnim starostnim obdobjem naših otrok. Vedno pa upoštevamo nekaj varnostnih pravil. Vselej se zavarujemo, se pozanimamo o varnostnih razmerah na željeni destinacij ter tudi predvidimo, da je v bližini, kjer bivamo, bolnišnica. Z družino doslej nismo potovali kam, kjer bi moral biti otrok cepljen proti več stvarem. Radi gremo nekam, kjer je toplo, zagotovimo si dovolj udobja – povečini bivamo v apartmajih, velikokrat pa smo tudi odprti za nove izkušnje. Letos se bomo naprimer na potovanje po Grčiji odpravili z avtodomom. Pazimo, da pot in potovanje nista prezahtevna. Tja, kjer so razmere v državi negotove, ne gremo. Vedno imamo tudi plan B.

So pa potovanja z otroki nam vsekakor veliko boljša! Ko potuješ sam, si po navadi osredotočen na to, kar najraje počneš, za preostalo pa si (pre)pogosto slep. Z otrokom postaneš pozornejši na veliko več stvari: iščeš, kaj bi mu lahko pokazal, kaj bi lahko bilo zanimivo zanj, pozornejši si na lokalne posebnosti, od hrane do naravnih lepot; tako tudi sam doživiš več. Ni pa vedno vse Instagram trenutek, temveč so vmes tudi manj prijetni trenutki.

Kaj bi svetovali mladim družinam, ki si ne upajo v svet z naraščajem?

Novopečenim staršem vedno priporočamo, da si kot prvo destinacijo izberejo evropsko destinacijo, kjer so standardi podobni našim in kamor pot ne traja dlje kot nekaj ur. Najbolj pomembno pa je, da se starši odpravijo tja, kjer se počutijo varno in udobno ter uskladijo želje z vsemi družinskimi člani. Le tako bo počitnikovanje sproščeno, zabavno in polno nepozabnih trenutkov.

Kako dolgo ustvarjate svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

Ravno januarja smo praznovale svojo 4. obletnico. Vse štiri ustanoviteljice se poznamo z viške gimnazije in vse štiri smo rodile prvega otroka ob približno istem času. Tako je pogovor ob neki priložnosti nanesel na to, da pogrešamo nasvete, kam z otrokom, bodisi na kavo, v kakšen lokal, kam, kjer imajo igrala, bodisi na izlet. Takšnih informacij ni bilo zbranih na kupu in zato smo se tega lotile same.

Ker smo vse štiri že pred rojstvom otrok precej potovale in smo želele to ohranjati tudi z otroki, smo sklenile z blogom spodbuditi tudi druge starše k potovanjem. A kmalu smo ugotovile, da slovenske družine najbolj zanima potepanje po Sloveniji, kratki izleti – marsikomu se zdijo po­tovanja z majhnimi otroki v bolj oddaljene države preveč zapletena, pa tudi vsakdo si jih ne more finančno privoščiti; zato smo začele vse štiri temeljito raziskovati Slovenijo in objavljati različne izlete po njej. Sama sem z otrokom in zaradi bloga spoznala precej kotičkov, ki jih sicer verjetno ne bi. A potovanja v bolj oddaljene države ostajajo pomemben del bloga, pa četudi navdušimo za kakšno potovanje samo peščico družin.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vašem blogu?

“Kje naj mulc praznuje rojstni dan v Sloveniji”. Ta ima več kot 90.000 branj na naši spletni strani in je tudi na prvem mestu, ko na google iščete ideje praznovanj. Nasploh so raznovrstni seznami pri nas izredno brani in tudi kar malo pričakovani. Tako je npr. na 2. mestu branosti seznam “12 naravnih kopališč v Sloveniji”, ki so ga povzemali tudi večji slovenski portali. Tudi ta ima nad 70.000 branj.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Na vsakem potovanju se trudimo čimbolj vživeti v lokalno živjenje, kar pomeni, da koristimo tudi javne prevoze, odkrivamo lokalna igrišča, radi obiščemo lokalne tržnice ter preizkušamo njihove specialitete. Na večini potovanj so lokalni prebivalci izredno prijazni do družin z otroki, zato res težko izpostavim eno državo. Je pa dejstvo, da je v državah, kjer imajo najmanj, nasmeh najbolj pristen.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Težko. Predvsem zato, ker potem vtise potovanj tudi strnemo v zapise, najprej za družinske spomine, potem pa tudi za vse naše bralce. Priznamo pa, da zelo paše, ko za nekaj dni odložimo telefone in nujo slikanja trenutkov.

5 stvari, ki jih najprej spakirate?

Odvisno od destinacije in za koga. Drugače pa: potni listi, bančna kartica, potovalna lekarna, fotoaparat, telefon in polnilci.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Predajte se lokalnemu življenju na destinaciji in ne poskušajte spreminjati navad ljudi. Našim otrokom pa poskušamo približati moto: “Take nothing but memories, leave nothing but footprints”.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Odkar potujemo z otroki, pa pravzaprav še nismo doživeli kaj res neprijetnega, razen kdaj pa kdaj kakšen obisk zdravnika. Trkamo, da tako tudi ostane. Še najbolj neprijetne so meni zamude letov, saj ti kar malo uničijo dnevni ritem otrok, sploh če so ti mlajši.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da potrebujemo za na pot veliko denarja in da moramo iti daleč, da kaj resnično doživimo.

Pa o potovanjih z otroki?

Da so potovanja za majhne otroke breme ter stres in da otrok nima nič od potovanj. Marsikatera mamica me je že vprašala: Zakaj bi šel z majhnim otrokom na potovanje, saj nima nič od njega! Ko je zelo majhen, verjetno res ne, oziroma … Ima. Ob sebi ima zado­voljne, srečne starše. In ob takšnih starših bo zadovoljen tudi otrok. Ko malce zraste in ko že doživlja potovanja, pa se mi zdi dragoceno, da spoznava svet, njegovo raznolikost, drugačnost. In da je zato odprt, do novih stvari, do ljudi.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Izpostavila bi jih pet: Potrpežljivosti, prilagodljivost, hiti počasi, sprejemanje ljudi in lokalnih navad, ceniti svojo domovino in vse, kar nam le ta nudi.

Kdaj bloganje iz hobija preraste v posel?

Potrebovale smo okvirno 1 leto, da so se začela sklepati prva plačljiva sodelovanja. Tudi sedaj, po 4 letih, je blog v prvi vrsti naš hobi in želja po spodbujanju staršev, da raziskujejo okolico in svet z otroki. Lahko pa si z njim tudi že povrnemo kakšen strošek tega našega raziskovanja.

HITRIH 7

Najljubše potovanje: Roadtrip po Južni Afriki

Najljubša država: Slovenija, od tujine Italija

Najljubše mesto: Ljubljana, od tujine Amsterdam

Najljubši izlet v bližini: Rožnik

Najljubša plaža: Le Morne (Mavricij)

Najljubša kulinarika: riba in vino

Naljubši način transporta: avto in kolo

Najljubši jezik: španščina (čeprav je ne znam)

Blogu Kam z mulcem in dogodivščinam štirih družin lahko sledite TUKAJ, pa tudi na Facebooku in Instagramu.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

PREBERITE ŠE:

Slovenka Katja, ki potuje s sedemletnim sinom: “Tu in tam pade kakšna pripomba, da sem nora, ampak bolj za hec kot za res”

Eva Jurko, ki živi v New Yorku: “Spomnim se, da sem zadnjo noč pred odhodom na tihem prosila, da let odpovejo.” #intervju

Čeprav je Slovenija čudovita dežela, se veliko mladih odloči, da bo življenjske priložnosti poiskalo drugje po svetu. Tako v rubriki Vandraj Insider vsak teden klepetamo z mladimi, ki živijo v tujini. Danes pa klepetamo s simpatično Evo Jurko, ki se je že pred leti odločila slediti svojim sanjam in se odločila za šolanje za igralski poklic čez lužo.

Preberi več

Vandraj insider, Anja Jeke: Odločitev za selitev v Berlin je prišla nenadoma in je ena boljših v tem življenju

Tokrat smo v družbi Anje Jeke, Slovenke, ki tam tudi živi in dela, raziskovali nemško prestolnico – Berlin. Tam je ostala po študiju, si našla službo v mednarodnem podjetju, ki se ukvarja s finančnimi storitvami in se naravnost zaljubila v mesto priložnosti, kot opiše Berlin. V tokratnem Vandraj insiderju smo se v Anjini družbi sprehodili po mestu in odkrivali njene najljubše kotičke. 

Kako bi se opisali tistim, ki vas še niso spoznali?

Nisem ekstroverterana, a vseeno komunikativna, rada pomagam in se trudim, da se ljudje ob meni počutijo prijetno. Moja vrlina je predvsem predanost, bodisi delu, družini, prijateljem in slabost, da sem tudi izredno kritična predvsem do sebe. Obožuem svoj dom, naravo, svojo pasjo ljubezen, sprehode z njim, kavico na svojem balkonu in moje vsakodnevne navade, ki me osrečujejo. Prav tako sem močno navezana tudi na svojo družino in prijatelje. Še pred leti sem bila oseba, za katero si nihče (predvsem jaz) ne bi mislil, da se bom premaknila iz svoje cone udobja in šla v tujino. Odločitev je prišla nenadoma in je bila ena izmed boljših, ki sem jih naredila v svojem življenju.

Kaj in kdaj vas je odneslo v Berlin?

Glavna odločitev je bila predvsem zaradi študija in pa seveda želja po spremembi in mednarodni izkušnji. Prav tako pa sem si želela izboljšati jezikovne spretnosti.

S čim se tam ukvarjate/preživljate?

Na začetku sem samo študirala, zdaj pa delam v multinacionalnem podjetju, ki se ukvarja s finančnimi storitvami v IT oddelku.

Torej je to vaš drugi dom?

Absolutno! Jaz mu rečem kar prvi, ker še nikoli do zdaj nisem sama živela.

Imamo v Sloveniji kaj takšnega, kar tam pogrešate? 

Čeprav ne hodim pogosto v hribe, jih tukaj res pogrešam, saj ni niti malo višjega hribčka, ki bi bil blizu.

Kaj je najboljše, kar ste odnesli od življenja prek meje?

Samostojnost, samozavest in boljše se soočam z nepričakovanimi situacijami.

Vas kdaj ujame domotožje? 

Domotožje niti ne, ampak pogrešam družino, kužka in prijatelje. Predvsem, kadar kdo pride na obisk, imam po odhodu pardnevno depresijo (smeh).

[O mestu:]

Kako bi opisali Berlin? 

Mesto priložnosti. Zdi se mi, da je v Berlinu mogoče prav vse in da se za vsakogar najde nekaj, kar bi mu bilo všeč.

Pa tamkajšnje ljudi?

V mestu je mnogo tujcev/priseljencev. Na obrobjih jih je malenkost manj. Slednji so izredno odprti zgovorni in dostopni. Berlinčani pa so po mojih izkušnjah malenkost bolj zadržani in težje sprejmejo ljudi v svoj krog, ravno zato, ker je toliko priseljencev. V splošnem pa se mi zdi, da so vsi zelo sproščeni in sprejemljivi. Prav taka se mi zdi tudi njihova moda.

Katera je najbolja nadležna stvar mesta?

Velikost. Kamorkoli se odpraviš traja eno uro. Ampak se s časom tudi na to navadiš.

Mesto je najlepše …

… v avgustu in septembru, ker se odvija ogromno dogodkov, mesto je zelo živo.

Katere pa so stvari, zaradi katerih je tam vredno živeti?

Nikoli ti ne more biti dolgčas, vedno se najde nekaj, kar je vredno ogleda. Berlin je res celoten paket.

[O urbanih kotičkih kraja:]

Najljubši kotiček za sprostitev: Lokal ob reki Spree.

Najboljšo kavo potrežejo v: The Barn – Cafe Kranzler, Zoologisher Garten.

Najboljše kosilo najdete pri: Toliko je izbire, da res težko izberem le enega, ampak bi pa priporočila super mehiško restavracijo Cancun na Alexanderplatzu, normalne cene, dostopna in okusna hrana.

Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: Veganski Curry Wurst.

Najboljši šoping je: Kurfürsterdam/Ku’damm.

Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Prav pogosto me ne zanese, sem pa si jih ob prihodu ogledala mnogo. Najlbolj mi je bila všeč Alte Nationalgalerie. Je pa cel Museuminsel vreden ogleda.

Park, kjer najraje poležavate: Mauerpark, Volkspark Fredrichein, obrežje reke Spree.

Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: Berliner Mauer.

Najbolj precenjena turistična točka v mestu: Brandenburška vrata, pa ne da niso vredna ogleda, le ne zdijo se mi nekaj posebnega.

Najlepši razgled nad mesto najdemo: TV tower, PanoramaPunkt in Monkey Bar, Klunkerkranich, Reichtag Dom.

Najboljša zabava: Zame so najboljše restavracije, ki se zvečer spremenijo v klube, ampak v Berlinu res ne manjka zabave. Take in drugačne.

Najljubši festival/dogodek: Lollapalooza, preverjeno.

Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: House of Small Wonder, East Side Galery, PanoramaPunkt, Botanični vrt, Berliner Dom, Wannsee …

[Uporabno:]

Kateri je najugodnejši prevoz po mestu? 

Javni prevoz je relativno ugoden in z njim prideš prav povsod. Imajo izredno dobre povezave in z eno karto lahko uporabljaš vse vrste prevoza znotraj con Berlina.

Po centru mesta vozi javni avtobus številka 100, ki pelje mimo vseh glavnih znamenitosti. Če imaš srečo, naletiš še na dvonandstropni avtobus, ki je super za ogled ali le transport z ene točke do druge. To je tudi veliko ceneje kot turistični avtobusi. Imajo pa tudi veliko možnosti izposoje različnih prevoznih sredstev. Taksiji so relativno dragi.

Pa najugodnejša pot iz Slovenije do tja?

EasyJet ima ugodne direktne lete v Berlin.

[Plus in minus:]

Katere so prednosti in slabosti v primerjavi z življenjem v Sloveniji? 

Prednost je dostopnost vsega – hrane, aplikacij, koncertov, potovanj (iz Berlina je mogoče najti res ugodne lete), zabav, dela, študija …

Slabost pa mogoče to, da ni občutka domačnosti, ker je tako veliko mesto. In tudi narava, kot jo imamo v Sloveniji, je tu daleč stran.

Kaj pa prednosti in slabosti dela v tujini?

Res odvisno od tega, kje delaš, ampak po večini se dela veliko. Ima pa na koncu meseca to vsaj neko vrednost – plača je definitivno prednost in pa organizacija, pravila, način dela.

[Na hitro:]

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 7

Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10: Ogromno je priložnosti, predvsem, če znaš nemško, je pa seveda možno tudi brez znanja jezika, odvisno od poklica: 5

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10: Zdi se mi težje, ker je mesto res ogromno. S tujci je lažje, v nemški krog pa je kar težje priti: 8

Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): Vedno je dobro biti previden, a jaz se počutim varno. Odvisno pa je tudi od naselja: 8

Foto: arhiv Anje Jeke

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

PREBERITE ŠE: Slovenka, ki je kot prostovoljka v revnih delih Peruja otroke učila angleščino #intervju

Slovenka, ki je kot prostovoljka v revnih delih Peruja otroke učila angleščino #intervju

Živa Loparnik je mlada Slovenka, ki med raziskovanjem sveta preživi vsaj šest mesecev v letu, medtem ko ostalih šest dela in varčuje za nove dogodivščine. Potuje že od otroštva, njena najljubša pot, ki je nanjo naredila največ vtisa, pa je nedanji trip v Južno Ameriko.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Živa Loparnik in lahko bi rekla, da mi potovanja predstavljajo način življenja. Že od nekdaj sem navajena odkrivanja in raziskovanja ter doživljanja novih dogodivščin, saj smo z družino veliko potovali že od majhnega.

Za navdušenje nad potovanjem in neko obsedenost s tem lahko krivim teto Tatjano, ki me je, ko sem bila še v osnovni šoli, dobesedno poslala v svet. To je bilo moje prvo samostojno potovanje in sicer v London. Od takrat naprej se štampiljke v mojem potnem listu zbirajo z veliko hitrostjo. Zaenkrat sem obiskala 51 držav in komaj čakam, da jih na ‘spisek’ dodam se več.

Večino časa se mi na potovanjih pridruži najboljša prijateljica Lori, s katero najraje raziskujeva dežele tretjega sveta, preizkušava lokalno hrano in se druživa z domačini ter odkrivava skrite, manj turistične stvari.

Kje smo vas ujeli tokrat in kolikšen del leta preživite med raziskovanjem novih krajev?

Začuda doma, vendar že zagreto načrtujem naslednje potovanje. Za zadnja 3 leta lahko rečem, da sem v tujini preživela pol leta, ostalo polovico pa poskušala opraviti izpite in čim več delati, da sem si potem lahko privoščila potovanja. Vsako poletje se z Lori za nekaj mesecev tudi odpraviva delati v tujino, da malo zamenjava rutino. Tako sva pristali že v Londonu, na Hvaru, v Berlinu, Splitu …

Študirate turizem. Nameravate v tej smeri delati tudi po končanem študiju?

Ker še naprej želim čim več potovati, upam, da uspem najti službo, ki mi bo to omogočala. V turizmu se definitivno vidim, vendar najbrž le za določen čas, saj me neka ista rutina hitro začne dolgočasiti.

Vaš zadnji daljši izlet je bil po Južni Ameriki, kjer ste delali tudi kot prostovoljka in otroke v revnejših delih Peruja učili angleščino. Kakšna izkušnja je bila to?

Južna Amerika je na meni pustila velik vtis in lahko rečem, da je bila to moja najljubša izkušnja do sedaj. Pred potovanjem je bil to zame čisto nek drug, neznan svet, o katerem sem slišala samo mnogo stereotipov.

Da bi ta kontinent najprej malo spoznala in se naučila jezika, sem se odločila, da se prijavim kot prostovoljka. Tako naredim nekaj dobrega dela ter spoznam kulturo. Nad delom mentorja in prostovoljcev sem bila zelo impresionirana. Lepo je videti, ko nekomu pomagaš in opaziš pozitivne spremembe v njihovih življenjih. Šole v revnejših predelih so bile v zelo slabih stanjih, učiteljev ni bilo, ponekod niti osnovnih potrebščin ter elektrike in vode.

Učenje angleščine jim tako omogoča znanje novega jezika in s tem več priložnosti za delo. Priložnosti veliko ljudi ni deležnih, saj je še vedno velik del prebivalcev v revnejših predelih slabo izobražen. Izkušnja je bila zelo bogata in težko je opisati, kako dobro se počutiš, ko se enkrat fokusiraš na nekoga drugega kot le nase.

Kako ste prišli do te vloge?

Dlje časa sem iskala in razmišljala, kako lahko več časa ostanem tam. Tako sem začela preko spleta iskati razne strani, kjer so na voljo različne organizacije namenjene prostovoljcem. Glede na interes, kaj delati, in na željo, kam iti, se potem lahko prijaviš tej organizaciji, seveda če izpolnjuješ njihove pogoje. Delo ni plačano, nekaj manjšega pa je treba prispevati organizaciji, ki potem poskrbi za tvojo nastanitev in razne aktivnosti.

Na katerem kontitentu se počutite najbolj domače? Zakaj?

V Južni Ameriki. Kljub temu, da je večina držav manj razvitih, so ljudje vedno nasmejani. Povsod slišiš glasbo, vsi vedno plešejo in pojejo. Izgubi se pojem materializma in nekaj posebnega je v tej preprostosti, v kateri živijo. Je tudi izredno raznolika, ima vse od vrtoglavo visokih gora, do najlepših plaž, pa ledenikov ter deževnih gozdov in puščav. Poseben čar ji daje tudi bogata zgodovina, ter jezik, ki mi je postal zelo blizu.

Obiskali ste tudi Palestino in Izrael, ki nista čisto v vrhu tipičnega seznama krajev, ki jih želi večina ljudi odkljukati čimprej. Kakšne vtise sta pustila na vas?

Izrael je bil ena izmed redkih držav, ki me ni preveč navdušila. Mogoče sem zanj imela prevelika pričakovanja, ali pa bi se morda morala še enkrat vrniti in mu dati še eno priložnost. Mogoče tudi zato, ker sem na istem potovanju obiskala še sosednjo Jordanijo, ki je bila totalno nasprotje. Tam so bili ljudje mnogo bolj odprti in izredno prijazni, kljub revščini in pomanjkanju. Izrael je bogata država, vendar mu je kljub blišču in odlični hrani nekaj manjkalo. Palestina je bila zelo zanimiva, saj je redko videti toliko različnih ver na tako majhnem območju. Lahko bi rekla, da tam vlada nek ‘organiziran kaos’. Mogoče me enkrat pot spet zanese tja in dobim priložnost, da še malo raziščem in vidim, če me tokrat prepriča.

 Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Če bi na to vprašanje morala odgovoriti nekaj časa nazaj, bi bil odgovor zagotovo ne, si ne predstavljam. Zadnje čase pa opažam, da vse bolj ‘pozabljam’ na nenehno fotografiranje in snemanje in se izgubim ter uživam v trenutkih.

Kakšen tip popotnika ste?

Spontana in vedno na lovu za skritimi kotički, tržnicami in najboljšo lokalno hrano. Ponavadi se prej vedno malo pozanimam in raziščem, potem pa se prepustim toku in uživam kamor me pot zanese. Velikokrat se zgodi tudi, da ko pridem v določen kraj in spoznam domačine ter druge popotnike, od njih izvem za novo odročno plažo, nov čudovit razgled, ali pa skrito pot do najlepšega sončnega zahoda … Tako, da je vedno boljše pustiti odprte načrte in uživati v trenutku, kot pa slediti nekem planu, ki se potem lahko poruši, če je preveč natempiran.

Katere so najboljše plati couch surfinga, ki ga prav tako pogosto uporabljate?

Večina ljudi v couch surfingu vidi le brezplačno nastanitev (kar seveda olajša low budget potovanja). Sama pa ga predvsem vidim kot najboljši stik, ki ga lahko navežeš z lokalci in se postaviš na mesto človeka, ki živi tam.

Neprecenljivo je spoznati osebe, slišati njihove zgodbe, navade, videti način življenja in vse to izkusiti na lastni koži. Na vsakem potovanju poskušam couch surfati in zbiram nepozabne dogodivščine po celem svetu.

Prejšnji mesec v Maroku smo npr. tako iz letališča “vpadli” na tradicionalno maroško poroko z najinim gostiteljem. V Indiji smo z motorji raziskovali najlepše plaže, nato sem en dan pristala pri bollywoodskem mogotcu v razkošni vili. Naslednji teden pa spala ob hlevu pri revni indijski družini, kjer niso imeli niti vode. Nato sem odkrivala Lofoten otočke na Norveškem, kjer smo ujeli polarni sij, ter po Jordaniji organizirali kuharske delavnice in z avtom prepotovali puščavo …

Zgodb je res veliko. Nikoli ne veš, kaj dobiš, zato je še toliko bolj zanimivo. Definitivno pa to ni nek luksuz in “brezplačen hotel” kot ga na žalost v zadnjih časih vidi večina ljudi.

Ste imeli s tem že kakšno slabo izkušnjo?

Zagotovo sem kdaj pristala pri nekom, s katerim se nisem ujela tako dobro kot z drugimi, vendar slabe izkušnje hvala bogu zaenkrat še nisem imela. Izpostavim lahko le dobre, iz katerih so nastala večna prijateljstva.

Kako izbirate naslednjo destinacijo in na kakšen način načrtujete svoja potovanja?

Meni se zdi, da se moj bucket list kvečjemu daljša kot pa krajša, zato sem za destinacije odprta in večinoma gledam za ugodnimi kartami, nizko sezono in toplejšim podnebjem. Me pa bolj prepričajo druge, nam manj bližje kulture, tako da vedno poskusim izbrat kaj eksotičnega, nam bolj nepoznanega.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Naj se prepustijo okolju, se zapletejo v pogovor z domačinom, se usedejo na trg in opazujejo ljudi, ter spustijo knjigo ter vodiče iz rok ter svet doživijo skozi svoje oči in lastne prigode.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Ceviche – Peru

Muhlama – Turčija

Urs de mamaliga (nad ogljem pečena polenta, polnjena z ovčjim sirom, nekje visoko v Romunskih hribih)

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Ko sta me na ulici sredi belega dne v vietnamskem mestu Ho Chi Minh City ukradla moška na motorju. Z veliko hitrostjo sta pripeljala proti meni in z nožem odrezala torbico, ki sem jo previdno nosila tesno ob sebi.

Kaos je bil tudi kasneje, ko sva se s prijateljico odpravili na policijsko postajo, ker sva bili brez vseh stvari in vsega denarja, tam pa nihče ni govoril angleško. Policaji nama niso želeli pomagati in so naju poleg tega še osvajali.

Mogoče so med bolj neprijetnimi tudi avtobusi v Indiji, kjer po izredno slabih cestah vozniki, ki v večini primerov nimajo niti vozniškega izpita, divjajo tako, da nikoli ne veš ali boš prispel živ in zdrav na destinacijo.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da rabiš veliko denarja, če želiš potovati. Sama sem prepotovala tudi celo Skandinavijo na zelo nizkem budgetu. Vse se da, če se hoče in malo znajde. Druga zmota je strah pred neznanim, tujim svetom in razni stereotipi. Skoraj, če ne celo vsaka oseba, ki sem ji povedala, da se odpravljam v Kolumbijo, je odreagirala negativno. Da je tam zelo nevarno, da tam ni v redu in naj ne hodim tja.

Potovanje po Kolumbiji se je izkazalo za eno mojih najljubših, kjer sem spoznala izredno gostoljubne in prijazne ljudi ter doživela neskončno lepih trenutkov. Pojdi in izkusi sam ter ne verjemi vsemu, kar slišiš, si mislim od takrat naprej.

Ter pa mogoče tudi to, da so potovanja sama zabava in uživanje, saj se velikokrat zgodi, da se srečamo z raznimi izzivi in neprijetnimi situacijami.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Vse se zgodi z razlogom. Z dobro energijo in pozitivnostjo se daleč pride. Nasmeh in prijaznost sta pa tudi močno orodje. Potovanja so me naučila iznajdljivosti, novega pogleda na svet in dojemanja drugačnosti veliko bolj kot katerikoli šolski sistem. Spoznaš sebe, se naučiš ceniti. Vidiš, kaj vse imaš in da tvoji mali vsakdanji problemi niso nič. Vsaka pot, vsako doživetje in vsaka oseba te lahko nauči nekaj novega, če jim le daš priložnost. Prilagljivost in reševanje problemov ter iznajdljivost, ko ti ne gre vse po planu, znanje tujih jezikov, reševanje nepredvidljivi situacij, naštevala bi lahko še dolgo…

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Zagotovo najbolj pogrešam pitno vodo (iz pipe!) ter varnost. To je v manj razvitih državah problem, saj je stopnja nevarnosti ponekod kar visoka. Mi pa smo od doma navajeni, da se lahko ponoči mirno sprehajamo, zaidemo v kakšno samotno ulico … Takrat se je vredno spomniti, da niso vsi ljudje na tem svetu dobri ljudje, ter pa da previdnost nikoli ni odveč in da ne smeš zaupati vsakomur.

HITRIH 6

Najljubša država: Kolumbija

Najljubše mesto: Lima in Istanbul

Najljubša plaža: Playa blanca (Kolumija) in Long beach (Koh Rong, Kambodža)

Najljubša kulinarika: turška

Naljubši način transporta: letalo

Najljubši jezik: španščina

Foto: osebni arhiv/Živa Loparnik

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

PREBERITE ŠE: Slovenka, ki govori kitajsko in jo čaka plemiška korejska poroka #intervju

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.