Intervju

Islandija je lahko tudi cenovno dostopno družinsko potovanje #INTERVJU

Intervju, ,

Tjašo že dlje časa spremljam na Instagramu, kjer deli zabavne utrinke iz družinskega življenja. Najbolj pa me razveselijo prigode iz njenih družinskih potovanj. Ta so vedno preprosta, zabavna, prijetna, skromna, a hkrati neverjetna. Tjaša dokazuje, da se lahko potuje povsod. Če le malo prilagodiš navade. Tokrat je na vrsto prišla Islandija. Tjaša mi je povedala, kako jo obiskati ugodneje.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Smo družina, ki vsak razpoložljiv čas (in evro) izkoristimo, da se odpravimo na kakšen izlet, še raje na kakšno potovanje, kjer je vključeno letalo. Poizkušamo se čim več zabavat in čim manj komplicirati, kar pa nam najbolj uspe ravno na takšnih oddihih. V preteklih mesecih so za nami Islandija, Estonija, Norveška, … in povsod smo se imeli čudovito.

Zakaj ste izbrali Islandijo?

Iskreno? Ker so bile tisti trenutek zelo ugodne letalske karte. Potem smo si ogledali tudi nekaj vlog prispevkov na You tubu in odločitev, da jo gremo raziskat, je bila hitro sklepčna. Večinoma nas bolj zanimajo destinacije, kjer lahko raziskujemo naravo. Tudi sicer živimo na robu vasi ob gozdu in nas bolj vleče v naravo kot v velika mesta.

Kje ste kupili letalske karte, kje rezervirali namestitve in kje najeli avto?

Leteli smo z Wizz Airom iz Dunaja, namestitve izven Slovenije vedno poiščemo preko portala Booking ali Airbnb. Tokrat smo preko Bookinga rezervirali apartma z dvema spalnicama in velikim dnevnim prostorom, saj smo vedeli, da bomo velik del dneva preživeli tudi v apartmaju, ker je bil naš termin potovanja preko novega leta in takrat imajo na Islandiji svetel del dneva le med 10 in 15 uro. Apartma je bil oddaljen približno 1h vožnje iz glavnega mesta Reykjavík in približno 10 minut od Selfossa, malenkost bolj oddaljeni apartmaji od mest z infrastrukturo imajo običajno tudi malenkost nižjo ceno. Avto smo preko spleta rezervirali pri Blue Car Rental, po priporočilih so bili med bolje ocenjenimi, imeli so tudi možnost brezkontaktnega prevzema ključev, tako da smo jih v nekem nabiralniku prevzeli s kodo in tudi ob odhodu vrnili avto, brez da bi bili v kontaktu s komerkoli. Poleg avta smo vzeli tudi njihov prenosni wifi, čeprav spada v EU in imamo vključene podatke pri svojem mobilnem ponudniku, se nam je zdela super izkušnja saj na veliko koncih z našim sim nismo imeli signala, prenosni wifi ga je imel ves čas. Zanimivo nam je bilo tudi, da je imel avto v gumah nekakšne žebljičke, da se v primeru zasnežene in poledenele ceste še vedno varno voziš.

So cene res tako visoke kot pravijo?

Nam se ni zdelo pretirano dražje. Bili smo pripravljeni, da vstopamo eno dražjih držav, ampak so bile cene goriva in hrane v trgovini povprečno za 30% višje kot pri nas. Zato smo si seboj vzeli štručke, ki smo si jih do pekli, šampanjec za nazdravit za čez novo leto (ker je pri njih alkohol res dražji), nekaj mesnih narezkov za v sendviče, čokolešnik… potem pa se je izkazalo, da v trgovini niti ni bilo tako zelo dražje. Izstopale so cene mlečnih stvari in zelenjave ter sadja, te so pri določenih izdelkih lahko bile tudi za 3x večje. Vstopnin na naravne znamenitosti ne zaračunavajo, le če je izkušnja vodena in organizirana, takrat so skoraj vse cene med 50€ in 130€ na osebo, nekatere tudi bistveno višje (zaračunavajo na primer: voden ogled Severnega sija – pa ni nujno, da bo viden, ogled muzejev, pohodi v ledene jame, dnevni izleti, urejena kopališča…)

Kaj vas je na Islandiji najbolj navdušilo?

Raznolikost narave, Islandija ima vse! Ogromno imajo slapov, skoraj povsod kamor se odpraviš, vidiš kakšnega. Blatni tolmuni, vroči vrelci, nahajališča žvepla, para ki buta iz tal, ves čas “golden light” – svetloba kot da sonce ravno vzgaja ali zahaja, naravna topla kopališča. Zanimivo nam je bilo, da na celem otoku ni gozda, sicer je nekje malenkost več dreves na kupu, ampak so jih umetno nasadili. Skoraj cela Islandija se ogreva iz obnovljivih virov z geotermalno energijo. Med bolj zanimivimi so nam bila okrašena pokopališča, vse spomenike okrasijo z novoletnimi lučkami, enega smo obiskali in imaš občutek kot da se sprehajaš po kakšnem kampu, kjer je do vsakega šotora kup podaljškov, saj je po tleh vse prepleteno s kabli od lučk. Kamorkoli se odpraviš, so razdalje takoj okrog 100 km, dolge ravnine, z zelo malo prometa. Ves čas smo se vozili v tišini, brez prižganega radia, občudovali smo od naše tako drugačno pokrajino in uživali v mirnosti.

Kaj so tiste “must see” točke na Islandiji?

Golden circle

To je območje, kjer narediš krožno približno 250 km dolgo pot in vsebuje največ znamenitosti na enem kupu: Geysir, Slap Gulfos, Krysuvik, glavno mesto Reykjavík, kraterji vulkana, Naravni park Thingvellir kjer lahko istočasno stojimo na Severnoameriški in Evrazijski tektonski plošči.

Krysuvik

Blatne brbotajoče luže, nahajališče žvepla, para, ki bruha iz tal in obenem žvižga, … Tukaj so barve nore! Vse zemeljske možne barve se kar prelivajo po površini. Edino vonj je bolj tak po-velikonočni, saj je v zraku veliko žvepla, ki ima vonj po gnilih jajcih.

Slap Gulfos

Slap z največjim pretokom v celotni Evropi, če se morda kdo spozna na podatke, ima pretok 1000 kubikov na sekundo. Je tudi najbolj slaven Islandski slap. Nas je konkretno nazeblo na tem ogledu. Se pa z avtom pripelješ na parkirišče, ki je od pogleda na sam slap oddaljeno nekaj deset metrov. Tla so bila polna ledu, zato se za pohod še bližje nismo odločili, niti, če bi bila sama, ne bi šla, z otroki pa sploh ne.

Geysir je največji in izbruhne vsake nekaj let. V neposredni bližini je tudi Strokkur, tisti slavni iz reklame za Uncle Ben’s riž. Res je neverjetno, ko izbruhne toliko vode 15-20m, včasih mu uspe tudi 40m visoko. Ta je aktiven na približno 8 minut.

BlueLagoon

Najbolj obiskano kopališče BlueLagoon, ki je tudi na National Geographic seznamu 25 čudes sveta – voda, ima skozi celo leto prijetnih 38 stopinj, črpajo jo iz 2000 m kjer ima 40 stopinj, voda vsebuje veliko silicija, mineralov in alg. Vstopnice smo preko spleta kupili nekaj dni pred odhodom, pa so imeli že veliko dni razprodanih – saj je vstop dnevno omejen. Ves čas smo imeli kape na glavi, saj je kopališče na odprtem in nam je veter pošteno napihal obraze, da smo bili čisto rdeči v lica. V vstopnico smo imeli vključene tudi 3 obrazne maske iz silicija, alg in mineralov, privoščili smo si lahko tudi eno pijačo v baru sredi kopališča.

Sicret Lagoon

Najstarejše naravno kopališče Sicret Lagoon ima precej nižjo ceno vstopnice kot prej omenjeni, izkušnja pa je bolj pristna. Ima tako pretočni vrelec, da se celotna voda v kopališču zamenja v 24. urah. Je veliko manjši, nam se je zdela tudi bistveno bolj vroča voda. So pa zelo pripravljeni na pozabljivce in ti nudijo izposojo kopalk, rokavčkov in brisač, seveda za določen znesek.

Razbitina letala DC-3

Tu smo imeli sprehod 3,5 km v eno smer, kjer smo hodili po popolnoma ravni cesti, počutili smo se, kot da hodimo sredi črne, sicer od snega pobeljene puščave. Končnega cilja nismo videli vse dokler nismo prišli na zadnih 200m poti. Tisti dan je bil od vseh najbolj prijeten, ves čas je sijalo sonce in ni bilo vetra. Malenkost smo se zakalkulirali s časom, saj nas je na poti nazaj do avta začel loviti mrak in z njim tudi precejšen mraz. Zadnji kilometer (ali morda več) nam je popestril jok mlajše hčerke, ker jo je začelo zelo zebst in ni mogla več hodit. Takrat sva oba slekla svoje puloverje, ki sva jih nosila pod budno, da sva jo ovila in jo izmenično nosila vsakih 100-200 metrov.

Vas je kaj negativno presenetilo? Ste imeli kakšno slabo izkušnjo?

Ko smo bili na ogledu tistega območja z žveplom, smo prvič začutili potres na prostem. Presenetil nas je nenadno hrumenje in bobnenje, počutili pa smo se kot da so se nam tla vdrla za vsaj pol metra. Kasneje smo preverili in pobrskali, našli smo podatke, da smo se nahajali 2km od samega epicentra potresa, ki je bil izmerjen z magnitudo 4 po Rihterjevi lestvici, kar ni tako šibek potres. V tistem tednu, ko smo raziskovali Islandijo je bilo tam zabeleženih 18.000 potresov, ampak to za to območje ni nič nenavadnega. Bil pa je javno odsvetovan pohod na vrh ognjenika, ki je bruhal lavo nekaj mesecev pred našim prihodom.

Kako hčerki zdržita tempo potovanja? Se jima veliko prilagajate?

Na prva njuna potovanja smo se odpravili na destinacije z največ dvo urnimi leti. Obe sta bili pri njunih dveh letih že na letalu in obe zelo uživata med letom. Super je ker se jima lahko tudi na letalu povsem posvetiš, kar med vožnjo v avtu ni mogoče. Tempo ju vedno utrudi, zato nam je najbolj priročno, da si najamemo avto in med premiki skoraj vedno zaspita in se tako malenkost spočijeta. Mene je na začetku malenkost utesnjevalo potovanje z njima, ker sem vedno splanirala preveč za en dan, potem pa sem bila razočarana in imela občutek, da nismo v popolnosti izkoristili dopustniških dni. Zdaj planiram maksimalno en do dva ogleda dnevno, potem pa še nekaj kar je bolj za otroke, če pa nam slučajno uspe takrat dodajamo sproti. Moramo gledati, da ne splaniramo preveč oddaljenih točk, saj mlajša še ne prehodi daljših razdalj.

Kaj je najtežje pri potovanju z otroki?

Misliti na vse! V naprej, naprimer za cel teden v naprej. Da imamo dovolj oblačil (ali pa, če jih je možno vmes oprati), da so primerna za hladne in za tople dni. Hrana mi še zdaj dela preglavice, ko sva okrog hodila sama, sva se zjutraj najedla zajtrka in potem popoldne kosilo ali večerjo, sedaj pa mora biti zjutraj nekaj in običajno takoj, ko se odpravimo je vsaj ena že lačna, žejna, jo lulat ali kakat. Potem se približno na vsaki dve uri ta ves cikel ponavlja. Zdaj sva se že malenkost zverzirala, za seboj pripraviva sendviče in vzamemo sadje ter malenkost več pijače in gremo.

Se vam zdi Islandija primerna destinacija za družine z majhnimi otroki?

Mlajša je bila na Islandiji stara 2 leti in pol, precej lažje bi bilo, če bi bila leto ali vsaj dve starejša. Vseeno lažje zdržita mraz kot hudo vročino, edino malenkost je škoda ker nismo morali obiskati destinacij, za katere je potreben daljši pohod, Islandija ima namreč ogromno pohodniških poti. Vsi štirje imamo željo, da se enkrat vrnemo čez poletje in naredimo celotno krožno pot, okrog in okrog otoka. Je še veliko točk, ki jih nismo videli in nas čakajo za naslednji obisk: Diamond Beach, Reynisdrangar, kopanje v toplih termalnih rekah in hot tubih (Reykjadalur, Hoffell, Horgshlidarlaug, Hellulaug, Landbrotalaug), ogled kitov, nismo videli njihovih znamenitih ptičev Puffinov, Studlagil Canyon, Arctic Henge, Namafjall Hverir, kraterji Skutustadagigar, ledenik Vatnajökull, Hvitserkur, Latrabjarg, Grabrok, Deildartunguhver, pohod po ledeniških jamah…

Kje vse ste z otroki že bili? Kje vam je bilo najbolj všeč in kje najmanj?

Povsod, kamor gremo, nam je zelo všeč. Že občutek, da smo lahko ves čas skupaj, da se nam ne mudi v vrtec, šolo, službo… nas umiri in se imamo super (se tudi skregamo, pa jokamo, da ne kdo mislil, da smo ves čas nasmejani in polni energije). Skupaj smo bili še na Malti, večkrat na Sardiniji, na Kanarskem otoku Fuertaventura, v Estoniji in z avtom se na vikend izlete odpeljemo v Italijo, Avstrijo, Madžarsko in v glavni sezoni na Hrvaško.

Vaša naslednja destinacija je Norveška. Zakaj ste jo izbrali?

Gremo preizkusit, kako je preživet zimo v polarnem krogu. Tokrat si bomo prvič sposodili avtodom in tam je dovoljeno kampirati skoraj povsod (in to brezplačno), samo 150 m stran od hiš moraš biti. Radi tudi lovimo ribe, tako da si bomo poizkusili ulovit svoje kosilo. Norveška ima zelo lepo naravo in zelo je fotogenična, pa še mož se je pred kratkim navdušil nad fotografiranjem in gremo po lepe fotke. Ko sem enkrat videla Lofoten otoke, sem rekla “Sem bomo pa enkrat šli” in zdaj gremo prav tja. Seveda polagamo upe tudi na to, da vidimo Auroro – severni sij, letošnje leto napovedujejo tudi nadpovprečno število sončevih izbruhov, tako da držimo pesti za jasno vreme in potem mislim, da jo bomo zagotovo lahko videli.

Kako planirate potovanja? Kdo rezervira karte, organizira plan?

Planiramo jih vedno izven glavne dopustniške sezone (tukaj mislim na julij in avgust), ker so cene vsega občutno nižje. Velikokrat so glavni faktor finance (jaz sem bila dolgo v računovodstvu in potem vedno naredim potovalno bilanco – enkrat sva bila za 560eur 5dni na Sardiniji, vključila sem pa vse stroške, ki so nastali od trenutka, ko sva se odpeljala od doma in ko sva prišla nazaj, bencin, letalske, nočišča, hrana, vstopnine, prigrizki). Vedno mož poišče in rezervira letalske karte, avto in namestitev, jaz nimam pojma, kako to pregledati in prekalkulirati vse opcije. Jaz samo pokimam, da mi je destinacija všeč in potem mi sporoči datume. Potem začnem pregledovati instagram, youtube, pinterest, si beležit lepe destinacije v googlemap in približno razporediti po dnevih. In potem na potovanju običajno med vožnjami na instagram objavljam naše trenutke in prigode.

Kaj bi svetovali družinam, ki se odpravljajo v severne države?

Dobro se oblecite! Ne znam opisati, ampak tam se v zraku čuti mir, energija je lepa, razgledi razgibani – čudovito je… kljub mrazu!

 

Tjaši lahko sledite na njenem Instagram profilu TUKAJ. 

 

Foto: Tjaša Zavodnik

PREBERITE ŠE: Slovenka, ki je pri osemnajstih letih odšla od doma in trenutno živi na Japonskem #intervju

 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Slovenka, ki je pri osemnajstih letih odšla od doma in trenutno živi na Japonskem #intervju

Intervju, , ,

Tina Škorjanc je pri osemnajstih letih odšla na študij v Abu Dhabi. Od takrat do danes je živela še v Argentini in ZDA, ogromno prepotovala, trenutno pa živi in dela na Japonskem kot doktorica kemije. V tokratnem intervjuju se pogovarjava o tem, kdaj pogreša dom, kaj vse je v teh letih videla in doživela ter o njenih izkušnjah z življenjem na Japonskem.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Tina Škorjanc iz Maribora, po srcu popotnica in raziskovalka, ljubiteljska potopisna predavateljica in iskalka lepih motivov s fotoaparatom v rokah. Rada imam naravo in pohodništvo. Po poklicu pa kemičarka z dr. pred imenom. Trenutno se nahajam na Japonskem.

Pri osemnajstih ste odšli iz Slovenije, danes 13 let kasneje živite na Japonskem. Nam lahko poveste, kje in zakaj se je začelo in kako to, da ste danes na Japonskem?

Po opravljeni mednarodni maturi na II. gimnaziji Maribor sem dobila priložnost študirati na New York University Abu Dhabi in se tako preselila v Združene arabske emirate. Takrat je bila to novoustanovljena univerza, moja generacija je bila šele druga po vrsti. Newyorška univerza ima kar nekaj kampusov po svetu, kamor lahko študentje odhajajo na izmenjave. En semester sem tako preživela v Argentini, še enega v ZDA, za krajša obdobja sem odpotovala tudi v Šanghaj in Sydney. Doktorat sem vpisala na New York University v New Yorku, potem pa dobršen kos doktorskega študija preživela v laboratoriju v Abu Dabiju. Leta 2020 sem se preselila nazaj v Slovenijo, lani pa spet spakirala kovčke in odšla na skrivnostno Japonsko. Tukaj na Univerzi v Kjotu raziskujem področje kemije materialov, ki temelji na ekspertizah gostujoče raziskovalne skupine in mojih preteklih raziskovalnih izkušnjah s poroznimi materiali.

Kaj menite, da je največja razlika med vami in tistimi, ki o odhodu v tujino samo razmišljajo?

Težko komentiram razloge drugih ljudi, mene je enostavno vodila izredno močna želja po življenju v drugih državah, fasciniranost nad drugačnostjo ljudi in krajev, želja po učenju. Ko sem kot 18-letno dekle prišla med steklene stolpnice sredi puščave, se mi je odprl popolnoma drugačen svet. Spoznala sem ljudi iz številnih držav sveta z nazori, ki so močno drugačni od mojih. Zakaj se je moj sodelavec poročil z izbranko, ki so mu jo predlagali starši? Je to res lahko ljubezen? Kaj vodi sošolko, da tudi sredi največje vročine nosi naglavno ruto in dolge hlače ter rokave? Zakaj marsikdo na ulici strmi vame, kot da sem Nezemljanka? Zakaj se mi Japonec raje prikloni, kot da bi mi stisnil roko? S takšnimi vprašanji in mislimi se v homogeni Sloveniji verjetno ne bi ubadala.

Kako so to, da vas ni “doma” sprejeli vaši bližnji? Kdaj pogrešate dom? Se veliko vračate?

Kako se ob tem počutijo moji bližnji, bi morali verjetno vprašati njih. Jaz lahko samo rečem, da sem neizmerno hvaležna za močno podporo, ki mi jo nudijo. Med študijem sem se navadno vračala dvakrat letno, za božične praznike in enkrat sredi poletja. Na Japonskem bom samo eno leto in verjetno zaradi razdalje in stroškov v tem času ne bom prišla domov. Domotožje seveda pride, ampak tudi gre. Navadno se pojavi ob občutku preobremenjenosti in takrat pomaga malo sprostitve na prostem ali pa kak video klic v domovino.

Kaj vam je bivanje v tujini dalo? Česa ste se naučili?

Sliši se klišejsko, a bivanje v tujini je prav zares oblikovalo mojo osebnost. Postala sem bolj neodvisna in hvaležna za marsikateri privilegij v življenju. Ni samoumevno, da lahko mlad in ambiciozen človek študira in ni samoumevno, da ga študij ne pahne v več letne dolgove. Prav tako ne more vsak, ki je potreben zdravljenja, k zdravniku. Račun za obisk zdravnika v ZDA zaradi viroze je znašal krepko čez 1,000 dolarjev. Če ne bi imela zdravstvenega zavarovanja, si tega stroška zelo verjetno ne bi mogla privoščiti. Ne more vsak, ki je usposobljen za nek poklic, dejansko opravljati dela, za katerega se je izučil. Učitelj v kirgiški šoli je tako podplačan, da med poletjem dela kot gorski vodnik za tuje pohodnike. Učitelj matematike iz Ugande pa raje vozi taksi v Abu Dabiju, saj tako lažje preživi družino, kot če bi doma poučeval. Srce se mi stre, ko v Maroku vidim reveža, ki v kesonih smeti brska za hrano, a ne prosjači na turističnih točkah kot številni njegovi rojaki. Take in podobne zgodbe ljudi so vedno v opomin, kako zelo privilegirani smo in kako majhni so naši »problemi«.

Bi se še enkrat odločili isto? Bi kaj spremenili?

Izkušnje in doživetja iz tujine so mi dali ogromno in so poleg mojih najbližjih verjetno največja dragocenost, ki jo imam. Zmeraj rečem, da je moja največ vredna stvar slovenski potni list, eden najboljših na svetu kar se tiče omogočanja potovanj brez vizumov. So malenkosti, ki bi jih spremenila, recimo malo drugače razporedila predmete med študijem, se malo bolj potrudila z računalniškim programiranjem in matematiko, mogoče podaljšala katero od potovanj, a na nek način lahko vse to še vedno nekako popravim.
Želim si, da bi se prej začela zavedati pomembnosti ohranjanja stikov z ljudmi, ki jih srečujem na konferencah, v laboratorijih, na seminarjih, poletnih šolah. Nekdo, ki se je še včeraj zdel kot nebodigatreba na znanstvenem članku, je lahko čez nekaj mesecev ali pa let pomemben sodelavec.

Ste imeli v tem času kakšno slabo izkušnjo? Kaj se je zgodilo?

Seveda, cel kup. V Grčiji so me prvi dan na poti z letališča proti centru Aten na metroju oropali in mi pobrali precej denarja. Pa v Senegalu sva bila s partnerjem žrtev prevare ene nastanitve in še enega taksista. Nastanitev v mestu Saint Louis sem našla v nekem turističnem vodiču, jim pisala na Facebook, od tam pa so me preusmerili na WhatsApp. Legitimna nastanitev seveda najine rezervacije ni nikoli dobila. Taksist bi naju moral peljati v prestolnico Dakar, »pozabil« pa nama je povedati, da bo vožnja vključevala tudi dve uri cijazenja po predmestjih, kjer mora oddati različne pošiljke, med drugim tudi dve živi kokoši iz prtljažnika. Na koncu je zahteval še dodatno plačilo, ki ni bilo predmet dogovora, kar je vodilo v glasen spor in množico okrog naju, ki je prišla prisostvovat »zabavnemu incidentu«. A so te izkušnje tako slabe, da bom nehala potovati? Nikakor ne.

Trenutno ste na Japonskem. Kakšen dom vam nudi Japonska v primerjavi s Slovenijo?

Eno leto je absolutno premalo, da bi Japonsko lahko imenovala moj drugi dom, kot sem nekoč Emirate. Jezika poznam bore malo, Japonci pa večinoma znajo slabo angleško, zato sem precej omejena pri komunikaciji izven univerze. Redno se mi dogaja, da želim v trgovini kupiti neko stvar, domov pa prinesem nekaj drugega, ker ne razumem napisov na embalaži. Želim sir, pa kupim maslo, hočem jogurt in nabavim mleko. Težko je pri zdravniku, ker ne vem, ali razume, kakšne simptome imam, in ker nisem sigurna, ali sem jaz razumela, kako moram dozirati predpisano zdravilo.

Ampak sedaj zveni, kot da je življenje tukaj mučno. Pa ni tako. Prišla sem v zelo mlado, zagnano in prijetno raziskovalno skupino na Univerzi v Kjotu. Odnosi med raziskovalci so izredno dobri in nudenje pomoči eden drugemu je samoumevno. Nimam potrebe po avtomobilu, saj po Kjotu kolesarim, izven Kjota pa uporabljam odličen javni prevoz. Hrana je poglavje zase in vsakodnevno odkrivam nove okuse japonske, tajske, indijske, kitajske, šrilanške in še kakšne kulinarike za zelo zmerno ceno. Vsak vikend vidim ali obiščem nekaj novega: toplice onsen, bolšji sejem v templju, bambusov gozd, prostoživeče srne, gradove, megalomanska mesta, tovarno pijače sake, sojine omake ali rezancev ali pa se prepustim pohodniškim užitkom.

O družbi na Japonskem slišimo marsikaj. Zadnje čase je aktualna predvsem tematika, da tamkajšnji mladi izbirajo samotno življenje, si ne želijo odnosov. Kakšna je vaša izkušnja?

Drži, spoznala sem kar nekaj ljudi srednjih let, ki živijo sami, in še več takih, ki imajo družine. Posledica tega samotnega življenja, kot ga imenujete, je krčenje prebivalstva, kar pripelje do pomanjkanja delovne sile. Japonska ni naklonjena množični imigraciji, zelo malo je tujcev, ki tukaj ostanejo dolgoročno. V zadnjem času sem recimo slišala, da močno primanjkuje voznikov avtobusov, kar seveda močno hromi družbo izredno odvisno od javnega prometa.
Da si mladi ne želijo odnosov, je pa malce drugačna tema. Samsko življenje morda ni ravno izbira, temveč razplet življenjskih odločitev. Mladi želijo študirati na čim bolj prestižnih univerzah, za kar so se pripravljeni preseliti na drugi konec države. Podobno je tudi s službami, pa še delavniki so dolgi in časa za spoznavanje potencialnih partnerjev ostane bolj malo. Poleg tega Japonci izrazito neradi kažejo svoja čustva, saj je to razumljeno kot znak šibkosti. V tradicionalni japonski družbi je bil moški zaposlen, ženska pa je ostajala doma in skrbela za gospodinjstvo. A novodobne Japonke so vse raje neodvisne …

Kaj je ena od stvari/lastnosti, ki bi jo nemudoma prevzeli od Japoncev in jo preslikali v Slovenijo/med Slovence?

Vljudnost in umirjenost ljudi vključno z otroci. Japonska ima kakih 125 milijonov prebivalcev, katerih tri četrtine živi na dveh odstotkih površine. To je posledica goratosti dežele, ki omejuje območja poseljevanja. Ljudje spoštujejo drug drugega in ne vdirajo v osebni prostor eden drugega. To pomeni, da v javnosti ni kričanja in glasnega govorjenja. Na sredstvih javnega prometa se ne pogovarja po telefonu, saj bi to lahko motilo ostale potnike. Če se ti zazdi, da si nekomu prekrižal pot, stopiš korak nazaj in se narahlo prikloniš v znak spoštovanja. Otroci so umirjeni, starši se z njimi veliko ukvarjajo. Kadar začne otrok v javnosti jokati ali kričati, starš takoj reagira in se začne z njim pogovarjati, igrati ali ga nekako drugače zamoti. Permisivne vzgoje, ki otroku dopušča, da počne, kar se mu zljubi, ne glede na okolico, na Japonskem ni.

Kaj naj si gre popotnik na Japonskem nujno pogledat? Katere kraje obiskati?

Seveda obstaja cel kup svetovno znanih znamenitosti na čelu z modernima Tokijem in Osako, tradicionalnim Kjotom, med vojno prizadetima Hirošimo in Nagasakijem. Tukaj je več kot dvajset krajev in znamenitosti, ki so pod zaščito Unesca. A Japonska ponuja veliko več kot to. Ste vedeli, da se na samem jugu države v bližini Tajvana nahaja otočje Okinava, ki ponuja odlične možnosti za potapljanje, neskončno dolge bele peščene plaže in tropske gozdove v notranjosti? Ali pa recimo, da Japonci sploh pozimi radi uživajo v izvirih tople vode imenovanih onsen? To vidijo kot čiščenje telesa in duha ter neskončno sprostitev. Ljubitelji narave, pohodništva, nacionalnih parkov pa bodo verjetno najbolj uživali na severnem otoku Hokkaido, ki je pozimi raj za zimske športe in prizorišče znamenitega snežnega festivala, poleti pa za obisk naravnih lepot, polj sivke, številnih jezer, pa tudi večih dvatisočakov.

Japonska je izredno velika in raznolika dežela. Če bi njen zemljevid prilepili na zemljevid Evrope, bi se raztezala od Portugalske pa vse do Švedske. Največja napaka popotnika je tako verjetno želja v enem obisku videti vse. Veliko bolje se je osredotočiti na en košček in ga čim bolj temeljito raziskati, kot pa izgubljati ure in ure v tranzitu z ene destinacije na drugo. Japonci po ulicah Kjota ne hitijo (to ni New York City), vzamejo si čas tako za delo kot za kosilo in obisk templja – tak je verjetno tudi najboljši način raziskovanja te fascinantne dežele.

Kje živite? Kaj je najlepše? Kaj vam manjka?

Trenutno živim v eni od nastanitvenih kapacitet Univerze v Kjotu v predelu mesta imenovanem Okazaki. Univerza za mednarodne študente in tuje raziskovalce ter profesorje ponuja bivanje do enega leta v t.i. mednarodnih hišah (angl. International Houses). V mednarodni hiši Okazaki imamo kakšnih 50 mini stanovanj, ki na skromni kvadraturi 15 m2 ponujajo sobo, manjšo kuhinjo, kopalnico in balkon, imamo pa tudi večje skupne kuhinje, pralnico, garažo za kolesa in prostore za druženje. Sliši se utesnjeno, a v resnici je to vse, kar človek zares potrebuje.

Zame najlepše v Kjotu je opazovanje letnih časov. Jesen je postregla s čudovitimi barvami, številni javorji so se obarvali karakteristično rdeče, ostalo drevje pa rumeno in oranžno. V tem času je posebno lep obisk katerega od 1000 templjev v mestu, mnogi med njimi imajo v okolici zasajene prav javorje. Zima nam je zaenkrat nasula bolj malo snega, a vseeno sem med rahlim sneženjem uspela obiskati Zlati tempelj ali Kinkakuji, ki v kontrastu z belim snegom tvori zares pravljično kuliso. Veselim se pomladi, ko se bodo rečna nabrežja, botanični vrtovi in parki ob templjih kopali v nežno roza barvah češnjevih cvetov.

Kakšne so cene najemnin, hrane? Je kvaliteta življenja visoka?

Upam si trditi, da so najemnine nižje kot v Ljubljani, cene hrane v restavracijah pa prav tako nižje kot v Sloveniji. Zelo solidno kosilo stane med 800 in 1200 jeni, kar je približno 5 do 7 evrov. Način prehranjevanja pa je malce drugačen, kot smo ga vajeni mi. Obroki so manjši, skoraj vedno je del obroka riž ali pa neke vrste rezanci (ramen, soba, udon). Japonci radi jedo večje število manjših jedi, ki tvorijo set. Takšen set recimo sestoji iz juhe miso, riža, mesne ali ribje glavne jedi, zelenjavne stranske jedi in pijače, vsako od naštetega je servirano v svoji posodici. Takšnemu sistemu so prilagojene tudi restavracije s tujo hrano, veliko je recimo indijskih, nepalskih, tajskih in kitajskih restavracij, pa tudi ena slovenska, ki sliši na ime Pikapolonca.

Hrana se mi zdi po večini bolj kvalitetna kot denimo v ZDA in Emiratih. Sadje in zelenjavo Japonci pridelujejo sami, ribe se prodajajo skoraj izključno sveže in ne zamrznjene, enako tudi meso. Poudarek je na kakovosti in ne na količini. Japonci ne kuhajo veliko, saj je pripravljena hrana na voljo za zmerno ceno v številnih restavracijah in tudi supermarketih. Izrazito slabši se mi zdi kruh, ki ga skoraj ne jedo in bolj spominja na penast ameriški toast kot na naše štruce in hlebce. K sreči se tu in tam najde kakšna bolj evropska pekarna, kamor redno zahajam. ????

Kaj pa delo? Japonci delajo več? Imate kaj prostega časa?

Delo je na Japonskem vrednota in v povprečju ljudje res veliko delajo, to ni zgolj stereotip. A treba je poudariti, da se delovni dan tukaj začne kasneje kot v Evropi. Navadno pridem v laboratorij ob 8.30 zjutraj, pa pogosto prižgem luč v pisarni. Večina zaposlenih pride krepko po deveti ali celo deseti uri, zato pa tudi ostajajo do poznih večernih ur.

Način dela je drugačen kot pri nas. Vsako nalogo se posameznik trudi opraviti kar najbolj popolno in si zanjo vzame toliko časa, kot ga pač potrebuje. To velja tako za kuharja in cvetličarja kot za znanstvenika in prodajalca. V znanstvenih vodah se recimo objavlja manj člankov, a skoraj izključno v najboljših znanstvenih revijah. Služb za nedoločen čas kot jih poznamo pri nas je bistveno manj. Tudi nekateri profesorji na Univerzi imajo zgolj začasne pogodbe o zaposlitvi.
Prosti čas imam, ker si ga enostavno vzamem. Če bi sledila ritmu povprečnega doktorskega študenta, bi bila v laboratoriju tudi ob vikendih. A to je do neke mere internacionalno, moj doktorat je potekal v ZDA in Emiratih, pa sem tudi tam delala skoraj vsak vikend. Sedaj dajem prednost raziskovanju Kjota in širše regije Kansai.

Kaj bi svetovali nekomu, ki se odpravlja na Japonsko?

Zelo bi svetovala, da načrte za svoje raziskovanje Japonske prilagodi letnemu času. Jeseni se seveda splača obiskati katerega od templjev s posebno razkošnimi rdečimi javorji, mene sta recimo navdušila Eikan-do in Kiyomizu-dera v Kjotu, pa tudi manj obiskan Shinyo-do. Največje znamenitosti so čez dan povsem zabasane s turisti, zato se splača vstati zgodaj in vstopiti takoj, ko se odprejo, če tudi to morda pomeni budilko ob 5. uri zjutraj. Pozimi je krasno obiskati kak onsen, znamenite japonske terme, in se pogreti v zares topli termalni vodi ali pa se podati na smučanje na otok Hokkaido. Pomlad je čas cvetenja sliv in češenj, sicer vroče in vlažno poletje pa postreže z največ festivali in dogajanji na prostem. Poleti so možnosti za obisk naravnih lepot na severu ali vzpona na višje gore, tudi na vulkan Fuji-san, najboljše. Japonski prazniki znajo biti zelo zanimivi, zato svetujem, da obiskovalci preverijo, kateri sovpadajo z njihovim obiskom. 8. januarja recimo praznujejo vsi, ki so v prejšnjem letu dopolnili 20 let. Dekleta nosijo čudovita kimona in to je super priložnost za fotografiranje. 3. februarja se zaključi zima po luninem koledarju, kar Japonci pospremijo z metanjem fižolčkov, pozdravljajo dobre duhove in naganjajo zle.

Kakšni so vaši plani za naprej? Se vračate v Slovenijo ali vas čaka nova destinacija?

V Kjotu ostajam do konca oktobra, potem se vračam v Slovenijo. A seznam dežel, ki bi jih rada obiskala v prihodnjih mesecih in letih je dolg in že sedaj pogledujem proti destinacijam za naslednje božično-novoletne praznike.

 

Foto: Tina Škorjanc

PREBERITE ŠE: “Živela sem v jami in jedla hrano iz smetnjaka. In bilo je sanjsko!” – Katja Kozlevčar, digitalna nomadka #INTERVJU 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!

 

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

 

Hiška Sončni hrib: Od podedovane zidanice do nepozabne pustolovščine #INTERVJU

Intervju, , , , , ,

Veste, ko pravijo, da znajo nekateri ljudje iz vsega ustvariti zlato? No, Hiška Sončni hrib je tak primer. Sandra in Aleš sta preprosto dolenjsko zidanico spremenila v pravi raj za družine in pare. Sredi narave, z domačim pridihom in nepozabno pustolovščino. Kako, kje, zakaj? Preberite v intervjuju.

Kako bi se predstavili vsem, ki vas še ne poznajo?

Smo tričlanska družina, ki imamo tako kot vsi v teh časih veliko premalo časa za vse, kar radi počnemo, vendar si vseeno radi vzamemo nekaj časa, ravno za to. Ker si predstavljamo, da je za vse tako, je nastala Hiška sončni hrib. Očka je ljubitelj narave, vrtov, sadja… Vse, kar posadiš, oskrbiš, poješ in tudi deliš z drugimi, mu je v velik užitek. Mamica ima rada mir, dobro hrano, sedenje na terasi s pogledom na dolino in sončni zahod. In še najmlajši član družine, mešanica otroške igrivosti, skrivnosti, odločnosti. Lovec za največjo in najslajšo malino, ki jo najdemo pod našo hiško.

Od kod je prišla ideja za Hiško Sončni hrib?

Že nekaj časa je bila to želja. Ko pa smo prevzeli, »posest Perše«, smo se odločili, da lahko ta idiličen kraj pokažemo tudi drugim. Tako bi bil hiška živa, uporabljena. In verjamemo, da bi si lahko marsikdo ustvaril zelo lepe spomine. 

Kaj vse je potrebno urediti, da lahko začneš z oddajanjem takega objekta?

Da oddajaš sobo, hiško je seveda treba obrniti kar nekaj papirjev. Vendar nič ni težko, če je želja. V resnici nas je presenetilo, kako zelo hitro se je vse uredilo.

Kdo je opremil Hiško, kaj ste imeli v mislih pri opremljanju?

Za opremljanje je poskrbela mamica. Skica je bila v glavi. Potrebovali smo samo še hitro dostavo pošiljk na dom in nekaj obiskov trgovin, ena, dve, tri…. Želja je bila, da se v Hiški gostje počutijo kot doma. Tako, da ne manjka detajlov, ki so namenjeni temu. Posebnost je gugalnica, ki zelo lepo poveže dnevni prostor.

Kakšne goste pričakujete? Komu je Hiška namenjena?

Hiška je primerna za 2 odrasli osebi in dva otroka. Spodnji prostor vsebuje kuhinjo, veliko jedilnico in kotiček s kaminom. V zgornjem prostoru se nahajajo predprostor, kopalnica, dnevna soba s kuhinjsko nišo in spalnica (delno pregrajen prostor). Hiška pa ima tudi balkon, na katerem je mizica z dvema stoloma.

Kaj se lahko počne v Hiški in kaj v njeni okolici?

V okolici hiške je zelo lepa narava. Sprehod ali daljši pohod po gričih Vinjega Vrha vas bo zagotovo očaral. Vinogradi na vseh straneh in čudovit pogled na dolino, po kateri se vije reka Krka. Zelo blizu, 4 min z avtomobilom, so Terme Šmarješke Toplice, naravne toplice Klevevž, grad Otočec. V hiški je tudi nekaj družinskih iger. In seveda gugalnica za male in velike otroke.

Ob katerem letnem času bi  najbolj priporočali obisk?

Obisk hiške je primeren v vseh letnih časih. Poleti kopanje v zunanjih bazenih Term Šmarješke Toplice, kolesarjenje, pohodi. Pomladi in jeseni sprehodi po čudoviti naravi. Tudi v zimskih dneh je bivanje pri nas lahko zelo prijetno. V Klevevžu je izvir dovolj topel, da se lahko ljudje okopajo tudi pozimi. Kar nekaj zidanic pa ima tudi dneve odprtih vrat, kje lahko poskusite odlična vina pridelana na Dolenjskem.

Poskrbeli ste tudi za družine (lov za zakladom). Lahko malce opišete to izkušnjo?

Lahko priznamo, da smo tu imeli veliko pomoč. Lahko povemo, da to ni bila naša ideja. Prijateljici, ki ji možgani delajo zelo hitro, ter super ideje letijo iz ust, je prišla na misel tudi ta. Lov za zakladom za družine in pare. Namen je raziskati našo okolico in preživeti lepe trenutke v družbi najdražjih. Druženje, zabava, gibanje in nagrada na koncu, celodnevno kopanje v Termah Šmarješke Toplice.  

Katere restavracije in znamenitosti priporočate vsem, ki bodo obiskali Hiško?

Za dobro hrano priporočamo: Picerija Amerikanec, Bar Simba, Dvorec Gregorčič, Gostišče pri Dediju. Za znamenitosti: Grad Otočec, naravne toplice Klevevž, Terme Šmarješke Toplice, Vinska fontana Izvir cvička v Šmarjeti.

Kaj pa izleti? Kaj je za videti v okolici?

Veliko. Če moramo izbirati, bi izpostavili: Izlet v center Novega mesta, Kostanjevico na Krki, pohod do cerkve na Vinjem Vrhu, izlet na najvišji vrh na dolenjskem – Trdinov vrh in kolesarjenje po urejenih kolesarskih poteh.

Odlično ponudbo za Hiško Sončni hrib najdete TUKAJ.

Do 22.12. pa lahko tudi sodelujete v nagradni igri, v kateri družinski paket v Hiški Sončni hrib POKLANJAMO brezplačno.

 

Foto: Hiška Sončni hrib

Slovenka z za marsikoga nenavadno službo, ki pa je njej odprla svet #INTERVJU

Intervju, , , , , , ,

Neja Gril je kulinarična blogerka, ustvarjalka vsebin in podjetnica, ki je pred kratkim postala tudi avtorica svoje prve knjige Kuhajmo okusno. Nejino spontano ustvarjanje in kreiranje receptov na Instagram profilu Everyday breakfast club, je v roku dveh let postalo tudi njena služba. Sprva je imela le spletno trgovino s katero je spodbujala sledilce k rednemu zajtrkovanju, do danes pa je mojstrica meal-prepa in avtorica svoje prve kuharske knjige.

Kako bi se predstavili vsem, ki vas še ne poznajo?

Zase bi rekla, da sem res preprosta punca, ki ji veliko pomeni svoje dobro počutje in strmenje k izboljšanju same sebe. Trudim se, da se izboljšujem na vseh področjih, trenutno pa mi je prioriteta zdravje in svoje podjetje. Dnevno poskušam loviti ravnotežje med delom in prostim časom, ki mi ga moje delo pogosto zamegli – delo na socialnih omrežjih se pogosto prevesi v celodnevno delo. Everyday breakfast club je trenutno velik del mojega življenja.

Vsi vaši recepti so tako barviti in sveži, polni zelenjave. Kaj za vas pomeni zdrava prehrana?

Temelj mojega dobrega počutja, motivacije in energije za vse dnevne izzive izhaja iz mojega dobrega počutja zato dajem velik poudarek svoji prehrani. Zame pomeni zdrava prehrana to, da 80% uživam polnovredne in uravnotežene obroke in 20% tiste za dušo. Tukaj imam v mislih predvsem kake manj hranilne obroke, sladice, zabave ob pijači, … Menim, da nobeno omejevanje in ekstremi pri prehrani, pa tudi drugih področjih v življenju, niso dobri in lahko vodijo v slab odnos do hrane.

Kaj najraje jeste za zajtrk?

Sama imam več najljubših zajtrkov, ki se razlikujejo po sezonah. V trenutnih hladnih mesecih imam najraje kakšno vročo kašo. Ponavadi ovseno ali iz tsampe – slednja je instant kaša iz pražene ječmenove moke, ki jo najdete tudi v moji spletni trgovini. V vročih poletnih dneh, bi pa bila moja izbira gosta smuti skleda z domačo granolo in žlico arašidovega masla. Za vikende v vseh sezonah pa si večkrat privoščim kakšna jajčka in avokado toast.


Zakaj Everyday breakfast club? In zakaj v angleškem jeziku?

Ob odprtju mojega IG profila je bil Instagram v porastu in večinoma so na njem ustvarjali le tuji ustvarjalci. Tako sem sklenila, da odprem mednarodni profil, na katerem sem na začetku tudi pisala v angleškem jeziku. Nato se me je ime nekako »prijelo« in ga nikoli nisem spremenila.

Od kje je prišel navdih za knjigo?

Knjiga je bila moja dolgoletna želja. Že od samega začetka delovanja na socialnih omrežjih. Mislim, da je vsem nam kreatorjem receptov to želja, ki jo želiš izpolniti vsaj enkrat v karieri. Knjiga Kuhajmo okusno je torej plod dolgoletnega kreiranja receptov za socialna omrežja, moj blog in dela za naročnike. Torej nekako je plod moje službe, ki je še vedno marsikomu zelo nenavadna. Meni pa je odprla svet, za katerega se s prvo objavo na socialnih omrežjih nisem zavedala.
Spodbudila me je dolgoletna želja in pa sporočila moje skupnosti, ki že več kot 4 leta ustvarja po mojih receptih. Na nastanek knjige so v največji meri vplivali vsi, ki so mi v zadnjih letih namenili kakšno lepo sporočilo, všeček ali komentar na socialnih omrežjih. Najlepše je namreč videti in slišati, da nekdo kuha po tvojih receptih in ti na koncu sporoči, da je bilo res slastno.

Kljub temu, da je želja že bila prisotna pa knjige nisem prej izdala, saj sem šele letos nekako izoblikovala, kaj želim s svojimi recepti, vsebinami in knjigo sporočati in kakšne težave želim z njimi reševati posameznikom.

Knjiga Kuhajmo okusno vsebuje kar 79 preprostih receptov. Komu bodo prišli prav?

Tako je, 30.10.2023 je izšla moja prva knjiga Kuhajmo Okusno, ki vsebuje 79 preprostih receptov za vsako priložnost v dnevu. Knjiga je namenjena predvsem posameznikom, ki si želijo kuhati, pa mogoče nimajo idej ali motivacije za pripravo obrokov doma. Pa tudi tistim, ki si želijo samo popestriti svoje jedilnike.

Ponavadi recepti zahtevajo veliko sestavin (po možnosti, so te nekoliko težje dostopne) zato sem si želela zastaviti knjigo na način, da so v njej zbrani preprosti, hitri in okusni recepti iz dostopnih sestavin, ki jih ima večina že v hladilniku ali shrambi. Seveda se najde tudi nekaj posebnih sestavin, ki pa so v uvodnem delu knjige tudi opisani in jih vsebuje majhen del receptov.

Knjiga je namenjena tudi tistim, ki bi si želeli svoje jedilnike samo popestriti z novimi recepti in idejami ter posameznikom, ki bi si želeli povrniti veselje do kuhanja. V knjigo sem zbrala namreč vse situacije v dnevu, ki lahko marsikomu predstavljajo stres. Cilj knjige je, da kuhanje postane užitek ter najboljša oblika skrbi zase.

Kako dolgo ste knjigo ustvarjali?

Knjiga je pospešeno nastajala od septembra 2022, ko je tudi padla odločitev, da se bom spustila v sam projekt knjiga. Vmes sem si tudi nekajkrat premislila glede samega koncepta in jo na koncu zapeljala tako, da predstavlja mene kot kreatorko receptov.

Kako ste izbrali recepte za v knjigo?

To je bil natežji in najlažji del hkrati. Najlažji zato, ker sem vesela, da želim nekaj najbolj popularnih receptov po katerih sem prepoznavna vključiti v samo knjigo in jih imeti za vedno v tiskani obliki. Najtežji pa zato, ker sem morala skreiraiti večino novih računov za katere nisem vedela, če bodo mojemu občinstvu sploh všeč. Za večino mojih receptov na Instagramu ponavadi skreiram na podlagi odzivov, anket ali sporočil, ki jih prejmem – pri knjigi pa tega ni bilo.

Od nekdaj sem namreč bila velik »foodie« in mi je prehrana pomenila veliko. No, v resnici sem se vedno želela le dobro počutiti v svoji koži in že kmalu ugotovila, da ima na moje dobro počutje hrana ogromen vpliv. Zato sem si začela že v najstniških letih sama pripravljati svoje obroke in se začela zavedati sestave obrokov.

Opazila sem, da sploh maščobe znajo imeti velik vpliv na moje počutje in prebavo. Tako sem si začela pripravljati »bolj zdrave« sladice in poustvarjati klasične obroke na bolj fit način. V veliki večini so to bile samo manj mastne verzije z dovolj beljakovinami in zelenjave. Na ta način se še danes prehranjujem – obroke gradim okoli beljakovin, dodajam vlaknine v vsako glavno jed (s sadjem ali zelenjavo) in se izogibam nepotrebnemu dodajanju olja jedem. Recepte s takšnim konceptom lahko pričakujete tudi v moji knjigi Kuhajmo okusno.

Kateri recept iz knjige je vaš najljubši?

Mislim, da bi kot najljubši recept izbrala par klasik, ki jih res pogosto tudi pripravljam. To bi bila budina skleda, tunina poke skleda in pa bananina ovsena kaša ter grahov guacamole. Joj a sem jih že preveč izbrala?

Kaj je meal prep in komu je namenjen?

Meal Prep ali priprava obrokov vnaprej, predstavlja preprosto a močno orodje za izboljšanje prehrane in življenjskega sloga. Gre za načrtovano pripravo obrokov vnaprej, ki omogoča, da se izognemo stresu vsakodnevnega kuhanja, obenem zagotavlja redne obroke, ki podpirajo naše prehrambene cilje. Pa naj bo to pridobivanje/ izgubljanje teže, redni obroki, ki zmanjšajo verjetnost prenajedanja, manjše »lušte«,..

Meal Prep ni le trend, ampak odgovor na izzive sodobnega življenja. S hitrim tempom in natrpanimi urniki se včasih zdi nemogoče skrbeti za uravnoteženo prehrano zato je primeren še posebej za posameznike, ki se soočajo s sodbnimi izzivi pomanjkanja časa. Meal Prep omogoča, da prevzamemo nadzor nad svojo prehrano, hkrati pa prihranimo čas in energijo.

Sama sem z njim začela, ko sem se prvič preselila na svoje in začela za svoje obroke in obroke mojega partnerja skrbeti sama. Letos pa sem začela tudi druge učiti kako uspešno pripravljati obroke vnaprej – v svoji trgovini imam že dva e-priročnika iz katerih se lahko naučite osnov tudi vi.

Nam lahko zaupate popoln recept za božično sladico?

Seveda! Moja izbira so vedno cimetove rolice.

Neji Gril lahko sledite na njenem Instagram profilu ali blogu Everyday breakfast club. 

 

Foto: Neja Gril, Eveyday breakfast club

PREBERITE ŠE: Potopis: Oman in njegove najlepše točke v 14 dneh (in 1 slaba izkušnja)

Slikovit roadtrip iz Ljubljane do Norveške z manjšim proračunom #INTERVJU

Intervju, , , , , , , , , , ,

Raziskovanje severa Evrope prinaša številne imenitne razglede, velja pa, da ne gre za najcenejšo destinacijo. Kako z nekaj prilagodljivosti tudi z nižjim proračunom doživeti slikovit roadtrip iz Ljubljane do Norveške?

Kako zahteven organizacijski, časovni, energijski in finančni zalogaj je roadtrip iz Ljubljane do Norveške? Tokrat sta svojo dogodivščino z omejenim proračunom z nami delila Anamarija Truden in Žiga Rojs, ki sta se na to pot podala v ciljni ravnini študentskih let, tik preden sta začela opravljati pripravništvo za poklic zdravnice in zobozdravnika.

Kdo sta in kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva mlada novopečena (zobo)zdravnika, ki sta se spoznala preko zgodnjih jutranjih ekspedicij v hribe tekom zadnjega leta študija, največkrat kar pred kliničnimi vajami in predavanji. Sva pa ugotovila, da imava še veliko ostalih skupnih hobijev in interestov. Oba sva športna navdušenca, strastna ljubitelja dobre hrane, potovanj in fotografije. Na žalost ni dovolj dni v tednu in ur v dnevu, da bi lahko počela vse, kar življenje ponuja.

Nedavno sta se podala na roadtrip iz Ljubljane do Norveške. Kako strogo – če sploh – je bila zarisana vajina pot? Kako sta izbirala postanke in kraje za nočitev? 

Čeprav sva spontana, sva hkrati oba zelo organizirana in sistematična, pred vsakim potovanjem si ogledava kraje, kamor bi želela in si jih označiva na Google Maps. Nato pa narediva razpredelnico po dnevih, kjer vpisujeva predvideno začetno in končno destinacijo za določen dan ter kraje, ki bi jih obiskala na poti. Vsekakor je nujno, da si pred takim potovanjem vsaj približno začrtaš pot. Tako imaš nek okvir, koliko ur ti bo vzela sama vožnja, pa pohodi po hribih in nato na poti ne izgubljaš dodatnega časa še s tem. Med samim potovanjem sva seveda načrte nato vsakodnevno prilagajala vremenu, utrujenosti, času…

Kraje za nočitev, ki so bili večinoma parkirišča, plaže in gorske planote, sva med potjo poiskala preko aplikacije Park4Night, kjer so na mapi označena mesta na postajališčih in ljudje napišejo mnenja o varnosti, dostopu do vode, stranišča … Na Skandinaviji je namreč dovoljeno prosto kampiranje, kar je za mnoge izmed nas še dodaten plus!

Katere kraje vse sta obiskala?

  1. dan: Rothenburg (Nemčija)
  2. dan: Hildesheim, prihod na Dansko
  3. dan: plaža Rømø, mesto Ribe, Blåvand, Bovbjerg Fyr
  4. dan: Thy National park, Rubjerg Knude, Tversted strand, Hirstals
  5. dan: trajekt do Norveške, Stavanger, Jørpeland
  6. dan: Preikestolen, Lyseveien
  7. dan: Kjerag, Storøyne, Odda
  8. dan: Trolltunga, Lofthus
  9. dan: Bergen
  10. dan: Skjervsfossen, Flåm
  11. dan: Bakkanosi, Oldevatnet
  12. dan: Briksdalsbreen, Lovatnet, Rakssetra
  13. dan: Geirangerj, Skageflå, Trollstigen
  14. in 15. dan: Åndalsnes, Rampestrekken, Atlantska cesta, Bodø
  15. dan: prispela na Lofote: Å, Tindstinden
  16. dan: Hermanndalstinden
  17. dan: Reine, Reinebringen, Bunes beach
  18. dan: Hamnøy, Ryten
  19. dan: Skagsanden, Flakstadtind, Nusfjord, Offersøykammen
  20. dan: Leknes, Henningsvær
  21. dan: Festvågtind, Fløya, Djevelporten, Delpen
  22. in 24. dan: Volandstinden, Kvalvika, Sakrisøya, odhod iz Lofotov
  23. dan: Reipå Camping
  24. dan: ledenik Svartisen
  25. dan: Trondheim
  26. in 29. dan: vožnja preko Švedske, Copenhagen
  27. dan: vožnja nazaj preko Danske in Nemčije
  28. dan: prihod domov.

Hamnøy, Ryten

Na pot sta šla iz Slovenije z osebnim avtomobilom, v katerem sta si naredila posteljo, ob primernem vremenu pa sta tudi šotorila. Je pot do tja predstavljala velik del te dogodivščine? Koliko ur vožnje in postankov sta potrebovala do Norveške?

Definitivno lahko rečeva, da je bila celotna – 7600 kilometrov dolga pot – dogodivščina. Že sam začetek poti sva zastavila tako, da si pred Norveško ogledava države na poti, v izogib celodnevni vožnji. Tako sva se za en dan ustavila v Nemčiji, kjer sva si ogledala ambient bavarskih mestec in preizkusila piva. Sledil je tridnevni postanek na Danskem, ki naju je zelo pozitivno presenetila, sploh zahodni del, preko katerega sva potovala. Ponuja res ogromno – od čudovitih peščenih plaž, svetilnikov, konjev do barvitih vikinških mestec in odličnega sladoleda! Nedvomno bodite na preži za napisi “softis”. Prav gotovo se še vrneva, v daljši izvedbi. Do Norveške sva torej potrebovala 4 dni, vsekakor bi šlo tudi hitreje, ampak je bil tudi to del nepozabne izkušnje.

Lofoti

Kako to, da nista na sever na primer letela in Norveške raziskovala s tam najetim avtomobilom / avtodomom? Če bi pot ponovila, bi se iz vidika udobja in mraza odločila kako drugače? 

Za to odločitev je bilo več razlogov.

  1. FINANČNI: Norveška je zelo draga država in že sama letalska karta z dodatno prtljago za šotor, gorilnik, pohodniško opremo … ter najem avtomobila za en mesec, bi bila kar finančni zalogaj. Kot študenta sva namreč imela precej omejen proračun.
  2. SVOBODA: želela sva izkusiti kampiranje pod milim nebom, spanje na vrhu hriba in kuhanje razglednega zajtrka, na primer s pogledom na čudovit fjord. To počneva že od nekdaj, saj v tem neizmerno uživava in tega ne bi zamenjala za nobeno udobje.

Lovatnet

Tu je odlomek iz najinega bloga, ki to lepo povzame: “Ampak vseeno, ko sedim in poslušam glasno pogovarjanje, avte in ljudi, ki prihajajo in odhajajo, pomislim, zakaj ne hodiva večkrat v kamp, kljub vsemu udobju, ki ga ponuja. Nama je škoda denarja? Mogoče pa res. Ampak veliko raje zamenjava vso udobje za tišino, mir in čudovit razgled, ki sva ga bila deležna, ko sva divje kampirala. In čeprav se včasih prileže, da ti ni treba kuhati na vetru in pomivati posode v javnem wcju (ali pa pogosto kar s čistilnimi robčki), odlično kosilo pa ti v nekaj minutah dostavijo naravnost pred usta, ne da bi mignil s prstom, bi še vseeno vedno brez vprašanja raje izbrala to, da sva sama. Midva, ki kuhava, si prižgeva dobro glasbo, odpreva pivo in uživava v razgledu in samoti, ki je ne nudi nobena restavracija s 5-imi zvezdicami.”

Sta vse noči prespala v avtu / šotoru ali sta si kdaj privoščila tudi nastanitev?

Nastanitve so zelo drage ter te zelo ovirajo v smislu lokacije. Če kampiraš, je lahko celoten svet tvoja “postelja”. Tako se lahko zjutraj zbudiš tik pred izhodiščem za pohod in si s tem prihraniš tudi dragocen čas. A vendar sva enkrat prenočila pri sorodniku v Bergnu na Norveškem, kar je bilo zelo spontano in prijetno srečanje. Tega sorodnika namreč prej nisva poznala. Končno sva si oprala oblačila, smuknila pod topel tuš, se brezskrbno spočila in naspala … za ta enkraten obisk sva zelo hvaležna!

Kako pa je s cenami hrane, sta si veliko kuhala tudi sama? 

Če odštejemo pekarne in eno enolončnico, ki sva si jo privoščila, sva si ves čas kuhala sama, saj sva bila večino časa v naravi, kjer tudi dostopa do restavracij ni bilo. Cene v restavracijah so zasoljene, na Norveškem sva za eno enolončnico odštela 25 evrov. Na Lofotih so cene še višje – na primer 25-30 evrov za burger. Cene v pekarnah so okrog 5 evrov na cimetovo rolico, 3-4 evre za kavo.

Veliko sta privarčevala s tem, da sta hrano nakupila že doma, kuhala sama, spala brezplačno in potovala s svojim vozilom. Nam zaupata, kakšen finančni zalogaj je takšna nizkocenovna različica te poti?

Dobro sva se zavedala, da bo taka pot precejšen zalogaj in s študenskimi prihranki bi bilo težko kako drugače videti toliko stvari in biti na poti toliko časa, treba se je bilo znajti. Celotna pot je skupaj prišla 3300 evrov. Šlo bi tudi z manj, ampak sva si vseeno vsake toliko “malo privoščila”, zavila v trgovino po kakšno zelenjavo/meso ali pa v pekarno po kakšno dodatno cimetovo rolico. V ta strošek je vštet tudi nakup nosilcev za strešni kovček – 200 evrov. Sva pa imela to srečo, da nama strešnega kovčka ni bilo potrebno dokupiti, saj sva si ga izposodila od znanca. Prav tako sva imela celo pot “zastonj rent-a-car”, zahvaljujoč Anamarijinemu očetu, ki nama je posodil svoj večji avto za na pot.

To imenitno deželo sta raziskovala cel mesec. S čim se vama je Norveška najbolj zapisala v spomin?

Definitivno je obema ostalo v spominu vreme, saj je bilo zelo nepredvidljivo in, navkljub najinim pričakovanjim, večino časa deževno in oblačno. Zato sva morala kar nekaj pohodov izpustiti ali pa se z dano situacijo sprijazniti in hrabro spopasti. Za Norvežane slednje ni nič neobičanjega, pri njih velja rek: “Ni slabega vremena, je samo slaba oprema.”

Na Lofotih sva izkusila tudi 24-urno svetlobo, saj kljub temu, da je sonce zašlo, nikoli ni bilo teme. To je res imenitna izkušnja in tudi eden izmed razlogov, da sva želela tako visoko na sever. Žiga si bo Norveško definitivno zapomnil po izvrstnih pekovskih dobrotah, res imajo vrhunske rolice – tu je seznam 10 naj pekarn, ki sva jih obiskala.

Polnočno sonce ali polarni dan je značilno za vse skandinavske države, najdlje pa traja na severu Norveške, od maja do avgusta. Dramatično nasprotje polnočnemu soncu je polarna noč, ko se sonce sploh ne dvigne nad obzorje in noč traja 24 ur. Kako je to delovalo na vajino notranjo uro?

Ko sva prišla na Lofote in ob štirih zjutraj ustavila na parkirišču, nama je bilo nenavadno, da je svetlo in se ljudje sprehajajo okrog. S spanjem nisva imela večjih težav, saj sva bila vedno tako utrujena, da sva padla v “posteljo”. Všeč nama je bilo, da sva lahko izkoristila dolge dneve in hodila tudi ponoči. Na najdaljšem pohodu sva na primer šotor postavljala ob enih zjutraj – brez lučke, saj je bilo svetlo. Je pa res, da sva potem začela tudi kasneje vstajati zjutraj in si jutra vzela “bolj na izi”, saj se nama ni nikamor mudilo. 

Vseeno je vajina budilka zvonila tudi ob štirih zjutraj. Z namenom, da prehitita druge turiste, ujameta vreme ali da v dan spravita čim več ur? 

To, da se zbudiva ob 4.00 zjutraj, ni za naju nič nenavadnega, saj sva tega navajena že od doma – v hribe se je seveda treba odpraviti zgodaj! Sva pa res želela priti na vrh pred turisti, saj je turizem na najbolj obljudenih Norveških vrhovih resnično masiven. Ni nama v užitek hoditi v koloni in v vrsti čakati, da lahko posnameva fotografijo. TULE je blog o najinih petih najljubših norveških pohodih.

Svartisen (norveško črni led) je drugi največji norveški ledenik s 370 km²

Med najbolj obiskanimi in popularnimi vrhovi je na primer polica Preikestolen (tudi Pulpit Rock), ki se dviga nad fjordom Lysefjord. Prav tu na gore slabo pripravljeni instafotografi najbolj ob živce spravljajo reševalce. Sta bila tudi vidva priča pohodnikom v neprimerni obutvi, ki so za dobro fotografijo pripravljeni ogrožati življenje?

Oba sva bila prvič priča čemu takemu, saj v Sloveniji v visokogorju redko srečaš koga, ki bi bil obut v salonarje in oblečen v srajco. Bila sva res zgrožena in na trenutke naju je bilo strah za varnost mimoidočih, ki so po spolzkih skalah korakali v supergah z ravnim podplatom in se slikali na robovih prepadov.

Izjemno priljubljena točka na Norveškem je tudi otočje Lofoten. Lofoti imajo značilno pokrajino z dramatičnimi gorami in vrhovi, odprtim morjem, slikovitimi zalivi in plažami. Kaj je najbolj navdušilo vaju?

Vse! Lofoti so bili najina sanjska destinacija in še vedno ne moreva verjeti, da sva jih uspela obiskati. Definitivno sva se zaljubila v hribe, čudovite plaže s turkiznim morjem in sončne zahode.

Lofoti

Del norveške dogodivščine je zagotovo tudi opazovanje najbolj neverjetnih pojavov na svetu, eden najbolj osupljivih je severni sij. Sta ga uspela ujeti? Je pogled nanj vsakič znova tako osupljiv?

Ker sva bila na roadtripu poleti, ko je na severu svetlo brez prestanka, severnega sija nisva videla. Sva pa ga videla leto prej na roadtripu po Islandiji in prizor je bil resnično enkraten. Neverjetno je, da si lahko priča čemu tako veličastnemu in to se nama je definitivno vtisnilo v spomin za vedno. Prvega ne pozabiš nikoli.

Kateri del leta imamo največ možnosti, da ujamemo pogled na severni sij in kako se opremiti za na “lov”?

Največ možnosti je v zimskih mesecih, na skrajnem severu lahko celo že v drugi polovici septembra pa enkrat do aprila. Midva sva se opremila s telefonskimi aplikacijami – na primer Hello aurora in My Aurora. Pokažejo ti, koliko je možnosti za severni sij na mestu, kjer se nahajaš ter ob kateri uri bo to najbolj verjetno. Na Islandiji sva se večkrat zbudila ob dveh zjutraj, ker je napoved kazala, da bo takrat največja možnost za severni sij.

Kjeragbolten

V katere top 3 kraje bi se ta trenutek z veseljem še enkrat preslikala?

Islandija, Lofoti in Dolomiti, ki jih sicer obiščeva večkrat na leto.

Na poti domov sta obiskala še Švedsko in Dansko. Kakšne vtise sta pustili? 

Čez Švedsko sva se zgolj peljala, saj je bil jug Norveške poplavljen in so bile ceste zaprte. Na poti sva videla neskončen gozd, industrijo in manjša jezera – ni naju pretirano očarala. Nad Dansko pa sva bila nepričakovano navdušena. Čudovite peščene plaže na zahodu, neverjetno urejena počivališča, solidarnost in prijaznost ljudi, simpatična vikinška mesta, ekstravaganten Copenhagen in še bi lahko naštevala! Je res en tak majhen biser, ki ga ne smeš izpustiti na poti do Norveške!

Danska plaža Romo in dom na kolesih

Katere tradicionalne jedi na severu so vaju najbolj navdušile in katerih morda nimata več želje degustirati?

Ker sva varčevala in na sploh nisva hodila veliko po mestih in restavracijah, nisva preizkusila veliko tradicionalnih jedi. Še največ sva pojedla raznih pekovskih izdelkov: Skollebolle (kvašeno pecivo z vaniljevo kremo, potreseno s kokosom), kanelboller na 10001 način (cimetova rolica), svele (kot prepognjena debela palačinka, ki jo jedo s kislo smetano in marmelado).

Preizkusila sva Bacalao (enolončnica iz polenovke) ter ribji burger na Lofotih. Sva pa v trgovini kupila nekaj tipičnih norveških jedi in jih degustirala: rjavi sir (brunost), trsko, “kaviar” (namaz iz dimljenih iker trske), norveške sladkarije (Kvikk Lunsj, Smash!, Gifflar…), risgrøt (kot naš mlečni riž, ki ga postrežejo z maslom, cimetom in rozinami)… Vse jedi so nama bile okusne, ampak nisva zelo izbrična, sploh kadar sva lačna. Si pa še vedno doma kdaj pripraviva cimetove rolice po norveškem receptu.

Razgled iz Reinebringna

Pa top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Žiga: Cataplana, Ajo blanco, Raclette in nasploh vse sladice kjerkoli – trenutno imam v mislih Germknodle, taprav italijanski tiramisu, belgijske vaflje, skolebolle in pariške eclairje.

Ana: Arroz Negro, Španija, Bacalhau à Brás, Portugalska i Ropa Vieja, Kuba.

Sta imela na poti tudi kakšno nenavadno izkušnjo?

Če bi izpostavila eno samo, je to definitivno, da sva bila priča zaroki na vrhu hriba Ryten na Lofotih ob sončnem zahodu in sva jo tudi fotografirala. To je bilo res eno najlepših in nepozabnih doživetij. Več na blogu TU.

Zaroka neznancev na vrhu hriba Ryten na Lofotih

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Oba obožujeva fotografijo in imava fotoaparat ves čas s seboj, odgovor je torej preprost NE.

S čim se sicer ukvarjata, ko sta doma in na kakšen način si financirata svoje poti? 

V času potovanja sva bila oba še študenta – Anamarija medicine, Žiga pa dentalne medicine. Med absolventom sva delala preko študentskega servisa in pridno varčevala celo leto, da sva na koncu lahko izpeljala to nizkocenovno različico roadtripa. Ukvarjava se še s fotografijo in pisanjem bloga na najini spletni strani, ampak je to zaenkrat le dodatna dejavnost, ki nama ne prinaša zaslužka in jo opravljava zgolj za najino dušo.

Hermannsdalstinden je najvišja gora na otoku Moskenesøya. Nahaja se v arhipelagu Lofoti.

Kje smo vaju ujeli tokrat in kaj je v vajinem bližnjem načrtu dogodivščin? 

Trenutno sva ravno prišla iz Šmarne gore in se dogovarjava za jutrišnji zahod v hribih. Sedaj, v obdobju pripravništva, imava veliko manj časa kot sva navajena iz absolventskih dni. Se še malenkost loviva in navajava na ta novi način življenja. Sva zelo spontana in nerada preveč planirava vnaprej, zato se ponavadi za krajše pobege in izlete odločiva par dni – ali par ur – prej. Večjih potovalnih ekspedicij na žalost trenutno nimava, se pa nekaj večjega kuha za obdobje po pripravništvu – kaj, pa naj zaenkrat ostane še skrivnost.

Plaža Kvalvika

Kateri je najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Mogoče tale odstavek iz bloga: Ko sva zaradi stiske s časom tekla na ledenik, sva na poti srečala gospoda, ki nama je rekel: “Are you in a hurry?” (op.p “Se vama mudi?”). Nato sva se veliko pogovarjala o tem. Res naju je zadelo. Sva vendar na dopustu, čemu tak tempo in hitenje? Najprej hitenje da prideva do Norveške, nato do Lofotov, zdaj zaradi poplav in službe, ki naju čaka hitenje domov… Kdaj pa se ustaviš in dejansko uživaš v trenutku? Zakaj bi moral vsako minuto dneva natrpati s plani, če to počneš 365 dni na leto. Res so bili eni najboljših dnevov, ko sva imela le eno ali dve stvari na urniku ali pa sva bila prisiljena se ustaviti (zaradi vremena, trajektov…) in upočasniti. Da sva si vzela čas drug za drugega, se spočila, pojedla dobro hrano, spila kakšno pivo… malenkosti, ki v bistvu niso malenkosti. Roadtrip niso namreč le stvari, ki jih vidiš, ampak tudi posebni trenutki, ki jih doživiš, ljudje, ki jih spoznaš, zgodbe, ki nastanejo in si jih zapomniš bolj, kot vrhove, ki si jih obiskal.

Henningsvær je ribiška vas, ki se nahaja na več majhnih otokih ob južni obali velikega otoka Austvågøya v Lofotskem arhipelagu.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

  1. Skromnosti. Ker sva bila že parkrat na potovanju v avtomobilu z omejenimi dobrinami, sva na koncu vedno znova ugotovila, kako malo stvari potrebuješ in kako potratni smo v normalnem življenju z njimi. Na primer z izmišljanjem glede hrane, razsipnosti z vodo, velikimi stanovanji, ogromno materialnimi stvarmi…
  2. Majhnosti.
  3. Prilagodljivosti – tako vremenu kot tudi partnerju in počutju.
  4. Uživanja v trenutku.
  5. Hvaležnosti. Razumeva, da sva zelo priviligirana, da lahko kaj takega izkusiva.

Dom za eno noč na poti na Hermannsdalstinden

HITRIH 6

Najljubša država: Islandija. Zaenkrat, ampak morava obiskati še veliko drugih!
Najljubše mesto: Ana: Maastricht, Nizozemska / Žiga: Copenhagen, Danska.
Najljubša plaža: Ana: Kvalvika, Lofoti / Žiga: Diamond beach, Islandija.
Najljubša kulinarika: domača, oziroma kar si pripraviva sama.
Naljubši način transporta: Ana: peš /  Žiga: avtomobil, saj uživam v vožnji – kadar ni gneče.
Najljubši jezik: slovenščina, ker jo le malo ljudi po svetu razume.

Anamariji, Žigu in njunim dogodivščinam lahko sledite na Instagramu: @anamarijatruden in @rojsziga. Na njuni spletni strani ujamete predstavitveni video njunega roadtripa, v januarju pa bosta imeli v Ljubljani tudi potopisno predavanje – za podrobnosti ju spremljajte na omenjenih kanalih.

Rakksetra

FOTO: Anamarija Truden in Žiga Rojs/osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Mlada Slovenka, ki svet raziskuje s kombijem in v družbi dveh psov #INTERVJU

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Potopis: Oman in njegove najlepše točke v 14 dneh (in 1 slaba izkušnja)

Intervju, , , ,

Oman je država Bližnjega vzhoda, ki se vztrajno vzpenja na globalni lestvici priljubljenih turističnih destinacij. Po odgovore, zakaj in kako ga obiskati, kje spati, kaj jesti in kaj vse doživeti, smo se obrnili na Anžeta Petriča, ki se je od tam ravno vrnil z dvotedenskega potovanja. Zaupal nam je svoj potovalni plan in podelil svoje izkušnje z Omanom iz prve roke.

“Oman sem želel obiskati že med potovanjem po Združenih arabskih emiratih, ko smo načrtovali le nekajdnevni obisk. Zaradi zapleta z zavarovanji se nam potem ni izšlo in ostala je neuresničena želja. Zdaj, ko gledam nazaj, si mislim, da še dobro. Ker smo tako lahko Oman doživeli bolj zares. 14 dni čiste pravljice.” Anže Petrič

Oman postaja vedno bolj priljubljena turistična destinacija. Je bilo opaziti veliko turistov?

Ja in ne. Turistov je bilo nekaj, ne pa veliko. Zaenkrat se še vedno marsikje opazi pomanjkanje turistične infrastrukture kot so hoteli, kavarne, restavracije in trgovine s spominki. Vem, da v Oman organizirano vozijo skupine tudi nekatere slovenske agencije, ker smo skupaj sedeli na letalu. Oman je dostopen, zagotovo, tja so potovali tudi moji stari starši, ampak je še vedno zelo pristen in neokrnjen. Se še razvija v tem smislu. Zato je moj predlog, da ga obiščete čimprej.

Osnovne informacije

Kje ste rezervirali lete, hotele, avto? Na kaj biti pazljiv?

Od vsega je najbolj pomemben dober avto. Letalo je standardno za te konce sveta: Turkish Airlines do Istanbula in potem naprej do Muškata. Vse hotele smo brez težav rezervirali kar preko Bookinga. Lahko bi tudi kampirali, kar je v Omanu priljubljen način nočitve, a smo zaradi natrpanega urnika vsega, kar smo želeli videti, izbrali hotele. Avto smo vzeli pri lokalni rent-a-car agenciji. Tu je zelo zelo pomembno, da vzamete boljši avto. Če mislite voziti po puščavi, obvezno na štirikolesni pogon. Če ne, vas ne bodo spustili do nekaterih točk. Boljši avto je res dražji, ampak je nujen za popolno doživetje.

Kako je z vizo?

Za do 14 dnevni obisk turisti ne potrebujejo vize. Potrebujejo pa dokazila, da bodo ostali največ 14 dni. Torej dokazila v obliki zavarovanja, letalskih kart, rezervacij hotelov.

Kako je z denarjem? Ste izmenjali v Sloveniji, imeli s seboj gotovino, kartico? Kako je z bankomati v Omanu?

V Omanu uporabljajo tretjo najmočnejšo valuto na svetu: Omanski rial. Nekaj malega smo imeli v gotovini, ki smo jo izmenjali kar tam, sicer pa smo vse lahko plačevali s kartico. Tudi bankomatov je dovolj, le prej se pozanimajte pri svoji banki, kako računajo za dvig v tujini. Edina mesta, kjer nujno potrebuješ gotovino, so tržnica in dejavnosti na prostem (kanjoning in potapljanje na koralnem grebenu), kjer so nas na to vnaprej opozorili. Napitnin v Omanu ni.

Kaj pa hrana?

Jedli smo tako ulično hrano kot v restavracijah. Največ smo jedli doner kebab, humus, shwarme… arabsko hrano, ki je odlična. Veliko smo si tudi sami kupili v trgovini in si sami naredili. Poskusili smo tudi kamelje meso, ki je zelo okusno.

Oman v 14 dneh

Anže je Oman raziskoval 14 dni. Z nami je delil svoj načrt in 10 točk, ki jih nikakor ne smete izpustiti, ko potujete po tej slikoviti državi.

Muškat

Prva postojanka in hkrati tudi prva izmed točk, ki jih morate obvezno obiskati, je po Anžetovem mnenju glavno mesto Muškat. Predvsem predel Mutrah. Vsekakor pa: Al Alm palace, Bayt Al Zoubair, Mutrah Corniche, Mutrah Fort, Mutrah Souq, Al Riyam Park, Mošeja Sultana Qaboosa, Muscat Opera.

 

Na poti od Muškata do naslednje točke, se je Anže ustavil tudi v Sinkhole Hawiyat Najm Park.

 

Qalhat

Danes tiha in majhna vasica, včasih pa bleščeče mesto, ki je ležalo na trgovki poti Indijskega oceana. Temu priča veliko starih ruševin med katerim izstopa grobnica Bibi Miryam, katero sta obiskala tudi Marco polo in Ibn Battuta.

Najlepše točke: Grobnica Bibi Miriam, Wadi Shab, Wadi Tiwi, Tiwi Plaža

Wadi Shab in Wadi Tiwi

Sta soteski in hkrati in eni najbolj obiskanih točk Omana. Z razlogom. Jaz bi ju zagotovo umestil na seznam top 10 točk.

 

Wadi Shab si ogledaš tako, da se skozenj sprehodiš. Pohod traja eno uro v eno smer, ko prideš do dela, v katerem se oblečeš v kopalke, skočiš v vodo in plavaš do luknje, kjer skozi ozek predor priplavaš do čudovite podvodne dvorane. Izjemna izkušnja,
Wadi Tiwi si je težje ogledati. Nujno potrebuješ avto na štirikolesni pogon in moraš biti spreten voznik. Obstajajo pa tudi organizirani izleti.

 

 

Mesto Sur

Mesto Sur je zgodovinsko poznano po izdelavi Omanskih tradicionalnih lesenih plovil imenovanih Dhow. V mestu se še vedno nahaja obrat, kjer jih bolj za turistične namene, še vedno izdelujejo. Pravi razlog za to, da prav Sur mesto, kjer so ta plovila izdelovali, pa lahko odkrijemo ob pogledu na mestno laguno, ki je služila kot odlična zaščita pred vpadi iz odprtega morja.

Tu si obvezno poglejte: Svetilnik, Corniche, Sunaysilah grad, Dhow Yards (tradicionalna tovarna ladij Dhow), Ras Al jinz Turtle Reserve, Plaža Al Khesah

 

Puščava Wahiba

To je bila najlepša puščava do sedaj. Pa jih nisem videl ali doživel malo. Prvi stik je bil vožnja skozi puščavo do kampa, kjer smo prenočili. Že to je bila nora izkušnja. Na črpalki pred puščavo so nam pomagali malce spustiti gume, za boljši oprijem. Podobno je vožnji skozi sneg. Udeležili smo se tudi v vožnje po sipinah, kar je bilo precej adrenalinsko, a nepozabno. Za to je bil potreben močnejši avto in izkušen voznik.

Še lepše pa je bilo, ko smo se vzpeli na sipino in si ogledali sončni zahod in vzhod. Sipine so neverjetno visoke in strme. S kampa smo se vzpenjali po vrvi do vrha.

 

Mesto Ibra

Ibra je poznana predvsem po bogati agrikulturni zgodovini. Še danes tu gojijo mango, datlje in banane. O bogati zgodovini pa priča še vedno odprt obrat za izdelovanje Omanskih Khanjarov – tradicionalnih bodal. Le nekaj korakov izven mesta pa se nahajajo tudi ruševine starega mesta, v katerem še danes deluje Falaj.

Nizwa

Nizwa je eno izmed najpomembnejših mest v Omanu. Najbolj je znano po svoji trdnjavi – Nizwa fort, ki je bila zgrajena v 17. stoletju. To je odličen kraj za doživetje lokalne kulture in okušanje tradicionalne omanske kulinarike.

Jebel Akhdar

Jebel Akhdar je planota, ki v prevodu pomeni “zelene gore”. To je predel, kjer je veliko agrikulture, čudovitih razgledov in neverjetnih pogledov na falaje. Za dostop potrebuješ avto s štirikolesnim pogonom, kar tudi preverjajo.

 

 

Al Hamra

Al Hamra je tradicionalna omanska vasica in je najlepša vasica, kar sem jih videl. Je v veliki meri zapuščena, njene hiše pa so narejene iz blata in slame. Navdušila me je z neverjetno arhitekturo, ki je kljub surovi gradnji izjemen dizajnerski dosežek.

V vasici sem obiskal tudi Bait al safah, ohranjeno staro zgradbo, kjer je prikazan tradicionalen način življenja. Spekli so nam tradicionalni kruh, ponudili kavo in datlje, oblečeš se lahko v tradicionalna oblačila. Zelo zanimiva izkušnja in jo zelo priporočam.

Celotno vzdušje oaze, kjer stoji vasica, polne datljevih palm, je neverjetna izkušnja, ki se zagotovo uvršča na seznam najpomembnejših točk.

Falaj

Zelo me je navdušil tudi namakalni sistem – falaj. To je neverjeten starodaven vodni sistem, ki pelje skozi vas. Zaradi tipičnih omanskih wadijev (suhih dolin), ki se z vodo napolnijo le ob deževju, so vasice nastajale v teh predelih. S pomočjo falajev pa so to vodo speljali na želene točke v vaseh. Falaje sem videval po celi državi in ponekod so dejansko še delno v uporabi.

Zanimivo je tudi, kako je jasno videti, v katerih hišah so živeli vaški veljaki, saj tam falaj vodi skozi hišo in nad njim je zgrajena kopalnica. Izvedeli smo tudi, kako so vodo filtrirali in pili.

Ne izpustite: Sprehod po oazi z datljevimi palmami, pogled na Al Hamro, Bait Al Sifah.

 

 

Jebel Shams

Jebel Shams je najvišja gora v Omanu (3009m). Znana je tudi kot gora sonca, ker je zaradi svojega visokega vrha prvo mesto v Omanu, kjer vzide sonce. Zaradi svoje oblike ji rečejo tudi veliki kanjon.

Dodatne točke: Al Khitaym, Balcony Walk (do vasice As Sab), Wadi Ghul

 

 

Bahla

Bahla je zgodovinsko bogato mesto v Omanu, znano po svoji edinstveni arhitekturi in kulturni dediščini. Mesto se ponaša z impresivno trdnjavo Bahla, ki je ena izmed Unescovih svetovnih dediščin, in predstavlja vrhunec omanske obrti in arhitekture, zgrajeno v tradicionalnem omanskem slogu.

Grad Jabrin me je navdušil zaradi svoje ohranjenosti in vsega znanja, ki smo ga tam pridobili.

Morate obiskati: Utrdba Bahla, Bahla old Souq, Grad Jabrin

 

 

Gorska cesta čez Hatt in kanjoning

Zame je bila to najlepša točka celotnega Omana. Predvsem kanjoning v Snake Canyonu. Vodenje skozi kanjoning je bilo vrhunsko. Vedno so poskrbeli za varnost. Najvišji skok je namreč visok kar 8 metrov in skupaj gre za 5 ur visoke fizične aktivnosti. Ena najlepših izkušenj.

 

Nakhl

Mestece Nakhl se prav tako ponaša s po mojem mnenju najlepšo trdnjavo v Omanu. Od ostalih jo loči gradnja na skali, kar je v preteklosti služilo kot odlična obramba pred vpadi. Od ostalih jo loči tudi zelo lepa oranžna barva. V mestu se nahaja tudi topel izvir, ki izvira na prostem in je kraj sprostitve in prirejanja piknikov za Omance.

Ne izpustite: Grad Nakhl, Izvir Ain Al Thwarah

 

Ad Dimaniyat otoki

Anže kot eno od desetih najlepših točk Omana priporoča Ad Dimaniyat. Ad Dimaniyat je otoški predel Omana, s peščenimi plažami in čudovitim koralnim grebenom. Predel je zaščiten in najbolje se je na ogled koral odpraviti v organizaciji agencije, ki priskrbi tudi vso potrebno opremo za snorklanje. Koralni greben je poln pisanih ribic, koral in želvic. Zagotovo je to doživetje ena najlepših točk raziskovanja Omana.

Insajderske informacije: Slaba izkušnja

Če bi potoval še enkrat, bi ponovil vse enako, izpustil bi le eno stvar. Zelo razočarani smo bili nad vodenim ogledom gnezdenja želvic. Kljub temu, da naj bi šlo za eco-friendly resort, ki naj bi skrbel za dobrobit teh malih živalic, je bila realnost vse prej kot to. Iz resorta Ras al jins so nas v večernih urah odpeljali do velike peščene plaže, kjer želve prilezejo na pesek, izkopljejo luknjo in vanjo položijo jajčeca. Prav tako so se v času našega obiska prve želvice že kotile in lezle proti morju. Kljub opozorilom med vožnjo, da naj bomo previdni, je masa ljudi v temi težko videla pod nogami. Masovni turizem je iz zelo intimnega trenutka naredil katastrofo.  Te izkušnje zagotovo ne bi ponovil. Veliko ljubše  mi je bilo plavanje z želvami, ki smo jih slučajno srečali v naravnem okolju.

Komu bi priporočali obisk Omana?

Oman je zares turistom prijazna država. Menim, da je primerna tako za neizkušene kot izkušene popotnike. Vse je zelo umirjeno, čisto. Plaže so prečudovite, narava je neokrnjena in ljudje so neizmerno prijazni ter gostoljubni. Tudi promet je umirjen, počasen, nič kaotičen. Kamorkoli se obrneš, vidiš naravo. Priporočam vsem.

 

Foto: Anže Petrič

PREBERITE ŠE: “O tem potovanju sem sanjal 7 let!” – Anže Petrič o potovanju po Iranu in aktualnih protestih

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!

Cotswolds: angleško podeželje z dojenčkom, enoletnico in triletnico #INTERVJU

Intervju, , , , , , , , ,

Spoznajte Cotswolds! Angleško podeželje ima pravljične vasice z lično arhitekturo in kamnitimi hiškami z urejenimi vrtički. Pa zelene ravnice, polne drobnice in slikovite gričke, bogato zgodovino, edinstvene pube, vse skupaj pa ima duh angleške aristokracije. Kar sicer ne pomeni, da ni dostopno tudi navadnim smrtnikom. Gremo?

Tokrat nas bo na virtualni potep v Vandraj intervjuju popeljala Maša Črešnik. Velika verjetnost obstaja, da jo poznate z Instagrama, kjer jo spremlja več kot 18 tisoč ljudi. Sicer pa je mama trem deklicam – vse so mlajše od treh let in pol! –, navdušena fotografinja in popotnica, ki obožuje jesen in dež. Idealna destinacija za ljubitelje jesenskih barv, meglic in debelih volnenih nogavic? Cotswolds!

Kako bi se opisali tistim, ki vas še ne poznajo? 

Čeprav je to eno izmed najtežjih vprašanj, lahko z gotovostjo rečem, da sem control freak. Tega se sicer zadnja leta, odkar sem mami, odvajam, ampak vedno bom rada imela stvari pod nadzorom. Sicer pa obožujem udobje, dež, najraje sem s svojo družino. In če imam na izbiro potovati na sever, sneg, dež ali pa sonce, vročino, morje, bom vedno izbrala prvo opcijo. 

Pravkar ste se vrnili z družinskega potepa po slikoviti angleški pokrajini Cotswolds. Kako ste se odločili za to destinacijo?

To je bila ena izmed najinih velikih želj že nekaj časa. Cotswolds sem verjetno zaznala že nekaj let nazaj v kakšnem filmu, se niti ne spomnim prav, ampak ideja se mi je fiksirala v spomin. In tako smo jo letos končno izpeljali.

Kam ste leteli in kako ste se premikali med okoliškimi kraji? 

Let smo rezervirali iz Ljubljane v London (Luton) z družbo Wizzair. Lahko bi izbrali tudi Bristol, ki je bližje samemu okrožju, vendar je bil let v London nekoliko cenejši. Na letališču smo vzeli rent-a-car in se po okolišu prevažali z avtom. Imajo sicer kar dobro urejene tudi povezave z avtobusi in vlaki, vendar je s 3 majhnimi otroki meni to predstavljalo večje breme, kot vožnja po levem pasu.

Glede na to, da potujete s tremi otroki, ki še potrebujejo avtosedež, kakšna je bila logistika z najemom avtomobila?

Ko potuješ z malčki, imaš pri letalskih družbah opcijo, da s seboj vzameš gratis tudi avtosedeže. Vendar – ker so tri, midva pa samo dva, bi bila logistika pretežka, zato smo si izposodili tudi sedeže. Prihodnjič zagotovo vzameva svoje. Odvisno je tudi od rent-a-carja, ampak tile niso bili najboljši, razen lupinice, ki je bila še kar v redu. V vsakem primeru smo morali malo improvizirati, da so bili res varni.

Koliko kilometrov ste prevozili in katere vasice ste imeli na seznamu? Česa tam ne smemo spregledati?

Iskreno – kilometrov nisem niti pogledala, smo jih pa prevozili kar nekaj. Obiskali smo 11 vasic. Nekaj pomembnih smo tudi izpustili, ker smo urnik prilagajali otrokom. Odkljukali smo Chipping Campden, Broadway, Stow-on-the-Wald, Bourton-on-the-Water, Upper Slaughter, Lower Slaughter, Bibury, Blockley, Winchcome, Stanton in Snowshill.

Dvakrat smo obiskali farmo, neke vrste živalski vrt z lokalnimi živalmi, ki jih lahko tudi hraniš in crkljaš. Vsaka izmed teh vasic zase je posebna, prav vsako bi priporočala in najboljši nasvet – izgubite se! Vsaka okoliška vasica ima nekaj za ponudit in tudi če je ni na seznamu “najlepših”, pusti svoj vtis. Ljudje so noro prijazni, hiške so kot iz filmov, občutek pa nepozaben.

Vaše izhodišče za raziskovanje Cotswoldsa je bila idilična vasica Chipping Campden. Po čem slovi in kaj vse ponuja?

Vasica slovi predvsem po glavni ulici (High street), na kateri se vrstijo lokalne trgovine. Včasih je bil Chipping Campden ena izmed glavnih vasih z odlično volno. Chipping naj bi pomenil market (Chipping Campden – market place), kjer je že od nekdaj bil znan po lokalnih prodajalnah. Arhitektura v vasici je filmsko krasna, ljudje pa te sprejmejo že prvi dan, ko se vseliš – tudi če samo za dan ali dva. Takoj postaneš njihov. 

Potujeta torej s tremi hčerkami, starimi od dobre tri leta navzdol. Kakšen logistični izziv je dvema odraslima voditi tri majhne otroke, hkrati tovoriti vso prtljago in navigirati pot?

Ha, to je bil večji podvig, kot sva mislila. Ampak – nam je uspelo! Otroci so stari 4 mesece, leto in 4 mesece in pa 3 leta in pol. Najlažje je potovati z najmlajšo, ker je res nezahtevna. Olivija – najstarejša – ima že svoje želje, svoje muhe, medtem ko ima Viktorija – srednja – OGROMNO energije, ki jo mora potrošit.

Prvi dan, ko smo prileteli, sem se vsaj trikrat vprašala “ZAKAJ NAM JE TEGA TREBA?” (smeh). Jan me je hitro pripravil k desetim globokim vdihom in je šlo. Samo tempo smo morali ujeti. Prtljaga je bila težava samo prvi in zadnji dan, vmes smo bili pa enako kot doma. Preden greš od doma se moraš obleči tako doma kot na potovanju, tako da tu ni bilo neke spremembe. 

Kako prijazna destinacija za mlade družine je angleško podeželje? 

Zelo prijazna. A je odvisno od tega, kakšen tip človeka si. Tukaj ni otroških klubov, animatorjev, tukaj si animator ti in tvoj urnik, ki ga pripraviš. Imaš pa ogromno dejavnosti, s katerimi lahko tudi otroke zelo lepo animiraš. Obisk okoliških farm, sprehod z alpakami, park z različnimi vrstami ptic, igrala na vsakem koraku, že blatne luže so zadostovale, da sta se Viktorija in Olivija imeli prav super.

Prav Cotswolds, idilično angleško podeželje, privlači tudi angleške bogataše. Med elito, ki ima tam v lasti nepremičnine, so avtorica Harryja Potterja JK Rowling, družina Beckham, člani angleške kraljeve družine, pa Kate Winslet, Liz Hurley, Hugh Grant, Kate Moss … Menda jih ni težko srečati kar na ulici katere od vasic. Vas je kaj podobnega doletelo?

Do zdaj tega nisem sploh vedela, že googlam, kje ima kdo hišo (smeh). Ne, nisva srečala nikogar. In čisto iskreno – v vasicah je bil čudež, če smo srečali 20 ljudi. Pravi odklop.

V prav teh idiličnih vasicah so posneli tudi številne filme in serije. Ste obiskali kakšne filmske snemalne lokacije?

Obiskali smo Snowshill, kjer smo spoznali prijazna Američana in njun lokalni vodič nam je povedal, da so točno tam snemali Bridget Jones. Kar me je šokiralo, saj sem film gledala vsaj 20-krat, pa nisem vedela, kje je posnet (smeh). Obiskali pa smo tudi Blockley, kjer je posnet Father Brown. Hiša, ki naj bi bila v božični uspešnici Holiday, je odmaknjena nekje 2 uri, filma pa niti niso snemali v tej hiši, ampak je bila samo inspiracija za model hiše, ki so jo zgradili v studiu. 

Angleška kulinarika ni zgolj “fish and chips”. Katera tradicionalna hrana je tam najpogosteje na meniju?

English breakfast je ena stvar, ki jo moraš tam poskusit. Fish and chips pa je klasika, ki se ji ne moreš upreti. Ker smo zaradi logistike kuhali sami, smo se posluževali bolj juhic, rižot in minešter.

Cotswolds ste raziskovali dva tedna. Koliko časa priporočate za obisk?

Bili smo dva tedna, pa vsaj dva bi še lahko ostali. Odvisno je od tega, kakšna imaš pričakovanja in v kakšni zasedbi potuješ. Cotswolds si lahko izbereš tudi za vikend destinacijo in uživaš nekaj kratkih dni v miru na deželi. Če bi rad obiskal več vasic, pa vsaj 4-5 dni. 

Kakšen finančni zalogaj je takšno dvotedensko raziskovanje angleškega podeželja? 

Cene so odvisne od vsakega posameznika. Kakšno nastanitev izbereš, kje ješ, kakšen avto rentaš (če ga), od kje letiš, kdaj letiš, katero sezono izbereš za obisk. Hrana v restavracijah je mogoče 10 odstotkov dražja kot pri nas, cene hrane v trgovini pa se skoraj niso razlikovala od naših. Edini res visok strošek je bil najem avta, to pa zato, ker smo mi vzeli kombi. Če bi izbrali manjši avto, bi bil strošek občutno manjši. Lahko prideš skozi zelo poceni, ali pa potovanje izpelješ na zelo drag način. 

Kateri deli Cotswoldsa so presegli vaša pričakovanja in kje vas niso najbolj navdušili? 

Chipping Campden se je meni osebno res vsedel v srce. Ravno prav velika vasica z nekaj trgovinami in prijaznimi domačini. Zelo mi je bil všeč tudi Snowshill. Najmanj navdušena sem nad Bourton-on-the-Water, ker je izjemno turističen in izgubi čar, ni več pristno in avtentično. Vsaka vasica ima predvsem lokalne pube, lokalne trgovine, v teh turističnih pa se že pojavljajo kitajske, tajske in druge restavracije, ki potem ne dajejo več tega angleškega vtisa. Tudi ljudi je tam občutno več.

Kakšen tip popotnice ste sicer? Kako si organizirate potovanje?

Ko še nisem bila mami, je bilo vsako moje potovanje organizirano v nulo. Dober primer je bila Islandija – potovanje sem organizirala za 5 odraslih in v Wordov dokument zapisala prav vsako malenkost. V predstavitvi so imeli zapisane cene kruha, izračun kilometrov in koliko bencina bomo potrošili, kaj si bomo kateri dan ogledali. To je z majhnimi otroki skoraj nemogoče. Zato sva tokrat rekla, da pripraviva okvirni seznam lokacij, ki si jih želiva obiskat. Ker trenutno za organizacijo niti nimam toliko časa, nama je malo pomagala tudi sestrična in pripravila nekaj idej. Potem sva pa rekla, da bova sproti videla – odvisno od počutja punc. Vreme naju ni motilo, tako da smo bli res na free.

Kaj si želite, da bi vedeli, preden ste se podali na to pot? 

Tako kot je bilo, je popolno. Šli smo z velikimi pričakovanji, ki jih je Cotswolds upravičil. Mene osebno je totalno navdušil in vem, da se še vrnemo tja. 

In kam vas bo odneslo v prihodnje?

Zdaj pa potujemo v Marbello. Tam smo sicer že bili, ampak so tudi v Španiji noro prijazni ljudje in se radi vračamo. Sedem dni sončka še preden se predamo v zimo.

FOTO: Osebni arhiv/Maša Črešnik

Maši Črešnik lahko sledite tudi na Instagramu – tu @masa.cresnik.

PREBERITE ŠE: Mlada Slovenka, ki svet raziskuje s kombijem in v družbi dveh psov #INTERVJU

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Mlada Slovenka, ki svet raziskuje s kombijem in v družbi dveh psov #INTERVJU

Intervju, , , , , , , , , ,

Pija Bizjan je popotnica, ki o svojih dogodivščinah razlaga s takšnim žarom v očeh, da boste težko ostali ravnodušni. Najraje potuje sama, oziroma v družbi dveh štirinožnih spremljevalcev. Solo popotnici v predelanem kombiju družbo delata psička Tagine in Indi, srečali pa jih boste po vsej Evropi, včasih tudi v Afriki.

Kdo je Pija Bizjan, kje se trenutno potepajo, kam vse jih bo odneslo, kako poskrbijo za svojo varnost in finance ter kako malo v resnici potrebujejo za svojo srečo? Več v Vandraj intervjuju! 

Kdo ste in kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem osemindvajsetletna Pija, predstavljam pa tudi dva moja zvesta spremljevalca, damo v rjavem kožuščku po imenu Indi ter večbarvnega in zelenookega Tagina. Največkrat me boste našli blizu oceana – ali celo v njem. Pa na terasi mojega vana s pogledom v zvezdnato nebo, med dišečimi borovci z jutranjo kavo ter knjigo, na dolgih sprehodih s psoma, kjer se najbolj razveselim nabiranja fig. Želja in hrepenenje po preživljanju časa v naravi, odkrivanju sveta in novih kultur sta bila od nekdaj prisotna v meni. Zato jima veselo sledim tudi v tem trenutku. Upam, da vam z odgovori pričaram vsaj malo neopisljive lepote sveta in čudovitih trenutkov, ki jih doživljamo na poti.

Kje smo vas ujeli tokrat in koliko časa ste že na poti?

Trenutno smo na prelepem polotoku Peloponez, ki me navdušuje s čudovitimi razgledi, klifi, nasadi oljk, fig, limet, pomaranč in navsezadnje tudi z zgodovinskimi zanimivostmi.

Še posebej mi je všeč vzhodna obala. Po njej vodijo prazne ceste, ki zapeljejo skozi stare vasice, polne pisanih rož, največkrat so to dišeče lantane. Pa vse te plezalne stene, pohodniške poti, plaže s turkizno vodo …  Počasi nas poti vodi proti Atenam, kjer se bomo vkrcali na trajekt do Krete.

V Grčiji nameravate ostati nekaj mesecev. Kako jih boste preživeli, kam vse vas bo zaneslo?

Tako je. Zdaj gremo torej na največji grški otok – Kreto, kjer bomo ostali malo dlje. V tamkajšnjem zavetišču bom delala s psi, med prostim časom pa na deski lovila valove. Obožujem surfanje in vodne športe, tokrat se bom preizkusila tudi v kajtanju. Komaj čakam! Iz Krete se bomo počasi premikali nazaj proti Sloveniji in na poti raziskali še Srbijo, Albanijo in BiH.

Kako strogo – če sploh – je običajno zarisana vaša pot? Kako izbirate naslednjo destinacijo?

Še sama ne vem, od kje pridejo ideje in želje za neko destinacijo. Velikokrat so “krivi” ljudje, ki jih spoznam na poti in me navdušijo nad kraji, ki so zanimivi in prijazni za tovrsten način potovanja. Obenem pa me privabijo ideje iz knjig, izkušnje drugih popotnikov, slike in objave s spleta … Predvsem pa izbiram kraje, stran od gneče in betona, kjer sem lahko še bolj povezana z naravo. Uživam, ko me le nekaj centimetrov pločevine in izolacije loči od okolice, ko mi evkaliptusi ponudijo senco ter svež jutranji čaj, ko me uspavajo valovi in ko me od sončnega vzhoda loči samo kljuka zadnjih vrat mojega doma. Tako uživam v razgledu kar izpod odeje.

Katere države ste do sedaj že prevozili?

Preden sem začela potovati s kombijem, sem z nahrbtnikom odkrivala večinoma države zunaj Evrope. Videla sem večji del Azije pa srednjo Ameriko, nekaj afriških držav, Jordanijo, Zahodno Papuo, Dominikansko republiko … Za to sem neizmerno hvaležna, saj težko opišem z besedami, kaj vse so mi te izkušnje dale. Zagotovo neko širino, drugačen pogled na svet, nova poznanstva …

Ampak “vanlife”, tukaj sem se našla, odkrila čisto neko novo dimenzijo doživljanja okolice, raziskovanja poti, nomadskega življenja in s tem neverjetnega občutka svobode. Vse skupaj se je začelo z manjšim kombijem, s katerim sem raziskovala Slovenijo, bližnje države – Italijo, Hrvaško, Avstrijo, Madžarsko in BiH ter otoka Sardinijo in Korziko. Nato pa so se ideje in želje manifestirale v večji van Sprinter po imenu Nanook, s katerim potujem tudi sedaj. Lansko leto me je popeljal iz Slovenije preko Italije, Francije, Monaka, Španije vse do Maroka in na poti nazaj preko Portugalske.

Kje ste se počutili najbolj domače in sprejeto ter kje ste se morda poslovili prej, kot ste načrtovali?

Zagotovo sem se najbolj domače počutila v Maroku, ker sem državo obiskala že večkrat in jo dobro poznam. V času pretekle epidemije sem bila tam “ujeta” 3 mesece, kar mi je dalo poseben vpogled v njihova življenja in kulturo. Naučila sem se tudi osnov arabskega jezika, spletla prijateljstva, dobro jedla ter pripravila nešteto taginov. Tagine je tradicionalna maroška jed. Kar se mi je poznalo tudi, ko sem se vrnila domov (smeh).

Me je pa navdušila tudi Portugalska, tam sem med surfanjem spoznala ostale “vanliferje” iz različnih držav. Tako smo se ujeli, da smo na parkirišču ob plaži postavili svoj kamp in veliko surfali. Vsak dan je bil nekdo zadolžen za večerjo za vse – tudi jaz sem prišla na vrsto, lahko uganete, kaj sem pripravila. Tagine, seveda. Kasneje pa smo se družili, kartali in si pripovedovali zgodbe. Tam sem ostala kar nekaj tednov, kar ni v moji navadi, ampak po dolgem času mi je prijala družba, sprejetost in obkroženost z isto mislečimi ljudmi.

Kako so se na odločitev, da se na dogodivščino po svetu s kamperjem podate popolnoma sami, odzvali vaši domači in prijatelji?

Moji podvigi in ideje so bili vedno podprti s strani družine in prijateljev. Že kot otrok sem z družino veliko potovala, kasneje pa sem se izobraževala po tujini in med prostim časom ali ob koncu šolanja pograbila nahrbtnik in odšla raziskovat okoliške kraje, sosednje države, otoke … Zato menim, da so sedaj že navajeni, da se v svet podam sama in sprejemajo moj način potovanja. Družina mi je bila v veliko pomoč tudi pri urejanju in željah za moj dom na kolesih. Zato mi je v njem še prijetneje in odraža mojo osebnost.

Kakšne so prednosti in slabosti solo potovanj? Sploh za ženske?

Ko potujem sama, nikoli nisem zares sama. Poleg mojih dveh sopotnikov na tačkah, spoznavam čudovite ljudi, včasih gre samo za pozdrav, nasmeh, skodelico kave s svojo zgodbo, druženje ob ognju … Spet drugič pa se spletejo prijateljstva, ki se kdaj nadaljujejo tudi s skupnimi kilometri, obiski in ponovnimi srečanji na poti.

Sicer sem pa rada sama. Menim, da se tako bolje spoznamo, poslušamo, kam nas vleče srce. Tako se največ naučim, saj je vse odvisno od mene in je na koncu res lepo, ko mi nekaj uspe in vem, da sem zmogla. Tako kot kača odvržeš staro kožo, navade, prepričanja.

Seveda pa solo popotnice okusimo tudi nepredvidljivost ter strah. Velikokrat me vprašajo, če me ni nič strah. O, seveda me je. Sicer imam dva kosmata alarma, ki takoj zaznata gibanje okrog vana, ampak imam vseeno raje odročne kotičke in divjino, velikokrat tam ni razsvetljave ali drugih avtodomarjev. Takrat si ustvarim udobno vzdušje, prižgem svečko, kadilo, poslušam glasbo, poklepetam z družino ali prijatelji, kaj dobrega skuham, prelistam knjigo ali pogledam film.

.

Seveda pa smo ženske bolj ranljive. Sploh v kulturah, kjer ženske niso enakopravne nasprotnemu spolu, kjer so omejene v svojem oblačenju, izražanju, pravzaprav v odločanju o svojem življenju. Ko ženska potuje sama, se mi zdi pomembno, da sledi notranjemu občutku za previdnost, se poskuša čim bolj zliti z okolico in domačini ter samozavestno stopati na svoji poti. Tako da – ženske, pot pod noge, kamorkoli vas vleče srce, odpotujte tja, udejanite svoje sanje in pozabite na standarde in pričakovanja drugih!

Ste bili na poti kdaj postavljeni v neprijetno ali nevarno situacijo?

Na poti se mi do zdaj ni zgodilo nič hujšega. So mi pa ravno tukaj na Lefkadi ponoči mimovozeči motoristi metali limone v kombi, s katerim sem bila parkirana na plaži. Bilo je neprijetno in nevarno za stekla, ampak smo se prestavili na drugo mesto in Nanook ni utrpel nobene škode, mi pa smo kmalu mirno zaspali.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o solo popotnicah?

Velikokrat slišim komentarje, kako, da grem kar sama. Pri tem ljudje pogosto izražajo strah pred samoto in nevarnostmi, o katerih so brali in slišali v medijih. Takšni ljudje strah prikličejo vnaprej. Pogosto pomislijo na najhujše, še preden sploh pride do tega trenutka. Verjetno si tudi predstavljajo dolgočasne dneve, ker ne vedo, kaj bi oni počeli sami s sabo, brez televizije in računalnika, brez ostalih ljudi. Resnica pa je, da se solo popotniku na poti ni treba niti malo prilagajati. Ravnamo se lahko čisto po svojih občutkih, tako kot si zamislimo sami.

Kako je spakirati življenje na nekaj kvadratnih metrov? Kaj vse ima vaš dom na štirih kolesih?

Super je! Večino letošnjega leta sem preživela v njem, tudi ko sem se vrnila v Slovenijo. Ima vse, kar potrebujem. Plinski in električni kuhalnik, tekočo vodo iz velikega zalogovnika, sončne celice, hladilnik, teraso na strehi, okna za svetlobo ter svež zrak, kemično stranišče, zunanji tuš v zadnjem delu pod posteljo, kjer je tudi prostor za kolo in ostalo opremo. Je izoliran in oblečen v les, omarice so iz ratana. Poln je lesenih dodatkov, izdelkov iz makrameja, kristalčkov, lovilcev sanj, saj sem na poti rada tudi ustvarjalna. Čeprav je samo vozilo, sem, ko se vračamo iz dolgih sprehodov, hirbolazenja ali hladnega Atlantika, neizmerno vesela, ko ga spet zagledam na parkirišču.

Pogosto spite zunaj urejenih kampov. Na kaj moramo biti pozorni, ko iščemo kotičke pod soncem, kjer lahko legalno prespimo v bivalnem vozilu?

Večinoma spim zunaj urejenih kampov. Vse potrebno – vodo, praznjenje wc-ja, pralnico perila – najdem na poti, elektrike pa imam vedno dovolj. Za take stvari si pomagam z različnimi aplikacijami, kjer ostali popotniki pustijo svoje komentarje o neki lokaciji ali storitvi. To velikokrat pride zelo prav. Ko kampiraš na “divje”, moraš biti pozoren na mesta, kjer je to izrecno prepovedano in označeno z opozorilnimi znaki. Paziš seveda tudi, da s svojim vozilom ne zapreš kakšne poti. In če, tako kot jaz, izbirate odročne, makadamske, luknjaste ceste, prej preverite vreme, da vas ob vračanju ne preseneti blato. Pomembno je dodati, da po kampiranju pazimo, da za nami ne ostane nič! Prostor uporabimo, ne da bi ga spremenili ali onesnažili.

Vlomi v avtodome niso redkost, poleg odtujitev lastnine pa preglavice povzroča tudi škoda na vozilu. Se vam je kaj takšnega že kdaj zgodilo? Kako se zaščitite pred tovrstnimi morebitnimi nevšečnostmi?

Na srečo do česar takšnega še ni prišlo. Ko me ni v vanu, sta psa zagotovo najboljša varnost. Ko vozilo pustimo samo, pa izberem dobro vidno mesto, kjer se zamenja veliko ljudi in ne neke zakotne ulice. Seveda nikoli ne veš zagotovo ali je mesto varno, zato vzamem vredne stvari s seboj, dodatno zaklenem in otežim delo nepridipravom.

Ko takole potuješ, spoznaš tudi, da svet ni tako slab. Ljudje so vedno pripravljeni pomagati. In divjina, še tako temna, ponoči polna najrazličnejših glasov, je pogosto veliko bolj varna kot poseljeni kotički sveta.

Z vami torej potujeta tudi dva kužka, drugega ste posvojili na poti v Maroku, kjer ste delali v zavetišču za živali. Povejte nam več o tej izkušnji …

Tako je, Maroko sem obiskala že večkrat, saj me je vedno nekaj vleklo nazaj. Kultura, jezik, barvitost mest, začimbe, keramika, sončni dnevi, Atlantik in topli pozdravi domačinov. Dve leti nazaj sem tam preživela tudi nekaj mesecev, kjer sem delala v zavetišču blizu Tamraghta, Morocco Animal Aid.

Delo s psi me je vedno veselilo in to ni bil moj prvi obisk, oziroma prostovoljno delo v takšnem zavetišču. Na podoben način sem preživela nekaj časa tudi v Gvatemali in Indiji. Tako sem spoznala psa Tagina, ime je dobil po tradicionalni maroški jedi v glineni posodi, ki jo nadvse obožujem in rada tudi pripravljam. Med moji prvimi dnevi v Maroku je bil sprejet kot mladiček, njegove zelene oči so ujele mojo pozornost in takoj sem vedela, da je nekaj posebnega. Med prostim časom sva se družila, vzela sem ga iz zavetišča na sprehode do mesta, plaže, v svoje naročje in se zaljubila.

Dogodek, ki bi ga izpostavila, se je zgodil na dan, ko sem odhajala domov – na letališče. Tagine, takrat imenovan še Bebe, je pobegnil iz ograde zavetišča in me čakal pred vrati hiše, kjer sem bivala. Takrat sem mu obljubila, da ga, ko bo to mogoče, pridem iskat, mu sama ponudim dom ali najdem nekoga, ki bi ga vzel za svojega. In res, leto kasneje sva se ponovno srečala in od takrat je z mano in mojo psičko Indi.

.

Zdi se mi vredno omeniti, kako pomembno nalogo opravljajo ti ljudje, ki rešujejo poškodovane, bolne živali, jih sterilizirajo in nekaj vrnejo na ulice, da se število uličnih psov ne bi večalo. So izjemna dobrobit skupnosti in zgled, kako ravnati in sobivati z njimi, saj v Maroku psi niso najbolj priljubljeni. Njihov strah izvira delno tudi iz njihove kulture in jih pogosto pobijajo ali zastrupljajo. Biti del take ekipe in organizacije navdihuje, izpopolnjuje, spremeni tako življenja teh izjemnih bitij kot nas samih. Kljub temu, da si prekrit z dlakami, iztrebki in ostalo umazanijo, je taka izkušnja polna ljubezni, hvaležnosti ter novih spoznanstev in prijateljstev.

Tukaj, v Grčiji, bom nekaj časa preživela v zavetišču na Kreti, nazaj grede pa v Bosni predala en kup podarjenih stvari, pasje hrane, odej, ki so jih darovali ljudje v Sloveniji. Van smo do zadnjega kotička napolnili tudi za maroško zavetišče na moji prejšnji poti. Tukaj bi se rada zahvalila vsem vpletenim, prijateljem in popolnim neznancem, spet sem bila presenečena nad odzivom, izkazanim zaupanjem, količino, pomočjo pri prevozu … Na še več takih sodelovanj!

Kako je življenje na kolesih všeč Indi in Taginu?

Sprva me je skrbelo, kako bosta prenašala pot, ampak po njunem obnašanju bi rekla, da zelo uživata in sta srečna. Pred vožnjo se vedno odpravimo na sprehod, se igramo, opravita svoje in nato vožnjo zelo dobro prenašata. Tagine večino časa prespi, Indi pa rada opazuje okolico in opozarja na mačke. Tudi van jima je zelo ljub. Na parkirišču, polnem vozil, ga takoj prepoznata in nestrpno čakata, da odprem vrata, saj vedno tekmujeta, kdo bo prvi skočil noter.

Ima potovanje s kužkom kakšne omejitve?

Seveda, še vedno je veliko krajev, kjer psi niso zaželeni. Takih krajev se izogibamo, ker na splošno raje preživljamo čas v naravi. Pozorna sem tudi na vročino, saj je Indi ne prenaša ravno najbolje. Zato se na daljšo pot odpravimo zgodaj zjutraj ali zvečer, kar pa se ne dogaja pogosto, saj dnevno ne prevozimo veliko. Ko skočim v trgovino ali na surf, brez težav počakata in čuvata van. Takrat poskrbim, da imata dovolj vode, da je van v senci, odprem okna ali celo vključim ventilator.

Ste imeli na poti tudi kakšno nenavadno izkušnjo?

Nenavadne izkušnje se na takih potovanjih dogajajo dnevno, dotaknejo se me, ker verjamem, da v življenju ni naključij. Ena izmed mnogih je, ko sem v Španiji z vanom ostala v mivki in je vse to opazil neznanec. Odšel je po svoje štirikolesno vozilo in me potegnil ven. Kasneje sva ugotovila, da govoriva isti jezik in prihajava iz krajev, ki sta med sabo oddaljena le 20 kilometrov.

Pa tale iz Maroka, ko sem na dolgočasni cesti, kjer zagotovo pol ure nisem srečala drugega vozila, pobrala domačinko, ki je bila namenjena na tržnico v bližjo vasico. Tudi sama sem potrebovala novo zalogo hrane, zato sva se skupaj odpravili po dišečih stojnicah. Želela je, da okusim tamkajšnje jedi, napitke, spoznala sem vse domačine, prodajalce in se počutila zelo dobrodošlo.

.

Pa zgodba iz Portugalske, ko je na odročni plaži poleg mojega vana parkiral fant, ki raziskuje in nabira kristale. Te zbiram in obožujem tudi jaz. Povabil me je na “lov”, kjer sem se naučila veliko novega in našla čudovite primerke kristalov. Skupaj sva raziskala še zapuščene španske vasice v okolici, odkrila naravne tople grelce in spletla lepo prijateljstvo.

Na Portugalskem sem imela tudi manjšo težavo z vanom, zato je pome prišla avtovleka. Voznik je očitno prepoznal mojo zaskrbljenost in na poti do avtomehanične delavnice poklical svojo ženo, ki je pripravila obrok. Nista govorila angleško, ampak smo se vse razumeli in veliko smejali, kar je pregnalo moj stres.

V Maroku sem spoznala tudi čudovit par iz Nemčije, s katerim smo se družili v mestu Fez. Kasneje smo se nenačrtovano srečali še kar dvakrat in se podružili tudi v modrem mestu Chefchaoen. Lahko bi še naštevala, veliko nenavadnih zgodb se mi je zgodilo tudi, ko sem potovala z nahrbtnikom. So lep spomin na ljudi, kraje in čudeže, ki se dogajajo okoli nas.

Kako si financirate svoje poti – iz prihrankov ali lahko delate na daljavo, oziroma v državah, ki jih obiskujete?

Med svojimi potovanji sem delala kot prostovoljka, take organizacije ti vedno priskrbijo streho nad glavo, hrano ter obilo priložnosti za druženje in spoznavanje novih ljudi, kulture, okolice. Tako je finančno lažje ostati dlje na enem mestu. Zdaj, ko potujem z vanom, pa živim od prihrankov in se vračam nazaj v Slovenijo, kjer me čaka delo, stranke. Način potovanja z nahrbtnikom je bila odlična šola, kako malo zares potrebujem za preživetje, zato je tudi trenuten stil zelo skromen, minimalističen. Kar ne pomeni, da si kdaj pa kdaj ne privoščim kave ali lokalnega kosila zunaj, ampak redko in takrat z večjim užitkom. Moj glavni strošek sta gorivo in hrana, kar na koncu res ne znaša veliko.

Ste tudi velika ljubiteljica joge. Kje po svetu ste se že udeležili joga kampov in izobraževanj in kakšne izkušnje so bile to? Katere od destinacij, ki ste jih že obiskali, bi priporočili ljubiteljem prakse joge?

Že vrsto let me zanimajo različne tehnike sproščanja telesa, umiritve uma, boljšega počutja, alternativnih oblik zdravljenja in življenja. Vse se je začelo, ko sem pri vseh različnih tehnikah opazovala svojega dedka in po srednji šoli odkrila, da želim nadaljevati njegovo zgodbo. Zdelo se mi je, da lahko največ izvem v državah ter od domačinov, ki to znanje prenašajo s seboj že mnoga leta. Ker je to pomenilo tudi potovanje in odkrivanje sveta, sem se vsega še bolj veselila.

Tako sem obiskala Indijo, kjer sem nekaj časa preživela tudi v Ashramu, na Šrilanki spoznala Ajurvedo, na Tajskem njihovo tradicionalno masažo in se izpopolnila v kiropraktiki. V Gvatemali sem opravila 200-urni tečaj za učitelja joge. Opravljenih imam tudi veliko drugih šolanj in masažnih tehnik. Te pridejo prav tudi na poti, kjer sem vedno presenečena, ko mi popolni neznanci s tako velikim veseljem zaupajo svoje telo kar na travi med vani.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Zdaj že poznate eno – tagine! Zelo ljubi so mi tudi grški girosi, tajski pad thai pa mehiški tacosi. In indijska masala ter roti kruh s popečenim česnom. Bi lahko še naštevala!

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom, sploh tistim, ki bi se na pot radi podali sami, pa še nekoliko omahujejo?

Življenje je prekratko, da bi odlašali, prelagali svoje želje in iskali izgovore, da bomo nekaj storili, ko bomo zamenjali službo, ko bodo otroci veliki, ko bomo šli v pokoj …

Vse je mogoče, če smo vztrajni in naša sreča je odvisna od nas samih. Strahovi in dvomi nas držijo v varnem balončku, ampak pomembno je tvegati in izkusiti stvari. Le tako spoznamo, koliko balončkov smo zmožni počiti in kako še lepše in polnejše je lahko življenje.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja v solo izvedbi? 

Najprej pomislim na svobodo, ki mi jo dajejo moja potovanje in kaj vse sem pripravljena narediti, se odpovedati za ta občutek. In pa, kako pomembno je, da poslušam sebe, svoje srce, želje, ideje, pa naj bodo še tako nore. Spoznala sem, kako zares srečna sem v divjini in kako malo potrebujem. Kako lep je svet! Odkar potujem z vanom me pogosto prevzame neopisljiv občutek sreče, ko bi najraje potočila par solz in se hkrati smejala in skakala od veselja.

Kam vas bo odneslo v prihodnje?

Že dolgo me kliče Afrika, prevoziti si želim vzhodni del vse do Južne Afrike. Nisem še dodelala načrta, verjetno pa bo za to pot potrebno vozilo s štirikolesnim pogonom. Trenutno si ne predstavljam, da bi se morala posloviti od svojega vana, ampak kot pravijo – ne moremo pričakovati novih stvari, če ne naredimo prostora zanje.

HITRIH 6

Najljubša država: Zahodna Papua
Najljubše mesto: Atitlan jezero v Gvatemali
Najljubša plaža: Praia do Amado, Portugalska
Najljubša kulinarika: azijska
Naljubši način transporta: moj van
Najljubši jezik: jezik Berberov iz Maroka imenovan Tamazigh

FOTO: Pija Bizjan/osebni arhiv

Piji, Indi in Taginu na njihovih dogodivščinah lahko sledite tudi na Instagramu – TU @pija.bizjan. 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Par, ki že 3 leta živi v avtodomu: Svet ni tako črn, kot ga nekateri predstavljajo #INTERVJU

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

“Na nove začetke se nikoli zares ne navadiš.” – Adrijana Dimec o realnosti življenja s profesionalnim športnikom

Intervju, , , , ,

Adrijana Dimec je v zadnjih sedmih letih živela v šestih različnih državah. Kljub večkratnemu navajanju na popolnoma novo družinsko življenje ji je uspelo ustanoviti lastno podjetje ter ostati prizemljena in osredotočena na svoje cilje. Teh je več. Na osebnem, družinskem in poslovnem nivoju. Kako ji to uspeva in kaj vse potegne za sabo? Z Adrijano bi lahko klepetali ure in ure in odpirali vedno nove teme ter vprašanja. V današnjem intervjuju pa sva se osredotočali predvsem na izkušnjo z Japonsko, ki je v tem trenutku pravzaprav za Adrijano že celo življenje nazaj.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še poznajo?

Sem Adrijana Dimec, stara 29 let in trenutno sem na točki življenja, kjer se učim balansirati svojo željo oz. nagnjenost po nenehni “akciji” in med potrebami svojega telesa, ter navsezadnje svoje družine, da se znam upočasniti ter odklopiti. Poleg tega, da imam svojo znamko oblačil, sem mamica dvema otrokoma in žena profesionalnemu športniku.

Ko ste spoznali svojega moža, se je vaše življenje precej spremenilo? Kje vse ste živeli v zadnjih nekaj letih?

Moja prva selitev od doma k njemu je bila v Novo mesto. Od tam naprej smo živeli v Nemčiji, Litvi, Kopru, Ljubljani, na Poljskem, Japonskem in najbolj nedavno – v Turčiji.

Predstavljam si, da je naporno spustiti vse in začeti na novo. Znova in znova in znova. Kako vam uspeva? Kako se privadiš tega? Kaj si govoriš v takih trenutkih?

Se ne privadiš, iskreno. Vsakič znova te na nek način sesuje in moraš iz neke luknje prilezti nazaj na površje. Stvar, ki mi je najbolj pomagala, da ne padem več tako nizko, kot sem včasih je ta, da sem bolj nežna sama s sabo oz. s svojimi občutki in si govorim, normalno je, 100x si že šla čez to, daj si čas, tudi če boš imela zdaj par dni, tednov, slabih, to ne pomeni, da bo tvoje celo življenje tako. Navadila se boš, možgani se bodo navadili in postalo bo lažje. Prej, ko spustim to kontrolo, hitreje postane lažje. V Turčiji je šlo tako veliko lažje, kot na Japonskem.

Kje, kjer ste živeli, vam je bilo najbolj všeč in kje najmanj?

Ironično, kljub temu, da je bil začetek Japonske najbolj travmatičen, se je na koncu izkazalo za najlepše leto do zdaj in v sekundi bi še eno sezono preživeli tam. Nekaj je na tej Japonski, nekaj je v zraku, nekaj je v ljudeh, v kulturi … potegne te vase, prizemlji in umiri. Za vedno se bom spomnila na to kot na leto, kjer sem bila najbolj srečna in umirjena sama s sabo.

Ne samo, da okolje in kulturo menjata z možem, z vama potujeta tudi otroka. Kaj se vam zdi, da so največji plusi in kaj največji izzivi zanju?

Plus je to, da jima da neko samozavest oz. pozitivno zavedanje npr. konkreten primer, ko mi je sin pred novo šolo rekel, da ga ne skrbi, saj tudi na Japonskem ni imel prijateljev in jih je spoznal. Mogoče nekak izgubiš strah pred novimi situacijami, ker si jih dal tolikokrat čez in videl, da zmoreš. Največji izziv zanju je, da se seveda povsod navežeta na neke prijatelje, ki jih morata potem pustiti za sabo in da ne preživita toliko časa z babicami, tetkami itd.

Vam ni nikoli težko oditi na drugi konec sveta. Ne glede na to, ali ste noseči, ste ravno rodili ali site ravno na neki pomembni točki s svojim podjetjem. Od kje črpate moč, voljo, energijo?

Odgovor pomoje ni toliko meni v prid, kot bi človek pričakoval, ampak jaz mislim, da sem v vseh teh letih postala malo “odvisna” od te hektike in adrenalina. Je dejansko veliko govora o tem med ženami športnikov in v večini opažajo ta pojav, da imajo kar malo “abstinenčno krizo”, ko se kariera konča in si prisiljen zaživeti v ustaljenih tirnicah. To je zame neznano, posledično bolj strašljivo. Spremembe so moja konstanta in v njih sem domača.

Ravno ste se spet vrnili z Japonske, kjer ste z družino tudi preživeli zadnje leto. Nosi Japonska posebno mesto v vašem srcu? Ste imeli lepo izkušnjo?

Iskreno, kakor hitro sem pristala in videla tiste njihove črke, njihove tipične trgovinice, slišala jezik … me je povsem prevzel občutek topline in domačnosti. Isti trenutek sem napisala sms najboljši prijateljici, da ne morem verjet, kako sem srečna, da sem “nazaj”, da imam kar solzne oči. Res sem se počutila, kot da sem prišla nazaj “domov”.

Kje ste živeli? Kakšne imate izkušnje z ljudmi, vrtcem, okoljem? Kakšni so Japonci?

Živeli smo v stanovanju, ki nam ga je dodelil Žigov klub. Bilo je ZELO majhno, ampak smo se kmalu navadili. Japonci so ekstremno prijazni, ustrežljivi, vljudni in lastnost, ki mi je pri njih najbolj všeč je ta, da se nihče ne vtikuje vate, vsak se briga zase in druge pusti, da živijo svoje življenje kot želijo, četudi je drugačno od njihovega.

Kako sta se otroka navadila na tako drugačno kulturo? Kako sta komunicirala? Spomnim se, da je bilo tudi vam težko v navidez čisto preprostih stvareh, kot je nakupovanje hrane v trgovini. Kako ste premagali jezikovne prepreke?

Prišla sta z nič znanja angleščine, da japonščine niti ne omenjam. V mednarodnem vrtcu so govorili angleško in v parih mesecih sta pobrala jezik. Sedaj razumeta večino vse, ogromno znata tudi že povedati. Za zabavo pa sta se naučila še par japonskih besed, kot npr. hvala, živjo.

Kaj je najpomembnejše, kar ste odnesli iz Japonske? Kaj ste se naučiili? Po čem se najbolj razlikuje od Slovenije?

Mislim, da ravno zgoraj omenjeno – da se nihče ne vtikuje oz. niti ukvarja z drugimi. Vsak se fokusira sam nase in fura svoje življenje. Ni tiste odvečne, nepotrebne energije okrog tega zakaj je nekdo rekel nekaj, zakaj je nekdo nekaj naredil tako … jih ne zanima. Najbolj od vsega pa seveda varnost. Tako varnega, kot se počutiš tam in na cesti v prometu in nasplošno iz vidika kraje, kriminala … tega ni nikjer drugje na svetu.

Boste kaj japonskega posebej pogrešali?

Iskreno, čisto vse. Najbolj mogoče njihovo “praktičnost” – res, da ne dajo veliko na estetiko, dajo pa vse na funkcionalnost in tam stvari res delujejo. Resnično upam, da se kdaj dobimo možnost vrniti.

Nam lahko zaupate, kam vas bo pot vodila naprej? Videla sem idilično hišico na slovenskem podeželju, a nekako se mi zaenkrat še ne zdi, da je to že vaš naslednji cilj? Ali pač?

Sicer ni na podeželju, je na obrobju mesta, minutko od izvoza na avtocesto, kar nam pride prav, ker smo tako leteči ampak smo jo vzeli v najem, dokler nismo vedeli kako in kaj za naprej. Cilj nam je bil, da pridemo v okoliš, kjer je Maksova šola (šola, ki je v naselju naše parcele), da ne bi rabil vmes menjavat šole. Vesela sem, da sva najela to hišo, preden bi šla graditi svojo, saj sva hitro videla kakšna odgovornost je in koliko dela je s hišo ter spoznala, da dokler ima Žiga aktivno kariero z nenehnimi potovanji ter potencialnimi selitvami v tujino, hiša nima smisla, zato sva kupila stanovanje, ki ga lahko zakleneva in greva, na parceli pa bomo začeli graditi, ko se Žigova kariera začne umirjati.

Glede na to, da imate ogromno izkušenj z življenjem v tujini, kaj se vam zdi, da imamo v Sloveniji, česar drugje ni? Zakaj je tu vaš pravi dom?

Pravi dom je zaradi naših ljudi, iskreno. Družine in prijateljev. Meni osebno je pa najbolj všeč narava v Sloveniji. Ne bi pa bila zaprta za idejo, da bi si življenje ustvarili tudi izven Slovenije. Plusi in minusi so povsod, navadiš se pa tudi vsega. Jaz bi na prvo mesto vedno dajala kvaliteto življenja in varnost.

Kaj bi svetovali vsem, ki si želijo izkušnje v tujini, pa nekako ne zberejo poguma? Naj grejo? Je vredno?

Na ta odgovor pa bi že od nekdaj, tudi iz časov preden sem poznala moža, rekla – absolutno da. Že pri 19. letih sem sama za 3 mesece odletela čez Atlantik na delovno izkušnjo v ZDA in širina, ki ti jo da tujina, je neprimerljiva s čemerkoli drugim in vredna več od vsake materialne stvari.

Adrijana Dimec trenutke iz svojega življenja deli na svojem Instagram profilu.
Sledite ji lahko TUKAJ. 

 

Foto: Adrijana Dimec, osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Alja Perne: Prednost mojega dela je, da lahko delam tudi na potovanjih #intervju

 

To je Slovenec, ki je prišel, videl in osvojil Jeruzalem s fičkom #intervju

Intervju, , , , , , , ,

Samo Malek se je z nosečo ženo priselil v Jeruzalem. V čudovitih gričkih na severovzhodu Slovenije je nemudoma videl priložnost za širitev družine, pa tudi posla. Na tej poti mu pomagata stari fiček in kulinarično bogata pokrajina. Bo Jeruzalem spremenil v novo Toskano?

Kako bi se predstavili vsem, ki vas še ne poznajo?

Smo mlada družina, ki je na začetku poslovne poti. Naš dom je Jeruzalem, natančneje Trstenik. Vedno sva si želela na svojo pot, ko pa se je začela nosečnost sva pa imela čas razmisliti o ideji in jo tudi pripravila do tega kakršna je zdaj.

Prihajate iz čudovite slovenske pokrajine Jeruzalem in odločili ste se jo predstaviti tudi drugim. Zakaj? Kaj vam predstavlja ta pokrajina?

Oba sva priseljena v te kraje, zato komaj v zadnjem letu čutiva utrip te pokrajine. Ob tako lepih razgledih, odlični kulinariki in vrhunskih vinih se te pokrajina dotakne.

Ali dobite v vaše konce veliko turistov ali je regija še precej neodkrita?

Nekateri ljudje govorijo, da je ogromno turistov. Midva sva mnenja, da bi lahko bilo še več.

Si sploh v resnici želite, da bi bila Prlekija naslednja “Toskana” ali je čar ravno v tem, da je tako neokrnjena, pristna?

Upava, da bo nekoč tudi tukaj tako, kot je sedaj v Toskani.

Kje ste dobili idejo za piknik s fičkom?

Prvotna ideja je bila samo piknik košarica oziroma korpec, ki ga Jeruzalem in okolica še nista poznala imela. Sčasoma sva razmišljala, kako bi idejo nadgradila, zato sva dodala fičeka.

Kje ste dobili fička?

Fiček je že dlja časa v družinski lasti. Po poroditvi te ideje smo ga dobesedno porinili iz garaže.

Kaj pomeni “korpec”? In kaj “čehok”?

Korpec pomeni pletena košara, čehok v teh krajih pomeni pubec oziroma fant.

Komu je piknik s fičkom in okusnimi dobrotami namenjen? Slovencem, tujcem, vsem?

Piknik z fičekom je namenjem vsem. Najraje se pa na piknik odpravijo mladi pari, ki jim je to doživetje zelo zanimivo.

Kje dobite dobrote in vino za vašo košarico? Je vse lokalno, pridelujete sami?

Dobrote nabavljamo v lokalni mesnici, vino pa je seveda iz jeruzalemskih goric.

Katerih 5 stvari bi poleg piknika s fičkom priporočili tistim, ki obiščejo Jeruzalem in okolice?

Tukaj so ljudje izjemno domači, če boš nekoga nagovoril, ti bo takoj ponudil besedo in kozarček vina. Seveda so tukaj izjemne vinske kleti in odlična kulinarika. V okolici so tudi termalni parki in kolesarske poti.

Kje spati, ko obiščemo Jeruzalem in okolico?

Seveda pri nas 🙂 imamo tudi svoj apartma, ki obratuje od letos. So pa tukaj tudi Hiša peps, Taverna in seveda Sibon z bazenom.

Kje jesti?

Seveda bi spet rekla pri nas na pikniku. Najbolj tradicionalna v tej okolici je Taverna, tukaj pa so še Sibon ter turisični kmetiji Puklavec in Hlebec.

Kam pa si vi želite na oddih? Katero destinacijo bi vi radi raziskali?

Imamo še poln seznam, ki zaradi natrpanih urnikov malo trpi. Seveda je tudi Toskana visoko na seznamu. V poletnih mesecih se radi odpravljamo v sosednjo Hrvaško in seveda vse velika mesta v naši bližini.

Kako uspešna bo zgodba mladega para iz Jeruzalema, lahko spremljate TUKAJ. 

Foto: Samo Malek, osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Alja Perne: Prednost mojega dela je, da lahko delam tudi na potovanjih #intervju

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.